L a i L o O laški okolici bi lahko rekli: Kolikor hribčkov, toliko cerkva. Kamor koli pogieda človek, povsod se razveseli oko ob pogledu na belo cerkvicOi ki pozdravlja raz hriba. Po holmih in bregeh, okrog cerkva in pod njimi pa se razprostirajo kmetije. Težavno je obdelovanje brežne zemlje, ki ne daje Bog ve koliko. Ob zelju in žgancili ter črnem kruhu teče življenje še zdravo in nepokvarjeno. Mesto Laško. Eo so se ob čaau preseljevanja narodov Slovenci priaelili v te kraje, so bivali tod še Kelti, katere so imenovali Slovenci »Vlahe ali »Lahe«. Po njih je dobilo tudi Laško svoje ime. Iz teh časov izvirajo tudi imena: Laška vas, Lahomno, Lahomšek, Lahov greben. Postanek Laškega se ne da ugotoviti. Gotovo pa je, da je bila tukaj naselbina že pred pričetkom tega tiaočletja. Leta 1212. se že imenuje Laško trg. Od takrat je tukaj tudi sodnija. Laški sodni okraj je bil zelo razsežen. Tukaj so se izvrševale tudi smrtne obsodbe. V bližini vasi Debro so stale vislice za razbojnike. Še danes se pravi tam: »za gavgami». Domneva se, da so bile tudi v Jagočah. Laško je spadalo k Savinjski marki, lastniki teh posestev so se večkrat menjavali. Prvotne listine in privilegiji laškega trga so se izgubili. Pač pa je ohranjenih 9 privilegijakih listin poznejšega izvora. Sedem od teh hrani laški muzej. Laško je precej trpelo zaradi turških vpadov. Tako so leta 1487. požgali ves trg. Takrat je zgorelo irmogo znamenitih listin. Kmetje iz laškega okraja so se leta 1515. udeležili tudi znamenitega kmečkega punta na Slovenskem. Mislili so, da se bodo otresli desetine in tlake, pa se ni posrečilo. Bili so premagani in morali potem radi puntarstva plačevati še posebno kazen. Leta 1598. so dobili Laščani od cesarja Ferdinanda II. pravico, da si smejo sami iz svoje srede izvoliti sodiiika. Potrdil jim je tudi trški grb: tri srebrne lilije na modrem polju. Pozneje je dobil grb meato srebrnih zlate lilije. V letu 1635. sa kmečki uporniki izropali laški grad. V letih 1646. in 1647. je v Laškem razsajala kuga, ki je umorila 706 ljudi. Izmed drugih nesreč so prizadejale veliko škodo tudi povodnji v letih 1672., 1684. in 1789., najhujša pa je bila leta 1824. Požar je uničil trg trikrat, in sicer leta 1487., takrat so pogoreli trški privilegiji; drugič leta 1682., tretjič pa leta. 1846. Pri tem zadnjem požaru je izgubilo življenje 6 ljudi. Tudi cerkev je bila močno poškodovana. Trg se je v naslednjih desetletjih naglo razvijal. K temu je precej pripomogla industrija, ki se je v kraju močno razvila. Danes so v Laškem dve tekstilni tovarni, nova velika pivovarna in več manjših podjetij. V letu 1927. je bilo Laško povzdignjeno v mesto. Vzhodno od Laškega se nahaja župnija Sv. Lenart. Do cerkve se pride po strmi cesti, ki se vije v vijugah mimo kmetij in skozi velik bukov gozd. Cerkev z vasjo stoji prav na vrhu, cesta pa se spusti po drugi strani strmo navzdol proti Jurkloštru. Župnija šteje bolj malo duš in je vsa v hribih. V bližini je vas Vrh; ta naselbina je že zelo stara. Uro hoda proti jugu pridemo do župnije Sv. Miklavž. Kakor Sv. Lenart, stoji tudi ta cerkev prav na vrhu sedla. Tukaj je pastiroval župnik Dragotin Ripšl, ki je napisal zelo obsežno ia zanimivo kroniko, ki popisuje vse važnejše dogodke do leta 1621. nazaj. Ta gospod je zelo rad potoval. Zgodilo se je, da je bil po ves teden na potovanju. Bil je tudi veseljak, zato so ga farani tožili škofu. Škof ga je radi tega posvaril, župnik pa. je za odgovor napisal ono znano pesem »Kdo bi vedno tužen bil«. Škofu Slomšeku je bila pesem tako po volji, da ji je zložil napev. Južno od Laškega tik ob Savinji je vas in cerkev Sv.Marjeta. Vas stoji prav ob vznožju strme Kozice. Poleg cerkve ao izkopali orodje iz neolitske dobe, pa tudi innogo denarja iz rimskHi časov. Našel se je tudi tlak iz mczaika in več kamnov z napisi. Svojeas je bila tukaj rimska naselbina. Skozi vas teče potok Ična, ki priteče izpod Trnovega hriba po soteski mimo Sv. Jederti. V bližini je znamenita božja pot Marija Lurd. Celo iz daljnih krajev prihajajo romarji častit Marijo- Sv. Jedert. Če se peljemo z vlakom iz Laškega proti jugu, zapazimo na zapadni straui na 427 m visokem sedlu ponosno župnijsko cerkev svete Jederti. V poldrugi uri dospemo do nje. Edina župnija, katere cerkev je posvečena sv. Jederti! Cerkev je prostorna, na dolžino meri 22 m. Zidana je bila leta 1652. bržčas kot zaobljubna cerkev zaradi strašne kuge, ki je v tistih letih morila po naših krajih. Stoji na prostoru, kjer je že prej bilo svetišče, ki so ga Turki razdejali. Na pcbudo preproste žene Jere Rataj, ki je imela po pripovedovanju tri noči zaporscloma čudna videnja, so pričeli razkopavati z grmovjem poraščeno grivino in res našli temelje nekdanje cerkve. Na nje so zgradili sedanjo. V cerkvi je znamenit stranski oltar, ki predstavlja snemanje s križa. Cela skupina je zgrajena iz domačega kamna apnenca. Župnija je bila ustanovljena leta 1788. Prej je vse njeno ozemlje spadalo pod laško nad župnijo, odkoder so hodili kaplani pastirovat k sv. Jederti »Na gori«. Med kmeti, posebno v Rečici, so se ohranila stara domača imena, povzeta večinoma po legi in kakovosti kraja, tako: Vodenšak (na vodi), zjavrašek (na Zavratih), Slatinšek (na Slatini), Krašek (na Kraju), Jegrišnik (na Jegrišču), Zabovšek (v Zabovju), Kladnik (v Kladju), Buzovišek (na Buzoviei), Sadovšek (v Sadovju, kjer se svet seseda). V Zagrebenu je bil Prevalšek (na prehodu iz ene doline v drugo), Pernišek (v Pernici), v Golcah je Golšek, na Prahah Prahovaek. V župniji 30 tudi Bergamaši, potomci naseljencev iz gornjeitalijanskega mesta Bergamo, kjer 30 bili doma lastniki laške graščine Valvasorji. Župnija, se razteza od vznožja Turja do Gozdnika ter ima težavne prehode. Golški greben jo razpolavlja. Oba dela veže kolovoz preko Zavrat in Prosečnika. V župniji sta dve podružnici, ena v Rečici; ta cerkev je bila šele lani pozidana in posvečena. Na Golcah je podružna cerkev sv. Marije Magdalene. O tej csrkvi pripoveduje pravljica, da so pridrli do nje nekoč Turki sam od dolske strani. Ker so našli cerkev zaprto, useka neki Bošnjak s handžarom po vratih, pri tem odleti iver in se mu zapiči v oko. Pristrašen krikne: »Odlazimo, braco! Svetac je kod kuče!« Prebivalcev ima župnija okoli 1700. Število se spreminja, kakor pač delajo v bližajem rudniku TPD v Hudi jami. Po poklicu je v fari 30% rudarskih družin brezdomcev, ki stanujejo v rudniških koloa^jah, 45% je rudarskih družin z malim posestvom, 25% pa kmetovalcev. Obrtnikov je malo. Največ je torej premogarjev z malimi posestvi, ki se prav za prav danes še najlaže prebijejo akozi življenje. Od ustanovitve je pastirovalo v župniji 32 duhovnikov. Najdaljšo dobo delovanja v tej župniji ima sedanji g. župnik Jožef Lončarič, doma iz Središča ob Dravi.