mm Glasilo Zveze sindikatov Slovenije V. d. glavnega urednika Franček Kavčič V. d. odgovornega urednika Marjan Horvat Ljubljana, 20. oktobra 1989 številka 41, letnik 48, cena 14.000 dinarjev Pamet v roke in razsodnost v vroče glave Program Neodvisnih sindikatov Slovele, ki ga je v obliki osnutka sprejel republiški svet ZSS, je na voljo vsem, ki Se hočejo seznaniti z njim, ga s svojimi Pripombami obogatiti in sprejeti za svoje temeljne cilje sindikalnega boja za drugačno družbo. Osnutek Je »odprta knjiga«, kot je dejal nekdo na minuli seji PS ZSSS, želeč poudariti seveda, da bo 0 njem tekla javna razprava, sindikalni kongres pa bo marca prihodnje leto dokončno oblikoval to hstino. Zato velja Poudariti, daje slovenski sindikalni vrh Predolgo oblikoval osnutek in da je za Jevno obravnavo premalo časa. Takšna razmišljanja kažejo na to, da nekateri ne Poznajo (ali pa nočejo uvideti), da je Pf°gram nastajal hkrati s sprememba-^ ustave, zakona o poletjih, zakona 0 deiovnih razmerjih - to pa ni zane-hiarljivo dejstvo in pomembno tudi za dokončno vsebinsko podobo osnutka. Prvo, dokaj množično m hkrati kako-vostno presojo programa bomo imeli že do desetega novembra, ko se bo okrog ktiri tisoč sindikalnih delegatov zbralo Qa delnih koherencah. Sklep o sklicu in Kot pomoč prizadetim v letošnjih bremenskih ujmah so delavci Industrije usnja Vrhnika zbrali kar JJi milijonov dinarjev. Za ta de-*}ar so kupili učila za podružnično solo v Žetalah pri Podlehniku. Ide-]°' za to akcijo je dal delavec us-Pjurpe Radovan Tadič (na sliki), burilo: barvni televizor, video re-c°rder, grafoskop, diaskop in dru-ga učila jim bodo izročili sami ko-nec tega tedna. Slika: Andrej Agnič dnevni red konference ZSS smo objavil v prejšnji številki Poročevalca) kar je svojevrsten izziv tudi za vse ravni organiziranosti, saj si v tako širokem krogu sindikalnih akvitistov doslej še nihče ni upal verificirati programskih listin in še manj statutarnih sprememb, ki jim je konferenca namenjena. Če program v dosedanjih razpravah ni doživel vsebinskih kritik, saj so tudi člani RS ZSS soglasno menili, da je dobra osnova za javno razpravo, pa se očitno zatika pri statutarnih spremembah. V središču nesporazumov, včasih pa se zdi da tudi politične igre z vsemi prestižnimi značilnostmi, Je predlog, naj sindikati dejavnosti v prihodnje igrajo pomembnejši prilogi Sindikalni poročevalec (stran 11 In 12) objavljamo uvodne misli predsednika Miha Ravnika na zadnji seji RS ZSS ter predlog sprememb in dopolnitev statuta ZSS, sklepe zadnje seje pa na 4. strani šo vlogo v življenju vse sindikalne organizacije, saj so problemi delavcev v dejavnostih približno enaki, interesi prav tako, novi čas pa prinaša tudi zahtevo po kolektivnem urejanju številnih vprašanj iz dela in ob delu, na ravni dejavnosti. Tej potrebi nihče ne meče polena pod noge, vendar pa nekaterim loklano obarvanim Interesom in njihovim nosilcem ne gre v glavo, da bo po novem sindikat dejavnosti pomembnejša oblika organiziranja delavcev in hkrati tudi konstitutivni člen ZSS, kar seveda v določenem smislu zmanjšuje veljavo sedanjega teritorialnega načela organiziranosti. Že Sindikalna lista (objavljamo na 2. strani) Naliiitji OD za oktober 8,600.000 din Nainižll zajamčeni OD 6,500.000 din dosedanja praksa dela sindikata je dala sindikatom dejavnosti (učitelji in enotne zahteve po ureditvi njihovega položaja v Sloveniji, zdravstveni delavci, strojevodje itd.) večjo veljavo, saj je le tako moč z organiziranim pritiskom vseh delavcev v neki dejavnosti kaj doseči, prihodnje oblikovanje kolektivnih pogodb po dejavnostih pa naravnost silijo v to, da vodstva sindikatov dejavnosti s svojimi zahtevami pridejo pred drugo pogajalsko stran in zlepa ali zgrda dosežejo uveljavitev bistvenih delavčevih pravic. Za takšen nastop pa morajo imeti tudi statutarno podlago, samostojnost v dogovarjanju in v pogajanjih in seveda vso odgovornost za svoje početje. Kot na dlani je jasno, d* teh vprašanj ne bo mogoče urejati v občinskih svetih, vendar pa s tem ne zanikamo potrebe, da so lahko le ti v veliko podporo pri dejanskem uveljavljanju pravic in kolektivnih pogodb, saj gre za eksistenčne, samoupravne in še kakšne pravice delavcev, ki Jih pogodbe morajo vsebovati. Hkrati pa Je naivno misliti, da je moč vse urejati le v sindikatu dejavnosti in pri tem zanemarjati, da se interesi delavcev oblikujejo tudi v občinah in daje nekatere moč uveljaviti samo tam. Zdi se, da ima strah velike oči, bojazen, da se bo vloga občinske organizacije zmanjšala pa lahko iščemo tudi v nekaterih ekstremnih nastopih posameznikov v sindikatih dejavnosti, ki bi radi čez noč postali »gospodarji« sindikalne organizacije, pa se včasih lahko tudi povprašamo, ali delavci, s katerimi mahajo v razpravo, res tako mislijo. Pravo mero je treba imeti v vsakih organizacijskih spremembah, saj so dosedanji prinesli več slabega kot dobrega. Zato bi kazalo na konferenci ohraniti trezno glavo, ko bo tekla razprava o statutarnih spremembah. Bilo bi narobe, če bi uporabili tu in tam radikalizirano zahtevo po nespremenjeni organiziranosti in tako ohranjali obstoječe interese in pozicije posameznikov in skupin v ZSS, ki jim Je »ljubše« teritorialno načelo organiziranosti in »njihova« veljava v sindikatu, kakor tudi vročeglave ambicije nekaterih v sedanjih republiških odborih sindikatov dejavnosti, kjer mislijo, da se z njihovim »pokrivanjem« začnejo in končajo interesi članstva in njihovo uveljavljanje. Še dolgo časa bosta morala zaradi slovenskih posebnosti obstajati panožni in teritorialni princip organiziranosti. Horvat Pred zaključkom redakcije: Poziv k solidarnosti Pozivamo vse delavce špedicijskih in agencijskih dejavnosti v Mariboru, Ljubljani, in v Kopru, naj ne prevzemajo del stavkajočih delavcev Jugoagenta iz vseh poslovalnic in naj ne sodelujejo s stavkokazi, če bi se vodstvo Jugoagenta oprijelo takšnega načina reševanja problema. Delavci Jugoagenta v Kopru stavkajo zaradi mizernih plač. Takšno vabilo so poslali vsem občinskim organizacijam ZS v Sloveniji, v katerih ima Jugoagent svoje poslovalnice, občinski svet ZSS Koper. Vse težje breme prispevkov Glasilo Delavska enotnost 13. 10. 1989, v članku na naslovni strani, nakazuje možnost za povečanje prispevne stopnje iz bruto osebnega dohodka delavcev za SPIZ z 19,1 na kar 23,85 odstotka. Osebni dohodki delavca z najnižjimi ocenami so sramotno nizki v primerjavi s pokojninami. Ogromo je tovarn, kjer se kot edina rešitev ponuja najslabša varianta - stečaj. Kovači pokojnin pa nezadržno naskakujejo gospodarstvo, ne da bi ga pri tem vprašali za mnenje, ali uvideli, da je to gospodarstvo že davno klecnilo pod bremeni osvajalcev, kakršen so SPIZ in njemu podobni. Delavec že danes iz bruto osebnega dohodka plača 44 odstotkov različnih prispevkov. Sprašujem se, koliko časa bo to še trajalo, da bo delavec, ki dobi 4.300 dinarjev na mesec ali tisti, ki bo brezposelen, to še lahko mirno prenašal. Kje je tu sindikat?! §. A., Škofja Loka *\ % ' • m i: Sašo Bernardi Tečaj in politika Zvezni minister za gospodarske odnose s tujino Franc Horvat je te dni novinarjem natresel nekaj relativno ugodnih številk o poslih s tujino. Trgovinska menjava s tujino se je v letošnjih devetih mesecih opazno povečala. Izvoz za 8,9 odstotka (na konvertibilni trg za 12,8 odstotka), uvoz pa za 11 odstotkov. Posebej ugodna je bilanca na področju storitev, pri katerih beležimo kar za 2,28 milijarde pozitivnega salda, in s katerim smo pokrili tudi 659 milijonov dolarjev trgovinskega primanjkljaja. Ob teh podatkih spodbuja in skrbi hkrati Horvatova ugotovitev, po kateri se bodo takšna (ugodna) gibanja lahko nadaljevala le v primeru, da bomo kar čimprej popravili sedanje veliko zaostajanje tečaja, ki ga je vlada uvedla kot izjemen kratkoročni ukrep. Ob takšnem mnenju se namreč ne moremo izogniti vtis, da tudi Markovičeva vlada vsej njeni tržni naravnanosti navkljub ponavlja napake prejšnjih vlad, ki so prav z neustrezno tečajno politiko spravile gospodarstvo tja, kjer danes je. Takšni »izjemni kratkoročni ukrepi« niso nič drugega kot popuščanje političnim pritiskom neizvozno usmerjenih delov gospodarstva na eni in čista kraja krvavo zasluženega prihodka na tujih trgih na drugi strani, kar izvoznikom nenehno povzroča sive lase in jih odvrača od doslednega uresničevanja njihovih izvoznih načrtov. Vedeti je treba, da večina konvertibilnih izvoznikov plačuje realne obresti na sposojeni kapital, s katerim se financira izvoz, ki jih potem ob takšnih »izjemnih kratkoročnih ukrepih« preprosto ne more pokrivati. Posledice takšnega ekonomskega postavljanja vse bolj gugajočega političnega ravnotežja med severom in jugom države pa kot bumerang lahko še najprej zadenejo v glavo prav tistega, ki si to najmanj zasluži, to je zvezno vlado! I.K. Bosfioni padajo Od realsocialističnega zidu sta ostali ceh samo še dve trdnjavi, Romunija in Češkoslovaška. Pred nekaj dnevi, prav na dan, ko je Kalifornijo prizadejal rušilni potres, je ^Vzhodni Nemčiji odstopil z vseh funkcij (ali moral odstopiti) osemnajst let neomejeni vladar te, za mnoge umetne državne tvorbe -Erich Honecker. Seveda je bilo tudi potres v vzhodni Nemčiji mogoče napovedati že več tednov prej tako, kakor premikanje tal v Kaliforniji. Vprašanje pa je, ali bo odstop Honeckerja in odstavitev dveh zelo pomembnih funkcionarjev Enotne socialistične partije Nemčije imel enake posledice, kot kalifornijska nesreča: temeljito obnovo in prenovo. Nekaj bojazni, da morda reforme v Vzhodni Nemčiji še ne bodo dobile domovinske pravice, vzbuja postavitev Egona Krenza na Honeckeijevo dosedanje mesto generalnega sekretarja SED. Krenz je namreč že do sedaj veljal za njegovega naslednika, dejali bi torej lahko, da gre za vzgojenega naslednika. Ali je torej res padel bastion, ne le njegov dosedanji poveljnik, bomo izvedeli čez čas. Do takrat lahko privrženci demokratičnih svoboščin in človekovih pravic upamo. B.R. Sindikalna lista Povprečni OD v gospodarstvu SRS v obdobju junij-avgust 1989 7,217.431 din Povprečni OD v gosp. SFRJ v obdobju junij-avgust 4,698.496 din I. PRAVICE IZ DELA IN GOSPODARJENJA 1. Najnižji osebni dohodek 8,600.000 din za oktober 2. Najnižji zajamčeni osebni dohodek 6,500.0001.11.89 3. Pogoji za delo: - izmensko delo 10% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo - nočno odelo 30% - delo v nedeljo 50% - delo na dan zveznih in republiških praznikov - deljen delovni čas prekinitev več kot eno uro___________________577.400 din prekinitev več kot dve uri 1,154.800 din 50% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo 70% OD za naloge, za katere se pripravnik usposablja in dosega predviden rezultat (OD pripravnika ne sme biti nižji od zajamčenega OD) 0,5% od akontacije OD za živo delo za vsako izpolnjeno leto delovne dobe II. NADOMESTILA OSEBNIH DOHODKOV 1. Nadomestilo za letni dopust in dr-mesečna akontacija osebnega dohodka delavca žavne praznike za živo delo 2. Druga nadomestila: - usposabljanje in izobraževanje pomesečna akontacija osebnega dohodka delavca programu OZD za živo delo - delo v mladinskih brigadah - krvodajalske akcije - odopravljanje samoupravnih in družbeno političnih nalog, - zastoji v delovnem procesu (čakanje na delo zaradi izpada energije, pomanjkanje surovin) - izpad delovnih ur zaradi stavke, ko se ure ne nadomestijo - druge oblike odsotnosti z dela v skladu s samoupravnimi splošni- ’* mik akti 4. Nadurno delo 5. Osebni dohodki pripravnikov 6. Faktor delovne dobe Kultura, sodobnost, sindikati Sodobnost terja od zveze sindikatov, da se ukvarja pretežno s »preživitvenimi« problemi. Zato je kar nekoliko presenetljivo, da bo Zveza sindikatov Jugoslavije skupaj z republiškim svetom Zveze sindikatov Slovenije in Gorenjem v Titovem Velenju 26. in 27. oktobra v Topolšici pripravila jugoslovansko posvetovanje na temo Kultura, sodobnost, sindikati. Teze, ki jih je organizator pripravil, sicer kažejo na nekoliko okostenelo gledanje zveznih sindikatov na vlogo svoje organizacije v kulturnem življenju delavcev, vendar bodo nekateri referati, ki so jih udeleženci že prejeli, poskušali ta koncept v marsičem posodobiti. Med slednje gotovo sodi tudi uvodni referat, ki ga bo na posvetovanju imel predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Miha Ravnik. Za sodelovanje se je doslej prijavilo skoraj 80 udeležencev iz vse Jugoslavije. Gostiteljstvo posvetovanja in kulturni program bivanja je prevzelo Gorenje, kar gotovo ni naključje, saj je to organizacija, ki se še kako zaveda vseh razsežnosti ustvarjalnega dela v prihodnosti - in tja kultura zagotovo spada. Doro Hvalica Po novem izobraževanje o neodvisnih sindikatih Minuli ponedeljek se je v sindikalnem izobraževalnem centru v Radovljici zbrala zadnja skupina predsednikov izvršnih odborov sindikatov, na usposabljanju, ki je potekalo po petdnevnem programu. Usposabljanja se je udeležilo 22 udeležencev iz občine Nova Gorica ter po dva uslužbenca iz občin Ljubljana Center in Koper ter eden iz Ajdovščine. Novembra se bodo začeli seminarji za predsednike sindikalnih organizacij po novem programu, ki bo trajal tri dni. Izobraževalni ciklus seminarjev. ki se izteka, je od jeseni leta 1987 ab-solviralo 1286 udeležencev. V novem izobraževalnem krogu bo vsebina namenjena obravnavi gradiv za konference in kongres slovenskih sindikatov. Obravnavali bodo naslednje teme: neodvisni sindikat Slovenije, sindikat v razmerah delovanja novih zakonov, urejanje kolektivnih pogodb, socialna politika in presežki delavcev in druge. Ob zaključku vsakega seminarja bodo pripravili okroglo mizo o prenovi sindikata in pripravah na kongres. P. F. wm 11 1 1 1 I' ..1 lil lil ■ III. PREJEMKI SKUPNE PORABE 1. Regres za letni dopust 4,330.500 din (oblikovanje mase) 2. Jubilejne nagrade - za 10 let - 3,608.700 din - za 20 let 5,413.100 din - za 30 let 7,217.400 din 3. Nagrade ob starostni ali delovni upokojitvi 21,652.300 din 4. Solidarnostne pomoči 7,217.400 din (vselej na predlog OOZS) - pomoč družini umrlega delavca - pomoč delavcu v primeru elementarne nesreče 5. Odpravnina delavcu, ki zaradi 43,304.600 din zmanjšanega obsega dela ali prenehanja poslovanja organizacije, preneha delovno razmerje IV. MATERIALNI STROŠKI V ZVEZI Z DELOM IN OPRAVLJANJEM DELA 1. Regres za pre- 1,443.500 din hrano med delom 2. Nagrade za uspešno opravljeno proizvodno delo oz. delovno prakso - učenci 1.letnik 721.700 din 2.letnik 866.100 din 3.letnik 1,082.600 din 4.letnik 1,227.000 din - študenti 1. in 2. letnik 4,330.500 din 3. in 4. letnik 5,773.900 din Dnevnice za službena potovanja v državi - cela dnevnica nad 12 ur 375.900 din - polovična dnevnica od 8. do 12. ur 191.700 din - mini dnevnica nad 6 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa ali konca dve uri po preteku 139.100 din 4. Stroški prenočnine predložen račun, razen za hotel luksuzne kategorije - prenočnina v luksuznem hotelu 328.900 din - prenočitev brez računa 141.000 din 5. Terenski dodatek (nastanitev, prehrana za delo na terenu) 281.900 din 6. Kilometrina 5.400 din 7. Prevoz na delo cena javnega prevoza 8. Ločeno življenje 5,052.200 din V. PRAVICE ČLANA ZSS (kategorije, ki se ne uresničujejo v samoupravnih splošnih aktih in so za informacijo članom ZSS); • pravica do brezplačne pravne pomoči in varstva; • pravica do sindikalne pomoči v primeru večje nesreče člana ZSS ali njegove družine, v primeru bolezni oziroma, ko za pomoč zaprosi; S da zahteva pomoč organizacij in organov sindikata, kadar so kršene njegove samoupravne, človečanske in državljanske pravice; • varstvo sindikata pri uveljavljanju pravice do dela in iz dela. REKU SO Najtežji problem v današnjem gospodarskem trenutku je hiperinflacija. V sindikatih smo za odločen spopad z vsemi vzroki inflacije, spodbujajoče korake P3 v zvezi s tem vidimo tudi v programu Markovičeve vlade, ki smo jih v tem delu podprli. Seveda pa ukrepi za uresničevanje gospodarske reforme postavljaj0 pred sindikate vrsto nalog, saj se zavedamo, da spremembe gospodarskega sistema, prehod v tržno ekonomijo, prestrukturiranje gospodarstva in negospodarstva, vplivajo neposredno na ekonomsko in socialno varnost delavcev. V tej smeri v sindikatih nismo nepripravljeni, saj smo pravočasno sprejeli usmeritve, ki naj ustrezno zavarujejo delavce v primerih nastajanja ekonomskih in tehnoloških presežkov, dali pobude in zahteve po povečanju obsega sredstev za pomoč brezposelnim in za obliko* vanje kadrovsko-razvojne- ga dinarja za pospešeno odpiranje novih delovnih mest. Zahtevamo tudi spremembo zakona, ki ureja stečaje in to na način, da b°d° delavci v stečajnih postopkih bolj zavarovani. O® sprejemanju nujnosti P° spremembah v strukturi gospodarstva, propadanja slabih gospodarskih subje»; tov, ki pa mu mora sledi11 nastajanje novih prodhk’ tivnih programov in delovnih mest, pa v sindikatih zahtevamo ustrezno socialno varnost za vsakega delavca. Miha Ravnik, predsednik & ZSS,na 11. republišken> posvetovanju Zveze društev varnostnih inženirjev J!’ tehnikov SR Slovenije v Maribor11 Sindikalna lista - Vprašanja In odgovori Vprašanje: Kako bo s sindikalno listo, ko bodo sprejete kolektivne pogodbe? Odgovor: Sindikalna lista 5 uveljavlja v prehodnem obdobja do sprejema kolektivnih pogodb V kolektivnih pogodbah bod skoraj vsa določila sindikalne liste (razen z zakonom določen zajamčeni osebni dohodek). Vprašanje: Ali delavcu ppP® da pri invalidski upokojitvi h grada ob upokojitvi? Odgovor: Če je v samoupr3. nem aktu vgrajena sindikalna sta, potem ta nagrada pripada d lavcem tudi ob invalidski upok Vprašanje: Ali delavcu, ki P1® jema terenski dodatek, priPa° za ta čas dnevnica? . te. Odgovor: Ne. Dnevnica in renski dodatek se izključujeta’ , Brane Po modelu za računanje iz strokovnih podlag (Knjižnica sindikati št. 58/83) je veljal normiran obrok med delom, po povprečnih cenah v Sloveniji, septembra 1989 Vrsta obroka glede na te- Materialni žavnost dela stroški na dan I. lahko (2100 KJ) 14.400 II. srednje (3140 KJ) 17.800 III. težko (3780 KJ) 21.400 III. zelo težko (4620 KJ) 24.900 na mesec I. 316.800 II. 391.600 III. 470.800 IV. 547.800 Cena v din vključno z režijo za pripravo 60% 80% 100% 23.040 25.920 28.800 28.480 32.040 35.600 34.240 38.520 42.800 39.840 44.820 49.800 506.880 570.240 633.600 626.560 704.880 783.200 753.280 847.440 941.600 876.480 986.040 1,095.600 V skladu s sindikalno listo in spremembami in dopolnitvami družbenega dogovora o merilih za samoupravno urejanje odnosov pri pridobivanju in delitvi dohodka v SFRJ (Uradni list SFRJ št. 36/89) je spe-tembrski regres za prehrano med delom znašal 1.068.195 din. Podatek je bil objavljen v Sindikalni listi (Delavska enotnost 22, septembra 1989). Primerjava kaže, da je v organizacijah, v katerih so izplačali regres za prehrano za september po septembrski sindikalni listi, ta zadoščal za ekonomske cene normativnega obroka za vse vrste del, razen za zelo težko delo, v primerih, ko se hrana priprav- 00-odstotnim režijskim pribitkom n irganizacijah, v katerih so septem unavali regres za prehrano P° , za ki sindikalni listi, ta ni zadošča1 tje ekonomske cene normativ ^ ra za delavce, ki opravljajo težko ^ nerih, ko se hrana pripravlja z jj stotnim režijskim pribitkom, in ,,fll j_'—e> ki opravljajo zelo težko ^ ko hrano nriDravljajo s ^ Strokovna služba Nepotrebne dileme s seje RS ZSS o prenovi ZA PREUREJENI SINDIKAT NISO BISTVENI RAZLIČNI PRILASTKI 3 Seja republiškega sveta ZSS je v javnosti, sodeč po poročilih Dela, Dnevnika in televizije Ljubljana potekala v znamenju spopada med (naprednejšo) večino in (nazadnjaško) manjšino. Temeljno vprašanje, pri katerem so se najbolj razhajala mnenja 40 sodelujočih v šesturni razpravi pa je bila opredelitev sindikata za politično oziroma stanovsko organizacijo. Glavno vprašanje sindikalne Prenove ni delitev na manjšino in večino, pri čemer ni docela jasno, kdo je bolj napreden oziroma nazadnjaški. Tako je bilo tudi na seji RS ZSS, ki je prepozno presekala Neplodne razprave o tem, ali naj dobijo glavno vlogo sindikati dejavnosti in naj jo izgubijo občinski sveti. S spremembami ustave m uveljavljanjem tržnega gospodarstva je namreč docela jasno, da se je spremenila vloga sindikata, da je spremenjen položaj delavcev, da so izgubili samoupravljanje, da je treba torej tudi sindikat preurediti, čeprav so pri tem mogoče različni prijemi. Sindikat Je po razširjeni seji RS ZSS v bistvu že poskušal delovati skladno z novo vlogo, zataknilo pa seje pri spremembah organiziranosti, ker za to ni bilo statutarne podlage. Prav zato je prišlo do dogovora o sklicu konference, ki naj bi dala formativno podlago tudi za nujne organizacijske spremembe. Tudi zato so razumljiva mnenja, m smo jih slišali na seji RS ZSS, da hoče republiško vodstvo naen-krat in brez široke javne razprave ?i?remeniti sedanjo organizacijo, Kl le po njihovem mnenju menda u?Pešno delovala, ob tem pa, da m nobenega jamstva, da bodo organizacijske spremembe (s sedanjimi stereotipnimi predstavami o posameznih delih organizacije) Pomagale k učinkovitejšemu de-m sindikata. _ Takšno razpoloženje članov RS r®S je verjetno posledica tega, ker v zavest še ni dovolj prodrlo ^Poznanje, da sta se medtem spremenili politična in gospodarska meditev in da je sindikat po sta-em kopitu že oplel, kar najlepše P?kazujejo hitri stečajni postop-P ki se končajo na škodo delav-s tem ps tudi v sramoto sindi- Odpor do nove samostojne vlo-f6 ln organizacijskih sprememb j Vlra tudi iz notranjih zakonitosti °sedanjega sindikalnega giba- nja. Gre za zelo žive posledice obstoja sindikata kot splošne organizacije, ki je v bistvu štirideset let delovala po istem kopitu in je šele zdaj dobila politični prostor za drugačno delo. Spremembam, ki so v interesu članstva, program je glede tega dovolj prepričljivo napisan, se najbolj upirajo sindikalni aktivisti, zlasti tisti, ki poklicno opravljajo svoje dolžnosti. Gre za sindikalne kadre, ki menijo, da jih že dozdaj ni nihče oviral, da bi delali drugače in da so le sami sebi (po znanju, požrtvovalnosti, bojevitosti, politični sposobnosti) ovira, da jih nihče ne more zamenjati ali nadomestiti. Dozdaj še ni zrastlo nobeno gibanje, podobno poljski Solidarnosti, ki bi konkuriralo sedanjemu edinemu sindikatu. Bilo je le nekaj neodzivnih poskusov Branka Weikslerja in s Ptuja, bilo je tudi nekaj razglasitev neodvisnih sindikalnih organizacij, ki pa so kot vse kaže ostale v okviru Zveze sindikatov Slovenije, bilo je nekaj samovolje pri delitvi in razpolaganju s članarino. Kar precej pa so kritizirali neučinkovitost sindikata in njegovo (kadrovsko) zliza-nost z oblastjo, ki jo pooseblja zveza komunistov. Zdi se, da je del te kritike odpadel z novo vlogo sindikata, na primer pri uveljavljanju znova sprejete sindikalne liste in s sprejetjem sindikalnih stavkovnih pravil. Organizacija je »stara«, nezadovoljna je sama s seboj, pa vendar cinca že pri sprejemanju programskih izhodišč za njeno prenovo, še bolj pa, ko predlagajo ukrepe za njeno prenovo. Ključ za rešitev te zagate je v kadrovskem vprašanju oziroma (ne)odlaganju odgovorov na zahteve po določitvi ljudi, ki bodo vodili organizacijo in v njej delali, ter slovesu od vseh tistih, ki niso’ sposobni in pripravljeni slediti programu prenovljenega sindikata. Kdo kadruje novega predsednika V javnost sta prodrla dva nasprotujoča si koncepta prenovljene sindikalne organizacije. Pravoverni mislijo, daje treba organizacijo graditi od spodaj in v bazi najti predloge za vse sindikalne funkcije. Drugi koncept do zdaj ni bil razgrnjen, poslušali pa smo kritike, da želi nekdo organizacijo postaviti od vrha navzdol in da naj bi to veljalo za vse sindikalne funkcije. Obe zasnovi se seveda ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. Glede na to, da organizacija spreminja samo sebe, morajo vodstva (tudi iz svojih vrst) evidentirati in kadrovati funkcionarje in člane novih vodstev, baza pa mora dejansko povedati, kaj misli o teh predlogih in dodati tisto, kar manjka zdajšnjim kadrovskim sestavom. Največjo odgovornost za izboljšanje kadrovske sestave imajo sedanja sindikalna vodstva, ki morajo z dobrimi kadrovskimi predlogi preprečiti razbijanje in trganje sedanje, v bistvu enotne organizacije. Ne smemo pozabiti niti na spremembe v političnem organiziranju. Zveza komunistov ne diktira več kadrovske politike v sindikatu in kadrovske koordinacije pri SZDL (oziroma kuhinje) ne odločajo o volitvah oziroma razrešitvah sindikalnih funkcionarjev. Organizacija je sama odgovorna za izvolitev kadrov, ki bodo na podlagi zaupanja članstva dobili tudi spoštovanje nasprotnikov in morebitnih zaveznikov. Ta odgovornost se začenja na njenem vrhu Stanovskaje le organiziranost Še težavnejše so razprave in dileme o sindikatu kot stanovski oziroma politični organizaciji, zlasti, ko se povezujejo z izjavami o neposrednem nastopu sindikata na skupščinskih volitvah. Politične enciklopedije in različni leksikoni nam ne dajo enoznačnih in kratkih odgovorov na vprašanja, ki se odprejo, ko kdo zahteva, naj sindikat ostane politična organizacija (verjetno takšna kot ena od petih sedanjih družbenopolitičnih) oziroma naj bi bil po novem le stanovska organizacija. To razlikovanje pa je še posebej vprašljivo, če vemo, da izraz politična pravzaprav pomeni skupno oznako za cilje organizacije in metode njihovega doseganja. Nobena sindikalna organizacija v svetu nima v programu zgolj nepolitičnih zahtev in vsaka organizacija, ki se lahko pogaja ali celo organizira stavko, je zanesljivo tudi politična organizacija. To izhaja tudi Sindikat v podjetju ali koliko smo trdni • • • CE JE VODSTVO PODJETJA pripravljeno omogočiti ... strin^r^t Podjetja mora biti enoten in močan, so se gani,1 na seji predsedniki sindikalnih osnovnih or-dikataC1\,V r^i^ovlii zavodih Litostroj. »Le močan sin-Posta Sv iadko pogovarjal z vodstvom podjetja ter dose? svoJe zahteve. Le na ta način bodo lahko in en® optimalne rešitve (a obe strani, za vodstvo je zaDiIn -t)> in to po mirni poti, kar si želimo vsi«, Kera?°Sev poročilu s te seje v glasilu zavodov, cev *aj bi bil sindikat interesna organizacija delavce, Predsedniki OOZS v Litostroju zavzeli stališči potHpf-mdikatu Podjetja ne morejo biti vsi delav-vSe (“kot tudi ne moremo vsi odgovorarjati za Tako n- v Podjetju dobrega ali slabega dogaja«), ja načel ^ec*"S*V0- konferece ZS v Litostroju zagovar-Poslovnn’ • elani sindikata delavcev ne morejo biti vlogo v m . ayci> ker da je to v nasprotju z njihovo tunkei,.. Podjetju. Dokler opravljajo poslovodsko jo v sinriuelanstvo lahko miruje. (Ali pa se včlani-Pisca) m , direktorjev - po nekih razmišljanjih, op. v Litostrn' a silikata, kakor jo vidijo sindikalisti P°slovorinU’ ravno v posredništvu med delavci in “Partner inil,orSani ali vodstvom. Sindikat naj bo n'>msk,.dogovarjanju o izvajanju pravne, eko-. predia ”so?lalne zaščite delavcev«. l°stroju ^ J0 se> naj ima organizacija sindikata v Li-„__ svojem vrhu (na konferenci) predsednika, ki poklicno opravlja naloge za-sindikat, plača pa ga podjetje. Voli in odpokliče ga konferenca po oceni uresničevanja programa. V osnovnih organizacijah naj bi volili po istem načelu poverjenike (predsednike), ki del svojega delovnega časa opravljajo naloge za sindikat; koliko časa, je odvisno od števila članov. Za to prejemajo nadomestilo« osebnega dohodka. Za te svoje poklicne in polpoklicne sindikalne zastopnike terjajo imuniteto za čas oprvljanja funkcije in še pet let po njem. Mandat pa je neomejen, dokler ni izrečena nezaupnica. Taki so predlogi. Te zamisli so v razpravi še v osnovnih organizacijah, K razmišljanju in dvomom pa sili naslednji pridržek, izražen v poročilu s seje (pri čemer ni povsem zanesljivo, ali je to bilo stališče organa ali komentar pisca T. Š.): »Vsekakor pa se bo ne glede na rezultate razprave po posnovnih organizacijah moral sindikat že sedaj dogovarjati z vodstvom podjetja, ali je to sploh pripravljeno omogočiti takšno delo sindikata. (Podčrtal J. N.) In še: »V nasprotnem primeru bo zamisel propadla ali pa se bo uresničitev zelo, zelo zavlekla.«!!) Taktika? Privzgojena ali vcepljena skromnost in ponižnost? Podaništvo? Kapitulanstvo? Nezaupanje v zavarovanje sindikata od zunaj? Jaro Novak z nove programske podobe neodvisnih sindikatov Slovenije in tudi ustavne pravice (uveljavljene letos), da sindikat lahko organizira tudi stavko in da noben organ ali organizacija ne more omejevati prostora sindikatu kot organizaciji, ki skrbi za uveljavljanje interesov delavcev. Oznaka sindikata kot stanovske organizacije pomeni le enega od treh prevladujočih načinov organiziranja. Naj starejša je poklicna oziroma stanovska organiziranost, novejša je industrijska organiziranost (po dejavnostih oziroma panogah), poznamo pa tudi splošno ali generalno organiziranost. V svetu je veliko organiza- Vsaka legitimna politična oblast, utemeljena z vlado ali nadvlado ene stranke ali s strankarsko koalicijo, bo iskala svojo potrditev tudi med delavci, ki so bili dozdaj zakoniti nosilci oblasti, čeprav je oblast v njihovem imenu imela ZK. Delavci bodo skupaj z drugimi volili poslance v parlament zlasti na podlagi njihovega programa (programa strank) in verjetno v njem iskali potrditev svojih intersov za večje plače, za socialno varnost, za hitrejši gospodarski in družbeni napredek. Zaman bodo (ob delovanju trga) iskali klasične cilje, ki smo jih razglašali in uveljavljali s socialistično revolucijo. Mislim zlasti na - Bojim se, da bomo potem - če se bomo reorganizirali in bolje delali - ob edini pametni argument, zakaj smo neučinkoviti cij, v katerih sta med seboj pomešani vsaj dve ali celo vsa tri načela organiziranja. V naših sindikatih je prevladovala splošna organiziranost (delavci so se včlanjevali v sindikalno zvezo, ki je imela tudi sindikate dejavnosti). Program neodvisnih sindikatov Slovenije pa ponuja kombinacijo industrijskega oziroma panožnega in splošnega organiziranja (delavec se včlani v sindikat in v zvezo sindikatov). Dopušča pa možnosti, da se delavci združujejo v sindikate po poklicni pripadnosti. Sindikat že ima ustavno avtonomijo Polemike o politični oziroma stanovski organizaciji so povezane s sedanjim statusom sindikata kot ene (enakopravne) družbenopolitične organizacije. Nova ustavna ureditev uradnih DPO oziroma bodočih strank ne bo niti dovoljevala niti prepovedovala, sindikatu pa je že priznala polno avtonomijo. ZK bo, kot vse kaže postala komunistična stranka v klasičnem pomenu besede. SZDL se spreminja v socialistično zvezo, kar verjetno pomeni socialistično stranko, ki bo temeljila na članstvu, ne pa na prisilnem združevanju vseh DPO in veh družbenih organizacij in društev. Sedanja ZSMS se bo kmalu razcepila v eno ali več strank. Sindikat v novi politični ureditvi torej ne bo imel funkcij organizacij dosedanjega ustavnega loka, ne bo več zaprt v SZDL in tudi program ZK ne bo več obvezno izhodišče njegove politike in organiziranosti. ' pravico do polne zaposlitve in do popolne socialne varnosti, ki na tem temelji. Mislim na davčno politiko, ki mora nameto dela (davki in prispevki iz OD) obdavčiti premoženje in dobiček in tudi tako onemogočiti nenehno zmanjševanje sredstev za reprodukcijo. Sindikalni voditelji so pripadniki različnih strank in prek njih lahko pridejo v parlament ali celo vlado. Do poslanskih in ministrskih mest pridejo na podlagi znanja in sposobnosti in glede na to, koliko prepričajo volilca. Pri izvolitvi pa so odločilne tudi gmotna, strokovna in propagandna podpora strank, ki jim pripadajo. Sindikalni voditelj, kije na strankini listi izvoljen za poslanca je odgovoren predvsem svoji stranki in se lahko znajde v pravem precepu, kadar se stališče stranke in sindikata o pomembnem družbenem vprašanju zelo razlikujeta. Z začetki uvajanja tržnega gospodarstva in z nastajanjem presežkov zdaj neproduktivno zaposlenih delavcev pa je sindikat lahko le tako imenovana konstruktivna opozicija. Sindikat mora načelno podpirati ukrepe, ki vodijo naprej, tudi če pomenijo odpravljanje nedonosne proizvodnje, ne more pa dovoliti, da delavci izgubijo delo, saj mora biti hkrati poskrbljeno za njihovo socialno varnost, Če hoče sindikat sodelovati pri delitvi oblasti, pa bo moral prevzeti odgovornost za oblikovanje družbenih odločitev in za posledice, kijih bosta nosila delavec in njegova družina. Franček Kavčič RS ZSS - NA POTI PRENOVE 1^,.1*® Delavska enotnost 4 Utrip z 20. seje republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije NA MOSTU MED BREGOVOMA SO ISTI DELAVCI Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije je 20. septembra (skoraj) v celoti posvetil obravnavi kongresnih listin: programu neodvisnih sindikatov Slovenije — sindikata članstva, tezam za novi statut ZSS, spremembam in dopolnitvam statuta ZSS in sprejemanju sklepa o sklicu konference Zveze sindikatov Slovenije. Po uvodnih besedah predsednika Miha Ravnika se je razvila živahna razprava, v kateri je sodelovalo kar štirideset raz-pravljalcev. Po dobrih šestih urah zasedanja so sprejeli os- nutek programa neodvisnih sindikatov Slovenije, teza za prenovo statuta, predlog statutarne komisije za spremembo tistih delov statuta, ki govorijo o organizacijski in kadrovski prenovi, ter sklep o načinu sklica konference ZSS, na kateri naj bi med drugim obravnavali tudi omenjene dokumente (objavljamo jih v prilogi Sindikalni poročevalec). Franc Druks je v programskih zasnovah za neodvisni sindikat pogrešal jasno razmejitev med te-ritorilano in funkcionalno organiziranostjo, zastavljalo pa se mu je Sklepi RS ZSS Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije je na svoji 20. seji, 16. oktobra 1989 sprejel naslednje sklepe: 1. Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije sprejema osnutek »Programa neodvisnih sindikatov Slovenije - sindikat članstva« in teze za novi statut Zveze sindikatov Slovenije in jih daje v javno razpravo. Javna razprava traja do kongresa ZSS. 2. Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije je na podlagi predloga statutarne komisije Zveze sindikatov Slovenije določil osnutek sprememb in dopolnitev statuta ZSS in jih daje v sprejem članstvu, ki jih sprejema na delih konference Zveze sindikatov Slovenije. 3. Na podlagi 106. in 136. člena statuta Zveze sindikatov Slovenije sprejema RS ZSS predloženi sklep o sklicu konference Zveze sindikatov Slovenije po vsebini, rokih in načinu izvedbe, ki jih je predlagala statutarna komisija ZSS. Vsak del konference Zveze sindikatov Slovenije glasuje o predlaganih spremembah in dopolnitvah statuta Zveze sindikatov Slovenije. Konferenca razpravlja o predlogih in daje stališča in mnenja o osnutku »Programa neodvisnih sindikatov Slovenije« in tezah za novi statut Zveze sindikatov Slovenije ter odpre postopek evidentiranja možnih kandidatov za člane nosilcev funkcij sindikalnih organov. tudi vprašanje, kako neki bo videti sindikat v javnih podjetjih. »Mnogi jih že kar istovetijo z državnimi podjetji, v katerih imajo sindikati bistveno manj pravic - denimo: do stavke,« je dejal Druks in menil, da bi morali imeti oboji enak status. Ko je nadaljeval o kadrovski politiki, je sodil, da bi kazalo znova povabiti k sodelovanju tiste aktiviste, ki so se v preteklosti že izkazali in tudi uživali zaupanje svojih sodelavcev, so naleteli na najrazličnejše administrativne ovire, med katere je prištel tudi omenjeni mandat. »Mislim, da nas je za takšno prenovo premalo, zato bi nam bili pri vleki tega prenovitvenega voza še kako dragoceni.« Zavoljo nalog, ki bodo v prihodnje čakale najbolj izpostavljene sindikalne delavce, se zavzema za profesionalizacijo, denar za to pa naj zagotovijo podjetja. Tudi naslednji razpravljalec Mirko Gulič je načelno podprl reorganizacijo, čeprav se boji, da bi lahko prišlo pri oblikovanju raznovrstnih sindikatov do razpok med vsemi, kar bi utegnilo v delavskem gibanju zapustiti hude posledice. »Zato bi morala zveza sindikatov že na samem začetku zavzeti načelno stališče, da se ne glede na delitev po dejavnostih zavzema za osnovne interese delavskega razreda,« je menil in do- dal, naj bi bila to stalnica vseh sindikatov. Če ne bomo močni mi, bo pa kdo drug »Mislim, da ni razlogov za razdvajanje sindikalne organiziranosti na sindikat dejavnosti in na nek splošen sindikat,« je menil Anton Miklavčič. »Če gledamo na sindikat tako, potem je seveda popolnoma odveč nelogična in nesmiselna dvotirnost organiziranosti, ki je v spremembah in dopolnitvah statuta izpeljana zelo dosledno. Delavci se hkrati vključujejo v sindikat dejavnosti in v ZSS, kot pravi 5. člen, ter vse izpeljave, ki mu sledijo. V tej zvezi se postavlja tudi vprašanje opredelitve sindikata v občini. Kolikor se spomnim, je bilo v prvih osnutkih prenovitvenih dokumentov čutiti nekoliko več prenovitvenega duha, v sedanjih, konkretnih predlogih sprememb statuta pa je mogoče ugotoviti le-to, da v tem pogledu ni nikakršne spremembe - občinska organizacija je del ZSS (69. člen), ZSS sestavljajo člani, ki so organizirani v sindikatih podjetij, sindikatih dejavnosti in občinskih organizacijah sindikatov (100. člen) itd. Skratka, teritorialni princip oziroma občinska organiziranost nekaj splošnih sindikatov je izpeljana veliko dosledneje kot organiziranost po dejavnostih.« Miklavčič je imel še nekaj pripomb na temo, da bo bodoči sindikat in politična in stanovska organizacija, kar po njegovem ne more biti združljivo, še zlasti zato ne, ker se program med drugim tudi zavzema, da mora politika ven iz podjetij. Nazadnje se je spravil še na 108. člen, ki naj bi dal predsedniku RS ZSS pravico predlagati kandidate za člana predsedstva. Komentiral ga je z »menedžersko maniro«. (Ob ta člen se je v nadaljevanju spotaknilo še nekaj razpravljalcev, zato je Miha Ravnik na koncu predlagal, naj ga črtajo.) Marjan Gojkovič je malo kasneje povedal, da mu je Miklavčič vzel z jezika »v bistvu vse, kar bi lahko tudi jaz povedal« in dodal, da se s tako obliko organiziranosti ne strinjajo tudi v vzgojno-iz°" braževalni dejavnosti Slovenijo- »Ljudje se včlanjujejo v osnovno organizacijo, ta v sindikat dejavnosti, sindikat dejavnosti pa usta; navija zvezo sindikatov; tako si pri nas vzgojitelji, učitelji, profesorji in znanstveni delavci -razliko od tega programa - predstavljajo zvezo sindikatov,« je nf' daljeval Gojkovič in pojasnil, da učitelji že »zgodovinsko« čutijo m negujejo pripadnost svojemu stanu. »V zdajšnjem trenutku, ko s reorganiziramo in prehajamo 1 Inovatorji so pokazali svoje uspehe na prvi razstavi inovacij celjske regije NA RAZSTAVO IN DRUGI KONGRES Na pobudo občinskih sindikalnih svetov celjske regije je medobčinski svet pripravil prvo razstavo inovacijskih dosežkov na celjskem območju z naslovom ZNANJE - INOVACIJE - PODJETNIŠTVO, ki bo od 17. do 21. oktobra v Domu štorskih železar-jev na Teharjih. Pripravili so jo inovatorji iz celjske regije, postavili pa člani Društva inovatorjev in avtorjev tehničnih izboljšav Železarne Štore. Razstava, na kateri je bilo več kot 130 primerkov inovacij iz 45 delovnih organizacij, je prav gotovo spodbudila dejavnost inovatoijev in njihovih društev. S predavanji in posvetovanji, ki so razstavo spremljali, in to predvsem od delu mladih pa so spodbudili prodor raziskovalne in inovativne miselnosti med mlade. Ko pa bo, kot načrtujejo, postala razstava tradicionalna, (prihodnje leto naj bi jo pripravili v Titovem Velenju), bo pomagala združevati in uspešneje izkoriščati vse inovativne sile celjske regije. To pa bo še kako potrebno, če hočemo postati inovativna družba. Brez inovativnosti ni uspešnega tržnega gospodarstva, na katerega zadnje čase toliko prisegamo. Pri tem pa se za inovativnost borijo le inovatorji sami in pa sindikat. Vse preveč je še razšiijeno mišljenje, da so inovacije le konjiček posameznikov. Vse prepočasi prihaja spoznanje, da inovacije prinašajo dohodek, da so nujnost za preživetje med razvitimi. Tržno gospodarstvo so brez inovativne družbe le sanje. Res je sicer, da je vse več takih, ki se tega zavedajo, med njimi pa je odločno premalo tistih, ki morajo za to nekaj narediti s^j so plačani za to. Z ustanavljanjem društev izumiteljev in avtorjev tehničnih izboljšav se počasi prebuja zavest in spreminja miselnost, čeprav je to trd oreh, saj afirmacijo inovativnosti zavira tudi zakonodaja. Sprememba te pa ni le stvar zagnancev, saj je razvoj inovativnosti najširšega družbenega pomena. Spremembe zakonodcje bodo ena poglavitnih nalog delegatov na drugem kongresu izumiteljev Jugoslavije, ki bo konec prihodnjega tedna v Titovem Užicu. To bo drugi kongres po triintridesetih letih omalovaževanja in zapostavljanja te, ene najpomembnejših dejavnosti naših napredno mislečih strokovnjakov in delavcev. Najavljena udeležba najvišjih predstavnikov izvršnega sveta, Gospodarske zbornice in družbenopolitičnih organizacij Jugoslavije daje upanje, da se bo končno le nekaj premaknilo na bolje. Naloga slovenskih izumiteljev in inovatorjev na kongresu pa bo predstaviti svoje izkušnje in spoznanja. Tako v organiziranosti kot v uspehih inovatoijev, še posebej pa po priborjenem priznanju pomena te dejvnosti, smo pri nas precej pred ostalimi. Na koncu naj povemo še to, da seje za množičnost in organiziranost inovacijske dejavnosti pri nas skoraj edini zavzemal le sindikat. Čas pa je že, da to vlogo prevzamejo tisti, ki so za to najbolj, če ne celo edini poklicani. To pa so odgovorni delavci podjetij in država. A. A. samouprave na republiško odločanje, bomo potrebovali močne sindikate, ki nas bodo zastopali na republiki; nadalje prav tako močne občinske odbore, ki bodo usklajevali delo na svojih ravneh; in pa močne osnovne organizacije, ki naj bi dobivale pomoč tako iz republiškega kot tudi iz občinskih odborov.« Da je to res, navsezadnje dokazujejo trije novonastali neodvisni sindikati, ki zdajšnjim očitno ne zaupajo. So v programu upoštevane pripombe iz razprav? Več pozornosti kot tezam za prenovo statuta in predlogom statutarne komisije za spremembo tistih delov statuta, ki govorijo 0 organizacijski in kadrovski pre- Ladimir Brolih Seveda so se tudi na tej seji številni razpravljalci spraševali, kakšna neki bo nova podoba slovenskega sindikata. »Zdi se mi, da iščemo idealne rešitve, vendar dvomim, da jih bomo našli že danes,« je v svoji obširni razpravi med drugim dejal Ladimir Brolih, saj tudi širša družba išče svoj novi obraz in je še daleč od perfekcionistične rešitve. »Če bi imeli tako ambicijo, potem bi kaj lahko zapadli v pragmatizem in dogmatizem, to pa bi bilo za nas pogubno. Napravimo raje temelje za gradnjo hiše, Potem pa pustimo veliko ustvarjalne svobode predvsem tistim ,izvajalcem*, ki bodo v tej sindikalni hiši tudi bivali...« Med drugim se je dotaknil tudi organiziranosti sindikata na občinski ravni, ki je gotovo ena izmed nenadomestljivih oblik in stičnih točk delovanja. »Že zaradi (in nasproti) komunalnega sistema, saj se veliko stvari še vedno odloča na mikro-nivoju,« je menil. »Če imamo ambicije, da z našimi skupnimi interesi nastopamo tudi v skupščinskem sistemu, potem je prav, da 'mamo vzporedno na teh ravneh tudi organizirane sindikate. Gotovo je pa iluzorno pričakovati, da bomo Prodrli v parlament tudi s čisto posebnimi interesi ®eke dejavnosti, če ne bodo tako pomembni, da ne bi hašli ustrezne pozornosti v sindikalnih opredelitvah. novi, pa je večina razpravljalcev posvetila programu neodvisnih sindikatov Slovenije. Jože Korošec je menil, da je odločen korak naprej v primerjavi z dosedanjimi programi, čeprav je v njem še vedno nekaj nepotrebnih parol. »Nočem biti formalist, vendar se sprašujem, zakaj na republiškem svetu še vedno nismo opravili povzetka javne razprave o tezah. Ne spomnim se tudi razprave o ekonomskih in tehnoloških presežkih; dobro pa vem, da smo imeli na to temo veliko pripomb,« je vprašal in pojasnil, da je ta dva primera navedel zgolj zaradi tega, da mu kasneje ne na tem forumu ne v Mariboru kdo ne bo očital, zakaj se s programom neodvisnih sindikatov še danes ne strinjam-no vsi. Tudi v ljubljanskih sindikatih so ugotovili, da je od razšiijene seje RS ZSS pa do obelodanitve programskih zasnov minilo okroglih 15 mesecev in da so se zdaj znašli pred hudo težavo, kako v časovni stiski kar najbolje in najučinkoviteje posredovati program tistim, ki jim je pravzaprav nemnjen - članstvu. »Med premlevanjem smo ugotovili, da gre pač za vse vidike preobrazbe sindikata, zato bi morali še pred sklepom o skrajnem datumu sklica konference proučiti, ali v tako kratkem času lahko speljemo razprave po osnovnih organizacijah ali ne,« je povedal Jože Šketa, ki je iz dotedanje razprave na seji RS ZSS čutil tudi tisto, kar je že nekaj časa slutil. »Predvsem na področju organiziranosti gre za spopad dveh konceptov. Kako drugače razumeti formulacije v dokumentih, ki uporabljajo besede tog, neučinkovit ipd. kot negiranje ali napadanje vseh dosedanjih oblik organiziranja sindikata! Nisem za kompromisarstvo, da ne bo pomote, menim pa le, da bi kazalo ohraniti in razvijati tiste oblike organiziranosti, ki so se že izkazale za učinkovite; seveda pa še dogrgjevati_sindikate dejavnosti,« je menil Šketa, na koncu pa tudi malce zbodel predsednike republiških odborov, češ ali niso imeli že doslej lepih priložnosti za učinkovitejše delo. Za Darinko Smrke je program neodvisnih sindikatov dobra osnova za široko javno razpravo v temeljnih okoljih, zato ga podpira. »Vendar ga čez noč ne bomo mogli uresničiti. Zato bi kazalo izdelati nekakšen načrt izvajanja programa, v katerih bodo naloge, ki se jih bomo lotili takoj, in tiste, Dušan Rebolj Dušan Rebolj je menil, da so bile dosedanje pripombe iz razprav o tezah za prenovo sindikata zbrane in upoštevane, da pa so morali pri pripravljanju programskih osnov precejšnjo pozornost namenjati hitro se spreminjajočim razmeram v družbi (sprejem ustavnih amandmajev in številnih zakonov), zato so morali utirati pot novemu sindikatu v družbenopolitičnem sistemu. »Med razpravo smo se zavzemali za dvodomni skupščinski sistem, pri čemer smo iskali svoj prostor predvsem v zboru združenega dela,« je pojasnjeval. »Medtem smo dobili novo ustavo, po kateri se bodo vsi trije zbori preoblikovali v en splošni zbor. Zato danes ne moremo več razpravljati tako kot včeraj, temveč s povsem drugega zornega kota...« Tako je treba gledati tudi na vlogo sindikata v drugačni socialistični zvezi, ki naj bi bila poslej predvsem prostor političnega dialoga tedaj, ko gre za širša politična vprašanja, ne pa za tista, ki se tičejo parlamenta. Gre, skratka, za popolnoma drugačno strateško vlogo sindikata v teh družbenih dogajanjih od tiste, ki jo je imel še pred poldrugim letom. kijih bomo opravljali kasneje oziroma hkrati s procesom razvoja naše družbe,« je menila, zraven pa tudi pripomnila, da teze za novi statut puščajo nekatera vprašanja odprta in nedorečena, nekatere rešitve pa da so v nasprotju s stališči in zahtevami članstva, ki so jih izražali na razširjeni seji RS ZSS in v razpravah o prenovi po njej. Na dveh bregovih? »Ko takole poslušam razpravo, dobim občutek, kot da smo vsi za program; ko pa naj bi naredili korak naprej od programa, se nenadoma znajdemo na dveh bregovih - na enem so vodstva občinskih svetov, na drugem pa čelni možje sindikatov dejavnosti. Kot da ne bi imeli oboji istega članstva!« je povedal Milan Utroša. Ob koncu daljše razprave pa je dejal, da mu je žal, da se po poldrugem letu razprav o prenovi sindikata vra- ^ sklepne besede Miha Ravnika p razpravljamo o spremembah statuta in grama neodvisnih sindikatov Slovenije, mora-raz Up°š*evati, da gre za spremenjene družbene bornCre -,n **a ze nastajaj0 novi odnosi. Če se ne bod mi sPremeniii v delavsko organizacijo, se list* delavci morali obrniti na druge oziroma #anovitvi nove organizacije. Venr] Vseb teh listinah gre za velike spremembe, enep'ar s*.varne> saj zdaj ni mogoče uveljaviti le ®a fa.načela organiziranosti oziroma panožnega di teritorialnega. Prenova organizacije tu- ces 9eianje, ki ga opraviš naenkrat, temveč pro-uspos trajanje bo odvisno tudi od naše liavu0f3yen°sti za drugačno delo, denimo za uve-e jfnJe kolektivnih pogodb. s«,o °samezni razpravljalci so govorili o tem, da dobrot C!V-ek bregovih, kar seveda ne drži in ni daj rf»i no razlikovanje. Res pa je, da smo doz-°bčinJč-l usPešno tako prek ROS kot tudi prek težje svetov. Že zdaj pa vemo, da bo vedno na star--6?*** interese delavcev in iskati skup-raz]jčn ,sca. in morali bomo omogočiti, da se ta i°eitve°St lzrazj na niestih kjer se sprejemajo od- fl°sti'>»fan,ZJranos* sedanjih 18 sindikatov dejav-v njihn,?rčm° Postaviti odprto, tako da se bo Problem1**.^virih lahko pokazala tudi posebna Te oblike ka °žjih dejavnosti in tudi poklicev, tj dejavn seveda nimajo enake vloge kot sindika-*iobraž»vt ■ Pojavljajo se posamezne težnje (v anju) za ustanovitev novih neodvisnih organizacij. V primeru, da se bodo te organizacije dejansko hotele izločiti iz Zveze sindikatov Slovenije, bomo morali opredeliti odnos do teh novih organizacij. Posasmezniki so narobe razpravljali o vlogi, ki jo dajemo konferenci, ki jo danes sklicujemo. Ta bo sprejela le tiste nujne statutarne rešitve, ki nam bodo omogočile, da do kongresa opravimo nekaj organizacijskih sprememb. Progam neodvisnih sindikatov Slovenije pa je odprt za vse predloge, za njegovo dograjevanje in izboljšanje. Do kongresa pa ne bodo ničesar ukinili in ničesar spremenili, tudi financiranje bo ostalo takšno, kot je. Zaradi tega, ker po novem letu ne bo več ozdov in ker se bodo ti preoblikovali v podjetja, je razumljivo, da tudi mi potrebujemo sindikat podjetja. • S konferenco začenjamo tudi kadrovske postopke za oblikovanje novih vodstev. Moramo začeti govoriti o ljudeh. Profesionalizacijo sindikalnih funkcionarjev v podjetjih pa moramo omogočiti. Odločitev o tem pa seveda sprejemajo članstvo in uprava podjetja, ki morajo zagotavljati tudi plačilo za sindikalnega aktivista. Sindikalnega profesionalca (lahko tudi za 2 in 4 ure na dan) namreč ne bo plačeval sindikat, ker bi v tem primeru ne bil več delavcev podjetja, in tako ravnajo tudi podjetja v sosednjih, razvitih deželah. e Takšna konferenca v delih, kot jo sklicujemo, je nujna tudi zato, da bomo dosegli čimširše sodelovanje organizacije pri sprejemanju statutarnih sprememb in tudi pri oblikovanju programa neodvisnih sindikatov. Profesionalni sindikalni delavci moramo članstvu prenesti in pojasniti vsebino novih sindikalnih listin. Vemo pa, da nas delavci ne bodo ocenjevali po papirjih, temveč po tem, koliko bomo vplivali na izboljšanje njihovega položaja. čarno na izhodiščno točko - k razširjeni seji. Tako je razmišljal tudi Rudi Pe-rozzi. »Tudi če bi imeli na razpolago še dve leti, bi nam na koncu spet zmanjkovalo časa,« je okrcal vse razpravljalce, ki so po 15 mesecih nenadoma spoznali, da jih je začel prehitevati čas. »Danes bi morali oceniti, ali smo program ,zadeli* ali ne, ali smo se pravilno organizirali ali ne in če je prav, da smo za spremembe v statutih. V severnoprimorski regiji smo prepričani, da smo ,zadeli1.« Številni razpravljalci za njim pa so njegovim razmišljanjem vendarle ugovarjali. Franc Štelcer, predsednik mariborskih sindikatov, je dejal, da razprava o tezah za prenovo sindikata vendarle ni bila zaključena in da zato niso bile ustvarjene institucionalne podlage za nastanek programa. »No, saj program konec koncev ni vprašljiv, nekatera statutarna določila pa so lahko. Zato naj gredo dokumenti v organizirano razpravo med članstvom. Doslej smo o njih razpravljali bolj v ozkih krogih in danes še ne moremo govoriti, ali članstvo stoji za njimi ali ne. Vemo pa, kaj je zahtevalo v razpravah o tezah za prenovo...« Za izgovore ni opravičila »Ko se bom jutri vrnila v Lisco, me bodo delavci vprašali, kaj smo dobrega naredili za izboljšanje delovnih razmer, za boljše plače, za to, da bi jih manj bolehalo za poklicnimi boleznimi in podobno, jim bom lahko odgovorila bolj malo,« je svoje mešane občutke opisala Sevničanka Bezjakova. »Po mojem mnenju izgovori, ki sem jih slišala v razpravah, nimajo nobenega opravičila; še več - bojim se, da bomo za sabo pokopali še tisto, kar smo doslej zgradili...« Ob koncu velja omeniti, da so Miha Ravnik, Ladimir Brolih, Jože Stegne, Dušan Rebolj, Rgjko Lesjak in Janko Goleš že med samo razpravo ugovaijali na očitke, da vodstvo ZSS ni pripravilo pregleda dosedanjih pripomb iz javne razprave o tezah za prenovo sindikata. Menili so, da so bile dosedanje pripombe zbrane in v dokumentih tudi upoštevane. V organizaciji pa so morali precejšnjo pozornost nameniti hitro se spreminjajočim razmeram v družbi (sprejem ustavnih amandmajev in številnih novih zakonov), zato so morali predvsem utirati pot novemu sindikatu v družbenopolitičnem sistemu. Kljub mnenju nekaterih, naj bi organizirali skupno konferneco ZSS o kongresnih dokumentih (Jože Pišlar: »Na našem koncu bi radi vedeli, kaj menijo na drugem!«) so ob koncu le sklenili, da bo potekala tako, kot so predlagali - po delih: do 10. novembra naj bi se sestali vsi občinski sveti, vsi republiški odbori dejavnosti in RS ZSS. Sprejeli so tudi Ravnikov predlog, naj se iz tez za novi statut črta »sporni« člen, ki govori o predsedniku RS ZSS kot o mandataiju za sestavo predsedstva. Še o okrogli mizi O sodelovanju na okrogli mizi družbenopolitičnih subjektov je svet ZSS poudaril, da se strinja z uvodno besedo Rajka Lesjaka na seji predsedstva (objavili smo jo v zadnji prilogi Sindikalni poročevalec) o sodelovanju v delu mize, o poslovniku mize pa bodo razpravljali na naslednji seji predsedstva. Podprli so tudi ustanovitev medzborovske komisije, ki bo pripravljala novo volilno zakonodajo; RS ZSS bo na mizi predstavljal Dušan Rebolj, njegov namestnik pa bo Jože Šketa. Damjan Križnik MED VRSTICAMI Nak! ,kamerad'! »Imamo občino z rudnikom in občino brez rudnika; občina z rudnikom ima neke vrste monopol,« je v svojem nastopu pred RS ZSS med drugim dejal Mirko Gulič in zaključil, da so pač stvari, ki se jih je treba lotiti tudi teoretično, ne pa »kar tako«. Še predenje dobro končal omenjeni stavek, se je z nasprotnega konca sejne dvorane slišal medklic: »Ja kje si pa to prebral?!« V značilni knapovščini mu ga je namenil Ciril Urek, predsednik medobčinskega sveta revirskih občin, in ga kasneje, ko je kot 16. prišel na vrsto za razpravo, tudi pojasnil. », Teoretično' mi je bilo kar toplo pri srcu, ko sem slišal, kakšna sreča je, če imaš v občini rudnik in s tem monopol,« seje ironično nasmehnil, nato pa grenko nadaljeval: »,Praktično’ me pa stiska pri srcu, da smo tega rudarja 40 let ,slačili’, ga pustili brez sleherne akumulacije in mu pripisali na desettisoče novih milijard izgub; za nameček pa ta ,monopol’, uživa v okolju z največjo koncentracijo dima in prahu! In v ponižanju, da bo moral za preživetje že jutri potrkati na delavsko solidarnost, kar še nikoli doslej ni storil. Nak! ,kame-rad’, s takšnim teoretiziranjem prenovljenim sindikatom ne bomo pomagali shoditi...« O cagavih fantih in vnukih »Če izhajam iz stare kmečke resnice, da cagav fant nikoli ne bo pri dekletu spal, potem podpiram ta smelo zastavljeni program neodvisnih sindikatov Slovenije,« je v svoji razpravi dejal »kmetijec« Srečko Čater in zraven pripomnil, »da ga bodo v celoti najbrž uresničili šele naši vnuki«. »Upam, da bodo naši vnuki hitro zrasli,« mu je odvrnil Rej ko Lesjak. Po nekaterih razpravah sodeč so mnoge že - prerasli. Berti ni boksar Albert Vodovnik, predsednik republiškega odbora sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije, je za »ogrevanje« v svojo razpravo prebral Semoličevo izjavo, češ da v naši politiki ni več fair-playa in da se postavlja tak politični sistem, ki še najbolj spominja na ring. »Ampak jaz nisem boksar,« je dejal, »jaz sem smučar.« V nadaljevanju razprave pa je vendarle »boksnil« Dolenjca Jožeta Mikhča z vprašanjem: »Zakaj se delavci novomeškega IMV nočejo pogovarjati z našim odborom prek občinskega sveta, pač pa kar neposredno?« Čeprav Berti torej ni boksarje ta dvoboj dobil s čistim knock-outom... Ni res, da je res... »Ni res, daje od razšiijene seje sem vladala neka praznina v našem delovanju,« je očitke številnih razpravljalcev, zakaj so programski dokumenti za neodvisni sindikat Slovenije šele zdaj zagledali luč sveta, zavrnil Jože Stegne, »zato se sprašujem, zakaj zdaj nekateri trdijo, da z razpravo pravzaprav začenjamo šele danes?« »Ni res, ni res...« je završalo po dvoravni. Nadja Puppis, kije prva prišla do besede, pa je kar vzrojila nad tonom, »s katerim nas Stegne naravnost sili, nuj brez pripomb sprejmemo nekaj, s čimer smo se šele seznanili.« Nato seje obrnila k povzročitelju tega krajšega razburjenja in mu vrgla v obraz: »Praznine ni bilo, tovariš Stegne, ker šele - bo!« Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja vsak mesec nakaže 359.000 pokojnin. Upokojenci težko čakajo na prvega v mesecu, saj jim tako kot večini v časih superinflacija proti koncu meseca v denarnici začne zijati vse večja luknja. Tudi zato upokojenci z zanimanjem spremljajo napeto dogajanje pri usklajevanju rasti pokojnin z rastjo osebnih dohodkov. Formulo usklajevanja razume le malokdo med upokojenci, ki ji zato tudi ne zaupajo povsem. Kljub temu pa upokojenci priznavajo, da pokojnine letos kar lovijo rast osebnih dohodkov. Oktobra 1989 bo tako upokojenec, ki prejema najnižjo možno pokojnino za polno delovno dobo, s poračunom vred prejel na roko 10,050.500 dinarjev, tisti z najvišjo možno pokojnino pa 50,013.500 dinarjev. Vedeti pa je treba, da vsaka uskladitev pokojnine za SPIZ predstavlja svojevrstno hazardno igro. Sindikati smo zahtevali, naj upokojenci denar, ki ga zaposleni namenjamo od svojih osebnih dohodkov kot prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prejmejo čim-prej, saj pri visoki inflaciji izgublja vrednost vsak dan, ko brez haska leži na računu skupnosti. Vendar statistični podatki o rasti osebnih dohodkov v republiki kasnijo za dva meseca. Če pa želimo pokojnine usklajevati sproti, je torej treba nekoliko tudi ugibati, kolikšna bo dejanska rast osebnih dohodkov. Če se skupnost pri tej oceni zmoti in oceni prenizko, prikrajša upokojence in sebi naredi težave z ogromnimi poračuni. Če pa se zmoti tako, da oceni rast previsoko, seveda zabrede v še večje težave, ker ji zmanjka denarja. Že vse leto 1989 velja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje enotna republiška prispevna stopnja 19,1 odstotka od bruto osebnih dohodkov. Skupnost ve, da bi s tem denarjem upokojencem lahko izplačali takšne pokojnine, ki jim po zakonu gredo. Toda kaže, da ni vse tako kot bi moralo biti. Skupnost ima namreč visoke izgube. Če hoče nakazati pokojnine, mora že vse leto 1989 vsak mesec najemati ogromna posojila, za katere seveda pla- RDEČE ŠTEVILKE V SPIZ GROZIJO Z ZNIŽEVANJEM POKOJNIN čuje obresti. Skupnost jih je doslej vsak mesec v desetih dneh vrnila banki na račun prispevkov, Predsedstvo ZSJ STRAH PRED ODPUSTITVIJO ZDELA Sindikat bo pred koncem leta pripravil analizo zakona o podjetjih in zakona o delovnih razmerjih ter predlagal spremembe in dopolnitve, če bo ugotovil, da nekatere njihove prvine ne pomagajo odpravljati krize. To so poudarili na današnji seji predsedstva sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, na kateri so razpravljali o položaju delavcev po najnovejših vladnih ukrepih. Sicer pa so danes razpravljali o položaju zaposlenih v reformnih procesih. Kot je v uvodnem ‘referatu poudaril Jakup Čučala, mora sindikat poskrbeti, da bodo zahteve delavcev iz javne razprave o zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki niso bile upoštevane v sprejetem zakonskem dokumentu, vključili v republiške in pokrajinske zakone, pa tudi v kolektivne pogodbe in statute delovnih kolektivov. V razpravi o teh življenjskih vprašanjih delavske organizacije pa je bilo slišati le bore malo konkretnih predlogov. Člani predsedstva so danes namenili največ pozornosti zakonu o delovnih razmerjih, še posebej 21. členu, ki predvideva, da lahko delavec, če spada med tako imenovane tehnološke presežke, največ dve leti dobiva minimalni osebni dohodek, nato pa je ob de- lovno mesto. Predsedstvo namreč trdi, daje ta člen v nasprotju z ustavo. Predsednik odbora skupščine SFRJ za delo, zdravstvo in socialno politiko Dragoljub Jakič pa je povedal, da so prosili za mnenje predlagatelja zakona in daje zvezna vlada obvestila delegate, da je takšna rešitev v skladu z ustavo. V povzetku današnje razprave je Andjelko Vasic opozoril, da mora biti sprejetje sklepov o položaju delavca v novih razmerah hkrati tudi slovo od dosedanjega načina dela. Če se namreč sindikat ne bo spremenil, bodo zaposleni ustanovili novo organizacijo. Kot se je pokazalo v razpravi, sindikat meni, da delavec kljub vsemu ne more ostati brez zaposlitve, če pa bi se to že zgodilo, bi mu morali zagotoviti popolno socialno varnost. Kako naj bi to storili, niso povedali. Posebej so govorili o domnevah, izrečenih v javnosti, da sindikat ni sposoben delovati v skladu z novimi gospodarskimi razmerami. Marija Todorovič je omenila izjavo sekretarja ZIS za informacije Darka Marina, in poudarila, da se sindikat sicer mora spremeniti, vsekakor pa je sposoben biti dejavnik naše politične stvarnosti. (TANJUG). ki sproti pritekajo. Vendar rdeče številke rastejo. Skupnost je imela avgusta 768 milijard izgub, septembra 752 oktobra bo 1008, novembra 1.303 in decembra že 2.887 milijard dinar-, 'jev izgube. Decembra se bo zgodilo tudi to, da bo treba najeti že decembrsko posojilo, ko novembrsko še ne bo odplačano. Ali bo Slovenija poleg zadolženega zdravstva uspela pridelati še enega kroničnega bolnika? Rešitvi sta kratkoročno le dve: ali se dvigne prisevna stopnja ali pa se upokojencem začne izplačevati pokojnine, ki bodo vse bolj izgubljale tekmo z osebnimi dohodki. Skupnost je izračunala, da bi bilo treba prispevno stopnjo 19,1 odstotka dvigniti kar za 4,75 odstotnih točk, na 23,85 odstotka! To pomeni, da bi zaposleni morali plačevati samo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje četrtino svojih bruto osebnih dohodkov. To pa tudi pomeni, da bi bili neto osebni dohodki novembra in decembra manjši za 9 odstotkov! Živeti pa morajo tako upokojenci kot delavci in vsi enako težko čakajo na plačilni dan. Zakaj torej manjka denarja, če pa skupnost pravi, da bi stopnja 19,1 odstotka morala zadoščati! Odgovor je preprost. Vsi pač ne plačujejo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Skupnost je izračunala, daje letos namesto 19,1 odstotka dobila samo 17,69 odstotka ali 7 odstotkov manj. Kdo torej ne plačuje prispevkov? Zakon o finančnem poslovanju, ki je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ 17. 2. 1989, dovoljuje organizacijam, ki nimajo dovolj denarja za poravnavo vseh obvez- nosti in so torej nesolventne, da obveznosti poravnavajo v določe; nem vrstnem redu. In tako so si delavci v nesolventnih organizacijah izplačali osebne dohodke, plačilo prispevkov pa odložili- To je po mnenju skupnosti gla'?1 vzrok za izpad sredstev. SumU° pa še drugačne vrste finančne nediscipline, ko na najraziličnejse načine odlagajo izplačilo prispevkov na zadnji možni datum, vmes pa organizacije obračajo denar v svojo finančno korist. Povišana prispevna stopnja seveda pomenila poleg nižjih osebnih dohodkov še nekaj drugega. Breme zagotavljanja sredstev za pokojnine bo še bolj ha ramenih solventnih organizacij-Tu pa se že postavlja vprašanje moralnosti nesolventnih. Republiški izvršni svet je zagotovil, da se problema zaveda in da bo skupaj s službo družbenega knjigovodstva do konca leta pregnal takšno finančno nedisciplino-Toda ali bo to tudi pregnalo rdeče številke skupnosti? Nova, višja prispevna stopnja Je za zdaj šele predlog. Vendar se bo o tem odločalo prav gotovo že na seji skupščine SPIZ, ki bo 25. oktobra 1989. V času zategovanja pasu nas kljub obljubam vlade, da bo našla rešitve, skrbi tako za žepe delavcev kot upokojencev. Lučka Bohu1 Proč z novinarsko romantiko v obveščanju v podjetju ZAHTEVATI PRIZNANJE STROKE IN PREGNATI DILETANTSTVO Ndvinarji in organizatorji obveščanja v podjetjih bi mogli veliko več narediti za ugled svojega poklica in položaj stroke, če bi okrepili svoje zahteve v okviru panožnega sindikata. Pri tem, ko so v nekaterih podjetjih že davno dosegli visoko kakovostno raven obveščanja, ki omogoča delavcem udeležbo v vseh dejavnostih sistema, so nekatere druge firme v tem pogledu prav bedno zaostale. Na sestankih organizatorjev obveščanja in komisij za informiranje pri sindikatih poslušamo vsakokrat predstavnike obeh podjetij. Pri tem je značlno, da »nerazviti« navadno sploh ne morejo doumeti priporočil izkušenih sodelavcev iz napredno usmerjenih podjetij. Obveščanje v podjetju je takšno, kakršni so sicer tudi drugi odnosi v delovnem kolektivu. Ce so razvejani, odprti, pregledni, dogovorjeni in stalni, če so delovne naloge jasne in jih opravljajo, potem tudi ni težav z obveščenostjo. Komunikacijski procesi so urejeni in sodelavcem ne kratijo informacij. V takih okoljih ima tudi organizator obveščanja ustrezen položaj, ugled in plačo. Pri konzervativnih gre vse »bolj po domače«. Naloge obveščanja navadno niso niti določene niti zanje ni predvidenih sredstev; mediji niso mediji, ker niso redni in ker jih nihče načrtno ne oskrbuje; če kateremu koli resornemu paši »paše«, lahko odreče ali prepreči javnost podatkov in informacij; naloge obveščanja tam veljajo za napol ali povsem ljubiteljska opravila; se odrivajo na popoldanske, zato tudi šušmar-ske posle; ponekod jih opravljajo romantični ljubitelji, ki želijo posnemati velike časopise po zunanjem videzu, medtem ko po vsebini včasih ne presegajo občasnih gimnazijskih almanahov s prostimi spisi. Pri nekaterih takih izdelkih ni mogoče rekonstruirati iz prispevkov in ureditev nikakršne informativno propagandne zasnove niti nimajo časniške fakture. Na sestankih z organizatorji obveščanja vsakokrat poslušamo vsaj enega iz takih nebogljenih, zastarelih organizacij. Pri tem navajajo kot vzroke svoje nemoči vsemogočnost vodilnih, napol sa-mopomilovalno, napol prikrito samovšečno naštevajo vrste raznorodnih nalog, ki jih opravljajo poleg obveščanja, pri čemer je takoj jasno, da niso trdni glede svoje vloge in ne vloge obveščanja v delavski javnosti. Ne upoštevajo posebnosti svojega novinarskega položaja - da so predvsem delavci nekega kolektiva, hkrati pa zavezani kodeksu novinarske etike. Tako najdete urednike, ki vidijo svoje poslanstvo v pozi apostolov neke nadčasovne in nad-prostorske Pravičnosti, pri čemer so sami brezgrešni, pooblaščeni za tolmačenje avtentičnih delavskih interesov. Zagrenjeni ugotavljajo svojo osebno tragiko, ker jih delavci ne razumejo na ta način. Druga plat opisanega položaja je dejstvo, da nekaterim, ki vodijo organizacije s tako umeščenim »organizatorjem« obveščanja, kar zelo ustreza ljubiteljstvo tam, kjer bi se sicer morali srečevati s strokvnim nastopom in poklicnimi veščinami. Kajti ljubiteljstvo ni nevarno, ne more enakopravno tekmovati z drugimi poklici in strokami, ker vedno ostaja nekaj poljubnega, napol ali povsem zasebnega in ga je mogoče kadarkoli preprosto ukiniti. Seveda ne more biti združljivo s sfero javnega in splošnega interesa. Kjer se ljubiteljstvo druži z dejavnostjo, ki je posebnega družbenega pomena - v tem primeru z obveščanjem - je vzdrževanje amaterizma na nalogah, ki so po zakonih zapovedane, proti-družbeno delovanje. Sindikati, ki zastopajo novinarske poklice, morajo zato zelo načelno obsoditi takšno ravnanje podjetij in ga iz njih pregnati. Kličemo torej k spopadu z zagovorniki amaterizma v informacijskih sistemih, ki služijo mobilizaciji delavske javnosti. Poziv naslavljamo tudi na vse novinarske stanovske organizacije, ki morajo zahtevati strokovnost tudi v obveščanju v podjetjih. (Pri tem opozarjamo na morebitno poenostavljanje, da strokovnost jamči (samo) diploma FSPN!) Prek sindikatov dejavnosti je treba dose- či, da bodo podjetja zaposloval in ustrezno nagrajevala za lntoi; mativne naloge usposobljen* kader. . (Mimogrede: vrednotenje de* organizatorjev obveščanja za različne zahtevnostne stopiti® lahko izpeljali iz že ponujen® razpredelnice, ki jo prinaša osnutek kolektivne pogodbe »Osnovne plače«. Po njej se hitro lab' ko določi ustrezno mesto za novinarje, urednike, vodje informacijskih služb.) Marsikje se bodo takim zahtevam upirali. Izgovor bo denar. To da sindikat mora biti pri tem n popustljiv. Če hoče biti zaščitni delavskega položaja, mora terjaj da se kot pogoj za uresničevani človeških pravic najprej ure|L_ čuje dvojna pravica: do obvesc nosti (seznanjenosti) in do obve Čanja (sporočanja, izražanja), »e oboje zagotavlja udeležbo v Pr cesih katerega koli sistema, o * uresničitve te pravice ni mog0® uporabljati drugih. ^ Zato vse naprezanje ne bo n zaleglo, če ne bo delavec sam R pravljen seči po tej pravici-Y lovnih organizacijah marsikJ® doslej lepo skrbeli za pravočas ^ celovite, razumljive in dostop' informacije, pa jih delavci včas. niso niti brali niti poslušali-zdaj v zakonu velja samo e stranska obveznost pri inforh^jj nju - samo za organe, ne Pa za naslovljence. Zato bo tr vsaj v pravilnike o obvešča . in poslovni tajnosti jasno V krajščno zapisati določilo« da delavec sam nosi vse PoS Le, ce, če je prikrajšan za Prj*L gC kadar jih ni uporabil zato, K® jj, z njimi ni (pravočasno) seZILani- Ce to ne bomo jasno, se org ^ zatoiji obveščanja s sindiK ,e. vred lahko pretegnejo v pri^ jj, vanjih za dostopnost inf°r tvegajo pri tem spore in o varnost - pa delavec še vea.,ez- bo obveščen. Brez svojega za Pa nika, kakovostne informacij ’jai bo slep in gluh za vse, sam j:o in čakal plačo, ki si je sam f0r krojil. Zagotovilo za dobr° vpa macijo pa je lahko le str Lje informacijska služba, kij° sindikat. ,\TnV$ Jaro A o O koreninah industrijske demokracije v Ameriki ALI Ji DELAVEC- DELNIČAR BOU VDAN PODJETJU Profesor Alvin Magid je doktoriral iz političnih ved na michiganski državni univerzi. Poučuje na državni univerzi New York v Albanyju. Svetovno znan je zlasti po svojih dveh knjigah Človek v sredini: Vodenje in konflikt v ingerijski družbi (1976) in Urbani nacionalizem: Študija političnega razvoja v Trinidadu (1988). Raziskuje in objavlja članke o afriški Politiki, komparativni politiki dežel tretjega sveta, komparativni industrijski demokraciji in izobraževanju. Kot Ful-brighthov štipendist je bil leta 1983 in 1984 na raziskovalnem delu v Beogradu, piše tudi knjigo o jugoslovanski družbi in Politiki. - Glede na to, da se bova pogovarjala o industrijski demokraciji, o oblikah participiranja delavcev predvsem v ameriški industriji, bi bilo na začetku dobro reči o zgodovinskem razvoju ameriške industrije. Kaj bi poudarili kot temeljno značilnost zgodovinskega preseka načina Proizvodnje v zadnjih 206 letih? »Pred državljansko vojno je bila ameriška industrija organizirala v relativno majhnih enotah, Predvsem kot delovno intenzivna obrtniška dejavnost. V naslednjega pol stoletja je prevladovala ve-bkoserijska množična proizvodna. Vendar industrijski tekoči Irak ni uspel nikoli povsem spodriniti duha obrtniške proizvodnje, ki je temeljil na izkušenem mojstrstvu. V sedemdesetih letih f ameriška kovinska industrija vedno delovala tako. Kljub bahavemu gigantizmu tovarn s tekočimi trakovi je bila petina out-hota jeklarske industrije izdelana v majhnih mlinih. Vitalnost obrtniškega izročila se odraža tudi v širjenju industrij visoke tehnologije v ZDA. Visoko tehnologizi-rane industrije temelje na obrtni-visoko izobraženi delovni sili. l* ponovnemu razcvetu »neobrt-niške« proizvodnje so največji de-mž prispevale inovacije v računalniški tehnologiji in splošna nesposobnost podjetij z množično Proizvodnjo, da se hitro prilagode spreminjajočim se razmeram ^Proizvodnji in trgovini. Tako so majhni prišleki sorazmerno lahko dkrili svoje mesto v ameriški kinologiji - zadovoljevanje povpraševanja po specializiranih iz-kkih in storitvah. k m zgodovinske izkušnje se lah-i 0 naučimo torej tole: način pro-j^ndnje se bo spreminjal glede s družbene potrebe, povezane y . tehnološkimi inovacijami. n-tern procesu prihaja do spaja-J^.medsebojneg3 prepletanja pa nar.- s°dasnega obstoja različnih V n 'u°V Proizvodnje, s čimer se ant em smislu nadomesti njihov agonizem, ki bi v končni fazi izginjanja po' Dr'Kakšne pa so možnosti in ra»v VSem objektivne potrebe po oziZ?^11 delavske participacije ciie1? mdustrijske demokrati vnpu\?.ahko imajo participa-Sori„obllke tudi ekonomski ne > V Pomen? ki tprC^a®n-il reindustrializaciji, s sora, 1 na Proizvodnih enotah in veiiv16™0 majhnim kapitalom stroka*0 stopnjo znanstvene in kateri Vn^ mtenzivnosti, nam ne-g°n v,fr,lmeri ik°t npr.Mondra-riška ok? tehnologizirana ame-v njih lahuet^a)’ obetajo, da se tere nhii, ° uresničijo tudi neka-cije T0 ke mdustrijske demokra-PometnhVe ja zlastl za dve njeni Stojnost sestavini: večjo samo-s tem nr.na delovnem mestu ter ’ Kl S3 kdo opravlja. Lahko pričakujemo, da se bo v vseh industrijah, ki zahtevajo vse več znanja in usposabljanja, povečeval pomen samokontrole in samoregulacije, kar je v smeri premikov, ki jih s seboj prinaša industrijska demokracija. Za večino delavcev, ki bodo delali v množičnih industrijah, pa nam izkušnje švedskega Volva in Saaba ter Delavskega odbora v okrožju Jamestown v zahodnem delu države New York kažejo, da se skrbno preurejanje ponavljajočih se del in delovnega procesa lahko kaže v večjem zadovoljstvu na delovnem mestu in tudi večji kvaliteti dela. Pri odločanju o načinu proizvodnje v vsaki industrijski tovarni (v novi, stari, prenovljeni) je vedno potrebno upoštevati želje in- sposobnosti delavcev. Vendar je tudi tu nujna premišljenost in postopnost. Zamenjava relativno enostavnih ponavljajočih se delovnih opravil z bolj kompleksnimi nalogami, ki zahtevajo dobršno mero osebne odgovornosti (kar vse je sestavina uvajanja industrijske demokracije), bo nekaterim delavcem bolj ustrezala kot drugim. Pri tem je odločilnega pomena tudi sam tehnološki ustroj proizvodnje - v različnih oblikah so različno ugodne možnosti za razvoj delavske parti-cipativnosti ali drugače povedano, vsak način proizvodnje zahteva različne oblike delavskih sposobnosti in preferenc.« - Ameriko imamo za zibelko klasičnega kapitalizma še danes. Zakaj se prvine industrijske demokracije pojavljajo tudi v ameriških okvirih? »Filozofske korenine industrijske demokracije segajo nazaj vse do industrijske revolucije. Pojavila se je zato, da bi se parcipativna demokracija uprla organizirani moči sodobne države, industrije in trgovine. V sodobni Ameriki so glavni vzroki za obstoj in razvoj partici-pativne demokracije različne oblike nezadovoljstva, posebej še naraščajočega nestrinjanja z organiziranjem delovnega mesta v industriji. Prav pod vplivom interakcij med sindikatom, menag-mentom in državo, so se te razmere bistveno izboljšale, vendar v ameriški industriji še naprej narašča odtujenost delavcev, padata delovna etika in produktivnost, povečuje pa se abstentizem. Zagovorniki industrijske demokracije trdijo, da klasično spodbujanje delavcev z mezdami, dodatnimi denarnimi ugodnostmi, napredovanjem in odpuščanjem, ne zadošča več. Vejamejo v delavsko sodelovanje pri sprejemanju odločitev kot strategijo izboljševanja delovnih razmer in motiviranja delavcev za večjo storilnost. Zmanjševanje organizacijske, hierarhične »okovanosti« naj bi povečevalo produktivnost dela. Nezadovoljstvo s kvaliteto življenja na delovnem mestu je nekako vgrajeno v ameriško družbo. Ven- dar gre bolj za nekakšno vdanost v usodo, da ni mogoče spremeniti »železnega delovnega ritma in ozračja«, kot pa za pripravljenost, da se ideje o participativni demokraciji aktivno in široko podpro. Prevladujejo težnje po birokratizaciji, profesionalizaciji, specializaciji, centralizirani kontroli, ki uveljavljajo racionalizacijski model učinkovitega človekovega ravnanja. Zdaj so še dosti močnejše kot njim nasprotne težnje po deracionalizaciji v smislu debiro-kratizacije, deprofesionalizacije in demokratizacije. Vendar pa lahko v ameriški družbi najdemo tudi vzvode, ki jo potiskajo v industrijsko demokracijo - gre predvsem za prepletanje razmer na lokalni, regionalni, naiconalni in mednarodni ravni, ki ogrožajo vse večje število ameriških industrijskih delavcev in lokalnih skupnosti, povezanih s tradicionalnim tovarniškim gospodarstvom. Poudaril bi predvsem naslednje: velik ameriški zunanjetrgovinski in proračunski primanjkljaj, visoke ameriške obrestne mere, skupne ameriško-japonske projekte, zapiranje tovarn v severovzhodnem in sred-njezahodnem delu ZDA, mobilnost kapitala v smeri južnih in jugozahodnih držav ZDA ali ha daljni Vzhod in tretji svet. Vsi ti procesi so v zadnjem desetletju pripeljali do zaprtja milijonov delovnih mest v starejših ameriških industrijskih centrih. Veriga brezposelnih in često tudi nepotrebnih delavcev je postajala vse daljša, ekonomska varnost njihovih bivalnih okolij pa vse bolj negotova. V luči takšnih dogodkov so nekateri kritiki postavili tezo, da gre za načrtno strategijo deindustrializacije ZDA (prek združevanja korporacij, zapiranja tovarn, opuščanja nekdanjih industrijskih centrov in krčenja bazične industrije). Prav iz njihovih vrst je izšla ostra zahteva po reindustrializaciji ZDA, katere sestavni del je tudi strategija industrijske demokracije pri smeri pospeševanju delavskega in skupnostnega lastništva industrijskih obratov ter nadzora delavcev in skupnosti kot lastnikov nad menagerji. Seveda so takšne zahteve padle na plodna tal predvsem v tistih starejših industrijskih območjih, v katerih je vprašanje reindustri-alizacije aktualno.« - Kateri pa so poglavitni načini uveljavjanja in razvoja industrijske demokracije? »Lahko rečemo, da sta se v ZDA razvila dva temeljna načina spodbujanja industrijske demokracije: delavsko lastništvo in sodelovanje delavcev in mena-gerjev. V ZDA je močno izročilo predvsem delavskega, nekoliko manj pa tudi mestnega lastništva industrije. Že pred državljansko vojno so se delavci včasih združili kot lastniki manjše tovrne, konec 19. stoletja pa se je organizirano delo pojavilo kot lastnik vrste objektov. Leta 1880 so n.pr. vitezi dela osnovali več kot sto kooperativ v rudarstvu, obutveni in drugi industriji ter obenem tudi njihovo centralno telo - splošni kooperativni odbor, ki je imel na skrbi usposabljanje delavcev v menag- mentu in financah, pa tudi populariziranje kooperativnih idej. Porajanje občutka o potrebnosti delavskega nadzora nad delovnim mestom in podjetjem pa je povsem izpodrinila filozofija tay-lorizma. Ponovno oživitev takšnih idej beležimo v drugi polovici sedemdesetih let. Po eni strani gre za način preprečevanja zapiranja tovarn, drugi pa v delavskem lastništvu vidijo sredstvo humanizacije kapitalizma. Tako je leta 1960 odvetnik iz San Frančiška Louis Okelso za povečevanje ekonomske enakosti in družbenega sožitja kot ovir prodoru socialističnih idej, postavil izhodiščni projekt delavskega delničarstva ESOP. Okelso je bil prepričan, da bo delavec - delničar, ki dobiva dividende in pokojninski dohodek, bolj vdan svojemu podjetju in bil tudi prizadevnejši v delu. Do leta 1980 je bilo v ZDA že več kot 3000 takšnih tovarn.« - Kako deluje delničarstvo ESOP? »Podjetje ustanovi svoj delav-sko-delničarski sklad, nato banka skladu posodi denar, da z njim kupi delnice podjetja. Podjetje plačuje skladu in tako izplačuje svoj dolg. Ko je dolg poplačan, sklad razdeli zaposlenim podjetniške delnice za določeno časovno obdobje (običajno deset let) glede na višino njihove mezde in leta službe. Delnice dobe delavci šele po upokojitvi. Takšna rešitev je posebej stimulirana v davčnem sistemu. Podjetje lahko uveljavlja davčne odbitke za gotovinska izplačila dividend po shemi ESOP, bankam pa ni potrebno plačevati davka na dohodek od polovice obresti, kijih dobivajo od posojil, danih skladom ESOP.« - Omenili ste tudi sodelovanje delavcev pri upravljanju podjetja oziroma njihovo sodelovanje s poklicnimi managerji. Kolikšna je »teža« njihovega odločanja? Kakšno je na sploh razpoloženje do upravljalskih pravic delavcev? »Delavci praviloma nimajo zagotovljene odločilne vloge v vodenju podjetja. Le v nekaterih podjetjih imajo delavski delničaiji večino glasovalnih delnic. Med več kot 7.000 ameriškimi podjetji, ki so v celoti ah le deloma v lasti delavcev (od teh je v 3.000 organizirano ESOP delničarstvo) imajo le v okoli 500 podjetjih odločilno vlogo v vodenju »nižji« delavci (nekakšna varianta jugoslovanskega samoupravnega modela - v vodstvenem ne pa v lastninskem smislu). Sodelovanje delavcev v vodenju je praviloma omejeno na kontrolo menagmenta pri odločanju o oblikovanju in produkciji izdelkov ter njihovem marketingu. Lahko rečemo, da ni splošne naklonjenosti glede udeležbe delavcev v menagmentu. V nekaterih primerih, kjer je bil strah menagerjev pred povečeva- njem moči delavcev še posebej velik, seje menagment kljub vabljivim davčnim olajšavam raje odpovedal delniški shemi ESOP.« - Delavsko delničarstvo, predvsem ESOP, se je hitro širilo zlasti v sedemdesetih letih, v osemdesetih letih pa je število podjetij v lasti delavcev bolj ali manj zastalo. Katere so poglavitne ovire predvsem pri najbolj razširjeni obliki delavskega delničarstva ESOP? »Obstaja vrsta resnih ovir pri uresničevanju prijema ESOP v industrijsko demokracijo. Velik problem je finančna stran - kako zagotoviti sredstva za nakup podjetja, ki se ga nato postavi v shemo ESOP (zlasti v primerih, ko bančni ah privatni sektor ni pripravljen prispevati za ozdravitev propadajočih podjetij). Druga nevarnost tiči v posebnem statusu delavcev, ki so kljub temu, da so delničarji, še vedno odtujeni od menagmenta. Zato jih lahko zamika, da s prodajo podjetja na hitro zaslužijo. Nagnjenost k takšni odločitvi je večja pri delavcih pred upokojitvijo; pri tistih, ki verjamejo, da novi lastnik ne bo močneje zmanjšal števila zaposlenih in pri tistih, ki se niso pripravljeni odreči raznim denarnim dodatkom in ugodnostim na račun reinvestiranja profita v potrebno posodobitev podjetja. Prav možnost prodaje podjetij ESOP pomeni svojevrstno preizkušnjo delavsko-menagerskega etosa. Prodaja podjetja ESOP nazaj v roke zasebnim lastnikom bi bila seveda močno kontradiktorna - gre namreč za podjetja, ki so propadla v zasebni iniciativi in vzcvetela v okviru lastništva delavcev samih. Tretji problem se pojavlja v zvezi s pozicijo sindikatov. Ti se v nekem smislu počutijo ogrožene zaradi drugačnega tipa industrijskega organiziranja - delavsko menagerskega sodelovanja namesto prejšnjih konfliktnih odnosov, kar pri sindikatih poraja skepticizem ah celo sovražen odnos do podjetij ESOP. Bojijo se, da lahko delavci izgube težko izbojevane pridobitve. Končno pa lahko oporekamo tudi poziciji samih delavcev, predvsem starejših, v primerih, ko se pokojninski skladi uporabljajo kot temeljni vir kapitala za odkup podjetij v shemi ESOP. Če takšno podjetje bankrotira, ima to za posledico velike probleme upokojenih delavcev: ti ostanejo brez pokojnin ali z močno okleščenimi.« - Kako bi strnili dosedanje izkušnje ekonomske demokracije v ZDA? »Temeljni vzrok za ustanavljanje podjetij ESOP v Ameriki je povsem ekonomsko-profitne narave. Tu ni šlo za nekakšna normativna, ideološka ah načelna merila, marveč za izboljšanje finančnega stanja podjetja, za povečanje produktivnosti dela njegovih delavcev, za preprečitev bankrota ah sovražnega odkupa. V takšnih podjetjih delavci praviloma niso imeli odločilnejše vloge pri odločanju, po količini moči, ki jim je bila dodeljena, se niso mogli primerjati z višjimi manageiji. Skušah so doseči povsem pragmatične učinke, izboljšati stike med manageiji in delavci, postaviti »industrijsko sožitje« in preprečevati propadanje podjetij z njihovim uničevalnim učinkom na lokalno okolje. Vendar ni v ničemer zmanjšana mobilnost ma-nagerjev, zato je večina tveganja na ramah delavcev. Neredko se tako porajajo sumničenja, da je takšna delničarska shema bolj sredstvo za discipliniranje delavcev kot pa za pospeševanje lastništva delavcev ah njihovega sodelovanja pri odločanju. Bogomil Ferfila Šumijeve akcije ŽIVLJENJE Z BONBONI NI NUJNO SLADKO Čeprav delajo v Šumiju krasne bonbončke, smo se v ta Žitov tozd namenili po nič kaj sladki poti. Slišali smo namreč pripombe, da tam delavke garajo kot črna živina, da jih silijo delati ponoči, po 12 ur za slabo plačilo... Pravi sogovornik je lahko torej le sindikat in sprejela sta me Majda Juričinec, predsednica osnovne organizacije v Šumiju, ter Gregor Breznik, predsednik Žitove konference. Da bi tam imeli prav sladko življenje, kajpak ne morem trditi - tako hudo pa vendarle ni bilo. »Prejšnji mesec smo šli-v dvotedensko akcijo izmen dvakrat po dvanajst ur. Nenadoma se je odprlo več trga, kot smo imeli izdelkov in treba je bilo zagrabiti. Seveda način ni bil nikomur ljub, zato pa je bila stvar dobro pripravljena. Sklicali smo sestanek celotne proizvodnje in na pojasnila vodstva ni bilo nobenih pripomb. Nasprotno, če je kdo že kaj rekel, je izrazil podporo akciji.« Niti same samcate pripombe? So bila pojasnila tako tehtna ali... »Zdi se mi, da so bila,« je povedala Majda Juričinec.« Delavke so zahtevale le to, da mora biti proizvodnja dobro organizirana in nadure normalno izplačane. Akcijo smo spremljali in bila je dobro pripravljena. Do danes 10 OOS v Šumiju ni dobil nobene pripombe ali pritožbe. Zato mo- O pravnem varstvu izdelkov Zlasti pri inovacijah, ki pomenijo nadomeščanje uvoza (opreme, tehnologije, proizvodov) je potrebno pred razvojem in proizvodnjo v Jugoslaviji raziskati (rešerširati) pravno varstvo tehnoloških rešitev, patentiranih v SFRJ in v svetu. Ta naj vključuje: a) ugotavljanje tehničnega razvoja določene panoge, tehnike novosti in zakonske upravičenosti podelitve patenta, b) ugotavljanje patentnih pravic glede na rok veljavnosti patenta, tistega, ki ga je prijavil in glede na patentne naloge, c) razlago patentne čistote glede na različne tipe patentnih zahtevkov (ameriški, nemški, angleški itd). Omenjene raziskave so potrebne: a) ker bi bilo nesmiselno kupovati tujo licenco, če ni pravno zavarovana pri nas ali če je čas pravnega varstva potekel, b) nesmotrno bi bilo tudi razvijati lastno tehnologijo ali drugo inovacijo, ki je v svetu že znana, vendar pravno zavarovana. Zato ugotavljamo možnosti bodisi lastnega razvoja v drugi različici ali če to ni mogoče odkup tuje licence, pod pogojem, da ima tuji prijavitelj pravno varovano inovacijo v SFRJ, c) če ugotovimo, da domače ali tuje inovacije niso več pravno varovane, se jih lahko tudi prosto uporablja. Če pa želimo izvažati nekatere izdelke (ki smo jih kopirali iz domače ali tuje zastarele patentne dokumentacije), moramo prej preveriti, ali je še aktualno (veljavno) pravno varstvo takih inovacij na predvidenem tujem trgu. Iz grafikona Patentne prijave v obdobju 1981-1987, je videti padanje in nihanje domačih in tujih patentnih prijav v omenjenem obdobju. Zanimivo je tudi, da so leta 1987 od skupno 1584 domačih patentnih prijav le 64 ali 4 odstotke dali domači inštituti, 216 ozdi (13,6%) največ patentnih prijav, to je 1304 ali 82,4% pa posamezniki. Tedaj je bilo največ patentnih prijav (756) iz Srbije, iz Hrvatske 411 in na tretjem mestu je Slovenija z 211 prijavami. Od tujih patentnih prijav v letu 1987, ko jih je bilo skupno 867, je na prvem mestu ZDA z 206, sledi ZR Nemčija s 139 in na tretjem mestu je Italija s 73 patentnimi prijavami. Zanimivo je tudi razmeije med domačimi in tujini patentnimi prijavami. V letu 1981 so prevladovale tuje patentne prijave s 55%, v naslednjih letih je bil manjši delež tujih patentnih prijav, tako da smo imeli v letu 1987 le 35% tujih in 65% domačih patentnih prijav. Gabrijel Devetak Patentne prijave v obdobju 1981-1987 — 2451 1734 1 369 Legenda: o - domače prijave x - tuje prijave x - skupaj ram kar reči, da me vaša vprašanja presenečajo.« Tudi sam moram reči, da me preseneča - nobene pripombe na delo v dveh 12-urnih izmenah v pretežno ženskem kolektivu, tu so družine, otroci... »Dogovorili smo se, da kljub splošno sprejeti akciji ta vendarle ni strogo obvezna. Vodje oddelkov naj bi prisluhnili vsaki prošnji, upoštevali razmere in vem, da vse delavke niso delale v domenjenih izmenah. Torej je bil človeški prijem. Naj ponovim - doslej prvič slišim za kakšno pripombo!« Prisluhnili smo tudi vzroku, zakaj ta dvotedenska akcija: »Na že omenjenem sestanku so nam ta vzrok lepo razložili in menda se je vsem zdel dovolj tehten. Po dogodkih v Cankarjevem domu in okoli tega je popolnoma usahnilo srbsko tržišče in dobršen del trga v nekaterih drugih republikah. Naše zaloge, dotlej največ 200-tonske, so iznenada zrasle na 500 ton. Prodaja je šla takoj v akcijo, ne le za izčrpanje nevarnih zalog, ampak tudi v odkrivanje novih tržišč, doma in v tujini. Potem so začela prihajati nova naročila in kdo ne bi poprijel za delo?!« Gregor Breznik je primaknil, da takšni »rukerji« v Žitu nasploh niso nobena izjema: »Vsak je vesel novega kupca, novega naročila. Ko je treba zgrabiti, res malo bentiš, a vsi vemo, kako na kocki je dandanašnje preživetje. Ko zmanjkuje denarja za kruh, si predstavljajte, kako težko je seči v žep za sladico. Težave so, kako da ne. Ne le ob takšnih akcijah, nočno delo žensk je tako in tako sporno, zato močno delamo na programih, kako ga spraviti na minimum. Sindikat vestno skrbi, da je nasploh ponoči in ob posebnih akcijah še bolj poskrbljeno za prehrano, prevoz, primerno plačilo...« Seveda nas je zanimalo, kaj je to »primerno plačilo« in od Majde Juričinec smo izvedeli: »Le za nadure približno 290 zaposlenih je šlo v akciji 720 milijonov dinarjev. Za osebne dohodke pa naj povem, da so šli letos na ravni delovne organizacije gor za 887 odstotkov. Od januarja spremljajo tečaj nemške marke. Povprečja za tozd zdajle ne veni' sama sem prejšnji mesec kot tehnik v kontroli kakovosti dobila 1* milijonov dinarjev. Morda še to, da je bilo pri nas v septembru 9.529 nadur, od teh pa za približno 1.000 nadur delavke niso žele iz; plačila. Raje so izkoristile dodatni dopust. Tudi ta možnost je bila namreč v akciji na izbiro.« V prenovitvenih časih se nismo izognili vprašanju, koliko Je sindikat pripravljen in kak° usposobljen za primer, če bi pri; pombe, s katerimi smo prišl* v Šumi, držale. Začela je Majda Juričinec, pomagal Gregor Brez' nik pa sem si dovolil njuno razmišljanje postaviti pod skupeh narekovaj: »Kako je bilo s sindikatom doslej, se ne splača ponavljati. Ta deklica za vse pa je zdaj pred velikanskim izzivom. Na občinskem svetu smo videli izhodišča, naj b1 prišel na 1.000 delavcev profesionalni sindikalist - kajpak kadro-van in plačan zgolj po volji član; stva. Jutri se že začne seminar pri občinskem svetu, ki je o novi vlogi sindikata pripravljen za vse predsednike osnovnih organizacij. Čisto bosi torej nismo. V firmi imamo že nekaj predlogov za reorganizcijo. Doslej je najbolj dorečena različica treh podjetij - mlinarskega, pekarskega ih konditorskega. Pri teh spretnem; bah bomo v dokumente vnašali tudi novo vlogo sindikata. Stara načela je pač odplaknil čas in sindikat za novostmi ne sme zaostajati. Sindikalist z dušo, glavo ih močjo ob rednem delu ne moreš biti. Končno gre tudi za neodvisnost oziroma odvisnost amaterskih sindikalcev, ki bodo zdaj Pač morali bolj na nož braniti interese delavcev.« Ali se nam obeta terapija s šokom ZIS GRE ZA (NE) BITI Povsem odveč je s statističnimi podatki dokazovati, da naša življenjska raven že nekaj zadnjih let vztrajno upada. To najbolj občuti prebivalstvo, ki živi izključno od plač pokojnin ali drugih socialnih prejemkov. Lani decembra je povprečna plača zaposlenega Jugoslovana zadovostovala za manj kot dve tretjini najnujnejših življenjskih potrebščin in storitev za štiričlansko gospodinjstvo. Kar dobrih 85 odstotkov zaslužka je šlo samo za hrano... Večina ljudi v Jugoslaviji torej ne bi mogla preživeti zgolj z osebnim dohodkom, čeprav je ta še vedno najpomembnejši vir za zadovoljevanje potreb prebivalstva. Letos znaša delež osebnih dohodkov med prejemki prebivalstva iz družbenega sektorja dobrih 57 odstotkov. Tu pa so potem še izplačila za izdelke in storitve, prejemki iz socialnega zavarovanja, solidarnosti in pravic borcev, prihodki iz kmetijske dejavnosti itd. Eden pomembnih dopolnilnih virov denarja prebivalstva so obresti za dinarske in hranilne vloge občanov - vendar le za manjši del prebivalstva, ne za tise, ki komaj sproti shajajo. Pa morda še nakazila iz tujine in prihodki od popoldanskega dela ter tako imenovane sive ekonomije in še kaj. S temi dodatnimi dohodki krije prebivalstvo 28 odstotkov svojih potreb. Kjjub temu pa približno dvema tretjinama gospodinjstev s svojimi prihodki ne uspe pokriti vseh življenjskih stroškov, zato morajo raven porabe zniževati. Že več kot 80 odstotkov jugoslovanskih gospodinjstev trdi, da bi morali biti prihodki za polovico, za 100 odstotkov ali še za več višji, da bi lahko ohranili sedanji standard. Inflacija torej nezadržno podira vse družinske proračune ter peha zaposlene v vse hujšo revščino. Kako se ji upreti, kako jo zajeziti? ZIS se je odločil, da se inflaciji upre z radikalnimi ekonomskimi sredstvi in z uveljavitvijo tržnih načel gospodarjenja. Zato je sedanja vlada tudi dobila del mandata prešnje. Za površinsko in navidezno obvladovanje inflacije s pomočjo šok terapije »vroče-hladno«, z zamrzovanjem cen, plač, tečajev in. obrestne mere Markovičeva vlada ni dobila mandata, pa čeprav ji prav to glasno svetujejo iz nekaterih delov države. S spremembami v obračunskem sistemu, v proračunski porabi, v uporabi menic in čekov, v ukrepih, ki silijo dolžnike, da denar vrnejo, v ukrepih, ki spodbujajo finančno disciplino, po-kluša zvezna vlada obvladovati monetarno politiko in ustaviti sedanjo avtonomno rast količine denarja v obtoku, neodvisno od blagovnih skladov - zaradi česar je inflacija pravzaprav tudi naraščala. ZIS je s trdnim stališčem, da nima namena zamrzovati cen in plač, zagotovil podjetjem, da ni razloga, ki bi jih silil, da bi v strahu pred zamrznitvami morali zviševati cene in plače, kar so počela prej. Alternativa tej šok terapiji je trda denarna politika, ki jo ZIS že uveljavlja v praksi. Vladi bi pri tem morala stati ob strani predvsem Narodna banka Jugoslavije, ki tudi sama spoznava, da obvladuje le približno petino kapitala v obtoku. Ali bo Markovič v svojih namerah uspel - še posebej zdaj, ko mu tudi CK ZK Jugoslavije naroča, naj se takoj loti protiinflacijskega programa? Markovičev optimizem, ki temelji na prepričanju, da lahko ukrepi in predlagani zakoni v petih letih rešijo državo iz krize, lahko kaj hitro pride navzkriž z zahtevo po čimprejšnji rešitvi iz krize in zlasti po obrzaanju inflacije. Kajti to, kar ponuja ZIS, zahteva drugačno ravnanje od dosedanjega - učinkovitejše poslovanje, odpravo finančne nediscipline in prerazdelitev dohodka. Čeprav so predvideli ukrepe za daljši čas, je malo verjetno, da bodo ostri rezi uresničljivi, kajti od gospodarstva in družbe, ki živi od inflacije, je spričo zmanjšane družbene reprodukcije težko pričakovati, da bosta spremenila navade. Da je to res, priča tudi dejstvo, daje skupščina SFRJ oziroma njen zvezni zbor zavrnil predlog ZIS naj bi s 1. julijem ukinili jugome-nice, rok, do katerega naj bi te postale zgolj sredstvo za zavarovanje plač, pa so premaknili na jesen. Kaj se bo šele zgodilo, ko bo veliko podjetij prisiljenih zapreti vrata? Spor, do katerega bo bržkone prišlo, ne bo izrazito gospodarske narave. Kot pravijo številni ekonomisti, takšna usmeritev v kakšnem drugem času n« bi bila sporna. Kratek stik bo verjetno nastal na političnem področju. Markovič je namreč jasno dejal, da sta za uresničitev programov potrebni PollJ tična in družbena enotnost v celoto’ državi. Povsem razumljivo je, da ljudj? zahtevajo nagel obračun z inflacijo, se večina Jugoslovanov že komajda preživlja. Predvsem zato, ne pa zarad’ drugih »alternativnih« pobud, nato grozijo tudi socialni nemiri, veliko hujši od vseh dosedanjih. V tem primeru se bodo političnim organom v republikah in pokra) in3"' najprej pa v federaciji, pošteno zanj3: jala tla. Nobena politična oblast do=eJ ni bila pripravljena na to, kar bo prisl®' in tudi sedanja ni; če bo že prišlo d tega, to zanesljivo ne bo po želji P° ke. A taista politika hkrati očitno o pripravljena pogledati resnici v oči j"1 prav tu so razlike v državi precejšnjo^ ’ Poznavalci jugoslovanskega g°sP ' darstva in političnega sistema zatrjuj jo, da ni časa za odlašanje pri obrzo nju inflacije (tudi Markovič poudari ’ daje čas najhujši nasprotnik ZIS in utegne biti posledica odlašanja še > . trejša rast inflacije, ki bi se lahko k hitro spremenila v pravo »naravno n srečo« - če se že ni. Po njihovem mn^ nju bo treba že prihodnje leto sprej administrativne ukrepe za zmanjšani _ inflacije, katerih bistvo bo še Večje omejevanje porabe. Pa še nihče ne m re trditi, da bo tudi to uspešno. t Ali bo sedanji zvezni izvršni s , imel priložnost uresničevati svoj Pr lagani program? . p. Prve preizkušnje in skušnjave Je v čakovati šele ob koncu jeseni, ko .g bo zajel nov val podražitev in zvis . življenjskih stroškov. Tokrat bo ' pak, če bo ZIS do tedaj -P1" - prišlo do novih pritiskov zanj- i nj Za Jugoslavijo navsezadnje n* Qr,a pomembno, ali bo na oblasti ta au , vlada. Denimo v Italiji se vlade me jja. jo povprečno vsako leto, država P preduje. Še kako pomembno pa uresničujemo program reform. ^ še vedno nimamo niti ekonomsk , j,a. šele politične vizije izhoda iz krl~ jpr3-to ne preseneča, da ne moremo viti sedanjih gospodarskih teža zlasti pa ne inflacije. _ gjatnik Na obzorju prvi stečaj v Mariboru ULET SE JE ZAMAJAL Le nekaj dni pred iztekom drugega leta prisilne uprave v mariborskem Liletu (ta je že nekaj let kronično mariborski gospodarski bolnik), je ponovno zavrelo. Stroji v tovarni stojijo (v sredo, 18. oktobra) že tretji dan. Zaposleni - 530 ™ živi v tej agoniji - so v ponede-‘Jek, tako kot so napovedovali že Prej, če ne bodo izpolnjene njihove zahteve (med drugim tudi po “vigu OD za 50-odstotkov) prenehali delati. Stavkovni odbor - vodi ga Vibo Japelj - je med drugim zahteval tudi preiskavo UNZ zaradi nekaterih nepravilnosti pri sklepa-bju pogodb in prodaji slik, imajo Pa tudi posebne zahteve pred mo-rebitno uvedbo stečajnega postopka. Tako zahtevajo objektiv-h° izdelana merila za razporeditev delavcev oziroma prenehanju ter ponovni sklenitvi delovnega razmerja. Stečaj pa je za tovarno neizbežen. Štiriletna izguba, henehni sanacijski programi, ki biso pokazali izboljšanja, temveč basprotno, saj so tovarno pahnili v še globje brezno (njeni dolgovi so konec septembra znašali že nad 50 milijard dinarjev). Lilet ne more plačevati posojil in obresti in vprašanje je, ali bo prihodnji mesec sploh dobil denar za zajamčene osebne dohodke. S sedanjo proizvodnjo za Lilet ni preživetja. Dogovarjajo se s tujimi partnerji, a vse je šele pri pogovorih. Zaposleni pa - prav na njih se sedaj najbolj lomijo kopja zavoženega gospodarjenja - zahtevajo odgovore tudi o tem, zakaj odgovorni niso preprečili agonije že takrat, ko so rdeče številke tovarni močno segle čez vrat. Kakor koli že, Lilet je tipičen primer nekritične ocene sanacijskih programov. Strokovnjaki so trdili, da so načrti za ozdravitev že tako bolnega kolektiva dobri. Kljub številnim pripombam, predvsem sindikata, ki je opozarjal, da lahko kolektiv kaj kmalu zaabrede v težave, v kakršnih je sedaj, pa pod to negotovostno niso potegnili odločne črte. Stavka v Liletu se torej nadalju- je, saj zaposleni, ki so v ponedeljek dobili 80 odstotkov povprečnega osebnega dohodka treh mesecev (april, maj, junij) povečane za rast življenjskih stroškov, vztrajajo na zahtevi, da morajo osebni dohodki biti sedaj višji že za 37 odstotkov. Na izvršnem svetu pobreške občine pa pravijo, da so takšne zahteve nesprejemljive, saj denaija, razen za izplačilo zajamčenih OD, ni. Prvič v zgodovini Maribora se je tudi mestni izvršni svet pojavil kot garant za posojilo, ki gaje najel pri banki za izplačilo zajamčenih osebnih dohodkov v Liletu, zanj pa jamči s proračunom. Na seji pobreškega izvršnega sveta so zato ponovno pozvali zaposlene, naj prenehajo stavkati, saj vsak dan prekinitve slabša možnost za pogovore z morebitnimi tujimi partnerji, prav tako pa se močno povečuje izguba. Slišati je bilo tudi, da je tuji parner, za katerega Lilet opravlja dodelavne posle, sporočil, da bo prekinil pogodbo, če obveznosti ne bodo iz- Bled: nov pripomoček za posnemanje turistične smetane GOLF JE ODLIČEN POSEL Na videz je nenavadno, da v tako nudi gospodarski stiski govorimo in P^emo o golfu, športu, ki ima pridih mondenosti. Vendar je ta šport lahko p1 pri nas, tako kot v svetu, prvovr-sl? 4 P°sel’ ki prinaša raznovrstne za-še e. Poleg zaslužka z igriščem so tu sf Raznotere turistične in gostinske ni°u^Ve’ s katerimi je moč, glede na Vidovo visoko raven, dobro zaslužiti. Ua bi do takih zaslužkov prišli, je treba tožiti veliko denarja v ureditev igrišč m spremljajočih objektov (infrastruk-vUra> hoteli, bazen, druga igrišča) ter feklamiranje igrišča med razvgjeni-1 igralci golfa na Zahodu. Da bi takš-/a igrišča vzdrževali samo domači j® mci, za zdaj mogoče misliti. Glede ra ;°’ da v svetu število igralcev golfa ,„r|.e, vsaJ petkrat hitreje kot število s iše, bi se tovrstne naložbe najbrže sed° S^a^e- Žal pa Jugoslovanom za ' fa,aj .manjkal° za prodor v svet golf Zn=Usinesa trl stvari: denar, strokovno dnK e in spoznanje, da bi to lahko bil °ber Posel. Jugoslavija je za golf speča Trnulj-za ’* dieni Marko Božič, vodja igrišča igri«* na Bledu, edinega pravega v0j 5a v Jugoslaviji. »Možnosti za raz-s»i Keg? športa - posla so neslutene, moril1 , ko gradili igrišča tako ob njo,*; (celoletno igranje) kot v notra-vala Čp!? čemer bi se igrišča dopolnje-tnaio f,e • s?b°j Toda bojim se, da se zavpd-Žičnih odgovornih delavcev je prenntf v Znaki kažejo, da bi najra-jem -£usrik ves posel tujim finanser-PušiWi,\ndar ~ zakaj bi dobiček pre-Biž za k * ,cem’ sam> pa pobirali dro-ritve g 0te ske jn druge turistične sto-vendar1Cer tubl tega ne gre zanemariti, Serjem 51"6 dob'ček vendarle k finan- in dni!?2'enW ‘mamo zdaj eno igrišče letih 5nega P°1 (v Lipici), v naslednjih čeuradrvv1/1 ^ jih P° naših, kajpak hi, Zra ,lb (saj dokončnih odločitev še 0 Pet. Ali je to veliko ali malo, je v l?istvu pojasnil Božič že v prvem odgovoru. Seveda pa je vprašanje, koliko teh igrišč se bo uspelo proslaviti v tujini, kar je osnovni pogoj za poslovni uspeh. Odločitev, za to pa je spet kakovost (tudi težavnost) igrišča ter storitev na igrišču in ob njem. Igrišče ne Bledu je šele pred dvema letoma, po vrsti let obstoja (garanja, pravi Marko Božič) zabeležilo prvi pozitiven poslovni rezultat. Za dokončen uspeh pa potrebuje ime v svetu. »Tu smo naredili prvi korak, ko smo te dni organizirali turnir »Pro-am«, tekmovanje moštev, sestavljeno iz amaterskih in profesionalnih igral-.cev,« pravi Marko Božič. »Stroški, ki smo jih imeli, so zanemarljivi (ne glede na to, da so v celoti pokriti v primerjavi z reklamo, ki smo jo dobili. Posnetki tekmovanja so šli v svet preko Sky Channela, tekmovalci in funkcionarji angleškega združenja profesionalnih igralcev golfa pa so igrišče in organizacijo tekmovanja hvalili, kar je za nas prav tako neprecenljiva reklama, ki gre od ust do ust. Toda to še vedno ni »tisto pravo«. Tisto je turnir najboljših profesionalnih igralcev. Takrat, ko bomo takšen turnir lahko organizirali, se bo za nas šele začela prava žetev, pobiranje sadov dolgoletnega dela.« Seveda je tak turnir strašen finančni zalogaj. Toda Blejci so v to jabolko že ugriznili, ker, kot pravijo, brez tega pravega golfa na Bledu ne bo. »Načrtujemo, da bi do leta 1992 zgradili še eno, vrhunsko 18-poljno igrišče ter še dodatno polovico, pa hotel z bazenom in teniškimi igrišči, pa novo klubsko hišo, razlaga Marko Božič. »Novo igrišče je temeljni pogoj za organiziranje vrhunskega turnirja. K vrhunski športni ponudbi pa sodijo kajpak tudi vrhunska turistična ponudba, hotel in drugi objekti. Radi bi tu tako imenovani »country club«. Kaj je to? Igralci golfa bodo lahko s seboj pripeljali družine, ki se bodo zabavale s te- nisom, kopanjem ali čim drugim ta čas, ko bodo gospodje na igrišču. Če bomo še izboljšali naše storitve, bo blejski center za golf eden najbolj privlačnih na svetu in doma - upam - brez prave konkurence glede kakovosti ponudbe.« Vložek pa ne bo majhen. Povprečno igrišč za golf stane približno šest mili-jonov DEM (preračunano), vrhunsko pa vsaj osem milijonov. Tu kajpak nov hotel, teniška igrišča in bazen niso všteti. Zelo visoka bo naložba v vrhunski turnir: Božič meni, da je milijon dolarjev za povabila najboljšim igralcem in za turnirske nagrade prej pre-mgjhna, kot dovolj velika vsota. »Prej bi dejal dva milijona,« pravi Božič in dodajg. »Toda v to moramo ugrizniti. Turnir Pro-am smo organizirali prvi v tako-imenovanem socialističnem svetu in tudi to je bila svoje-vrtna zanimivost tega turnirja. Zelo dobro bi bilo, če bi uspeh prvi na Vzhodu organizirati tudi turnir z vrhunskimi igralci. Tako bi nekaj časa na tem območju pobirali smetano.« Glede sredstev pa Božič pravi takole: »Najbolje bi bilo, če bi denar uspeli zbrati Blejci. Toda tu so tri turistična podjetja, ki se včasih težko dogovarjajo. Tujci se zelo zanimajo, radi bi sovlagali v gradnjo igrišč in spremljajočih objektov. Toda v tem primeru bi z njimi morali ngjmanj deliti dobiček, kar pa se mi zdi škoda. Zakaj bi najlepše turistične objekte, ki so dohodkovno zelo zanimivi, dajali v roke tujcem, zlasti na Bledu, kjer imamo lastno znapje in tudi tehnologijo?« Kaže, da se da tudi v revnem socialističnem svetu postavljati take turistič-no-športno-poslovne objekte, kakršni so v navadi v bogatem in razvitem svetu. Seveda pod enim pogojem: da z njimi ne gospodarimo po načelih socialistične ekonomije. Boris Rugelj Marko Božič, vodja igrišča za golf na Bledu Turnir Pro-am je blejskemu igrišču odprl vrata v poslovni svet golfa. polnjene do roka. Posledice bo nosila tovarna. Izvršni svet pobreške občine sedaj pripravlja predlog za stečaj, kdaj ga bo dejansko predlagal, še ne vedo. Vsak dan pa prinaša še večjo negotovost in razburjanje zaposlenih. Tudi tega, kako po stečaju, ne ve še nihče. Sicer pa bo 27. oktobra za delovno organizacijo začel veljati stečaj kar sam po sebi, saj ima blokiran račun s prekinitvami že 58 dni! Prav gotovo se bomo ob tržnem gospodarstvu hočeš nočeš morali privaditi tudi na stečaj, ki prav lahko namesto konca pomeni tudi začetek. Le premoženje morajo prevzeti tisti, ki lahko proizvajajo še kgj drugega, ne samo izgube. Prav to pa kaže, daje bila agonija Lileta vendarle predolga. Mesto, ki ima kar nekaj takih kroničnih bolnikov, se bo tudi ob Lileta moralo kaj naučiti. Miša Tomažič, Večer Vrhniški usnjarji zbrali 111 milijonov in s tem kupili učila za šolo v Žetalah SOLIDARNOST ZA ZOLED Za solidarnostne akcije, samoprispevke in kakršno koli drugačno zbiranje denaija čas in razmere, v katerih živimo, niso najbolj ugodne. Vsak ima s svojim preživetjem dovolj težav. Vse se draži. Včeraj elektrika, stanovanje... danes, kruh, mleko, meso. „ Jutri vse znova in še kgj Zraven. Življenje postaja vse težje, preživetje nepredvidljivo. Pa vendar... Solidarnost še vedno obstaja v nas. Še vedno, ali pa celo še bolj smo pripravljeni pomagati tistim, ki jim gre še slabše kot nam. No, vsaj večina je takih. Kljub temu nas solidarnost ponekod preseneti. V vrhniških industriji usnja so, na primer, delavci za prizadete v letošnjih vremenskih ujmah zbrali 111 milijonov dinarjev. Izredno visok znesek, če upoštevamo, da je september mesec največjih družinskih izdatkov. Kako so to dosegli, smo se spraševali, in odšli v IUV. leti zbirali denar za prizadete na Kopaoniku. Potem pa smo izvedeli, da je šel del denarja v zasebne žepe. Rad dan, če vem, za koga in da bo ta to tudi dobil. Tudi drugi tako mislijo.« Na občinskem sindikalnem svetu so nam poiskali šolo, na prizadetih območjih, ki dela v najtežjih razmerah. To je podružnična šola v Žetalah, ki spada v matično šolo v Podlehniku v ptujski občini. »Dogovorili smo se tudi« je nadaljevala Gornjakova, »da bomo zbrani denar takoj »pretopili« v učila, ki jih tam najbolj potreb-jejo. Inflacija bi nam sicer požrla vsaj polovico. Iz zbranih sredstev smo jim kupili barvni televizor, video rekorder, grafoskop, dia-skop in strojček za rezanje kruha in salame za njihovo kuhinjo. Ker pa smo zbrali nekaj več, bomo za to kupih še nekaj športnih rekvizitov. Vse to bomo peljali sami v Žetale in to v petek, 20. tega Draga Gornjak Radovan Tadič Jovana Rajakovič Organizator akcije je bil sindikat. Zato smo si za sogovornike zbrali Drago Gornjak, predsednico osnovne organizacije Usnjar-ne, Jovano Rajakovič, predsednico osnovne organizacije skupnih služb, in Radovana Tadiča, delavca pri struženju usnja. »Pobuda, da bi zbirali za prizadete, je prišla že septembra iz vodstva tozda«, je začela Draga Gornjak. »Seveda, ni klasičen način. Vsak ngj bi nakazoval na žiro račun Rdečega križa ali na tistega, ki so ga objavljali v javnih občilih. Kar malo strah me je bilo. September je mesec družinskih izdatkov. Ljudje vsak dinar že naprej planirgjo. Če pa jih obremeniš še z enim, jim podreš načrte. Prišel je Radovan, Radovan Tadič, in predlagal, naj bi izbirali za tistega, kije najbolj potreben. Da bi vedeli, za koga in da bi mu sami tisto, kar smo zbrali, tudi izročili. Predlagal je tudi, naj bi bila to kakšna šola. Za nas je bila ideja nekaj svežega. Sprejeli smo jo in se takoj lotili dela.« Radovan Tadič je doma iz Titovega Užica. . Na Vrhniko je prišel pred devetnajstimi leti in IUV začel kot skladiščni delavec. Danes dela pri struženju usnja, kije najzahtevnejše mehansko opravilo v usnjarni. »Zakaj? Ker ljudje nimajo več zaupanja v razne žiro račune. Spomnil sem se, kako smo pred meseca. Morda bomo takrat s to šolo navezali tesnejše stike in z njo sodelovali še naprej. Res je, ob koncu akcije je človeku kot sindikalnemu funkcionarju kar toplo pri srcu. Kljub težkemu položaju, v katerem smo, smo še vedno ljudje. Morda še bolj kot prej. To pa se je pokazalo tudi zato, ker smo se drugače lotili akcije. Vedeli smo, za koga. Zbiranje je bilo anonimno: kolikor lahko kdo da. Propaganda je bila le ustna. Sproti smo objavljali le, koliko je zbranega. Brez imen, seveda. Teh tudi na koncu ne bomo objavili. Naj povem le, daje eden dal novi milijon, veliko je bilo takih s po petdesetimi starimi milijoni in na prste bi preštela tiste, ki so dali manj kot dvajset starih milijonov. Nihče pa ob tem, ko je dajal, ni godrnjal, kar se dogaja pri raznih samoprispevkih. Pa še en razlog je najbrž odločilen, da smo tako uspeli. Denar smo pobirali na plačilni dan in to v gotovini. Mimogrede, bi dejali. Če pa bi moral vsak nakazovati na žiro račun, marsikdo ne bi prispeval, ker bi mu to vzelo preveč časa.« Na občinskem sindikalnem svetu na Vrhniki pa smo izvedeli, da bodo k darilom usnjarne tudi sami primaknili nekaj knjig za šolsko knjižico v Žetalah, prav tako menda tudi občinski komite ZK in občinska SZDL. Andrej Agnič po sledeh dogovarjanja »<*„.»» Defaiska enetiiost Kdo (in zakaj) spodkopuje ustvarjalno sožitje jugoslovanskih narodov KDOR USTVARJA, NAJ TUDI GOSPODARI Celotna Jugoslavija že lep čas valovi od vse hujših mednarodnih trenj, veliko ljudi, predvsem takšnih, ki žive le od žuljev svojih rok, pa še vedno ne ve zakaj. Res zaradi slovenskih ustavnih dopolnil, mrtvih črk na papirju, ki nikomur ne groze, z ulično nekulturo in orožjem, ali česa globljega. Kaj je tisto »globlje«? Mar je to le »sporna pravica« naših narodov do samoodločbe (ki vsebuje tudi pravico do odcepitve) ali pa morda gre za pravico republik in narodov oziroma republik do sadov lastnega dela? Sedanji »vihar v kozarcu vode« (Če ocenjujemo odmeve jugoslovanske javnosti ob sprejemu slovenskih ustavnih amandmajev) v zgodovinski perspektivi nedvomno še malo ne priča, da gre za navadno črkarsko pravdo, marveč za elementarno pravico sle-' hernega naroda in narodnosti v takšni ali drugačni državni skupnosti (v našem primeru jugoslovanski) - za pravico samostojno gospodariti s sadovi lastnega dela. Trnova pot do ekonomskih zakonitosti Ta pravica je v Jugoslavii za ene veljala, za druge pa ne. Povojna Jugoslavija je ob upoštevanju slabih izkušenj iz preteklosti skušala postaviti mednacionalne odnose na nove temelje, predvsem na podlagi pravice vsakega naroda, da odloča sam o ustvarjenem dohodku oziroma še posebej o presežni vrednosti, in da mora biti takšna suverenost slehernega naroda zagotovljena tudi, ko gre za skupno odločanje o materialnih vprašanjih v federaciji. Toda zvezni in drugi etatizmi so tudi v teh odnosih povzročili veliko škode; omogočali so voluntarizem pri odločanju o gospodarskih vprašanjih, tako da se ni bilo mogoče upreti pritiskom, ki naj bi zadovoljili sedaj ta, drugič pa kakšen drug interes. Različni pogledi in vzajemnost in solidarnost med narodi in republikami v Jugoslaviji so to dodatno zapletali, še posebno, ker za takšne namene združevana sredstva pogosto niso dajala pričakovanih rezultatov. Leta krize so gospodarske vzroke mednacionalne napetosti še zaostrile oziroma so privedle do tega, da so mednacionalni oziroma medrepubliški gospodarski odnosi postali celo sredstvo političnega pritiska in obračuna. In kako do »pravičnega uživanja sadov lastnega dela«? V sedanjih razmerah postaja ta »pravična« podlaga za urejanje mednacionalnih gospodarskih odnosov tržni mehanizem. Priznanje in delovanje integralnega trga je torej temelj, ki ni pomemben le za razvoj ožjih območij in posameznih dejavnosti, marveč tudi za utrje-nost medrepubliških in gospodarskih odnosov. »Teorije« o medsebojnem gospodarskem izkoriščanju v marsičem pomenijo zato le prikrito nepriznavanje trga ali vsaj nepripravljenost, da bi gospodarstvu prepustili odgovornost za posledice delovanja ekonomskih zakonitosti. Odpravljanje negativnih posledic trga je možno šele potem, ko tržni mehanizem že deluje. Integralni jugoslovanski trg in ekonomska de- mokracija sta torej odločilna nezamenljiva dejavnika, ki edina lahko presežeta trdožive težnje po zapiranju, avtarkičnosti in abso-lutiziranju posebnih, tudi nacionalnih ali lokalnih interesov. Mobilnost produkcijskih tvorcev na celotnem področju Jugoslavije, še zlasti finančnih sredstev in kapitala, ki je zaradi svoje relativne redkosti najbolj iskan, ne preprečujejo republiške meje, marveč dosedanja ekonomska ureditev, ki je vlagatelju kapitala odvzemala pravico upravljanja in trajne udeležbe pri njegovem ekonomskem rezultatu. Dosedanji sistem pospeševanja razvoja manj razvitih območij je torej potrebno opustiti ter preiti na sistem stalnega medsebojnega sodelovanja gospodarskih subjektov, ki naj bi jih spodbujali z neposrednimi in (še zlasti) s posrednimi ukrepi. Jugoslavija mo- ra postati enoten in v svet odprt gospodarski prostor, v okviru katerega naj bi se gospodarstvo in njegovi subjekti razvijali predvsem na podlagi tržnih zakonitosti. Država pa naj predvsem skrbi za območja, ki bistveno zaostajajo za jugoslovanskim povprečjem; vendar le v obliki dodatnih spodbud, ki naj bodo zasnovane na tržni naravnanosti jugoslovanskega gospodarstva. Sklad federacije in drugi ukrepi za pospeševanje razvoja manj razvitih torej ne morejo pomeniti neke vrste kompenzacije za neugodne učinke delovanja gospodarskega sistema ter gospodarske politike na posameznih območjih. Obnavljanje dosedanjega sistema v smislu povečevanja deleža tistih sredstev, ki bi jih bilo možno preko sklada usmeriti v skupne naložbe nad sedanjih 60 odstotkov, pomeni sicer napredek, vendar celotni sedanji mehanizem ne omogoča učinkovitejše tržne naravnanosti, saj je vanj vgrajena cela vrsta administrativnih ovir. Slovenija je zaradi sestave proizvodnje in porabe pred drugimi republikami naletela na meje rasti v okviru dosedanje neselektiv-ne in nezahtevne usmeritve na domači trg in na količinsko povečanje proizvodnje. Ta usmerjenost je sicer v preteklosti zagotovila naglo gospodarsko rast, ne pa tudi pravočasne razvojne in strukturne preobrazbe (predvsem TRŽENJE MED PODJETJI Trženje si nekateri zelo preprosto predstavljajo. V podjetju določijo nekoga, ki naj bi z majhno vsoto denarja naredil čudež in omogočil prodor izdelka na trg. K sreči je takih podjetij čedalje manj, saj se jih vse več zaveda pomembnosti trženja. Le-to ima več opredelitev, bistveno pa je to, da sem spadajo vse dejavnosti, ki so potrebne, da proizvodi pridejo do potrošnikov. Opozoril bi rad na eno izmed področij trženja, ki kljub svoji pomembnosti ni bilo deležno dovolj velike pozornosti. To je industrijsko trženje, ki v nasprotju s potrošnim trženjem, s katerim se srečujemo vsak dan, poteka znotraj reprodukcijske verige. Gre za odnose med podjetji, kamor spadajo prodaja, nabava, uvoz in izvoz. Ta pa postaja čedalje bolj pomemben v poslovanju podjetij. Če skušam še natančneje opredeliti industrijsko trženje, bi rekel, da gre tukaj za trženje izdelkov, storitev in znanj med dobavitelji in odjemalci, ki to uporabljajo za lastno osnovno ali razširjeno reprodukcijo. Zaradi aktualnosti, zanimivosti, nenavadnosti in izzivnosti te teme, se je Center za usposabljanje vodilnih delavcev pri Gospodarski zbornici Slovenije odločil za pripravo seminarja o industrijskem trženju. Želja organizatorjev je bila izpopolniti znanja tržnikov, saj je bilo do sedaj o tej temi zelo malo napisanega. Poleg teoretičnega dela, ki gaje predstavil dr. Mitja Tavčar, so udeleženci seminarja tudi praktično obravnavali primere iz prakse. Seminar je potekal v prostorih Centra na Brdu pri Kranju od 10. do 12. oktobra. Udeleženci, bilo jih je okoli 30, so prišli iz cele Slovenije, nekaj pa jih je bilo tudi iz sosednje Hrvaške. Program dela je bil zelo naporen, zato bom navedel samo nekaj poudarkov iz predavanj. Za uspešno uresničevanje politike trženja znotraj nekega podjetja je zelo pomembno, kakšne so strategije, ki jih uporabljamo. Te prilagajamo ciljem, ki morajo biti jasno opredeljeni, primerno zahtevni in seveda dosegljivi. Strategij je več vrst, temeljne pa so naslednje štiri: strategija proizvodov, pogojev, poti in pospeševanja. Za prvo je značilno, da mora podjetje ugotoviti pomen proizvoda za odjemalca. Pri tem je treba še bolj paziti na kakovost in zanesljivost, saj ta proizvod pomeni bistvo proizvodnje odjemalca. Da temu zadostimo, je potrebno poznati temeljne, dodatne in koristne lastnosti proizvoda. Pomen pogojev (med katere spadajo prodajni in nabavni pogoji, način plačila itd). Še zlasti cene, je v industrijskem trženju manjši kot v potrošnem. Prednost ima funkcionalnost, kakovost in zanesljivost izdelka. Značilnost poti trženja kot tretje strategije je ta, da sem spadajo vsa tista podjetja, ki z informacijami, izdelki, storitvami in znanjem povezujejo reprodukciji dveh trženjskih partnerjev. Te poti so ali prodajne ali pa nabavne. Ker ne gre vedno vse po načrtih in ker poznamo tudi nepredvidljive položaje, nam strategija pospeševanja omogoča izvajanje, usmerjanje in usklajevanje trženjskega komuniciranja s partnerji. Cilj tega je sprejemanje trženj skih odločitev v skladu s politiko trženja podjetja. Posebno poglavje je dr. Mitja Tavčar namenil izbiri trženj skih partnerjev in oblikovanju skupne politike trženja. Pri izbiranju poznamo različne Stopnje. To so spoznavanje tržišča, njegova razdelitev in na koncu izbira trženjskih partnerjev. Skupna politika trženja pa največkrat izhaja iz glavnih sestavin trženjske-ga spleta (proizvod, pogoj, pot in pospeševanje). Tržniki morajo pri svojem delovanju upoštevati mnoga pravila. Izhodišče je osebna etika, ki opredeljuje poslovno etiko podjetja. Na tak način so se tudi oblikovala ustaljena pravila poslovanja, ki so, širše gledano, podrejena zakonom. V zahodnem svetu temu dajejo velik pomen. Tako obstaja Pravilnik o vedenju ameriškega združenja vodij nabav, ki ima preko 30 tisoč članov. Prvo načelo pravi, da je v vseh poslih treba spoštovati predvsem interese svojega podjetja. Pravila nadalje zagovarjajo poštenje, resnicoljubnost, hitrost, vljudnost itd. Seminarje pokazal, da seje in se še vedno premalo pozornosti posveča industrijskemu trženju, ki se ga pojmuje kot nujno zlo. Zato je pobuda Centra za usposabljanje vodilnih delavcev pri Gospodarski zbornici Slovenije za priprvo tega seminarja hvale vredna. Pohvaliti je tudi treba skrbno pripravo in izvedbo seminarja ter strokovnost predavatelja. Robert Peklaj zaradi visokega deleža zaposlenih v industriji in rudarstvu, zaostaja-nje v prestrukturiranju znotranj industrije, dosedanjo usmerjenost na razmeroma enostavno in manj zahtevno količinsko proizvodnjo). Takšne razmere nujno terjajo odpiranje v svet, odpiranje možnosti alternativnih nakupov tujega blaga - če kdo ni zadovoljen z domačim, in tako objektivno zmanjševanje tovrstnih trenj v jugoslovanski skupnosti. Poleg Slovencev, Italijanov, Madžarov in Romov živijo in delajo v Sloveniji tudi Hrvatje, Muslimani, Albanci, Črnogorci, Srbi, Makedonci in pripadniki drugih narodov in narodnosti SFRJ. Ni jih malo, ki so si za Slovenijo že izbrali za svoje stalno prebivališče, torej za svojo domovino. Tudi med tistimi, ki svoj formalni status še opredeljujejo kot začasen, že raste prva v Sloveniji rojena generacija. Ne gre torej več za delavce iz drugih repulik, še manj zgolj za sezonce ali začasne goste. Vsem prebivalcem Slovenije je ne glede na nacionalno pripadnost treba še naprej zagotavljati vse državljanske pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja slovensko državljanstvo. Tistim, ki so državljani drugih republik z začasnim bivanjem v Sloveniji, je treba ustvariti takšne delovne in življenjske pogoje, ki jih ne bodo potiskali v položaj tujcev. Vsem delavcem je treba zagotavljati vse iz dela izhajajoče pravice. Hkrati pa pripada pripadnikom vseh narodov in narodnosti tudi pravica stika s svojimi matičnimi kulturami na način, ki si ga izberejo kot najprimernejšega, in ob pomoči, ki jo v skladu z možnostmi nudi Slovenija. To pomoč je vsekakor treba širiti. Zveza komunistov je za takšno družbeno akcijo, ki naj odpor ljudi proti šovinizmu, nacionalizmu ali asimilacijskemu pritisku temelji na prepričanju, da je Slovenija odprta družba, kultura slo- venskega naroda pa dovzetna za kulturne vrednost, ki jih prinašajo ljudje iz drugih nacionalnih skupnosti na naša tla. Zveza komunistov se bo zato uprla težnjam, da bi ekonomsko krizo in problem nezaposlenosti v proizvodnji in drugih dejavno; stih skušali reševati na nacionalni osnovi. Zato je še kako upravičeno in koristno, da čimprej dokončamo analizo položaja pripadnikov drugih jugoslovanskih naro; dov in narodnosti v Sloveniji, ki je že dala doslej pomembna spoznanja in empirične podatke. Oblikovanje celovite in ekonomsko utemeljene imigracijske politike je povezano tudi s sprejemanjem ukrepov za rešitev, ki so jih v drugih evropskih imigrantskih deželah nova družbena gibanja in politična levica že uveljavili. V ZKJ še vedno prevladujejo dogmatski pogledi ZK Slovenije si bo prizadevala, da bodo vsa ta izhodišča Prl obravnavi mednacionalnih odnO; sov upoštevali tudi pri preobrazbi ZKJ tako, da si bodo njene organizacije zagotovile tudi nacionalno oziroma republiško in pokra; jinsko legitimnost. Hkrati pa tudi učinkovito uresničevanje Programskih ciljev ZKJ na ozemlju celotne države. Kadarkoli doslej je ZKJ poskušala ravnati kot nadnacionalna organizacija, ki je zanemarila svoj načelni odnos do nacionalne! vprašanja, ali pa kadar je kater od njenih organizacij poskušal delovati na način nacionalistih organizacije, je ZKJ kot celot* doživljala poraze. Teza, da je v ZKJ prišlo do Pfe' hudega poudarjanja ali celo do ti" rinjanja razrednega na račun nacionalnega, je napačna, ker spogleduje dejstvo, daje glavna za^o ra našega razvoja spojenost vrho ZK z odtujenimi nosilci ekotitig skega in upravnega odločati ' kar je povzročilo, da se tako ra« redno kot nacionalno samo zlorablja za kritje monopolov raziti nih vrst birokracije in tehnokrati je. Zato velja povedati tistim, ^ so zgroženi nad zamislijo konseh. zualne demokracije in navdušen nad vzpostavljanjem večinski sklepov v ZKJ po načelu »en čl® - en glas« (in to ponujajo kot zdr vilo proti nacionalni homogeni? ciji in neučinkovitosti ZKJ 1 njenemu odtujevanju od dela skega razreda), da takšni sktiF nimajo ničesar skupnega z oS ljavljanjem interesov delavske! razreda in jih po demokratični P. ti ne bi mogli učinkovito uvelja* ti. ZKS se bo zato najodločneje uprla poskusom, da bi dobi v ZKJ status trajne in podrejen, manjšine, ki ne bi mogla uresn čevati svoje odgovornosti do s venskega naroda in ljudstva b venije. 3„ V ZKJ Slovenije odločno K sprotujejo slehernemu nacioh stičnemu pritisku ali podceni® v nju pripadnikov drugih naro0-. in narodnosti Jugoslavije in i, njam, ki se zavzemajo za b?®^-. nost slovenske suverenosti in ž žavnosti zunaj Jugoslavije in 0. *j socializma. Slovenski komun ^ tudi menijo, da se morajo reP^i tičke organizacije ZKJ bolj °d j-no in dosledno spopadati (P*tiji vsem) z nacionalizmom, med \ ko se morajo organi ZKJ Y P jfr vrsti lotiti kritike centralisti in unitarističnih teženj, ki o!r°i)3-jo enakopravnost narodov ih y-rodnosti ter tako krepijo sePa*_p. stične in nacionalistične k0ltirg-te. Opozarjajo na to, da se sep g. tistične težnje krepijo tudi ko yj. sledica poskusov rušenja a ^0, ske Jugoslavije, obtoževanja tit3 venije in ZK Slovenije, da v ^ protijugoslovansko politik .g<) takšne vrste »diferencia čistk in programov, ki Preg|ehc ljajo uresničevanje že dos_,, stopnje demokratizacije ‘ZKJ ------------------------ - . „ v ti>- cele družbe. Te težnje niso ^ sprotju le z izročili čebm sjgd' kongresa, marveč tudi z d gi-nim odnosom ZKJ do nac y nega vprašanja, brez kater ! t3t> komunisti nikoli ne moj^li P ^ ji# vodilna idejno-politična sn ši socialistični revoluciji- , Vinko Nova podoba Ljubljanske banke DELNIŠKA DRUŽBA S POSLUHOM ZA DOBIČEK P° nedavni razgrnitvi projekta reorganizacije Ljubljanske banke-združene banke bi lahko rekli, da so se slovenski bančniki zlagoma le začeli zavedati pomena Hamurabijevega Sesia v Mladini: »Denar je preresna zadeva, da bi ga prepustili politikom.« Z drugimi besedami to pomeni, da se sistem . “ pospešeno otresa ideološkega prisilnega jopiča, ki mu ga je nadel obračun s slovenskim liberalizmom v sedemdesetih lctih. Atomiziran bančni sistem, ki je bil decentraliziran v vseh pogledih tam, kjer ne bi smel biti, in narobe, tako Postaja vse bolj le še grd sen, ki se ga bomo vsi neradi spominjali. Ljubljanska banka kot delniška družba daje upa-nje, da bo kapital spet dobil tisti pravi pomen proizvodnega tvorca, ki mu v sleherni resdni ekonomiji pripada. Resda ^Predlog prilagajanja bank sistema Ljubljanske banke novi bančni zakonodaji« po mnogih sodbah še ni tista pika na i, ki b* tako bančnikom kot gospodarstvenikom in varčevalcem budil enake možnosti za gospodarjenje z denarjem, kot jih biajo na Zahodu, je pa v tem pogledu in v zdajšnjem družbe-bom položaju gotovo tisti kompromis, ki obeta pospešeno Približevanje zahodnemu svetu. Snovalci bodoče delniško organizirane Ljubljanske banke so uneli pred očmi najprej največji C1ti- »Povečati učinkovitost gospodarjenja s kapitalom.« Da bi Postavili osnovne možnosti, da bo p cilj dosežen, so najprej trčili na tradicionalni in največji problem v sleherni demontaži socialistična gospodarstva, to je vpraša- nje titulaija oziroma po domače rečeno vprašanje lastništva nad banko. Zagato je na konferenci za novinarje anekdotično ponazoril predsednik poslovodnega odbora LB-ZB Metod Rotar: »Ko smo prišli v Ameriko, so nas Ameri-kanci najprej vprašali, čigava je banka, v imenu katere smo prišli sklepat posle. Mučili smo se in mučili, vendar pravega odgovora nismo našli. Iz obupa so nam pomagali sami Američani, rekoč: »Pustimo to, gremo dalje!« Po novem bo Rotar ali njegov naslednik v rahlo čistejšem položaju. Zainteresiranim partnerjem bosta lahko pojasnila, daje banka last delničarjev. Po omenjenem predlogu bodo namreč vse sedanje ustanoviteljice LB najprej ustanovile Ljubljansko banko kot delniško družbo, ki bo sočasno, skupaj z dosedanjimi ustanoviteljicami posamezne temeljne banke, nastopila kot soustanoviteljica novih bank hčera z ne manj kot 51-odstotno udeležbo v njihovih ustanovitvenih skladih. V predloženem gradivu so tudi zapisali, da »naj bi se za ustanovitev LB d.d. (banke-matere) in LBH d.d. (bank-hčera) uporabila vsa sredstva skladov sedanjih temeljnih in Združene banke, ki glase na današnje ustanoviteljice LB, v prihodnje pa naj bi glasila na njene delničarje. Z uresničitvijo tega modela bodo LBH d.d. (sedanje temeljne banke, op.p.) imele status samostojnih pravnih oseb s svojim žiro računom in bilanco ter svojimi organi upravljanja. Spremenila se bo njihova kapitalska povezanost, ki pa je takšna, da bo omogočala nadaljnje delovanje LB kot bančnega sistema«. Kaj je pri tem novega? Metod Rotar je glede tega dejal, da bo takšna kapitalska povezava omogočila, da bodo imeli pri upravljanju novega bančnega sistema največ besede največji delničarji in ne, kot je veljalo doslej, največji kreditojemalci. Resda o tem ni izrecno nihče govoril, vendar je v načinu ustanavljanja glavne, se pravi banke matere in njenih hčera, opaziti diametralen proces v primerjavi s tistim, ki gaje narekoval zakon o združenem delu. Zdaj mati banka rojeva hčere, kar je menda edino naravno in tudi pri kapitalskih povezavah normalno. Njen več kot polovični delež v ustanoviteljskih skladih hčera pa nam govori, da bodo le-te poslej prisiljene slediti njeni politiki. Jaso je, da je bilo pri snovanju omenjenega predloga prav pri tej točki največ razhajanj, vendar je na dlani, da jim je uspelo uskladiti mnenja predvsem zato, ker so spoznali, da je lahko le takšno sorodstvo kapitalsko prožno in toliko močno, da bo sledilo potrebam propulzivnega gospodarstva. To pa je nujno, ne samo za razvoj slovenskega bančništva, temveč tudi, če ne celo predvsem, gospodarstva, ki si v nasprotnem primeru nebi moglo kaj, da ne bi svojega kapitala in reševanja svo- jih potreb po njem zaupalo konkurenčnim bančnim sistemom. Na konferenci za novinarje je bilo precej besed o tem, ali se morebiti s tako zasnovano Ljubljansko banko ne postavlja nov finančni monopol, kar pa so snovalci projekta odločno zanikali. Po njihovem mnenju je zdrava konkurenca, ki jo vidijo v bankah iz drugih republik in vse večjem tujem bančnem interesu, celo dobrodošla in v prid razvijajočemu se gospodarstvbu. A so hkrati tudi takoj poudarili, da si je Ljubljanska banka z dosedanjim svojim razvojem ustvarila ime tudi v svetovnem merilu in »da bi bil nor tisti, ki bi se iz velike bojazni pred lastnim monopolom šel zdaj samouničevati«. V tem pogovoru pa se nam je zdela bistvena tudi odločna usmeritev prenovljene LB, da bo »operirala povsod tam, kjer bo videla možnost (dobrega) posla, kar pomeni, da ni govora o kakšni teritorialni omejenosti. To pa je prav tisto, kar v gospodarskem in političnem pogledu fevdalno razkosana Jugoslavija ta trenutek najbolj potrebuje. Seveda pa bi bili kratkovidni, če se ob tem ne bi zavedali, da je takšen proces mogoč le, če se tipalke dosedanje (rdeče) politike popolnoma umaknejo od alociranja kapitala. Podatek, ki smo ga slišali na tej tiskovni konferenci in po katerem se politika doslej ni vtikala v transformacijo LB, bi bil lahko prav simbolično vzpodbuden. Ivo Kuljaj Kako ravnati z odpadki v Sloveniji EVROPSKI VRT, NE PA SMETIŠČE Jevško polje 1989 se v Sloveniji ne sme več ponoviti, zato je cialistična zveza sklenila, da bo čimprej začela reševati nju z odpadki, so praktični rezultati dokaj pičli. Po podatkih ispred dveh let je le 30 odstotkov občinskih odlagališč imelo urejeno dokumentacijo, vsa preostala odlagališča pa so bila nezakonita. Žal tudi danes niso razmere dosti bolj obetavne. Računajo, da je danes v 51 občinah okrog 800 črnih planje odpadkov,« je na tiskovni konferenci povedal dr. ^ovak, predsednik sveta za varstvo okolja pri RK vrlDL, in sklenil z mislijo, da mora Slovenija postati evropski h„.> v katerem bomo sami vrtnarili, ne pa smetišče najrazlič-ejš,h odpadkov. Pos?Vnan-ie 2 odpadki v Sloveniji Ela* a namreč pri varstvu okolja pit n° vprašanje. Onesnažena ška3 Voda na Dravskem, Sor-V M?! Krškem polju - ta hip celo kušn' 0rU ~ 50 Preved bridke iz-fele m’ da ^ se kar naPreJ ponav-treu' i\a ravni republike seje zato b0 a dogovoriti katere odpadke dPi3l? °dlagali, katere bomo pre- V t ln katere uničili. Za v * namen bo socialistična zve-prav^r . °dnjih dveh mesecih pri- 2 odpadki? LfPraV° 0JaTT Vajo ia K1 .Y Sloveniji. Predvidevaj YeSijskih posvetov po Slo-javnl’ 7' novembra bo začetek SkieD ra.zPrave v Novem mestu. Začeti.6 12 Pavne razprave bo na rePi)h]IiPrihodniega leta sprejela gam n s.ka skupščina, upravni or-K°nY .^n bodo morali uresničiti. njih Petih 1 pJVe’ da se v nasled-!m”l^“poS0dPadkOV odstotkov V z-,.?611*11 odlagališč adrnoei?*1 tetih »pridelamo« na ‘lOo.oon t našf republike kakšnih kov m 7-0nnA komunalnih odpad-Padkovl50’,000 ton posebnih od-desetina I eto’ Ped tem je kaka ^bn0 sk?Iarnih’ ki terjajo po-pri nas že v? ,ravnanje. Čeprav h tein vprat? deset let govorimo družbem?anjn,ln čePrav v vseh Je °bstai I?rtlh od teta 1975 da-3]a tudi poglavje o ravna- oziroma neurejenih odlagališč odpadkov, ki lahko vsak hip okužijo podtalnico ali pitno vodo. »Glede na odlagališča ni nikjer v Sloveniji čistega okolja, ni zelene vasi, odpadki so povsod, le da se ne vidijo,« opozaija Bogdan Babšek z republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora. Namen javne razprave je poiskati rešitve za takšen sistem, ki bo zajemal vse odpadke in jih hkrati imel pod kontrolo. Poleg komunalnih in posebnih odpadkov imamo v naši republiki tudi radioaktivne, predvsem iz jedrske elektrarne Krško, ki so zdaj shranjeni v elektrarni sami. Čimprej pa se bosta morali Hrvaška in Slovenija dogovoriti, kam z odpadki v prihodnje. Obe republiki sta namreč enako odgovorni zanje. Zdaj vsaka republika pripravlja merila za izbiro lokacij za odlagališče nizko - in srednjera-dioaktivnih odpadkov iz nuklearke. Na podlagi teh meril bo vsaka republika izbrala tri lokacije, o katerih bo potem stekla javna razprava, zatem pa se bodo dogovorili za končno lokacijo v eni izmed republik. Računajo, da bodo odlagališče zgradili do leta 1995. Stroške plača tisti, ki odpadke proizvaja Vse več je težav ne le pri gradnji jedrskega, ampak tudi komunalnih odlagališč odpadkov, saj tudi teh nihče ne mara pred vrati. Žal so odlagališča za tovrstne odpadke neizogibna in zanje je treba zagotoviti primerne lokacije. Vendar pa mora biti iz ekoloških razlogov takih zgradb čim manj, zato je nujno združevanje v večje teritorialne enote. Vse sodobne tehnične rešitve namreč terjajo povečanje območij zbiranja, prevoza, predelave in odlaganja odpadkov, ne pa zapiranje v občinske meje. Le tako bo moč z združevanjem tehničnih in finančnih sredstev ter kadrov doseči ekonomičnost pri ravnanju z odpadki, s čemer se bo zmanjšalo število odlagališč in drugih naprav. Precej zajeten bo finančni zalogaj odstranjevanja odpadkov. Komite za varstvo okolja in urejanje prostora pripravlja koncept ravnanja z vsemi odpadki, z izjemo jedrskih. Potrebna sredstva za postavitev celotnega sistema za posebne odpadke so ocenjena na 70 milijonov dolarjev, za komunalne odpadke pa na 18 milijonov dolarjev. Vsaka delovna organizacija se mora zavedati, da mora stroške za odstranjevanje odpadkov plačati tisti, ki odpadke proizvede. To pomeni, da mora plačati stroške predelave, sežiganja ali odlaganja odpadkov. Javna razprava bo morala odgovoriti še na kopico vprašanj. Naštejmo nekaj najpomembnejših: kaj je nujno spremeniti v zakonodaji, da bo ta postala učinkovita, katero industrijo moramo prestrukturirati, da se bo zmanjšala količina odpadkov vsaj za polovico. Kako ukrepati v kmetijstvu, da se bo zmanjšala uporaba pesticidov in neprimerna uporaba gnojil. Nič manj pomembna niso vprašanja, kako naj potekajo lokacijski postopki za odlagališča in skladišča odpadkov in kakšno odškodnino naj dobe ljudje, kjer bodo takšna odlagališča. Pomembno je tudi oblikovati informacijski sistem o odpadkih v industriji. Vsaka tovarna bi morala imeti spričevalo o vhodnih materialih in spremni list o izhodnih. Skratka, čimprej je treba na najbolj demokratičen način sprejeti strateške cilje in način ravnanj z vsemi vrstami odpadkov, ki nastajajo v Sloveniji. Skoda le, da so nas na k^j takega spomnile šele ekološke nesreče s pitno vodo. Marija Frančeškin ŠPORT. REKREACIJA Ljubljana, 20. oktobra 1989 Delavska enotnost M la šport samostojen upravni organ Vladavine samoupravnih interesnih skupnosti ni več. Zato bo potrebno uskladiti približno 50 zakonov, ki določajo dejavnosti posebnega družbenega pomena, dodatno pa še okoli 30 republiških, ki jih bo treba prilagoditi republiškim ustavnim dopolnilom. Vse to bo potrebno napraviti do konca prihodnjega leta. Po mnenju republiške vlade ne gre za zamenjavo enega modela z drugim, temveč za sistem sodobne javne uprave, ki naj bi služil potrebam tržno naravnanega gospodarstva. Z januarjem prihodnjega leta bodo vse samoupravne interesne skupnosti družbenih dejavnosti in gospodarske infrastrukture ugasnile. Izjema sta pokojninsko in invalidsko zavarovanje. S prvim januarjem bomo prenesli delo si-sov na republiški ravni na republiški izvršni svet, na občinskih pa na občinske izvršne svete. Do srede prihodnjega meseca pa mora republiški izvršni svet pripraviti poročilo o začasnem prenosu opravljanja posameznih nalog sisov in kmetijsko-zemljiške skupnosti na izvršne svete družbenopolitičnih skupnosti. . V zvezi z omenjenimi spremembami se je predsedstvo zveze telesnokul-turnih organizacij Slovenije na prvi jesenski seji zavzelo, da bi po odpravi samoupravnih interesnih skupnosti področje športa dobilo samostojni upravni organ (sekretariat) v okviru izvršnega sveta skupščine SR Slovenije. Dosedanje slabe izkušnje namreč govorijo proti morebitnemu skupnemu organu, denimo, tudi s šolstvom, kije športu še najbližje. Ob tem so člani predsedstva zveze telesnokultur-nih organizacij Slovenije menili, da kaže ohraniti vse pridobitve iz obdobja samoupravne interesne organiziranosti, športno področje naj bi se v prihodnje organiziralo čim bolj preprosto in učinkovito. V vsakem primeru bo treba visoko zavihati rokave in se dokopati do boljše organiziranosti, po možnosti cenejše, predvsem pa take, da dobre zamisli ne bodo ostajale le v dokumentih. Sicer pa je predsedstvo izrabilo svoj prvi jesenski sestanek še za pogovor oziroma razpravo o nacionalnem programu slovenskega športa. Ta naj bi bil namreč trdna podlaga za financiranje dejavnosti iz proračunskih virov. A. U. Počitniška skupnost Krško nudi v Nerezinah na Malem Lošinju gostoljubje pet mesecev na leto. Počitniško skupnost Krško navdušilo s svojo »šolo zdravega življenja« ŠTIRINAJST DNI JE MINILO PREHITRO Zaradi razdrobljenosti počitniških zmogljivosti slovenskih delovnih kolektivov, neustrezne organiziranosti, pa tudi skromnega ali nikakršnega sodelovanja so naši počitniški domovi v povprečju zelo slabo izkoriščeni. V glavnem le v času šolskih počitnic, ko je najbolj vroče, želje po sprostitvi in osvežitvi v morju ali kje drugje pa največje. Res, dokaj mačehovski-je naš odnos do te imovine, čeprav vemo, da predstavljajo prav počitniški domovi skoraj edino možnost za letni oddih delovnih ljudi in njihovih družin. Ob tem ko so v mnogih sindikalnih domovih zmogljivosti na voljo le julija in avgusta, pa so nekatere tovrstne postojanke dobro zapahnjene že vrsto let. In prav klavrno propadajo, medtem ko vse več ljudi preživlja dopust doma, ker jim kaj drugega, kaj bolj mikavnega in koristnega preprosto ne preostane. (Skoraj) vse je odvisno od ponudbe Seveda vseh počitniških domov še zdaleč ne gre metati.v en koš. Med njimi so tudi izjeme, ki prednjačijo po marsičem, predvsem pa s svojo smotrno organiziranostjo in s tem tudi izkoriščenostjo. Domovi, ki veliko nudijo, so namreč za marsikoga zanimivi tudi pred poletjem in jesenjo. Da bi podaljšali sezono in bolje poskrbeli za goste, so marsikje popestrili ponudbo. Imajo opremo za rekreacijo, pripravljajo najrazličnejše izlete in razvedrilna srečanja, premorejo svoje animatorje, knjižnice, trgovinice z najnujnejšim in podobno. Zato so ponekod počitnice še bolj prijetne, denimo, septembra kot pa v najhujši vročini na vrhuncu sezone. Med tistimi, ki so v svoji ponudbi precejšen korak pred drugimi, je prav gotovo tudi Počitniška skupnost Krško, ki ima svoje naselje v Nerezinah na Malem Lošinju. Tu je veselo od spomladi pa tja do jeseni. Dopustniki se prav nič ne pritožujejo, da jim je dolgčas. Poleg morja in milega podnebja imajo v sodobno grajenem počitniškem naselju, kjer niso drug na drugem, še vrsto možnosti za takšno ali drugačno razvedrilo. Poskrbljeno je za odrasle in otroke, za manj in bolj zahtevne goste. Ni kaj, gre za izjemo. Da bi svojo ponudbo še bolj popestrili in pritegnili v Nerezine še več ljudi, so upravljalci naselja letos že drugič organizirali šolo zdravega življenja, ki sojo udeleženci sprejeli z odprtimi rokami. Lansko jesen se je takšnega šolanja udeležilo 137 ljudi, letošnjega, ki je bilo od 9. do 23. septembra, pa že 165. Vsekakor presenetljivo spodbuden odziv. Še lepše pa se sliši, da so bili udeleženci s šolo več kot zadovoljni, saj so mnogi izrazili željo, da bi z nečim podobnim nadaljevali tudi doma. S šolo želijo nadaljevati tudi doma In kakšna je pravzaprav ta priljubljena šola zdravega življenja v Nerezinah? Sindikati v Krškem so se zanjo odločili med drugim tudi zato, ker je, kot sami pravijo. Krško nekakšna »zračna kanalizacija«. To z drugimi besedami pomeni, da prebivalci tega kraja ne živijo ravno v najbolj zdravem PRED IZIDOM: okolju, saj iz dneva v dan, leto z3 letom vdihujejo onesnažen zralc: Zdravstvena preventiva je torej v tem primeru tudi ta, da si delav" ci in njihove družine vsaj enkra na leto privoščijo sprememb0 okolja in store nekaj za svoj6 zdravje. In prav to so upošteval* organizatorji aktivnega oddih3 v Nerezinah. O svojih izkušnjah je udeleže*1" ka šole zdravega življenja Suzan3 Zajc zapisala med drugim na" slednje: »Osnovni namen šole je bil, °3 v zdravem in čistem okolju ohranjamo in krepimo telesne in duševne sposobnosti. Največji de programa je zajemal aerobne dejavnosti, predvsem hitro hojo *** pravilno dihanje pri vseh oblik3? dejavnosti. Vadili smo tudi sproščanje in pravilno dihanje Pred spanjem za lažje in globoko spanje. Ker je bilo lepo vreme in toplo morje, smo imeli tudi šolo plavanja in posebno šolo dihanja J3 plavalce. Ves program je bil tak® pester, da nam je štirinajst dni ka* prehitro menilo. In ne samo to. Zdravstveno stanje, ki sta ,|a spremljala zdravnika, se je velik* večini udeležencev šole izboljšalo. Ali, kot so strokovno dejal*-izboljšale so se nam nekater6 funkcionalne sposobnosti organizma. Da bi vse to lažje dojel*-smo imeli tudi predavanje *z zdravstvene vzgoje. Ker pa štirinajst dni aktivnost* v letu dni ne zadostuje, smo ‘* udeleženci šol zdravega življenj3 zaželeli, da bi s programiran0 zdravstveno rekreacijo nadaljevali tudi v domačem kraju. y& ne bi začetno navdušenje prebit*? minilo, naj ob tem spomin na h**" sel filozofa in pisatelja Voita*rfa V prvi polovici svojega življe**l. žrtvujemo zdravje, da bi zaslnZ* denar. V drugi polovici pa žrtvujemo denar, da bi spet pridobi** zdravje. Medtem izgubimo obojo. Zdravje in denar.« Besedilo in sli^' Andrej Utež3 V Tržišču tekmujejo v 26 športnih panogah NAJUSPEŠNEJŠI ZNOVA DELAVCI PEKA INOVACIJSKA PRAKSA Priročnik-zbornik za organizatorje inovacijske dejavnosti Vsebina: - mag. Ivan Grebenc: POMEN INOVACIJSKE DEJAVNOSTI ZA USPEŠNOST DELOVNE ORGANIZACIJE. - Franček Ribič: INOVIRANJE V PODJETJU. - dr. Matjaž Mulej: INOVACIJA UPRAVLJANJA, POSLOVANJA IN TEHNOLOGIJE. - Janez Kovačič, Marjan Odar: EVIDENTIRANJE IN FINANCIRANJE INOVACIJ IN DRUGIH OBLIK USTVARJALNOSTI. - Janez Železnik: OD IDEJE DO REALIZACIJE INOVACIJE. - dr. Krešo Puharič: PRAVNA UREDITEV PRAVIC INDUSTRIJSKE LASTNINE. - Friderik Javornik: NAVODILO ZA PRIJAVO IZUMA PRI ZVEZNEM ZAVODU ZA PATENTE. Prednaročila pošljite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, tel.: (061) 320-403. Komisija za šport in rekreacijo pri občinskem sindikalnem svetu Tržič, ki jo že vrsto let uspešno vodi Janez Brzin, je tudi za sezono 1989/90 razpisala športna tekmovanja oziroma vsakoletne delavske športne igre. Letošnji program vključuje 26 panog. Na sporedu jih je bilo že 12, udeležilo pa se jih je 328 moških in 75 žensk iz 38 osnovnih organizacij. Največ uspeha so doslej poželi športniki Peka Obutev II, ki so zbrali 3014 točk. Slede jim sodelavci iz skupnih služb z 2595 točkami in Orodjarne z 2550 točka- mi. Na četrtem mestu se drže upokojenci (!), za petami pa so jim športniki Tokosa, Cevarne Retnje, Zlita, Obrtnega združenja in komercialisti tovarne Peko. Med posamezniki vodi Jože Bohinc (Peko Orodjarna), na drugem mestu je Ivo Oljačič (Peko PUR) in na tretjem Antom Meglič (Peko DSSS). Med ženskami je doslej najuspešnejša Milena Dolčič (Peko Komerciala), medtem ko se je na drugo mesto s kar precejšnjim zaostankom uvrstila Olga Benčina (Peko Obutev II). Janez Kikel r- i NAROČILNICA Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam0 ____ izvod(ov) knjige INOVACIJSKA PRAKSA, več avtorjev. go(e) pošljite na naslov:------------------- ulica, poštna številka, kraj:---------- ime in priimek podpisnika, naročnika: | Račun bomo plačali v zakonitem roku. I ______________________________ I Naročeno dne: žig: (podpis naročn* Tone Peršak: USEDLINE (gradivo in prispevki) Kjer hiša... Hiše ni... Samo predstava, o kateri ni Mogoče reči, ali ima kakšno kvarno podlago ali ne. Morda je Podoba izsanjana iz nuje. kajti Mez rojstne hiše vendar ni mogo-& biti. Čez vrh hriba naj bi se kobalil kolovoz... Je ta podoba: kolovoz se še VzPenja. Blago. Proti vrhu. Na en° stran je pobočje: pašnik ali senožet... Podoba ni jasna in senožet je napačna beseda. Nena-vadna za tisti kraj. Četudi bi ne-Mara tam lahko kdaj kdo kosil... °°ij jasna je podoba rjave škar-be. Ilovica. In nad škarpo nekaj ^kih in visokih hoj. Med kroš-njami modrina... Hiše pa ni... Morala biti tu nekje... Morda e vse to samo izmišljija... Druga podoba in edino, česar se res spominjam, je pogled od tialeč. Pogled s pešpoti čez dolino in proti pobočju tam onkraj... ln vidim dolg hrbet z grbo tam nekje, kjer naj bi za redkimi hoja-stala koča... To je vse... Še lega ne vem, ali je koča tedaj, ko SeM jo skušal ugledati, še stala ne. Vse je na moč nezanesljivo- Tudi ta pot, ki sva jo hodila zMaterjo: menda od botre, kije gospodinjila v veliki hiši med hriboma; v hiši, kjer je etino dišalo po sveže namolze-bp mleku ...Pa res ne vem več, r1 se tega toplega, čudno polte-noga vonja v hladni tlakovani ve-‘ spominjam iz kasnejših časov 1 tudi iz tega časa. Toda spomin Peš pot, ki je vodila skozi doli- no in potem navzkreber med sadovnjaki, in na to, kako mi je mati kazala tja čez proti redko porasli grbi sredi položnega hrbta, je eden prvih spominov mojega življenja... Menda je tudi rekla, da je tam nekoč stala rojstna hiša, in da je ni več, ali pa je to rekla kdaj kasneje in je tisti čas še bilo slutiti nejasno črto slemena... Gotovo je le to, da sem bil tedaj tudi še otrok, in daje tudi ta spomin nejasen in nezanesljiv... To oprezanje v preteklost plodi strah. V začetku bi moralo biti več gotovosti in varnosti. Človeški mladič brez doma... Vse drugo je strah in tesnoba vsiljivca. V vseh hišah, v katero koli stopiš, si vsiljivec. Zoprno je, da to slutiš in ne veš, kako je bilo... Kdo ve, kaj vse otrok čuti in ve? Še sreča, da pozabi. Tisti čas je bilo po vaseh še vse drugače. Otrok brez očeta... Greh! Iz norosti spočeto nekaj, kar hoče jesti in joka, ker je samo... Se je sploh mogoče otresti somopomilovanja, ko skušaš priklicati v zavest tisto izgubljeno, česar spomin ne doseže. To te pobije. Ker je kot smrt. Ta prazni čas, brez tebe. Čas zgodb o tebi, pa vendar brez tebe. Ne vidiš se. Ne slišiš. So samo zgodbe, ki bajajo, da seje zgodilo to in to, venela jih ne spremlja nobena podoba. Kljub vsemu naporu se ne utrne niti sličica. Hiše ne. Čudno! Vse mogoče zgodbe pripovedujejo, kaj vse daje bilo. Le o hiši ni še nihče nič povedal. Nič o tem, kakšna naj bi bila... Velika ? Majhna ? So bile stene že razpokane od starosti Okvirji majhnih okenc črni in prepereli? So bila tla popodana z neštetokrat zribanimi deskami ali pa morda desk sploh ni bilo, temveč samo stolčena in shojena ilovica. In streha? Nekako samo po sebi razumljivo se zdi, daje bila slamnata in še poraščena z zelenožol-tim mahom in lišajem. Verjetno je tudi zamakalo, kajti mati, dninarica, poljska delavka, kot seje uradno imenoval njen poklic, kadar ga je bilo treba imenovati, gotovo ni skrbela za popravilo. In moški, kije - kot pravijo - živel v hiški, in ki je bil po starih zgodbah sodeč, bebav in ni nič delal, kajpak tudi ni poskrbel za kaj takega. Samo to je že od tistih dob, do katerih segajo prvi spomini, znano, da je bila hiša stara in namenjena uničenju, kajti gospodar si je zgradil novo, boljšo in lepšo hišo in prepustil nekdanji dom času, naj ga uniči. In ravno tako je tudi že od tistih časov, ki se jih še ne spominjam, znano, da hiše že tedaj ni bilo več. Je pogorela? Sojo podrli? Je sploh bila? Hiše ni. Zelo važno je vedeti to o hiši. Zavoljo gotovosti, ki ti je tako potrebna v življenju. Kdo pa ve, ali ni tudi z rojstvom tako kot smrtjo? Zadnja podoba, ki jo umirajoči še zazna, ostane vtisnjena v zenice. Je tudi s prvo tako? Novorojeno človeško bitje srka vase samo podobe. Nič ne mish in ne odbira. Vse, kar ga obdaja, je del njega in zato je tako nujno, da je to okrog njega dom. Ko se kasneje vrača v ta dom, te prve podobe sveta nezavedno oživijo in človek ve, da je znova tam, kjer med njim ni svetom ni nikakršne razločenosti in to stori, da ga ni več strah, in da mu še umreti ni težko. Tak človek ima dom... vse manj ljudi ga ima... Ta odsotnost podobe hiše je mučna. Želel bi jo vsaj megleno slutiti, da bi mogel brez samopo-milovnja popisati okna in dolžino in širino in to, kako je bila že zveznjena v eno stran, in kako jo je načenjal zob časa. Še posebej z one strani, kjer je tik ob zidu rasel star bezeg in je bil zid zato vedno nekoliko vlažen.. Zavoljo te vlage je odpadal omet, da je bilo videti na debelo zasolitrano opeko.. Ne ne.. Ta podoba ni prava. Oziroma: podoba je prva, le hiša ni. Tako se godi največkrat z zidov hlevov, ki jih zanemarijo. Zgodi se potm, ko že leta-in leta nihče ne poskrbi za fasado in zid preperi od vlage. Od zunaj ga nažira zato, ker se nikoli ne posuši. Bezeg, lahko tudi hruška, ki raste za hlevom, je preblizu in zato je zid vedno senci. Od znotraj se na zidu, ko je zunaj mraz, nabirajo kapljice od vroče sape in drugih izparin živine. Od zunaj se na onih mestih, kjer je najbolj preperel, na opeki nabere plast belih kristalov. Soliter. In potem dečki in odraščajoči fantje strgajo to z zidu in mešajo z žveplom in zdrobljenim ogljem, da nastane smodnik. Ponavadi se to dela pred Veliko nočjo. Obenem se delajo tudi pištole. Tiste najbolj preproste: cev, pričvrščena na izrezano kopito in od zadaj zaprta, z majhno luknjico na vrhu. Najprej se vanjo nabaše smodnik, nato blato ali kaj podobnega. Smodnik se natrese tudi čez luknjico na vrhu. In potem se ob pravem času, ko je blizu kakšno plašno dekle, poči. Je pa nevarno. Se rado zgodi, daje smodnik predober in gaje preveč ali pa je čep iz blata ali česarkoli že premočan in tedaj raznese cev. Lahko tudi v obraz. Nekateri so ostal brez prstov. Drugim je polomilo lične kosti in raztrgalo lica... Nekoga je menda tudi ubilo. Toda vse to pride pozneje. Najmanj deset let pozneje. Ko skrivaj tudi sam delaš smodnik in ti nikakor ne uspe in tudi pištole,ki bi vsaj enkrat počila, ne znaš narediti. Pa ti pomagajo drugi. Starejši... Vse to, soliter, pištole, veliko-nončno pokanje in kresovi, tisti zapovedani za Prvi maj in oni napol prepovedani za Veliko noč, vse to je bilo pozneje, ko sem že vedel to malo o hiši, ki bi se je želel spominjati, in sem hkrati vseeno že tudi srdito zavračal vsakogar, ki mi je hotel karkoli povedati o hiši in času, ki da sem ga preživel v njej. To je ta nedognana skrivnost. Ta nezadoščenost in muka odsotnosti rojstne hiše, in obenem trmasto odklanjanje slehernega namiga o tem, kje je bilo in kako je bilo... Šele veliko let kasneje tak človek zmore toliko potrpljenja, da prisluhne zgodbam o svojem otroštvu, vendar jih še vedno posluša kot zgodbe nekega tujega življenja, ker ničesar iz teh zgodb ne prepozna in zato tudi docela ne verjame vanje... Morda celo kaj od vsega tega je v njem. Odrinjeno nekam pod... Pod kaj? Tak človek je tedaj že drugo in tretje bitje... Nemara zato ob tem, ko to misliš, prideta muka in zlovoljnost in postaneš razdražljiv in molčeč kot kamen.. Mučiti ljudi lahko postane slast... Mučiti ljudi okrog sebe, ki hlastajo po besedah, ki so zarignjene vate... Ena od zgodb baja o hiši. Baja o blatnem klancu in o gozdu na eni strani in koči na drugi strani, tik ob tako ozkem kolovozu, da so veje dreves z one strani segale nad kočo. Baja o butani koči, o zidovih, sphanih iz blata, v katerega so vmešane pleve, o koči vzidani v strmino, da se s spodnje strani vstopi v klet, z zgornje v vežo in iz nje v črno kuhinjo, tako črno, da se otroci bojijo vstopiti. Na eni strani, v večji sobi, ki jo greje stara peč, sta mati in dete. Na drugi strani, v hiški pa oni moški, gospodarjev brat s čudnim imenom Jurament. Menda ne bebec, pa vseeno čudak. Jurament je v tej zgodbi opisan kot dobri človek, ki živi tako, kakor hoče bog. Jurament v tej zgodbi ne dela posebno rad in tudi treba mu ni. Dela kdajpakdaj pri neki vdovi ali morda pri ženski, ki sploh ni bila nikoli poročena; dela za hrano, včasih za cunje, ki bi jih sicer odvrgli in dela tudi za kakšno reč, ki mu je všeč. Tako je prislužil tudi star gramofon na navijanje in nekaj plošč z arijami iz operet. Če se napije, navije gramofon in posluša arije. Če se še bolj napije, spregovori o tem, kako srečuje in videva movje, tuleče in begajoče duše nesrečnikov, ki so umrli ne-krščeni. Opisuje jih kot strašno stare in kosmate ljudi, velike komaj toliko kot so novorojenčki. Okrog njegovih nog se smukajo in lezejo čezenj, ko obleži kje v travi in tulijo in cvilijo, bevskajo.. Tak je v tej zgodbi Jurament, pač človek s prividi.. Koča ima v tej zgodbi na oni strani, kjer je s kolovoza vhod v klet, nad tem vhodom lesen gang z ograjo. Spominja na hiše po planinah. To je nenavadno. Tudi to nekako ne sodi v tisti kraj. Kdo ve, ali je to res ta hiša ? Če bi bila, bi morala nekje tleti vsaj slutnja takšne podobe.. In zgodba o Juramentu bi morala vzbuditi številne primisli... Koč te vrste, kakršna naj bi bila ta, v kateri sem se rodil, ni več. Le tu in tam je še videti razvaline in pogorišča ob robu kakšne gošče. In povsod, kjer je videti kaj takega, so ostanki obraščeni s trnjem in kvečjemu kakšna kača se še greje na črni plošči nekdanjega komna... Po preperelih ostankih podbojev prežijo na zablode-le muhe pajki in kdaj pa kdaj je videti še oso ali sršena kje blizu... Hiše ni! Hiše ni... Nagradna križanka št. 4i Nav$ka 5yotno$t RAZISKOVALCI PODZEMNEGA SVETA PRED LETI ODLIČEN AVSTRIJ. SMUČARSKI SKAKALEC NIZ0ZEM. MESTO Z UNIVERZO IZ 16. STOL SL. MESTO Z RUDNIKOM ŽIVEGA SREBRA Delavska enotnost ZMIKAVT IVAN MINATTI OBOROŽEN UPOR, PUNT EDINO JORDANSKO PRISTANIŠČE PREBIVALKA TIROLSKE Delavska enotnost ARGON IND0NEZ. TEHNIKA KRASENJA TKANIN HRVAŠKI SKLADATELJ (KRSTO) LETOVI- |čena dugem otoku Ei««mova utrjena POSTO- JANKA MESTECE V BOKI KOTORSKI JUG.AER0-TRANSP0RT ŠVED. IME ZA TURKU VOJAŠKA POSADKA V NAS. KRAJU VLADAVI-NA ARABSKEGA kneza REKA V ČRNI GORI RUS. POTOVALNI VOZ S STREHO TONE ANDERLIČ NIKELJ p.,vrsta RAZSTRELIVA SKAVT PERZEJEVA MATI V GR. MITOLOGIJI JUNAK ENEIDE SKLON DATIV AVTOR KRIŽANKE R. NOČ odprtine vSTENI TROPSKA PAPIGA ZAPREKA KRIL0V IVAN MESTO NA JUŽ. TIROLSKEM NIZ0ZEM. REŽISER DOKUMENT. FILMOV (J0RIS) TRAK ZA ODLIKOVANJA PRVI PARTSKI KRALJ . Urs 0NSAGER PUBLICISTKA ŠU-KLJETOVA OSEBNI ZAIMEK RAJ, . PARADIŽ SREDSTVA ZA MAZANJE PRIMORSKA NARODNA JED 0RETJE TRSKA TROHA bv°Sec %£■ SMUČARSKI SKAKALEC WEISFL0G LANTAN Svi?RVE 58,= Jorasi HITRA TEKAČICA IZ GR. MITOLOGIJE POŠKODBA TKIVA GL. MESTO JEMENA RIBIŠKA MREŽA Rešitev nagradne križanke pošljite do 31 oktobra na naslov: DELAVSKA ENOT NOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana sv pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 41. Nagrade so: 500.000, 300.000 in 200.000 dinarjev. Rešitev nagradne križanke številka 39 MAST, SLA, STENA, ASTRAHAN, TRI-ER, STRAN, STARI, HA, TREMA, TOMAHAVK, ROLAND, NIŽINA, ON, DOGA, ANALI, ION, KOŠARA, EK, AMATI, SKA, OŽE, NIGER, TELAMON, NJORKA, RE-ZONER, IAN, AS, CN, RAŽA Izžrebani reševalci nagradne križanke številka 39 1. Mitja Lavrenčič, Čobečeva 35, 62311 Hoče, 2. Zlatko Lipovšček, C. M. Tita 87, 64270 Jesenice, 3. Jasna Žontar, Aleševčeva 48, 61000 Ljubljana Nagrade bomo poslali po pošti. Delavska enotnost List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • V. d. direktorja in glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956 • V. d. odgovornega urednika: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, * fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev), Sonja Seljak (redaktorica-lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica), telefon 311-956, h. c. 310-033 • Naročnina 321-255 • Posamezna številka Delavske enotnosti 14.000 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • Žiro račun: 50101-603-46834 • Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Bančič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik Marko Nadižar, predsednik sindikata Tele ZALEGA IZ ISTEGA KOTLA Marko Nadižar je predsednik sindikata v Teli. To ljudj# verjetno bolj poznajo še s predznakom Iskra. Žal pa je ta predznak vse bolj lezel s plusa v minus. Zato so se ga delavci v Teli odločili znebiti. Izločili so se že in zdaj oblikujejo novo podjetje. Iskrin negativni predznak pa jih trdovratno spremlja. Veliki boter je rojevajočemu podjetju obesil velikansko breme 42 milijard dolga, ki ga je porabil zase. S tem je ogrozil življenje nekaj sto Telinih delavcev in njihovih družin. Kako se je v takšnih razmerah znašel sindikat? Kdo se ne boji Iskre »Ni lahko. Iskra, čeprav trhla, je še vedno nevaren nasprotnik. Zdaj nam res ni nič drugega kot nasprotnik. Za reševanje svojih bolnih programov je začela pleniti denar, nujno potreben za preživetje in razvoj redkih zdravih. Kljub očitnemu nesmislu, kaije blag vzdevek za takšno početje, ji umazana politika lepo uspeva. Kljub nesmislu in natančno opredeljenim družbenim potem, ki naj bi vendarle krenile v povsem drugo smer.« Iskra je torej močnejša od družbe? Prejšnji teden ste od predstavnikov občine Bežigrad že dobili podporo. Se je tod ustavilo? »Hm, menda ne. Prejšnji petek smo bili pri Hrvoju Draškoviču, predsedniku ljubljanskega izvršnega sveta. Obiskal gaje naš stavkovni odbor in veste, kaj smo slišali?! Draškovič je mirno dejal, da je premajhen za šefa Iskre Franca Sifkoviča. Torej se ne počuti dovolj močnega, da bi vsaj vplival nanj. To le potrjuje naš občutek, da je Iskra republika v republiki in da bi težko našli koga, ki bi si upal spustiti vanjo.« Stavka je zadnje dejanje Ste se potemtakem sprijaznili, da so vam denarce posmuknili in se lahko od njih poslovite? »Nak! To pa že ne! Mi se ne damo, gre ne le za pravico, gre enostavno za preživetje obetavnega kolektiva. Res povsod poslušamo le o moralni podpori in o denarju nič konkretnega. Toda naša edina možnost je, da gremo proti Iskrinemu početju do konca. Druge sploh ne vidimo!« Do konca? »Do jutri, do srede ob 14. uri, bomo še potrpeli. Če do tedaj ne bo nobene jasne rešitve za zaplenjeni denar, bo stavkovni odbor sklical tiskovno konferenco in o lumpariji obvestil najširšo javnost. Do tedaj se bomo zmenili tudi o začetku, načinu in trajanju stavke. Prav stavko sem mislil s tem »do konca«. Vse drugo smo že uporabili in bili pri tem več kot potrpežljivi, razumevajoči, preudarni...« Cilj stavke pa bo... »Dovolj nam je vseh, ki imajo polna usta tržnega gospodarstva in pri tem modnem gobezdanju drže figo v žepu. Alije to tržno, da nam dobri programi umirajo zaradi slabih? In prav to se je v Iskri dogajalo in prav to delajo še naprej.« Proti uravnilovki propadajoče organizacije In v tej godlji si se znašel kot predsednik sindikata, menda še vedno precej nedorečene organizacije? »V Teli delam 10 let, moja »valilnica« je orodjarna. To mi je tudi prva zaposlitev in recimo, da čutim veliko pripadnost tej firmi. Tudi v sindikatu delam tako rekoč od začetka in enako velja za pripadnost organizaciji delavcev. Zdaj mi poteka štiriletni mandat predsednikovanja v osnovni organizaciji. Sam delavec in sindikalist sem kajpak lahko imel eno samo vodilo - na vse gledati iz zornega kota delavcev in vse storiti za njihove interese. V tem ne vidim pri sindikatu nič nedorečenega. Kaj in kdo vse je ob tem počel pa je drugo vprašanje.« Ampak, saj so vsi in vselej v sindikatu trdili, da so z delavci in za delavce. Kljub temu smo, kjer smo. Dokažite, da ste pri vas tudi delali tako, kot ste govorili. »Predaleč bi prišla, če bi vas vodil skozi vse akcije. Ni jih bilo malo. Ostaniva aktualna - pri nas sindikat ni pristal na uravnilovko propadajoče delovne organizacije. Tu smo pritisnili tudi na našega direktorja. Če govori, da smo pri nas dobro delali in normalno poslovali, nam ne bo nihče preprečil, da bomo za to vsaj normalno plačani. Tudi s podatki, ki ste jih objavljali v Delavski enotnosti, smo šli v konfrontacijo s šefi.« Uspešno? »Uspešno! Tako pri nagrajevanju kot pri vseh za Telo žgočih vprašanjih smo zavzemali svoja stališča in terjali od vodstva točne, argumentirane odgovore.« Delavci o vrednosti šefov Vodstvo pa... »Ha, tu vam lahko odgovorim že kar statistično. Sindikat je odločno podprl predlog direktorja, s katerim je dal sam sebe na glasovanje kolektiva. Mi smo njegov predlog razširili - če hoče direktor demokratično mnenje kolektiva o svoji vrednosti, naj to velja za ves kolegij. Dodali smo še zaupnico predsedniku sindikata. Tako smo šli ven z dvema osnovnima zahtevama - normalne plače in glasovanje.« Rezultat pa... »Zanimivo. S plačami smo šli gladko skozi, tisto o glasovanju pa je povzročilo pravi šok. S težavo smo ga spravili skupaj, tudi zaradi dela s statutom novega podjetja, predvsem pa menda zaradi oportunizma posameznih članov kolegija. Precej težav smo imeli. Doživel sem tudi oseben napad posameznika, češ, kako si drzneš mene dajati na glasovanje?! Kot bi zgolj ne uresničevali skupno dogovorjene stvari.« Ogledali smo si rezultate glasovanja - največ 88 odstotkov glasov, je dobil sindikat. Direktor jo je zvozil, pet mož, torej polovica njegovega kolegija pa ne. Kaj pa zdaj? »Ja, kaj pa zdaj?! Delavski svet je hotel od nas še predlog, kaj in kako z ljudmi, ki so dobili nezaupnico. Naj bom kratek in enostaven - njihovo usodo smo dali kar direktorju v roke. Gre vendarle za strokovno vprašanje, kdaj, kje koga potrebuje in koga in kdaj ne. Sploh pa je potem Iskra na nas spustila to finančno bombo in je drugo delo malce zaostalo.« Malce? »Čisto gotovo ne. Veliko dela smo si dali z nastajajočim statutom novega podjetja. Za delavce ni bil dobro pisan. Vanj smo vnesli kar precej svojih predlogov. Dosegli smo, na primer, odgovornost vodilnih za takšne programe, pri katerih bo dela dovolj za vse. Smo proti odpuščanju...« Iskri očitate netržnost, toda tudi ta sicer lepa sindikalna odločitev ni povsem tržna... »No, tudi s strani vodstva je priletela pripomba, češ, kaj pa, če bomo le v položaju, ko dela ne bo dovolj za vse zaposlene? Prav, smo odvrnili. Ko ste sprejeli funkcije, ste sprejeli toliko ljudi. Če jim ne boste sposobni zagotoviti dela, boste najprej odfrčali vi in šele potem kdo drug. To pa je menda dovolj tržno, ne! Naš sindikat se nikoli ni vtikal v strokovne odločitve, tudi v pre- meščanja ne. Nikoli pa ne bomo za odpuščanje ljudi pod vodstvom, pod katerim je prišlo do vzrokov za odpuščanje!« Zaradi krize, ki jo je povzročila Iskra, ste ustanovili stavkovni odbor. Tudi direktor je v njem. To zbuja nekatere pomisleke: »Res, celo sam sem že slišal pripombo, da smo »zlizani«. Ker pa ta pripomba ni prišla iz kolektiva, je ne kaže jemati resno. Prepričan sem, da v Teli nihče tako ne razmišlja o sindikatu. To dokazuje glasovanje in vsaka naša akcija posebej. Direktorja si končno v stavkovni odbor ni izbral 10 OOS, ampak so tako odločili delavci na svojem zboru.« Za vsako ceno Vrniva se k statutu. Gotovo je pisan v duhu nove zakonodaje, pri kateri že vemo, kam pes taco moli. Pravite, da ste ga prav v sindikatu omilili? »Več kot omilili! V predlaganem statutu je celo pisalo, naj se sindikat s svojim delom ubada v popoldanskem času?! Naj povem, da so nam pri vsem tem precej pomagali tudi na občinskem in republiškem sindikatu - strokovno, kjer so kajpak močnejši, so nas usmerili, kaj moramo narediti, da bomo sploh še sindikalisti.« Pravite torej, da so vzeli zares svoje besede o prenovi? »Nam so pomagali. Res pa bi morali narediti še več za usposabljanje sindikalnih aktivistov v tovarnah. Prehudi časi prihajajo, da bi si lahko privoščili delati po starem - kdor koli kjer koli. Potrebo po tem spet lepo potrjuje dogajanje v Iskri. Končno je predlog o reorganizaciji prišel iz sozda in delovne organizacije. Ko pa smo ga vzeli zares, smo jih začeli dobivati po glavi. Velika Iskra, velioki šefi in to bi radi obdr- LIPE SVEDER: UTEČENA PRAKSA žali za vsako ceno. Res za vsako, tu jim sploh ni mar velikanske škode, ki jo s tem povzročajo.« Kako se je v tej godlji znašel sindikat? »Znašel že, znašel. Potrebo P? novem pa dokazuje prav vpliv, 1° ga imaš pri tem. Poglejte, naš sindikat je na izredni seji zahteval, naj prideta k nam Rudi Pirc, direktor Avtomatike, in Mohorič, njen direktor za finance. Želel1 smo, naj delavcem odgovorita, zakaj kljub temu, da mi dobro delamo, ne poskrbita pravočasno za plače, in drugič, kdo je odgovoren, da se denar pozitivnih tozdov tako slabo nalaga - takrat še vedeli nismo, da so se za povrh zadolžili na naš rovaš in potemtakem1 zapravljali naš denar. Mislite, °3 sta prišla?! Nista, niti odgovoril3 nista!« Zalega iz istega kotla Zdaj bo menda kmalu potekel prvi obrok posojila, ki so ga brez vaše vednosti najeli v vaše® imenu, ne da bi sploh povedali-za koga? »Točno, menda prvo posojil0 zapade jutri. To je takšna lump3' rija, daje normalna pamet niti dojeti ne more. Še težje dojemljiv3 je velikanska škoda tega početi3 Tako radi bi zagrabili, ko se n31’’ je lepši jutri le nasmehnil, zdaj P3 se ubadamo s stavko, nad vse® visi grožnja, če nas tako in tako n bo vzel hudič... Koliko časa, volje so s tem vrgli proč. Saj na vse to je možen sanr samcat odgovor - v tovarne pošiljajo dobrih politikov vpj3' šat, kaj je interes delavcev. V d°' bre tovarne pošiljajo slabe poh® ke, da vsem po vrsti in vsevpre solijo pamet. Večina direktoti6’ pa je tudi zlezla iz tega kotla ® prav njim zdaj dajejo tolikšna p°' oblastila v roke. Vsa ta leta s v Sloveniji dobre direktorje tak in tako rezali. Kar je dobrih, P°' končnih mož ostalo, so izje®6: skorajda neke vrste čudaki. Zd& pa tej zalegi tako moč?! Seveda s prav ti najprej zaslutili, kaj se j® ponuja in začeli moč zlorablj3® šee preden so jo zakonito dob® Žal je sindikat tu za korak zaost® Večina sindikalnih aktivistov funkcionarjev je voljena P° SL rem. Za to pa dobro vemo, k° j koga in kakšnega je rinil gor. K velja za direktorje velja tudi sindikat - zgolj srečno naklj}®^ in torej redka izjema je, če Je takšne kuhinje prišlo kaj Pradaj njega. Prav tu, se mi zdi, jeJar glavna naloga sindikatov. S® bomo težko kos zahtevam časj^ //7X7A/c? T7