235 DOMINIQUE LECOURT CONTRE LA PEUR De la science à l’éthique, une avanture infinie PUF, Pariz 1999, 176 str. Delo Dominiqa Lecourta Proti stra- hu s podnaslovom Od znanosti do etike, neskončna pustolovščina (1999), je zbor- nik osmih tekstov, ki – kot pove že pod- naslov – obravnavajo vrsto vprašanj po- vezanih z znanostjo (oz. znanostmi). Gre tako za »interna« vprašanja znano- sti (razvoj znanosti, metodologija zna- nosti) kot »eksterna« vprašanja znano- sti, tj. razmerja oz. vpetosti znanosti v zunajznanstveno polje (etike, politike) oz. medsebojnega vpliva. Skupni imenovalec, ki ga Lecourt začrta v predgovoru naslovljenem Zna- nost v misli, je boj proti, na eni strani, scientizmu oz. scientističnemu pogledu na znanost in družbo, in, na drugi stra- ni, proti različnim protiznanstvenim ideologijam, ki imajo za svojo osrednjo temo ekologijo. Tako scientizem kakor protiznanstvene ideologije Lecourt ra- zume kot odgovor na skriti (nedoločni) strah [sourde peur], ki ga zbuja znanstve- no mišljenje v svojem polnem pomenu; tj. mišljenje brez dogem obrnjeno v pri- hodnost, ki se nenehno podaja v nevar- nost, v neskončni igri s svojimi lastnimi mejami, ki napreduje uničujoč svoje gotovosti. Scientizem – antiscientizem Jedro »klasičnega« scientizma, ka- terega historični razvoj je prikazan v poglavju La rêve du chancelier Bacon od Bacona, Hobessa, Huma, Condorce- ta, Comta, Webra do Marxa, Lecourt opredeli kot prepričanje, da je mogo- če s pomočjo naravoslovnih znanosti spoznati in zagotoviti urejenost in na- predek družbe. »Koliko filozofov […] je stremelo, da bi bili Newton svoje družbe!« povzame to namero Lecourt (str. 21). Napačno pa bi bilo reči, da je scientizem vera, da lahko znanost vse pojasni. Ključno zanj je, da znanost upravičuje/utemeljuje politiko, ki ji služi. Danes je klasično obliko scientizma nadomestil tehnologizem (technologisme). Ta nima več etičnih ali političnih pre- tenzij, kot jih je imel scientizem, lahko se dobro ujema tako s klasično libe- ralno mislijo kot z »administrativnim mišljenjem«. Ima sicer določen ugled v podobi managementa, njegova temeljna hiba pa je, da ni zmožen mobilizirati državljanov. Ne glede na to, da je »klasični« sci- entizem mrtev, pa Lecourt opozarja, PRIKAZI IN OCENE PRIKAZI IN OCENE 236 da t. i. »baconske sanje« na neki način delujejo še danes. Tako npr. v primeru tistih, ki verjamejo v racionalno organi- zacijo družbe, za katero naj bi jamčile naravoslovne znanosti, kot tudi tistih, ki verjamejo, da prinašata znanost in tehnika zanesljiv in ireverzibilen pro- pad. V obeh primerih so posledice po- gubne; če imamo v slednjem prime- ru opraviti tako rekoč z zanikanjem samega mišljenja, pa niso posledice v prvem primeru nič manj usodne: na ravni politike so baconske sanje »naj- bolj čuječ stražar filozofskega spanca, kjer se odrevenelo nahaja zahodno po- litično mišljenje« (str. 27). Lecourt to lepo pokaže – opirajoč se na Badiouja – na primeru sodobne politične ekono- mije: politični fenomeni so dojeti kot preprost »izraz« ekonomskih procesov, katerih »zakone« naj bi poznali le »iz- vedenci«. Na ta način ostaja politična misel popolnoma neinventivna, prak- tična politika pa ostaja v okvirih obsto- ječega. Filozofija in znanost Lecourt v L’aventure contre la méthode ostro napade »legendo«, da je začetek konstituiranja moderne znanosti tudi začetek ločitve znanosti od filozofije. V nasprotju s tem Lecourt dokazuje – pri tem se močno opira na Koyréja – da je resnica prav nasprotna: znanstvene revolucije so vedno angažirale mišlje- nje v celoti, s tem pa so vedno tudi fi- lozofske. Legenda ločitve filozofije in znano- sti ima dve škodljivi posledici: na eni strani izkrivlja videz znanosti, na drugi strani pa – Lecourt se tu močno opira na Renéja Thoma – prinese »eksperi- mentalno inflacijo«, ki ima za posle- dico stagnacijo in sterilnost današnje znanosti. Namesto, da bi znanstveniki postavljali nove drzne teorije, so za- dovoljni z izvajanjem novih in novih meritev v okviru obstoječih teorij in metodologij. To pa prinese le iluzijo napredka znanosti. Znanost se sicer ponavadi povezuje z »racionalno napovedjo«, npr. iz zgo- dovine znanosti znana napoved planeta Neptuna na osnovi Newtonovih teorij. Toda Lecourt meni, da ta značilnost znanosti temelji na drugi značilnosti: odprtosti v nepredvidljivo, v postavlja- nje novih, drznih teorij: »Lahko reče- mo, da se znanstveno predvidevanje vselej opira na drzno spekulacijo!« (str. 80). Zato je tudi nesmiselno govoriti o nekakšni univerzalni »znanstveni me- todi«, saj sprememba v znanstvenem mišljenju pripelje do spremembe me- tod, ki so posledica njenih novih teorij in njenih novih objektov. Nemara je prav odprtost za nepredvi- dljivo (str. 31, 79), ki se izvrši v »neu- kročeni drzni spekulaciji« (str. 72), kot ponavlja Lecourt za Einsteinom, eden osrednjih Lecourtovih zastavkov v boju proti scientizmu. Z njim želi »pobiti« tako ustaljeno scientistično podobo znanosti, njenega »avtomatičnega« na- predka, ki ga zagotavlja univerzalna metoda, kot tudi »prebiti« polje dana- šnje politike, ki – tako na teoretični kot praktični ravni – ostaja znotraj okvirov obstoječega. Odprtost za nepredvidljivo je torej tisti »nauk«, »ključ«, ki ga lahko da- našnja politika dobi od moderne zna- nosti; odprtost moderne znanosti za nepredvidljivo odpira pot iz zagat da- našnje politike: »Takšno je moje pre- pričanje, takšna bo moja stava. Ta pot je filozofska, kajti v elementu filozofije PRIKAZI IN OCENE 237 se različne forme mišljenja, kot smo vi- deli, odpirajo druga drugi. Sicer pa se v tem smislu zavzemamo za enotnost mišljenja: ne za homogenost narave, temveč enotnost gibanja, ali, če upora- bim včasih precej priljubljen termin, ki je danes močno razvpit, ‘dialektično’ enotnost brez sinteze«. (str. 151) Leco- urt se tako ne pomišlja, da ne bi v pre- mislek o znanosti vključil tudi Hegla, tega »crknjenega psa« in njegovega vprašanja enotnosti mišljenja. »Naša uso- da je odvisna od tega!« pribije Lecourt. (str. 13) Filozofija (v) znanosti Filozofija nastopa pri Lecourtu v treh oblikah. Prvič, filozofija nastopa v eksplicitni obliki, npr. v »esejih« različnih speciali- stov, npr. biologov, astrofizikov, fizikov, matematikov. In četudi imajo »profesi- onalci«, tj. »pravi« filozofi, te »eseje« za naivne, je filozofija v njih navzoča, za- trjuje Lecourt. Skratka, gre za »divjo«, »spontano« filozofijo samih znanstve- nikov. Drugič, filozofija oz. filozofski vidik znanstvenih revolucij. Lecourt to prika- že – opirajoč se močno na Koyréja – na primeru Galileja, Newtona in Einstei- na. V prvem primeru ne gre po Leco- urtu za Galilejevo odkrivanje Arhime- da, temveč za povratek k svojevrstnemu platonizmu, ki je Galileju omogočil, da dojame matematiko ne samo pre- prosto kot orodje za urejanje pojavov, temveč kot ključ za razumevanja nara- ve. Ta teoretični uvid je po svoji »nara- vi filozofski«. Podoben sklep potegne tudi iz Newtonovega dela: v nasprotju z mnogimi interpreti – in tudi samim Newtonom –, ki so v njegovem delu vi- deli poglobitev empirizma, Lecourt na osnovi analize Newtonovih konceptov absolutnega časa in prostora ter gravi- tacije dokazuje, da nimajo ti koncepti nič opraviti s kakršnimkoli čutnim za- znavanjem. Nasprotno, ti koncepti so popolni matematični konstrukti, gre za »matematični realizem«. Tudi v pri- meru Einsteinovega zavračanja Newto- novih konceptov absolutnega časa in prostora gre za filozofijo. Če je Kant ta koncepta postavil kot apriorni formi čutnosti, jim Einstein, na katerega je imela odločilen vpliv Machova kritika teh konceptov, nasproti postavi čas, ki je povezan s prostorom. To mišljenje, ki je po Lecourtu naredilo naravo za me- rilo stvari, kakršne so, ima »eminentno filozofski karakter«. (str. 73) Lecourtov sklep je, da je nauk vseh velikih znanstvenih revolucij, da je znanstveno mišljenje, ko se je izvijalo iz spon starega, angažiralo mišljenje v celoti. S tem pa je, po Lecortu, znan- stveno mišljenje po svoji naravi tudi že filozofsko. Tretjič, filozofija je navzoča tudi v času med znanstvenimi revolucijami, v času, ko znanstveniki razmišljajo v brazdah te, »poslej neme filozofije«, ki je »strjena brez njihove vednosti v jezikovnih gotovostih, prepričanjih in ustaljenih navadah, ki si jih delijo« (str. 74). V tem primeru je ta – nezavedna – filozofija strjena v nekakšen »transce- dentalni apriorij«, ki določa osnovne »koordinate« znanstvenikovega mišlje- nja in ravnanja (jezik, prepričanja, na- vade). Toda ne glede na različne oblike se zdi filozofija v vseh primerih neza- dostna: v prvem primeru je lahko »na- ivna« filozofija znanstvenikov vzrok za nove nesporazume tako glede znano- sti, kot glede filozofije. V drugem pri- PRIKAZI IN OCENE 238 meru ne gre za filozofijo, temveč le za filozofske vidike znanstvenih revolucij. V tretjem primeru nastopa filozofija nezavedno v svojih »strdinah« kot res- na ovira za razvoj znanosti. Ob teh različnih pojmovanjih filo- zofije se postavi vprašanje, kakšna je konec koncev vloga/naloga »profesio- nalnih« filozofov ob vsem tem. So po- klicani, da v prvem primeru, v pedago- ški maniri, opominjajo znanstvenike na njihove filozofske zablode? Ali pa da znanstvenikom razkrivajo njihove »nezavedne« predpostavke mišljenja, prepričanj in navad – in s tem morda celo omogočajo napredek znanosti? Fi- lozofija kot voditeljica znanosti? Ali pa bi nemara lahko – ali celo morali – raz- merje obrniti in se vprašati, kaj se lahko filozof nauči npr. iz premen filozofije v znanstvenih revolucijah? Znanost misli! Toda osnovna poanta Lecourta ni samo, da je v znanosti, v treh navedenih primerih na delu filozofija, temeljni za- stavek njegovega dela bi lahko strnili v geslo: Znanost misli! Kot se ne utrudi ponavljati, gre v znanosti za mišljenje, za znanstveno mišljenje, katerega te- meljna značilnost je odprtost v nepred- vidljivo, tj. »drzna spekulacija«. S tem se seveda neposredno zoperstavlja Hei- deggerju in njegovemu stavku: Znanost ne misli. (str. 32) Ker je ta stavek mnogokrat navajan, a le malokrat podrobneje obravnavan, si nemara velja ogledati, kako Heideg- ger sam interpretira ta razvpiti stavek. V pogovoru z Wisserjem (1969) pravi: »...stavek ‘Znanost ne misli.’, ki je vzbudil veliko pozornosti, ko sem ga izre- kel v enem izmed freiburških predavanj, pomeni: znanost se ne giblje v dimenziji filozofije. Je pa, ne da bi se tega zavedala, odvisna od nje. Na primer: fizika se ukvarja s prosto- rom, časom in gibanjem. A o tem, kaj je prostor, kaj je čas in kaj je gibanje, zna- nost kot znanost ne more odločati. Zna- nost torej ne misli; s svojimi metodami v tem smislu sploh ne more misliti. S pomočjo fizikalnih metod na pri- mer ne morem reči, kaj je fizika. O tem, kaj je fizika, lahko mislim le na način filozofskega vprašanja. Stavek ‘Znanost ne misli.’ ne pomeni očitka, marveč je le konstatacija o notranji strukturi znanosti: k njenemu bistvu spada, da je po eni pla- ti odvisna od tega, kar misli filozofija, po drugi plati pa sama na to, kar naj se misli, ni pozorna in nanj pozablja.«1 Heidegger tu in na drugih mestih vzpostavlja načelno ločnico med zna- nostjo in filozofijo, npr. tako »lahko neskritost, po kateri se kaže narava kot izračunljiva medsebojna povezanost učinkujočih sil, sicer omogoči pravilne ugotovitve, vendar prav s temi uspehi ostane nevarnost, da se vsemu pravilne- mu odtegne resnično«. [poudarili mi] Drugače rečeno; znanost računa bivajo- če, filozofija misli bit. Znanost torej potrebuje filozofijo za utemeljitev svojega početja, svojih temeljnih kategorij (prostor, čas, giba- nje...), znanost potrebuje filozofijo za refleksijo svojega početja, kot pravi He- idegger, »sama fizika ne more postati predmet fizikalnega eksprimenta«.2 1 Martin Heidegger, »Heideggerjevi od- govori (1969)«, Phainomena 13–14 IV, Lju- bljana 1995, str. 139. 2 Martin Heidegger, »Znanost in osmisli- tev«, Phainomena 13–14 IV, Ljubljana 1995, str. 29. PRIKAZI IN OCENE 239 Tu se najlepše vidi »razdalja«, ki loči Lecourta od Heideggerja: za Lecourta znanost je mišljenje in s tem vedno že filozof- ska, četudi se znanstveniki te filozofske raz- sežnosti misli ne zavedajo, čeprav nastopa v svojih »strdinah« ta misel/filozofija neza- vedno, čeravno imajo znanstveniki o svojem delu morda še tako zgrešene »kvazi-filozof- ske« predstave. Za Lecourta je povsem nemogoče, da znanost ne bi mislila, »kaj je prostor, kaj je čas in kaj je gibanje«. Osnovni zastavek znanosti je, da v »div- jih spekulacijah« gradi nove teorije in s tem objekte svojega proučevanja ter njim ustrezajoče metodologije, zato je povsem nesmiselno tudi Heideggerjevo instrumentalistično obravnavanje zna- nosti temelječih na tehniki. In če nas kaj učijo znanstvene revolucije, katerih primere navaja Lecourt, je to, da so bili osnovni zastavki teh revolucij prav novo formuliranje časa, prostora in gibanja ter njihovih medsebojnih odnosov.3 Kljub tej razdalji pa se ponovno po- stavlja vprašanje, kakšna je naloga filo- zofije/filozofov. Za Heideggerja so tu zadeve jasne: »Vsaka znanost počiva na temeljih, ki njej sami, in sicer prek vprašanj in metod njenega načina raziskovanja, že v principu niso dostopni. Toda vsak raz- iskovalec se tem temeljem lahko približa prek osmišljanja, ob predpostavki, da je odprtega duha in se s pomočjo njega od- loči, da se bo prepustil razgovoru s filo- zofijo.«4 Skratka, znanstvenik mora postati filozof-znanstvenik, filozofirajoči znan- stvenik, »popoldanski« filozof. In iro- nija je, da (pre)mnogi znanstveniki da- nes prav to počno v svojih »filozofskih« esejih, ki jih omenja Lecourt. Toda ne glede na to, da sta si Le- court in Heidegger v marsičem najdlje, pa nemara obstaja tudi točka, na kateri je Lecourt Heideggerju bliže, kot se zdi na prvi pogled. Kljub vsemu Lecourto- vemu – upravičeno – ostremu naspro- tovanju Heideggerju, njegovi pozitivi- stični, tehnicistični in »preroški« po- dobi znanosti (prim. str. 139–145), ki vključuje filozofijo kot utemeljiteljico znanosti, pa filozofija tudi za Lecourta ohranja neko priveligirano mesto, vko- likor se »v elementu filozofije različne forme mišljenja odpirajo druga drugi«. (str. 151) Strah Prav z afirmacijo znanosti kot miš- ljenja se želi Lecourt boriti tudi proti strahu pred znanostjo. Čeprav nastopa boj proti temu strahu že v naslovu nje- govega dela, pa Lecourt presenetljivo ne pove o njem nič več kot to, da je to skrit (nedoločen) strah [sourde peur]. Zdi se celo,da Lecourt s takšno opredelitvi- jo na nek način zapira obravnavo feno- mena; če je ta strah nekaj skritega/ne- določnega – je o njem sploh mogoče karkoli povedati? Seveda se na tem mestu odpira koč- ljiva situacija, ko je bralcu hkrati dan in odtegnjen »ključ« za rešitev osrednjega problema. Zdi se, da se odpirata vsaj dve možni interpretaciji. Prvič, strah lahko razumemo kot psihološko kategorijo, a v tem primeru ni povsem jasno, zakaj je za Lecourta 3 Seveda bi heideggerjanski odgovor na te očitke bil, da so to »menjave paradigem« samo na ravni bivajočega/pravilnosti, ne pa na ravni biti/resničnega. 4 Martin Heidegger, »Znanost in osmisli- tev«, op. cit., str. 33 in Martin Heidegger, »O vprašanju določitve stvari mišljenja«, Phai- nomena 13–14 IV, Ljubljana 1995, str. 52. PRIKAZI IN OCENE 240 ta strah skrit, nedoločen: znanost je namreč od začetka in na zelo očiten način zbujala mešanico strahu in upa- nja, entuziazma in groze, pri čemer je razumevanje nihalo med znanostjo kot »nevtralnim« inštrumentom, ki je le zlo-rabljen v različnih grozodejstvih, ali pa znanostjo kar kot neposredno »kriv- ko« za različna grozodejstva. Možno je tudi drugačno branje, v katerem je znanost prav kot področje čiste misli kar najbolj neposredno po- vezana z dimenzijo entuziazma, groze in strahu. Lecourtov skriti, nedoločni strah je treba v tem primeru navezati na to, čemur pravi Freud das Unheimliche kot tisto, kar je hkrati domače, znano in grozljivo, tuje. Znanost je sicer podro- čje največje svobode, divjih spekulacij, nenehno presega svoje meje itd., a prav zaradi tega je vseskozi v razmerju z das Unheimliche: »Razsvetljenski projekt se je lahko v svoji znanstveni in tehnični upodobi sčasoma polastil vse realnosti, jo napravil razpoložljivo (če uporabim heideggerjanski jezik), toda das Unhe- imliche je tista dimenzija, ki se je ne mo- re polastiti, čeprav je v zadnji instanci njegov proizvod.«5 S tem pa smo že na terenu neke druge znanosti – psihoana- lize, ki nam nudi drugačen spoprijem s strahom, ki ga poraja znanost. Matej Ažman 5 Mladen Dolar, »Strah hodi po Evropi«, v: Das Unheimliche, Analecta, Ljubljana 1994, str. 83. Prim. tudi Mladen Dolar, O glasu, Analecta, Ljubljana 2003, str. 18, op. 10.