V spomin:
PROFESOR DIMITRIJE VUČENOV (1911—1986)
Jeseni 1986 je v Beogradu umrl dolgoletni profesor srbske in slovenske književnosti na Filološki fakulteti beograjskega vseučilišča. Rodil se je 1. 1911 v Vukovaru, študiral Pa je na slavistiki zagrebškega vseučilišča in diplomiral 1. 1935. Pred drugo vojno je dve leti poučeval na celjski gimnaziji. Privržen bogatenju lastnega znanja in lepemu se je hitro priučil slovenščini in se jel seznanjati s slovenskimi slovstvenimi deli. S slovensko duhovno, kulturno in slovstveno dediščino se je odtlej zbliževal trajno in življenjsko povezano.
Po drugi vojni je Dimitrije Vučenov poučeval v Vršcu, nato pa je prešel na beograjsko slavistiko in tam 1. 1954 doktoriral. Zaradi organizacijskih zmožnosti in vseskozi izrazito konciliantnega delovnega sloga so mu kolegi podaljševali dekansko vlogo, tako da je Filološko fakulteto vodil od 1961 do 1969. Štiri leta je bil predsednik Prosvetnega zbora SR Srbije, vodil je tudi Kolarčevo narodno univerzo, znamenito beograjsko kulturno, literarno in znanstveno tribuno. Urejal je časopise Književnost i jezik, Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor in Letopis Matice srpske. Zaradi tvornega odnosa do slovenske književnosti, ki jo je vrsto let prevajal v srbščino, in uspehov v posredovanju slovenske kulture pri svojem narodu mu je Društvo slovenskih pisateljev 1. 1977 podelilo Zupančičevo listino kot častno priznanje. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je profesorja Vučenova spomladi 1981 izvolila za svojega zunanjega dopisnega člana.
Med knjižnimi izdajami del Dimitrija Vučenova je zlasti pritegnila pozornost monografija o satiriku Radoju Domanovicu (1959), ki sodi med temeljne monografije o srbskih piscih 19. stol., in knjiga razprav O srpskim realistima i njihovim prethod-nicima (1970, prim. SR 1971, 5, 334—339). Po vsebinskem bogastvu prednjači knjiga razprav Tragom epohe realizma (1981), zmožnosti modernega literarnodidaktičnega pristopa profesorja Vučenova pa kaže knjiga Domanoviceva satira kao pripovetka (1983). Vučenov se je vrsto let uveljavljal kot pisec srednješolskih slovstvenih beril 'n priročnikov, ki so doživljali nove izdaje in v katerih je zlasti lepo zajemal slovenska dela in ustvarjalce. Kakor je res, da se je veliko ukvarjal s književnostjo realizma pri Srbih, je poseben posluh za tenčine slovenske besedne umetnosti potrjeval v študijah ne le o realistih (Kersnik, Tavčar), ampak tudi o književnosti dvajsetega stoletja. Na simpoziju ob stoletnici Cankarjevega rojstva je v Ljubljani 1976 živo pritegnil slovenistični znanstveni krog z interpretacijo metode poročanja in pripovedovanja pri Cankarju (Jernejev pokušaj da uspostavi dijalog sa svetom oko sebe). Vprašanja ubesedovalne metode in poročanja je nad dvajset let vztrajno razčlenjeval ob delih iz srbske, a tudi hrvuške in slovenske književnosti (J. Ignjatovič, L. Lazarevic, R. Do-manovic, M. Glišič, B. Stankovič, A. Kovačič, P. Kočič, I. Andrić).
Izrazit izbor besedil, ki jih je Dimitrije Vučenov prevedel iz slovenščine, potrjuje njegov pretanjeni estetski okus. Uveljavlja in dopolnjuje se v njegovih spremnih besedilih (Hlapec Jernej, Martin Kačur, Hiša Marije Pomočnice, Agitator, Jara gospoda, Kalvarija za vasjo, Sedmina). Tudi drugim prevodom je ob ponovnih izdajah dodajal spremne študije in med temi se zlasti odlikuje študija o Tavčarjevi Visoški kroniki.
V strokovnem pisanju se je Vučenov nagibal k esejizmu. ki ima tako značilno tradicijo in veljavo v srbski besedni umetnosti in tudi vedi. Čutil je, da svojega bralca "°lj neposredno in bolj sproščeno usmerja k delom iz druge nacionalne književnosti, zlasti slovenske, če se nanj obrača v občcvalno prožnejšem slogu, ki je postal njegova odlika. Tako je predstavil tudi utemeljitelje moderne slovenske literarne vede, Ivana "rijatelja, Franceta Kidriča, Antona Slodnjaka.
Profesor Dimitrije Vučenov je bil k slovenski književnosti nagnjen po izrazitih estetskih merilih. To kaže izbor prevedenih besedil, to dokazujejo objavljene študije, potrjujejo pa tudi rodovi srbskih učiteljev književnosti in jezika, ki so se šolali pri njem. Dimitrije Vučenov, ki je nadaljeval delo predvojnega honorarnega profesorja slovenske književnosti na beograjski slavistiki Uroša Džoniča (1887—1968), prvega sistematičnega prevajalca slovenske književnosti v srbščino, je med svojimi slušatelji Vzgojil tudi naslednika. Profesorjeva asistentka Marija Mitrovičeva se je pod vodstvom svojega učitelja znanstveno habilitirala in uveljavila ter danes kot profesorica
slovenske književnosti nadaljuje in bogati njegovo delo. Literarna slovenistika živi na beograjski Filološki fakulteti skladno z drugimi vejami slavistike. Tudi to je ena od pomembnih zaslug pokojnega profesorja Dimitrija Vučenova.
Janez Rotar
Filozofska fakulteta v Ljubljani