LJUBLJANSKI ČASNIK.
M
V petih 7. Hožniha
18ČO.
»Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta t gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese T gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje'. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Priinumera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
Politiške naznanila.
Prijazen svet v zadevali zemljišniga opro-stenja.
(Iz „Novic.")
Distriktne komisije so pričele svoje opravila zastran zemljišniga oprostenja, da bi z vsakim kmetam storile prerajt, kaj in koliko da bo imel za urbarske davke in desetino odškodnine plačati. Povedano je bilo že dostikrat, da bodo kmetje le eno tretjino (en driteljc) plačila odrajtali v cesarske kase , in nadjali smo se, da bo vsak poprejšen podložen že komaj čakal tiste imenitne ure, v kteri bo ne le po besedah temuč tudi v djanju odvezan za vselej vsiga zemljišniga podložtva.
Komaj pa se je perbližal ta željno dočako-vani čas, in kaj se sliši ? Sliši se, de med tem, ko se oprostivne dela večidel v lepim redu opravljajo, sem ter tje vunder nekteri kmetje nočejo priti k distriktni komisii, da bi storili rajtingo. Prav neljubo nam jekajtaciga slišati. Taki oterpnjenci so enaki tistimu ku-javcu, kteriga lačniga h kosilu kličejo, pa noče priti, — kaj se mu zgodi ? lačen je, in je le sam tega kriv! Tako se bo tudi godilo vsih. tistim, kteri vabljenja distriktnih komisij ne po-rajtajo , zakaj 104 ukaza 12. septembra p. 1. razločno pravi: „ako se primeri, deedenali drugi vdeleženih brez veljavniga izgovora ne pride ali de se izvedenja prinesti brani, ima distriktna komisija oblast odkupnino določiti, in tisti, ki ni prišel, ali ki je izvedenja za-deržal, nima pravice pritožbo storiti". Tudi pri navadnih tožbah se tako godi, če toženec k dnevu ne pride, bo v kontumacijo obsojen, in plačati mora, za kar je bil tožen. Ravno tako se bo tudi v teh zadevah godilo, — kdor ne pride k rajtingi, bo plačal, kar se mu bo določilo, in pravice ne bo imel, se naprej pritožiti.
Prav potreba je tedaj , de vsaki sam pride, de zamore marsikaj razjasnili, kar je morebiti napčno naznanjeno. Desetine se bojo scer po katasterski meri in ceni obravnale; pa od tistiga časa, ko se je kataster vpeljal, se je morebiti že kaj spreminilo, ena ali druga zemlja ni morebiti z desetino od desetnika prav naznanjena ali morebiti ni s tolikšno desetino obložena, kakor je skazano itd. Marsiktera zmota se zna nevedama in nehotama vriniti. V vsih teh zadevah je torej potreba, de kmet pravo razjasnjenje sam da. Primerilo se je pri eni distriktni komisii, de je desetnik kmeta v prerajt desetine po katasterski ceni djal, ktera je vergla vsako leto 19 goldinarjev. Kmet pride k rajtingi in prinese spisano pogodbo, v kteri je bil njegov sprednik desetino za vsako leto s 5 goldinarji odkupil. Komisija je to pogodbo za veljavno spoznala. Kaj bi se pa bilo zgodilo, ko bi kmet ne bil prišel? Zanaprej bi bil mogel vsako leto 19 gold. namest 5 gold plačevati. To bi se bil za ušesam praskal!
Ravno tako se sliši, da nekteri nočejo protokolov podpisovati ali podkriževati. Tudi to je napčno. Ako nima kdo kaj zoper prerajt
odškodnine opomniti, tudi vzroka nima, seza'
znamvanju protokolov odtegniti. Pa mu tudi to nič ne pomaga, ker ima protokol tudi brez tega podpisa ali križa veljavnost za plačilo.
Na dalje je na znanje prišlo, da nekteri nočejo jemati razsodb, to je, tistih listov, v kterih je letno plačilo in celi kapital odškodnine zapisan. Ako teh listov noče kdo sam vzeti, se mu ta razsodba po dostojnim sod-ništvu donese.
Vsako tako kljubovanje tedaj ne pomaga nič, ampak le spričuje, da nekteri ne spoznajo imenitnosti te obravnave, po kteri se bo gotovo stan kmetijstva poboljšal.
Ne mislite, da bo vas kdo kaj zapeljal; sej nobeden ne more misliti, vam novih davkov naložiti, ampak vas po postavah zemljišniga položtva za vekomej odvezali. Verjemite, da gospodje, kterim je to delo izročeno, niso — kakor nekteri mislijo — najemniki grajšinskih gosposk; ampak oni so služabniki Cesarja, ki je imenitno postavo oprostenja za blagor tav-žent in tavžent kmetov poterdil. Gospodje distriktnih komisij imajo postavo na tanjko predpisano , po kteri morajo ravnati, de se nobe-nimu krivica ne zgodi. Če pa kdo misli, da ima veljaven vzrok pritožbe; naj ga da na znanje; gotovo bo uslišan, če je njegova pritožba pravična. Da se pa zve, kje de koga kaj teži, mora sam priti, da pove, kar mu prav ni. Pomislite le enmalo, koliko težav in koliko postav ste poprej imeli, ko so vaše zem-Ijiša še podložne bile, kolikrat ste mogli k grajšinam za to ali uno reč hoditi, kolikrat na tlako cepljati, davke nositi, žitnico voziti itd. in če se vam je kaj napčno zdelo, kolikrat ste mogli daljne pota storili do kanlonskih komisij in kresij, in še pri vsiin tem je dostikrat po več letnih dragih pravdah vse pri starim ostalo. Ali zdaj — zdaj — ko je čas prišel, da imajo vaše posestva rešene biti te-žavniga podložtva, zdaj se pa kujate in se preč obračate od tistih, kteri so zato postavljeni, vam težko butaro preč vzeti! Naj vam ne bo ta poslednja pot za oprostenje svojiga zeinljiša tako grenka; storite jo radovoljno in pokažite, de ste vredni in zavedni postati svobodni der-žavljani!
Mi, ki ste nas v deželno komisijo za svoje namestnike izvolili —ml mislimo po svojim poklicu ravnati, da vam očitno in prijazno svetujemo kar je prav, in da vas odvernemo od vsiga, kar je napčno in škodljivo.
Ambrož. Matavšek. Lukanič^
Avstrijansko cesarstvo.
Ljubljana. „Novice" pišejo: V poslednjih Novicah smo povedali, de je bil svitli nadvojvoda Janez s svojo gospo in s svojim sinam v Ljubljani čez noč; drugo jutro, to je, danes teden zjutrej ob štirih se je pa že spet na pot v Terst podal, kjer bo delj časa ostal. Mi-lostljivi knezoškof in odbor kmetijske družbe je sprejel g. nadvojvoda v gostivnici pri Ma-liču, kjer je čez noč ostal. Komej je ljubez-njivi gospod s kočije stopil in gosp. škofa in odbor kmetijske družbe prijazno pozdravil, so
bile njegove perve besede: »Vaše nove po-
stave Ckmetijske družbe) so prav dobre; z veseljem sim jih bral, in se prepričal, de ste jih kaj dobro zadeli". V daljnim pogovoru je pohvalil nadvojvoda dela kmetijske družbe, ktere ravnanje v poslednjim času mu je dobro znano. „Prav imate" — je g. nadvojvoda dalje rekel — „popolnama prav, de svoj domač jezik pridno obdelujete, ker brez tega ni pod-učenje ljudstva mogoče; tudi mi bomo za svoje Slovence na Štajarskim pridno skerbeli in do-zdajni nemški časopis kmetijske družbe v nemško-slovenski tedenski časnik spremenili po izgledu „Novic", kteri bo obsegel v 1. razdelku kmetijske poduke, v 2. razdelku postave, ktere ljudstvo zadevajo, in v 3. razdelku vse ime-nitniši novice, vesele innevesele, ker je bolje, de ljudstvo v časniku resnico zve, kakor de laži po potih pobera, ktere mu dostikrat malopridneži natvezujejo. Veliko se imamo pogovoriti zastran podružnic in zastran pridobitve novih udov v družbo, ker naše prizadevanje mora biti vsaciga pošteniga človeka, ki zamore le kolčikanj kmetijstvu koristen biti, vdružtvo vzeti. Zato bom, kadar iz Tersta nazaj pridem, nekoliko časa pri vas ostal, de se bomo zastran vsiga pogovorili in de mi boste tudi svojo novo kovaško šolo itd. pokazali". Na prošnjo odbora, de naj bi nam g. nadvojvoda prihod v Ljubljano naznaniti blagovolil, de bi zamogli tudi svoje ude iz dežele skup poklicati , nam je obljubil, o pravim času ta dan naznaniti. Že davnej nismo vidili g. nadvojvoda tako veseliga kakor je sedaj bil. S serčnim veseljem naznanimo to vsim udam kmetijske družbe in jih že naprej povabimo, de pridejo takrat, kadar jim bo odbor veseli prihod nadvojvoda na znanje dal, prav obilno k zboru v Ljubljano. Gotovo se bo vsacimu ta pot splačala.
Ljubljana. Njihovo veličanstvo je z naj-vikšim sklepam od 7. vel. Travna t. 1. blago-volno dovolilo, de se perva po najvikšim sklepu dd 22. Kozoperska p. 1. za leto 1851 ustanovljena obertnijska razstava na Dunaju do spomladi 1852 odloži, in stanovitna komisija sostavi, ktera ima ob enim vodstvo oberlnij-skili izdelkov prevzeti, ki se imajo v spomladi 1851 k razstavi v Londinu iz vsih cesarskih dežel poslati.
Ob enim je Njihovo veličanstvo dovolilo, de se bodo stroški za lo pošiljanje potrebni, in zlasti tudi stroški za prevožnjo izdelkov, ktere bo imenovana komisija za razstavo v Londinu vgodne spoznala, iz deržavne zakladnice plačali.
Ta komisija bo imela svoj sedež na Dunaju, razun te bodo pa tudi podružnice v Pragi, Feldkirhu in Milanu.
Austrijanska. Iz Dunaja se v „Grazer Ztg." 1. junija piše: Prusija med Erfurtam in Tor» gauam kakor tudi na češki in Silezški meji po 60,000 vojakov postavlja. Tako pove naj novejši naznanilo.
Tedaj je 120,000 Prusov, ako je to res, za vojsko pripravljenih. Torej se ni čuditi, de se dvajsetice na Avstrijanskem vedno bolj zgubujejo, de se povsod na uho čudne reči
pripovedujejo,de bodo počasi še naši bakreni
krajcarji zginili, zoper koga bi bile pač te pruski puške namenjene , kakor zoper Avstrijo, ktero hočejo pokoriti?
Ali se je to morebiti zavolj namena kralja umoriti zgodilo, ali je morebiti kaka zveza z Avstrijo in Rusijo tega vzrok, de bi združena armada Pariz obiskala? Sej je car ravno v "VVaršavo prišel, kjer je silno vojakov.
Naj pruski kabinet vojsko pripravlja, kakor hoče Avstriji škodovati, bi se zastonj priza deval. Tudi Avstrija ima dva vojaška oddelka vsako uro pripravljena naprej udariti. Eniga na Češkem in druziga na Vorarlberškem; tud na Bavarskem se vojaki zbirajo; vendar me nimo, de jim ne bo treba sile rabiti.
Mogoče, de bi punt v Parizu, ki dolgo ne more več odlašati, važne dogodbe tudi v teli deželah zamogel zbuditi; pa kdo se bo dandanašnji z rečmi, ki so mogoče, ubijal in kdo bi se strašil 120,000 Prusov, ker, ako b Prusija res mislila na Avstrijo udariti, bi sama sebi meč v drob zasadila; vojska s Prosijo , posebno v današnjh dnevih, bi se zamo-gla le z zmago Avstrije končati.
*	Iz Dunaja se piše v „D. Z. a. B." de sc knez Sclnvarcenberg ni le zavolj nemških zadev, ampak tudi zavolj novih vravnav na Ogerskem v "VVaršavo podal.
** Predpis zaderžanja za vradnike ministerstva kupčije je bil imenovanim ravno naznanjen. Vradniki se opominajo,de morajo podložni biti in od vradnih opravil molčati, naravnost se jim pove, de je presvitli cesar ukazal s tistimi, ki vradne zadeve okrog trosijo,
hudo kaznovati, in jih iz službe spustiti.
*	Pravijo de je avstrijanski cesar Deaku lastnoročno pismo pisal, de bi k posvetovanju v ogerskih zadevah prišel.
*	Med začasnimi naredbami, ki se bodo o kratkem naznanile, so tudi gledišne postave, ki se že zlo težko pričakujejo.
Stajarska. V Gradcu so 1. junija udi der-žavniga zastopništva prisegli vpričo višiga pro-kuratorja štajarske kronovine, doktorja Rai nerja. Deržavni zastopnik deželne sodnije v Celju in skor vsi deržavni zastopniki kan tonskih kolegijalnih sodnij so k ti slovesnosti prišli. Proti koncu tega mesca se bodo na odločene kraje podali in svoje opravila pričeli.
Horvaška. Cela Horvaška in Slavonska dežela z primorjem vred se bo razdelila v 6 županij (Kreise): v zagrebško, varazdinsko, križevsko, reško, požeško in verovitiško. Na čelu vsake županije bo stal en župan (krožni predsednik), 4 njih bodo dobivali po 3000 gold. dva pa po 2500 gold.
Županije bodo razdeljene v sreze (kantone). Vsih srezov bo SO, in na čelu vsakiga bo stal en podžupan (kantonski poglavar), 10 njih bo imelo po 1800 in 10 po 1600 gold.
(Jtigosl. Nov.)
Moravska. Iz Olomuca se v „Grazer Ztg." piše: Spomladi pretečeniga leta so se nekteri ki so se Evrope naveličali, v Ameriko podali, so si tam zemlje nakupili in kmetijstva lotili. Perve pisma, ki so jih iz nove domovine pisali, niso nikdar zamogle Amerike prehvaliti, od svobode in bogastva so mnogo govorile. Te dni pa pride eno pismo vse drugačiga zapo-padka. Novi naselniki so se sperli in kolonijo zapustili. Mnogo njih je popolnamo na bera-ško palico prišlo, in se mislijo spet v Evropo verniti. Pravijo, de je zemljo obdelovati pre-teško, de noče roditi, in de so zato nakuplje-ne posestva zopet zapustili in se v mesta po srečo podali, kjer se jim pa še hujši godi.
Tirolska. V Inšprucku se je davek za pse po dolgih pogovorih vpeljal, in 4. t. m. se je začel pobirati. Letni davek znese od eniga psa 2gold. Psi, ki so davku podverženi, se morajo pred komisijo za to postavljeno pripeljati. Samo ačene, ki še ni 4 mesu staro, je davka pro-
sto. Davku podverženim psam se davkne marke na vrat obesijo. Vsak pes, od kteriga se ni davek plačal, je lastnina konjederca, in vlastnik psa mora zraven še 6 gold. kazni plačati. — Gotovo bi ne bilo nespametno, ako bi se ta davek tudi v drugih krajih vpeljal, ker bi se s tem število nepotrebnih psov pomanjšalo, in marsikak košček bi se ubogim podal, kteriga jim sedaj psi odtegnejo; in dohodki tega davka bi ne bili ravno majhini, in bi se zamogli za kako koristno napravo oberniti, davek sam pa bi nobenimu težko ne stal, ker kdor zamore pse rediti, gotovo tudi zamore od njih davek plačati.
Ogerska. Iz Pariza se piše v „MagyarHir-lap", de imajo Madjari v Ivutahii zlo hudo Samo Kazimir Batthyanyi ima posebno stanovanje. Ivošutu so ga sicer obljubili, ali dobil ga še ni. Vsi beguni z generali vred stanu-
le eno
eni kosami, generali imajo vsi skupej sobo. Le malokdaj jim je pripušeno v mesto se sprehajat iti, in še tistikrat le z spre-mništvam straže. Zdi se, kakor de bi bili zaperti.
*	Med pismi, ki izvirajo iz madjarske vojske so se tudi dopisi Beina na Košuta najdli, ko je bil v Hermanstadtu. Po teh pismih zvemo, de je Bem takrat na Sedmograškem zmagovavec bil, in de je Košuta prosil, de naj zmaganim Sachsam in Romanam prizanese. Al Košut ga ni bogal, ker je fajmoštra Rotha in mnogo drugih ukazal umoriti. De milost v revolucijski madjarski vojski ni voditeljka bila, je dobro znano.
#	Poveljnik ogerske armade je sledeči vojaški razglas izdal.
Vojaškimi! poglavarstvu je že popred več naznanil prišlo , de se pobegnjeni in že v vojake vzeti honvedi z oboroženo roko tistim zo-perstavijo, ktere vojaško poglavarstvo pošle, de bi jih polovil/.
Ker sc je nedavno spet to pripetilo, toraj vojaško poglavarstvo naznani, de vsak hon-ved , ki je pobegnil in se potem pri volitvi zo-perstavil, stojni sodbi prepade, in de bo po 18. vojaškem stavku pri vojaški sodbi k smerti na višale obsojen.
Poterjenje te obsodbe je zadevajočimu krož nimu vojaškimu poveljniku izročeno.
Ker je zraven tega znano, de civilne osebe Dobegnjene honvede skrivajo, spozna vojaško joveljništvo za potrebno, ukaz od 19. septembra 1849 z noviga v veljavnost vpeljati, po kterem vsaka civilna oseba, ki kakiga c. k. vojaka, ki je popred v armadi vstajnikov služil, k pobegu pregovori, pobegnjeniga skriva, mu k begu pomaga, ali na kako koli vižo pod-jera, vojskini ali po razmerah tudi stojni sodbi prepade.
De se to povsod zve in vpelje, moram tudi ukazati, de komisije za nabero vojakov to reč vsakimu v c. k. armado vzetimu honvedu v domačem jeziku naznanijo , de se nobeden ne bo mogel z nevednostjo izgovarjati.
Haynau , vojaški poveljnik. Sedmograško. 25. maja je c. k. civilni in vojaški poglavar "VVohlgemuth sledeči razglas izdal:
Med zadnjim revolucijskim vrenjem je v ko-rosbanj aerskem kantonu več premožnih žlaht-nikov tamošnjc posestva zapustilo, in do zdaj jih še večidel ni bilo nazaj.
Med tem, ko jih ni bilo doma, so bili ta-mošnji javni vradniki primorani v občni blagor, kakor tudi v korist posameznih, poljske pridelke nepričijočih posestnikov, ki bi se bili na polji pokončali, pod streho spraviti in jih do prihoda žlahtnikov pri zadevajočih občinah shraniti, in so potem spet polje ukazali na enako vižo obsejati, in druge x-eči pa so v prid nepričijočih v najem dali.
se je mir vstanovil, ni na svoj dom, in ker je gospodarstvo njihnih posestev če dalje težji, se vsi posestniki, kterih do zdaj še ni bilo v ko-riisbanvarki kanton, opominjajo v šestih tednih na svoje zapušene posestva se verniti, ali pa potrebno poročiti, kaj de se ima s posestvi storiti, sicer bodo mogli hude nasledke sami sebi pripisati.
* „Siebenburger Bote" naznani sledeče obsodbe klauzenburškiga vojaškiga sodništva.
1.	Ladislav Lukats iz Klauzenburga na Sedmograškem rojen, c. k. častnik v armadi, in
2.	Jožef Hofstadter, iz Temišvara v Banatu rojen, c. k. častnik barona Sivkoviča 41 peš-niga polka sta bila zavolj velike izdaje zraven zgube svoje službe in zapada celiga premoženja, in sicer pervi k smerti na višale, zadnji k smerti s kroglo obsojena. Njegova pre-vzvišenost vojaški in civilni poglavar na Sedmograškem svobodnik od Wohlgemuth je te sodbe na poti pravice poterdil, na poti milosti pa odločeno kazen za Lukats-a zavolj mnogo zlajšlivih okoljšin na petletno, zaHofstadterja zavolj mladosti in drugih zlajšlivih okoljšin na desetletno ječo v terdnjavi brez železja pomanjšal.
3.	Samuel Fiillop, iz Sontlye na Sedmograškem rojen, privatni učitelj v Klauzenburgu, ki je bil kervavi sodnik v Klauzenburgu, in je fajmoštra Štefana Ludovika Roth-a zavolj znane udanosti k avstrijanski vladi, k smerti obsodil in obsodbo izpeljal, je bil po pregledu preiskovavnih pisem, od višje oblasti zavolj velke izdaje zraven zgube vsiga premoŽenja k smerti na višale obsojen, njegovo veličanstvo je pa to obsodbo na ŽiOletno ječo na terdnjavi v železju ponižalo.
4.	Emerik od Kerestes iz Csis-Banfalve na Sedmograškem rojen, c. k. častnik scekler-skiga enajstiga polka, je bil zavolj velike izdaje zraven zgube svoje službe in celiga premoženja k 201etni ječi na terdnjavo obsojen; to sodbo je pa civilni in vojaški poglavar na Sedmograškem svobodnik od Wohlgemuth zavolj zlajšlivih okoljšin na šestletno ječo na terdnjavi v železju ponižal.
5.	Auksencij Illieš od Borgo Tiha na Sedmograškem rojen, gerško-katolški fajmošter pri sv. Jožefu, je bil zavolj pomoči k puntu in javniga silodelstva v Gletno ječo obsojen.
6.	Marko Gergely, v Ivis-Solyoinos na Sedmograškem rojen, zavolj vdeležtva pri vzetju premoženja zvestih deržavljanov, nezvestobe in skrivanja Košutovih bankovcov k petletnimu delu na terdnjavi v lahkem železju.
7.	Peter Madarasi v Klauzenburgu na Sedmograškem rojen, zidar, ker je skušal tri pro-stake od polka Sivkoviča k nezvestobi zapeljati, k Gletnimu delu na terdnjavo v težkem železju.
8.	Pavel Burian iz Balasa - Gyarmath na Ogerskem rojen, knjigoteržec v Klauzenburgu, zavolj razžalenja njegoviga veličanstva v drugem redu k 41etnimu delu na terdnjavo v lahkem železju.
9.	Ludovik Verres, iz Okas-a na Sedmograškem rojen, župan, zavolj skrivanja eniga politiškiga hudodeljstva k dveletnimu delu na terdnjavo.
10.	Juri Szentpeteri, v Klauzenburgu na Sedmograškem rojen, strojar, zavolj punta in ubojstva; JuriKovats, kmet, in Štefan Molda-van, delavec, oba iz Klauzenburga, zavolj vdeležtva imenovanih hudobij, in sicer Szentpeteri k o-, Kavats k 2- in Moldovan k llet-nimu delu na terdnjavi.
11.	Ludovik Musuai v Zilahi na Sedmograškem rojen, bivši honved, zavolj razbojstva nad valaško ženo Nastazio Gyurizani doprineše-niga k lOIetnimu delu na terdnjavi v težkem železju.
Ker pa imenovanih gospodov tudi sedaj, ko[ 12. Žiga svobodnik od Inczedi, v Froti na
Sedmograškem rojen, je bil spušen, ker se ni spričalo, de bi bil 12 posestnikov ustrelil, česar je bil zatožen.
13. Mihael od Kapos, v Gyoro Monostru na Sedmograškem rojen, je bil spušen, ker se ni spričalo, de bi bil več Romanov ustrelil, česar je bil zatožen.
Lombardo - beneško kraljestvo. C. k. vojaško poglavarstvo v Vidnu je 27. maja naznanilo, de so bili na več krajih vpretečeni noči cesarki gerbi vzeti. Torej se vsak opominja razun duhovnov, ki po svoji dolžnosti k bol-nikam hodijo, kakor tudi zdravnikov in babic, po enajsti uri se ne več na ulicah prikazati. Kdor se pozneje na ulicah zapazi, se bo znperl.
Tuje dežele.
tiosna. Iz Bosne se čuje, de je vezir Ta-hir paša v Travniku umeri. Ako se ta novica, za ktero ne moremo porok biti, poterdi, bi vstajniki v Bosni gotovo mirno domu šli, ker so se le zoper vezirja bojevali.
Nemška. Mestni odborniki silezškiga mesta Lignic so predlog kralju zavolj srečne rešitve svoje veselje naznaniti z veliko večino zaver-gli. „Sch. Ztg." od tega pravi: „Mi se temu ravnanju ne čudimo, nad pogumam tistiga, ki je ta predlog storil, se pa zlo čudimo."
* Iz Koblenca sc 29. majnika naznani, de je po telegrafu tamošnjimu vikšimu vojaškimu oblastništvu povelje prišlo precej štiri kompa-nije kanonirskiga regimenta na noge spraviti; kakor se zdi se bodo na francosko mejo pomaknili. To kaže nekoliko, kani de je pruska
armada namenjena, klefa se ima, kakor sc sliši, v dveh velikih razdelkih zbrati.
Laška. Turinski nadškof je ravno pred svojim obsojenjem sledeči protest iz ječe naznanil:
Globoka žalost, ktero moje serce čuti, ko moram viditi, kaj se v teh žalostnih časih vse zo^er našo sveto katolško vero in nje služabnike brez prenehanja govori, se je s tem še zlo ogrenila, de je gospod minister pravice (Siccardi) v seji 16. maja rekel, de večidel duhovnov postavo od 9. aprila za dobroto spozna.
Za resnico ne morem zapopasti, kako se more kaj taciga v obličju sedajniga slovesni-ga izreka vsih škofov celiga kraljestva izreči, in celo, ako bi to pri drugih duhovnih res bilo, bi ta izrek samo ude brez glave zadeval, pa hvala Bogu, temu ni tako!
Nekteri samostanski duhovni,ki so jarmsamostanske pokornosti že otresli, ali bi se ga še radi znebili, nekteri duhovni, ki s posvetno nošo in pohujševavnim življenjem svetosti svojiga stanu nečast delajo; nekteri drugi še, ki so z krivimi teorijami oslepljeni, ki niso le svojim škofam, ampak tudi katolškimu poglavarju , rimskimu papežu prederzno pokoršino odrekli — to so tisti, od kterih gospod minister zamore govoriti; res de jih je še preveč pa v primeri z veliko množico dobromislečih jih je le malo, ki ne zaslužijo, de bi se za podporo kako terditve jemali. Ne zderžim se zagotoviti, de z majhno izjemo vsi duhovni v posameznih škofijah kraljestva, kakor pripravni bi bili se tej postavi podvreči, ako bi se bila z porazumljenjem apostolskiga prestola dala, te postave po nikakem za dobroto ne spoznajo.
Ker vendar za tiste duhovne, ki pod mojo oblastjo ne stoje, nimam govoriti, ne morem nikakor opustiti, glede duhovnov turinske škofije besedam ministra naravnost oporeči, kar s tem storim, de pohujšanje odvernem, ki bi na duhovšino padlo, ktero poznam, častim, ljubim.
V ječi v Turinu 19. maja 1850.
Luigi nadškof.
Turška. Iz Pere se piše: Pregovor pravi, de v Carigradu tri nadloge gospodarijo : kuga, tatje in ogenj. Ako perva poneha, se gotovo
od obeli drugih tega ne more reči. Še le 14. februarja je bil velik ogenj, pri kterem sta bila poslopja avstrijanskiga in francoskiga poslanca v veliki nevarnosti. Tega bi ne opomnili, ako bi pri tem posebniga značaja Turkov in njih stanja ne zapazili. Pomoč pride pred drugim prav pozno. Počasi pridejo pašati eden za drugim k ognju in neskončne zmešnjave napravijo. Gasivci so sicer v poslednjem času vojaško napravljeni, pa svoje dolžnosti ne poznajo in zraven še ropajo. Značaj narodov se pri takih priložnostih v Carigradu bolj natanjko razloči, kakor v vsakem drugem mestu. Od vsih strani z divjim vpitjem Turki prihru-me, in ko na mesto pridejo, zijajo v ogenj, ako turško poslopje ne gori, in če mnogo denarjev ni, ktere bi si zamogli osvojiti. Z prijaznim šeptanjem se Francozi približajo, An-gličani hitro pridejo, in Rusi v popolnama vojaškem redu prikoračijo.
Francoska. Telegrafiško naznanilo pove, de je bila volitna postava z 433 zoper 241 glasov poterjena.
Španska. Mnogo se govori, de hočejo Kar-listi z noviga punt napraviti. Tabart pa punta ne mislijo samo na mejah ampak po celem kraljestvu začeti.
* Špansko - angleške razpertije so poravnane.
Dansko. 23. maja je pred Kopenhagen ruska vojaška barka prišla, pričakujejo jih še več, — celo brodovje. Ako bi rusko brodovje res prišlo, bi gotovo tudi angličansko ne mudilo.
Angleška. Iz Londona se piše, de se pričakuje, de bo lord Palmerston neapolitanski vladi enake tirjatve naložil, kakor jih je ger-ški vladi. Parobrod Spit-fire je že z naznanili v Neapel šel.
Amerika. „Pester Morgenblatt" prinese iz New-Jorka dva pisma eniga ogerskiga častnika komarnske posadke, iz kterih sledeče vzamemo:
24. februarja smo prišli v te dolgo zaželje-no deželo, v Ameriko. Po morju smo se na angleškem parobrodu 10 celili tednov vozili, ker smo se mogli z neskončnimi viharji bojevati, kterih je en sam, ki se je v sredi januarja začel, 18 dni terpel,in tako divje razsajal, de se je leva stran poškodvala in kermo zlomilo, mi pa smo v obupu smerti čakali. Vendar smo bili rešeni, ker nam je šotiški brod na pomoč prišel, in naš parobrod, ko je vihar potihnul, je bil popravljen.
V Washingtonu v zbornici se bo prihodnjič čez naše reči govorilo, in mi upamo de bo za nas dobro steklo.
Klapka bo višji vojaško poveljstvo južno amerikanskih deržav 30. t. m. prevzel, k tej slovesnosti se tudi tukaj v mestu velike priprave delajo; velik bal je napovedan, h kterimu smo vsi povabljeni. Za vstop se pet dolarjev plača. Dohodki so za našo družbino denarnico namenjeni.
Hvala Bogu, meni gre dobro v tej demo-kratiški deželi, kjer svoboda v resnici gospodari, ker, ako kdo pred predsednika stopi, se mu še odkriti ni treba, in vsaki človek brez razločka se „Mister" imenuje.
Tudi na tistem otoku Azorov , na kterih Kuba glavno mesto, ki je pod špansko vlado, leži, se je ljudstvo za sveto svobodo vnelo in se je začelo zoper Španijole bojevati, ker se hoče z združenimi deržavami zjediniti. Vojaki se bodo v združenih deržavah pod roko nabirali, in nas stopi 38 v verste borivcov, med kterimi sim tudi jez. Naj pride, kar ima priti, meni je malo mar, akoravno bodo pervi boji na morju. Pomagajoči vojaki se po letu ne morejo na otoku zjediniti zavolj velike vročine, toraj se bo v jeseni pravi boj pričel.
Uhjazi je z svojo rodovino in nekterimi pri-jatli čez 2000 oralov zemlje dobil, ki v Wi-skonsinu leži, in se je že tje na pot napravil. Stirji med nami, ki so se rudarije učili, so šli v Kalifornijo, mi pa, ki mislimo v vojaške službe stopiti, smo še vedno v New-Jorku.
Razne naznanila.
—	Kmalo bo prišel tretji zvezek češke zgodovine od Palackyganasvitlo,obsežehuzitsko vojsko.
—	„Pražke Nowiny" pripovedujejo, de je te dni v Pragi na cesti več ljudi mertvih na tla padlo, vse tako kaže, de je kolera vzrok tako nagle smerti.
—	Iz Rusije je 30—40 dragih mašnili oblek v Vojvodino prišlo za serbske cerkve, ktere so Madjari obropali.
—	Govore, de so cesarju branili na sv. Telesa dan k procesiji iti, ker so se nesreče bali; ali cesar tega ni hotel poslušati.
—• Predsednik ministerstva knez Schwar-cenberg je 1. junija iz Waršave spet na Dunaj prišel.
—	Knez Mihael Radzivvill, ki je znan iz revolucijske dobe leta 1831, je te dni vWar-šavi umeri.
—	V Keckemetu sta bila dva tatova, ki sta vole kradla, te dni obešena.
—	Serbski patriarh je zlo bolehen, podal se bo v samostan Gergeted se okrepčat.
—	Binkuštni pondelik je šlo enajst pruskih
vojakov iz Mosbacha v mestice Gundelsheim. Prav mirno in priljudno so se tam zaderžali in ker so v tamošni kerčmi prav lepo peli, jih je vse hvalilo. Ko hočejo pol sedmih oditi, jih kerčmar opomina, de naj se skerbno varjejo, de se jim na poti kaj ne prigodi, ali oni se niso nič hudiga nadjali in so se torej brez skerbi naprej podali. Ko pridejo v sotesko med Gun-delsheimani in Bottingnam, jih naenkrat krog 50 kmetov z kamni pozdravi. Oni skočijo raz voza in se v bran postavijo. Ali kmalo jih kmeti do Bottingna nazaj zapode, kjer so bili še od večiga števila mož, žensk in otrok s kamni sprejeti. Sili se vognejo in do soteske nazaj pomaknejo, kjer so jim pa kmeti zopet pot zaperli. Tu tedaj vojaki na vse strani pobegnejo , kamor kdo more in se poskrijejo. Dva se pod vozove poskrijeta, ktera so pa kmeti vjeli, strašno zmlatili in jima clo žugali, de jima bodo glavo odrezali. Voznik, ki je to vidil, teče hitro v Mosbacli, pove vojaškimu poveljniku vse od kraja in pristavi, de dva pruska vojaka pol mertva na cesti ležeta. Za-volj tega pošlje vojaški poveljnik častnika z 40 možmi, vojake rešiti in z njimi tudi eniga zdravnika. Že med potjo je častnik zvedel, de sta vojaka v ječi v Bottingnu zaperta. Noben kmet v Bottingnu ni hotel nič od zapertih vojakov vediti, clo mestni poglavar je iz začetka tajil, de sta vojaka zaperta. Ko mu častnik žuga, ga pelje v ječo, kjer sta imenovana moža strašno stolčena na slami brez zdravniške pomoči ležala. V ječi je bila taka so-parca, de ni bilo za živeti. Ilanjena prosita vode. Ko sta bila rešena, začnejo po cerkvah plat zvona biti in žugati, al zvonovi so le kmalo vtihnili. Dobili so potem en voz, na kteri so ranjena vojaka položili. Al vojaki so ga morali sami vleči, ker noben kmet voza ni hotel peljati. Bavno ta dan na jutro so bili tudi na sprehodu v Hornbergu trije vojaki zagrabljeni in eden z nožem ranjen.
Popravek.
V zadnjem časniku Nr. 19 na pervi strani, tretji razpoli bi imelo stati „Tschick" namest Tešik, kar s tem popravimo.
Miklavž.
Ljudska povedka.
Miklavž je zjutrej zgodej vstal, Je storil čez-se sveti križ, Si je umil bele roke, Z rokami lica rndeče.
V	eno roko je vzel svet rožni kranc,
V	drugo je vzel ferlančico, Ferlančico, sekirico.
Šef je v zeleni gojzd; Tamkej jfe hodil gor in dol, Ino iskal je drevjiča, Dcb' bilo glili in ravno, Za barčico pripravno.
Prišel je k njemu hudoba sam, Miklavžu tako govori: Ti pomagam delat barčico, Če se bom s tabo vozil.
Tako je rekel še Miklavž: Če se boš z mano vozil, Rec' tri besede za menoj , Tak se boš z inano vozil.
i«
Miklavž je rekel: „Oče naši Hudoba je rekel: Kruh je naš. Miklavž je rekel: „Gospod Bog!" Hudoba je rekel: Kozji rog.
Miklavž je rekel: „Marija!" Hudoba je rekel: Barigla — Deb' polna vina bila, Deb' ga z Miklavžem pila, To morji se vozila!
Miklavž je rekel: „Amen!" Hudoba je rekel: Kamen — Deb' ga z Miklavžem nucala, Po morji se vozila, S kamnjem se lučala, Barčico skušala.
Miklavž je rekel še tako:
„Ti hudoba pojdi od mene!
Jez se boni tukej vozil,
Kjer vino in olje vkup teče;
Ti se boš tamkej vozil,
Kjer smola in žveplo vkup gori." P.
Sillerjeva Marija Stnart
iz
Schwengs Erlauterungen zu Schillers Werken.
To igro sinemo naravnost naj boljšim igrani prištetf, kar je nam znanih, ker je tako lepo osnovana in skladno in popolnoma doveršena. Globoka resnost in ganljivo smiljenje sta v njej tesno spletena, tako da ganljivi vtisk rahli dih sprave obveje, brez da bi pravi tragiški pretres kaj od svoje visokosti zgubil, temveč
on še veči postane. Srečno je pesnik zgodovino z tragiškim zapopadkom združil, klerega je z vso močjo izpeljal. Vidimo Marijo Stuart po dolgi ječi na Angličanskem že z veliko iidanostjo očiščeno, in torej njo že o začetku z dostojnostjo obdano, ki nas z gorkim sočutjem navda. Na Francoskem zrejena med veselo družbo, po svoji domovini hrepeni, z mnogo lepoto obdarjena, ljubezen zbuja in tlrja, ka-tolške vere,' skoz in skoz protestantiški re-snobi in zmernosti nedoidljiva, jo na enkrat v osorno šotiško zemljo osuda pokliče, kjer od protestantov ni mogla dobro sprejeta, ne ljubljena biti. Bila je cvetlica iz drugih dežel, ki pod merzlim soincom v osornein vremenu ni mogla živeti. Bavno to je pesnik krasno pred oči postavil, in smiljenje do Marije v tej zadevi se gledavcu posebno v serce vtisne. Tako lepo ženo, ki se le po jasnem nebu obrača, in le pod njim zamore živeti, v merzlih, tujih deželah, ki so njenemu celemu bistvu zoperiie, sahneti viditi, in jo čuti po mili domovini tožiti, posebno serce zbode. Omožena z sirovim, nje nevrednim možem, išče povračila v umetnosti in ljubezni, al sirov mož, kterega trinožna duša usmiljenja ne pozna, jo smertno razžali, ona v njegovo moritev dovoli. Sama in tuja je igrača tistih, kteri nje vredni niso, in ker ne more vojske iz verske prenapetosti vstale, zadušiti, se verže na Angleško v oblast protestantiške Elizabete, ktere ni za pristne kraljice spoznala, ampak sama angleško
krono tirjala. Tukaj je bila v ječo veržena nesrečna Marija, in protestantiški deržavni dobički angleškega kraljestva jo po dolgi ječi na niorišče peljejo, in zala glava je padla pod sekiro rabeljna.
Pesnik pa umor moža Marije, kervavo pregreho spokorjeno s kervjo grešnice, posebno povzdvigne, in nravno ideo povračbe tako spelje, da je vse, kar je pravi vzrok strašne osode nesrečnice, le sredstvo v roki nebeške pravice za pokoro. Tragiška resnost te strašne, visoke idee večne pravice, ki nobenemu grešniku ne prizanese, če tudi krono nosi, se sveti iz cele žaloigre, in ji naj večjo veljavo podeli; ona visi enako černemu oblaku nad človeškim djanjem in prizadevanjem, in vse žarke upa otamnuje. Pa ko blisk iz tega oblaka zadnjič na sinerli izdano glavo vžge, jo tudi z nebeškimi žarki obsije , ker žarki večne milosti, zadobljene z udanostjo v dolgem, te-škem terplenju in pravi pokori, ktera z otročjim zaupanjem dušni blagor išče, jo obsijejo. Časni dolg je s težko pokoro plačan, serce grešnice je z Bogom spravljeno in večne milosti deležno, tako, da se z strašno povračbo usmiljenje zjedine. Da je pa pesnik to ideo za osre-dje žaloigre postavil, se ne vidi samo iz celega dela, ampak ona je že v uvodo jasno izrečena. Marija sama to izgovori,in pri teh besedah se kervavi blesk krog njene glave ovije, ki jo več ne zapusti. V četertem nastopu pervega djanja odgovori, ko joKennedy tolaži:
Spoznam ga,
On je kervava senca kralja Darnley, Ki se serdito vrača iz grobov, In z mano se pomiril pred ne bode, De spolne mera mojih se nesreč.
K e n n e d y:
Pustite v miru hudega duha, Vi se s kesanjem grenkim dolgih let S terplenjem težkim spokorili ste; In cerkev, ki rešivni kluč ima Za vsaki dolg, nebo je odpustilo.
Marija:
Kervavi dolg že davno odpuščen Iz groba vstaja lahkokritega! Moža osvetoželjnega duha Ne pošlje zvonček svete maše v grob, Ne Najsvetejše v roki mašnika.
K e n n e d y: Vi niste, drugi so ga umorili!
Marij a:
Pa vedla sim zato. Pustila sim, Priliznjeno zvabila v mrežo ga.
Iv e n n e d y:
Mladost pomanjša dolg. Tak nježni še Ste bili.
Marija:
Tako nježna težki dolg Sini na življenje mlado nakopala.
K e n n e d y. Kervavo razžalenje zdražilo Je vas.
Marija:
Kervavo tud nad manoj se maščuje, Izrečeš sodbo mi, ko me tolažiš.
(Dalje sledi.)
Postave
akcijniga družtva za vstanovitev sloven-skiga glediša v Ljubljani.
I. Namen družtva.
1.	Namen družtva je narodsko glediše vstanoviti in tudi po ti poti omikanju doma-čiga jezika in povzdigi slovstva in umetnosti pripomoči.
2.	Glediše je stanovitno v Ljubljani, in igravci znajo le na povabilo in proti dostojni-niu porožtvu tudi take kraje zunej Ljubljane obiskati, kteri imajo glediša ali saj za igranje pripravno sobo.
II. Pripomočki te naprave.
3.	V dosego tega namena se osnuje po
delnicah (akcijah) glavnica; ena delnica velja 10 gld.
4.	Število delnic ni omejeno.
5.	Plačevanje delnic se začne danes.
6.	Kdor pozneje k temu družtvu pristopi, od tega velja, de je s temi postavami za-stopljen.
§. 7. Celi znesik delnic plača družbinik naenkrat, ne pa v obrokih.
8.	Prejeto plačilo delnic poterdi v imenu družbiniga odbora odbornik, kterimu je de-narstvo izročeno in ki denar prejema.
9.	Družbiniki se po številu delnic vde-ležijo vsih iz rabe družbiniga premoženja iz-virajočih denarnih posledkov.
10.	Kadar čisti dobiček 1200 gld. znese, se bo razdelil v 5 delov. Dve petini ste odločene za darila izverstnih slovenskih iger; tretja petina se bo i-azdelila med družbnike, četerta na nazaj plačanje delnic po srečki, peta pa na pomnoženje glavnice.
§. 11. Ako bi kak družbinik le čisto domo-rodne naprave ne hotel izplačila po srečki vzdignjene delnice vzeti, se bo ta dnar glavnici pridal.
III.	Vodstvo te naprave.
§. 12. De glediše, kar koli je moč se na terdne noge postavi in spodobno napreduje, si priderži družtvo po odbornikih, ki se po večini glasov izvolijo, nadvodstvo glediša.
§. 13. Vodivni odbor obstoji iz 10 družbni-kov, in se razdeli v 2 oddelka. En oddelk oskerbuje umetalne, drugi pa dnarne zadeve glediša.
§. 14. Odbor za umetalne reči:
a)	sodi, kdo naj se za igravca ali igravko k slovenskimi! gledišu vzame;
b)	določi igre, ki naj se igrajo;
c)	razpiše darila za izverstne igre;
d)	poskerbi, de se vrednost tistih iger na-tanjko razsodi, ki se za darila poteguj eJ° j
e)	razsodi kot perva višji stopnja vse notranje umetalne zadeve glediša.
§. 15. Odbor za denarne zadeve oskerbuje vse denarne zadeve družtva; prejema denarje in jih izplačuje po odborniku, ki ima popolnama zaupnost za hranjenje družtvine denarnice in ki le proti temu denar izplačuje, de se mu od predsednika in tajnika podpisani plačilni list prinese.
16.	Vodivni odbor je za svoje dela družtvu odgovoren.
17.	Vsi sklepi v umetalnih in denarnih rečeh, de so popolnama veljavni, se morajo zgoditi po vesolnim odboru, ki razsodi po večini glasov. De je sklep veljaven, je potreba, de je nar menj 7 odbornikov pričijocih.
§. 18. Vse pisanja v kakoršni koli zadevi gledišniga družtva, ki izhajajo v imenu družt-viniga odbora, morajo od predsednika ali pred-sednikoviga namestnika in od tajnika podpisane biti.
IV.	Občni družtvini zbor.
19. Vsako leto dvakrat se snidejo druž-bniki, mesca januarja in julija, kar se pa poprej v časnikih na znanje da.
<$. 20. V občnih zborih se naznanijo pri-godki gledišne naprave, in se zaslišijo vošila in sveti, ki se z besedo ali po pismih na znanje dajo.
' §. 21. Vsako leto mesca julija se občnimu zboru letni obrajt stroškov in dohodkov predloži.
V. Pravica družbnikov.
<§. 22. Vsak vlastnik delnice je po številu delnic tudi deležnik denarniga razdelka; ima pravico pri volitvi odbornikov in pri druzih zadevah po številu delnic glasovati, in sploh zastran vsih umetalnih in denarnih zadev izve-denja terjati. Se ve, de zna svojo delnico z vsimi pravicami komur koli odstopiti, kar mora odboru na znanje dati.
VI. P ris ta vek.
§. 23. Ako bi se utegnilo to družtvo razdreti, in ko bi že kakšno lastnino v gledišnih pripravah, igrah ali v denarjih imelo, mora občni zbor družbnikov po večini glasov skleniti , kaj se ima s to lastnino kakoršniga koli imena zgoditi.
Po sklepu občniga zbora družbnikov v Ljubljani 26. majnika 1850.