solnca.
Spisal Ivan Pregelj.
»Dobro,« je rekla po kratkem premišljevanju, »če  gospod  Poznik ne more,  vzemite si dopust.«
»Hvala!« se je poklonil Povšič, Neskončno je bil ponosen na samega sebe.
Geometer se je obrnil vstran proti učitelju Sivcu, ki mu je govoril o svojem študijskem predmetu, o Prešernu in »Poezijah«, in o govoru, ki ga je sestavljal za Prešernovo veselico. Sredi pripovedovanja ga je prekinil Mlakar:
»Da ne pozabim, gospod učitelj. Vabim Vas že sedaj na prihodnji lov. Udeležil se ga bo gospod glavar. Ne smete odreči. Govorila sva o Vašem spisu. Gospod glavar se živo zanima za Vas.«
Geometer se je nasmehnil in je sklenil: Mu bom moral povedati, duši verni, naj jim ne veruje. Nato pa je zopet mislil na tisto, kar se je bilo zgodilo prej,
»Hočeš, naj te spremljam? Hudič in babje muhe! Pojdi sama. Saj lahko greš. Jaz ne morem. Pa kaj boš vedela, zakaj ne morem! Mar kaj slutiš, kako je Jamcu pri srcu in kako malo mu boš ustregla z obiskom in darovi? Mir bi mu dala, siromaku, mir. Pa je!«
Helena ni poznala njegove notranjosti, ni vedela za tisto globoko prijateljsko ljubezen, ki jo je
Otroci
Družinska zgodba. —
V.
Gospod Lovrencij Košir je bil povabil na predvečer svojega godu svoje znance in prijatelje na majhno večerjo k sebi. Prišli so vsi in šele, ko je omenil zdravnik Živko, da bogoslovec Jamec silovito hitro peša, so se spomnili, da ga niso vabili.
»Ah,« je vzkliknila Slavica, »brezsrčneži! Helena, koj jutri ga obiščemo in od vsega dobrega mu ponesemo, kolikor bo mogla naložiti Meta, Ti nas boš spremil, France —«
»Žalibčg, nemogoče.«
»Helena, glej, brani se. Lep pobratim to.«
Helena je povesila obraz; a hipoma ga je dvignila in je vprašujoče rekla:
»Ali res ne morete, gospod geometer?«
»Težko bo kaj!« je odgovoril.
Koncipijent Povšič, ki je živahno rdel od dobrega vina, se je naklonil čez mizo in je rekel:
»Dopust si izprosim, če želite. Odreči pa ne bi mogel,«
Geometer se je rahloporogljivo nasmehnil. Helena mu^e gledala v obraz in čudnoiskra ljutost jo je prešinila.
13
181