Književnost in umeinost. BZvonček". List s podobarni za slovensko mladino. Št. 3. Letnik I. Ta pod uredništvom E. G a n g 1 a izhajajoči izvrstni mladinski mesečnik ima v poslednji številki to-le vsebino : Pravljica o dečku in angelčku. Zložil Leon P o I j a k. — Sirotina pesem. Zložila V i d a. — Uspavanka. Zložil Fran Ž g u r. — Pesem o domovini. Zložil Vuk S 1 a v i č. — Premagana izkušnjava. Spisal Janko Leban. — Iz devete dežele. Pripoveduje P a v 1 i h a. — Ludoviček in škatlja. Spisal L. Černej. — Sami. Zložil L. Cernej. — 0 kozi, zelju in volku. Priobčil Iv. P o d g o r n i k. — Slovanske pravljice. Priobčuje Nik. Vrhov. 3. Ladja na kopnem. — Oblačku. Zložila K r i s t i n a. — Zvezdi dve. Zložil Fr. Žgur. — Pouk in zabava: Rebus. — Drobtine za zabavo. — Obelisk. Ta številka ima štiri lepe podobe. Novim naročnikom so na razpolago še vse številke. Odgovor na oceno knjige ,,Kranjska dežela" v »Izrestjih" deželnega muzeja. Pred par dnevi šele mi je prišel v roko šesti zvezek ,,Izvestij muzejskega društva za Kranjsko", v kojem ocenja g. A. Koblar mojo knjigo ,,Kranjska dežela". Akoravno g. ocenjevatelj v prvem delu svoje kritike jako pohvalno piše o tem mojem delu, vendar sem prisiljen odgovoriti na njegove opazke, koje je pristavil koncem svojega spisa. Te opazke se nanašajo le na zgodovinski del moje knjige. Pred vsem mi očita g. ocenjevatelj, da sem tempeljnov, posvečenih raznim bogovom, določil v deželi brez števila. — Toda določil jih nisem jaz, ampak določili so jih pred menoj že drugi, katerim se ni ugovarjalo. Naj navedem le to, kar je zapisanega o tem predmetu v znani knjigi wOester.-ung. Monarchie in Wort und Bild"; ,,Was die Religionsverhaltnisse betrifft, so beziehen sich die meisten Ueberbleibsel des Cultus — Altare und Votivsteine — auf roniische Gottheiten, so auf Jupiter, Herkules, Neptun, Aesculap, Baccus, Geres, Diana, Hekate, Luna, jedoch auch Localgottheiten wurden verehrt, wie Aecorna, Genius loci, Noreja, Sedatus, Silvanus; der Flussgott des Hauptstromes des Landes, Savus, und die Flussgottin des Sannflusses, Adsaluta, erscheinen auf Votivsteinen langs der Save" . . . itd. — Dimitz pa v svoji ,,Geschichte Krains" prav z imeni našteje več krajev, v kojih so se častila razna rimska božanstva. Ugovarjal mu ni nikdo. Dalje piše g. ocenjevatelj, da menim o znanih prazgodovinskib čolnih v ljubljanskern muzeju, da so bili tesani z bronastimi sekirami. — Toda ugovarjal tudi temu ni nikdo, ko je napisal to trditev sam kustos deželnega rnuzeja, pokojni Dežnian v knjigi: ,,Oester.-ung. Mon." Tam stoji doslovno: ^Vier an verschiedenen Stellen des Moors aufgefundene, aus einem Eichenstamm herrgestellte Kahne sind niit Broncebeilen behauen worden". Dežraan je pa bil svoj čas vendar najboljši poznavatelj kranjskih starin. 0 tem, kako so naskakovali Rimci stari Metullum, nii ni poiok samo bajkovec T r d i n a , ampak tudi drugi. Enako piše Dimitz: ,,Metulluni allein, stark befestigt und mit 3000 streitbaren jungen Mannern besetzt, widerstand heldenmuthig. Octavian ward beim Sturm zweimal veiwundet, der beharrlichen Tapferkeit des Romers niusste endlich die verzweiflungsvolle Hingebung weichen. mit welcher die Belagerten fur ihren Heimatsherd kampfen. In den Flammen der brennenden Stadt geben die Vertheidiger sich und den Ihrigen den Tod". Kaj dmgega niti Trdina niti jaz ne trdiva. Očito rni dalje, da kot gotovo stvar pripovedujem, da je bila v Emoni škofija. —: Sicer to trdijo vsi kranjski zgodovinarji, in to trdi tudi ocenjevalec g. Koblar sam v svoji knjigi »Zgodovina Sorske fare". Tam piše na strani 11: „V tretjem in četrtem stoletju se je krščanstvo na Kranjskem, dasiravno večkrat krvavo zatirano, zelo utrdilo, in v Emoni se je ohranil dlje časa škofovski sedež, kar nam pričajo imena Emonskih škofov, kakor sv. Maksima in druzih." Ne vem , čimu zanikuje g. Koblar to, kar je sam pisal kot čisto resnico. Emonska škofija je tedaj tudi njemu gotova stvar. Ravno tako kot gotovo stvar pripovedujem — tako mi očita g. Koblar — da sta po Kranjskem sv. Mohor in Fortunat oznanovala sv. vero. Da je to gotova stvar, to je trdil tudi g. Koblar sam v navedeni knjigi. Tam piše: BLuč sv. vere, ki jo je prižgal evangelist sv. Marka v velikem mestu Ogleju, ni ostala skrita, temuč prisijala je zelo zgodaj po njegovemnaslednikusv. Herm a g o r i t u d i v n a š e k r a j e". To je vendar jasno. Cemu se tedaj g. Koblar izpodtika nad svojima lastnima trditvama ? Predbaciva mi g. ocenjevatelj tudi, da mi je nedvomno, da so prvi mejni grofi stolovali v Goričah. Naj povem tedaj, kaj me je dovelo do te trditve. Znano je, da je bil stari grad v Goričah prvotna last koroških vojvod, in da se prišteva tudi najstarejšim in najmogočnejim v deželi. Kaj čuda tedaj, da sem sklepal, da so nastanili koroški vojvode, kojim je pripadala takrat tudi kranjska dežela, svoje mejne grofe v najmogočnejšem gradu, ki je bil morda takrat še celo edin grad v deželi. Priznavam sicer rad, da se da o tej točki razpravljati še na dolgo in široko, toda brez opore muja trditev nikakor ni. Kar se tiče leta, kedaj je postalo Kranjsko vojvodstvo, pripomnim, da ima Valvazor letnico 1231, Erben: ,,Vojvodstvo Kranjsko" pa 1245. — Različno se tudi poroča, kdaj je bila zidana sv. Petra cerkev v Ljubljani. Odločil sem se za leto 1700, ker sem po največ spisih to letnico našel. To pa kaže, da je bila sestava te knjige jako mučno delo, kakor je ludi kritik v ,,Slov. Listu" priznal. Zavrniti pa moram trditev g. ocenjevalca, da pravim na 8. strani, da so lutrovo vero zatrli na Kranjskem še le 1628, na strani 37. pa, da je bila že 1. 1598. zatrta popolnem. Ko bi bil g. ocenjevalec pogledal to stvar vsaj nekoliko natančno, bi bil moral videti, da se letnica 1598 tiče le Ljubljane, da je bila tega leta v Ljubljani ta vera zatrta popolnoma, in letnica 1628 velja za celo deželo. To vse je dovolj jasno povedano v moji knjigi. Na trditev g. Koblarja, ki se glasi: ,,Da je bog Triglav dal ime Triglavu, verjemi, kdor moreš", lahko odgovorim prav kratko: Da bog Triglav n i dal imena Triglavu, pa tudi verjenii, kdor moreš. Na Dunaju, 17. svečna 1900. Jos. Ciperle.