Dr. FR. ZBAŠNIK Petelinčka Med obema dvoriščema je bil zid. Ne preveč visok, vendar pa toliko, da je zapiral pogled od ene strani na drugo. Na vsakem dvorišču je načeloval četi mlajših in starejših put petelin, ki se je zavedal svojega dostojanstva in zaradi tega kaj ponosno stopical sem in tja. Če bi ju bil kdo od zgoraj doli opazoval s kakega okna, bi se čudil, kako imata oba iste navade, iste kretnje, prav kakor bi se bila v isti šoli šolala in vežbala. Enako sta prestopala, enako se stegovala, enako se ponašala pred kokoši. Kadar koli sta našla kaj, kar se jima je zdelo vredno, da se pogoltne, sta brž zakokotala in opozorila s tem svoje pute, kaj se jim obeta. Te pa so letele skup, prizadevaje si, da bi druga drugo prehitela, zakaj okoristiti se je mogla po navadi samo ena, samo tista, ki je bila prva na mestu, vse druge so se obrisale, kakor se reče po domače. No, včasi so se pa opekle tudi vse skup, bodisi, da je petelin samo bahačil in ni ničesar imel, bodisi, da se je v zadnjem hipu premislil in tik pred kljunom svojih putk sam požrl tisto malenkost, zaradi katere je bil dvignil krik. Taka sta bila oba ta naša petelinčka: oba bahača, oba navihanca! In vendar sta se tudi razločevala drug od drugega! Eden izmed njiju je bil namreč videti sila radoveden. Pogostoma je zletel na zid, ki je ločil obe dvorišči, razstrl ondi svoje peruti ter parkrat zapr* hutnil z njimi, včasi pa še zakikirikal po vrh. Nato je stopal mogočno po zidu gori in doli ter se oziral zdaj na levo, zdaj na desno, kakor bi nekaj primerjal. Kaj mu je rojilo po njegovi petelinji glavi, kake nakane so dozorevale v njem, kdo bi mogel vedeti! Ni pa bilo dvoma, da ga na sosednem dvorišču nekaj prav hudo mika. Pripravljal se je često, kakor bi hotel zleteti v kraljestvo svojega soseda. Prav videlo se mu je, kako ga ima izkušnjava in kako se bori sam s seboj. Toda naposled se je vendar le premislil in se vrnil zopet tja, od koder je bil prišel. To se je ponavljalo dan na dan. Da si ni upal na ono stran, je bilo morda vzrok to, ker ga njegov sosed ni nič kaj prijazno gledal, kadar se je prišel tako razkazovat ter šopirit na zid, in prav verjetno je tudi, da se je tega svojega soseda nekoliko bal, ker je bil dokaj krepkejši od njega. Oviralo pa ga to ni, da bi ne bil vedno zopet iznova poletel na zid ter od tam motril in preudarjal položaja. Nekega dne pa se je hipoma ojunačil in brez vsakega obotavljanja se je spustil tja, kjer po vseh petelinjih pravilih ni imel ničesar iskati. »Kokoko, kokoko!« se je čudil domači petelin, stresal glavo in po strani pogledaval prišleca. Zdelo se je, kakor bi bil vpraševal: »Kako pa to, kako pa to?« Pritepenec pa se je potuhnil in se delal, kakor ne bi čutil, da se jezni kokot njegovega soseda njega tiče. r ". . . " I7J »Kako pa to, kako pa to?« je še dalje vpraševal petelin domačin in se bližal umerjenih korakov drznemu vsiljivcu. A ta se še vedno ni zmenil zanj. Pomešal se je med pute in se sukal med njimi, kakor bi bil on njih gospodar. »Ne bo tako, ne bo tako!« je začel groziti domači petelin. In nakrat je bil pri svojem smelem sosedu in včasnil ga je dvakrat, trikrat po vratu s svojim trdim kljunom, da je perje kar okrog frčalo. »Kaj, kaj, kaj? Ali tako, ali tako?« je zastokal nepovabljeni gost, ki tako nenadnega napada menda ni pričakoval. »Tako, tako!« je odgovarjal njegov nasprotnik in ga iznova vsekal preko vrata, da se je pokazala hipoma golota na njem. Zdaj pa le-ta seveda tudi ni mogel drugače, kot da se je postavil v bran. Stegnil je svoj oguljeni vrat in krepko včasnil nazaj, preden se je mogel oni izogniti. Zadel ga je v rožo tako dobro, da je kar zakrva* vela. To je bilo zna« menje za boj na živ* ljenje in smrt! Pute so se razpršile in napra* vile prostor obema bo* jevtiikoma. Kakor pa je bilo videti, jih bor* ba obeh junakov ni po sebno zanimala. Sem* tertja je pač katera malo zakokodajskala, kakor bi hotela reči: »To sta neumna, da se koljeta!« sicer pa so stikale pute ravnodušno, kakor je že njih navada, za živežem in se ubogo malo menile za oba viteza, ki sta se obdelovala s čim dalje večjo srditostjo. Sekala sta neusmiljeno drug po drugem in vsak je gledal samo na to, kako bi svojega nasprotnika huje zadel. Imela sta že vsa oskubena vratova in popolnoma razce« frani roži na glavi, a še vedno sta naskakovala drug drugega. Pol sta bila na tleh, pol v zraku, in prizadevala sta si na vse pretege, da bi nadkrilila drug drugega. Včasi se je pač zdelo, da jima pohajajo moči. Odnehala sta malo. Eden ali drugi se je okrenil včasi tudi malo na stran, kakor bi hotel reči: »Dovolj je tega!« A delal se je menda samo zaradi tega tako, da bi nasprotnika premotil. Zakaj če je videl, da je pazljivost onega malce popustila, ga je hipoma zopet napadel in ruvanje se je iz novega začelo. Boj je trajal vse naprej in sovraštvo med nasprotnikoma je bolj in bolj naraščalo. Kdaj se naveličata? Ali je sploh mogoee, da eden drugega premaga? Če je bil eden močnejši, je bil drugi bolj uren in gibčen! Oba sta že hudo krvavela, oba sta morala imeti že hude bolečine, a to je menda njuno maščevalnost le še bolj podžigalo. Vedno zopet sta se zapodila drug v drugega. Pri nekem takem spopadu se je domačemu petelinu posrečilo, da je zadel nasprotnika naravnost v oko. A tudi to še ni odločilo boja! Zdaj sta se oba sovražnika menda kar namenila, da izkljujeta drug drugemu oči. Nikamor drugam nista več merila. Konec pa je bil ta, da sta tujemu petelinčku naposled iztekli obe očesi, dočim je domači eno oko za silo rešil. Kdo ve, kaj bi se bilo še zgodilo, kdo ve, če bi ne bil domači petelin, ki je vsaj še na eno oko nekoliko videl, svojega nasprotnika še dalje zasledoval, če bi ne bilo priletelo s hiše doli polence med oba sovražnika, ki sta prestrašena odskočila vsak na svojo stran. Pri oknu se je bila prikazala kuharica Lenka, ki je poznala petelinje navade in vedela, da treba s silo spraviti oba srdi« teža narazen. Toda prepričala se je kmalu, da je prišla prepozno posredovat. Ko je videla, kako sta oba sovražnika zmrcvarjena, je zaklicala proti sosedni hiši: »Anka, Anka, pojdi no sem! Vaš in naš petelin sta se oklala! Zdi se mi, da imata oba več kot dosti!« Anka je bila hitro na dvorišču in tudi Lenka je prišla iz hiše doli. Pobrali sta vsak svojega kokota, ki sta bila popolnoma izmučena in sta se dala brez vsakega odpora prijeti. »Kakšen pa si?« se je zgrozila Anka nad svojim petelinom. »Saj nisi za drugega, kakor da greš pod nož! Drugače še pogineš, tako da ne bi nič zalegel! Prav ti je! Kaj pa ti je bilo treba uhajati na tuje! Doma bi se bil držal! Tako je, vidiš, če se hodi drugam zgago delat! Ampak, Lenka, tudi vaš je zadosti dobil!« »Da, baš gledam ga! Tudi njega bo treba zaklati!« »Ti neumna žival ti, da ne more prej odnehati!« »Ah, saj je dostikrat tudi človek baš tako, če ne celo še bolj nespameten! Ali ni mar res?« »Seveda je!« »Tako je pač: kjer se prepirata dva, tretji svoje veselje ima! Bomo pa jutri oboji, vi in mi, dobro pečenko imeli! Anka, kar odne* siva vsaka svojega! Kar sta hotela imeti, to pa imata!«