Mlado ЈиШ
štev. 2	Nedelja, 10. januarja	1933
F. S, Copeland:
Johnnie m mačk®
Maček bam, ki je živel v sosednji liiši je burno o-dobraval predlo?:, ki je bil soglasno sprejet z navdušenim mijav-kanjem.
Naslednji večer se je večji del mačk iz sosedščine vselil v hišo kjer je strašilo. Četudi niso verovale v strahove, so morale vendarle priznati, da se dogajajo v hiši čudne stvari.
Bela Dinah, Sekčeva ženka je imela zanimi-v doživljal. Stikala je po podstrešju, da bi našla udoben kotiček, kjer bi lahko namestila svoj prvi zarod. Nenadoma se je ustavila, ker se ji je zazdelo, da so tla pod njo votla. Človek bi se o tem prepričal s trkanjem. Dinah je to čutila, kot čuti pes, kdaj je led prešibak, da bi nosil gospodarja in kot vedo galebi, kdaj se bo zrušila pečina na kateri gnezdijo, kjer so gnezdili že njihovi dedje in pradedje. Nihče ne ve kako živali zaslutijo nevarnost.
Dinnh je bila že po naravi zelo radovedna. Čeprav se ji je v tem trenutku naježMa dlaka, je vendar previdno sto-
pala preko neprijetnega mesta. V tem se je premaknila neka deščica in mačka se je pogreznila v plitvo luknjo.
»Joj.« je presenečena zamijavkala in si lizala šapo, »to bi bilo kaj udobno bivališče za moje mačice. da ni teh nerodnih jeklenih strinjic z ostrimi robovi in vogali. A iz teh velikih svežnjev papirja bom že napravila udobno ležišče.«
Ko je Dinah vse do dobra preiskala je vsa srečna tekla po stopnišču k Njau-vau, ker se je hotela pobahati s svojo najdbo. Ko je prišla do svojega doma. ni našla Njau-vau in Josh st je že vznemirjal zaradi njene odsotnosti.
Čakala sta in čakala, toda Njau-vau se niti zvečer, niti tekom noči ni vrnila. Zaman je Josh povpraševal po njej. Pretaknil je vsa zakotna dvorišča in vse strehe v soseski, a o Njau-vau ni bilo ne duha ne sluha. Nihče je ni videl ...
Pustimo Dinah da namesti svoje novorojene mačice v najdenem brlogu.
VeruMe mi, da je bil Josh zapuščen in
skrajno nerazpoložen. Sledimo Njau-vau do trenutka, ko je zapustila hišo strahov z namenom, da kot običajno obišče prodajalca rib. Bil je to vrl mož, ki je ljubil mačke. Njau-vau ni opustil navade, da bi ga najmanje šestkrat na teden ne obiskala. Ob nedeljah bi to itak ne bilo vredno .
Njau-vau je brez nevarnosti prispela do svojega prijatelja. Dobila je svoj košček ribe in ko je stopila na prag je opazila skupino poglavcev. ki so pripadali majhnemu lisastemu psu s kratkim repom. Eden izmed njih je pokazal nanjo in hudobna tolpa je jela kričati: »Muc, muc, pograbi jo, pograbi!«
Pes, ki ni bil las boljši od njih se je pognal za mačko.
»Sram vas bodi,« si je mislila Njau-vau,« toda kako bi mogla pričakovati da ljudje prizanese jo svojim četvero-nožnim bratom in sestram, oziroma, da obzirno postopajo z njimi, če si še sami med seboj ne izkazujejo nikakega spoštovanja.« Take in podobne misli so šinile Njau-vau skozi glavo in oblil jo je mrzel pot.
V resnem boju med mačko in psom se zgodi dvoje: če zgrabi pes mačko za vrat in ji zlomi tilnik je uboga muca hipoma rešena vseh križe v in težav; če se mu pa napad izjalovi, jadikuje lepo vrsto dni zaradi globokih prask, ki mu jih je zadala muca.
Pes, ki je zasledoval Njau-vau je razumel svoj posel. Njau-vau se je tega dobro zavedala, ker je pes neprestano drvel ob njeni strani in čakal na ugoden trenutek, da jo naskoči, Brzela je po doslej neznanih ulicah in že je začutila vročo sapo svojega zasledovalca, ko je zagledala dvoriščna vrata, ki so se pravkar odprla. Zakadila se je skozi odprtino, čeprav to ni mačji običaj, ker kot veš si mačka skrbno ogleda vsako luknjo preden vstopi. Brčas ze to medel spomin na davne davne čase, ko so mačkam nastavljali pasti.
Dejala sem, da se je Njau-vau brez pomisleka pognala skozi odprta vrata. Ko bi imela le trenutek časa za razmišljanje, bi tega gotovo ne storila. Vrata so se po vzmetu sama zapirala in Niau-vau, ki je zadnji hip smuknila skozi nje, je od njih prejela tako hud udarec, da je v velikem loku odletela in se skoro onesvestila.
Razočarano ščene je ostalo na cesti ter se besno zaganjalo v vrata.
Njau-vau pa je ležala ob vznožju kamenitega stopnišča, kjer je bila vsaj delno na varnem. Napol mrtva vsled
prestane ga strahu in bolečin je zaman skušala premakniti zadnjo desno noži-co. Pri vsakem poizkusu je kriknila od bolečin. Tudi sprednja noga ie bila trda -lesena. Najbrž si jo je zvila pri padcu.
Nerazumljivo je sovraštvo med mačko in psom, ki prinaša ubogim mucam toliko gorja. Morda tiči vzrok v tem, da sta mucina velika bratranca, panter in leopard, v raznih predelih sveta kruto postopala s psi. A, ker ima pes izvrsten spomin, nikdar ne pozabi prijatelja. kaj šele sovražnika. Zato ima še dan danes svoje predsodke proti mačkam, ki jih na prvi pogled zasovraži. Muca pa. ki je šibkejša od njega ga sovraži iz dveh vzrokov: prvič, ker se ne zaveda nikake krivae. drugič, ker se ji le redkokedaj posreči premagati psa. Pametne mačke in psd se ne ozirajo na te stare rodbinske spore in pogosto žive v najlepši slogi.
Njau-vau je dolgo ležala in pridušeno jadikovala. Pomoči ni pričakovala od nikogar. Tedaj pa so zaškripala vrata in uboga muca je zagledala starko, ki je v izhojenih copatah z drsajočimi koraki prišla k njej. Na srečo je spadala v ono vrsto ljudi, ki ljubijo živali. Pobrala je Njau-vau tako nežno, kot bi ločila beljak od rumenjaka. Odnesla jo je skozi udobno kuhinjo k vratom, kjer je obstala in potrkala.
Mlad mož je odprl.
»Prinašam vam bolnika,« je dejala starka. »Tako se mu je mudilo, da je prišel h kuhinjskim vratom mesto v ordinacijsko sobo. Mislim, da so ga preganjali kaki suroveži.«
»Kje ste ga pustili?« je vprašal zdravnik.
»S seboj sem ga prinesla,« je odgovorila in razgrnila svoj predpasnik.
Zdravnik se je iz srca nasmejal, ko je videl kake vrste bolnika je prinesla. Iztegnil je roko in se le lahno dotaknil Njau-vau. Bila je to hladna roka, nasičena s čudnim, omamljivim vonjem. Isti vonj je tudi napolnjeval sobo iin segal s hladno grozo v srce uboge mačke.
Uboga Njau-vau še nikdar ni videla zdravnika. Vedela je le, da se neubogljive mačice ukroti ç pretnjo, da jim zdravnik odseka glavo, da vidi kaj se v njej godi. V sobi je tudi videla čudovite priprave, dovolj grozne, da bi upla-šile katerokoli mačko ne glede na omamljivi vzduh, ki je napolnjeval sobo.
(Dalje prihodnjo nedeljo).
Jutrovčki mali — spomnite se revnih živali!
Čivkajo drobne, premražene ptičke — U, to zavidajo vas, otro-čičke! — Vidijo: zima je vam le v zabavo — snedli ste mnogo božične potičke — s sankami dirjate v belo naravo — potlej premrli objemate peč — zvécer pa v posteljo legate leč.
Kdo pa živalicam bednim postreže —
kdo jim vsakdanjega »kruhka« nareže —
kam se pa taka živalica vleže?--
Da jih ne zebe, se ptičke spreletajo — s krilci na vejah nemirno op!etajo — v mraku se spravijo nekam na veje — tam jih nobena odeja ne greje — Hirajo, hirajo... Mnoge umirajo... Sanjajo, kje je preljuba pomlad — zjutraj zarana predrami jih glad...
Srnice, zajčki se skrivajo v gajih — Tiho, samotno je v njihovih krajih — Hrane je malo, premalo, premalo — sneg je pokril, kar je sveže ostalo —--
Mislite nanje, »Jutrovčki« mali — časih se spomnite revnih živali — kaj bi jim dali, kako bi jim dali — onim, ki nimajo tople odeje —
Pa vam bo v srčku topleje, topleje...
Kako je kmetic Laramé trgoval
Francoska pripovedka iz pokrajine Poitou
Nekdaj je živel kmetic, ki so ga naziva' ..a Lar" ..a Bil je siromašen in vsa njegova posest je bila zbita koča iz trhlih deska. Preživljal se je z be/ačeniem, a nekega dne. ko je videl, kako prihajajo	obloženi kmetje
s sejma, se j. naveličal moledovanja in sklenil, da pojde trgovat.
Toda. kako bi zacél? Po sreči je našel v svoji kočici žitno zrno. ga skrbno skril v vrečo iti se odpravil na semenj v Niort. Ves dan je hodil, zvečci pa potrka na vrata neke kmetije.
— Kdo trka?
—	Laramé sem, rad bi prenočil pri vas.
—	Le noter, le noter. Laramé, pa pri-sedite! Tudi malo juhe in sira bo za vas!
—	Hvala lepa, dobri ljudje!
Ko se je dobro okrepčal, je položil vrečo k peči in šel spat na t-ud. Drugega jutra ob zori je prišel v izbo in se zahvalil za dobro spanje.
Ko pa je hotel vzeti vrečo, ie opazi1, da je' preluknjana in da ni več zrna v njej.
—	Oho, prijateljčki! Kje je pa moje zrno?
—' Saj res, Laramé, naša kokoš ga je snedla !
—	Ali. ljudje, zdaj mi boste dali pa svojo kokoš!
—Ne bodite smešni! Našo lepo kokoš za vaše zrno!
—	Že prav, že prav, če je ne dobim, poidem v Niort in vas zatožim!
In ker so se bali gosposke lz Niorta, so mu dali kokoš.
Pa je hodil Laramé ves dan in zvečer truden potrkal na vrata pri neki kmetiji.
Ze spet so mu dali dobri ljudje jedače L. pijače, pa še spanja novrlm A ko sc, je zjutraj zbudil, je opazil, da kokoši ni več.
—	Kje je moja kokoš?
—	Saj res! Naš prašič je stopil na vrečo m pohodil vašo kokoš!
—	Tako, tako! Zdaj 1111 dajte pa svojega pujsa!
—	Se šalite, Laramé, kaj ne? Našega lepega prašička za vašo lačno kokoš?
—	Da. da, če ne pa v Niort h gosposki!
—- No. pa odnesite prašiča!
Pa je hodil ves d~a in truden potrkal pri tretjjm kmetiču. Prašička je soustil na dvorišče, sam na šel spat.
—	Kje je moj pujs? je vprašal drugo jutro.
—	Oh. naš konj ga je udaril s kopitom, pa je bilo po njeni.
—	A. to pa ne pojde tako zlahka! Daite mi konja!
—	Ne', tega pa ne! Našega konja za vašega suhega prašiča?
—	Dobro, dobro, poidem pa v Ni >rt h gosposki!
—	Potem pa rajši vzemite k&n;a!
Laramé je šel vesel na pot, premiš-
Ijaje, da je šel z ",nim samim zrnom z doma, zdaj ima pa že .conja. In . je zvečer snet ustavil, izročil konja dekli Mici in še! spat. Mica ga :e pa spus.ila in koni je ušel čez drn i» strn.
—	Ta je dobra, zdaj mi dajte pa Mi-co!
—	Nikoli! Našo pridno Mico za vašega konja?
—	Pojdem pa v Niort h gosposki!
—	Ne, tega pa ne! Kaj boste pa naredili z Mico? Saj je ne morete prodati!
—	To je moja skrb! Ce mi je ne daste, pojdem v Niort!
—	No, pa jo vzemite!
Laramé je spravil Mico v vrečo — težka je bila in solnce je močno pripekalo. Zvečer je bil še daleč od mesta in spet je potrkal na duri. Pri gostoljubnih ljudeh dobi nekaj pod zobe in v grlo in kmalu gre spat. Vrečo z Mico pa položi na tla.
Pri mizi vsi radi jedo, le Mihcu ni močnik po volji.
—	Spat pojdi, por.dnež! ga kara mati-
A že se oglasi droben glasek iz kota:
—	Botra, jaz bi pa rada!
—	Kdo pa je?
—	Botra, jaz sem, v Laraméjevi vreči !
Brž so odprli vrečo in našli ubogo Mico. Zavezali so pa vanjo stareea Sultana, ki ima še vedno ostre zobe.
Zarana se Laramé zbudi in hiti v mesto na semenj. Mico bo poslal služit in \edtio bo imel dosti de. .rja... \ kaj pa ima vendar ta Mica, včeraj je bila veliko bolj pridna!
— Pasi se, Mica, tepena boš! — Mica ->'» le ne da miru, ves čas skače v
vreči, dokler končno Larame ne položi vreče na tla in je ne odore, pa gorje! Stari Sultan skoči vanj in mu oderizr.e nos.
Od tistega časa Larame ni več trgoval.	Rr.
Paul Posenhayn:
Skrivnostni avto
Bob Hors'ter se je ustavil in pogledal nazaj: za njim se je v temni noči L'> šČatj dolga, bela cesta. Prisluhnil je in se - desnico prijel za uho. Kaj je bilo to? Ali ni bilo to...?
Dvajset metrov pred njim je napravila cesta ovinek in tekla dalje železniškega tira do glavnega kolodvora velikega mesta. Skozi meelo je lahko videl luči mesta.
Spet se je obrnil. Prisluhnil je — ne — ni se motil. Razločno je slišal brnenje motorja, nedvomno se je bližal z veliko naglico avtomobil. Med brnenjem motorja je pa slišal kratke, odsekane krike in zdajci je natanko razločil človeški glas, ki je v grozi kriknil...
Kmalu za tem, se je pokazal avto izza ovinka. Dvoje velikih žarečih oči je svetilo v noč. Brnenje motorja je posta ialo močnejše; drugega glasu ni bilo več slišati.
Nekje v daljavi se je prikazal vlak
111 zvonček lia zatvori je glasno, udaril: bim... bam...
Ln zdajci je bilo spet slišati človeški krik! En sam dolg, zatemnjen krik s^ je razlegel v noč. Bobu je zastal dih. Brez dvoma: človek je bil v smrtni nevarnosti in je kriknil. Skril se je v Sw.,co dreves in si pazljivo ogledal voz, ki se ie zdaj počasi bližal zatvomicam.
V trenutku, ko je avto počasi peljal mimo Bobovega skrivališča, je zaslišal Bob razločno klicanje na pomoč. »Pomoč! — Pomoč!«
Glas je bil hripav in Bob je bil prepričan, da ie moral nekdo nekoga ..šča-ti za grlo. Bob je planil na cesto in stekel za avtomobilom. Zatvornice so bile spuščene in avto se je moral pred železniškim tirom ustaviti. Vlak je zdre-vil mirno in zatvornice so se jele počasi dvigati.
Prav tedaj, ko je hotel šofer pognati motor naprej, je Bob stopil k avtomobilu in na ves glas zavpil: »Stoj!«
Iz avtomobila ni bilo slišati glasu. Bržkone je bil zločin že izvršen. S hitro kretnjo je odprl vrata avtomobila.
»Kaj hočete?« je vprašal čemeren glas.
Bob je potegnil električno svetilko iz žepa in posvetil v avtomobil. Globoko v blazinah zarit je sedel neki mož, pred njim je ležalo telo, pokrito z belo rjuho. od vrha do tal...
Tedajci je zaslišal izpod rjuhe spet isti krik kakor poprej na cesti.
»Lopov!« je zavpiJ Bob in z obema rokama polnil riuho na tla.
In tam je sedela v posrebreni kletki, z okroglimi očmi preplašeno uprtimi v Bobovo električno svetilko — živa papiga.
Danilo Gorinšek :
Dva zobka
Majdica ima dva zobka — to ni kar tako — da pokaže jih, smeji se kar ves dan zato.
Zobka dva — pri moji veri — ni še taka stvar. Zdaj bo treba tudi nekaj za pod zob vsikdar!
L. N. Tolstoj:
Dekž nasledstva
Neki oče je imel dva sina. Dejal jima jc. »Ko umre.... si vse razdelita, vsak naij dcbi polovico.« Ko je oče umrl, si srn.. J-dš.ine nista mogla brez prepira razdeliti, šla sta k sosedu, naj razsodii. Sosed ju je vprašal: »Kako vama je oče ukaz J deliti?« Odgovorila sta: »Vsakemu polovico.« Sosed ie dejal: »Piztrgajta torej čez pol vse obleke, razbijta v polovice vso posodo in raznežita na polovice vso živino.« Brata sta poslušala ^seda in jima ni nič ostalo.
Kitajska carevna Silinči
Kitajski cesar Hoanči je imel ženo po imenu Silinči, ki jo je zelo ljubil. Hotel je, da bi se ves narod spominjal njegove ljubljene carice. Pokazal je ženi črva sviloprejke in dejal: »Nauči se ravnati s to gosenico, jo gojiti in narod te ne bo pozabil.«
Silinči je pričela opazovati gosenice in opazila, da se po njihovi smrti na-mah ovije okoli njih pajčevina. Razrno-tala je to pajčevino, jo spredla v nitke in stekala svileno rutico. Potem je opazila, da te gosenice žive na murvah. Pričela je zbirati listje murvinega drevesa in z njim krmila gosenice. Gosenice so se zaredile in ona je naučila svoj narod, kako naj jih goji.
Od tistih dob je minilo pet tisoč let, toda Kitajci se do zdaj spominjajo svoje carice Silinči in jo slave.
Volk in žerjav
Volku se je kost zataknila v goltancu in ni je mogel izvleči. Poklical je žerjava in mu dejal: »Nu, žerjav, ti imaš dolg vrat, vtakni glavo v moj goltanec in izvleči kost, na «radii te bom.« — Žerjav je vtaknil glavo v volkovo žrelo in izvlekel kost. — »Zdaj pa daj nagrado.« — Volk je zaškripal z zobmi in dejal: »Ali ti ni dovolj, da sem ti pustil celo glavo, ko sem 'jo vendar že držal med zobmi?
»Kaj se ti je zgodilo?« ga vpraša dobrosrčni sosed.
»Teta Mica je padla po stopnicah!« zaihti Mihec.
»Nu, saj sem jo pravkar srečal, tedaj se ni mogla Bog si ga vedi kako udariti? Zakaj potem jokaš?«
»Oh, sai ne jokam zaradi tete Mice,« zajeclja Mihec, »ampak zaradi tega. ker
je moja sestra to videla, jaz pa ne .« ★
Učitelj: »Janez, mama ti kupi tri zajčke in jaz ti podarim tudi enega, koliko jih imaš potem?«
Janezek: »Osem, gospod učitelj!«
Učitelj: »Nu, Janez, računaj vendar. Mama ti dâ tri jaz pa enega, in zdaj mi povej, koliko je tri in ena!«
Janezek: »Pa jih je le osem, gospod učitelj, ker imam doma že štiri zajčke.«
»Rada k bila živela pred tridesetletno vojno!« vzdihne Breda.
»Zakaj pa,« jo vpraša mama.
»Potem se mi je ne bi bilo treba na pamet guliti za jutrišnjo zgodovinsko uro!«
*
»Ali misliš, da na mesecu živijo ljudje?«
»Kje neki! Kam nai bi se pa stisnili,
kadar imajo zadnji krajec!«
★
Babica sedi pri oknu in šiva. Na tleh seda mala Marica in se igra s punčko.
»Veš, Marica, če bi bila jaz taka majhna deklica kakor ti, bi vse krpe in odrezke, ki ležijo na tleh pobrala in spravila!« pravi babica.
»Nu, potem si pač vesela, babica, da nisi taka majhna deklica!«
Kvadrati
veznik
ploskovna mera dvoživka riba obrtnik —i prodajalec —j obrtnik
I neodkrit značaj
V vsaki besedi so vse črke prejšnje besede — v nespremenjenem ali v spremenjenem vrstnem redu — in àe črka več.
Kaj rišejo „Jutrovčkt"!
Zvonimir Gorjup, uč. IV. razr. v Ljubljani, Švabičeva ul. 15.
Marjanka Prestor, učenka III. razreda v Moravčah.
Oton Zazvonil, uč. П. razr. mešč. šole v TržEn
Zasprehe roke
Polica za knjige
Preprosto polico, na kateri 'ahko shranjujemo svoje šolske knjige, si naredimo iz 3 deščic ;a 4 lervic
Deščice naj bodo 50 do 60 crn dolge in 20 cm široke. Take dcočice luhko
dobimo iz zaboja, katerega smo za pa: ---
h__r
si. 1.
dinarjev kupili pri trgovcu. Dobe se zaboji, zbiti iz oskobljenih deščic; taki so za naše delo najprimernejši. Deščice na oglih izžagamo, kakor kaže si. 1. Izžagani kvadrati naj bodo tako veliki.
fj		
		
s		
		
s		
		Л
u		
SZ. 2
kakor je prerez letvice. Štiri primemo dolge letvice in deščice zbijemo v polico. (SI. 2..)
Da bo izdelek lepši, ga olužimo z orehovo lužino, ali hipermanganom, ki se dobi v lekarni zelo poceni. Ko se je lužina osušila, otaremo polico s krpico, namočeno z oljem.
Dopolnjevalka
—oba	Vstavi namesto črtic črke,
—roj	da dobiš besede z drugim po-
—osa	menom. Njih začetne črke ti
■—leš	dajo ime bitja iz pravljic in pri-
—rak	povedik.
Rešitev številnice
Pripovedka.
Rešitev rešetke
tolkalo, skomina, plenice. Kaj smo naročiii v zvonarni Rešitev
V zvonarni smo naročili nov zvon. 1. Ana. 2. globa, 3. glavica. 4. nov zvon, 5. dnevnik, 6. proga, 7. Un a.
Vsaka reč ima svoje mesto!
Vzemite polovico pomarančne lupi* ne (1) in napravite v njeno dno dve •luknji. To lupino vtaknite v kozarec, tako, da bo trdno tičala v njem in ne bo zdrknila dol (2).
Zdaj vlijte v lupino vina. Steklo bo v prostor »V«. Vlivajte toliko časa, da se bo dno pomarančne lupine obilno
namakalo v vinu. Zdaj vzemite vrč z vodo in nalijte kozarec skoraj do vrha.
In zdaj recite: »Oh, zmotil sem se, moral bi bil najprej viiti vodo. potem šele vino. Na srečo se da to popra* viti, ne da bi se dotaknil kozarca.« In res vidimo, kako se začne tekočina pretakati skozi obe luknji. Vino »V« teče kvišku, voda »E« pa dol. Še malo in spodnja tekočina je brezbarvna: voda, ki je težja, je zdaj spodaj, vino, ki je lažje, pa zgoraj.
Križaljka )>Sankačcc
Navpično: 1. športno orodje, 2. se naredi na drevju pozimi, 4. moško krstno ime, 6. reka v Padski nižavi v Itali-
ji, 7. vzklik, S. skrajni del celine segajoč v morje.
Vodoravno: 1. 2. oseba ednine glagola »biti«, 3. motorno vozilo, 5. njej, 6. tja sestavljena iz deščic, 9. vas med 2irmi, Logatcem in Vrhniko.
Rešitev križalike »Labod« Vodoravno: 1. so, 4. Rab.-5. vtdJ-mec, 7. labod.
Navpično: 1. Samo, 2. obed, d. bel, 4. rob, 6. da.