ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 3 (112) • 359-392 359 
Rok S t e r g a r 
Ljubljanski častniški zbor med prelomom stoletja in 
prvo svetovno vojno 
(1. del) 
»častnik -a m (a) član poveljniškega vojaškega osebja; oficir: 
artilerijski, generalštabni častnik; aktivni častnik / višji gasilski 
častnik; častnik (ljudske) milice *navt. častnik trgovske mornarice 
absolvent srednje ali višje pomorske šole; voj. častnik čin od podporočnika do 
polkovnika ali nosilec takega čina« 
Slovar slovenskega knjižnega jezika 
»Unser Handwerk ist das schönste und vornehmste auf dieser Welt ... 
denn durch unsere Hände geht die gesamte Nation...« 
Rudolf Habsburški, prestolonaslednik 
Uvod 
O temi in stanju raziskav 
Častniki kot poklicna in socialna skupina ter njihova vključitev v življenje ljubljanskega 
mesta in meščanstva so tema tega razpravljanja.1 Tovrstne raziskave so tudi v svetovnem 
zgodovinopisju sorazmerno nove. Ker je vojaštvo imelo veliko vlogo v zgodovini, sicer sega 
popisovanje bitk in vojskovodij ali posameznih enot kar v same začetke historiografije. Že 
veliki Grk Tukidides je svojo Peloponeško vojno začel z besedami: »Tukidides, atenski 
državljan, je opisal vojno Peloponežanov in Atencev. Povedati hoče, kako so se med seboj 
bojevali.«2 Kljub temu se je zanimanje vojaškega zgodovinopisja šele v zadnjih dveh 
desetletjih začelo usmerjati tudi v raziskave častniškega zbora ali vojakov kot posebne 
družbene (aH poklicne) skupine.3 
Ali je razlog, kot meni Istvân Deak, deloma tudi v tem, da: »Historiker und Intellektuelle 
sich im allgemeinen nur ungern mit einer Gruppe beschäftigen, die fiir sich nichts anderes 
darstellt als einen Haufen rauher Kerle,«4 prepuščam v presojo bralcu. Resnično pa je njega 
dni ideal evropskih razumnikov Erazem Rotterdamski zapisal: »Toda v vojski ima, pravijo, 
važno vlogo razum. Pri generalih nemara res, ne rečem, da ne, toda ta razum je vojaški, ne 
filozofski; drugače pa opravljajo to preslavno obrt zajedava, zvodniki, razbojniki, morilci, 
1 Razprava je dopolnjen tekst diplomske naloge. Za pomoč pri nastajanju se želim na prvem mestu zahvaliti 
mentorju izr.prof.dr. Janezu Cvimu. Zahvaljujem se Avstrijskemu inštitutu za vzhodno in jugovzhodno Evropo, 
ki mi je s štipendijo omogočil bivanje in raziskovanje na Dunaju. Hvala tudi Knafljevi ustanovi, ki mi je 
pomagala z dvotedensko štipendijo. 
2 Tukidides, Peloponeška vojna, Ljubljana 1958, str. 19 (prevedel Janez Fašalek). 
3Prim. Gerwin Müller, Heiratsvorschriften und Heiratsverhalten im altösterreichischen Offizierskorps, 
neobjavljena disertacija, Wien 1980, str. 2-5. 
"Istvân Deâk, Der k.(u.)k. Offizier 1848-1918, (2. izboljšana izdaja) Wien-Köln-Weimar 1995, str. 17. 
Dalje zapiše: »Sozialhistoriker beschäftigen sich eher mit Arbeitern, Bauern, Mägden, Prostituierten oder 
Sklaven als mit einer Elitegruppe wie dem Offizierskorps. « (prav tam). 
360 R. STERGAR: LJUBUANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
kmetavsi, bedaki, bankrotniki in podobna sodrga, ne pa filozofi, ki presedavajo noči nad 
bukvami.«5 
Nemški zgodovinar Hermann Rumschòttel je pred dobrima dvema desetletjema v uvodu 
o svojem delu o bavarskem častniškem zbora zapisal nekaj besed, ki so še danes lahko vodilo 
za sodobne raziskave te tematike: »Die vorliegende Arbeit will weder ein Nachschlagewerk 
... noch eine chronologische Darstellung der inneren Entwicklung dieser militärischen und 
gesellschaftlichen Institution sein. Sie ist vielmehr eine militärgeschichtliche Teilstudie im 
Rahmen der Gesellschaftsgeschichte .. 6 
Slovensko zgodovinopisje se z raziskavami častniškega zbora menda sploh še ni srečalo. 
V pregledih slovenske zgodovine 19. stoletja o tej problematiki ni niti besede in tudi sicer je 
vojaški zgodovini praviloma namenjenih le nekaj stavkov, kar za sinteze niti ni presenetljivo.7 
Dosti bolje pa žal ni niti v pregledu Vojna in vojaška zgodovina Slovencev Janeza J. 
Švajncerja,8 medtem ko je knjiga Slovenci v vojnah novinarja Rogerja Gogale komaj vredna 
omembe.9 Posamezne podatke sicer najdemo tu in tam, a bera je bolj skromna Specialne 
literature o naši temi pa v nacionalni historiografiji sploh ni! Še najbližje tovrstni literaturi je 
nekaj razprav o razvpitih septembrskih dogodkih 1908. A tudi tu se avtorji v glavnem 
omejujejo na popis dogodkov in političnih posledic ter prav malo pišejo o odnosu do vojaštva 
in častnikov.10 
Seveda sem se ob tem, da se v delu ukvarjam z Ljubljano, neizogibno moral podrobneje 
seznaniti z zgodovino mesta na prelomu stoletja. Žal še vedno nimamo monografske 
obdelave ljubljanske zgodovine, tako daje to bilo precej zamudno. V številnih razpravah sem 
našel mnogo zanimivih podatkov, ki jih je bilo treba počasi sestavljati v mozaik. Posebej 
moram omeniti knjigo Dragana Matica o kulturnem in družabnem življenju v Ljubljani med 
prvo svetovno vojno, ki mi je bila v veliko pomoč.11 Nekaj uporabnih drobcev o meščanstvu 
prinaša tudi Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge 
svetovne vojne Damjana Ovsca.12 
Med razloge, ki so zavirali obravnavo zgodovine častniškega zbora pri nas, verjetno lahko 
prištejemo tudi nepopularnost pisanja o častnikih razpadle monarhije. Zanimivo je, da v vrsti 
spominov na tiste čase najdemo le redke omembe avstro-ogrskih častnikov. Vendar piscem ne 
želim očitati namernega zamolčevanja - kot v času pisanja nekurantna in obrobna tema, so 
oficirji pač izginjali iz spomina piscev. Videli pa bomo, da so častniki igrali precejšnjo vlogo 
v družabnem, kulturnem in končno tudi političnem življenju monarhije in seveda tudi 
Kranjske ter Ljubljane. 
5 Erazem Rotterdamski, Hvalnica norosti, Zbirka Svetovni klasiki (6. knjiga), Ljubljana 1991, poglavje 23, 
str. 42. 
6 Hermann Rumschöttel, Das bayrische Offizierkorps 1866-1914, Beiträge zu einer historischen Struktur­
analyse Bayerns im Industriezeitalter (Band 9), Berlin 1973, str. 7. 
7 Prim. Ferdo Gestrin, Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, 
Ljubljana 1966, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979 in Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon. Narodna 
politika (1768-1992), Ljubljana 1992. 
8 Janez J. Svajncer, Vojna in vojaška zgodovina Slovencev, Ljubljana 1992. 
'Roger Gogala, Slovenci v vojnah 593-1918, Ljubljana 1992. 
1 0 Prim. Marjan Matjašič, Stališče vojaških oblasti do nemirov septembra 1908 v Ljubljani, Kronika, letnik 
32/1984, št. 1, str. 28-35 in Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, (2. izdaja) Ljubljana 1983, str. 320-333. 
"Dragan Matic, Kulturni utrip Ljubljane med prvo svetovno vojno. Kulturne in družabne prireditve v 
sezonah 1913/14 - 1917/18, Gradivo in razprave 15, Ljubljana 1995. Zame je bila predvsem zanimiva zadnja 
mirnodobna sezona 1913/14. 
1 2 Damjan [J.] Ovsec, Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne 
vojne, Idrija 1979. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 « 1998 « 3 (112) 361 
Nekaj o virih in literaturi 
Temeljni vir za obravnavo naslovne teme so Qualifikationslisten - neke vrste častniške 
personalne mape, ki jih hrani dunajski Kriegsarchiv. V njih je avstrijska vojska zabeležila 
bitje in žitje svojih častnikov in so tako neprecenljiv vir za raziskave s tega področja.13 
Podatki iz omenjenega vira pomenijo pomemben del pričujočega dela. Med usti 
Qualifikationslisten mnogokrat najdemo še spričevala vojaških šol, poročila o dopustih, 
bolniškem staležu, rezultate rednega strelskega preverjanja in drugo, kar vse običajno ne sodi 
mednje, a nam pomaga sestavljati mozaik. 
Da pa se sploh lahko lotimo dela s Qualifikationslisten, ki so v arhivu urejene abecedno, 
moramo vedeti, kateri častniki nas zanimajo. Tu so nepogrešljiv vir vojaški šematizmi - tako 
domobranski (k.k Landwehr)14 kot tisti skupne vojske (k.u.L Heer).15 Avstrijska vojaška 
birokracija je z vsakoletnim izdajanjem teh šematizmov raziskovalcem napravila veliko 
uslugo. V njeno zapuščino pa spada tudi obsežni statistični priročnik Militärstatistisches 
Jahrbuch,16 ki je izhajal od leta 1870 do leta 1911. Taje prav tako nepogrešljiv pripomoček. 
Mnogo podatkov izvira tudi iz osebnih zapuščin, ki jih hrani Kriegsarchiv.11 Poleg 
številnih drobnih, pa pomembnih malenkosti, so najdragocenejši spominski zapisi častnikov, 
ki so služili v Ljubljani.18 Verjetno bi natančnejši pregled prinesel še več relevantnega 
materiala, a omejen čas mi tega pač ni dopuščal. Zal je fond dokumentov vojnih sodišč 
(Militärgerichtsarchiv) »nur eingeschränkt benutzbar,«19 torej neuporaben - vsaj tako trdijo 
v arhivu. Istvân Deâk ga je kljub temu delno pregledal20 in ko teče beseda o teh problemih, 
se naslanjam nanj in na nekaj sodnih dokumentov, ki so bolj slučajno zašli med 
Qualifikationslisten. Ob pregledu zbirke rokopisov (Manuskripte) sem našel le nekaj 
tipkopisov novejših člankov o častnikih avstrijske vojske in nič zame uporabnih virov. 
Za odnos meščanstva do častnikov in za pregled družabnega življenja so seveda 
nenadomestljiv vir časniki. Pregledal sem nekatere ljubljanske dnevnike (Slovenski narod, 
Slovenec in Laibacher Zeitung), ki so izhajali v obravnavanih letih. 
Že iz doslej zapisanega je jasno, da je specialne literature o tej tematiki tudi v svetu 
razmeroma malo. Kljub temu imamo nekaj izvrstnih del, ki jih moram navesti - na prvem 
mestu odlično knjigo Istvâna Deâka, ki je temeljno (in zelo temeljito) delo o habsburškem 
častniškem zboru.21 Tudi iz opomb je razvidno, da sem jo dosti uporabljal in se v mnogočem 
13Prim. I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 33, 34. 
1 4 Schematismus der k.k. Landwehr und der k.k. Gendarmerie der im Reichsrat vertretenen Königreiche und 
Länder für 1900. Amtliche Ausgabe, Wien 1899. Dalje vsi šematizmi do vključno leta 1914. 
1 5 Schematismus für das kaiserliche und königliche Heer und für die kaiserliche und königliche Kriegs­
marine für 1900. Amtliche Ausgabe, Wien 1899. Dalje vsi šematizmi do vključno leta 1914. 
16 Militär-Statistisches Jahrbuch ßr das Jahr 1897, Wien 1898. In dalje vsi letopisi do 1911. 
"Fond Nachlässe und Sammlungen, Österreichisches Staatsarchiv (ÖStA). Za fond sta na voljo tako indeks 
kot inventar. 
1 8 Zlasti Heinrich Wieden v. Alpenbach, Lebensgeschichtliche Skizze, neobjavljen rokopis (KA, Nachlaß 
Wieden v. Alpenbach, B/30:l) in Adolf Freih. v. Stillfried u. Rathenitz, Erinnerungen aus meinem Leben, 
neobjavljen rokopis (KA, Nachlaß Stillfried u. Rathenitz, B/862:l). O spominih kot viru za zgodovino 
častniškega zbora prim. I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 259-268 in Silke Weggel, Das bürgerliche Heer? 
Eine Studie über die k.(u.)k. Armee anhand ausgewählter Autobiographien ehemaliger k.(u.)k. Offiziere im 
Zeitraum von 1860-1914, diplomsko delo, Wien 1992, str. 8-16. Kratek pregled zgodovine avstrijskih 
častniških avtobiografij v uvodu h komentiranim spominom Glaise von Horstenaua daje Peter Broucek (v: 
Peter Broucek (Hg.), Ein General im Zwielicht. Die Erinnerungen Edmund Glaises von Horstenau (Band 1, 
Ku.k. Generalstabsoffizier und Historiker), Wien-Köln-Graz 1980, Str. 15-17). 
"Rainer Egger, Christoph Tepperberg, Kriegsarchiv, zloženka, Wien 1996. 
2 0 1 . Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 36. 
362 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
naslanjam na njegova dognanja. Omenim naj še neobjavljeno disertacijo Korošca Ulfa 
Sereinigga, ki je nekaj let starejša, manj obsežna, a nadvse uporabna.22 
Kljub temu, da obravnavam partikularen problem, je bilo seveda nujno pregledati nekaj 
splošnih del o habsburški vojni sili. Tu naj omenim predvsem obsežno kolektivno delo Die 
bewaffnete Macht?3 delo Gunterja E. Rothenberga The Army of Francis Joseph24 in Johanna 
Christopha Allmayer-Becka ter Ericha Lessinga Das Heer unter dem Doppeladler;25 sicer pa 
je tovrstne literature naravnost ogromno. Literaturo o posameznih temah navajam v sprotnih 
opombah. 
Poleg znanstvene literature sem k obravnavi pritegnil tudi leposlovna dela, ki se dotikajo 
naslovne teme. Seveda je tu potrebna pazljivost, saj je subjektivnost piscev gotovo večja kot 
subjektivnost historikov.26 Kljub temu pa mi je leposlovje marsikdaj pomagalo tam, kjer so 
odpovedali viri. Ti pač nič ali malo povedo o počutju posameznika, o njegovih notranjih 
stiskah, pa tudi o veselju in sreči večinoma molčijo. Če nam uspe pogledati skozi meglico (ali 
kar dimno zaveso) piščeve zlobe, sentimentalnosti, elegičnosti ali česarsižebodi, je literatura 
čudovit vir. Ako pa nam to ne uspe, smo si vsaj malo oddahnili od branja mnogokrat povsem 
uniformnih birokratskih pisnih izdelkov. 
Pri leposlovnih delih opozarjam predvsem na dela pisateljev, ki so sami izkusili vojaško 
ali častniško življenje in imajo zato njihova pisanja deloma avtobiografski značaj. Arthurja 
Schnitzlerja je zaradi Leutnanta Gustla21 obravnaval Ehrenrat in mu odvzel čin,28 Robert 
Musil je svoj prvenec Die Verwirrungen des Zögling Torleß29 v marsičem naslonil na lastne 
kadetske izkušnje. Tudi Alexander Roda-Roda - danes verjetno najbolj znan po anekdoti, ko 
naj bi cenzorju, ki mu je 1910 prepovedal izvajanje njegovega in Karla Rösslerja30 dela Der 
Feldherrnhügel, dokler bo stala Avstrija, mirno odgovoril: »Na, dann warten wir halt noch 
die paar Wochen«3,1 - je častnikom posvetil mnogo svojih stvaritev. S tematiko življenja 
2 1 Delo je izšlo v angleščini (Istvân Deâk, Beyond Nationalism. A Social and Political History of the 
Habsburg Officer Corps, 1848-1918, New York 1990) in v nemškem prevodu (I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier). 
2 2 Ulf Sereinigg, Das altösterreichische Offizierskorps 1868-1914. Bildung-Avancement-Sozialstruktur-
Wirtschaftliche Verhältnisse, neobjavljena disertacija, Wien 1983. Le pod črto omenjam še pregledno, a precej 
poljudno in anekdotično knjigo: Gerd Holler, ... für Kaiser und Vaterland. Offizier in der alten Armee, 
Wien-München 1990. 
2 3 Adam Wandruszka, Peter Urbanitsch (Hgg.), Die bewaffnete Macht (v: Die Habsburgermonarchie 
1848-1918 (Band 5), Wien 1987). 
2 4Gunter E. Rothenberg, The Army of Francis Joseph, West Lafayette 1976. 
2 5 Johann Christoph Allmayer-Beck, Erich Lessing, Das Heer unter dem Doppeladler, München-Gütersloh-
Wien 1981. 
2 6Prim. I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, Str. 257, 258. 
2 7Arthur Schnitzler, Leutnant Gusti (v: Arthur Schnitzler, Der blinde Geronimo und sein Bruder. 
Erzählungen 1900-1907, Frankfurt am Main 1989). Delo je prvič izšlo 1900. Prim, razpravo Alfred Doppler, 
Leutnant Gusti und Leutnant Willi Kasda. Die Leutnantgeschichten Arthur Schnitzlers (v: Joseph P. Strelka 
(Hrsg.), Im Takte des Radetzkymarschs... Der Beamte und der Offizier in der österreichischen Literatur. New 
Yorker Beitrage zur Österreichischen Literaturgeschichte (Band 1), Bern-Berlin-Frankfurt/M.-New York-Paris-
Wien 1992, str. 241-254) in Brenda Reiser, Deadly Dishonor. The Duel and the Honor Code in the Works of 
Arthur Schnitzler, Studies in Modern German Literature (Vol. 33), Bern-Berlin-Frankfurt/M.-New York-Paris-
Wien 1990. 
2 8 O tem podrobneje Hubert Mader, Duellwesen und altösterreichisches Offiziersethos, Studien zur 
Militärgeschichte, Militärwissenschaft und Konfliktforschung (Band 31), Osnabrück 1983, str. 171-173. 
2? Robert Musil, Die Verwirrungen des Zöglings Törleß, Hamburg 1959. Prva izdaja je izšla 1906. Slovenski 
prevod: Robert Musil, Zablode gojenca Törlessa, 2. izdaja, Ljubljana 1988 (prevedel Darko Dolinar). 
3 0 Pravo ime Carl Reßner. 
3 1 Hans-Horst Henschen, Alexander Roda Roda (v: Walter Jens (Hrsg.), Kindlers neues-literatur Lexikon, 
Studienausgabe, (Band 14), München 1996, Str. 221). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 • 3 (112) 363 
avstrijskih častnikov v začetku 20. stoletja se srečamo v vrsti del Josepha Rotha; najbolj 
znano (in prevedeno) je gotovo Radetzkyjeva koračnica.32 Nesmrtno delo Jaroslava Haška 
Dobri vojak Švejk je prava zakladnica častniških karakterjev.33 Hrvaški pisec, rezervni 
poročnik Miroslav Krleža, pa je vojaštvo obdelal v petih zgodbah, zbranih v zbirki Hrvatski 
bog Mars.34 Kdor pozna vsaj katero izmed teh del, tega ni potrebno še enkrat opozarjati, da 
je pri njihovi uporabi v prozaične zgodovinopisne namene potrebno biti previden. 
Seveda se nobeno izmed navedenih del ne dogaja v Ljubljani, a ker jih uporabljam bolj za 
podkrepitev in poglobitev dognanj, ki izvirajo iz drugih virov ah literature, to ni usodno. 
Slovenska literarna ustvarjalnost pa žal ne ponuja kaj dosti upoštevanja vrednega gradiva s 
častniško tematiko. Gotovo velja omeniti pisanje Frana Maslja-Podlimbarskega, ki je iz 
svojih vojaških in častniških doživetij vzel snov za nekaj zgodb.35 Tudi drugi (bolj ah manj 
znani) avtorji so spisali to in ono delo s tematiko iz častniškega življenja, še pogostejši je 
seveda motiv častnika, toda vsega skupaj je bore malo. Cankarjev Gospod stotnik36 pa je res 
prej podoba iz sanj kot slika resničnosti. Nekaj slovenske literature sem pritegnil k pisanju, a 
vendar si ne domišljam, da je moj pregled popoln. Ampak to niti ni bil moj namen. Ob 
prelistavanju Slovenskega biografskega leksikona lahko na primer opazimo, da se je še 
marsikateri slovenski častnik ukvarjal z literaturo - tudi spominsko -, toda njihovi spisi so 
večinoma izhajali v časopisju ali v slovstvenih revijah. Žal bi zbiranje teh del bilo časovno 
preveč zahtevno in tudi njihova podrobna obravnava ne bi sodila v okvir tega dela. 
Metoda dela 
Že iz naslova dela je razvidno, da sem se časovno omejil na obdobje od preloma stoletja 
do prve svetovne vojne. Slednjo mejo lahko pojasnim povsem enostavno. Začetek prve vojne 
je bil pomembna prelomnica in je prinesel tektonske spremembe tudi v oficirski korpus -
tako ljubljanski kot tisti cele monarhije. 
Ljubljanski častniški zbor, kot je obstajal poprej, je z začetkom spopadov praktično 
izginil. Enote so odšle na fronto in v Ljubljani je ostalo le nekaj aktivnih častnikov, ki so urili 
pohodni bataljon za pohodnim bataljonom ali vodili dopolnilni okraj (Ergänzungsbezirk). In 
po prvem letu vojne je od korpusa avstrijskih aktivnih mirnodobnih častnikov ostalo le 
relativno malo preživelih ali zdravih. Zaradi samomorilne Vorwärts-mir-nach! taktike so 
poveljniki vodov in čet v boj odhajali na čelu svojih mož. Do konca 1914. leta je padlo pet 
odstotkov vseh (aktivnih, upokojenih in rezervnih) predvojnih častnikov, celotne izgube 
3 2 Joseph Roth, Radetzkyjeva koračnica, Ljubljana 1982 (prevedla Mira Miladinović) - prva nemška izdaja 
Radetzky-Marsch je izšla 1932. Pisec spremne besede Peter Vodopivec je o delu zapisal, da gre za: »enega 
njegovih najlepših romanov, za epski oris propadajoče habsburške monarhije...« in da je: »Rothov roman ... 
torej imenitna analiza avstrijske družbe izpred prve svetovne vojne...« (prav tam, str. 367). 
3 3 Jaroslav Hašek, Dobri vojak Švejk med prvo svetovno vojno, Ljubljana 1953 (slovenski prevod). 
3 4 Miroslav Krleža, Hrvatski bog Mars, Ljubljana 1949 (slovenski prevod). Prim. Zoran Konstantinovic', 
Miroslav Krleža und die österreichisch-ungarische Militärtradition (v: Joseph P. Strelka (Hrsg.), Im Takte des 
Radetzkymarschs..., Str. 309-321). V oklepaju navedeni zbornik je odlično branje o motivu c.kr. častnikov (in 
uradnikov) v literaturi narodov bivše Avstro-Ogrske. Slovenska književnost iz razumljivih razlogov ni 
upoštevana. Sam navajam le literarna dela, ki sem jih resnično prebral, zbornik pa seveda ponuja vpogled v 
mnogo širši spekter ustvarjalnosti. 
35Najbolj izrazito v zbirki: Fran Maselj-Podlimbarski, Pokorno javljam, Ljubljana 1962. Za nasvete pri 
iskanju slovenskih del s častniško tematiko se zahvaljujem univ.doc.dr. Igorju Grdini in univ.asist. Tonetu 
Smoleju. 
3 6 Ivan Cankar, Gospod stotnik (v: Ivan Cankar, Dela IV, Ljubljana 1985, str. 235-238). Čeprav nima 
nobene dokumentarne vrednosti, morda velja omeniti še knjigo Janija Virka, 1895, potres : kronika nenadejane 
ljubezni, Ljubljana 1995. V zgodbi, ki - kot pravi pisec besedila na zavihku Milan Dekleva - govori tudi o 
družabnem življenju »polmeščanov, uradnikov in uboge raje« v kranjski prestolnici, ima vlogo tudi nek 
artilerijski poročnik Bullow, sosed in znanec glavnega junaka. 
364 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
(upoštevaje ranjene in zajete oficirje) pa so dosegle več kot tretjino častniškega zbora.37 
Predvojni častniški zbor je v veliki meri prenehal fizično obstajati. 
Časovni začetek mojega pisanja je postavljen bolj arbitrarno. Zaradi obsežnosti snovi in 
ker se mi zdi, da so pri taki mikroštudiji pomembni detajli ter se je potrebno izogibati 
preveliki površnosti, je bilo jasno, da mi ni mogoče obdelati obdobja, daljšega od desetletja 
ali dveh. Prelom stoletja kot mejnik se je ponujal kar sam. Res pa je tudi, da je v tem času 
avstrijsko vojaštvo doživelo zadnje spremembe pred 1. svetovno vojno, ki so mu končno dale 
razmeroma sodobno podobo. Deâk tako mejnika v razvoju vojske postavlja v leti 1897 in 
1906.38 
Leta 1897 se je s sprejemom Badenijevih jezikovnih naredb začelo obdobje parla­
mentarne obstrukcije in uličnih protestov. Tudi vojsko so pretresli dogodki, ki jih je v svojih 
spominih tako slikovito opisal tedanji državnozborski poslanec Fran Šuklje in ki je zanje -
prav tako kot sloviti britanski zgodovinar A.J.P. Taylor - trdil, da so zapečatili usodo 
monarhije.39 Uporaba čet proti nemškim demonstrantom je pomenila hudo grožnjo notranji 
trdnosti armade, katere oficirji so bih vendar večinoma Nemci.40 Tudi ta »nadnacionalni« 
steber monarhije so v prihodnje vse bolj ogrožali narodnostni spori, ki so pestili monarhijo. 
Zaradi ustavne krize, ki se je v začetku stoletja sprožila na Ogrskem, pa je šef generalštaba, 
general Friedrich grof Beck-Rzikowsky, pripravil celo načrt oborožene invazije v 
Translajtanijo - Fali U.41 Leto 1906 je ob vsem ostalem pomembno zaznamovala zamenjava 
šefa generalštaba. Generala Becka je nasledil dotedanji poveljnik 8. pehotne divizije v 
Innsbrucks Franz Conrad von Hötzendorf, ki je odločilno vplival na modernizacijo armade, 
a jo je tudi vse bolj vpletal v politiko.42 
Seveda pa se opisane časovne zamejitve nisem vedno držal in sem večkrat posegel tudi v 
čas pred obdobjem, omenjenim v naslovu, ali po njem. Pravtako se marsikdaj nisem držal niti 
omejitve na Ljubljano. Večkrat je za določeno problematiko premalo »ljubljanskih« virov in 
tako sem moral poseči širše, da bi jo lahko dovolj temeljito prikazal. 
Odločiti se je bilo treba tudi, katere častnike naj zajamem v obravnavo. Omejitev na 
aktivne častnike je dovolj logična; rezervisti so bih pač le civilisti, ki so čin pridobili v času 
služenja vojaškega roka.43 Prav tako sem izločil vojaško uradništvo (avditorje, vojaške 
zdravnike in računske častnike - Rechnungsßhrer) ter duhovništvo. V obravnavo jih 
pritegnem le občasno.44 Upošteval sem tako častniške kot generalske čine, nisem pa izpustil 
3 7 1 . Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 233-235. 
3 8 1 . Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 86. 
3 9 Fran Šuklje, Iz mojih spominov, 2. del, (2. izdaja) Ljubljana 1995, str. 63-74; prim. Alan John Percival 
Taylor, Habsburška monarhija 1809-1918 : Zgodovina avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske, Ljubljana 
1956, str. 206-208. 
4 0 V času protestov proti jezikovnim naredbam se je čez vso mero razširilo izzivanje častnikov na dvoboj. 
Nemškonacionalni študentje so izkoriščali dejstvo, da oficirji niso smeli odkloniti dvoboja. Ker so se častniki 
večinoma slabo odrezali, so v nekaterih mestih ustanovili častniške sabljaške šole. Končno pa je vojska, da bi 
omejila precejšnje izgube v častniškem zbora, prepovedala dvobojevanje s sabljo s študenti; častniki so se 
morali boriti z dvobojevalnimi pištolami, ki so jim dajale večje možnosti (I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 
163, 164; o častniških sabljaških klubih prim. Ferdinand Strobl von Ravelsberg, Geschichte des k.u.k. 
Infanterie-Regiments Ritter von Milde Nr. 17 1674-1910, Laibach 1911, str. 327). 
4 1 1 . Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 86-90. 
42Podrobneje I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 90-99. 
4 3 Prim. I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 35. 
4 4 Tu se ne ujemam z Deâkom. V svoje delo je zajel tudi vojaško uradništvo, ne pa duhovništva (prim. I. 
Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 35). Sam jih nisem vključil, saj se mi zdi, da so bili v resnici bolj uradniki kot 
vojaki. Tudi statuti častniških ustanov jih navajajo ločeno (prim. Statuten aller Offiziersinstitutionen des k.u.k. 
Infanterieregiments Albert I. König der Belgier Nr. 27, Laibach 1912). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 « 3 (112) 365 
niti praporščakov (Fähnrich) oziroma kadetov. Praporščaki res (še) niso bili povsem »pravi« 
častniki, bili pa so častniški kandidati. To je razvidno tudi iz naziva, ki se je uporabljal do 
1908 - Cadet-Offiziersstellvertreter. In večina jih je v razmeroma kratkem času dosegla 
častniške čine. V častniški zbor jih - z določenimi omejitvami pravic - uvrščajo tudi statuti 
oficirskih ustanov.45 Seveda pa ne zanikam dvojnega značaja teh aspirantov na oficirsko čast, 
kot ga je kratko označil Haškov literarni stotnik Sagner: »Človek božji, saj še niste oficir, 
kadet ste. Visite v zraku med fenrihom in podoficirjem. Od tega, da bi se imenovali oficirja, 
ste še daleč, kakor frajtar, ki se da kje v krčmi klicati: 'gospod štabni feldvebel'.«46 
Razumljivo je, da podčastnikov nisem obravnaval. Kdor se bo lotil te teme, se bo spopadel z 
precejšnjim pomanjkanjem virov in historičnih raziskav. 
Ker pišem o ljubljanskem častniškem zboru, sem enakovredno upošteval častnike 
cislajtanskega domobranstva in avstro-ogrske skupne vojske. Ker se častniki Landwehr v 
obravnavanem času niso več bistveno razlikovali od svojih kolegov v skupni armadi,47 kljub 
temu nisem izgubil možnosti primerjav svojih podatkov z uradnimi; ti so bili zbrani le za 
skupno vojsko. V obravnavo pa nisem pritegnil orožnikov, ki so bili sicer podrejeni vojnemu 
ministru, vendar niso bili vojaki. 
Kot sem že omenil, izhaja velik del podatkov iz pregleda Qualifikationslisten. S 
pregledom obeh šematizmov za obravnavana leta sem dobil seznam več kot tisoč častnikov 
(okrog 300 domobranskih in okrog 700 skupne vojske), ki bi lahko služili v Ljubljani med 
1900 in 1914. Ker so šematizmi urejeni po enotah (polkih, bataljonih oziroma divizionih)48 
in ker je bila večina njih nastanjena vsaj na dveh krajih (17. pešpolk naprimer v Celovcu in 
Ljubljani), nam šele Qualifikationsliste sama razkrije, ali je posamezni častnik resnično kdaj 
služil v Ljubljani. 
Prvotni načrt, da bi pregledal Qualifikationslisten vseh tisoč častnikov, sem moral na 
Dunaju kaj hitro prilagoditi - milo rečeno počasnemu - izdajanju arhivalij v Vojnem arhivu. 
Odločiti sem se moral za pregled naključnega vzorca. Moj pregled je tako zajel nekako 
četrtino (259) častnikov s seznama; 190 jih je res služilo v Ljubljani. Tak delež pa mi kljub 
relativno mah absolutni številki že omogoča dovolj veliko zanesljivost statistične obravnave. 
Ker so nekatere Qualifikationslisten ohranjene le za nekaj let (zlasti usodno je leto 1907, ko 
se spremeni njihova oblika),49 se mi je kak častnik, ki je sicer bil v Ljubljani, verjetno tudi 
izmuznil. Vendar to celotne slike ne bi smelo pomembno spremeniti. Nadaljnjih 38 
Qualifikationslisten, ki sem jih želel pregledati, arhivisti niso našu, ali pa so se do danes že 
izgubile. 
Tako zbrani podatki so predstavljali osnovo, ki sem jo dopolnil s pregledom ostalih - v 
prejšnjem poglavju navedenih - arhivskih fondov, časnikov ter leposlovja in z dognanji 
drugih avtorjev. V Ljubljani sem poleg časopisja pregledal le fond Drobni tisk Knjižnice 
Narodnega muzeja Slovenije, v katerem sem našel precej zanimivih malenkosti.50 Poleg tega 
sem uporabil nekaj dokumentov iz fondov Zgodovinskega arhiva Ljubljana. 
4 5Prim. Statuten aller Offiziersinstitutionen... 
4 6 J. Hašek, Dobri vojak Švejk, Znameniti ravs (III. knjiga), Ljubljana 1953, str. 59. 
4 7Prim. I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 37. 
4 8 Na mestu je opozorilo: divizion (Division) je uradna oznaka za artilerijske enote ranga bataljona in ga ne 
gre zamenjevati z divizijo. Uradna oznaka divizije je bila Truppen-Division. Sodobni slovenski prevod je bil 
krdelna divizija (tako npr. Leksikon občin za Kranjsko. Izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 
1900, Dunaj 1906, str. 2). 
4 9Prim. I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 35. 
5 0 Za opozorilo na ta fond in siceršnjo pomoč pri uporabi gradiva iz knjižnice Narodnega muzeja Slovenije 
se najlepše zahvaljujem Anji Dular. 
366 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
Upam, da mi je uspelo ustvariti dovolj trdno celoto. Jasno mi je, da marsikaj manjka ali 
ni dovolj dognano. Kljub vsemu upam, daje to delo vsaj spodbuda za nadaljnje raziskave in 
vodnik po prvih stopinjah. Kar sam dodajam, da se v arhivskih fondih polkov, ki so bili 
stacionirani v Ljubljani, in graškega 3. korpusa skoraj gotovo skrivajo podatki, relevantni za 
obravnavano temo. Pregled zbirke portretov (Portraitsammlung), ki jo prav tako hrani 
dunajski Kriegsarchiv, pa bi zanesljivo povečal slikovitost prikaza. 
Naj zapišem še zadnje pojasnilo. V največji možni meri sem se izogibal razpravljanju o 
splošnem položaju v tistem času, o razvoju vojske in vojaštva v Avstriji pa po svetu ter o 
dragih splošnostih. Vse to bi bilo le povzemanje drugih, kompetentnejših avtorjev, katerih 
dela navajam v prejšnjem poglavju, opombah in v seznamu literature. Če se mi je zdelo, da 
se temu le ne morem izogniti, sem poskušal biti karseda kratek in stvaren. 
Vojaško življenje 
Enote v Ljubljani 
Osnovna enota habsburških oboroženih sil je bil (pehotni) polk - regiment. V okviru 
polka je tudi potekala večina službenega življenja častnikov in sodobniki so večkrat patetično 
zapisali, da je častnikova domovina pravzaprav njegov polk.51 Z modernizacijo armade in 
njenim poenotenjem se je pomen posameznih polkov sicer bistveno zmanjšal, a so vendar še 
ljubosumno čuvali svoje individualne značilnosti in predpravice. Nekatere izmed njih so bile 
prav bizarne. Častniki češkega 14. dragonskega polka so bili vsi gladko obriti, akoravno so 
Slika 1. Vojak 17. IR in častnik 27. IR 
v paradnih uniformah (Sergej Vrišer, 
Uniforme v zgodovini, str. 14 slikovne 
priloge) 
5 11. Deäk, Der к.(и.)к. Offizier, str. 30. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 «3(112) 367 
bili drugod brki obvezni, 8. dragonski polk pa je imel pravico enkrat letno marširati skozi 
Hofburg z razvito standarto in ob igranju trobent.52 
Toda to so bile slejkoprej izjeme brez stvarnega pomena; posebnosti so se pri večini 
regimentov skrčile le na polkovno himno in barvno oznako na ovratniku, naramnih našitkih 
ter zavihkih rokavov sicer enotne uniforme. Kranjski 17. pešpolk je tako imel bele (srebrne) 
gumbe in rdeče-rjave oznake, pripadniki 27. štajerskega pešpolka pa so zaradi cesarsko-
rumene barvne oznake, ki sojo dopolnjevali rumeni (zlati) gumbi dobili nadimek »kanarčki«. 
Koračnica 27. regimenta je bil na primer Gablenz-Marsch, posvečen spominu junaštev polka 
v pohodu 1864 pod poveljstvom podmaršala barona von Gablenza.53 
Polki so še vedno imeli svojega imetnika (Regimentsinhaber, Oberstinhaber), ki pa je že 
1868 izgubil zadnje ostanke resnične avtoritete in je poslej imel le ceremonialno vlogo. 
Topniški polki, ki so imeli manj slavno zgodovino, čeprav so postajali vse bolj pomembni, pa 
sploh niso poznali tega položaja. So se pa topničarji od pehotnih vojakov razlikovali po rjavi 
barvi suknjičev z, za vse polke enakimi, rdečimi našitki. Tudi domobranski polki so se od 
pešpolkov skupne armade razlikovah po ščukastosivi barvi uniform, ki so povzemale kroj 
elitnih lovcev; pehota je sicer nosila svetlo modre uniforme.54 Po 1908 so sive uniforme 
polagoma (kolikor so dopuščala proračunska sredstva) začeli uvajati v celotno vojsko. 
Ko govorimo o častniškem zboru v Ljubljani, se moramo zavedati, da bi zaradi 
tradicionalno močne vloge polkov lahko govorih celo o več ločenih korpusih. Navezanost na 
polk namreč ni bila omejena le na čas službe, temveč je vphvala tudi na družabno življenje 
častnikov. Podrobneje pa o tem pišem v poglavju V polku in častniškem zboru. 
Zaradi pomena polkov je, kljub temu, da se poskušam kar najbolj izogibati pisanju o 
organizacijski strukturi armade, vendar neizogiben kratek, sumaren pregled enot, ki so ob 
prelomu stoletja bile v Ljubljani.55 Relativna večina častnikov in vojakov je pripadala 
graškemu 27. pešpolku (Infanterieregiment; IR), ki je imel v Ljubljani tri bataljone; domači 
17. pešpolk je bil sicer nameščen v Celovcu, v Ljubljani pa je bil nadomestni bataljon in 
poveljstvo dopolnilnega okraja (Ergänzungsbezirkscommando). V mestu je bila celotna 
posadka 7. polka poljskega topništva (Feldkanonenregiment; FKR)56 in kader kranjskega 7. 
bataljona poljskih lovcev (Feldjägerbattaillon). Od višjih poveljstev so v kranjski prestolnici 
bila: poveljstvi 28. pehotne divizije (Infanterie-Truppen-Division; ITD) in 56. pehotne 
brigade (Infanteriebrigade; Ibrig)51 ter malo pomembno poveljstvo mesta (Festungs- und 
Platz-Commando). Ob tem so bili v Ljubljani še: »podružno skladišče topničarskega orožja, 
vojaško oskrbovališče, zdravstveni oddelek št. 8, garnizijska bolnišnica št. 8, garnizijsko 
sodišče, 3 vojašnice, vojaško strelišče.«5* Enote skupne vojske, ki so bile nameščene v 
Ljubljani, za lažje razumevanje predstavljam tudi grafično (Slika 2). 
Ločeno od skupne vojske je bilo organizirano translajtansko domobranstvo - Landwehr. 
Poveljnik armadnega 3. korpusa je bil sicer hkrati komandant graškega poveljstva domo-
5 2 I . Deâk, Derk.(u.)k. Offizier, str. 29, 30. 
5 3 Tako polkovne barve kot koračnice so zapisane v vsakoletni izdaji šematizma. Odlična kratka predstavitev 
razvoja avstro-ogrskih uniform je knjiga Sergeja Vrišerja, Uniforme v zgodovini. Slovenija in sosednje dežele, 
Ljubljana 1987, str. 24-32 in 14-23 slikovne priloge. 
5 4 S . Vrišer, Uniforme v zgodovini, str. 25. 
5 5 Pregleden prikaz celotnih oboroženih sil habsburške monarhije je tabela E.5. v Deâkovi knjigi (I. Deâk, 
Der k.(u.)k. Offizier, str. 32). 
5 6 Do 6.4.1908 se je enota imenovala 7. divizionski artilerijski polk (Divisionsartillerieregiment; DAR) 
(Schematismus für das к.и.к. Heer (1909)). 
5 7Leta 1908 je bilo brigadno poveljstvo prestavljeno v Gorico (Schematismus für das k.u.k. Heer (1908)). 
5 8 Leksikon občin za Kranjsko, str. 2. Da ne bi bil predolg, ne navajam, kje so bile posamezne vojašnice. O 
tem na primer: Kažipot Ljubljana, Gorenjsko, Notranjsko s Postojno, Dolenjsko, Trst, Ljubljana 1914. 
368 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
a. 'S 
Ss 
: O 
O i O £ ž I 
d O oi ( j rt O 
H 
1 « 
- o 
«i (5 
.a -o 
: ò 
. to • « » 
co н g "g o> m 
J_ 
s 
3 € 
u- C ^ ™ 
m 
ik X a 
гд 
Ul - J 
5/г/и 2. Organizacija 
graškega 3. korpusa s 
poudarkom na enotah, 
nameščenih v Ljubljani 
(izpisane so s krepkim 
tiskom (Vir: Schematismus 
fur das k.u.k. Heer (1905)) 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 « 1998 » 3 (112) 369 
branstva, enote na nižjih ravneh pa so bile povsem ločene. V Ljubljani sta bila do 1901 dva 
bataljona celovškega 4. domobranskega pešpolka (Landwehr-Infanterie Regiment; LIR). Ta 
dva bataljona in nov tretji so po tem letu sestavljali nov, ljubljanski 27. domobranski 
pešpolk.59 Tudi regimentu nadrejena enota - 44. domobranska pehotna divizija (Landwehr-
Infanterie Brigade; LIBrig) je od istega leta imela svoj štab v Ljubljani. Tik pred začetkom 
velike vojske je bil iz Tesina v mesto prestavljen 1. bataljon 32. domobranskega pešpolka. 
Ljubljansko časopisje je seveda natančno spremljalo spremembe, ki so bile za mesto zelo 
važne zaradi številnih razlogov.60 
Le kratek čas je bilo v glavnem mestu dežele Kranjske domobransko topništvo. V letih 
1907/8 je bila tam nameščena topniška baterija (Kanonenbatterie Nr. 1/3). V Ljubljani sta 
imela do reorganizacije 1901. leta sedež še 24. in 25. črnovojniško okrajno poveljstvo 
(Landsturm-Bezirkscommando), po tem pa poveljstvi 27. domobranskega dopolnilnega 
okraja (Landwehr-Ergänzungs-Bezirkscommando) in 27. črnovojniškega okraja Od leta 
1906 je bilo v Ljubljani tudi domobransko sodišče (Landwehrgericht).61 
Leta 1911 je bil 27. domobranski pešpolk z 2. bataljonom celovškega 4. LIR 
preoblikovan v gorski strelski polk (pozneje 2. gorski strelski polk) in njegov 3. bataljon je 
bil prestavljen v Gorico.62 Kljub temu, da slika domobranske organizacije ni bila tako 
zapletena, dodajam preprost grafični prikaz stanja leta 1905 (Slika 3). 
Periodične spremembe so v častniški zbor prinašali tudi obiski nadrejenih poveljnikov in 
redne premestitve. Poleti, v času vojaških vaj, pa se je stanje ves čas spreminjalo - prihajali 
so rezervisti, domače enote so odhajale na teren in v Ljubljani so se ustavljale enote, ki so 
bile namenjene na manevre. 
Meščane so časniki o vojaških premikih redno obveščali: »Vojaške vaje. Dne 14. t.m. 
pride v Ljubljano 12. brigada iz Celovca, in sicer 17. pešpolk, 8., 9. in 20. lovski bataljon, 8. 
topničarski polk in 4. eskadron 6. huzarskega polka. Brigada 16. t.m. odpotuje proti Turjaku. 
Dne 15. t.m. pride v Ljubljano 5. domobranski polk iz Trsta.«63 Prihod tako velikih enot je 
namreč močno razburkal tako ljubljanski častniški zbor in garnizijo kakor tudi celo mesto. 
Čete so v mesto prikorakale ob zvokih vojaške godbe,64 vojaki pa so ob prostih dneh 
napolnili ljubljanske gostilne in skrbeh za živahno nočno življenje. 
»V Vračkotovi gostilni na sv. Petra nasipu je nastal prepir in tepež med rezervisti 17. 
pešpolka in domobranci. Vojaki 17. pešpolka so udrihali po domobrancih. Desetnik 17. 
pešpolka Ivan Gerlovič je bil na desni nogi ranjen. Velik kraval napravili so sinoči 
domobranci pri Lahu na Rimski cesti. Začeli so razgrajati in se pretepavati. Policija je 
posegla vmes inje s pomočjo orožnikov in g. stotnika Brandelna [verjetno Kari Breindl op.a.] 
5 9 Schematismus der k.k. Landwehr (1902). 
60»In Durchführung der Organisation der k.k. Landwehr und des Landsturmes werden in Laibach mit 1. 
October l. J. ein Landwehr-lnfanterie-Brigade-Commando, der Stab und das erste Feldbataillon, dann der 
Ersatz-Battaillons-Cadre des k.k. Landwehr-Infanterieregimentes Laibach Nr. 27, ferner das Landwehr-
Ergänzungs-Bezirkscommando Nr. 27 und das Landsturm-Bezirkscommando Nr. 27 zur Aufstellung gellangen, 
während die gegenwärtig hier befindlichen Landwehr-Infanterie-Battaillone Nr. 3 und 4 des Landwehr-
Infanterieregimentes Klagenfurt als 2. und 3. Feldbataillon zum neu aufzustellenden Landwehr-Infanterie­
regimente eingetheilt werden.« (Laibacher Zeitung, 6.5.1901, Nr. 103, str. 856, 857. Prim, rudi Laibacher 
Zeitung, 5.7.1901, str. 1265). 
6 1 Schematismus der k.k. Landwehr (1906). 
62 Schematismus der k.k. Landwehr (1911). 
"Slovenec, 4.8.1900, št. 177, str. 5. 
MTako je na primer v Ljubljano prišel domači 17. pešpolk; »Pešpolk štev. 17 je danes prišel v Ljublja­
no, ter je skozi mesto igral Parmovo koračnico 'Mladi vojaki'.« Slovenec, 14.8.1900, št. 185, str. 4. 
370 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
LKmdo Graz 
Gradec 
22. LTD 
Gradec 
43. LIBrig 
Gradec 
44. LIBrig 
Ljubljana 
4. LIR 
Celovec 
5. LIR 
Trst 
27. LIR 
Ljubljana 
27. LErgBezKmdo 
Ljubljana 
27. LSturmKmdo 
Ljubljana 
1., 2., 3. Bat 
Ljubljana 
Slika 3. Organizacija 22. divizije Landwehr s poudarkom na enotah, nameščenih v Ljubljani 
(izpisane so s krepkim tiskom) (Vir: Schematismus der k.k. Landwehr (1905)) 
aretovala dva domobranca in jih oddala vojaški patroli. G. stotnik je baje na roki ranjen. 
Včeraj so vojaki tudi v tolpah prepevali po mestu«, je vestno poročal kronist Slovenca.65 
Ker je bil častniški zbor dobro organizirana institucija, obnašanje gostujočih častnikov v 
nasprotju z vojaki ni bilo povsem prepuščeno njihovi domišljiji. Med dragim je statut 
oficirske menze (Offiziersmesse) za častnike domicilnih enot, ki so prišli na vaje, predpisoval 
obvezno udeležbo pri skupnem oficirskem kosilu; »gegen Erlag der Tagesquote mit 
Bewilligung des Regimentskommandos« pa so se kosila lahko udeležili tudi častniki drugih 
enot.66 
Die goldene Leutnantszeit - prihod v enoto 
V ljubljanske enote so seveda prihajali častniki različnih činov, ker moderna vojska ni več 
dopuščala kariere znotraj enega polka. Častniki so v času aktivnega služenja zamenjali več 
enot, štabov ali šol. 
Sicer pa so avstro-ogrski častniki začenjali svojo kariero na več načinov. Tisti najboljši so 
prihajali s Terezijanske vojaške akademije v Dunajskem Novem mestu in z dunajske 
Tehnične vojaške akademije.67 V začetku 20. stoletja sta svoji akademiji dobila še avstrijsko 
domobranstvo in ogrska honved. Diplomanti akademij so v enote prišli že kot poročniki in 
najodličnejši med njimi ter tisti z najboljšimi zvezami so lahko izbirah, v katerem polku 
65 Slovenec, 20.8.1900, št. 189, str. 3. 
66 Statuten aller Offiziersinstitutionen, Offiziersmesse, § 9, str. 113, 114. 
6 7 1 . Deäk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 107. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 3 (112) 371 
CL. 
Slika 4. Cesarsko 
imenovanje za 
poročnika Gustava 
Kernreicha 17.8.1872. 
Qualifikationsliste 
Gustav Kernreich, 
*1852 (Qualifika­
tionslisten, KA) 
želijo začeti svojo poklicno pot.68 Novopečeni poročniki so na cesarjev rojstni dan 18. 
avgusta vstopili v vojsko in po šestih tednih dopusta so se morali zglasiti v enoto. Njihovo 
častniško življenje seje začelo s predstavitvijo nadrejenim in starejšim kolegom, kmalu pa so 
opravljali tudi četno službo.69 
Druga, krajša, a za poznejšo napredovanje manj obetavna pot je bodoče častnike vodila 
preko številnih kadetnic (pehotna je bila tudi v Mariboru). V pehotne enote je skoraj devet 
desetin častnikov prišlo prav iz kadetnic.70 Po končanem šolanju, ki je trajalo štiri leta, so 
6 8 1 . Deâk, Derk.(u.)k. Offizier, str. 117, 118. 
6 9 »Nun galt es vor allem bei der Kompagnie warm zu werden und die zahlreichen Vorgesetzten und Kame­
raden kennen und auseinanderhalten zu lernen. ... Bei allen Vorgesetzten musste man sich melden, bei allen 
höheren Kameraden dienstlich in Parade vorstellen.« (Otto v. Kiesewetter, Aus der goldenen Leutnantszeit, 
predavanje za Österreichische Kameradschaftsbund ehemaliger Angehöriger des I.R. 17 (KA, Nachlaß 
Kiesewetter, B/861, fol. 1)). 
372 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
mladeniči dobili čin kadeta oziroma praporščaka in šele po približno enoletnem služenju so 
bili povišani v poročnike. Vstop kadetov v častniški zbor pa je bil odvisen od soglasja 
častnikov enote. Če je kateri izmed častnikov menil, da kadet zaradi karakterja, zasebnega in 
družabnega življenja, izbire družbe, takta, manir ali omike ni bil primeren za povišanje, je o 
tem po dodatnem natančnem preverjanju odločil šele divizionar.71 
Položaj kadetov oziroma praporščakov v regimentu je bil slabši od položaja diplomiran-
cev (imenovanih tudi Neustädter), bili so pač čisto na dnu častniške lestvice. Če so novi 
poročniki običajno dobili lastno skromno sobo v vojašnici, so si praporščaki delili skupno 
sobo. Praporščakom tudi niso dodelili oficirskega sluge - purša.72 Poleg tega so kadetnice 
veljale za šole, primerne mladeničem, ki imajo težave z učenjem; gojencem se med drugim 
ni bilo treba ubadati z grščino in latinščino.73 »V kadetnici niso nikoli cenili prejšnje izobraz­
be, kajti to aktivnim avstrijskim oficirjem večidel ne ustreza. Vojaški ideal so videli edino v 
soldaščini. Izobrazba poplemeniti duše, to pa pri vojakih ni potrebno. Čim bolj neotesani so 
oficirji, tem bolje«, je zapisal Jaroslav Hašek.74 
Zelo redko so se med poklicne častnike vključili aktivirani rezervisti, ki so kot absolventi 
srednjih šol odslužili enoletno prostovoljstvo.75 Za aktiviranje so morali opraviti dodatni izpit 
in čakalo jih je »Herumstolpern in fast unaussprechlichen Unteroffiziersstufen«,76 preden so 
naposled dobili čin aktivnega poročnika. Na tak način je do svojega čina prišel tudi Viktor 
Nowy pi. Wallersberg, najmlajši izmed treh bratov-častnikov, ki je 1905 vstopil v vojsko (27. 
IR) kot enoletni prostovoljec in se aktiviral dve leti pozneje.77 Že naslednje leto pa se je 
Viktor Nowy zapisal v slovensko zgodovino. Septembra 1908. leta je bil namreč v vodu 
poročnika Richarda Mayerja, ko so vojaki v Ljubljani na nabrežju pred Kresijo streljali na 
demonstrante in smrtno ranili dva izmed njih.78 
Se bolj poredko so se po reformi vojske 1868 med častnike prebili podčastniki; vrh 
vojske se je držal odločitve, da morajo častniki imeti najmanj srednješolsko izobrazbo. Še 
celo med 1. svetovno vojno, ko je monarhija častnike krvavo potrebovala, so se poveljniki le 
redko odločili in za oficirje imenovali dokazane in izkušene podčastnike.79 
7 0 1 . Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 107. 
7 1 U. Sereinigg, Das altösterreichische Offizierskorps 1868-1914, str. 70, 71. V resnici se je kaj takega le 
redko zgodilo. Na Bavarskem (in v celi Nemčiji) pa se mnenja častnikov ni dalo zaobiti in postalo je priročen 
instrument za izločanje nezaželenih - na primer judov (H. Rumschöttel, Das bayrische Offizierkorps 
1866-1914, str. 239, 240). 
7 2 I . Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 118. 
7 3 Otto v. Kiesewetter, Der Offizier der alten österr. ung. Armee, tipkopis (KA, Nachlaß Kiesewetter, B/861, 
fol. 6). Vendar Kiesewetter meni, da takega mnenja ne moremo sprejeti: »ohne weitere Begründung« (prav 
tam). Prim. I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 110. 
7 4 J. Hašek, Dobri vojak Švejk. Na fronto (II. del), Ljubljana 1953, str. 91. 
7 5 1 . Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 117. 
7 6 O. v. Kiesewetter, Der Offizier der alten österr. ung. Armee, fol. 5. Izpiti so potekali med 1. in 10. aprilom 
in kandidati so jih lahko ponavljali le enkrat: med 1. in 10. oktobrom (U. Sereinigg, Das altösterreichische 
Offizierskorps 1868-1914, Str. 72 v op. 15). 
11 Qualifikationsliste Viktor Nowy Edi. v. Wallersberg, *1886 (Qualifikationslisten, KA). 
7 8 Kot »kadetni oficir Nowy« je zapisan v razpravi M. Matjašiča, Stališče vojaških oblasti..., str. 31. Njegov 
nadrejeni, poročnik Mayer, pa kot »Mayerbub, 22letno zagrizeno oficirče« nastopa v zanimivi drami Krvava 
noč v Ljubljani. Ta je izšla v ZDA že leta 1909 in v njej je avtor s precejšnjo pesniško svobodo prikazal 
dogodke iz leta 1908. Prim. Jakob Hočevar, Krvava noč v Ljubljani : Zgodovinska, narodna drama s petjem 
v štirih dejanjih (v: isti, Domoljubja sile, Cleveland 1909). Še bolj fantastična je prav tako ameriška drama: 
Cerkljanski [Fran Robas], Narodni mučeniki : Žaloigra slovensko-zgodovinskih septembrskih dni l. 1908 v 
Ljubljani, Milwaukee [brez navedenega leta]. 
7 9 1 . Deâk, Derk.(u.)k. Offizier, str. 235. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 « 1998 • 3 (112) 373 
Sicer pa so sodobni pisci čas po prihodu v enoto radi imenovali »zlati« ali »lepi, divji« 
poročniški čas. Gojenci vojaških šol, navajeni na internatsko disciplino, so - predvsem tisti, 
ki so si lahko privoščili privatno sobo ali stanovanje - naenkrat imeli ogromno časa za 
družabno življenje;80 »... und abends sass man ja häufig im Kameradenkreise in einem 
Stammbeisel, gennant 'zum billigen Hund'.«sl Posedanje mladih častnikov po zanikrnih 
lokalih pa ni navduševalo njihovih nadrejenih, ki so vendar želeli, da bi se ti gibali v boljši, 
častniškemu stanu primernejši družbi. Toda začetek službene poti ni bil le v znamenju zabave 
in popivanja; življenjske razmere mladih častnikov so bile marsikdaj mizerne in tudi 
opravljanje dolžnosti v enoti je bilo zanje precej naporno.82 
Toda glede na sestavo nabornikov, ki so prihajali v ljubljanske enote, so imeli častniki 
relativno lahko delo. Večina vojakov je znala pisati in tudi splošna izobrazba ter omika sta bih 
gotovo boljši kot kje na ruski meji. Oficirjem se tako ni bilo treba ukvarjati s posli 
ljudskošolskega učitelja in so se lahko posvetili vojaškemu urjenju.83 Zaradi tega je zelo 
razumljivo, daje bila Ljubljana zaželena garnizija - »gesuchte Garnison«.^84 Seveda ne tako 
kot Dunaj ali Gradec, toda kranjska prestolnica je bila povsem spodobno provincialno mesto 
z dvema (pol)profesionalnima gledališčema, več orkestri, primerno živahnim družabnim 
življenjem in bordelom. 
In morda si generalštabni častnik Heinrich Wieden von Alpenbach ob svoji prestavitvi v 
domobranstvo ljubljanskega 27. domobranskega pešpolka ni izbral le zato, ker je bila v 
Ljubljani doma njegova soproga? Kakšno je in kaj ima ponuditi kranjsko prestolno mesto, se 
je lahko prepričal že nekaj let prej, ko je služil v štabu ljubljanske 56. pehotne brigade. V 
spominih, ki jih hrani dunajski vojni arhiv, je zapisal: »Nachdem ich mich über die 
Modalitäten informiert hatte, meldete ich mich zu dem in Laibach neu zu erichtenden Lir 27. 
- und wurde im Herbste tatsächlich auch dorthin eingeteilt.«^ 
Seveda pa edina težava mladih častnikov niso bili naborniki. Njihove življenjske razmere 
so bile dostikrat precej uborne. Izgradnja novih vojašnic ni dovolj hitro sledila neprestanemu 
povečevanju števila regimentov in nekatere enote so bile zaradi tega nameščene v zasilnih, 
sila neprimernih kasarnah. Deli 27. domobranskega pešpolka so bili (kot se spominja tudi 
von Alpenbach) na primer nastanjeni v stari ljubljanski rafineriji sladkorja - Cukrarni.86 
Slabim stanovanjskim razmeram so se premožnejši lahko izognili z najemom privatnega 
stanovanja. Teže je bilo z novimi tovariši. Nadebudnim, idealov polnim častnikom najbrž ni 
ugajalo, da njihovi starejši kolegi vse prepogosto niso bili najbolj izbrana dražba. Posebno 
tisti častniki, ki pred seboj niso imeli dobrih poklicnih izgledov, so precejkrat zapadli v 
alkoholizem.87 
8 0 I . Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 120. 
8 1 O. v. Kiesewetter, Aus der goldenen Leutnantszeit, fol. 1. 
8 2 »Plötzlich vor einer Klasse voller Bauerenburschen zu stehen und diese in ihrer Muttersprache 
anzureden, muß wohl eine qualvolle Erfahrung gewesen zu sein«, meni Deâk (I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, 
str. 121). 
8 3 O profilu avstro-ogrskega vojaka glej I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 129-132. 
8 4 H . Wieden v. Alpenbach, Lebensgeschichtliche Skizze, pola 6/2. I. Deâk ugotavlja, da so bile za Dunajem 
najbolj priljubljene alpske in češke dežele (I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 133). 
8 5 H. Wieden v. Alpenbach, Lebensgeschichtliche Skizze, pola 9/1. 
8 6 »Daß Lir 27 wurde aus dem in Laib[ach] stehenden detachierten Baon des Lir 4 aufgestellt, welches die 
Nr 2 im neuen Regtsverbande erhielt und in der alten Zuckerraffinerie untergebracht war, wo ich die 6. 
Feldkomp übernahm. Die 2 neu aufgestellten Baone kamen in die neue Ldwkaserne.« (H. Wieden v. 
Alpenbach, Lebensgeschichtliche Skizze, pola 9/2). 
8 7 1 . Deâk, Derk.(u.)k. Offizier, Str. 120. 
374 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
Poklicna pot 
»Tapfer und ritterlich, eine Persönlichkeit von kühnem Sinne, von adeliger Denkart und 
gebildetem Geiste, streng im Dienste und gewissenhaft in der Pflichterfüllung, für Kaiser und 
König und Vaterland erforderlichenfalls bereit, sich freudig zu opfern, seiner Armee, seiner 
Fahne und Waffe mit flammendem, himmelstürmendem Enthusiasmus zugethan, gegen 
Untergebene wohlwohlend und vorsorglich, gegen Vorgesetzte gehorsam, offen und 
charaktervoll, in der Gesellschaft fröhlich mit den Fröhlichen, im Missgeschicke unverzagt 
und selbst mit dem letzten Gagengulden in der Tasche guten Muthes und unversiegbarer 
Laune, im Umgange bescheiden und liebenswürdig, eifrig in der Jagdlust, fest auf dem 
Schießstande, schneidig auf dem Fechtboden und sicher im Sattel, kurz ein ganzer Soldat, ein 
lebensfroher guter Mensch und ein thatkräftiger Patriot, 'im Kopfe kalt und klar, im Herzen 
warm und wahr' : das ist der kaiserlich und königliche Officier.«^ 
Če bi verjeli armadnemu propagandistu, ki je spisal gornji odstavek, bi morali verjeti, da 
so bili častniki avstro-ogrske armade pravi nadljudje, utelešenje viteškega ideala ob koncu 19. 
stoletja. Seveda je bila resnica manj bleščeča. Toda brez dvoma se je tisti, ki je v vojski želel 
napredovati, moral dokazati ne le kot vojaški strokovnjak, temveč tudi kot omikan človek. V 
Qualifikationsliste so nadrejeni poleg časmikovih vodstvenih sposobnosti in dragih vojaških 
znanj ocenili tudi, kako se je obnašal do nadrejenih, podrejenih in tovarišev.89 
A že po krajšem prelistavanju Qualifikationslisten bralec dobi vtis, da k pretiravanju niso 
bili nagnjeni le propagandisti, temveč tudi častniki, ki so sestavljali ocene svojih kolegov. 
Tako se je razvila svojevrstna folklora zapisovanja mnenj; pravo mnenje o ocenjevanem 
častniku je bilo treba prebrati med vrsticami, saj je bila navadna pohvala pravzaprav graja. 
Kdor je bil za napredovanje le »primeren«, ponavadi ni napredoval. Za odhod na novo 
dolžnost bi moral biti namreč vsaj »izredno primeren«.90 Posebno priporočila za izredno 
napredovanje so zaradi tega dobila prav baročne razsežnosti.91 
Dasiravno je postopek ocenjevanja imel nekaj napak, je vendar v osnovi omogočal dobro 
spremljanje posameznega častnika in ugotavljanje njegove primernosti za napredovanje. 
Pozitivno mnenje nadrejenih je bilo predpogoj za morebitno povišanje. Kdor ni dobil vsaj 
zadovoljivih ocen ni mogel redno napredovati, še manj pa je lahko upal na izredno - »ausser 
Rangstour« - napredovanje. Posebno natančno je bilo ocenjevanje kandidatov za generalske 
čine in generalov. Njihovi predpostavljeni so jih natančno ocenjevali v »glavnem poročilu« -
Hauptbericht. Za nadaljnjo kariero je bila zlasti pomembna zadnja - šestnajsta točka. V njej 
je nadrejeni general zapisal svoje mnenje o uspešnosti ocenjevanca na trenutnem položaju in 
o njegovi primernosti za napredovanje na novo službeno mesto oziroma v višji čin. Ocena 
»Entspricht als Infanterie Brigadier gut und wäre auf diesen Dienstposten zu belassen« 
seveda ni prinesla napredovanja92 Zanimivo pismo Oskarja Potioreka vojnemu ministru pa 
88Alfons Danzer, Unter den Fahnen. Die Völker Österreich-Ungarns in Waffen, Prag-Wien-Leipzig 1889, 
str. 78. 
8 9 Prim. I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, Str. 33. 
9 0Prim. I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, Str. 34. 
9 1 »Oberlieutenant Josef Daubek, ... ragt, sowohl im Bezug auf seine gediegene Charaktereigenschaften, 
seiner sehr guten Befähigung, seines ganz besonders hervorragenden Eifers und den von sehr gutem Erfolge 
begleiteten Dienstleistungen, sowie überhaupt im Bezug auf seine ganz besondere Verwendbarkeit, Pflichteifer, 
seiner militärischen, wie allgemeinen Kenntnisse, weitüber daß gewöhnliche Maß dessen heraus, was sonst in 
dieser Einsicht unter seinen Cameraden zu bemerken ist.« Poročilo poveljnika 44. LIBrig z dne 6.12.1901 
(Qualifikationsliste Josef Daubek, * 1871 ; Qualifikationslisten, KA). 
92Zulaß zum Hauptberichte pro 1900 des k. und k. General Majors Ferdinand von De Sommain, Comman­
dant der 56. Infanterie Brigade, Qualifikationsliste Ferdinand v. De Sommain, *1842 (Qualifikationslisten, 
KA). Generalmajor De Sommain je bil naslednje leto (1901) upokojen, kar je bila gotovo posledica 
nezadovoljive ocene. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 « 3 (112) 375_ 
nam daje slutiti, da takšno preverjanje ni bilo vedno tako natančno, kot bi po pravilih moralo 
biti. Poglejmo si ga torej v malce daljšem navedku. 
»Zur Zeit der Verfassung des Hauptberichtes über den Kommandanten der 28. 
Infanterietruppendivision, Feldmarschalleutnant Oskar Dillman von Dillmont, konnte ich mir 
über dessen Leistungen bei den größeren Manöveren in Kärnten nur auf Grund der von ihm 
angelaufenen Meldungen ein Urteil bilden, da die gennante Truppendivision nie in die Lage 
gekommen ist unter meinen Augen zu Kämpfen. 
Der auf diesem Wege gewonnene Eindruck war ein befriedigender und fand im 
Hauptberichte entsprechenden Ausdruck 
Die genaue Durchsicht der erst zu einem späteren Zeitpunkte eingelangeten Gefechts­
relationen bot mir jedoch mehrfache zwingende Anlässe zur Änderung der Urteiles über die 
Leistungen des Feldmarschalleutnants von Dillman bei den größeren Manöveren. Er hat bei 
der Durchführung der erhaltenen Aufträge nicht immer ausreichendes Geschick gezeigt und 
die Führung der Division erfolgte besonders am 6. September mit so erheblichen Reibungen, 
daß sie im Ernstfalle vielleicht versagt hätte. 
Ein Teil dieser Erscheinungen dürfte auf individuelen Eigenschaften beruhen die sich 
kaum ändern lassen; in der Hauptsache sind sie jedoch auf mangelnde Übung in der 
Handhabung großer Infanteriekörper zurückzuführen. 
Ich kann daher dem Feldmarschalleutnant von Dillmann auch jetzt die Eignung zum 
Kommandanten einer Infanterietruppendivision nicht absprechen, fühle mich aber 
verpflichtet zu melden, daß er auf seinem gegenwärtigen Dienstposten nicht am richtigen 
Platze ist, da an die Divisionären des Korps im Falle einer Alarmierung sehr schwierige 
Aufgaben herantreten, bei deren Lösung Interessen von höchster Bedeutung im Spiele stehen 
und weil überdies speziell die 28. Infanterietruppendivision schon ihrer Stärke wegen eines 
besonders tüchtigen Kommandanten bedarf.«93 
Toda obstoj gornjega poročila nas hkrati prepričuje, da so se častniki zavedali pomena 
ocenjevanja in se niso ustrašili priznati, da so se zmotili. Glede na vprašljive dosežke 
slavnoznanega Oskarja Potioreka v bojih s Srbi med 1. svetovno vojno, se seveda zastavlja 
tudi vprašanje, kako zaupanja vredno je bilo njegovo mnenje. Zadržani oceni, ki ju je 1912 in 
1913 kot poveljnik ljubljanske 28. UD dobil poznejši junaški branitelj Premysla Hermann 
Kusmanek, že kažeta, da ocenjevalci pri svojem delu niso vedno imeli srečne roke.94 
Redno napredovanje je ob izpolnjevanju vseh pogojev temeljilo na letih služenja. Za 
napredovanje v rang stotnika je bilo potrebno odslužiti vsaj štiri leta na položaju subalternega 
častnika, po nadaljnjih štirih letih je stotnik lahko napredoval do majorja, polkovniški čin pa 
je bil dosegljiv po treh letih štabne službe.95 Poleg tega so do 1907 kandidati za majorski čin 
morah opravljati precej zahteven izpit, ki je bil tarča številnih kritik.96 Tedni čakanja na 
rezultate so bih čas živčne napetosti, ki je v pozabo ni potisnil niti uspešen izid izpita.97 
93K.u.k. 3. Korpskommando, Präs. No. 3217, 21.11.1907, Qualifikationsliste Oskar Dillman v. Dillmont, 
*1853 (Qualifikationslisten, KA). 
9 4 Nad poveljniškimi sposobnostmi podmaršala Kusmaneka nista bila navdušena ne Franz Conrad von 
Hötzendorf ne vitez Rudolf von Brudermann (prim, njuni poročili v Qualifikationsliste Hermann Kusmanek, 
*1860; Qualifikationslisten, KA). 
9 5 U. Sereinigg, Das altösterreichische Offizierskorps 1868-1914, str. 74. 
9 6 U. Sereinigg, Das altösterreichische Offizierskorps 1868-1914, str. 75-76. Za precej natančen opis 
sistema napredovanja prim, celotno poglavje 2.3 Avancement (prav tam, str. 73-85). 
9 7 »Im Februar 1903 legte ich die Mjrsprüfung ab. 
Ich denke nicht gerne an jene Zeit, denn das Ergebnis daran war nur, daß alle Teilnehmer auf langehin 
an ihren Befähigung zweifelten und daher das Selbstvertrauen untergruben wurde. Die große operative 
Aufgabe war die entscheidende Arbeit. Fast alle hatten die Beantwortung der wichtigsten Fragen verhaut. Als 
376 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
Izpita so bili oproščeni absolventi artilerijskega in inženirskega (ženijskega) tečaja ter 
generalštabne šole - Kriegsschule.9* Ampak: izmed nekaj tisoč kandidatov se je v to elitno 
armadno šolo vsako leto prebilo le okrog pol stotnije poročnikov in nadporočnikov. Po dveh 
oziroma treh letih šolanja so bili dodeljeni generalštabu in tako vključeni v majhno, a elitno 
skupino habsburških oficirjev. S tem se jim je odprla pot do najvišjih položajev. Podobno je 
veljalo za absolvente visokega artilerijskega in inženirskega tečaja, ki so bili po končanem 
šolanju dodeljeni artilerijskemu oziroma ženijskemu štabu. 
Generalštabni častniki so se večini kolegov zdeli napihnjeni in Kriegsschule je veljala tudi 
za pribežališče knjižnih moljev." Toda tudi večina drugih častnikov se je po prihodu v svojo 
enoto dodatno šolala na različnih vojaških šolah in v tečajih. Kot se spominja Otto von 
Kiesewetter je bila to dobrodošla sprememba v življenju častnikov. Pa čeprav sicer niso 
marali študija in knjig.100 Podoba častnika v očeh marsikoga v resnici ni bila tesno zvezana s 
knjigami in učenjem: »Kaj neki zna takšenle gospod stotnik? Nič! Toliko, kakor vsak pismeni 
narednik' Pozna neka najpovršnejša civilizatorična načela evropejščine! Noža ne bo nosil v 
usta. Ne! Nikakor ne! Ne bo se v hoji sklanjal naprej, ampak se bo lepo ustavil, zacingljal z 
ostrogami in elegantno pokimal z glavo. Znal se bo vljudno predstaviti in pravilno izreči 
sožalje. Tako! Te stvari bo znal. Odplesati kakšen twostep, ljubimkati, oblačiti se brezhibno! 
In to je torej vse. Ze deset let ni bral skoraj nič. ... Deset let ni slišal pametne besede in deset 
let že ni razmišljal o čem vrednem. Da!... Obhajajo ga misli, da bi bilo najbolje zagnati vse 
k vragu. Sablje in ostroge in uniformo, in zaživeti kot človek! Toda ta vednost se hipoma že 
utrne in ostane tema. Alkohol! Seksus! Vežbalnik!«101 
Čeprav je izvrstno napisana, pa podobe, ki nam jo ponuja Miroslav Krleža, ne moremo 
posplošiti. Mnogi habsburški častniki so bih zelo kultivirani in izobraženi; že med sloven­
skimi častniki najdemo številne izvrstne aH vsaj navdušene umetnike.102 In tudi armada tega 
ni zavračala; primer Rudolfa Maistra je lep zgled. Maister je bil med vojaško kariero ves čas 
dejaven tudi kot pesnik, slikar in celo mentor mladih literatov, a je vendar napravil dokaj lepo 
kariero.103 
wir auseinander giengen[sic\], hatte jeden das Gefühl, daß genügend Anhaltspunkte zu finden wären, uns ihn 
fallen zu lassen. Während der folgenden Wartezeit von mehren Wochen bis zur Verlautbarung des Resultates 
war also die Stimmung echt[?] gedrückt. Verabredeten maßen sollte das Verständigungstelegramm vom 
Direktionsbureau lauten 'Bestanden' oder 'Leider nicht'.« (H. Wieden v. Alpenbach, Lebensgeschichtliche 
Skizze, pola 9/3). 
9 8 U. Sereinigg, Das altösterreichische Offizierskorps 1868-1914, Str. 76. 
" I . Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 134; prim, tudi str. 136-138. 
1 0 0 »Kommandierungen, welche von der Kompagnie und vom eintönigen Komissdienst wegführten wurden ... 
freudig begrüsst. Die Stellen der Battaillonsadjutanten waren sehr geschätzt, die Infanterieequitation und die 
Korpsoffiziersschule als Abwechslung willkommen. Mit theoretischem Studium erhittzten wir uns nicht sehr 
und hatten die Nasen wenig in Büchern. Dafür prägte der Chor der 'Subalternen' den Grundsatz: 'Wer beim 
Militär zwei Reihen von Knöpfen auf dem Waffenrock hat, kann lesen und schreiben'.« (O. v. Kiesewetter, Aus 
der goldenen Leutnantszeit, fol. 4). 
1 0 1 Miroslav Krleža, Magyar kirâly honvéd novella (v: isti, Hrvatski bog Mars, str. 67). 
1 0 2 Prim. Igor Grdina, Arduš, pejmo še v bar! (spremna študija k: Pavel Golia, O Ester - o Renée. Izbrane 
pesmi, Maribor 1997, str. 137-139). 
1 0 3 Prim. Lojze Penič, General Rudolf Maister-Vojanov (v: Boj za Maribor 1918-1919. Spominski zbornik 
ob sedemdesetletnici bojev za Maribor in severno mejo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1988, str. 172-173) 
in Bruno Hartman, Rudolf Maister, Ljubljana 1989, str. 30-34. Pod črto velja omeniti, da se avtorjeva trditev, 
da je bil Maister: »V vseh štirih primerih ... kaznovan zaradi svojega narodnega prepričanja« (prav tam, str. 
81), zdi premalo utemeljena. Maistrova poklicna pot kvečjemu priča, da so si tudi odkrito slovensko usmerjeni 
častniki v vojski lahko ustvarili solidno eksistenco. V novejši izdaji (Bruno Hartman, Rudolf Maister, general 
in pesnik, Ljubljana 1998) je avtor takšne trditve relativiziral. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 • 3 (112) 377 
Toda le malo je bilo častnikov, ki so v šolah preživeli pomemben del svojega službenega 
življenja. Večino kariere so častniki vendarle službovali na različnih dolžnostih v enotah. 
Monotona četna služba je bila daleč od predstav o vojaški slavi in ne moremo se čuditi, da so 
častniki izzive iskali drugje. Ne le Krleža, tudi drugi nas prepričujejo, da (kot sem zapisal že 
v prejšnjem poglavju) alkoholizem ni bil redek pojav. Prav nič ni torej presenetljivo, da je 
prav častnik Pavel Golia tako prepričljivo opeval alkohol. 
»Tolažbe angel se nad čaše sklanja, 
nalij šampanjca, vina ali žganja. 
Dobrotnik alkohol je, vsem pomaga, 
rakijo pij, komur so vina draga! 
Tu peni se, tam omedleva od teže, 
z bogatimi se in berači veže. 
Skrbi odganja, zvezde stavi niže, 
še tepec je za hip bogovom bliže. 
Obljublja radosti, obljublja zmage, 
vsakdanjosti otira potne srage. 
Tolažbe angel se nad čaše sklanja, 
. . . . . . . . . . 1 0 4 
nalij šampanjca, vina ah zganja.« 
Seveda pa življenje častnikov ni bilo omejeno le na šolanje, službo v regimentu ali 
bataljonu in različne štabne dolžnosti. Ljubljana jim je poleg gostiln ponujala številna druga 
razvedrila - toda več o tem v naslednjih poglavjih. 
Upokojitev 
Po štiridesetih letih aktivne službe ah ob dopolnjenem šestdesetem letu, so se staro-
avstrijski častniki lahko redno upokojili. Pokojnina tako upokojenih častnikov je bila enaka 
njihovi plači, na zahtevo upokojenega pa so jo izplačali tudi v enkratnem znesku dveh letnih 
pokojnin.105 Vendar pa vsi častniki niso odslužili polne delovne dobe. Ti so, če so bih super-
arbitrirani zaradi zdravstvenih razlogov, dobili pravico do trajne zmanjšane pokojnine po 
odsluženih desetih letih. Enako pokojnino so še pred dosluženimi desetimi leti dobili oficirji, 
ki so postali nesposobni za vojaško službo, ker so bili ranjeni v vojni, so imeli duševne 
motnje, so oslepeli ah ohromeli, ter tisti, ki so brez lastne krivde dobili poškodbe med 
opravljanjem službe. Kdor je bil pred pretekom desetih let superarbitriran iz drugih razlogov, 
je dobil pokojnino le začasno; vojaške oblasti so jo izplačevale največ pet let.106 
Ker je bila predčasna upokojitev mogoča le ob pozitivnem mnenju komisije in zaradi 
zdravstvenih razlogov, se je nenavadno veliko častnikov invalidsko upokojilo. Komisije so 
pač vse bolj popuščale pri kriterijih, da bi večjemu številu oficirjev omogočile relativno 
udobno starost.107 Zmanjšane pokojnine so bile izredno skromne - posebno za častnike nižjih 
činov - in niso omogočale dostojnega preživetja. Med prebivalci dunajskih samskih domov, 
ki so bili namenjeni samskim moškim s skromnimi, podpovprečnimi dohodki, so bih tudi 
častniki v pokoju.108 Polne pokojnine so bile sicer nižje od pokojnin primerljivih državnih 
uslužbencev, a so vendar upokojencu omogočale dostojno preživetje.109 Zato so si častniki na 
1 0 4 P. Golia, O Ester - o Renée, str. 79. 
1 0 5 U. Sereinigg, Das altösterreichische Offizierskorps 1868-1914, str. 86. 
1 0 6 U. Sereinigg, Das altösterreichische Offizierskorps 1868-1914, str. 87, 88. 
1 0 7 1 . Deâk, Der к.(и.)к. Offizier, str. 182. 
1 0 8 Brigitte Hamann, Hitlers Wien : Lehrjahre eines Diktators, (neskrajšana žepna izdaja) München 1998, str. 
543. 
378 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
vse kriplje prizadevali nabrati karseda veliko službenih let. Zlasti pa so se bali prestavitve v 
rezervo ali v »Verhältnis außer Dienst ohne Pensionsbezug« - danes bi rekli »na čakanje«. 
Ker je bilo mest za visoke častnike malo, je bila to precej stvarna grožnja.110 
Že bežni pregled vojaških šematizmov nam odkrije, da seje večina (visokih) častnikov po 
upokojitvi nastanila v velikih mestih monarhije, predvsem pa na Dunaju. Poleg privlačnosti 
metropol je bila možnost dodatne zaposlitve v državnih službah pomemben dejavnik v prid 
velemestom; država je tudi tako poskušala izboljšati gmotni položaj upokojenih častnikov.111 
Nekaj upokojenih oficirjev je živelo tudi v Ljubljani. Šematizem za leto 1900 jih našteva 
pet in tudi draga leta je navedenih nekaj; toda, ker so beležili le tiste, ki so imeli najmanj 
polkovniški čin, slika še zdaleč ni popolna. Verjetno se ne bi veliko zmotili, če rečemo, daje 
bilo v Ljubljani nekaj ducatov »odsluženih« častnikov. Ampak njihova imena običajno 
srečamo le še v osmrtnicah. Dober vpogled v situacijo bi nam gotovo dal pregled popisnic 
ljudskih štetij v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, česar sam nisem več utegnil storiti. V 
Ljubljanskih slikah Jakob Alešovec med upokojenci (latinsko jih imenuje Homo otiosus et 
agitator vivax) s precejšnjo mero sarkazma popisuje tudi častnike: »Tam zopet vidiš gospoda, 
kterega že od zadej poznaš, ker ga ves ljubi dan vidiš, kamorkoli prideš...; opraviti nima prav 
nič, torej ves dan pohajkava, gre od gostilne do gostilne, od kavarne do kavarne, zvečer zaide 
tudi v gledišče, da je nekoliko spremembe. Ljudje ga ogovarjajo s 'stotnikom', 'majorjem', 
itd. ...«ni Podobna, pa bolj znana, je karakterizacija Josipa Jurčiča v Telečji pečenki. Tudi 
njegov upokojeni stotnik je redni gostilniški gost s preobilico prostega časa.113 Ne gre pa 
spregledati še njegovega opozorila na slab gmotni položaj upokojenega »havptmana«, ki ga 
je izboljšala šele dediščina: »Prej, dokler je bil stotnik ubog in samo na penzijo navezan... ni 
mogel pošteno zajtrkovati ne obedovati.«M 
V nekaterih ozirih so bili upokojenci še vedno člani častniškega korpusa in so sodelovali 
v posameznih izvenslužbenih dejavnostih. Bih so lahko člani vojaško-strokovnega društva ah 
kakšne izmed polkovnih institucij.115 
Kratko naj omenim še oficirske vdove in sirote. Njihov položaj je bil precej klavrn. Do 
reforme vojaškega pokojninskega sistema 1907 so bile njihove pokojnine silno nizke in so 
komaj dosegale polovico vdovskih pokojnin uradniških žena. Res pa je, da so bile vdovam in 
sirotam na voljo nekatere ugodnosti, ki so položaj nekolikanj izboljšale.116 V Ljubljani je na 
primer mestni magistrat podeljeval »za tekoče leto Josip Siihnl-ovo ustanovo za vojaške 
sirote v znesku 75 K 60 h«, ki so jo lahko dobile »uboge sirote vojaškega rodu, naj bodo 
1 0 9 U. Sereinigg, Das altösterreichische Offizierskorps 1868-1914, str. 120-122; natančni podatki v tabeli na 
str. 121 in tabeli 8.2 v: I. Deâk, Der к.(и.)к. Offizier, str. 183. 
1 1 0 »Es musste also trotz des natürlichen Abganges auch ein künstlicher Abgang geschaffen werden. An der 
Stabsoffiziersecke geschah dies in Form eines heftiges Stolperns, das den Betroffenen entweder zu einem 
Platzkommando als 'Platzvogel', in ein Augmentationsmagazin als 'Mottenkönig', in eine Militärschule oder 
in eine sonstige 'Lokalanstellung' führte. ... Es war dies immerhin noch human, denn man konnte auf diese 
Art 'Dienstjahre sammeln' und erreichte eine halbwegs auskömmliche Pension.« (O. v. Kiesewetter, Der 
Offizier der alten österr. ung. Armee, fol. 10). 
1 1 1 1 . Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 183. 
112Jakob Alešovec, Ljubljanske slike. Podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom, (popravljen ponatis iz 
Slovenca) Ljubljana 1879, str. 89. 
1 1 3 Josip Jurčič, Telečja pečenka : obraz iz našega mestnega življenja (v: Jurčičeva kratka pripovedna proza. 
Knjižnica Kondor 173, Ljubljana 1978, str. 80-91); izšlo v Slovenskem narodu 1872. 
1 1 4 J. Jurčič, Telečja pečenka, str. 82. 
1 1 5 Prim. Statuten des militärwissenschaftlichen Vereines in Laibach, Laibach 1906, § 3, Str. 2 in Statuten 
aller Offiziersinstitutionen... 
, 1 6 I . Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, Str. 183-187 in U. Sereinigg, Das altösterreichische Offizierskorps 
1868-1914, Str. 123-124. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 « 3 (112) 379 
zakonske ali pa nezakonske...«111 Skromne podpore pa je vojaškim (in ne samo častniškim) 
vdovam in sirotam izplačeval tudi Kranjski vojaški veteranski kor.m 
Poročeni in neporočeni 
Heiratskaution 
Ustno izročilo pravi, da so bili med ljubljanskimi mladenkami častniki ter prvi tenorji 
najbolj zaželeni možje in avtor podlistka v Slovenskem narodu (podpisan kot 'Етхаџоф, ki 
je poročal iz Ljubljane (oziroma Lutetiœ Vindorum), je pisal, da »'Le beau sexe' ljubi 
uniforme«.n9 Na ljubljanski promenadi so si dekleta »tiho kazale med seboj, katera ima 'pod 
roko' lepšega oficirja«120 in zlobni Jakob Alešovec zatrjuje, da ljubljanska gospodična: 
»Največ obrajta lajtnante in nadlajtnante, sablja jej bolj imponira, kakor gola palčka.«121 
Kot pa se rado zgodi, si poroke s častnikom ni mogla privoščiti vsaka ljubljanska devičica. 
Kajti vojska ni hotela, da bi si njeni mladi častniki prehitro ustvarili družine in jih potem ne 
bi mogli preživljati. Še manj pa so si v armadi želeli podpirati oficirske vdove in sirote. Ob 
tem pa so si še domišljali, da naj bi bila nedeljena pozornost poklicnega vojaka posvečena le 
njegovi službi. 
Ker pa so se v armadnem vrhu zavedali, da utegnejo biti želje premalo, so ustrezno uredili 
ženitve častnikov. Posebna poročna kavcija (Heiratskaution) naj bi s svojim letnim donosom 
omogočila častniški družini dostojno preživetje, v resnici pa je zlasti omejevala poroke in 
skrbela, da so bile častniške neveste dovolj visoko na družbeni lestvici. Poleg tega je poroke 
omejeval še fiksno določen delež poročenih častnikov v posamezni enoti. Častniški bonton je 
zatorej mladim kameradom svetoval, naj se izogibajo srčnim zvezam z dekleti, ki si poroke 
ne morejo privoščiti.122 
Poročne predpise je prva izdala 1750 Marija Terezija, za obravnavano obdobje pa so 
zanimive odredbe iz let 1861, 1887 in 1907. Leta 1861 izdana Uredba o poročanju v c. in kr. 
kopenski vojski (Verordnung über die Heiraten in der k.u.k. Landarmee) sicer ni prinesla 
prevratnih sprememb v dotedanjo ureditev, je pa odpravila zmedo predpisov, dopolnil in 
popravkov.123 Uredba je kot temelj za določanje višine kavcije ohranila dodatni letni 
dohodek, ki naj bi ga ta prinašala, a je precej dvignila njegovo višino. Novo zvišanje (sicer pa 
le malo drugih sprememb) dodatnega letnega dohodka je prinesla izdaja prenovljenega 
predpisa leta 1887 - Predpis o poročanju v c.kr. vojski (Vorschrift über die Heiraten im kk. 
Heere).124 
1 , 7 Slovenec, 6.3.1900, št. 53, str. 4. 
1 1 8 Pravila pod najvišjim pokroviteljstvom Njih ces. in kralj. Apostolskega Veličanstva cesarja Fran Josipa 
I. stoječega kranjskega vojaškega veteranskega kora v Ljubljani - Statuten des unter dem Allerhöchsten 
Protektorate Sr. k.u.k. Apost. Majestät Kaiser Franz Josef I. stehenden krainischen Militär-Veteranen-Corps 
in Laibach, Laibach 1886, § 8, str. 8, 9. 
1 1 9 Slovenski narod, 21.7.1868, št. 46, st. 1. 
1 2 0 D . [J.] Ovsec, Oris družabnega življenja v Ljubljani, str. 102. 
1 2 1 J. Alešovec, Ljubljanske slike, str. 204. 
1 2 2 »Und weil wir dieses sonst so süße Thema schon berührt haben, so sei jungen Officieren der kamerad­
schaftliche Rath ertheilt, ... den Gegenstand wirklicher Herzensneigung lieber zu fliehen, als aufzusuchen -
nämlich so lange, als man nicht die sichere Gewähr hat, dass pecuniäre Verhältnisse nicht seinerzeit ein 
Hindernis für die eheliche Vereinigung bilden könnten. Dies klingt zwar rauh und egoistisch, ist aber praktisch 
und vernünftig.« (Adalbert Schneider, Der Officier im gesellschaftlichen Verkehr, 3. izdaja, Graz 1895, str. 
34). 
1 2 3 G . Müller, Heiratsvorschriften und Heiratsverhalten..., str. 51 in 54-56. Obširna študija o zakonski zvezi 
v c.kr. armadi je glavni vir predstavitve ureditve poročanja v tem poglavju. 
380 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
Precejšnjo reformo poročnih uredb so predstavljali zadnji predpisi iz leta 1907. Število 
častnikov, ki so se lahko oženili, se je povečalo na polovico in delež je bil prvič enak za vse 
rodove. Ponovno je bil uveden polog v stalni višini, vendar je bil po novem znesek kavcije 
določen z degresivno lestvico. Največ - 60.000 kron - so morali zbrati poročniki, major je 
moral plačati le pol toliko, častniki s činom podpolkovnika ali višjim so bili popolnoma 
oproščeni kavcije.125 Čeprav so v načelu kavcijo lahko plačali častniki sami, seje to le redko 
zgodilo; po uredbi iz leta 1907 je kavcija znašala okrog trideset letnih plač poročnika. Kdor 
seje torej hotel poročiti, je moral poiskati soprogo v premožni družini ali pa dobiti cesarjevo 
dispenzo. Ampak do slednjega so bili načeloma upravičeni le tisti, ki so hoteli vzeti oficirske 
hčerke.126 Nič nenavadnega torej ni, če se precej častnikov ni nikoh poročilo, ostali pa so v 
zakon stopah povprečno deset let kasneje kot civilisti.127 Nekateri so verjetno iz vojske kar 
izstopih, da bi se le lahko poročili s svojo srčno izvoljenko.128 
Z visoko poročno kavcijo vojaško vodstvo ni poskrbelo samo za gmotno varnost 
oficirskih zakonov. Onemogočilo je tudi poroke z dekleti nižjega stanu, ki za cesarsko-
kraljeve častnike niso bile zaželene.129 Res so se posamezni častniki pred odločitvijo za 
poroko informirali o družini bodoče soproge, da bi se prepričah o primernosti nje in njenih 
bližnjih. Tako vsaj pričajo nekateri spomini.130 
Neredko pa so bile poroke predvsem trgovski podvig: častniku so prinesle denar, 
nevestini družini pa ugled. Bizarni stranski produkt tega so bih zaupni oglasi, s katerimi so 
častniki, »mit allen Vorzügen des Geistes und des Körpers ausgestattet«, iskali soproge ah pa 
so se samske dame z ustreznim premoženjem ponujale v zakon oficirjem. Častni svet in 
varuhi oficirskega kodeksa so se zgražah, pomagalo pa ni.131 
Med ljubljanskimi častniki je velika večina oženjenih Heiratskaution dobila od ženine 
družine, le nekaj je bilo takšnih, ki so denar dobih iz drugih virov ah pa so bili kavcije 
oproščeni. V Qualifikationsliste Cirila Dolenca je v rubriki o privatnih razmerah (Privat­
verhältnisse) zabeleženo: »21000 Kr. in Effekten, 6000 Kr. intabuliert auf der Realität seines 
Vaters.«132 Sicer je bila kavcija večinoma last žene, le izjemoma tašče133 ah, kakor v primeru 
Karla pl. Kubina, »seines Schwagers Dr. Anton Orel«.134 
Nekaj primerov nam priča, da je bilo tudi med ljubljanskimi meščani dovolj takih, ki so 
si častnika zeleh za zeta in so si to lahko privoščili. Tradicionalni antagonizem med 
1 2 4 G . Müller, Heiratsvorschriften und Heiratsverhalten..., str. 52 in 57-59. 
1 2 5 G . Müller, Heiratsvorschriften und Heiratsverhalten..., Str. 51 in 60, 61. Prim, tudi I. Deäk, Der k.(u.)k. 
Offizier, Str. 170. 
1 2 6 S. Weggel, Das bürgerliche Heer?, str. 96. 
1 2 7 G . Müller, Heiratsvorschriften und Heiratsverhalten..., Str. 139. 
1 2 8 1 . Deäk, Der k.(u.)k. Offizier, Str. 171. 
1 2 9 »Vor allem wird jedoch gefordert, dass die Braut von unbescholtenem Rufe, von einer dem Stande des 
Officiers entsprechenden socialen Bildung und von solcher Abkunft sei, dass der Charakter durch die eheliche 
Verbindung mit ihr nicht herabgesetzt werde und auch sonst nicht vorliege, was die Heirat vielleicht aus 
politischen oder sonstigen Rücksichten heikler natur unzullässig machen würde.« (A. Danzer, Unter den 
Fahnen, str. 112). 
1 3 0 »Erst als ich Anna im Jahre 1912, durch reinen Zufall, in Graz wiedersah, vertiefte sich der erste günstige 
Eindruck, umsomehr als ich zu bemerken glaubte, dass auch ich ihr gefalle. / Ich erkundigte mich nach der 
Familie Polianec in Laibach, da ich schon damals eine eventuelle Heirat in Erwägung zog. / Die erhaltenen 
Auskünfte waren sehr günstig.« (Richard Müller, Meine Lebenserinnerungen, tipkopis (KA, Nachlaß Müller, 
B/771:9, Str. 63)). 
1 3 1 G . Müller, Heiratsvorschriften und Heiratsverhalten..., Str. 144—146. 
1 3 2 Qualifikationsliste Cyrill Dolénz, *1874 (Qualifikationslisten, KA). 
1 3 3 Tako v Qualifikationsliste Robert Lutschounig, *1851 (Qualifikationslisten, KA). 
1 3 4 Qualifikationsliste Karl Edi. v. Kubin, *1857 (Qualifikationslisten, KA). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 «3(112) 381 
meščanstvom in vojsko, ki je bil (predvsem za liberalno nemško meščanstvo) značilen za čas 
neoabsolutizma, je vse bolj izginjal in prišlo je do tega, da je »in den Kreisen des Groß­
bürgertums zum guten Ton gehörte die Tochter mit einem Offizier zu verheiraten.«135 Vendar 
pa se je relativna večina častnikov še vedno poročila v vojaške družine. In če verjamemo 
pričevanju Heinricha Wiedna von Alpenbacha, so si nekateri starši iz vojaških vrst na vse 
kriplje prizadevali, da bi v svojo družino dobili častnika: 
»In La*[ach] wurde ich von meinem Chef und seiner Familie sehr lieb aufgenommen und 
war auch die erste Zeit wie das Kind des Hauses gehalten, viel geladen, ritt mit dem GM und 
seiner hübschen Tochter spazieren und wurde in alle Gesellschaften von ihnen eingeführt. 
Leider dauerte das Einvernehmen mit meinem Chef und seinen Familie nicht lange. Ich 
hatte in seinem Hause meine jetzige Frau kennen gelernt und in dem Maße als scharfe [???] 
aus dem gegenseitigen Interesse zwischen dem Jungen Mädchen und mir, die Entwicklung 
tieferer Empfindungen konstatieren mochten, wurde das Verhältnis zwischen mir und dem 
Haus meines Komdten, ohne jede Schuld meinerseits immer kühler, ja schließlich gegen mich 
geradezu feindselig. «136 
Družinsko življenje 
Glede na to, da je bila manj kot polovica častnikov poročena, lahko rečemo, da je večina 
častniških družin imela le enega člana. Pa tudi sicer so bile častniške družine v povprečju 
manjše od družin civilistov. Ne nepomembno je na to vplivala razmeroma pozna ženitev. 
Vseavstrijsko povprečje je bilo manj kot dva otroka na oficirsko družino.137 
»Wer Einblick in die herrschenden Verhältnisse gewonnen und Vergleiche anzustellen in 
der Lage war, dem drängt sich die Beobachtung auf, dass Officiersehen in der Regel gute 
sind«,l3S]e trdil avtor propagandne knjige o armadi in njenih častnikih. Tudi v hagiografskih 
spisih o Slavnih vojakih Slovenskih izpod peresa Fridolina Kavčiča, so častniški zakoni 
(običajno sila lapidarno) predstavljeni kot vzor družinske sreče; »Mnogo let je živel v srečnem 
zakonu ter zapustil več otrok«, je značilna formulacija.139 Žal nam za potrditev ali zavrnitev 
takšnih trditev manjkajo kronski dokazi - pričevanja častniških soprog. Seveda lahko 
poskusimo sliko sestaviti s pomočjo drugih podatkov. S precejšnjo gotovostjo smemo 
domnevati, da častniški zakoni niso bili dosti drugačni od zakonov tedanjih meščanov. 
Glavna naloga soprog je bila skrb za moža, otroke in stanovanje.140 Nekatere zoprne 
posebnosti - pogoste selitve, začasno ločeno življenje in drugo - so bile pač povezane s 
poklicem soprogov. 
Dejstvo, da je bilo precej porok sklenjenih iz interesa in ne zaradi romantičnih povodov, 
daje slutiti, da vse zakonske zveze niso bile idealne. Žena je bil marsikdaj le dobrodošel 
servis prezaposlenemu častniku. Služba in družabno življenje sta terjala celega človeka, poleg 
tega pa se prevelika skrb za otroke zanesljivo ni skladala s samopodobo cesarjevih 
1 3 5 G . Müller, Heiratsvorschriften und Heiratsverhalten..., str. 137; prim. Johann Christoph Allmayer-Beck, 
Die bewaffnete Macht in Staat und Gesellschaft, (v: Adam Wandruszka, Peter Urbanitsch (Hgg.), Die 
bewaffnete Macht (v: Die Habsburgermonarchie 1848-1918 (Band 5), Wien 1987, str. 100, 101 in posebno 
75-88). 
1 3 6 H. Wieden v. Alpenbach, Lebensgeschichtliche Skizze, pola 6/3, 6/4 in 7/1. 
1 3 7 1 . Deâk, Derk.(u.)k. Offizier, str. 172. 
1 3 8 A. Danzer, Unter den Fahnen., str. 115. 
l39Fridolin Kavčič, Slavni vojaki Slovenski : Josip baron Jablonsky del Monte Berico, Ljubljanski zvon, 
letnik VI/1886, str. 619. 
1 4 0 S. Weggel, Das bürgerliche Heer?, str. 98. 
382 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
bojevnikov. Vdovec, visoki častnik Richard Müller, je v svojih spominih iskreno zapisal, da 
je po smrti prve žene začel razmišljati o novi poroki predvsem zato, da bi svojim otrokom 
priskrbel novo skrbnico; res pa je potem izbral žensko, v katero seje bil zaljubil - »... es war 
mir Mar, dass dieser Zustand [= njegovo vdovstvo, op.a.] nicht von Dauer sein könne. Ich 
dachte daher - wenn auch nicht leichten Herzens - an eine zweite Heirat.«141 
O otrocih v virih izvemo prav malo. Spomini sicer običajno omenjajo veselje ob 
njihovem rojstvu, Qualifikationsliste pa našteva, kdaj so se rodili in ali so preskrbljeni, ampak 
to je mnogo premalo za kakršnokoli sklepanje o njihovem položaju. Vsekakor so številni 
dečki imeli kaj kratko otroštvo: starši so jih poslali v kadetnico, da bi nadaljevali družinsko 
tradicijo služenja cesarju (ali kralju) in razbremenili družinski proračun. 
Nekaj stavkov si zasluži tudi precej razširjen konkubinat, ki je bil posledica restriktivne 
ureditve poročanja. Konkubinat je bil sicer častnim možem prepovedan, a vendar so ga v 
oficirskih krogih v glavnem tolerirali. Na veliko grozo varuhov častniške morale so si 
priležnice nekateri drznili celo vpeljati v spodobno dražbo kot »sestre« ali »daljne 
sorodnice«.142 Verjetno bolj pogoste, toda gotovo manj tolerirane, so bile skrivne ljubezenske 
zveze, ki so se pogosto končale prav tragično. Ljubezen je bila med najpogostejšimi vzroki 
za samomore v cesarski in kraljevski vojski, število samomorov pa je bilo izredno visoko.143 
»Ljubavna tragedija. Mej nadporočnikom A. O. in gospodično L. P. nastalo je bilo 
ljubavno razmerje, kije trajalo še dalje, ko se je L P. bila omožila z narednikom H. Skrivaj 
sta si dopisovala in skrivaj sta se shajala pri ženi nekega železniškega uslužbenca I. P. 
Razmerje je trajalo dolgo časa, ne da bi bil mož o tem kaj izvedel. V nedeljo, koje mož igral 
pri koncertu, odišla je njegova žena z doma in se ni vrnila. Mož in sorodniki so jo iskali 
povsod, slednjič pa so izvedeli, da je pobegnila z nadporočnikom A. O., s svojim ljubimcem. 
Peljala seje ž njim v vozu do Zaloga, kjer sta si kupila vozni listek I. razreda do dunajskega 
Novega mesta in s ponoćnim poštnim vlakom odpeljala. Mož in sorodniki so bili vsi izven 
sebe, ker so izvedeli, da nista ne nadporočnik in ne ona ničesar vzela seboj, kakor revolver. 
Oče in sestra L. H. sta se odpeljala za pobeglima zaljubljencema in sta na Dunaju dobila 
njiju sled. Bila sta menda oba v bolnici, ker sta se poskusila ustreliti, pa se nista dobro 
zadela.«144 
Ljubezenske težave častnikov in togi kodeks časti sta postala celo tema literarnih del. O 
dvoboju zaradi časti in dobrega imena spoštovane dame je v svojem romanu Pobratimi na 
primer pisal Josip Vošnjak in si prislužil gnevno kritiko Antona Mahniča. Ta mu je ob 
schopenhauerjanstvu in zagovarjanju spiritizma najbolj očital prav slavljenje dvoboja in 
zapisal: »Ta barbarski običaj, večna sramota 19. stoletja, je dr. Vošnjaku plemenit, junaški 
čin.... V slovenskem slovstvu ni še dobil dvoboj odločnišega in gorečnišega slavitelja, kaker 
v dr. Vošnjaku.«145 Nadporočnik Edvard Gospodar pa je nestanovitni ljubimec v drami Etbina 
Kristana Volja.146 Drama, ki velja za eno prvih slovenskih dramskih del z meščani v osrednji 
vlogi,147 je še tolikanj bolj zanimiva, ker je bil njen avtor nekaj let aktivni častnik 
(nadporočnik) avstro-ogrske armade. 
Zdi se, da je bila med deli o častniških ljubezenskih težavah zelo priljubljena tragedija 
nemškega dramatika Otta Ericha Hartlebna Pustni ponedeljek (Rosenmontag), ki je bila prvič 
1 4 1 R. Müller, Meine Lebenserinnerungen, str. 62. 
I 4 2 G . Müller, Heiratsvorschriften und Heiratsverhalten..., str. 133, 134. 
1 4 3 Beatrix Patzak, Selbstmord, Selbstmordversuch in Uniform, seminarsko delo, Wien 1988 (KA, Manu­
skripte/Allgemein 371, tabela 3, str. 3). 
1 4 4 Slovenski narod, 11.1.1902, št. 8, str. 4. 
1 4 5 Rimski katolik, let. 1/1889, str. 422. 
146Etbin Kristan, Volja, Ljubljanski zvon, letnik ХХП/1902, str. 311-324, 383-398, 458-470, 527-542. 
1 4 7 Tako Dušan Moravec v spremni besedi k: Etbin Kristan, Izbrano delo, Klasje 23, Ljubljana 1950, str. 203. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 » 3 (112) 383 
izvedena na prelomu stoletja. Izraz Rosenmontag je postal kar publicistična fraza148 in dramo 
so v veselje gledalcev izvajali tudi v ljubljanskem nemškem gledališču. Ljubljanska 
produkcija je zadovoljila tudi kritika poluradne Laibacher Zeitung: »Die Wirkung des Stückes 
war eine tiefgehende, der Erfolg, dank der verständnisvollen Regie, die mit den zur 
Verfügung stehenden beschränkten Mitteln das Menschenmöglichste leistete, und der 
trefflichen Darstellung, ein größer.«149 
»Vbordelčku izvolite biti, gospod lajtnant. Boy a pota so različna.«150 
Med častniki obiskovanje prostitutk in bordelov ni bilo neobičajno in tudi ne preveč 
sporno. Skupaj s stalnimi ljubicami, hazardom in popivanjem je sodilo med tiste pregrehe, ki 
jih je vojska dopuščala, če le niso prerasle v škandal.151 Menda se temu itak ne more izogniti 
nobena vojska; že davno se je Niccolò Machiavelli v svojem razmišljanju o vojaštvu 
spraševal: »Kdaj bi se vojaki vzdržali iger na srečo, poltenosti, kletvin, nesramnosti, ki jih 
počno dan za dnem?«151 
Spolna morala je bila v avstrijskih častniških krogih na sploh dovolj razrahljana in če 
verjamemo poročilom, so se v oficirskih krogih včasih dogajale prave orgije.153 Tudi 
ljubljanski častniki niso bili izjeme. Simptomatično je, da je bil eden redkih ljubljanskih 
častnikov, ki se jih je spominjal Fran Šuklje, »'die lange Gerechtigkeit', vojaški avditor 
Carabelli«. Po pričevanju graščaka s Kamna je bil vojaškosodni uradnik »na glasu, da je 
najhujši - recimo 'babjek'«.154 V ljubljanskem mestnem arhivu so ohranjene številne prijave 
v zvezi s prostitucijo in po zaslugi izvrstne obdelave Bojana Cvelfarja jih imamo za začetek 
stoletja precej zbranih na enem mestu.155 V policijskih spisih neredko nastopajo oficirji 
ljubljanske garnizije. Nekateri častniki so bili redni obiskovalci ljubljanskega bordela in so 
imeli tudi stalne izbranke. Dragi so svoje izvoljenke za eno noč raje peljali v hotelsko 
sobo.156 Spet tretji so si po pričevanju očividcev bih zaželeli ljubezni pod vedrim nebom: »Že 
čes dva mesca brez dela se klatijo tu na Karlovski cesti od vahtnice pri baraki zraven mostu 
ena Olga in Ilia Sturm. Včeraj ob 6. uri je Sturm peljala leutnanta Koniga [verjetno Hugo 
König op. a.] od belgiera iz Prulj pod Golovc.«151 
Potem se seveda ne smemo in ne moremo čuditi, če so zgledom nadrejenih množično 
sledili še vojaki. Bili so med rednimi obiskovalci cenejših ljubljanskih vlačug in ljubljanska 
mestna policija je zabeležila, da je ena izmed njih - nadvse priročno - stanovala kar na 
»stopnicah, kipeljajo v podstrešje v vojašnici.«15* 
Ampak vsi častniki niso bili takšni. Tistim bolj spodobnim oziroma sramežljivim je bilo 
še vedno na voljo več kot sto »jako interesantnih momentnih fotografij«, ki jih je za en 
1 4 8Prim. Slovenski narod, 29.3.1902, št. 72, str. 7. 
1 4 9 Laibacher Zeitung, 28.2.1901, Nr. 49, str. 395. 
1 5 0 J. Hašek, Dobri vojak Švejk, Znameniti ravs (III. knjiga), str. 216. 
1 5 1 Prim. J. Ch. Allmayer-Beck, Die bewaffnete Macht..., str. 105. 
152Niccolò Machiavelli, O vojaški obrti (v: isti, Politika in morala, Ljubljana 1990, str. 211). 
1 5 3 1. Deâk, Derk.(u.)k. Offizier, str. 134. 
154 Fran Šuklje, Iz mojih spominov, 1. del, Ljubljana 1988, str. 15. 
155 Bojan Cvelfar, K zgodovini prostitucije v Ljubljani v prvem desetletju 20. stoletja, diplomska naloga, Celje 
1995. 
156 B. Cvelfar, K zgodovini prostitucije v Ljubljani..., str. 37 in 67, 68. 
157 ŽAL, REG I/fasc. 1325, fol. 718 (navajam po: B. Cvelfar, K zgodovini prostitucije v Ljubljani..., str. 31). 
158ZAL, REG I/fasc. 1271, fol. 240. Citiram po: B. Cvelfar, K zgodovini prostitucije v Ljubljani..., str. 33; 
v navedenem delu so še številni drugi primeri vojaškega obiskovanja prostitutk. Neredko pa so tudi one prišle 
k strankam v vojašnico. 
384 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
Samo gospodje 
dobé: 2 zbirki z 120 komadi jako interesantnih 
momentnih fotografij in senzacijonalno novo-
šegno zbirko prekomorskih kuriozitet, obsega-
јобо 16 barvanih podob, v obliki vizitk. Te ò 
zbirke veljajo, ako se denar naprej pošlje, le 
1 gld. (tudi v poštnih znamkah). Pri povzetju 
30 kr. več. Pošilja franko in diskretno«I. K a n u , 
Dunaj, II., Jaegerstrasse 26. (45—2) 
i 
Slika 5. »Samo gospodje« 
(Slovenski narod, 23.1.1900, št. 
18, str. 4) 
goldinar, samo gospodom, »franko in diskretno« pošiljala dunajska tvrdka J. Kann (Slika 
5).159 Podobne razglednice pa je bilo, kljub hudem zgražanju varuhov javne morale moč 
kupiti tudi v številnih ljubljanskih prodajalnah.160 Verjetno lahko tudi per analogiam 
sklepamo, da ni bilo malo častniških stanovanj, kjer se je oko obiskovalca lahko ustavilo na 
»mnogih razglednicah nagih obsegov ter ob mnogih razgaljenih ženskah, ki so s stenskih slik 
prešerno, izzivajoče in predrzno gledale...«161 
Oficirjem in vsem drugim, ki so bili svoje spolno življenje preveč omejili na družbo dam 
z razglednic, so na vse pripravljeni knjigotržci ponujali rešitev v obliki brošure »für die 
unglücklichen Opfer der Selbstbefleckung (Onanie) und geheimen Ausschweifungen«, kije 
tiste čase dosegla že kar 81. izdajo. Oglas v Laibacher Zeitung je bralcem priporočal: »Lese 
es jeder, der an schrecklichen Folgen dieses Lasters leidet, seine Aufrichtige Belehrungen 
retten jährlich Tausende vom sicheren Tode.«161 
Toda izvenzakonski seksualni interesi častnikov žal niso bili omejeni na občasne obiske 
bordelov ali ogledovanje golih lepotic. Major v pokoju Anton Stigelbauer (zapisan tudi kot 
Stiglbauer), bivši poveljnik sanitetnega moštva v ljubljanski garnizonski bolnišnici, je svoje 
nagone izživljal na precej sporen način. Ob njegovi aretaciji 14. aprila 1902 se je izkazalo, da 
je major »vabil k sebi mladoletne dekleta in jih tipal za spolnico...« Po pričevanju deklet naj 
bi bila majorjeva običajna tarifa za usluge 40 ali 20 vinarjev. Iz medsebojnega tožarjenja 
zaslišanih deklet so mestni policisti v naslednjem tednu izluščili kar impresiven seznam vsaj 
osmih stalnih obiskovalk.163 Upokojeni majorje s svojimi avanturami prišel celo v časnike. -
»Senzacionalno aretovanje. Mestna policija je danes popoldne v Spitalskih ulicah aretovala 
nekega majorja v pokoju, ker je baje 10- do 14letna dekleta vabil k sebi in z njimi nečistosti 
uganjal«, je aprila 1902. leta poročal Slovenski narod.164 
Major Stigelbauer pa še zdaleč ni bil edini perverznež v oficirskih vrstah; prava 
ljubljanska znamenitost je bil poročnik Ferdinand Baum von Appelshofen, ki se je v 
Adamovi opravi razkazoval mimoidočim dekletom in gospem z domačega okna. Večkrat pa 
se je na ogled postavil kar na ljubljanskih ulicah. Baronu Baumu pa se takšne promenade 
očitno niso zdele sporne in je svoje ekshibicije prostodušno priznaval.165 Vendar vojske (vsaj 
lS9Slovenski narod, 23.1.1900, št. 18, str. 4. 
1 6 0 B. Cvelfar, K zgodovini prostitucije v Ljubljani..., str. 76. 
1 6 1 Fran Maselj-Podlimbarski, Vojvoda Pero in perica (v: F. Maselj-Podlimbarski, Pokorno javljam, str. 72). 
1 6 2 Laibacher Zeitung, 9.9.1901, Nr. 206, str. 1708. 
1 6 3 ZAL, REG I/fasc. 1281, fol. 240-47. Natančneje: Rok Stergar, »O posilni nečistosti, oskrumbi in druzih 
velikih nesramnostih.« Nasilje v družini ob prelomu stoletja, Kronika, letnik 43/1995, št. 1-2, str. 82. Žal 
Qualifikationsliste Antona Stigelbauerja na Dunaju nisem dobil. 
mSlovenski narod, 14.4.1902, št. 84, str. 3. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 » 3 (112) 385 
nekaj let) njegovo ravnanje ni preveč motilo. Manjše težave je baron Baum imel le zaradi 
neznanja polkovnega jezika - slovenščine. V oceni baronovega značaja v njegovi osebni mapi 
na primer piše: »beliebter, guter Kamerad, im Verkehr mit Höheren sehr ehrerbietig und 
bescheiden, mit Niederen freundlich, lebt gesellig im Kreise der Kameraden...«166 
Ferdinand je leta 1906 brez zadržkov napredoval, čeprav bi vojska morala vedeti za 
njegova nagnjenja. Morda je k tako tolerantnemu odnosu do bizarnega obnašanja prispevalo 
tudi dejstvo, da je bil ekshibicionistov oče podpolkovnik v pokoju? Res pa je, da je pozneje 
imel težave s sodiščem in te so verjetno povzročile predčasen konec njegove vojaške kariere. 
Razlogi žal (še) ostajajo skrivnost, v viru je le lapidarno zapisano: »Stand seit 11./12.1907 in 
gerichtlicher Veruntersuchung.«161 Leta 1908 je bil nadporočnik baron Ferdinand Baum pi. 
Appelshofen invalidsko upokojen in od takrat o njem nimamo več podatkov. 
Gotovo se zastavlja vprašanje, koliko je k tovrstnim deviacijam prispeval tog sistem, v 
katerem so živeli častniki, in hipokrizija celotne družbe. Vendar bom presojanje o tem raje 
prepustil bolje usposobljenim. 
Homoseksualnost med častniki 
Le na kratko se moram dotakniti še vprašanja, ki se zastavlja kar samo. Kako je bilo z 
istospolno usmerjenostjo v tako moški družbi, kot je bil častniški zbor? Ker je bila 
homoseksualnost ne samo tabu temveč tudi prepovedana, je logično, da so podatki o tem 
redki. Seveda pa to še zdaleč ne pomeni, da pederastije v vojski ni bilo. Utegnila je biti zelo 
razširjena. I. Deâk meni, da kaj takega seveda lahko pričakujemo v pretežno moški združbi in 
da so nekateri v vojsko vstopili prav zaradi nje.168 
Najbolj znan homoseksualec v vojski dvojne monarhije je bil gotovo razvpiti ruski vohun, 
polkovnik vojaške obveščevalne službe Alfred Redi. Njegov primer priča, da je armada do 
neke mere dopuščala homoseksualnost, če je le ostala skrita in če častniški ljubimci niso bili 
mladoletni ali njihovi podrejeni.169 Iz enega redkih osebnih pričevanj lahko razberemo, daje 
bila pederastija razširjena zlasti v armadnih vzgojnih ustanovah, kar je v svojem prvencu, 
Gojencu Torlessu, prikazal že Robert Musil. Ernst Jedina-Palombini v spominih omenja 
homoseksualna razmerja, ki jim je bil priča v mladosti.170 
Gotovo pa bi bilo preveč upati, da bi utegnili najti bolj določne podatke ali priznanja. V 
državi, kjer so zaradi homoerotičnih prizorov prepovedovali ah po svoje prevajali dela 
klasikov,171 res ne moremo pričakovati tovrstnih iskrenih izpovedi častnikov. O ljubljanski 
situaciji tako ne morem zapisati nič konkretnega, bržčas pa stanje ni bilo dosti drugačno kot 
drugod. Zaradi majhnosti mesta pa so morah biti akterji zanesljivo precej pazljivi, če niso 
zeleh izdati svojih nagnjenj. 
1 6 5 Andrej Studen, Smrdelo je kot kuga, Zgodovina za vse, leto I, št. 1, str. 53, v opombi, in B. Cvelfar, K 
zgodovini prostitucije v Ljubljani..., str. 79. 
166Rubrika Benehmen-außerdienstlich (1907), Qualifikationsliste Ferdinand Baum v. Appelshofen, *1876 
(Qualifikationslisten, KA). 
1 6 7 Vpis za 1908 v Qualifikationsliste Ferdinand Baum v. Appelshofen, *1876 (Qualifikationslisten, KA). 
1 6 8 1 . Deâk, Derk.(u.)k. Offizier, str. 174. 
, 6 9 I . Deâk, Derk.(u.)k. Offizier, str. 174-176. 
1 7 0 »Hier muß von einem Übel gesprochen werden, das leider in allen Knabenerziehungsanstalten herum­
geisterte ... die 'Päderastie' oder Gleichgeschlechtlichkeit. Sie trieb auch in unserer Anstalt ihr Unwesen. ... 
mir [wurde] wiederholt zugetragen, daß zwischen diesem und jenem meiner Kameraden Beziehung bestünden.« 
(navajam po: S. Weggel, Das bürgerliche Heer?, Str. 100). 
1 7 1 Prim. Tone Smolej, Zola in Cankar, diplomsko delo, Ljubljana 1997, str. 81, 82. 
386 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
Družabno življenje 
V polku in častniškem zboru 
Kakor čas službe, je bil tudi prosti čas častnikov prav po vojaško urejen. Številne uredbe 
in ustanove (fundacije) so skrbele, da je častnik kar največji del dneva preživel v dražbi 
stanovskih tovarišev. Tako naj bi se krepila pripadnost častniškemu stanu in občutek elitizma, 
izbranosti. Nenazadnje naj bi k temu prispevala edinstvena praksa tikanja.172 Vendar 
sodobniki poudarjajo, da naj bi tikanje nič ne zmanjševalo spoštovanja in distance v 
medsebojnih odnosih; v službi pa se je seveda uporabljalo bolj formalno vikanje. Kot 
odkrivajo viri, sta bila pri tem pomembna tudi ton in nastop. Sin Josipa Vošnjaka, Samo 
Vošnjak, si je kot nadporočnik v 17. pešpolku zaradi nevljudnega obnašanja prislužil svojo 
edino kazen - osem dni garnizijskega zapora.173 
Osrednje mesto med častniškimi družabnimi dogodki je prav gotovo zavzemalo skupno 
kosilo oficirjev posamezne enote. Statuti častniške menze (Offiziersmesse) so natančno 
določali s tem povezano obredje pa tudi finančne obveznosti častnikov. Članstvo v menzi je 
bilo za častnike seveda obvezno,174 saj je imela institucija namen krepiti pravo tovarištvo in 
občutek skupne pripadnosti.175 Skupnega obeda so se morali z redkimi izjemami udeleževati 
vsi samski častniki, udeležba drugih pa je bila zaželena ob svečanih priložnostih.176 
Prisotnost civilistov je bila v načelu le izjema, toda častniki 7. artilerijskega polka, ki ob 
koncu prejšnjega stoletja niso imeli svoje menze, »speisten gemeinsam mit den ledigen Herrn 
der Landesregierung im Hotel Elefant...«111 
Drugi temeljni kamen tovariškega druženja je bil častniški kazino. V Ljubljani je bil 
oficirski kazino pridružen Kazinskemu društvu. Vsi častniki so bih člani ljubljanskega kazina 
in so predstavljali večino njegovega članstva.178 Kazinsko društvo je - morda ne povsem 
upravičeno - veljalo za gnezdo ljubljanskega nemštva. Sodba se zdi preostra, ker nas nekateri 
takratni dogodki opozarjajo, da nemškonacionalna usmeritev v društvu ni povsem prevladala. 
Damjan J. Ovsec, ki sicer tudi piše o kazinu kot leglu nemštva,179 na dragem mestu v svoji 
knjigi navaja negodovanje Slovenčevega časnikarja nad preštevilnimi Slovenci in 
Slovenkami, ki plešejo v Kazinu.180 Vir z »druge strani« prav tako priča, da ločitev med 
172Prim. I. Deâk, Der k.(u.)k. Offizier, str. 120, 121 in J. Ch. Allmayer-Beck, Die bewaffnete Macht..., str. 
100. Natančna pravila tikanja in dobrega obnašanja med kameradi vsebuje poglavje Unter Kameraden v: A. 
Schneider, Der Officier im gesellschaftlichen Verkehr, Str. 19-23; »... in der k.k. Armee sammt Landwehren 
und Kriegsmarine duzen sich außer Dienst nicht bloß die Personen gleicher Charge, Ofpciere und Mannschaft 
sondern auch alle, welche früher in gleicher Charge gestanden sind, ...« (prav tam, str. 89). 
1 7 3 »Hat vor Ausführung eines von seinem Komp. Kmdten erhaltenen Befehles eine nicht berechtigte 
Vorstellung erhoben, u[nd], als diese nicht angenommen wurde in unpassendem u[nd] disziplinwiedrigen Tone 
geantwortet sowie beim Verlassen der Komp. Kanzlei die Türe unwillig zugeworfen. « (Strafprotokollauszug v 
Qualifikationsliste Samo Vošnjak, *1879 (Qualifikationslisten, KA)). 
1 7 4 Statuten für die Officiers-Messe des k.u.k. Infanterie-Regiments Leopold IL, König der Belgier, Nr. 27, 
Laibach 1896 in Statuten aller Offiziersinstitutionen, Offiziersmesse. 
1 7 5 »Diese kameradschaftliche Institution hat den Zweck, das Gefühl der Zusammengehörigkeit zu heben, den 
Geist wahrer Kameradschaft zu pflegen und letzterer die in größeren Garnisonen so wünschenswerte Stütze 
zu geben; ferner den Teilnehmern einen allen Anforderungen entsprechenden gemeinschaftlichen Mittagstisch 
zu gewähren.« (Statuten aller Offiziersinstitutionen, Offiziersmesse, § 1, Str. 109). 
1 7 6 Statuten aller Offiziersinstitutionen, Offiziersmesse, § 9, Str. 113, 114. 
1 7 7 H. Wieden v. Alpenbach, Lebensgeschichtliche Skizze, pola 6/3. 
1 7 8 Prim. Verzeichnis der Mitglieder des Casino-Vereines in Laibach beim Beginne des Jahres 1902, Laibach 
1902. 
1 7 9 D. [J.] Ovsec, Oris družabnega življenja v Ljubljani, str. 16. 
1 8 0 D. [J.] Ovsec, Oris družabnega življenja v Ljubljani, str. 58; avtor ob tem sicer prizna, da bi nam članek 
»skoraj lahko zameglil dosedanjo predstavo«, (prav tam) a svoje poprejšnje ocene vendar ne postavi pod 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 « 3 (112) 387 
ljubljanskimi Nemci in Slovenci še zdaleč ni bila popolna. Wieden von Alpenbach na primer 
pravi, da se je v kazinu zbirala »die ganze gute Gesellschaft«.m Posamezne novice v 
časnikih pa kažejo, da je v kazinu prihajalo do notranjih trenj in da so si predvsem častniki 
prizadevali, da bi društvo ostalo karseda nevtralno. Seveda so slovenski časniki o tem pisali z 
neprikritim zadovoljstvom: »Zanimivosti iz ljubljanske kazine. Heilovske provokacije so 
pričele presedati tudi častnikom, ki s svojo podporo vzdržujejo pri življenju ljubljansko 
kazino. Mladim ljubljanskim heilovcem ni bilo dovolj, da je Karnijolec Pavlitschek za svoja 
zabavljanja jo pošteno skupil. Provokacije niso ustavili, nego je skoro potem zopet nek 
Germanček na nekem plesu provociral častnike. Častniki pa imajo drugačne pojme o kulturi 
in časti, kakor surovi sinovi ljubljanskih polunemcev, zato so poslali vodstvu kazine 
ultimatum, v katerem zahtevajo zadoščenja. Ako zadoščenja ne dobe, izstopijo. Vodstvo 
kazine bode pač storilo vse, da ohrani kazini častnike, ker brez častnikov bi bila kazina na 
bobnu.«1S2 
Mnogi častniki pa so bili člani trdno slovenske Narodne čitalnice in oficirji so bili dokaj 
redni gostje plesov v Narodnem domu.m A glavnina »organiziranega« družabnega življenja 
je vendarle potekala v kazinu. Na plesih pod pokroviteljstvom gospe polkovnice se častniki 
niso samo dokazovali s svojim plesnim znanjem, temveč so se ogledovali tudi za primernimi 
nevestami.184 Bolj resnim in poročenim pa so bili v kazinu na voljo številni časniki, v enotah 
pa so delovale tudi častniške knjižnice, ki so ponujale široko izbiro branja. Tudi knjižnico so 
z (obvezno) članarino vzdrževali častniki.185 
Svojo knjižnico je imelo tudi društvo za vojaške znanosti (Militärwissenschaftliche 
Verein). Društvo je poleg tega organiziralo predavanja in organiziralo vojne igre. Seveda so 
bili vsi ljubljanski častniki zopet člani po službeni dolžnosti.186 Častniki so se ukvarjali tudi 
s športom in nekateri so nastopali na odprtih tekmovanjih.187 V 27. pešpolku je bilo 
organizirano še častniško strelsko društvo, ki je ob ugodnem vremenu organiziralo tedenska 
tekmovanja za svoje člane.188 
Z vsemi rednimi in občasnimi prireditvami, ki so potekale v častniškem zbora je bil cilj -
krepitev povezanosti častnikov - zelo verjetno dosežen. Nekateri častniki so se praktično celo 
življenje gibali le v krogih poklicnih tovarišev in se s tem celo hvalili. »Nahezu alle 
Verwandten meiner Frau und meine sind Offz. oder stehen in Staatsdienste. Mein Verkehr 
beschränkt sich ausschließlich auf Offz.- und Verwandten - Kreise«, je v poročilo o svojem 
zasebnem življenju zapisal Rudolf Lukanc.189 
vprašaj. 
1 8 1 H. Wieden v. Alpenbach, Lebensgeschichtliche Skizze, pola 6/4. 
1 8 2 Slovenec, 12.2.1900, št. 34, str. 3. 
1 8 3 Prim. Izvestje Narodne čitalnice v Ljubljani začetkom leta 1901, Ljubljana 1901. 
1 8 4 »Außerdem arangierte\T\ meine Chefeuse während des Winters noch Adolesentenkränzhen (oder wie die 
böse Mitwelt sagte 'Lämmerhüpfen') an welchen noch nicht in die Gesellschaft eingeführte tanzlustige 
Mädchen und junge Herrn (Offz nicht höher als höchstens in der Obltcharge) teilnahmen. Diese kleinen, 
intimen Unterhaltungen waren eigentlich die nettesten.« (H. Wieden v. Alpenbach, Lebensgeschichtliche 
Skizze, pola 6/4). 
1 8 5 Prim. Statuten aller Offiziersinstitutionen, Offiziersbibliothek. 
il6Statuten des militärwissenschaftlichen Vereines... 
1 8 7 Glej npr. poročilo s teniškega turnirja v: Laibacher Zeitung, 20.9.1901, Nr. 216, str. 1792. 
1 8 8 Statuten aller Offiziersinstitutionen, Offiziersschießverein, § 5, str. 80. 
1 8 9 Daten über Privatverhältnisse, Qualifikationsliste Rudolf Lukanc Edi. v. Savenburg, *1879 (Qualifika­
tionslisten, KA). 
388 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
Ljubljansko meščanstvo in častniki 
Seveda pa kljub poudarjanju pripadnosti polku in častniškemu zboru ljubljanski oficirji še 
zdaleč niso živeli v getu. Njihovo življenje je bilo silno prepleteno z življenjem mesta in 
njegovih meščanov. Samo po sebi je razumljivo, da niso mogli živeti mimo mesta, ki jih je 
gostilo. Delili so si mestne tegobe: tako kot vsem drugim prebivalcem jim je na primer 
smrdelo iz kupov gnoja in odprtih stranišč.190 Častniki so bili nezanemarljiv del mesta, mestu 
pa so tudi veliko dali. 
V kulturnem utripu kranjske prestolnice je izredno pomembno vlogo igral orkester 27. 
pešpolka. Primož Kuret je v svoji knjigi o glasbenem življenju v Ljubljani na začetku stoletja 
zapisal: »Simfonične koncerte je bilo v Ljubljani moč pripraviti predvsem po zaslugi 
vojaškega orkestra pehotnega polka št. 27, kije bil nameščen v Ljubljani.«191 Vojaški orkester 
in njegovi glasbeniki so sodelovali tako pri prireditvah Glasbene matice kot Filharmonične 
družite, ki sta sicer veljali za slovensko oziroma nemško ustanovo. Vojaški glasbeniki so med 
dragim sodelovali tudi pri koncertu »slovanskega Paganinija« Frana Ondnčeka. »V sredo 
dne 17. januvarija 1900 II. redni koncert v zgornji veliki dvorani 'Narodnega doma' pod 
vodstvom koncertnega vodje g. Mateja Hubada. Pri koncertu sodeluje gosp. Fran Ondfiček 
c.kr. komorni virtuoz, gospod Viljem Klasen, pianist z Dunaja, pevski zbor 'Glasbene 
Matice', šolski zbor 'Glasbene Matice' in vojaška godba c.kr. pešpolka št 27. - Iz posebne 
Heute Donnerstag den 25. Juli 
im Bahnhofrestaurations-Garten 
grosses 
Militär- Concert 
zu Ehren aller Annen 
der vollständigen Musikkapelle 
des k. u. k. 27. Infanterie-Regiments 
inter Heimlicher Leitung ihres Herrn Kapellmeisters. 
Anfang 8 Uhr. Eintritt 20 kr. 
Anstloh von feinstem 
РФ" Münchner Spatenbrän. *"ф| 
Um zahlreichen Besuch bittet höflichst 
hochachtungsvoll 
(2672) 2-2 Jakob Hafner. 
Slika 6. Najava koncerta 
27. pešpolka v ljubljanski 
postajni restavraciji 
(Laibacher Zeitung, 
25.7.1901, Nr. 168, str. 
1403) 
190Prim. Andrej Studen, Stanovati v Ljubljani, Studia Humanitatis, Apes 4, Ljubljana 1995, str. 55. 
191 Primož Kuret, Glasbena Ljubljana v letih 1899-1919, Ljubljana 1985, str. 15. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 3 (112) 389 
DRUŽABNI KLUB 
V LJUBLJANI 
SE USOJA VASE B L A G O -
RODJE VLJUDNO VABITI 
« — N A S V O J — — 
VENCEK 
Ki SE VRSl POD POKROVI­
TELJSTVOM PREBLAGO-
- RODNE GOSPE-
— BOGOMILE— 
ŽUSTBRSlČEVB 
SOPROGE DE2ELN, OLAVAOM 
V SOBOTO, 7. FEBRUARJA 
1914, V VELIKI DVORANI 
GRAND HOTELA UNION V 
LJUBLJANI 
TO VABILO VELJA KOT VSTOP­
NICA ZA CBLO BODDINO 
SODELUJE GODBA SLAVNEGA 
SS7. PESPOLKA 
ZAČETEK OB '/.O. URI ZVBCEB 
prijaznosti sodelujejo v orkestru nekateri gospodje 
'Glasbene Matice'«, je zadovoljno poročal Slove­
nec. 
192 
w m * w *ч*ш* i«y****fc. 
Tudi pri glasbenih predstavah Deželnega gleda­
lišča je »orkester si. c. in kr. peh. polka Leopold II. št. 
27«m nastopal namesto opernega orkestra, ki ga 
gledališče ni imelo, in je »igral prav krepko in 
vztrajno.«194 V isti vlogi je godba igrala v nemškem 
Landestheater.195 Skladno z duhom časa je godba kdaj 
pa kdaj igrala tudi v kinematografu Ideal.196 Občasno 
- običajno ob koncu leta - je vojaški orkester nastopil 
s samostojnimi simfoničnimi koncerti.197 
Vojaška godba pa je igrala še na »šaljivih 
koncertih«, pri različnih društvenih prireditvah, na 
paradah in plesih, ob vojaških slovesnostih in na 
vsakotedenskih promenadnih koncertih v Zvezdi.198 
Koncerti so bili med meščani gotovo zelo priljubljeni 
in v poročilu o proslavi 70-letnice cesarja Franca 
Jožefa je časnikar z obžalovanjem zapisal: »S hiš so 
plapolale zastave, a česar smo včeraj posebno pogre­
šali, bila je godba.«199 
Ljubljanski meščani so se z denarno podporo 
mestnega sveta leta 1900 znova lotili ustanavljanja 
civilne godbe, ki naj bi popestrila glasbeno življenje 
deželnega stolnega mesta. Časnikar je menil: »Civilna 
godba je Ljubljani nujno potrebna, ker se često 
vojaške godbe ne dobi, ko bi sejo najbolj potrebovalo, 
Slika 7. »Sodeluje godba slavnega 27. pešpolka«: Vabilo na venček 
Družabnega kluba pod pokroviteljstvom Bogomile Sušteršič (knjižnica 
Narodnega muzeja Slovenije, fond Drobni tisk, škatla II) 
1 9 2 Slovenec, 16.1.1900, št. 12, str. 3. Lahko bi celo rekli, daje vojaška godba posredno podpirala slovenske 
kulturne ustanove, saj je bil v tem primeru dohodek koncerta namenjen »v nabavo koncertnega klavirja« (prav 
tam). Seveda je godba predvsem prodajala svoje »obrtniške« usluge. V Celovcu je godba »slovenskega« 17. 
pešpolka na primer nastopila na prireditvi v dobro nemškega Schulvereina (prim. Slovenec, 7.2.1900, št. 30, 
str. 2). 
mSlovenski narod, 26.1.1900, št. 21, str. 4. 
mSlovenski narod, 31.1.1900, št. 25, str. 3. 
1 9 5Prim npr. Laibacher Zeitung, 25.1.1901, Nr. 21, str. 167. 
1 9 6 D . Matic, Kulturni utrip Ljubljane med prvo svetovno vojno, str. 195. 
1 9 7 Prim. npr. P. Kuret, Glasbena Ljubljana, str. 22, 42 in 68. 
1 9 8 Prim. npr. Slovenec, 8.1.1900, št. 5, str. 3, 19.4.1900, št. 89, str. 3, 25.4.1900, št. 94, str. 3 in 14.8.1900, 
št. 185, str. 4, Slovenski narod, 22.1.1900, št. 17, str. 3 in 23.1.1900, št. 18, str. 3 ter tudi I. Hribar, Moji 
spomini, I. del, str. 389. Zlasti zadnja navedba daje slutiti, daje bil park med koncertom priljubljeno shajališče 
Ljubljančanov. Jakob Alešovec se spominja, da je v njegovih dijaških letih godba v Zvezdi igrala kar trikrat 
tedensko: ob torkih in četrtkih popoldne in v nedeljo opoldne (Jakob Alešovec, Kako sem se jaz likal : povest 
slovenskega trpina, Ljubljana 1973 (ponatis), str. 192, 193). Pregled sezone 1913/14 pokaže, da je vojaški 
orkester izvedel 29 zabavnih koncertov (D. Matic, Kulturni utrip Ljubljane med prvo svetovno vojno, str. 231). 
mSlovenec, 18.8.1900, št. 188, str. 3. 
390 R, STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
in ker je vojaška godba sedaj v Ljubljani silno draga, ker nima nobene konkurence.«200 
Meščanska godba je prvič nastopila 3. oktobra 1900 z »mirozovom«, ki se ga je »udeležilo 
tudi ognjegasno društvo.«201 Resno konkurenco, a predvsem razbremenitev, je vojaški kapeli 
prineslo preoblikovanje ljubljanske Društvene godbe, ki je nasledila zaradi denarnih zagat 
razpuščeno meščansko godbo,202 v Slovensko filharmonijo oktobra 1908.203 Po začetnih 
uspehih in nekajletnemu uspešnemu delovanju se je orkester Slovenske filharmonije zaradi 
političnih nesoglasij znašel v denarnih težavah in odbor gaje v letu 1913 razpustil.204 
Res je vzdrževanje tako velikega orkestra zahtevalo precejšnja finančna sredstva. 
Plačevati je bilo treba kapelnika in glasbenike, kupovati instrumente in druge pripomočke ter 
skrbeti za glasbeno literaturo. Godbo 27. pešpolka je vzdrževal častniški zbor tega regimenta 
preko posebnega sklada (Musikfond). Člani sklada so bih vsi častniki polka, denar pa je fond 
dobival od zaslužka godbe, prodaje rabljenih inštrumentov in drugih rekvizitov, obresti na 
vloženi kapital, iz letnega eraričnega Musikpauschal ter s posojili polkovnega častniškega 
sklada (Offiziersfond).205 Ob tem je leta 1913 častniški zbor 27. pešpolka v celoti pristopil k 
Filharmonični družbi in tudi s tem dal svoj (denarni) prispevek glasbenemu življenju v 
Ljubljani.206 
Začetek vojne je seveda pomembno vplival na glasbeno dogajanje v Ljubljani. Primož 
Kuret pravi: »Vojna je prizadela tudi kulturne institucije. Iz Ljubljane je odšel vojaški 
orkester. Zanj ni bilo nadomestila niti v FD niti v GM.«201 In leto pozneje je častnik ter 
pesnik Pavel Golia konec nekega obdobja označil z verzom: »Utihnil je orkester, godci so se 
razšli...« 
Odhod vojaškega orkestra in častnikov ob začetku svetovnega spopada pa je pomenili 
tudi konec enega preostalih povezovalnih členov med ljubljanskimi Nemci in Slovenci. 
Verjetno lahko nadnacionalnemu značaju častništva in družbenemu pomenu armade 
pripišemo, da so častniki ostali del obeh meščanskih družb, v času, ko so bih na primer v 
Celju odnosi med Nemci in Slovenci že tako zaostreni, da »die Gegner konnten es nicht 
einmal über sich bringen, in die gleiche Kirche zu gehen. Der Gott der Deutschen und der 
Gott der Slowenen hatten miteinander nichts gemein.«20* 
V Ljubljani situacija ni bila tako napeta, nemški in slovenski meščani so se družili 
pogosteje, kot je bilo všeč prenapetežem na obeh straneh.209 Seveda bi bilo preveč govoriti o 
200 Slovenec, 1.8.1900, št. 174, str. 3. S podobnimi argumenti so ustanovitev mestne godbe utemeljevali že 
1868; menili so: »Da imamo le enkrat mestno godbo na nogah in da se dobro ubere, potem ne bode velikih 
težav zdržavati jo...« (Slovenski narod, 1.8.1868, št. 51, str. 3). Pobuda glede na časopisna poročila ni prišla 
dlje od razpisa za mesto kapelnika, ki naj bi poleg »muzične izurjenosti« dokazal tudi znanje »slovanskega 
[sic!] jezika« (prav tam, 14.8.1868, št. 57, str. 2). 
Zanimivo je, daje ob ustanavljanju celovške mestne godbe aprila 1900 pisec v Slovencu zapisal: »Težko, 
da bi mogla vspevati in se dolgo vzdržati. Ustanovili so jo samo iz nagajivosti zoper vojaško godbo.« 
(Slovenec, 13.4.1900, št. 85, str. 3). 
2 0 1 Slovenec, 4.10.1900, št. 227, str. 3. 
^ P r i m . Slovenski narod, 29.3.1902, št. 72, str. 4. 
2 0 3 P. Kuret, Glasbena Ljubljana, str. 90 in natančneje Primož Kuret, Ustanovitev prve slovenske filharmonije 
leta 1908, Kronika, letnik 45/1997, št. 1-2, str. 139-142. 
2 0 4 P. Kuret, Ustanovitev prve slovenske filharmonije leta 1908, str. 142. 
205Statuten für den Musik-Fond des k.u.k. Infanterie-Regiments Leopold IL, König der Belgier, Nr. 27, 
Laibach 1896, § 3, Str. 6 in Statuten aller Offtziersinstitutionen. Musikfond, § 4, str. 30. 
2 0 6 P. Kuret, Glasbena Ljubljana, str. 154. 
2 0 7 P. Kuret, Glasbena Ljubljana, str. 162. 
2 0 8 Fritz Zangger, Das ewige Feuer im fernen Land. Ein deutsches Heimatbuch aus dem Südosten, Celje 
1937, str. 131, 132. Spomini so tudi zanimiv vir za zgodovino družabnega in glasbenega življenja ljubljanskega 
nemštva pred 1. svetovno vojno. 
2 0 9 Prim. D. Matic, Kulturni utrip Ljubljane med prvo svetovno vojno, str. 24, 25. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 • 3 (112) 391 
mirnem sožitju, vendar se je ob branju primarnih virov težko iznebiti občutka, da je bil 
položaj vendar precej boljši, kot so ga slikali takratni časniki in tudi poznejša literatura; nekaj 
podatkov, ki to tezo potrjujejo, sem že zapisal v prejšnjem poglavju. Prav zanimivo je, da 
Ivan Hribar, ki gotovo ni bil velik prijatelj ljubljanskih Nemcev, v nekem svojem pismu 
notranjemu ministra kot dokaz nesramnosti te, kot pravi »neznatne, doseljene manjine, 
pomnožene z najzavržljivejšimi življi, ki so zatajili slovenske matere«,210 navaja zmerjanje in 
pljuvanje med nemškimi in slovenskimi učenci.211 Kaže, da so bila v tistem času dijaška 
pobalinstva največji doseg nasilstva ljubljanskega nemštva. 
Generalštabni častnik Heinrich Wieden pi. Alpenbach se v svojih spominih takole 
spominja Ljubljane, »einen damals als sehr militärfreundlich bekannten und daher gesuchten 
Garnison,«212 ob koncu 19. stoletja: »Mit dem Zivile war das beste Einvernehmen. Die 
Deutschen waren in Laib[ach] schon an die Wand gedruckt und im Gemainderat nicht mehr 
vertreten, doch gab es damals noch keine ausgesprochenen nationalen Reibungen. Im 
Landestheater wurden abwechselend deutsche und slovenische Stucke gespielt, Offiziere und 
die Spitzen der Gesellschaft besuchten sowohl deutsche als auch slov. Veranstaltungen.«213 
Časnikarska poročila med obiskovalci kulturnih in družabnih prireditev obeh narodov v 
resnici pogosto navajajo oficirje. Častniki in njihove dame so obiskovali opero, koncerte in 
različne plesne prireditve.214 Udeleževali so se tudi družabnih prireditev tako eminentno 
slovenskih društev, kot sta bila Slovensko planinsko društvo ah Narodna čitalnica.215 Vojaški 
odličniki pa so bili seveda prav tako redni gostje družabnih večerov avstrijsko-patriotičnih 
društev, kakršno je bilo Avstrijsko mornariško društvo.216 
Zahajanje v pravo družbo in primerno družabno življenje je bilo za častnike skoraj 
obvezno. Omenjeni Heinrich Wieden pi. Alpenbach je bil po svojem pripovedovanju v 
Ljubljano prestavljen prav zato, da bi ustrezno vplival na mlade častnike ljubljanske 
garnizije.217 Njegova intervencija pa ni bila potrebna, saj je družabno življenje častnikov že 
poživil prihod precejšnjega števila novih oficirjev v Ljubljano.218 Prav enako se je zgodilo 
leta 1901, ko je nastanek novega 27. domobranskega pešpolka po Wiednovih besedah 
prerodi! družabno življenje ljubljanskih domobranskih častnikov.219 Kakor so častniki 
2 1 0 1 . Hribar, Moji spomini, I. del, str. 356. 
2 1 1 1 . Hribar, Moji spomini, I. del, str. 357-359. 
2 , 2 H. Wieden v. Alpenbach, Lebensgeschichtliche Skizze, pola 6/2. Heinrich Wieden von Alpenbach je bil 
rojen 15.7.1866 v Pragi očetu štabnemu častniku. V Ljubljani je služil v letih 1893/94 (v štabu 56. pehotne 
brigade) in 1901-1904 ter 1908 (27. domobranski pešpolk). Poročil seje z Ljubljančanko Magdo von Ruling. 
Ob koncu vojne je dosegel čin feldmaršallajtnanta in je bil poveljnik divizije Edelweiß. Umrl je leta 1933 v 
Gradcu. (Qualifikationsliste Heinrich Wieden v. Alpenbach, *1866; Qualifikationslisten, KA). 
2 1 3 H. Wieden v. Alpenbach, Lebensgeschichtliche Skizze, pola 6/4, 3. 
2 1 4 Prim. npr. D. Matić, Kulturni utrip Ljubljane med prvo svetovno vojno, str. 88 in 93 ter Slovenski narod, 
6.2.1900, št. 29, str. 3 in Laibacher Zeitung, 11.1.1901, Nr. 9, str. 69. 
2 1 5 Prim. D. Matić, Kulturni utrip Ljubljane med prvo svetovno vojno, str. 147 in 122. 
2 1 6 D. Matić, Kulturni utrip Ljubljane med prvo svetovno vojno, str. 126. 
2 1 7 »Der Kdt. der 56. Inftbrigde. GM Moriz Fux [Edi.] von Eschenegg hatte dem Chef des Glstabes 
gelegentlich geklagt, daß die jungen Ojfz in Laibach sich ganz von der Gesellschaft ausschließen und mit 
Vorliebe mindere Lokale aufsuchen, wo man aber billigen Cvitschk (krainischen Schillerwein) bekommt und 
sich recht gehen lassen kann. Er möchte daher einen Glstabsoffz haben, der bloß gesellig ist, gute Gesellschaft 
gern aufsucht und von dem zu erwarten ist, daß er die Kammeraden der Truppe mitreißt.« (H. Wieden v. 
Alpenbach, Lebensgeschichtliche Skizze, pola 6/2). 
2 1 8 H. Wieden v. Alpenbach, Lebensgeschichtliche Skizze, pola 6/3. 
2 1 9 »Bisher hatte der Offizierskorps der Laibacher Ldwgarnison hauptsächlich aus einrangierten Slovenen 
bestanden, die man außer hie und da im Narodni dom, nirgends sah. Mit dem neuen, strengen Regim kam auch 
ein andere Ton in die hechtgrauen Offiziere. Der Oberst und seine Frau, die selbst ein gastliches Haus führten, 
waren sehr gesellig und giengen[sic\] gerne in Gesellschaft. In kurzen Zeit waren die Landwehroffiziere in 
392 R. STERGAR: LJUBLJANSKI ČASTNIŠKI ZBOR 
»morali« biti družabno aktivni, tako je najvišji častnik v Ljubljani - poveljnik 28. pehotne 
divizije - kot predstavnik vojske takorekoč po službeni dolžnosti obiskoval različne, tudi 
družabne in kulturne dogodke.220 
Toda položaj ni bil vedno idiličen. Vrsta incidentov je kalila sicer dostojne odnose med 
slovenskim meščanstvom in armadnimi častniki. Nekaj častnikov ljubljanske gamizije je na 
primer 1869 sodelovalo v pretepanju med domačini in turnarji v Vevčah in pri tem je bil nek 
domačin ubit.221 Časnikarji so zaradi takšnega ravnanja v vrsti srditih člankov, objavljenih v 
Slovenskem narodu, silovito napadli častnike. V enem izmed njih je avtor pokazal na vzrok 
številnih častniških ekscesov takšne vrste - preslabo poznavanje lokalnih razmer. Zapisal je, 
da so častniki napad na: »turnarje in nemškutarje tako sodili, kakor bi se napadala sama 
vlada, kakor bi narod drl na elegantne viteze naše nesrečne vojske«, in pribil: »Zakaj se ne 
potrudite spoznati situvacijo, kteri hočete gospodvati?«222 
Slaba štiri desetletja kasneje pa je prišlo še do hujšega razdora. Zaradi tragičnih 
septembrskih dogodkov leta 1908 se je na vojaštvo s slovenske strani usmeril srd; plodno 
kulturno in družabno sodelovanje je začasno zamrlo. »Bojkot nemštva seje dosledno izvajal. 
Občutila gaje zlasti Kranjska hranilnica, pa tudi nemška podjetja so trpela. Bojkotirali smo 
tudi vojaško godbo, ki sta jo potem pri naših prireditvah nadomeščala koncertni orkester 
Glasbene Matice in na to Slovenska filharmonija«, se spominja Vladimir Ravnihar.223 
Vojska pa je bila preveč pomembna ustanova in grdo ravnanje z njo preveč politično 
nevarno, da bi bojkot lahko dolgo trajal. Bolj narodno zagretim in manj politično aktivnim to 
res ni preveč dišalo, a napraviti niso mogli dosti. Nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar tako 
v svojih spominih piše, daje želel maja 1912 zapustiti z zastavami okrašeno Ljubljano, koje 
»izvedel, da je župan [Ivan Tavčar, op.a.] povabil mestno prebivalstvo, naj okrasi hiše z 
zastavami zato, da se počaste častniki, ki so prišli na zeleni bajer [= strelišče, op.a.] streljat. 
To pav dobi, ko so še krvavele rane izza 20. septembra 1908! «22A 
(2. del sledi) 
allen Kreisen das tonangebende und belebende Element.« (H. Wieden v. Alpenbach, Lebensgeschichtliche 
Skizze, pola 9/2). 
2 2 0 Poveljnik 28. divizije »seine Excellenz FML. Hochsmann v. Hochsan« se je tako kot »öffentliche 
Funktionär« udeležil pogrebnih svečanosti za pokojnim predsednikom kranjske odvetniške zbornice Alfonzom 
Moschetom (Laibacher Zeitung, 18.1.1901, Nr. 15, str. 119). 
2 2 1 Prim. Slovenski narod, 27.5.1869, št. 61, str. 3. 
2 2 2 Slovenski narod, 5.6.1869. št. 65, str. 3. 
2 2 3 Vladimir Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 76 (v: Janez Cvirn, Vasilij Melik, Dušan Nećak, Mojega 
življenja pot. Spomini dr. Vladimirja Ravniharja, Historia 2, Znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino 
Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1997). 
2 2 4 1 . Hribar, Moji spomini, I. del, str. 439, 440.