Šolska postava v deželnem zboru. Posvetovanje o tej postavi je bilo zelo zanimivo, kajti 13. preteč. m. so se želje in misli mnogih serc razodevale *), in (a seja je bila za adresno debato naj važnejša, kar jih je bilo letos v naiem deželnem zbora. Oraenjeni predlog je meril na ravnopravuost slovenskega jezika v šolah,* in je v ta namen nasvetovalprenaredbe. Predlog je znan, tedaj ga nam ni treha ponavljati. Častiti čitatelji tudi vedo, da ta predlog ni obveljal. Zaveržen je bil, ker je po mislih nekterih g, g. poslancev nepotreben, še celo škodljiv za deželo. — *) Tukaj pa ne hvalimo presilnega krika, s kterim se galerija vdeležuje razprave; g. g. poslanci niso glediščni igravci; takošen krik obtežuje g. g. poslancem njih težavno službo, in strasti se še huje vnemajo, ker stranka stranki očita, da si je poslušavcev najela i. t. d. i>is. Kam pa meri ta predlog? Na ravnopravnost. Tedaj je tudi ta nepotrebna in Bkodljiva. To je jedro vse razprave. — Ko so uarndni g. g. poslanci visoko vlado vprašali, zakaj po vradnijah ne pišejo slovenskeruu Ijudslvu v domačein jeziku, je odgovorila vlada po svojem zastopniku: ,,To ne nckuliku gudi, sploh pa ni mogoče, ker ui soduikov in perovodjev za slovensko vradovanje". Narodni poslanci tedaj tirjajo, da naj se v kranjski deželi sole tako osnujejo, da se bota učila oba deželna jezika, in sicer tako, da bo prihodnjič mogoče po slovenski vradovati. Vlada pravi, da nima nič zoper izobraževanje slovenskega jezika, ker tudi ona želi ravnopravnosti po šolah, a kako se to izpeljati more, spada v njenu oblast. Tako imenovana nemška sli-anka pa pravi: nTega uikakor ne; blagostanje in sreča v deželi ste v nevarnosti, učenost bo škodo terpela, že dosti in še pieveč se je privolilo Slovencera, čas je, da se temu ustavimo". To je jedro vsega, kar se je govorilo in zagovarjalo od obeh strani, — Vse, kar se je slišalo iz nasprotnega tabora, smo že večkrat slišali in v raznih nam preprijazuih (!) listih brali — slavo neinške omike in duševno siromaštvo slovenščine — neobhodno potrebo, da se zgubi in se vtopi mali narod slovenski v nemškem —- grajanje in natolcevanje narodnih poslancev, kakor raož, ki se ne ravnajo po željah in potrebah slovenskega Ijudstva, teniuč zgolj po svojih idealih in praznih sanjarijah, ktere se nikdar spolniti ue morejo. 1. Slovenskema naroda očitati njegovo nevednost iu sirovost, pa braniti in zapirati mu pot, jemati mu edino mogočni ključ do omike, to ni ljubezen do naroda; kdor tako ravna, ni prijatelj narodov, nima prave poštenosti, drugače govori, drngače pa ravna, in za takošnu djanje ima Nemec prav dober pregovor: ,,Kdor terpi škodo, zauičajejo ga«. 3. Volja cesarjeva in beseda iz visocega prestola izgovorjena se glasi: Havnopravnost narodov, enaka bremena, enake pravice. Narod živi po volji božji in cesarjevi v deželi, dosihmal še ni (ako opešal ali spridil se, da bi bil obsojen k poginu, tedaj ga tudi vi — ki hvalite svoje izobraževanje, nikar ue pogubljujte; privoščite siromaku drobtinic od bogatinove mize, in ne jemljite ali kratite rau njegovih pravic! Slovenec se je veliko od JVemca naučil. Nemec pa od druzih narodov; oraika in učenost je za narode in Ijudstva; en narod je v teh, drugi ¦ v drugih rečeh izversten; ta jezik inia te , drugi drnge prednosti. Neinški jezik je evropejski, govori ga uad 40. milijonov Ijudi, radi se ga ueinio in se ga bomo tudi zanaprej učili, tega tedaj nikar ne branite in ne zagovarjajte in potrebe nikar ne povdarjajte, tega mi oe napadamo in nc tajimo, a ni mogoče, da bi se Ijudstvo sploh obeh jezikov učilo, tudi večina naroda ne potrebuje inostranskega jezika; vsakerau pa je desna roka bolj pripravna od leve, tedaj jo tudi večkrat rabi. Ko bi, postavim, kakošen rokodelec, ki se v domači ponemčevavni šoli *) ničesar ni naučil ali prav za prav *) Kakoršne so bile nekdaj povsod, . pi"' Daučiti ni mogel, naučil se med Nemci njihovega jezika in poštenega rokodelstva, prišedši v domačo deželo ptuje hvalil, domače grajal, bi mu nihče (oliko ne zameril, — ako pa učeni gonpodje ali še celo literati, ki vedu, čemu so vede in ueenosti, in poznajo pot do omike, resno terdijo iu zagovarjajo, da so narod mora poptujčiti, sicer ni srece in blagostanja zanj, kdo jiin bo verjel, da res kaj tacega mislijo ali verjaraejo! sleherni ve, da ujih ne vodi lastno prepričanje, temuč od poti, ktero so naslopili, 8e ne odvernejo, strast in maščevanje jiin kažete še daljuo pot. Ravno toliko vredno je vgovarjanje, če se bodo iskali učeniki po jezikih in ne po učenosti. Slavjanski svet je imel v vseh dobah dosti učenih mož; veliko njih je slovelo v neinški literaturi, sedaj bi se pa za 3 gimnazije in euo realko ne dobilo sposobuih niož! Tudi tega nihče ne verjaine, kdor količkaj ve, kako je po svetu. Narodni poslanci se ne ravnajo po željah Ijudstva, ktero jako čisla iu obrajta neinški jezik, in pošilja utroke v šolo, da bi ee ga nautili. Poslednje je či.slo resnično, in tega tudi nihče ne taji. Kmet čisla neiuški jezik, ker njegov jezik ne velja po pisarnicah; dajte mu v roke slovenska pisma, potrebe ne bo več; vradniki so zavoljo Ijudstva, pa ue ljudstvo zavoljo vi-adnikov; to spozna tudi vlada, in hoče vpeljati deželne jezike po pisaniicah. To pa naj hnjše bode (iste, kteri »o v pervi versti poklicani, da spulntijejo vladine ukaze, a nasprotujejo iz sebičnosti in Ramopiidnosti. Nemški jezik je potrebeu obertniku in tergovcu, da si ložeje slaži svoj kruh in dalje po svetu pride; tedaj se mora, kakor hitro je mogoče, podučevanje v tem začenjati. To po pravici rečeno, je bolj resnično od vsega, kar se je povdarjalo, in v tein .smislu je tudi iderska srenja prosila, naj ostane na njeni glavni šoli tako, kakor je bilo. Naj poprej moraino omeniti, da se satiio v šoli nihče ne iiauči do dobrega ptujega jezika. Prašajmo tega ali unega, kaku se je nemškega jezika naučil, in zvedili bomo, da je prišel med netnške družine, in tako se je naučil nemški. Te okoliščine se tudi sedaj ne bodo prernenile. Kdor pa kterikoli jezik elovniško ume, se hitro nauči ptujega. Dokler smo imeli čisto nemške sole, se večina otrok ni naučila ne nemškega, ne slovenskega jezika, tukaj govorim le od glavnih šol. — Odkar se po šolah nemiki jezik ua podlagi inaternega jezika uči, se otroci veliko bolj temeljito nemškega in tudi uekaj slovenskega jezika naače. *) Predlog pa nasvetuje, da bi se pervi dve leti podučevalo le v maternem jezika. Tu se pa vriva misel, ali bodo se otroci toliko nemškega jezika nančili, kolikor ga jim bo treba za višje šole, kolikor ga jim bo potreba, da si bodo svoj kruh služili. Pervo vprašanje je rešeno v načertu za realne šole in gimnazije, ostaue še drugo vprašanje. Kar ae tega tiče, nas pa skušnja nči, da večina otrok ubožnih staršev ne pride dn 3. malokdaj pa do 4. razreda glavnih šol, in potem se gredo učit kakega rokodelstva. Takošni topoglavi ali zanemarjeui otruci o- *) Vzrok pa, da se učenci v ljudski šoli ne nauče dovolj slovenskega, je naj več 1) da manjka za ta nauk potrebnega časa in 2) da imamo za to premalo eposobnih učiteljev. Pia. 2 stajajo v 1. ali 3. razredu po več let. Koraaj da poznajo slovenske čerke, inieli bi se učiti nemškega brauja, to pa presega njih moči in od leta do leta zaostajajo. Bolj obdarovani in pridni otioci pa ae bodo v 3. in 4. razredu glavnih šol, rekel bi, toliko nemščine naučili, kolikor je bodo potrebovali, in po okolnosti se v nji dalje urili, — slahejši otroci se bodo pa vsaj v maternem jeziku naučili brati, pisati in številiti. — Koliko bo nemščina pri tem škode terpela, se ne more tako na tanko in gotovo izšteviliti, kakor da je 3 X 3 ~=. 4. Od kod pa pride, da imajo nekteri gospodje, kar nemšeino zadeva, tako tanko vest in toliko skerbi za ljudstvo, da jim je še vse premalo nemščine po šolah, ker je vendar očitno znano, da ponernčevavne šole narodu kar nič niso koristilc, da je narod v naj potrebnejših rečeh ostajal biez podučevanja in tako zaostajal za svojim sosedi. Ta Ijubezen in skerb je sumljiva in javaljtie izvira iz čistega vira; narod, večina narnda je, za kterega je pervo skerbeti po iii/.jih šolah; tiarod ostaja v deželi, njemu so drugi naaki potrebnejši od inostranskih jezikov. Poslanec g. Dežman je rekel, da hoče tej oglajeni frazi krinko z lica potegniti, a mi mislimo, da so si gospodje poslanci zagovorniki nemščine saini sebi šemo z lica vzeli. Se odmevajo po dvorani deželnega zbora besede, ktere sta govorila g. g. poslanca grof Auersperg in Dežnian za povzdigo šolstva in ravnopravnosti jezikov v deželi in sedaj — Kaj slabo se je vjemalo, ko je ravno poprej poslanec g. Kroinei duhovščino napadal. ker je katoliška, in nemškutarska noče in po svojem namenu tudi ne sme biti, poslanec g. grof Auersperg pa je rekel, da se je — se ve da v naj žlahnejšem pomenu — še vse premalo ponemčevalo. Kaj se to z drugimi besedarai pravi, kakor: poprimite se nemškega jezika, potem bote nčeni, omikani, požlahnjeni, sicer pa ostanete siroveži. Ali je g. Krorner tudi iz prepričanja ali iz Iastne skušnje govoril, ko je rekel, da so svetinje po ozarah pobirali in iz plota si križe lomili! Sicer je že gospodu poslancu nekdo povedal, da bi bilo bolje, ko bi po cesarjevih besedah za ravnopravnost skcrbel; gospodu deželnemu sodniku pa taka odkritoserčnost slabo prisluje. Njih veličanstvo so poklicali deželne zbore, da bi se posvetovali o postavah, deželi koristnih. Namesti tega pa se dragi čas trati s prepiri in z osebnostimi ,,et peccatur extra in intra muros lliacos", Ijudstvo zgublja vse zaupanje do takošnih zborov, ker se ne posvetuje o blagru dežele, marveč se strasti rede in goje. In od takega deželnega zbora tudi ni pričakovati, da bi bil kdaj slovenskemu naiodu bolj pravičen. Slovenci pa zaupamo visoki vladi; dala nam je več, kakor je bilo zopernikom ljubo, in nadjamo se, da bo HČasoma dala nam vsega, česar je obljubila vsera narodom mnogojezične Avstrije. M. Močnik.