Urednik »Zvončka" in njega ustanovitelj. Oblačne nedelje je bilo tisto popoldne po vseh Svetih leta 1892., ko sem se bil namenil v rodbinskih zadevah domov. Proti večeru sva stopala s tovarišem A. Skalo iz Vipave na Vrhpolje. Vsa dolina je dišala po — moštu, ki je kipel v kleteh, in pogled po prijaznih gričih je iskal sočnega zelenila — zaman. Bližala se je zima z vsemi glasniki. Tovariš, ki me je spremIjal, je tudi poskrbel, da je bil o mojem prihodu na Vrhpolje obveščen tedanji učitelj y Budanjah E. Gangl — pesŁ Rastislav in Dolenjec.kakor se je bil malo časa prej prikazal v literarni javnosti. Res, nisva se s tovarišem Skalo dolgo mudila na Vrhpolju pri »Starejšinovl,, l ^0 Plane v sobo nežen mladenič, odlocnega pogleda, a še odločnejše be- sede in nastopa — ščipalnik na nosu — mladi pesnik Rastislav. Kmalu sva se zapletla v tedanje literarne novosti, obravnavala, kakor se spodobi in ne spodobi novostrujarje in starostrujarje ter menjevala o njih osebne nazore. Kolikor se še spominjam, sem bil v marsičem različnega mnenja s pesnikom, ki smo ga vsi občudovali in cenili in o katerem je trdil tov. Skala, da vidi svet drugače kot mi navadni ljudje. Zaradi »drugače« in »navadni« ljudje se naše mnenje ni strinjalo. A to pesnika ni plašilo. Nasprotno. Še danes se mi zdi, kakor da so ga moji pomiselki vzpodbujali, da je razkrival svoje nazore do meni dotlej neznane globine, kjer sva s tovarišem videla pesnika-človeka in umetnika, kakor je še danes E. Gangl. Tisti dan sem ga videl prvič, dotlej sem čital vse njegove publikacije, a še danes — po 30 letih občevanja in občudovanja ne morem reči, kaj je napravilo name ugodnejši vtis — njegove pesmi ali pesnik sam s svojimi nazori. Ni bilo še pozno, ko smo se ločili: Skala po lepi, a temni cesti domov v mirno dihajoči vipavski trg, midva pa tudi vsak po veliko neugodnejši poti domov" Pesnik je iniel na polovico bliže, a slabšo pot v Budanje, kot jaz v Orešje. Danes vem, da sva došla oba pod streho brez posebne nesreče; le name so se hudovali doma, da sem zamudil družbo in večerjo, a Rastislav se mi je smehljal, ko sva se videla drugič, in trdil, da je opazil šele zjutraj, da mu nedostaje pri obleki nekaj preveč — gumbov. »Ali tudi po poti nisi nehal z dokazi in dokazili?« sem ga podražil in oba sva se smejala. Poznejša leta so naju družila vedno tesneje ob »U č i t. T o v a r i š u« , G a brščkovi knjižnici ža mladino i. dr., najtesneje naju je pa združil »Z v o n č e k«. Daleč tam poleg sivega Nanosa, ki danes ni samo siv, marveč tudi zaseden — ne za večno — smo se leta 1899. tudi pomikali bližajoči se zimi pod hladna kriIa, ko dobim iz Ljubljane list z znano markantno pisavo in v listu markanten takoj začetek: Nekaj novega! ČujJ Mladinski list nameravamo izdajati. Prva številka izide ob Novem letu 1900. Pričakujem, da mi ne odrečeš pomoči, marveč me v kratkem razveseliš s čim obilnejšo pošiljatvijo mladinskih spisov ... Tako nekako smo začeli z »Zvončkom«, dasi sem E. G. odpisal v popolnoma pesimistiškem smislu, dvomeč o prospevanju lista radi domače konkurence. No. list »Zvonček« je res izšel ob Novem letu v veliko veselje naše mladine in ponos slovenskega učiteljstva. Še danes mi veselo zaigra srce, ko motrim odlično vrsto tako odličnih sotrudnikov v prvem letniku. Urednik E. G. sam je pod raznimi psevdonimi napisal listu: P o z d r a v , Božične sanje, Pravljica o dečku in angelčku.Naš dedek, Materina molitev, M o 1-č e č a A n k a , Prešernu i. dr. Moji dvomi se niso uresničili. »Zvonček« je veselo pozvanjal, zvončkljal in zvonil ter prizvonil v sedanjem 24. letniku v sedanjo bohotnost, popolnost in lepoto. Početkoma so se nasprotniki spodtikali celo ob listovem imenu: »Zvonček« spominja na Zvon — Ljubljanski Zvon. Tudi pomemben strah. Kaj! Pomemben za sovraštvo nasprotnikov je samo povod. V listu je Gangl nosil alelujo pri velikonočni procesiji. (Tudi to so mu že očitali.) Vrstili so se njegovi fantje od fare ob mnogih ličnih pesmicah, ki nas po raznih čitankah še danes spominjajo mlajših dni in drugačnih časov. Omenim naj med drugimi samo letnik 1906., kjer so priobčeni ti-le urednikovi prispevki: Štiri dobe, Otrokove božične sanje, Na saneh,Štirje domovi, Prošnja, Ptičice se uče peti, Drobtinice, Pokop, V šolo, Oblaček, Pozdrav,V boj! Solnce na potovanju.Prvi korak, Zopetv šolo, Lenuh, Kužek, S poti! Gospodinja IvankaAli letnik 1907. z dolgo vrsto pesmic: Pot k materi, Svoji hčerki,Vrnitev,V hribili, Vlasta in Vidka, Ciganček, Minka in račice,Sirota na p o 1 j u , Z j u t r a j, V kot! Kosec, Užaljena kozica, Med cveticami, Slovo od paše, Zvezde, Niko, Na konjiču, U č e n i M i h a ter pripovesti: D v e P i s m i in Bolna M i n k a. Preobširen bi bil ta sestavek, ko bi hotel imenoma našteti urednikove sestavke v vseh letnikih »Zvončka«. Pesnik mladinskih P i s a n i c se je razvil v »Zvončku« v pesnika proroka: Domovina, vedno mislim na te in na neosvobojene brate. List je donašal moje povestice s slikaini, danes se širijo po njega predalih temeljiti spisi naše lepe domovine z izvirnimi ilustracijami — celo v k o t i č k u gospoda Doropoljskega, ki se zna tako ljubko pošaliti z mladimi dopisovalci. Probudivšemu »Zvončku« so pomagali na noge starejši pesniki in pisatelji, a poleg njih je silil na dan bujni naraščaj na nova pota. Danes imamo lepo kolo dičnih sotrudnic in sotrudnikov ter se radi teh ni bati za obstanek lista. Drugače je bilo ono zimo, ko si je pesnik Rastislav poiskal golobico in zletel z njo na jug, da vidi, če se njemu in nam že bliža pomlad, pa mi je pisal tik pred odhodom: »Pošlji, kar si obljubil, sicer ta številka »Zvončka« ne izide.« Poslal sem in »Zvonček« je zvonil uredniku pozdrav o srečni vrnitvi z Jadranske obali, kjer je pisal sonete o sinji Adriji ter zasanjal med sladkimi in kratkimi medenimi dnovi — tja v nadaljno bodočnost naše Adrije in senci belega orla. Nikjer in nikdar ni pozabil »Zvončka«, kakor da je otrok njegove lastne obitelji. Dr. Fr. Lampe mi je nekoč priznal naravnost, da inia svoj list »Dom in Svet« tako rad kakor bi bil njegov sin. Isto in vsaj v enaki meri lahko trdi to E. G. o »Zvončku«. V letu 1910. ga je blagor naroda vabil v neko drugo službo, kjer bi drugače koristil domovini. Mož se je resno pripravljal na važni posel, a skrbel ga je »Zvonček«. Srečala sva se ob Zavezinem zborovanju v Novem mestu. Občudovali smo njegov zanosni govor, osnovan in proizvajan kakor ga zna samo on — E. Gangl — govor o učiteljski bedi.Vse je bilo navdušeno, celo govorniki strokovnjaki so nam čestitali, da imamo, ko ne vemo, kaj imamo — E. Gangla. In ob največjem navdušenju, ko je briljiral njegov govorniški talent, je mož mislil na bodočnost, skrbel za svoj »Zvonček«, ki ga bo moral vsaj začasno ostaviti in ga ne bo mogel več podpirati kakor sedaj. Rekel mi je: »Zlasti radi »Zvončka« bi še mnogo rad govoril s teboj.« Kolo usode se je zasukalo drugače. »Zvonček« in Gangl sta ostala združena in jaz z njima. Tudi mene se je ob 25 in SOletnici spomnil »Zvonček«, in ne dvomim, da gotovo na Ganglovo pobudo. Zato smo pa med vojno stopili prijatelji v kolo in ob Ganglovi 251etnici napisali več — ne času, temveč možu primernih čestitk in spominov. Ob te se je pa že tedaj obregnil sedanji Johannes Plebanus, češ: Nismo še slišali, da bi slavil 251etnico O. 2upančič ali Finžgar, a slavil jo je E. Gangl! — Ali je tu več naivnosti ali zavisti, ne morem določiti. Gangl ni prav nič kriv, če smo se spomnili njegove obletnice mi, ki ga cenimo, prav tako nista 2upančič in Finžgar nič manj zaslužna, če se je nismo mi in ne drugi. S tem veljava in zasluga literatova nič ne pridobi, samo njegova popularnost. S tem ne odrekamo veljave in odličnosti ne 2upančiču, ne Finžgarju. ne Preglju. Svobodno jih pa na glas priznavamo komur hočemo in tudi E. Ganglu. Tako ostane najbrž i v bodoče, ko bomo in bodo praznovali razne obletnice v pobudo umetnikom, zavednost narodu — jugoslovanskemu, prosim! — in zadostilo sebi, ki se ne nehamo hvaliti, da ima narod tudi take sinove. Povelja od nikoder, prepovedi so zaman. Z Učiteljsko tiskarno je dobil tudi »Zvonček« svoj stalni dom. Mnogo je bilo bolje, najsi tudi ne vsem prav. Mirno in stvarno dopisovanje o vsebini lista nama je zmotila svetovna vojna. Urednika so pozvali na orožne vaje, pozneje na vojno, mene so priklenili k delu za občino in občinstvo. Nisva se poslovila ustno, a vem, da se ni lahko ločil od »Zvončka« jeseni leta 1910. Ves čas, ko sem jaz urejeval lista 18. letnik, je bil z njim v stalni pismeni zvezi. Priobčil je v listu te-le prispevke: V z d i h i n ukaz, Drevo v cvetju, Otrok v cerkvi, Bog ter povestico: Po meso inmoko. Vremena so se zjasnila. Zasijala je zlata svoboda, ki' je o nji že mnogo prej sanjal pesnik-prorok E. Gangl. Tako naglo je zablestela, da nam je nestalo ne le vida, temveč i sape. A ne Ganglu! Naj lepše pesmice so privrele tedaj iz njegovega srca, kakor bistri studenčki na zeleno livado po dolgi suši in vročini. Pesmice o zlati svobodi in zlati Jugoslaviji je prinašal »Zvonček« tiste čase po prevratu, ko je vse vriskalo, vse kipelo v brezkončni navdušenosti in brez prave smeri: kam in kako? »Zvončkov« urednik je sedel za delovno mizo ter pokazal z odločno gesto: V kolo k bratom. k Srbom in Hrvatom! In tako ostani! Na koncu si bo pa mislil kdo: sama hvala brez kritike, hvala brez konca in kraja. Kaj pa je tista vez, vzrok, tisto čustvo ki tako tesno spaja Gangla pesnika, pisatelja in urednika s slovensko. z jugoslovensko javnostjo, z občinstvom širom širne domovine? Ali ima poseben fascinujoč čar, neodoljivo moč? Ima jo. da, pa še kakšno! Odkritosrčno prijateljstvo in nesebično ljubezen. To je moč, ki ni naprodaj, ne na posodo, moč, ki je ne ukradeš in ne prodaš nikoli. Moč, ki seza iz srca v srce, ne kot simpatija lahko in površno, marveč globoko prepričevalno. Sto src ena ljubezen, sto priseg ena vera, sto bratov en rod, sto misli ena težnja na vsem, kar je lepo, vzvišeno, koristno, dobro in pošteno, kar je naše in sveto, božje in človeško — za naš rod, za slovenstvo, za človeštvo. Ta odkrita, nesebična požrtvovaLnost seza tik do mesijanstva — brez dobička, brez koristi — moralne ali gmotne, brez hlimbe in brez sovraštva, brez slave in brez sile — sama ljubezen, ki zmore vse. To globino, ki je ne kaže vsak genij, izpopolnjuje še gladka vznešena, pesniška beseda, v pisavi Iep slog, ki ga obvladuje najložje belokranjsko narečje našega jezika; poleg tega pa še toliko umetniške zaokroženosti, takta in jedrovitosti, da ni mogoče reči o nobenem njegovih umotvorov: škoda, da ni imel boljšega mojstra! Še vsakemu je bil kos. Koliko! To pove umetniška, stvarna kritika. Nestvarnih je pesnik doživel že preveč. Meni je srce olajšano, da sem ob ti priložnosti napisal te spomine, ki želim, naj bi bili slavljencu vsaj tako v spodbudo kakor so ljubi meni — ko kličem z njegovimi lastnimi besedami, izrečenimi, ko je odhajal še mladenič na Dunaj in smo tnu namigavali, da ga pokvari velemesto ob Dunajščici, pa je odvrnil: »Ali se vrnem tak, kakor sem, ali se sploh ne vrnem.« Danes ob oOIetnici pa: Nikar se ne vračaj! 5 0. leto Ti bodi mejnik na potu k popolnosti, na potu še večjih in največjih u s p e h o v! Naprej! Ivo Trošt.