M. JEZERNIK:
Božič.
godnji zimski mrak se je že lovil okoli hiše, ko je mati zaklicala v sobo: »Lucinka, pojdi orehe tret za po> tico. Pozneje pridem in ti pomagam!«
Lucinka je natresla orehov na mizo, potem je pa stopila po klešče. Na mizi je čudno završalo, kupa orehov ni bilo več, pač pa je bila vreča zopet polna. »Ali so orehi sami zlezli v vrečo?« se je smejala deklica.
Stresla jih je zopet velik kup na mizo in šla klešče iskat. Zgodilo se je kakor prvikrat. Tedaj je Lucinka pazila. Ko je jemala klešče iz omare, se je hitro obrnila in videla čudo. Orehi so se kar sami kotalili v odprto vrečo, nekateri so se pomikali na kratkih no= žicah kakor težki debeluharji, drugi so pa kar skakali čez počasne tovariše v zevajočo vrečo, kjer je šumelo, kakor da se raki grizejo iti prijemajo s trdimi kleščami.
Lucinka se je naslonila na mizo in kmalu razumela razburjeno vršanje orehov. »Ne dam se streti — pa ne dam! Ko me je še veter zibal na prožni veji, mi je pel uspavanko, ki mi še danes doni v mislih:
¦>V obleki  zeleni  te  zibljejo veje,
V  suknjici rjavi se skrivaj  zobetn.
V  zlatem pa plašču sc sreča tj smeje
V  vesefje otrokom, odraslim Ijudem.*
Tako je govoril trebušast oreh in se zakotalil v skrit kotiček.
»Mene tudi ne bo strla!« se je branil droben glasek. »Na veliko gobo sredi gozda je sedla palčkova babica in mi prerokovala tako: »Danes na orehu, jutri na jclki.«
»Meni je pa rekla velika krastača debelih oči, ki vidijo bodočnost: Med orehi visiš in listjem, a nebeški krilatci te bodo vkovali med zlate zvezde«
»Meni so ptički prerokovali.« »Meni je stara vrba pravila ...« »Ne damo se streti!« »Ne damo se ne!«
»Prav imate! Držite se! Ne obupajte!« so klicala drva iz zapečka. »Kar glejte!« In radovedni orehi so videli. Poleno se je zvezalo s po= lenom, družila so se v vitko deblo in suhe vejice so se spretno zasajale v novo drevo. Pred Lucinko je stala jelka, sicer še gola, vendar po= polna jelka in šuštela tako: »Sapice so mi pele:
»Zvezde boS zibala, o detecu snivala!«
Se nocoj se mi morajo izpolniti upi! Še nocoj!«
»Ha, ha! Nocoj, še nocoj!« se je oglasil veseli smeh debelih, rdeče< ličnih jabolk. Tako veselo so poskakovali v košu, da se je marsikate> remu porednežu ponesrečilo, da je cepnil na trda tla. »Nocoj, nocoj.
še nocoj!« so hitela pritrjevati in kimati. »Nocoj — da, da, glejte! Pst!«
Luč je ugasntta. Skozi okno je mesec lil siebrno reko v sobo. Na svetlih valovih so se gugale majhne zlate in bele pičice. Ko so se pri* bliževale, so postajale vedno večje in Lucinka je spoznala angele z nebes. Hitro so prijeli za smreko, jo postavili na mizo. Potem so obletavali golo drevo, jelka je ozelenela. Oprhutali so jo z belimi krili, zablestela je v čistem snegu in srebrnem ivju, pihali so vanjo, veje so se obtežile z dolgimi ledenimi svečami. Iz jerbasa so jim priletavala tjabolka, ki so jih lepo razporedili po težkih vejah. Dva zlata angela sta posvaljkala rjave orehe med rokami. Orehi so bili zlati. Druga dva angeta sta obešala zlate in srebrne ladjice iz orehovih in lešnu kovih lupin. Iz luninega žarka so angeli je* mali zlate zvezde, srebrne lunice in jih pri* trjali na tanke vejice. Na vrh jelke je kar sama priplavala velika svetla zvezda. Angeli so pa kar naprej zajemali iz srebrne reke: možice in punčke iz lecta, prozorne rdeče, zclene vrečice, polne sladkorčkov, majhna ptičja gnezda, bele golobčke, pisane balončke, sladke žepne urice, drobne košarice s figami. srebrne rožiče, zlate pomaranče. Končno so angeli zarajali okoli drevesa in opletli jelko z dolgimi zlatimi lasmi. Vsak krilatec je še pritrdil drobno voščeno svečko na vejice. Ko« likor angelov toliko lučk.
V tem je okno zažarelo v čarobni luči. kakor da bi se kresale vse zvezde širnega neba z mesecem in solncem. Skozi okno je namreč stopila sveta družina. Nepopisna rajska svetloba se je širila od deteta. obli* vala srečno mater in ovijala očeta rednika. Iz zapečka, kjer so sanjala polena, so se pomaknile jaslice pod jelko. Marija je položila detece v seno. Osliček in vol sta sopla in grela Jezuščka. Med pastirčke je pa pokleknila Lucinka.
Tedaj je Marija pogladila sinčka, da je odprl oči in dvignil ročico. Govoril je tako: »Lucinka, kam naj nesemo opleteno jelko?«
»Pusti jo nam, daj jo meni, ne odnašaj je!« To so bile prve misli, ki so hotele premotiti dobro deklico. Ko pa je pogledala v neskončno mile detetove oči, se je spomnila revne bolne sosede in njenih otrok Lenke, Jurčka in Anke.
»Lenki, Jurčku, Anki in njih bolni materi,« je zaklicala deklica. Marija se je srečno nasraehnila, sveti Jožef je pokimal, Jezušček ]e blagoslovil Lucinko. — Po lunini široki svetli cesti je stopala sveta
62
družina z vsem spremstvom skozi okno. Za njo so nesli angeli božično drevo. Bela cesta je vodila naravnost v temno okno sosedne bajtice.
Lucinka je ostala sama v temni sobi. Nenadoma nekaj pozvoni, vrata v drugo sobo se odpro, svit bajnega božičnega drevesa ji zasije. — Bilo je mnojio zavitkov pod jelko, na mizi, na stolih, povsod z istim napisom: »Dobri Lucinki«.
Drugo jutro zarana je tekla k sosedovim. »Lucinka, glej. Lucinka. pokusi. Tudi k nam je pri.šel Jezušček!« Tako so klicali otroci izpod krasne jelke. Lenka se je srečna zavijala v veliko mehko ruto in na= tikala tople rokavice. Jurček je moško korakal v novih škornjih, mala Anka je jedla kos potice in z drugo roko ščitila jabolka, orehc, lešnike in lepo slikanico. Bolna mati je od same sreče vstajala in rekla: »Meni pa je Jczušček prinesel zdravje.ce Zdaj šele se je Lu= cinka vdala neskončnemu veselju, saj je vedela, da je ona sprosila od božjeija deteta blagoslova za uboge sosedove.