Za jasnost nove idejne smeri naše organizacije. Svobodneje smo pričeli dihati. Ve« rujem', da je dosedanja tesna strankar« sko orientirana smer v naši stanovski organizaciji za vselej pokopana, da je politična zrelost in treznost vsaj delno zmagala nad politično slepoto in krat* kovidnostjo. Smešenje deklaracije, argument nje* nih nasprotnikov, je orožje, ki kaj kmalu otopi. Tudi se varajo oni, ki mislijo, da je zmaga nove smeri odvisna od usode Deklaracije. Črkarska pravda ne bo od* ločevala. Pot nazaj bi pomenila pot v prejšnje stoletje, v katerem koreninijo z vsem svojiin duhovnim in idejnim živ; ljenjem zagovorniki stare smeri, nazaj v dobo Cankarjevih hlapcev. Še bo minil kak decenij preden foodo tudi najkonzervativnejši med nami spo= znali to, kar je za človeka, ki ne živi samo od tradicij, samo iposebi umevno, nič pa ne bodo ti spreminjali na dejstvu, da zmaga ideaKzem onih naših vrlih tovarišev, ki imajo pred sabo zvi« šen ci'lj: edinstvo organizacije na taki o»novi, da bodo v njej izginila vsa na* čelna nasprotstva, da ne bo v njej več nobenega prikritega nezadovoljstva in nobenih članov prve in druge vrsfe. Bodimo si na jasnem, da je naša dosedanja organizacija bila sicer na zu= naj enotna, velika, a v notranjosti je nosila že dolgo v s©bi kal razkroja. K sreči nismo zamudili ozdtavljenja vn ppta k temu, in radi tega moramo propaga= torjern nove smeri samo čestitati, da so učiteljstvu za nedogleden čas zasigurali tisto za kar nas n. pr. tovariši iz Avstrije zavidajo. V Avstriji je učiteljstvo raz= blinjeno na tri frakcije, čas gradnje enotne močne organizacijie, ki bi zdru« žila celotno učiteljstvo, je tam zamujen. Res bojna organizacija, kar mora biti strokovna organizacija brezdvomno, pa more biti samo na podlagi nove smeri. Vsi tisti, ki nismo bili istega polu tičnega mišljenja, kakor bivše vodstvo našega poverjeništva, smo se čutili kot člani druge vrste, prav tako kakor ogromen del naših državljanov v državni organizaciji. Vsak značajen človek čuti duhovno nasilje, ako organizacija, katere 5lan je, zasleduje poleg skupnih tudi načelno naspTotne mu cilje. Mnogo, mnogo nas je bilo, zlasti na Štajerskem, ki smo vstrajali v organizaciji, ali vstopili v njo le zato, ker so okrajna društva pravil« neje piojmovala naloge stanovske orga* nizacije, kot bivše vodstvo samo, in ker smo vedeli, da mora celokupno učitelj^ stvo priti potom evolucije na ono stop? njo, k| mu gre. Naša organizacija z no* vim organizacijskim temeljem, nam je najboljše jamstvo za pohod naše bodoč* nosti. Slišal sem ugovor, da bo za naprej manjšina majorizirala večino. To le, ako obstoja majorizacija v tem, da pot stanejo vsi člani enakopravni, drugače pa je tak ugovor le duševna revščina. Kdor deklaracijo brez predsodkov bere, ne najde v njej nobenih protislovij, ampak samo načelno enakopravnost — izvedeno do zadnjih konsekvenc. Bilo je potrebno, da enkrat za vselej preneha slepomišenje z načeli, to je bilo po= trebno že radi onih, ki so besedičili o stanovski solidarnosti, v praksi pa nas po sili hoteli vedno ločiti po političnem in svetovnem naziranju. Baš ti danes odklanjajo z cšabno gesto deklaracijo, ker jim je resnica ndjuba. Boje se nas daljnega razvoja, ki bo enkrat za vselej preprečil lestvico osebnih ambicij na hrbtih učiteljstva. Deklaracija je dokument najresnej* ših stremljenj po razčiščenju smeri naše stanovske politike. Ugovarjajte posa* meznostim, smatrajte jo v tem ali onem pogledu za nepopolno — saj ravno ona zanikuje dogmo — pozdravljam, če smo postali kritičnejši, kot smo bili doslej, saj to ravno zahteva Deklaracija sama... ampak smešiti jo, v celoti jo odklanjati, to more le površnež, odrekati ji resnost in tehtnost le oni, ki je ni razumel. Največ spotikanja je menda radi tega, ker Deklaracija baje v idejnem oziru preveč otesnuje delokrog organi« zacije. Do tega zaključka lahko priha: jajo oni, ki vse šolske, stanovske, kub turne probleme gledajo samo skozi tesna očala politične stranke in druge plati problemov, enako važne ali še važnejše, omalovažujejo. Tem velja: Počakajte, potem sodite! In isto je z očitkom, da se Deklaracija izrecno ne postavlja na stališče državne šole in državnega edins stva. Umevna mi je bojazen onih, ki imajo svoje bridke lizkušnje iz prejšnje dobe, a njih pomislek je neosnovan. Državna šola je v ustavi utemeljena in napram tej velja za organizacijo držav nih uradnikov: noli me tangere! Smešna domišljavost bi bila, ako bi mislili, da je obstoj ali neobstoj državne šole, torej sedanje ustave, odvisen od stališča naše organizacije. Boj za poli« tično usodo šole se 'bije na drugem po« zorišču, na katerem se učitelj lahko z vsemi svojimi silami udejstvuje. Moč organizacije je v idejni propagandi za moderno, demokratično, narodnim pot trebam prilagojeno šolo, za enotno šolo, ne v smislu unifikacije šolstva, anipak v smislu ovganske izgradnje vsegu šolstva v socijalnem duhu in po modernih pe« bil slabši od prejšnjega. Nihoe se ni dagoških načelih. Naša naloga v orga« nizaciji je, da z vnemo proučujemo naj* važnejši naš problem: kako šolo priblU žati narodu in jo postaviti v središče vsega njenega duhovnega življenja in stremljenja. Oni, ki nas strašijo z usodo učitelja iz konkordatske dobe in vprašujejo, kakšen bo šolski zakon, ako se organds zacija ne bo zavzemala za napredna na« oela v šolstvu, so ali naivneži ali navadni demagogi. Iz razlogov, ki leže na dlani, nas naše vodstvo ni nikoli opozorilo na absoluten neuspeh vseh prizadevanj, zboljšati vladrii projekt osnovnošolskega zakona tudi le v eni pomembnejši tocki. Kakor v zasmeh so nam dajali zakon« ske načrte v pretres, vsak nov načrt pa je fcil slabši od prejšnjega. Nihče se ni zmenil za naše predloge. Morda se v no« benem društvu ni projekt šolskega zas kona tako temeljito obravnaval kot v našem in nas stališče Deklaracije ni nič oviralo. Naravnost smešno se natn zdi misliti, da bi par spornih točk ogrožalo edinstvo organizacije, ko ima vsak od nas kot organiziran pristaš v svoji stranki več ko dovolj prilike, da tudi v tem pogledu uveljavi svoje stališoe. Vsem onim, ki čutijo borbenost organi* zacije po deklaraciji tako sitno ogro* ženo, bi resno priporočal, da se malo poglobijo v šolska zakonodajna vipra« šanja. Spoznal bi, da je najtežji problem šolske zakonodaje uveljavljenje demo* kratičnih načel v njej. Nek anonimen dopisnik je v svojem poilitičnem listu označil Deklaracijo kot socialistično. Hotel je menda s tem reči, da izhaja iz društva, v katerem prevla* duje soeialističen vpliv. Do takih sodb prihajajo tesni duhovi, ker si ne morejo predstavljati, da bi bil kdo na primer odločen demokrat in vendar pristaš sta* novskega edinstva. Z obžalovanjem kon« 9tatiram, da sva v društvu samo dva socialna demokrata. Največ pristašev ima ona stranka, katere glasilo Deklarm cijo smeši. Naši simipatizerji in pristaši pa niti iz daleka ne morejo sprejeti De* klaracijo za socialistično, ker je še zelo oddaljena od! socialističnega cilja. Pod= piramo jo pa zato, ker vidimo v njej verndar velikanski napredek za stanov« sko edinstvo in. močno organizacijo uči* teljstva, kar je eno naših glavnih načel Predsednik Mežiškega društva je bil vedno demokrat in duhovni vodja de* mokratskega učiteljstva, bil je izvoljen na istem zborovanju za predsednika, na kaferem je bila Deklaracija soglasno sprejeta. Duhovnega očeta Deklaracije pa lahko naziviljam kot čistokrvnega na« cionahrega idealista. Dekkracija ne za« hteva od nikogar večjega zatajevanja kot od socialista, a brez tega na eni kot na drugi strani ni možna skupna baza za stanovsko edinstvo. Kjer pa je količ* kaj politične zrelosti in duhovne wgoje, tam je to edinstvo možno tudi pri 6lan* stvu najrazličnejšega mišljenja. V našem društvu in v maTsikaterem drugem se ne spremeni s sprejetjem de? klaracije in zmago nove smeri prav nič. Razliko čutimo le v vodstvu. Kot ena* kopraven 61an lahko danes vsakdo za« stopa.in zagovarja svoje stališče v sta« novskem glasilu, kar prej ni bilo mo* goče, ko so cek> društveni sklepi romali v koš, ne da bi jih na kompetentnem mestu obravnavali in dali nanj vsaj ne« gativen odgovor. Ako zafco nova smer prinaša več svobode, jo drugemu, ki je bil te isvobode na naš račun v dvojni meri že prej deležen, ne krati. Odloeno bi moral pirotestrrati proti temu, ako bi se zopet uvajara kaka dvojna mera in ne bi prišel vsak do besede za stvarno zastopanje svojega stališča. Zelim na; ravnost, da se nasprotniki Deklaracije oglašajo v našem stanovskem listu in tam povedo svoje protiargumente. To bi bilo moško in odkrito in na ta naoin jim je tudi dana možnost zmage nad našimi načeli, č« bodo boljši in teht* nejši. Potrebno je tudli, da se društveni sklepi dobesedno objavljajo, ker posta= nejo to naramost historični dokumenti, pravo zrcalo naše politične zrelosti ali nezTelostii v dobi, ko smo si kovali sami svojo usodo. Kot rušilce stanovskega edinstva pa moram označiti vse one, ki se ne poslužujejo stanovskega glasila in se skrivajo ¦? tujim uredništvom, smet šijo akcijo za politično nevtralizacijo stanovske organizacije in streljajo izza plota na inicijatorje pokrefa. Še nečesa naj se ab koncu dotak* nem, kar se očita Deklaracij!i, da nam* reč nikjer izrečno ne povdarja narodnega edinstva. Ali govori res goli pa« triotizem iz te skrfoi! Zadnja točka De* klaracije zadostuje vsakomur, ki mu je za stvar in nič drugega. Prepričan sem, da bo oni, ki bo delal za zbližanje, zena: čenje skupnih vezi in spoznavanje skup' nih nalog vsega učiteljstva, ki bo prožil roke stanovskim bratom na Hrvatskem in v Sloveniji, stoječim še izven organU zacije in jjih privabil v njeno okrilje, bolje delal v duhu narodnega edinstva, kot oni, ki deklamira o narodnem edim stvu in se trka na prsi, češ, mi smo č\n varji pravega patriotizma in narodnega edinstva, vi drugi pa ste antidržaven element. Odkrito priznavam, da mi je to izU gravanje patriotizma zoperno. Učitelj je ze eo ipso dober državljan. Več pa naj stanovska organizacija ne zahteva, saj je naravnost njena dolžnost, kot je doW nost vsake stanovske organizacije, da državljansko svobodo svojih članov ščiti, ne pa da bi jo še sama omajevala. Za to že drugi skrbe. Država ne rabi našega varuštva. Vinko Moderndorfer.