SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO" (LËTO) XXIII. (17)
No. (štev.) 44
E^LOVE NIA ¿LIBRE)
BUENOS AIRES
29. oktobra 1964
:;sa»
29. OKTOBER
Slovenci se na današnji dan z vso hvaležno spominjamo svojih mož, ki so s svojim nesebičnim delom ustvarili slovensko svobodo. To se je zgodilo dne 29. oktobra 1918. leta.
Včasih čujemo prigovor, da ta dan vendarle ni tako pomemben, da bi se ga morali spominjati kot slovenskega narodnega praznika, da pravzaprav ne predstavlja pravega izraza popolne svobode in neodvisnosti, ampak da je samo prehod iz ene odvisnosti v drugo.
Poglejmo, kaj je na stvari.
Predvsem moramo vsa dogajanja na Slovenskem v letih prve svetovne vojne presojati iz tedanjih razmer, tedanjih perspektiv, ne pa iz sedanjih iz leta 1964. Tedaj pa je bilo stanje takšno, da je bilo razbitje Avstro-Ogrske monarhije in ustanovitev skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov naravnost nujnost tako za Slovence, kakor za vse ostale južnoslovanske narode v Avstro-Ogrski. Za to revolucionarno dejanje so se odgovorni politiki odločili šele potem, ko so izčrpali sleherno možnost, da bi zagotovili izpolnitev narodnih in političnih zahtev za svoje narode znotraj Avstro-Ogrske monarhije, in so s svojimi zahtevami zadevali v vedno večjo nadutost in nestrpnost avstro-madžarske manjšine, ki si je hotela nadvlado, pridobljeno nad slovanskimi narodi, z na-godbo iz leta 1868 zagotoviti še za naprej. To pa je pomenilo zlasti za Slovence, ki so na prostoru, katerega so si Nemci, določili za svoje področje, po katerem bodo po eni strani prodirali na Jadransko morje, po drugi pa dalje proti Vzhodu, še povečane krivice, še hujše zatiranje in še krutejše raznarodovanje ter načrtno ponemčevanje slovenske mladine. To niso prazne besede, to so dejstva. Saj je celo ted. avstrijski min. predsednik Seidel odločno zatrdil, da se lahko zgodi, da bo kdaj prišlo do ustanovitve jugoslovanske države pod Avstrijo, toda tej državi Slovenci ne bodo pripadali, ker so ha prostoru, ki ga imajo Nemci za svoj dohod na morje. Kakšno enakopravnost so hoteli dajati Nemci Slovencem in ostalim slovanskim narodom, potrjuje dalje odredba avstrijske uprave o uvedbi nemškega uradnega jezika po državnih uradih tudi po slovenskih deželah. To se je zgodilo tedaj, ko so dogodki na bojiščih že napovedovali, da Avstrija iz 'prve svetovne vojne ne bo izšla kot zmagovalka. Kdor je živel v tistih letih na štajerskem, se je lahko sam prepričal, da je v obmejnih krajih in vzdolž tedanje Južne železnice, ki je vezala Dunaj s Trstom, v slovenskem delu bila borba za sleherni kvadratni meter slovenske zemlje, po kateri so grabile nemške raznarodovalne šolske družbe Siidmarka in Schulverein, ki sta po čisto slovenskih mestih in trgih ustanavljale nemške šole in nemške domove. Lahko si predstavljamo, kako bi Avstrijci in Madžari postopali s Slovenci, Hrvati in Srbi, če bi bili v prvi svetovni vojni zmagali skupno z Nemčijo!
Zadržanje Avstrijcev in Madžarov do Slovanov je moralo nujno voditi samo v revolucijo teh zatiranih narodov, ki so se po vrsti začeli otresati avstro-ma-džarskega suženjstva. Slovenci so to storili dne 29. oktobra 1918. Tega dne je bila v Ljubljani namreč ustanovljena prva slovenska narodna vlada.
Po vsej Sloveniji je bilo tedaj veselo, praznično razpoloženje. Vse slovenske politične stranke, ves narod je v bratski slogi in skupnem sodelovanju proslavljal ta veliki slovenski dan in polagal narodu temelje za boljšo bodočnost.
Toda tej mladi slovenski svobodi je kmalu zagrozila nova nevarnost. Od Trsta je po razpadu avstrijske soške fronte „prodiral“ Lah kot zaveznik antante ter zasedal slovensko zemljo. Že na Vrhniki se je pojavil s svojimi četami in se oziral proti Ljubljani, v Trbovlje so ga pa mikali tamošnji premogovniki. Slovenska vlada je tedaj razpolagala samo z oboroženo silo Orlov in Sokolov, ki so opravljali v tedanjih razruvanih razmerah, ko so se čez slovensko zemljo umikale avstrijske armade proti Madžarski in še globlje na sever, izredno težko nalogo za ohranjevanje notranjega reda in miru. Slovenski vladi je tedaj priskočil na pomoč srbski polkovnik Švabič s svojimi vojnimi ujetniki, ki je Italijane prepodil iz Vrhnike dalje proti Logatcu, tako, da so ostali na področju,
NEGOTOVOST V SOVJETSKEM OTOKE
Pred štirinajstimi dnevi so v ZSSR zadnjikrat brali v sovjetskem časopisju o Hruščovu. Čez noč je bil zavržen v umazano sovjetsko zgodovino, kamor so bili zavrženi vsi njegovi predniki vse tja do Lenina. Brežnjev in Kosygin sedaj gospodarita v Kremlju, toda nihče ne ve, za koliko časa. Za kulisami v Kremlju se še ni odločilo, kdo bo dejanski diktator ZSSR v prihodnjih mesecih.
Na Zahodu morejo samo ugibati, zakaj je Hruščov moral iti in koliko trdnosti imata Brežnjev in Kosygin na svojih položajih. Pravijo, da je Hruš-čova zrušil Suslov, trenutni ideolog sovjetske KP. Toda ta je po sprejemu treh sovjetskih kozmonavtov v Moskvi izginil iz sovjetske pozornice. Ugibali so, da je morda odšel s sovjetsko delegacijo v Peking, da bi se pogovoril z Maocetungom, sedaj ko Hruščova ni več; nekateri pa so trdili, da je znova zbolel. Pred dobrim letom je bil operiran na jetrih, sedaj pa je moral spet v bolnišnico in da je še jetičen povrhu. Tudi Hruščbv je bil včeraj še zdrav, danes pa je bil že slabega zdravja in je odstopil. Nenadne bolezni sovjetskih mogotcev so zanimiva zadeva.
Med zahodnjaki je bil edini Adenauer, ki je pravilno poudaril, da za Hru-ščovim ni treba jokati. Bil je Hruščov, ki je s tanki zadušil madžarski upor, v krvi zatrl upore na Poljskem in v Vzhodni Nemčiji, dal zgraditi zid v Berlinu, poslal rakete na Kubo, s čevljem razbijal po mizi v ZN in grozil svobodnemu svetu, da ima zanj pripravljeno pokopališče. Zakaj torej zaskrbljenost nad izginotjem tega komunističnega kriminalca ?
Einsenhower je bil naiven, ko je predlagal, naj bi Hruščovu in njegovi družini dali politični azil v ZDA, prav tako glavni tajnik ZN U Thant, ko je' dejal, da bi moral Brežnjev dovoliti Hruščovu, da pred ZN razloži, zakaj so ga vrgli. Kadar se jim v Kremlju
zdi, da kdo ne dela prav, ga odžagajo, ne oziraje se na zaskrbljenost ali veselje v ostalem svetu. V zadnjih dvajsetih letih so si itak zaradi naivnosti Zahoda, priborili sloves, da je od njih v Kremlju odvisno, kakšna bo bodoča zgodovina človeštva. Tega se dobro zavedajo in temu primerno postopajo s svojimi prijatelji in nasprotniki. Zahodni svet pa čaka, kaj bo prišlo novega iz Kremlja, da se bo šele potem znova prilagodil novi sovjetski liniji, namesto, da bi sam začel narekovati linijo Moskvi.
O načinu odstavitve Hruščova je krožilo več variant: da ga je prišla iskat v letovišče na Črnem morju tajna policija in ga odvedla v Moskvo; da je sam podal ostavko, upajoč, da je ne bodo sprejeli, pa so jo. Tako, da je že storil leta 1957, ko se je sprl z nekaterimi člani prezidija. Toda, takrat mu ostavke niso sprejeli; dalje, da je bil v prezidiju preglasovan — nihče ne ve, za kaj so glasovali — in je „demokratsko“ od? stopil; da je Suslov v zvezi z drugimi člani prezidija tajno sestavil napadalni govor na Hruščova, češ, da je zavozil sovjetsko zunanjo in notranjo politiko, ga na seji prezidija prebral in zahteval njegov odstop. Nato, da so glasovali, čeprav je bilo vse že naprej pripravljeno.
Edino dejstvo je, da Hruščova v vodstvu ZSSR ni več, in drugo, važnejše, da je med komunističnimi strankami pri satelitih in v svobodnem svetu završalo. Kakor en mož so se dvignile, najprej v Italiji, nato v Franciji, na Poljskem, Madžarskem, v Češkoslovaški, Romuniji. Vse zahtevajo pojasnilo, kako in zakaj je prišlo do odstopa Hruščova. Najglasnejša je italijanska KP. Ta se je znašla poleg tega še v neprijetnem položaju, ko so se na zidovih rimskih hiš pojavili lepaki s Stalinovo sliko in napisom: „Stalin je maščevan! Hruščova ni več!“ in podpisom: „Živel Maocetung!“ Kitajska frakcija v italijanski KP se je javno
ki jim ga je določila antanta za italijansko udeležbo v vojni na njeni strani.
Spričo zunanjih nevarnosti je bila naslednja nujnost tedanjih dni združitev v Avstriji živečih Slovencev, Hrvatov in Srbov s kraljevino Srbijo v skupno državo. Če se to ne bi bilo zgodilo, bi bili znova postali žrtev grabežljivih narodnih sovražnikov ter bi eno sužnost zamenjali z drugo.
Res je, da v novi državi ni bilo vse tako, kakor smo si Slovenci predstavljali, da bo, in kakor smo želeli, da bi bilo. Res je, da so bili na srbski strani nekateri možje, ki so mislili tako kot stari Nikola Pašič, da je nova država enostavno razširjena Kraljevina Srbija. Res pa je tudi, da te velesrbske tendence po nadvladi nad drugimi v Sloveniji nikdar niso mogle uspeti, dokler je nad usodo slovenskega naroda bdel narodni voditelj dr. Korošec. Po njegovi zaslugi so ¡Slovenci v Jugoslaviji dobili vse to, česar nam Avstro-Ogrska ni hotela dati. Razvoj slovenskega naroda je bil v prvih dvajsetih letih življenja v Jugoslaviji naravnost mogočen. Dr. Korošec je bil prepričan, da bo še večji, še ve-ličastnejši. Samo tako prepričanje mu je lahko narekovalo trditev, „da se pot slovenskega naroda navzgor šele začenja!“
Da se je vse to lahko zgodilo v korist slovenskega naroda, je zasluga 29. oktobra 1918.
Mogočni in vsestranski slovenski narodni razvoj so presekala vojna leta, ki so dokazala, da se niti Nemci niti Italijani v odnosu do Slovencev in Slovenije niso spremenili. Nasprotno! Uničenje Slovenije in zbrisanje Slovencev kot naroda so si nemški nacisti zamislili še bolj radikalno. Fašistični Italijani pa so z usta-škim Paveličem sklepali pogodbe o delitvi Slovenije. Nad narod je prišla največja nesreča, kar jim je sploh moglo priti. V izvajanju tega načrta so z okupatorjevimi metodami tekmovali komunisti s svojo revolucijo.
V tedanji stiski so slovenske politične stranke znova potrdile politično zrelost slovenskega naroda. Tako kot v letih prve svetovne vojne, ko so v slogi pripravljale svobodo slovenskemu narodu, so se združile tudi sedaj ter se zavezale, da bodo skupno delale, da bo
slovenski narod znova lahko zaživel v svobodi in demokraciji. Zato so prav na slovenski narodni praznik dne 29. oktobra 1944 ustanovile Narodni odbor za Slovenijo. Tako danes poleg slovenskega narodnega praznika praznujemo tudi dvajsetletnico ustanovitve Narodnega odbora, ki si sedaj pod predsedstvom dr. Mihe Kreka v svobodnem svetu prizadeva, da skrajša trpljenje slovenskemu narodu pod sužnostjo komunistov.
Ko se na današnji slovenski narodni praznik spominjamo nesebičnih slovenskih rodoljubov, laikov in duhovnikov, ki so z vsem svbjim delom in z vsemi svojimi sposobnostmi vodili slovenski narod iz sužnosti pod Avstro-Ogrsko preko 29. oktobra 1918 v svobodo, lahko ugotovimo, da je ta datum v resnici postal v zgodovini slovenskega naroda začetek srečnejše narodove bodočnosti, da mu je res omogočil vedno večji in popolnejši narodni razvoj, ki ga poskusi velesrbskih teženj nikdar niso mogli ovirati, kaj šele, da bi zanj predstavljali kako nevarnost. Slovenski narod je v resnici šel nezadržno svoji lepši bodočnosti nasproti.
Pod sedanjo komunistično diktaturo pa sodba nepristranskega zgodovinarja mora z boljo in žalostjo v srcu ugotoviti, da se je pod vlado nasilnega materialističnega komunističnega sistema začela razvojna pot slovenskega naroda ne sa-| mo zavirati, ampak da je slovenski narod nevarno načet že celo v svojem obstoju, velesrbske tendence so se pa pod komunisti tako razbohotile, da prihaja celo do takih pojavov, da postavljajo srbski slušatelji na slovenski univerzi v Ljubljani zahteve, da bi morala biti predavanja zanje v srbščini.
Ker je komunizem z vsem svojim dosedanjim nastopanjem in delom med Slovenci dokazal, da je največji sovražnik in največja nesreča slovenskega naroda, nam mora biti spomin na 29. oktober leta 1918 samo še večja vzpodbuda za delo za zrušenje sedanjega komunističnega nasilnega režima v domovini, da bo slovenski narod znova lahko zaživel v svobodi in demokraciji in da bo Slovenija postala znova domovina svobodnih in neodvisnih, srečnih in zadovoljnih ljudi, ki bodo vedno bolj napredovali, ne pa nazadovali!
pokazala. Tito je edini med njimi, ki je doslej molčal.
Komunistične delegacije iz posameznih držav so začele prihajati v Moskvo, da bi dobile direktno pojasnilo o odstavitvi Hruščova. Zahodnjaki menijo, da bodo za njimi prišli v Moskvo tudi vodje komunističnih strank, na nekakšno komunistično vrhunsko konferenco, ob priliki letošnjih proslav obletnice sovjetske revolucije prihodnji mesec. Povabljeni da bodo tudi Kitajska in njeni sateliti.
Brežnjev, kakor kaže, hoče pomiriti vzdušje v komunističnem bloku ter se je potrudil na sestanek na sovjetsko-poljski
meji s poljskim komunistom Gomulko. O čem sta razpravljala, ni bilo objavljeno; poljska tiskovna agencija je samo zapisala, da je Gomulka potrdil Brež-njevu nadaljnje poljsko sodelovanje.
Sovjetsko vladno glasilo Izvestja pa so objavile uvodnik, v katerem pozivajo komunistične stranke na enotnost, ker da bo sicer trpel veliko škodo bodoči gospodarski napredek sovjetskega bloka. Moskva se boji za razpad Comecona, ki se že krha predvsem v Romuniji. Izvestja tudi zagotavljajo, da bodo novi gospodarji v Kremlju nadaljevali z destalini-zacijsko politiko Hruščova in ljudskim gospodarstvom.
Pred volitvami v ZDA
Čez šest dni, 3. novembra, bodo v ZDA predsedniške volitve, na katerih bodo Amerikanci odločili, ali jim bo vladal naslednja štiri leta republikanski ah demokratski predsednik. Izbirali bodo med Goldwaterjem in Johnsonom. Pra vijo, da v njunem volilnem programu m velikih notranje in zunanjepolitičnih razlik, vsaj ne odločilnih. V sedanji volilni borbi, da se je vodila predvsem bitka med dvema osebnostima. Vendar so tudi v programu močno razvidne razlike med obema strankama:
1.	Zločinstvo: Goldwater obljublja, da bo odločno pomedel z zločinstvom, ki se je v zadnjih letih razpaslo po državi, okrepivši policijo in federalna sodišča. Johnson nasprotuje okrepitvi federalnih sodišč, ker da ne smejo „uzur- ■, pirati“ policijske oblasti.
2.	Zunanja politika: Goldwater poziva na križarsko vojno proti komunizmu. ZDA morajo stremeti za zmago, namesto zadovoljiti se z zastojem v živčni vojni. Johnson pravi, da morajo biti ZDA potrpežljive, toda trdne, s komunizmom. ZDA morajo najti možnost živeti z ramo ob rami s komunističnimi režimi, kjer so se ugnezdili.
3.	Socialna zaščita: Goldwater zagovarja zasebno iniciativo v tej zadevi. Johnson pa državno.
4.	Osebne pravice: Johnson je uzakonil enakost belcev s črnci. Goldwater je glasoval proti zakonu, ker da je „prisilna enakost prav tako napačna, kakor prisilna neenakost“.
j 5. Ekstremizem: Jonhson podtika Goldwaterju, da ga podpirajo skrajno desničarske skupine in ga obtožuje zlasti zaradi izjave; „Ekstremizem v obrambi svobode ni greh.“ Goldwater pa o,čita Johnsonu, da se umika komunizmu in da je njegov podpredsedniški kandidat Humphrey skrajni levičar.
6.	Vietnam: Golwater zahteva odločen nastop proti severnemu Vietnamu in če treba Kitajski; Johnson pa zagotavlja, da ne bo razširil vojne, bo pa preprečil storiti to tudi komunistom.
7.	Kuba: Johnson bo poskušal še bolj izolirati Castra, Goldwater pa bo pomagal proticastrovcem za uničenje kom. režima na Kubi in priznal njihovo be-
, gunsko vlado.
8.	Trgovina: Goldwater nasprotuje trgovanju s komunisti, če svobodni svet nima pri tem tudi političnega dobička. Za pošiljke žita komunistom bi n. pr. zahteval porušenje berlinskega zidu. Johnson p* se strinja s trgovanjem s komunisti, ker da je dobičkanosno za obe strani in lahko privede do nadaljnjega zmanjšanja napetosti.
9.	Vlada, vzgoja, davki, vojska: Gold-water napoveduje znižanje davkov, zmanjšanje državnih izdatkov, državno pomoč župnijskim šolam in hitro odpravo obvezne vojaške službe. Johnson obljublja državno pomoč revnim, ne znižanja davkov, nadaljnjo popolno ločitev Cerkve od države in morebitno odpravo obvezne
i vojaške službe po letu 1967.
Iz živi jem j si Im dogajanja v Argentini
Politična zaostritev zaradi kipa Eve Perón
V poslanski zbornici, ki bo prihodnje dni zaključila podaljšano redno zasedanje, je nepričakovano prišlo do resnejšega spora, ki je 'onemogočil seje poslanske zbornice v soboto, nedeljo in ponedeljek. Do tega je prišlo vsled nastopa pdveljnika v mestu Resistencia v provinci Chaco proti peronistom dne 17. oktobra. Tega dne so namreč peronisti na svoj dan zvestobe postavili na javnem trgu spomenik Eve Perón. Poveljnik krajevnega polka je zahteval od guvernerja, naj odredi odstranitev spomenika Evi Perón. Ker se to ni zgodilo, je poveljnik polka polkovnik Castro Madero poslal skupino vojakov, ki so odstranili kip. Poveljnik polka Madero je izjavil, da je to storil v smislu določil znanega povelja 150 iz Campo de Mayo, ki med drugim pravi, da bo vojska omogočila obnovitev pravega demokratskega življenja, ne bo pa dopustila obnovitve peronističnega režima.
Zaradi odstranitve spomenika Eve Perón je peronistični poslanec Ferdinand Pedrini ostro napadel poveljnika polka v mestu Resistencia. Med drugim mu je tudi očital, da je kot kapetan v mestu Trelew leta 1955 prisegal zvestobo ¡Peronu. Zaradi teh izjav je kapetan Madero smatral, da je prizadeta njegova vojaška čast ter je poslal k omenjenemu poslancu kot svoja zastopnika generala Rosendo Frago in polkovnika Bellegala, ki sta med drugim izjavila, da polkovnik Madero sploh nikdar ni bil Trelewu in da je njegovo priseganje zvestobe Peronu izmišljeno, poslanca Pedrinija pa pozvala na dvoboj s polkovnikom Maderom. Pedrini se tej zahtevi ni odzval, ampak je v poslanski zbornici postavil to vprašanje v razpravo in zahteval kaznovanje tako poveljnika polka v mestu Resistencia, kakor tudi njegovih zastopnikov, ki sta mu sporočila njegov poziv na dvoboj.
Zahteva peronističnega poslanca Pe-i drinija po kaznovanju vojaških osebno-
sti, ki so jo podprli poleg peronističnih poslancev še poslanci intransigentne radikalne stranke ter argentinske socialistične stranke, je ustvarila v poslanski zbornici težko vzdušje. Sejo so prekinili z namenom, naj bi se predsedniki poslanskih klubov dogovorili za postopanje v tej stvari. Do sporazuma ni prišlo, ker poslanci ljudske radikalne stranke, stranke Zveze argentinskega ljudstva (gen. Aramburu), demokratske demokratske socialistične stranke ter progresivne demokratske stranke zahtevajo, naj zahtevo poslanca Pedrinija pošljejo v razpravo v pristojni odbor, ostali pa zp.htevajo takojšnjo razpravo o njej na plenarnem zasedanju. Na tem vprašanju ni moglo priti do kvoruma v poslanski zbornici že več dni.
Položaj se je v zadnjih dneh še zaostril, ker je tudi glavni poveljnik vojske general Ongania izjavil, da je po-
(Nadaljevanje na 2. str.)
IZ TEDNA V TEDEN
V	Jugoslaviji imajo v več republikah velike poplave, ki so posledica štirinajstdnevnega neprestanega deževja. Največje poplave je povzročila Sava v Sloveniji, zlasti pa na Hrvaškem pri Zagrebu, kjer je poplavila vsa predmestja. Sodijo, da je v naraslem vodovju utonilo 18 ljudi. Iz poplavljenih predmestij so izselili nad 70.000 ljudi.
V	Sredozemskem morju so skupne pomorske vaje ameriške in španske vojne mornarice. Sed. britanska laburistična vlada je odklonila, da bi tudi angleške vojne ladje imele skupno pomorske vaje z vojno mornarico Frankove Španije. Taka odločitev britanske vlade je vzbudila ogorčenje v Španiji ter bo imela za posledico poslabšanje razmerja med obema državama.
Predstavniki 39 držav so izrazili željo, naj bi se začetek jesenskega zasedanja Organizacije Združenih narodov od 10. novembra preložil na 1. december.
Stran 2
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires, 29. oktobra 1964
OBČNI ZBOR DRUŠTVA ZEDNINJENA SLOVENIJA
v Buenos Airesu
Veliko zanimanje za nas
Komunistični oblastniki v domovini se kaj radi postavljajo na stališče, da zanje slovenska politična emigracija enostavno ne obstoja.
V resnici pa ni tako. Komunistična uprava v domovini z največjo pozornostjo zasleduje in spremlja sleherno udejstvovanje ideološke emigracije. 0 njej in njenem delu sicer v javnosti ne poroča, podatki so ji pa potrebni, da potem na razne načine skuša ovirati in oteževati nastopanje politične emigracije. To potrjuje najnovejše iskanje podatkov o slovenskih političnih emigrantih. V Slo veniji namreč hodijo odposlanci z matičnega urada spraševat po podatke v družine emigrantov. Pa tudi na konzulatih dajejo nekaterim te vprašalne pole, da jih izpolnijo.
Objavljamo dobesedno vsa vprašanja iz teh poizvedbenih pol, s katero bi komunisti radi dobili za politične emigrante točne podatke na naslednja vpra-i sanja:
1.	priimek (očetovo) ime
2.	psevdonim ali lažno ime
3.	v emigraciji spremenjeno ime
4.	dekliški priimek
5.	dekliški priimek in ime matere
6.	dan, mesec in leto rojstva
7.	kraj rojstva (naselje, občina, okraj in LR oz. država)
8.	spol
9.	zakonski stan in število otrok
10.	narodnost
11.	ali je državljan FLRJ
12.	na kakšen način je postal jugoslovanski državljan
13.	če je izgubil jugosl. državljanstvo: vzrok, datum, številka odločbe, in organ, ki jo je izdal
14.	katero državljanstvo ima poleg jugoslovanskega
15.	ali je registriran pri diplomatskem konzularnem predstavništvu
16.	šolska izobrazba pred emigriranjem 17 zadnji poklic pred emigriranjem
18.	ali je odslužil vojaški rok in kdaj
19.	katere tuje jezike govori?
20.	točen naslov zadnjega stalnega bivališča v FLRJ
21.	verska pripadnost
22.	če je sodeloval v NOV, čas in zadnja funkcija ali čin
23.	kateri stranki je pripadal pred vojno
24.	če je bil član ZKS, od katerega leta
25.	kateri stranki sedaj pripada?
26.	ali je bil med vojno pripadnik okupatorskih ali kvizlinških vojaških formacij
27.	ali je že večkrat pobegnil; kolikokrat
28.	datum zadnjega odhoda v tujino
29.	način odhoda v tujino
30.	vzrok emigriranja
31.	ali je dobil v tujini azil, katere države in kakšen (politični, ekonomski)
32.	katere šole je končal v emigraciji
33.	sedanji poklic in zaposlitev
34.	premoženjsko stanje (kakšno premoženje ima tu in v tujini); ali podpira sorodnike in znance?
35.	v katerih tujih vojskah je služil (za
čas 1941—45 navesti le zavezniške, po vojni pa vse in vsaj približen čas)
36.	katerim emigrantskim, manjšinskim
ali izseljeniškim organizacijam sedaj pripada
37.	ali ima' zaradi preteklosti ali sedanjega položaja vpliv na ostale emigrante in na svoje zveze v FLRJ
38.	ali je po emigriranju že prišel v Ju-
V nedeljo dne 25. oktobra 1964 je bil v Slovenski hiši v Buenos Airesu občni zbor društva Zedinjena Slovenija (prejšnjega Društva Slovencev).
Pred občnim zborom je imel g. direktor Anton Orehar v kapeli mašo za žive in umrle ude društva. V cerkvenem govoru je poudarjal pomen dela v organizirani slovenski demokratski izseljenski skupnosti in o dolžnosti zg njeno ohranitev.
Po maši je bil občni zbor Zedinjene Slovenije v dvorani. Začel in vodil ga je društveni predsednik Božo Fink, ki je pozdravil 58 navzočih članov, ki so zastopali s posameznimi pooblastili še 97 članov. Občnemu zboru je predložil odpošiljatev pozdravnih pisem predsedniku republike dr. liliji, predsedniku N.
O.	za Slovenijo dr. Mihi Kreku in bue-nosaireškemu nadškofu dr. Caggianu, zatem se je pa spomnil umrlih društvenih članov. Njihov spomin so navzoči počastili z enominutnim molkom.
Za overovatelja zapisnika sta bila določena Tone Urbančič in Slavimir Batagelj, za zapisnikarja pa g. Janko Žebre. Po poročilu overovatelja zapisnika lanskega občnega zbora, so sledila
poročila odbornikov.
Podpredsednik društva Robert Pe-tfaček je kot kult. referent navajal, da je bil let. slovenski dan na pristavi pod geslom Gor čez izaro posvečen 450 letnici zadnjega ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju. Zadevni igralski prikaz je podala slovenska skupnost iz San Justa v režiji kult. ref. Našega doma v San Justu Ivana Ovna. Prireditev spominskega dne je pa bila to leto poverjena ženam. Zatrjuje, da je bil šele z zajetjem žena „dopolnjen prikaz tragedije našega naroda v revolucijskih in porevolucijskih letih“.
Glede knjižnice je poročal, da hrani 1452 knjig. Izposojenih je bilo 860 knjig.
Nadalje je navajal, da je bil v okviru Medorganizacijskega sveta poleg odbora za šolska in mladinska vprašanja ustanovljen tudi Kulturno prosvetni odbor. Predsednik tega odbora je kult. referent društva Zedinjena Slovenija.
Tajnik Zedinjene Slovenije Vilko Cuderman je v poročilu med drugim navajal sestavo nove članske kartoteke. Poročal je, da ima društvo sedaj 1088 članov; v minuli poslovni dobi je pristopilo v društvo 9 članov, izstopilo 12, izselilo se pa 15 članov. Zaradi neplačevanja članarine je bilo iz društva črtanih 185 članov. Med poslovnim letom so umrli naslednji člani: Jože Vomber-gar ml., Marija Koder, Alojz Poglajen, Franc Božič, Anton Marin, Ernest šuš-
goslavijo na obisk? Kakšno je bilo njegovo zadržanje?
39.	najožje zveze emigranta (priimek in ime, datum rojstva, poklic in naslov, po možnosti tudi kratka politična ocena in sorodstveno razmerje
do emigranta)
40.	če živi njegova najožja družina v tujini, kako je tja prišla?
41.	v katerih državah je emigrant potem, ko je emigriral, še živel (navesti tudi čas)
42.	točen naslov stalnega bivališča v tujini
Pripombe.
teršič, Elizabeta Milharčič, Rozalija Malovrh in Artur Heller.
Blagajnik Jože Markež je navajal, da se je odbor društva v minuli poslovni dobi trudil, da bi vzbudil čim več zanimanja med slovensko skupnostjo za včlanjenje v društvo s pomočjo obvestil v Svobodni Sloveniji in Oznanilu.
— Aktiva društva je znašala pesov 356.082.56. Prav toliko pasiva, stroškov je bilo $ 126.410.58, ki so izenačeni z dohodki. Socialni sklad je imel dohodkov 96.480.96, izdatkov 59.541, prebitek 8 36. 939.96, posmrtinski sklad je imel dohodkov $ 239.869.10, izdatkov $ 80.403. gotovina na dan 31. VIII. 1964 pesov 159.466.10. Mladinski sklad je imel dohodkov $ 36.195., izdatkov 8 22.108.20. Prebitek $ 14.086.80.
Iz poročila gospodarja Ignacija Groharja je razvidno, da je ob koncu poslovne dobe znašala vrednost inventarja 30.103 pesov.
Vzgojno-športni referat je podala ga. Marjana Marnova. Naglašala je, da namen tega referata ni voditi, temveč skrb, da bi bili na razpolago mladinskim organizacijam, da bi jim dajali pobude in v splošnem služili namenom, ki jih zasledujeta mladinski organizaciji. V nadaljnjem je poročala o pripravi voditeljskega in vaditeljskega tečaja, o organizaciji naraščaja in o ¡sodelovanju pri srednješolskem tečaju. Povedala je, da je bil v januarju in februarju enkrat na teden v Slov. hiši vzgojno športni tečaj za dekleta. V dogovoru z mlad. organizacijama je bil v marcu tečaj za odbornike in odbornice mladinskih organizacij. Vodstvo tečaja je prevzela Fantovska zveza. Namen tečaja je bil pokazati potrebo po dobro izdelanem programu. Referate je pripravil Milan Magister, razgovore s praktičnimi zaključki je vodila pri dekletih ga. Anica Kraljeva, pri fantih pa Marko Kremžar. Temo „gradimo krščansko osebnost“ sta obe mladinski organizaciji sprejeli za svoj letni program. V marcu so bili posveti za organizacijo naraščaja mlad. organizacij po vseh večjih krajih. Bil je izdelan program za sestanke. Na željo domov se je v okviru Medorganizacijskega sveta ustanovil mladinski odbor, ki naj bi povezal odbornike mladinskih odganizacij z mladinskim referentom doma.
Mladinski referat je podal Aleksander Majhen. Iz njega je razvidno, da šteje učiteljski svet z mladinskim referentom 44 članov. Šolsko leto po slov. šolskih tečajih se je začelo 1. marca s službo božjo in ponovitvijo Kunčičeve igre „Od zibeli do groba“. Izvajali so jo otroci šolskega tečaja iz Ramos Me-jie. Pouk je v sedanjem šolskem letu v 15. slovenskih tečajih, katere obiskuje 700 slovenskih otrok. V štirih tečajih letos ni pouka. Dalje je poročal o delu šolskega sveta mladinskega odseka. Ta je razpravljal o učnih načrtih za posamezne predmete in sestavil berila za višjo skupino tečajev. Povedal je dalje, da pod okriljem mladinskega referata deluje tudi šolski odbor Medorganizacijskega sveta. Sestavljajo ga zastopniki domov, predsedniki krajevnih šolskih svetov, predsednik je pa referent mladinskega odseka Zedinjene Slovenije. V minuli poslovni dobi je pri-
pravil pravilnik za krajevne šolske svete.
Govoreč o delu slovenskih šolskih tečajev je poudarjal, da vzgoja in izobraževanje slovenske mladine izhajata iz idejnih temeljev krščanstva ter temeljita na katoliških načelih ter na zgodovinskih in kulturnih pridobitvah slovenskega naroda. Otroci v tečajih dosegajo prav lepe uspehe. Kot primer za to trditev je navajal dejstvo, da so trije fanti, ki so obiskovali slov. tečaj v Slovenski vasi, na slovenski gimnaziji v Trstu najboljši učenci. Neka slovenska učiteljica v domovini je pa ob pismu ene od slovenskih učenk iz slov. šolskega tečaja v Buenos Airesu izjavila, da tako lepe slovenščine ne pišejo niti otroci po slovenskih šolah v domovini.
Končno je omenjal težave, ki spremljajo delo slovenskih šolskih tečajev, omenjal šolske knjižnice, ki obstojajo že pri šolskih tečajih v Moronu, San Justu in Slovenski vasi. Razveseljivo dejstvo je, da so knjige teh knjižnic stalno izposojene. Napovedal je izdanje slovenske šolske knjige za višjo skupino slovenskih tečajev ter naprosil za posojilo tiste, ki društvu pri izdanju te knjige lahko priskočijo na pomoč.
Socialni referent Herman Zupan st., je navajal, da je saldo socialnega referata dne 31. avgusta 1963 znašal pesov 19.268.96. Približno 500 članov je prispevalo s svojimi članskimi prispevki znesek $ 29.829. Slovenski dan je socialni referat podprl z zneskom 30.123 pesov, raznih darov je pa bilo $ 15.960. Skupno je imel Socialni referat dohodkov $ 95.180.96. Izdatki so pa bili naslednji: v 121 primerih je bilo razdeljenih podpor v znesku $ 53.560. Bili so nadalje še drugi izdatki, tako da njihova končna višina znaša $ 58.241. Preostanek je torej 8 36.939.96.
Za odborniki je podal poročilo tudi društveni predsednik Božo Fink. Med drugim je poudarjal, „da notranji namen društva Zedinjena Slovenija in njegov stvarni položaj v skupnosti nalaga društvu predvsem skrb za edinost in mir med posamezniki in skupinami“. Navaja, da je „v tej nalogi upravni svet skrbel, da ne prezre nobene priložnosti, da z besedo in vplivom preprečuje nastopajoče težave in odpravlja moralno škodo, ki nastaja z nekaterimi pojavi v našem občestvu“. Namenu „edinosti in koordinacije so služila zvečanja Medorganizacijskega sveta“. Posebno akcijo je pa društvo pokrenilo v zadevi pokojninskega zavarovanja oseb, ki po obstoječih predpisih ne morejo pričakovati, da bi kdaj dosegle upokojitev. Akcija je imela uspeh ter je poslanska zbornica že izglasovala zakonski predlog in ga poslala senatu v dokončno odobritev.
V nadaljnjih izvajanjih je omenjal priprave društva na proslavo 20 letnice našega zdomstva. V ta namen je sestavilo okvirni načrt in ga je deloma tudi že začelo izvajati. Omenjal je tudi vprašanje ureditve Pristave. Poročal je tudi o delovanju slovenskega srednješolskega tečaja, katerega obiskuje okoli 50 dijakov.
Končno je omenjal tudi splošno oznako stanja društva. Navajal je, da „v današnji stvarnosti postaja Zedinjena Slovenija vedno bolj nosilec zunanjih zvez in koordinator v skupnosti.“
A16IMTINA
(Nadaljevanje s 1. strani)
veljnik polka v Resistenciji postopal povsem po navodilih, ki jih ima in ni zagrešil nobenega prestopka. Zato je eden od poslancev argent. socialistične stranke predložil v parlamentu zahtevo, naj bi s 15-dnevnim zaporom poleg že omenjenih treh vojaških osebnosti v parlamentu kaznovali tudi glavnega poveljnika vojske generala Ongania.
Kako bodo to zadevo rešili, v času, ko pišemo to poročilo, še ni znano.
Končno opozarja na nujnost, da bi v društvo pristopilo še več članov, zlasti mladine, kajti „doseči je treba občutek in zavest, da bi moral biti član društva vsak pripadnik naše idejno politične skupnosti.“
Sledil je razgovor o poročilih. Udeleževali so se ga Ivan Kralj, Milan Magister, direktor Orehar, France Perni-šek, Ivan Klemenčič, Janez Brula in ga. Petričkova.
Poročilo nadzornega odbora je podal France Krištof. Bilo je sprejeto in odboru dana razrešnica.
Izvolitev novega odbora
Pri volitvah je bila izvoljena naslednja lista: Predsednik Božidar Fink, za člane odbora pa: Vital Ašič, Vilko Cuderman, Vera Debeljak, dr. Jože Dobovšek, Ingnacij Grohar, Milica Hribar, Jože Jonke, Ruda Jurčec, Ivan Kopač, Ivan Klemenčič, Marjan Loboda, Janez Lužovec, Aleksander Majhen, ga. Marjana Marn, Stane Mehle, Anton Orehar, Robert Petriček, Karel Uršič, Pavle Verbič, Herman Zupan st., Janez Žebre, Alojzij žužek in Stane žužek. Namestniki: Rudolf Smersu, Beno Tičar, Milan Magister, Joža Markež. Nadzorni odbor: Alojzij Šonc, France Pernišek, Franc Lobnik. Razsodišče: dr. Alojzij Voršič, dr. Celestin Jelenec in dr. Franc Logar. Za listo je bilo oddanih 153 glasov, proti eden, dva sta pa bila prazna.
Pri slučajnostih so bili sprejeti naslednji predlogi: Od 1. januarja 1965 se zviša članarina za 10 pesov, dalje je občni zbor vnaprej odobril prevzem lastništva Slovenske pristave in zemljišča, ki sta ga poleg pristave kupili mladinski organizaciji ter zemljišča Slov. doma v Berazateguiju in končno, da se mandatna doba vseh odbornikov podaljša od dosed. enega leta na dve leti. Sklenjeno je bilo nadalje, naj po-smrtninska podpora redno znaša 10.000 pesov. Zato naj se od vsakega plačanega mesečnega članskega prispevka odvaja 10 pesov v poseben sklad, iz katerega se izplačuje posmrtninske podpore. Od otrok, ki sami ne morejo biti člani pa naj se za primer smrti pobira od članov po 10 pesov mesečno, ne glede na število otrok.
S tem je bil dnevni red občnega zbora izčrpan.
Po občnem zboru se je novoizvoljeni odbor takoj konstituiral ter je izvršni odbor sestavljen takole:
Predsednik Božidar Fink, I. podpredsednik in mladinski referent Aleksander Majhen, II. podpredsednik in organizacijski referent Robert Petriček, tajnik Vilko Cuderman, blagajnik Marjan Loboda, gospodar Ivan Klemenčič, vzgojno športna referentka ga. Marjana Marn in socialni referent Herman Zupan st.
Proslava misijonske nedelje
(18. X. 1964)
Brali smo, da ima misijonar, član malega naroda, poleg raznih težav tudi veliko prednost: ljudstva ga sprejmejo brez strahu; ne boje se, da bi se za njegovim delom skrivalo kakršnokoli politično ali gospodarsko proselitsko delo. Slovenski misijonarji so iskali pri svojem delu samo človeka, ki bi ga radi pripeljali k spoznanju pravega Boga. Ne dvomimo, da je zato delo naših misijonarjev imelo še prav poseben blagoslov božji. Če pa je delo za druge, če je reševanje drugih tudi reševanje samega sebe, potem smemo reči, da so naši misijonarji, daleč od naših problemov, vendarle neizmerno veliko storili za Slovence in da smemo od Boga pričakovati — da! tudi zaradi njihovega dela — pomoči pri vstajenju našega naroda.
Ob misijonski nedelji pa naj se spomnimo še nečesa, čeprav je to bolj sploš-nočloveškega kakor pa le verskega značaja. Majhen narod, ki stoletja živi ogrožen, nujno postane zaradi svoje zaprtosti, stalne defenzivnosti še bolj vase zaprt, nestrpen do drugih, strasten. Narod brez svojega morja, smo bili še brez okna v svet. Taki ljudje bi nujno morali postati nacionalno, versko in rasno prenapeti. Če te prenapetosti med nami ni — kdor je mogel ta problem
opazovati pri drugih narodih, je opazil, da dosti večji narodi dosti bolj trpe na njih, kakor mi — če je pri nas celo naš nacionalni duh bil bolj usmerjen nam samim v pomoč za obstanek kakor pa naperjen proti drugim, če potem, ko smo se razkropili po svetu tudi v rasno in religiozno mešanih deželah nismo doživljali tovrstnih kriz in s tem jasno pokazali neko zrelost — ali ni bila v mnogočem za to zasluga prav našega misijonskega tiska, ki je mesec za mesecem skozi desetletja prinašal kontakt s svetom drugih ver in ljudi drugih barv: Še več! Mar niso razna dopisovanja in razne otroške nabirke pripomogle, da nismo ostali zgolj pri sprejemanju informacij o daljnih deželah, ampak. da smo se pri tem učili za druge žrtvovati, jim pomagati?
Misijonski tisk je bilo „naše okno v svet“, misijonarji „naši posebni poročevalci“ in učitelji občutka človeške enakosti, enakopravnosti, pa tudi zavesti, da je človek iz še tako malega naroda — ne samo pred Bogom — ampak tudi pred ljudmi povsem enako vreden, za širjenje- božjega kraljestva na tem svetu pa morda celo bolj poklican kot drugi.
Misijonsko gibanje je torej velika vrednota, gledana s tega ali onega sta-
lišča, in je samo želeti, da bi cvetelo tudi v bodoče ter zlasti med mladino našlo rodovitno polje.
K propagaciji misijonske misli med nami spada tudi vsakoletna proslava misijonske nedelje. Letošnja je bila v dvorani Slovenske hiše. številne navzoče je pozdravil g. Marjan Loboda, predsednik arg. misijonske podzveze, nakar je č. g. Franc Jereb CM, provincial jugoslovanskih lazaristov, trenutno bue-nosaireški gost, spregovoril o delu na Kitajskem, kjer je preživel dvajset let. Z darom pripovedovalca, ki zna takoj najti stik s poslušalci, je ob spominih na lastno misijonsko pot pokazal na „polena in rožice“, ki čakajo misijonarja pri delu med pogani. iS petjem Zdrave Marije v kitajščini je končal svoj pozdrav.
„Slovensko gledališče v Buenos Airesu“ je nato vprizorilo tridejanko „Viharji v dušah“ {Enrico Basari — prevedel R. Jurčec). Delo se „odigrava v delavskem taborišču pri gradnji železniške proge nekje v Boliviji v letih 1895 - 1897.“ To je že druga igra, dana na oder v okviru proslav Misijonske nedelje, s pozoriščem v Južni Ameriki (Hoctnvalderjev „Sveti poizkus“ se dogaja v paragvajskih jezuitskih redukcijah) in nam je kot tako pač geografsko zanimivo. Basarijevo delo seveda ne prenese primerjave z H. dramo in bo tudi drugod verjetno postavljeno na
oder le v okvirju misijonskih proslav. Vendar je doseglo svoj namen: mnogi gledalci so z nemirom spremljali razvoj dogodkov, ko se misijonar — svetnik po tridesetih letih sreča z bratom — morilcem. Med misijonarjem in njegovimi verniki pride do besednih dvobojev, ki pripeljejo do borbe vesti: kaj naj odloča pri človeških odnosih — pravica ali ljubezen: Vihar v dušah prinaša trpljenje, a tudi izčiščenje.
Režiser Maks Borštnik je iz dela potegnil, kar se je dalo. Igra je potekala v rastočem ritmu — enotnost časa in kraja, morda največja odlika Basa-rijeve drame sta deloma tudi sama k temu pripomogla. Igranje gladko — hvala Bogu, da so že mimo časi, ko smo v dvorani mogli uživati šepetal-čino besedilo pred igralčevim... Vloge dobro zasedene; celo po postavah so igralci odgovarjali svojim tipom. Maske in obleke izdelane. Igrali so Ciril Markež (oče Filip), Božo Vivod (inž. Martinez), Lojze Rezelj (asistent Pio-tre), Jože černak (delavec Acerri), Jože Žakelj (delavec Albertito), Stanko Jerebič (Gaucho), Maks Nose (Neznanec) in Frido Beznik (Indijanec Iko Kue). — Scena Ivana Bukovca realistična, ickusna, odgovarjajoča. Zvočni in lučni efekti (Janez Kačar), kljub nedokončanim odrskim napravam — v redu. Inspicient Tine Debeljak ml. in še-petalki (Milica Hribar in Alenka Jen-
ko), trije „zakulisni elementi“, so po svoje pripomogli k srečnemu poteku igre. Igralci so dostojno rešili vsak svojo vlogo, posebno pa naj bi omenili igro Stanka Jerebiča in Maksa Noseta, (izdelan par, še posebej izstopajoč zaradi krivulje svojih vlog,) ter Indijanca Frida Beznika, ki je znal spojiti gibanje telesa in besede v harmonično celoto.	,
V časopisnem poročilu ni mesta za specialne teaterske kritične pripombe; zanje bo morda kakšno drugo mesto primernejše; tu bi naj le pripomnili, da z lastnim odrom in s skupino požrtvovalnih ter talentiranih igralcev prihajamo morda vendarle do svojega stalnega „malega slovenskega odra“ v slogu buenosaireških nemških, francoskih ali italijanskih skupin. Notranji nemir in pa želja po vedno večji dovršnosti — znak vsakega resničnega igralca —. bosta brez dvoma kmalu lahko pokazala svoje sadove. Resničnemu igralcu tudi še hujše žrtve, kakor so dosedanje, ne bodo v oviro pri študiju, delu — zato pa bo tudi hvaležnost, občudovanje ter aplavz publike — kakor se je godilo, odkar gledališče obstaja, — večji, pri-srčnejši.
Samo nikar se ne zadovoljimo vedno z vsem, kar imamo. Dejstvo, da je publika zadovoljna, ni vedno nujno točno merilo. Polna dvorana je lahko še (Nadaljevanje na 3. str.)
•Búlenos Aires, 29. oktobra 1964
SVOBODNA SLOVENIJA
kjvnu «

Ljubjanski nadškof o slovenski vernosti
Ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik je uredniku kat. revije Glas koncila v Zagrebu dal naslednjo izjavo o „slovenski vernosti“:
„Slovenija se po svoji gospodarski strukturi in po naglem ritmu družabnega spreminjanja močno razlikuje od drugih jugoslovanskih republik. Zato je tu-di razloček med mestom in deželo, kar se religioznosti tiče, v Sloveniji manjši kot drugod po Jugoslaviji, kajti vasi na Slovenskem so praktično postale pred mestja.
Vaška vernost (religioznost) je po vezana z naravo in ima pečat skupnosti. To se pravi, to, kar dela eden, delajo vsi in kdor. bi hotel biti drugačen, bi povzročil v vaški skupnosti odpor in vsi bi s prstom kazali nanj. Tako je bilo še v Sloveniji na deželi pred zadnjo svetovno vojno. Seveda pa taka vernost ni vedno najboljša. Mnogokrat je preveč zunanja, sad tradicije, zato površna. Dovolj je, d’a član vaške skupine zapusti svoje okolje in pride v mesto, pa že izgubi vero, ker pač ni bila njegova osebna zadeva, temveč bolj last skupnosti.
Na vasi so tradicionalna verska miselnost, verski duh po družinah in vpliv gorečega duhovnika močna opora posameznemu verniku — dokler v vasi ostane. Ker pa mnogi hodijo v cerkev le iz navade, kaj lahko odpadejo, ko jih zajame duh mesta. Duh mesta je zlasti verska brezbrižnost. Med tem, ko se starejši na vasi držijo svojih starih izročil, se pa mladi čutijo nekako tuje verskim navadam. Veseli so, da se jim morejo v mestu odtegniti.
Toda prav v mestih, ki so legla verskega indiferentizma, pa klije istočasno nov tip mladine, mladine, ki ima globoko versko prepričanje. To prepričanje si je morala pridobiti sredi veri neprijaznega okolja, . zato je vera te mladine trdna, njeno življenje življenje praktičnih katoličanov.
Zato je za Slovenijo značilno dejstvo, da slovenska vaška vernost peša, mestna se pa krepi.
Industrijska izravnava podeželja z mestom prinaša mestni duh v vasi — še do nedavnega sedež tradicionalne vere, pa tudi marsikje leglo površne vere, verske nevednosti ali celo praznoverja —• in prav po tej izravnavi prihaja nova globoka religioznost, ki se prebuja v mestih, počasi v naše vasi in je zagotovilo jutrišnjega verskega preporoda našega podeželja.
Že sedaj je treba začeti na vasi ljudem odpirati sodobni krščanski pogled na svet in tako pripravljati kmečko mladino na srečanje z mestno miselnostjo.“
Na višji gospodinjski šoli v Grobljah je bilo letos 20 diplomantk. Ko je pa bilo v poletnih mesecih na osnovnih šolah razpisanih 64 učnih mest, nobena diplomantka ni dobila namestitve. Na pritožbe je bilo objavljeno pojasnilo, da je na 1100 ljudskih šolah v Sloveniji samo 152 predmetnih učiteljic z ustrezno strokovno gospodinjsko izobrazbo ter 30 strokovnih učiteljic, brez ustrezne izobrazbe pa poučuje gospodinjstvo 523 oseb. V' zvezi s tem je bilo tudi povedano, da na šolah raje nastavljajo take moči, ki poleg gospodinjstva lahko poučujejo še druge predmete ne pa samo gospodinjstva.
Umrli so. V Ljubljani: Jožef Ura-njek, upok., Janez Hočevar, upok., Amalija Završan roj.Babnik. Pavel Teuer- i schuh, upok., Binica Roglič, Franc Zore, I upok., Stanislav Intihar, kovač in Jože Roblek, načelnik oddelka za splošne zadeve in družbene službe skupšč. občine Tržič, Franc Slapnik, žel. up. v Doljni j Košani, Frančiška Govč roj. Ocvirk v! Kranju, Kati Ržišnik v Zagorju, Valentin Humar v Novem mestu, Amalija Vacek roj. Seik, vdova po zdravniku v Radovljici, Stanislav Jesenšek, obrato-vodja v Domžalah, Alfonz ’Savnik, obratni električar v Domžalah, Ivan Logar v Sežani, Vika First roj. Bricel v Trbovljah, Milka Mlekuž v Celju, Franc Zor, upok. v Preski, Barbara Sršen roj. Gosar v Vesci, Franc Poniž, biv. trgovec v Ajdovščini in Janez Urbanc v Sežani.
Gnidovčevi murni v spomin
SLOVENCI
BUENOS AIRES
V A R G E N T I N I
XII. kulturni večer SKA je bil v soboto, 17. t. m. ob 19 pri Bullrichu, Sa-randi 41, v Buenos Airesu. Udeležba na njem je bila lepa. Vodil ga je Božo Fink, ki je pozdravil vse udeležence, zlasti pa predavatelja vseučiliškega profesorja katoliške univerze v Bs. Airesu g. dr. Milana Komarja, ki je imel zelo zanimivo predavanje o vprašanju alienacije.
Predavatelj je v uvodu navedel, da sta v zadnji številki „Perspektiv“ pred ukinitvijo izšli dve razpravi o vprašanju alienacije. Tema alienacije je ena najbolj značilnih v vsej novomarksistič-ni filozofski literaturi. Po Stalinovi
• ■■■■■■■■■iiaBKBaaaaa ■■■■««■»■ n *■■**'■■ ■•m ■■■■«■■ ■■■■■!
SKOZI LUČI IN SENCE je naslov knjigi, ki jo je spisal Ruda Jurčec. So to spomini v literarni obdelavi in obsegajo dobo od 1. 1914—1929. Knjiga obsega 357 strani in je izšla v založbi Baraga. Cena broširanemu izvodu je $ 400, vezanemu pa $ 500.
Poročilo o knjigi bomo objavili v eni prihodnjih številk našega lista.
smrti je nastopila tako imenovana „odjuga“, za katero je na filozofskem področju ¡najbolj značilno neko privzemanje zapadne eksistencialistične tematike, seveda v njenih, marksizmu najbolj sorodnih, to je, ateističnih odtenkih. Do-čim je za časa Stalina v uradni marksistični filozofiji prevladovalo Engelsovo tolmačenje Marxa, v filozofiji odjuge prevladuje ¡Marx in zlasti mladi Marx, v katerem . je najti nekake eksistencialistične, predvsem pa humanistične poudarke. Predavatelj je na kratko označil nekatere predstavnike novomarksističnih struj: Nemca Ernesta Blocha, Poljaka ; Adama Schaff a, pisce okrog „Perspektiv“, na Zapadu pa Francoza Sartra in Merleau Pontyja in Italijana Enza Pa-cija.
Vprašanje alienacije ni kako osnovno filozofsko vprašanje. Človek se ali-enira, kolikor ne realizira svojega bistva. Kaj pa je človekovo bistvo ? V tem je jedro problema. Različna pojmovanja človekovega bistva, nudijo različne odgovore na vprašanje alienacije. Marksistično pojmovanje alienacije prihaja iz
(Nadaljevanje z 2. str.) vedno slepilo. Zavest, da kakšna druga skupina slabše igra, je naravnost nevarno merilo. Zato ne poslušati lagodnih, vse hvalečih glasov, če igra ne bo gledalcev pretresla, če jih obisk gledališča ne bo tako prevzel, da bi čutili fizično potrebo po njem, tudi potem, ko se bodo enkrat navadili obiskovati tuja gledališča, eksistira nevarnost, da se vsa naša gledališka zgradba v hipu zruši. Kvalitetno iščoč igralec pa vzgaja tudi publiko in samo vzgojeni publiki lahko spet igraš tako, kakor v resnici čutiš. Vsi smo povezani v en krog. Rešila nas bo kvaliteta (To je vzporeden problem s problemom naše knjige: dokler bolj skrbimo, da se knjige pišejo in izdajajo ter potem spravljajo iz skladišč v družine — nikar ne zabimo, da mnogi kupujejo knjige iz dolžnosti, drugi „ker je pač treba“, tretji, ker so celo na nek način od spretnega prodajalca in propagatorja prisiljeni kupiti etc. — kakor pa zato, da bo knjiga res brana, torej: zanimiva, na visoki umetniški ravni, je sicer poskrbljeno za avtorja, celo za ilustracijo naše kulturne zmogljivosti za bodočnost, a bistva problema nismo rešili. Stojimo na presneto trhlih tleh. Isto je s teatrom.) Dejstva, da so ljudje kmalu zadovoljni, se je treba kvečjemu bati. Gledališče je prevažen faktor tako za naše 'zasebno
kakor skupno narodno življenje, da bi smeli iti mimo teh vprašanj.
Nedokončani strop pa tudi oder kazita akustiko dvorane, vendar je dejstvo, da mnogim igralcem manjka govorne tehnike. Ne gre samo za to, da se priborijo do odrskega jezika brez katerega nobenega teatra ni (to vprašanje se lahko celo samo reši, kadar gre za resničnega igralca, ki, kot pesnik, podzavestno išče in brusi svoj jezik), ampak za napačno tehniko dihanja, za nepravilne nastavke glasu. Dvorana je v raznih koncih različno akustična, a magnetofonski trak kjerkoli bi jasno pokazal, kako ne samo končnice v besedah, kjer jim predzadnji zlog tvori ‘široki vokal, ampak celo stavki izginejo. Moč glasu niti njega sonorpost še nista porok za večjo razumljivost. Moč molka, šepeta je kakor moč preračunane mirne hoje, v kateri je lahko stokrat Več sile, kakor v tekanju. Pri branju romana lahko izpustiš besedico, morda celo vrsto, celo stran, pa bo vendarle razumeti celoto dejanja in karakterje nastopajočih, toda pri odrskih delih je drugače...
Ni dvoma, da naši igralci rasejo iz igre v igro. Da je med njimi nekaj resničnih umetnikov. Želeli bi samo, da bi vsa ta teaterska strast pa tudi vse to požrtvovalno delo rodilo še lepše sadove. Vsi pogoji so dani.	Z. S.
V	nedeljo, 11. oktobra zvečer, je v Gornjem Ajdovcu pri Žužemberku na Dolenjskem umrla gospa Antonija Gnidovec, mati g. dr. Franceta Gnidovca, rektorja slov. semenišča v Adrogueju.
Vsi domačini so ji rekli „Gnidovčeva mama“. Ta naslov je tudi zaslužila. Bila je mama v pravem pomenu besede. Ljubila je dom, družino in reveže. Desetim otrokom je dala življenje, pa ni nikoli tožila zaradi tega, ampak je bila vedno vedra, vesela in dobre volje. Imeli so veliko posestvo in več vinogradov. Zato je bilo vedno veliko dela in skrbi. Toda Gnidovčeva mama se ni nikoli pritože-
Hegla. Pri Heglu pa ima ta tema izrazito ateistične osnove. Človek ni človek, dokler se ne zaveda svoje neodvisnosti od vsakega transcendentnega bitja, to se pravi, od Boga. Novomarksistične špekulacije okrog alieniranja se ne izvijejo iz zadevnega prvotnega Heglovega zajema. Kdor bi hotel prevrednotiti pojem alienacije, bi moral nazaj pred Hegla.
Predavatelj je na kratko orisal zgodovino pojma alienacije (po slovensko „odsvojitve“) in pa odtujitve, ki oba izhajata iz protestantske teologije, odko der ju je prevzel Hegel, ki je enako kot Fichte in Schelling študiral teologijo in je potem, ko je zapustil pastorsko kari ero, skušal teologijo čisto racionalistič no, laicistično in posvetno tolmačiti. Od tod je prišlo do njegove filozofije.
Zanimivim izvajanjem so udeleženci kult. večera sledili z napeto pozornostjo ter so predavatelja ob koncu nagradili z živahnim odobravanjem.
Osebne novice
Družinska sreča. V družini Franceta Papeža in njegove žene ge. Agate roj. Koželj še je rodila hčerka, V cerkvi sv. Marjete v Boulogne jo je krstil tamoš-nji župnik g. Avguštin na ime Andreja-Marija. Botra sta bila Pavel Fajdiga in njegova mama ga. Jelisava Fajdiga. Družino Mihe Klemena in njegove žene ge. Angelce roj. Koprivec je tudi razveselila hčerka. Tudi to je krstil župnik g. Avguštin in sicer na ime Terezija. Za botra sta bila Ivan in Lojzka Sušnik. Prav tako je hčerka pomnožila družinsko srečo Jerneja Tomazina in njegove žene ge. Ivanke roj. Trobec. V družini Mihe Gaserja in njegove žene ge. Anke roj. Savelli so pa dobili sina. Srečnim družinam naše čestitke.
t Marija Telič. Iz domovine je prišlo žalostno sporočilo o smrti ge. Marije Telič roj. Juvančič dne 9. okt. 1964. v Ložu pri Rakeku. K zadnjemu zemske-mu počitku so jo položili dne 11. oktobra t. 1. na domačem pokopališču. V Argentini žalujeta za svojo materjo sinova Lado in Rafael ter svak Jernej z družinami. Ob hudem življenjskem udarcu -izrekamo njim kakor vsem ostalim sorodnikom v domovini, v ZDA in v Mexicu iskreno sožalje, rajni pa naj bo lahka domača zemlja.
CARAPACHAY
Zadnjo nedeljo v septembru smo imeli že običajni pomladanski piknik, ki je bil sicer prav dobro pripravljen, pa zaradi slabega vremena malo obiskan. Ob tem smo prišli do prepričanja, da samo zabavne prireditve v današnjih časih ne privabijo toliko obiskovalcev, kakor jih kulturno-prosvetne in igralske.
Zato so člani na svojem sestanku v začetku oktobra enoglasno sklenili začeti z gradnjo prepotrebnega odra. Ker ne moremo zaradi maloštevilnega članstva računati na prostovoljno delo pri zidavi, je bilo sklenjeno, da bodo člani prispevali za zidavo s primernimi zneski, povprečno je bil določen znesek 500 pesov, nekateri pa bodo morda mogli kaj več prispevati, medtem ko drugi ne bodo mogli niti toliko vplačati. Oder bo prostoren in bo mogoče na njem postaviti tudi večje igre. Ob tej priliki naprošamo vse prijatelje našega doma, da nam priskočijo na pomoč!
V	nedeljo, 18. oktobra, smo imeli prav uspelo materinsko proslavo. Otroci iz šolskega tečaja so pod vodstvom gospe Mare Pleškove in g. Pirca s pesmicami in deklamacijami voščili našim materam, kot najstarejši materi pa so Koroščevi mami podarili šopek nageljnov. S kratko igrico so zaključili svoj nastop.
Po materinski proslavi pa so vse družine ostale na prigrizku in si med kramljanjem in petjem poglabljale medsebojno povezavo.
vala. Mirno, veselo in pogumno je prenašala vse težave in bridkosti. Zaupanje v Boga in Marijo ji je dajalo notranjo moč, da je nobena nesreča ni strla. Svoje otroke ni vzgajala samo z besedo, ampak s svojim zgledom. Znala lepo živeti, lepo moliti in pridno delati.
Rajna Gnidovčeva mama je tudi zelo spoštovala in ljubila domačo župnijsko cerkev, ki se je izpred njenega doma posebno lepo videla. Večkrat je prišla k maši tudi ob delavnikih. Kadar je videla v cerkvi kaj novega: lepe sveče, nov ol tarni prt, nov kelih ali ciborij, novo monštranco ali mašno obleko, lepo cvetje na oltarju, je bila tega zelo vesela in je vedno tudi sama skrivaj izročila župniku večji dar za vzdrževanje cerkve. Zato je bila tudi njena žalost neizmerna, ko so komunisti v noči med 11. in 12. decembrom 1942 župnijsko cerkev v Ajdovcu požgali, obhajilno in oltarno mizo razbili, nekaj let pozneje pa jo popolnoma porušili in vse ruševine odpeljali na cesto, ki drži v Frato, kjer so se jeseni leta 1941 začeli zbirati partizani.
Največja nesreča jo je zadela 14. decembra 1942, ko so njej partizani ubili moža, družini, otrokom pa očeta. V Ajdovcu tedaj ni bilo nobenega duhovnika. Zato je sama pokropila z blagoslovljeno vodo njegov grob in njegovo rakev ter namesto duhovnika sama glasno molila zanj. Krščansko upanje jo je tudi tedaj držalo pokoncu, da ni klonila, ampak trdno stala v svoji močni, nepremagljivi veri. Toda to ni bila njena edina nesreča. Pridružile so se ji pozneje še tri. Z Vetrinjskega polja na Koroškem so zadnje majniške dneve 1945 odšli z drugimi našimi domobranci v Slovenijo in tam prestali mučeniško smrt kar trije njeni sinovi: Anton, Jernej in Lojze.
Vendar tudi ta velika izguba je ni strla. Trdno je verovala in upala v Boga, ki je vir vse tolažbe. Vse skrbi in vso ljubezen je zdaj posvetila družini, ki
Vsah teden ena
LABODA
Marijan Jakopič
Bela dva laboda, kakor volna bela, v tihi sta pristan domov pod noč pnispelg.
Bela dva laboda, kje sta mi hodila, kje dekle je moje,	i
kje sta jo zgrešila? —
žalostno glave laboda sta sklonila... Jezemo gladino solza je skalila.
ni imela več očeta. Skušala ga je nadomestiti. Mnogo je molila, neutrudljivo delala in vdano, junaško trpela. Gotovo bi ji bilo v veliko tolažbo, če bi se mogla vsaj včasih pogovoriti in se posvetovati s svojim sinom duhovnikom, ki ga je podarila Cerkvi in narodu. Pa tudi to ji ni bilo dano. Njen sin duhovnik je moral leta 1945 zapustiti domovino in se umakniti najprej v Italijo, nato pa v Argentino. V njenih pismih, ki mu jih je .pisala, ni bilo nikoli mraka, teme ampak so bila polna luči, sonca in krščanskega upanja, tudi tedaj, ko je začela bolehati. Tudi bolezen je mirno sprejela iz božjih rok in jo je zelo mirno in vdano prenašala. V zadnjem pismu pa je naročila sinu duhovniku, naj ne žaluje po njej, ko bo zvedel, da je umrla, ampak naj se je spominja pri sveti maši.
Ko gospodu rektorju slovenskega semenišča izrekamo iskreno sožalje, se z njim Bogu zahvaljujemo, da mu je dal tako blago, vzorno in junaško mater, ki je znala stanovitno moliti, velikodušno ljubiti, zlasti pa vdano, junaško trpeti. Bila je vzor slovenske matere. Bog naj da. njeni duši večni mir, njim pa, ki jih je zapustila na tem svetu, tolažbo in upanje na srečno združitev z njo v večnosti!
Vestnih S F Z
Pred kratkim je Slovenska fantovska zveza sestavila moštvo v odbojki, ki. ga séstavljajo člani iz vseh odsekov, da bodo igrali kot slovenska reprezentanca na 12. mladinskem dnevu 8. novembra t. L proti češkemu Sokolu iz Villa Dominico.
Pobuda za Zvezno reprezentanco je prišla od članov samih, ki so si izbrali t.a trenerja Janeza Mežnarja, izkušenega igralca in sodnika, da jih z resnim treningom privede do dobrega fizičnega stanja in jim omogoči prihodnje leto vstop v Federación Metropolitana de Voley.
„Že po nekaj dnevih treniranja, čeprav smo se prvi dan komaj priplazili domov, smo videli, da že držimo dalj časa pri teku. Više sem skakal pri odbojki, in po 90 minutah igranja nogo* meta sem. šel naslednji dan v šolo.“ (Izjava športnika po treh tednih treniranja.)
Kako se vrši naš trening? Ob osmih zvečer se zberemo v San Justu. Večer jé miren in prijetna temperatura pomaga, da se ne potimo. Igrišče je dobro razsvetljeno in že stojimo v vrsti. Trener nas hitro prešteje in zapiše zamudnike in odsotne. Cela ekipa šteje dvanajst igralcev. Ni prve ali druge ekipe. Vsi smo eno moštvo.
Mišična moč, telesna gibčnost, sproščenost, hitrost, spretnost in zdržljivost: vse te kvalitete spadajo med osnovne pogoje za delovno zmogljivost in s tem za splošno fizično kondicijo. Desetkrat tečemo okoli igrišča, da se ogrejemo Nato se sprostimo. Sledijo vaje za nožne in trebušne mišice. Pri odbojki moramo biti zelo gibčni v pasu. Med krepilne vaje za noge spadajo razni počepi in poskoki. Med vajami vlada popolna tišina.
‘Nekateri od zunaj igrišča se nam smejejo pa se nam končno še oni pridružijo, čeprav niso v ekipi in telovadijo z nami.
Začeli smo ob osmih. Ura je pol desetih in šele sedaj dobimo v roke žogo. Pa ne da bi takoj začeli zabijati in dó-kazovati svoje zmožnosti, ampak da „podajamo“ v krogu in si tako krenimo prste in urimo v usmerjevanju žoge, kar je tako važno med igró. „Janez, roke bolj skrči.. . Tone, poklekni vedno, ko odbiješ žogo... Jože, ne govori... za vse; stalno premikanje... ne ostanite pri miru, ne ohladite se.,..“ Trener vedno opominja.. . daje navodila.
Podajamo že nekaj časa, sedaj šele sledi petnajst minut igre, potem pa pod pipo in v oblačilnico.
Zgovorimo se za prihodnji trening Prav, na svidenje!
lilislim, da bom po dolgem času spal kot klop.
Žalibog nimamo telovadnice, ki bi lahko služila le - športnim namenom. Vendar je dvorana v Slov. hiši za telovadbo zelo primerna in tudi priprave za odbojko so narejene. Če bi bili še tuši.. .
V boljših razmerah bomo imeli več veselja za telovadbo, več smisla za šport in olimpijski ideal bo imel pravi pomen za vsakega izmed nas!
Mladinski športni dnevi
Tekmovanja se bližajo h koncu. Že v vseh panogah so praktično osvojena prva mesta. A to ni glavno. Več kot prvo mesto v neki panogi, je važno lepo športno udejstvovanje, brez prepirov, da bi ob koncu Vsake tekme lahko rekli: vsi smo pridobili, torej vsi smo zmagali. V tem smislu je letos viden precejšen napredek v raznih panogah. Upamo, da bo tudi nadalje tako in na vseh področjih.
Nogomet: Mnoge je presenetila na videz lahka zmaga San Justa nad La-nusom z rezultatom 5:1. 'Sanjuščani so dokazali, da imajo močno, a tudi disciplinirano in resno ekipo. iS to zmago so si pa tudi Osvojili prvo mesto v tej panogi. Drugo mesto je zasedel Lanús.
Odbojka: Preteklo nedeljo sta se v San Martinu odigrali dve tekmi. V prvi je Morón premagal lokalno ekipo 2:0 in sicer 15:7, 18:16. Lepa in ostra igra, predvsem v drugem setu, je ugajala gledalcem. V drugi igri je San Martin premagal Ramos Mejío 2:0 z rezultati 15:6 in 15:7. Morón ima praktično že zagotovljeno prvo mesto.
Prihodnje tekme. V soboto, 31. t. m. v Moronu Morón— Ramos Mejía in Ra mos Mejía—Lanús ob 16.30.
ŠAH
Za drugo kolo iahovsxega troboja sta se v soboto, 24. 10. v San Martinu pomerili reprezentanci San Justa in San Martina. Na obeh straneh je bilo opaziti že starejše, med nami znane šahiste, ki so tudi tó pot s svojim dobrim poznanjem šaha odigrali zanimive partije, Končni rezultat je bil 3.5 — 2.5 za San Martin; posa'mézni rezultati so pa sledeči:
Šušteršič B. 0.5 — Prelog F. 0.5
Bujas D. 1 — Erjavec 0
Pavlič A. 0.5 — Mehle I. 0.5
Dimnik D, 0.5 — Poštajner 0.5
Baraga S. 0.5 — Kosančič B. 0.5
Šušteršič I. 0.5 — Benko F. 0.5.
Tretje kolo se bo igralo v soboto, 31. oktobra ob 20.30 v Slomškovem domu med domačo reprezentanco ter San Martinom. Prijatelji šaha, vabljeni!
ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE ZA 1965
mm
le že v tisk is
Njegov Izid bo zopet velik dogodek mei slovenskimi izseljenci.
¥ prednaročilu im predplačilu pri poverjenihih Svobodne Slovenije $ 650,— (s pošto $ 700,—). Plačljivo tudi v 2 ali S ebr&hih. Zadnji obrok ob prevzemu
Zbornika
Stran 4
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires, 29. 10. 1964 - No. 44
PO ŠPORTNEM SVETU
Olimpijske igre v Tokiu končane. V
soboto so zaključili v Tokiu XVIII. olimpijske igre. (Na zaključni prireditvi, ki se je je udeležil cesar Hirohito s soprogo, je pred 75.000 gledalci Jonqueres d’Oriola dobil edino zlato medaljo za Francijo v jahalni tekmi v skokih „Grand Prix des Nations“. .S to tekmo so se zaključile igre, nakar so ob zvokih koračnic defilirali vsi nastopajoči športniki. Po govorih predsednika Mednarodnega olimpijskega odbora so stotine japonskih deklet z baklami v rokah oblikovale na igrišču pet krogov, ki predstavljajo olimpijski znak, številen pevski zbor pa je zapel poslovilno pesem. Ob odhajanju športnikov se je na veliki tabli zablestel napis „Sayonara“ (zbogom) in v angleščini „Spet se bomo videli v Mehiki leta 1968“.
V tej zadnji tekmi je nastopila tudi argentinska jahalna ekipa, ki je zasedla častno peto mesto, za Nemčijo, Francijo, Italijo in Vel. Britanijo.
Na teh olimpijskih igrah je največ zlatih medalj dobila ZDA: 36. Največ medalj pa ZSSR 96 (30 zlatih, 31 srebrnih in 35 bronastih). ZDA ima 90 (36, 26, 28). Sledijo Nemčija 50 (10. 22, 18), Japonska 29 (16, 4, 9), Italija 27 (10, 10, 7), Madžarska 22 (10, 7, 5) in Poljska 24 (7, 6, 11). Jugoslavija je dobila 5 medalj (2 zlati — Simič v rokoborbi in Cerar v preskoku čez konja, 1 srebrno — vaterpolo, in 2 bronasti: Martinovic v rokoborbi in Cerar za tretje mesto na drogu. V nogometu so se Jugoslovani, ki so v Rimu odnesli zlato medaljo, uvrstili šele na 6. mesto, v košarki pa na sedmo. Lahkoatleti pa se niso uvrstili na vidnejša mesta, razen Stamejčičeve, ki je prišla v finale v teku na 80 m ovire.
Zelo so razočarale reprezentance iz Južne Amerike. Okrog 800 športnikov iz Južne Amerike je priborilo le 5 medalj (Argentina in Kuba po eno srebrno in Brazil ,Mehiko in Uruguay po eno bronasto). Seveda pa ne smemo pozabiti, da so se v vseh panogah borili najboljši in so tudi tisti, ki so se uvrstili na slabša mesta, odlični športniki.
Na zasedanju Mednarodnega olimpij skega odbora je bil ponovno izvoljen za predsednika Avery Brundage, ki je hotelir v Chicago. Brundage je po izvolitvi na tiskovni konferenci izjavil, da bo treba misliti na skrajšanje slovesnosti — dviganje zastav in igranje državnih himen —, ker to preveč pomaga gojiti pretiran nacionalizem. Izjavil je tudi, da so športniki neke države navadni politični agenti, vendar ni hotel imenovati imena tiste države. Prav tako je tudi izjavil, da je osebno le za tekme posameznikov, ne pa ekip. Vendar ga vedno v odboru preglasujejo in tako so na sporedu še tekme v nogometu, košarki, vaterpolu in hokeju.
STARŠI!
DAJTE ŠTUDIRATI VAŠE FANTE! Sprejem v Baragovo misijonišče
Baragovo misijonišče sprejema v šolanje in vzgojo slovenske fante, ki njih starši in sami ne izključujejo duhovniškega in misijonskega poklica.
Letos sprejema fante za 5. in 6. razred ljudske šole in za I. gimnazijo. Fantje ne obiskujejo zunanje šole, ampak prejemajo do IV. gimnazije ves pouk v misijonišču, kjer poučujejo slovenski duhovniki in laiki. Zavod je del javno priznanega družbinega kolegije v Escobar ju (kamor gredo gojenci po III. gimnaziji študij dokončat), in zato prejemajo gojenci oblastveno veljavna spričevala. — Poleg zunanjih gojencev iz Slovenske vasi in okolice se sprejemajo tudi notranji gojenci od drugod, ki uživajo v misijonišču popolno oskrbo in
vzgojo, dočim gredo oni iz Slovenske vasi opoldne in zvečer na svoje domove. Zaradi vzvišenega cilja Baragovega mi-sijonišča stremi vzgoja, kakor tudi pouk gojencev po čim višji stopnji. Slovenska vas, v kateri se nahaja Baragovo misijonišče, nudi izrazito domače slovensko okolje, kar narodno vzgojo izredno olajšuje in bogati. — šolnina oz. vzdrževalnimi je izredno nizka, prilagojena možnostim staršev. Posebno obetajoči, pa revnejši gojenci se vzdržujejo tudi brezplačno, s pomočjo plemenitih dobrotnikov Baragovega misijonišča.
Pismene ali osebne prijave superior-ju Baragovega semenišča, na naslov: Rev. Janez Petek OM, Pte. Loubet 4029, Remedios de Escalada (FCGR).
Vodstvo „Baragovega misijonišča“
CERKVENI OGLASNIK
Na praznik Vseh svetnikov bo v Slovenski kapeli sv. maša dopoldne ob 9.30 kot vsako nedeljo; popodne ob 18.30 bodo najprej trije deli sv. rožnega venca, nato pa ob 19 sv. maša za vse slovenske žrtve in „Reši me“.
Na pokopališču Chacarita bodo na praznik Vseh svetnikov, 1. nov. tele pobožnosti za rajne: ob 16 sv. maša v cerkvi sv. Neže, ul. Avalos 250 na Pater-nalu. Med mašo bo pel zbor pod vodstvom g. Cirila Jekšeta. Po sv. maši, okrog 17 pa bodo molitve v jugoslovanski grobnici.
OBVESTILA
V Slovenskem domu v Qarapachayu bo proslava slovenskega narodnega praznika 29. oktobra v soboto, 7. novembra,
Počitniški dom v Kordobskih gorah bo odprt od 28. decembra do 4. marca 1965. Kdor želi priti na oddih, naj prijavi priporočeno (certificado) čim prej: dan prihoda, dan vrnitve in število oseb; starši tudi starost otrok na naslov: Dr. Rudolf Hanželič, San Esteban, Sierras de Córdoba. Podrobnejša pojasnila daje ob 20 v domu. Vabljeni vsi člani Dušnopastirska pisarna.
Slovenski srednješolski tečaj bo v soboto, 31. oktobra, kot redno od 15.30 do 19.30 v Slovenski hiši.
Srednješolci! Občni izbor bo v soboto 31. oktobra, po srednješolskem tečaju.
Sestanek SFZ in SDO bo v nedeljo, 1. novembra po mladinski sv. maši. Predaval bo g. Miloš Stare: „29. oktober v luči sedanjosti in naše bodočnosti.
Družabna prireditev v Slomškovem domu bo v nedeljo, 15. novembra. Na sporedu SLOVENSKA SVATBA s prizori snubljenja, prevoza bale, šrange in vesele gostije. Svatje bodo imeli prostore rezervirane v sklopu nastopajočih;
Letošnji socialni dan bo v nedeljo, 15. novembra, s pričetkom ob 8 zjutraj
v Slov. hiši na Ramón Falconu 4158. Najprej bo sv. maša, ki jo bo daroval č. g. direktor Anton Orehar, potem pa bosta predavanji, v katerih se bo obravnavala tema zakona in družine v izseljenstvu. Prvo predavanje bo imel č. g. dr. Mirko Gogala in bo govoril o „Zakonu, družini in narodnosti“, drugo pa g. Stanko žužek o „Dejanskem stanju in razmerah v izseljenstvu“.
Pred petimi leti, 15. novembra 1959, je bila blagoslovljena cerkev Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu. Peto obletnico tega dogodka bomo prosla- i vili v nedeljo 15. novembra s celodnev- j no prireditvijo. Toplo vabljeni rojaki tudi iz ostalih slovenskih središč Veli-1 kega Buenos Airesa.	I
Žegnanje v Slovenski hiš': bo v nedeljo, 22. novembra.
Otroška počitniška kolonija. Tudi letos bo pripravil mladinski odsek Zedinjene Slovenije letovanje otrok od sedmega do dvanajstega leta v kordobskih hribih pri č. g. dr. Rudolfu Hanželfču (odhod z vlakom 25. dec. zvečer, prihod pa 9. jan. zjutraj. Sprememba se je 'izvršila zaradi misijonske tombole.) Pre-skrbnina s štirikratno hrano dnevno bo 200.— pesov. Celotno letovanje z vožnjo in drugimi stroški bo stalo 4.000 pesov. Prijave se sprejemajo v Dušnopastirski pisarni od 18. novembra zvečer. K prijavi je treba priložiti 1.000 pesov. V primeru, da otrok zboli tako, da ne more na letovanje in še ni kupljena vozovnica, se denar vrne, sicer pa ne.
Občni zbor Slovenskega doma v San Martinu bo v nedeljo, 22. novembra, dopoldne ob 9 (v primeru nesklepčnosti eno uro pozneje) v prostorih doma s poročili odbornikov, nadzorstva in volitvami odbora in nadzorstva. Častna dolžnost vseh članov in-članic je, da se obč. zbora udeleže. — Odbor.
JAVNI NOTAR
Francisco Rači Cascade
Eacrib&no Puhlico Pta. baja, ofic. 2.
Cangaiio 1642
T. E. 35-8827	Buenos Aires
PORAVNAJTE NAROČNINO
SLOV. DOM V SAN MARTINU
MARTINOVANJE
bo v nedeljo, 15. novembra popoldne in zvečer.
Dr. FRANC KNAVS i
ODVETNIK
Avda. de Mayo 560/11 T. E. 33-2486 ]
(Escribanía Zavala)	30-0067 ■
a
a
a
Capital Federal
HOTEL TIROL
(bivši hotel „Primavera“) vam nudi lepe sobe s kopalnico, centralno kurjavo, garaža
MAKS in ZORA BANČNIK
MAR DEL PLATA
Mitre 2024	T. E. 2-8425
Hotel je odprt vse leto
ESLDVENiA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Airee
T. E. 69-9503 Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 817.086	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1964: za Argentino $ 800,—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarjev. Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
Tečaj valut v menjalnicah v Bs. Airesu v torek, 27. oktobra. Prodajna cena:
1 USA dolar................ m$n	144,50
1 angleški funt ............ „	402,—
100 italijanskih lir	....	„	23,05
100 avstr, šilingov ....	„	556,80
100 nemških mark............. 3.640,—
Recreo „Europa“ de Rovtar y Rovtar Hnos., Río Carapachay, Tigre, T. E.: 749-0589, na razpolago tudi Slovencem.
„Vi ste k nam na druščino pozvani na en kos mastne pečenke, ki ima po nji vsak dosti žeje. Pozvani ste na kupico vina, da bi bila vesela vsa vaša drpžina. Pozvani ste, da bi se z nam malo porazveselili in vaša pešjal kolca po hiši z nami potočili. .. “
(Vabilo na svatbo po običajih v Prlekiji)

Vsem rojakom sporočamo, da ho v nedeljo 15. novembra v Slomškovem domu
slovenska svatba
prikaz veselih ženitovanjskih običajev 'in domača veselica. Obvestite svoje prijatelje in znance! Na svidenje!
CARAPACHAY DIO BERAZATEGUI LANUS MORON RAMOS MEJIA SAN JUSTO SAN MARTIN ZSS
O 11.30 sv. maša
mašuje č. g. Janez Langus
k o is i 1 o
12. mladinski dan - 8. novembra
•	15. uri dviganje zastav
• razdelitev pokalov © nastopi odsekov
© odbojka — sokol — slov. reprezentanca © prosta zabava
OB SVOJI PETNAJSTLETNICI VABI SLOV. MLADINA NA SVOJ PRAZNIK VSE SLOVENCE
Vsem sorodnikom, prijateljem in znacem naznanjamo žalostno novico, da je dne 9. oktobra 1964 po kratki in hudi bolezni umrla v 68. letu starosti naša ljuba žena, mama, stara mama, sestra in svakinja, gospa
Murini Telič roj. Juvančič
Pokopali so jo dne 11. oktobra 1964 na pokopališču v Ložu pri Rakeku..
Sveta maša zadušnica za pokojno ho v nedeljo, 8. novembra 1964, ob 11 dopoldne v kapeli Marije Fatimske v Lomas del Mirador.
Žalujoči:
v Argentini sinova Lado in Rafael ter svak Jernej z družinami; v domovini mož Rafael, sin Ivan in hčerka Rezka z družinami; sestra Rezka in svak Martin z družino ter ostalo sorodstvo; v Clevelandu svaka Miha in France z družinami; v Mexicu svak Jože z družino.
Buenos Aires, Mexico, Cleveland, Lož pri Rakeku, 26. oktobra 1964.
v
INI A 3 I
MLADI NI
17
VSE V REDU!
Ne bi rekel, da je Cilka slabo dekletce. Nasprotno! No, seveda... Vsak ima svoje napake. Tako tudi Cilka...
„Vi ne veste, gospod, kakšni so naši sosedi! Vsak dan se kregajo, pa kako! — Pa tisti na oni strani ce&te: do polnoči ni nikogar domov. Potem pa imajo „halo“ do jutra. Le kdaj spijo? — Tisti tam, na koncu ogla, pa sploh nič ne govorijo med seboj. Tako so skregani!“
Začudeno me pogleda. Pa ji povem: „Saj menda veš: opravljanje in obrekovanje — je zelo grd greh! Odpravi pri sebi ta greh, potem bo res tudi pi\i vas VSE V REDU!“
„Oh, pri nas se imamo vsi radi in vse je v redu!“
„Hm! Ze verjamem! Vse je v redu, samo tvoj jeziček ne!“
Cilka je klepetala in klepetala, dokler je nisem ustavil: „Kako pa je pri vas, Cilka?“
Danilo Gorinšek:
VERNE DUŠE
Bela sveča, zlat plamenček, iznad črne ruše.
Tak so bele, tak so zlate zdaj pokojne duše.
Bela sveča, zlat plamenček, večna luč jim sveti!
Kdor nebesa v srcu nosi, težko ni mu umreti.
Bela sveča, zlat plamenček, blagor komur sije!
On pri Bogu iz rajskih kupic večno srečo pije.
Ne delaj sramote
Lipe se vrača iz šole. — „No, kako je s teboj?“ ga vprašam. — „Dobro! Nič hudega mi ni!“ ■—• „Že vem! Mislim: kako ti gre v šoli?“ — „Oh, tam je zelo lepo!“ se pohvali. „Delamo, kar hočemo. Gospodična učiteljica se nič ne jezi.“
„Čudna šola!“ si mislim. Nadaljujem: „Pa se kaj naučiš v šoli? -Saj zato hodiš tja, kajne?“
„No, nekaj že. Veliko pa ne. -Saj: če ne znamo, nam kar učiteljica pove odgovor!“
Vem, da so ponekod tudi take šole, vendar pa mi je neprijetno.
„Pa te ni sram, kadar ne znaš ?“
„Sram? Zakaj?“
„Glej: učiteljica ve, da si ti Slovenec. In če ne znaš, si misli: cepec je! Morda si potem še misli, da so vsi Slovenci takšni. Vidiš, že zaradi tega bi te moralo biti sram, kadar česa ne znaš.
Moraš vedeti: v šoli predstavljaš ti vse Slovence in po tebi jih učiteljica sodi.
„Glej, da nam ne boš delal sramote!“
Fran Milčinski
Dva brata
(Pravljica —- Nadaljevanje)
Pod stopinjo mu je pel beli kamen, ^dmev se je lovil po dolgih vežah, pa pride v sijajno dvorano. Polna je bila lepo oblečenih služabnikov in služabnic. Zlatolas se je oziral in gledal: vsi so bili nemi in mrtvi; vsi iz kamna kakor vratar.
Šel je naprej, da je prišel v drugo dvorano, še večja je bila in lepša kakor prva. Notri so sedeli sami ministri in generali, z zlatom in srebrom bogato oportani, nobeden se ni genil, pa si ga lahko prijel za nos in potegnil: vsi oka-tneneli.
Stopil je še v tretjo dvorano, ta se je kar bleščala zlata, srebra in dragega kamenja. Sredi dvorane je stal zlat prestol. INa prestolu je sedela mlada kraljična, lepa ko angel, bleda ko smrt, na licu ji je bilo zapisano neznansko trpljenje. Po stopnicah njenega prestola je spalo dvanajst prekrasnih devic. Kraljična in device, vse so bile iz kamna.
Zlatolasu je zastajala sapa, počasi je
šel bliže. Kaj vidi? V s-nežnobelih prsih premile kraljične je globoko tičalo svetlo bodalo! Stresla ga je groza, ali gnalo ga je srce in ni preudarjal in ni odlašal; sto-pil je h kraljični in ji ročno izdrl bridko ostrino.
Zdaj je kraljična globoko vzdihnila. V bleda lica se ji je pričela vračati kri, kakor bi prihajala jutranja zarja; izpre-gledala je, kakor bi zasvetili zvezdi. Začudeno je uprla svoje mile oči v mladeniča in ko je videla svetlo bodalo v njegovih rokah, ja izpregovorila in rekla: „Moj rešitelj! Zakleta sem bila in z menoj vse kraljestvo, — mene si rešil, rešil si vse. Kako naj te zahvalimo? Če te je volja, ostani pri nas in bodi moj mož. Kraljeval boš čez devet dežela in čez devet morja!“
Zlatolas je bil nem od prevelike sreče, lepa kraljična pa mu je dala belo roko; kraj dvorane je bila sveta kapela, semkaj ga je peljala in pred samin. Bogom sta si obljubila vezi za vse žive dni. V kapelici pa je visel zvon iz čistega srebra, rahlo ga je kraljična zazibala in zvon je zapel.
Pel je zvon in razlegal se mu je čisti glas po dvoranah in vežah, po trgu in po cestah. Zbudilo se je dvanajst kraljičinih devic, zbudili so se vsi ministri in generali, zbudili služabniki, hišne in kuharice in košati vratar. Po trgu in po cestah pa zašumeli ljudje. Namesto črne zastave je zaplapolala bela, ptički so zažvrgoleli po zraku. Vse se je veselilo novega življenja in na glas dajalo hvalo mlademu rešitelju.
Zlatolas in prelepa kraljična sta bila
mož in žena in v ljubezni in sreči jima je bežal čas. Dan jima je bil kratek kakor ura, mesec kratek kakor dan.
Tabo jima je poteklo leto in še drugega pol, pa se je Zlatolas spomnil gornjega sveta in lotilo se ga je silno hrepenenje.
(Dalje prihodnjič) PISAN DROBIŽ Odbiralmica
V Gregorčičevih „Poezijah“	SO	na-
slednje pesmi na označenih straneh:		
V pepelnični noči 		str.	2
		3
Nazaj v planinski raj 		99	34
Izgubljeni raj 		99	5
Školjka 		99	45
Nevesta 		99	21
Spominčice 		99	54
Če skrbno pregledaš te pesmi — in strani — dobiš naslov pesmi, ki jo je zložil Gregorčič v spomin zapuščenim grobovom.
Odbiralnica
Rakek, vrana, urok, plaz, lan, pluta, urar, tla.
Vzemi iz vsake besede po dve zaporedni črki (iz zadnje besede samo eno), pa dobiš pregovor!
Rešitve ugank v prihodnji številki.
REŠENE UGANKE IZ 16. ŠTEVILKE
Besedna uganka: Pikapolonica — Po-lonica. — Izpuščene črke: O ljubi, lepi in pošteni slovenski jezik! — Ali veš? Na Primorskem je Gorica.