Kresni poldan
Jože Pogačnik
V travi
tonem vonjavi,
sočnato bilko tik lica
veter tih vije.
Čutim in uživam: tak mirno
srce mi bije.
Solnce do dna mi krvi, belo gori.
Eno
srce spokojeno
v miru poldanskem motiti,
mi bridko želi:
zemlja neutrujena vedno
vrti se, vrti. . .
Zdaj in zdaj senca oblaka me preleti...
Ali
solnce me pali
tiho in mirno —
kot da za zemljo ne ve . . .
Ali
zemlja kotali
dalje se blazno —
kot da za solnce ne ve...
Moje srce pa z obema tiho in mirno se ujema: o, življenje,
večnih nasprotij gnetenje . . . O, moje srce zdaj vse ve!
Gnezda
Jože Pogačnik
Nič se ni zgodilo, pa na ptico mislim: kroge v vetru riše, v drevju veje išče:
»Sleherna, glej, veja seže do neba, a za me le ena je odmenjena ...«
— V najtoplejše gnezdo kane včasih tuga taka, da bi ljubša bila veja druga ...

Poccijeva risba
Dunajska soneta
Tine Debeljak
Veliki petek
Danes je Jezus umrl za nas . . .
In pala čez solnce ni težka tema,
ni v strahu razklala se Golgata
in ni se v grozoti ustavil čas
in človek ni mrtvo zbledel v obraz:
pognal se je v gnečo, ki kriči in divja
čez gorko srce Njega mrtvega
in kliče kri nad otroke in nas . ..
O kri! . . . Kako mi kaplja na oči, da vidim le zvito telo, ki visi čez mesto in joče za tih pokop . . .
Bežim... O Magdalene žene
nocoj vas poznam: Odpustite, sestre,
da pade Bog v naša srca kot v grob!
Modling
(Pred samostanom, kjer je Beethoven napisal Misso solemnis)
Samostan: večna molitev za smrt našo, obraz kot zamaknjen v skrivnosti božje. Nekdo se je sklonil Bogu v podnožje in poje v vihar svojo veliko mašo: vsa zemlja buči ob darovanju človeka, in trese za nas se pred božjo sodbo — joče, kot da se grehu odreka.. . o, v svetlo glorijo vriska z godbo ...
Verujem! — in pal sem na prag v darovanje: o bičaj mi, bičaj telo za kesanje, milost izprosi mi, Veliki duhoven!
O Bog, daj roko na moje srčno vrenje,
naj pojem Ti slavo za Odrešenje
kot pel je Tvoj dobri služabnik Beethoven!
167