Glasilo Zveze društev ledvicnih bolnikov Slovenije Trg osvobodilne fronte 10 Vilharjev podhod 1000 Ljubljana >> April 2021 >> št. 1 LEDVI Kazalo >> AKTUALNO Dobro živeti z ledvicno boleznijo Poskrbimo za svoje zdravje in dobo pocutje Za vecje poznavanje metod Darovanje organov in transplantacije v letu 2020 >> PREMAGAJMO COVID-19 Cepiva proti covidu-19 Vprašanja in odgovori o cepljenju proti covidu-19 >> STROKOVNO Razvoj in pomen medicinskih mask Dializa in covid-19, epidemija se nadaljuje >> ODSTIRANJA Zgodba z naslovnice: Klic dobrote Bližnje srecanje s covidom Dobro se spomnim … >> ŽIVIMO ZDRAVO Dragi bralci naše Ledvice, moji sotrpini Prehransko svetovanje pri kronicni ledvicni odpovedi Izid glasila Ledvica je financno podprla Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij Slovenije FIHO 4 5 6 7 10 15 >> OPTIMIZEM Fistula protect – šcitnik za vašo AV fistulo V Murski Soboti dializnim bolnikom novi prostori Vzorno sodelovanju v casu epidemije >> IZ ŽIVLJENJA DRUŠTEV DLB Celje: Olga Tilinger praznuje deset let dialize DLB Ljubljana: Korona leto DLB severnoprimorske regije: Poletno druženje v naravi 33 35 37 38 38 39 20 24 26 29 30 >> ŠOLSKI KOTICEK Sveti Jurij na Ljubljanskem gradu >> DIAGNOZA SMEH Zasoljeno, ki je dovoljeno Križanka Semena modrosti 41 42 43 43 31 32 Kar mislimo, to postanemo »Živi vedno tako, da bo tvoja duša kot popolnoma uglašena lutnja (Buda).« Že leto dni se vlece cas, zaznamovan s covidom-19. V naših življenjih se je marsikaj spremenilo. Ukrepi so nam pristrigli krila svobode, nevarnost okužbe nas ohranja budne, da držimo potrebno razdaljo, nosimo maske in razkužujemo roke. Marsikaj pogrešamo, kar nam je bilo prej samoumevno, a smo zdaj spoznali, da so to zgolj ugodnosti, ki nikakor niso brezpogojne. Mnogi se jezijo in pametujejo, da bi bilo lahko drugace, mnogi so se sprijaznili z usodo, a marsikomu je celo bolje kot prej. Pravzaprav je vse odvisno od našega zornega kota. Navkljub želji po dobrih mislih in prijetnem pocutju pa se pogosto pritihotapi strah. Le kam vsa ta norija vodi? Bo virus za vedno z nami in se bomo morali, hoceš noceš, na življenje z njim navaditi? Bo cepljenje pomagalo? Ali je sploh varno? Bomo še kdaj lahko tako brezskrbno živeli, potovali, se družili, veseli, imeli delo …? To je tesnoba, ki ustvarja rano, praznino. Naš um je v razpoloženju, da tega ne bo prenesel. Vendar vse mine. Custva pridejo in grejo. Misli pridejo in grejo. Cas zdravi vse rane, pravi slovenski pregovor. Cas je kot ogromen val plime, ki pride in vse odnese. Cas ne pusti nicesar nedotaknjenega. Cas pogoltne vse. Kot otroci se igramo, nato hodimo v šolo, se prvic zaljubimo, nekomu stremo srce in nekdo drug ga stre nam, smo srecni, razocarani, vcasih celo jezni. Potem hodimo na delo, delamo to in ono, morda si ustvarimo družino. Vse to se dogaja in kaj se zgodi potem? Pride cas in vse pomete. Niti sledu ni vec. Edina sled, ki jo najdemo, je v našem umu. Vse, kar ostane, je spomin. Starejši, ko smo, vec imamo spominov. Vse manj smo aktivni in vse bolj živimo od spominov. Vendar oklepanje spominov nam krati sedanjost. Spomini na prijetne stvari ustvarjajo hrepenenje. Spomini na doživetje užitka ali veselja ustvarjajo mocno hrepenenje. In prav to hrepenenje preprecuje, da bi uživali življenje v tem trenutku. Ko to dojamemo, vemo, da cas pomete vse, vsak dogodek. Cas pomete vsak dogodek, prijeten ali neprijeten. Ohranimo korak s casom. Hoditi s casom je sreca. Kadar gremo proti casu, smo nesrecni. Ko smo srecni, casa ne cutimo. Dozdeva se nam, da je minil, kot bi mignil. Ko smo nesrecni, se nam cas vlece v neskoncnost, sploh ne mine. Kajti um in cas sta mocno povezana. S casom svet razpade in s casom se pojavi nov svet. Ce se ves cas oklepamo preteklosti, se novo nikoli ne pojavi. Novega nikoli ne opazimo in nikoli ne doživimo. Prijetni spomini nas naredijo nesrecne, ker ustvarjajo hrepenenje. Neprijetni spomini nas naredijo nesrecne, ker ustvarjajo strah. Zavoljo prijetnih spominov smo žalostni in nesrecni. Zavoljo neprijetnih spominov prav tako. Zato je najbolje, da se rešimo spon spominov. Poglejmo okoli sebe. Iztrgajmo se iz vrveža mest in stopimo v naravo, med ptice in zelenje, kjer je utrip življenja, dih radosti in veselja. Lepo je imeti spomine, ni pa dobro, da se vanje zagozdimo. Naplavine casa so zakopane v naplavinah spominov. Naš um je zakopan pod spomini. Ne dovolimo, da bi nas spomini pokopali, prijetni ali neprijetni, ker stiskajo želodec, srce in glavo. Ne podlegajmo svojim razpoloženjem, ne namenjajmo jim pretirane pozornosti. Ljudje pravijo, da moramo poslušati sebe. Vendar rezultati niso najbolj spodbudni. Namesto da sledimo razpoloženju, prisluhnimo raje modrosti. Le kaj je tako pomembno v zvezi z razpoloženji? En dan se pocutimo dobro, drugi dan se zaradi iste stvari pocutimo slabo. Ni potrebno pojasnjevati, zakaj se en dan pocutimo dobro, drugi pa slabo. Karkoli nam bo danes povzrocalo dobro pocutje, nam bo jutri slabega. Naslednji dan se bomo vnovic pocutili dobro in nato vnovic slabo. Naša razpoloženja so nestabilna kot oblacki, ki potujejo po nebu. Nasprotno je modrost kot cvrsta skala, ki je taka že milijone let. Oprimo se na skalo in ne na oblake. Uživajmo v oblakih, ko pridejo, a se zavedajmo, da hitro izginejo. Ljudje se srecujemo z razlicnimi razpoloženji. Vendar stanja se spreminjajo, nobena žalost ni vecna, a žal, tudi sreca ne. Ko stojimo cvrsto v modrosti, nas razpoloženja ne bodo premetavala sem ter tja. In zakaj sem se tako razpisala o naših razpoloženjih? Živimo v vse bolj negotovem svetu. Zdravje nam ogroža virus, napovedujeta se financna in ekonomska kriza, naše gibanje je omejeno, druženja prepovedana … Sprašujemo se, zakaj demokracija ni enaka za vse, zakaj svoboda ne velja za vse, zakaj se izgubljajo vrednote, ki so bile nekoc samoumevne – morala, pravicnost, enakost, solidarnost … Svet se spreminja. Hamlet bi rekel, da je svet iz tira. Prepad med revnimi in bogatimi je vse vecji in tudi posledice so vse bolj ocitne. Kakšen bo šele prepad med cepljenimi in necepljenimi? In kaj je resnica? Medicina s farmacijo ali teorija zarote? Kdo ima prav? Levi ali desni? In ne nazadnje: komu verjeti? Vse to povzroca zmedo in številna razpoloženja. »Nacin, na katerega organizem reagira na okolico, bo odredil njegovo usodo in lastnosti« (Bruce Lipton). Za današnji cas je znacilno, da s svojim obnašanjem unicujemo civilizacijo, ker se ne obnašamo v skladu z naravo. Posledice podnebnih sprememb nam vse bolj dihajo za ovratnik, a kljub temu še nimamo dovolj dobre volje, da bi ukrepali. Morali bi upoštevati modrost Einsteina: »Problemov ne moremo rešiti z istim nacinom razmišljanja, ki smo ga uporabljali, ko smo jih ustvarili«. Vsak živi v svojem mehurcku, kot danes temu lepo recemo, locen od skupnosti in brezbrižen do problemov cloveštva in civilizacije. Moramo dojeti svojo odgovornost. Nacin, na katerega vidimo svet, odreja naše zdravje in vitalnost. Kako odcitavamo okolje? Mnoge dejavnosti v našem življenju niso neposredno nadzirane od signalov okolja, ampak jih neposredno kontrolirajo interpretacije teh signalov. Postajamo tisto, kar mislimo. Bruce Lipton v svoji knjigi Biologija prepricanj govori prav o tem. Custva so senzorne naprave, pa tudi rezultat kemicnega izlocanja možganov kot odgovor na obnašanje, ki ga telo v dolocenem trenutku doživlja. Tako um kontrolira biologijo! Najprej imamo sliko, nato možgani pripeljejo to sliko v naše življenjske izkušnje. To pomeni, da naša prepricanja vodijo naše življenje, ker so verjetja tisto, kar slika predstavlja – naša verjetja o tem, kar vidimo. Sprejemanje življenja torej kontrolira genetiko našega imunskega sistema. Naša lastna izkušnja (nacin, na katerega sprejemamo življenje, torej naša prepricanja, verjetja) je veliko mocnejša kot naš dejanski položaj, ki se morda zdi grozen. Naše verjetje je veliko mocnejše od naše stvarnosti. Naše obnašanje kontrolira našo biologijo. Prav to pa me je pri branju Liptona najbolj navdušilo. Po njegovem prepricanju, ki ga podpira z znanstvenimi dokazi, nismo vec usoda genetike in produkt okolja, temvec smo arhitekti lastne izkušnje in izkušnje niso programirane. In ce lahko na kaj vplivamo, je to zagotovo naše obnašanje. Buda je rekel: »Kar mislimo, to postanemo«. To, kar mislimo, pripelje do izlocanja kemikalij v možganih, ki potem nadzirajo naše obnašanje in našo genetiko. Pomembno je prepoznati moc prepricanj in verjetij v našem umu. Od tam prihajajo interpretacije. Um je resnicni regulator življenja. Jadranka Tavcar Oblak, vaša urednica AKTUALNO Svetovni dan ledvic Dobro živeti z ledvicno boleznijo Vsako leto drugi cetrtek v marcu v Sloveniji in po vsem svetu potekajo dejavnosti ob Svetovnem dnevu ledvic. Namen je ozavešcanje ljudi, da bi zaustavili epidemijo kronicne ledvicne bolezni in zmanjšali njene posledice. Slovensko nefrološko društvo, Zveza društev ledvicnih bolnikov Slovenije in Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v nefrologiji, dializi in transplantaciji so organizirali razlicne prireditve, dogodke in izobraževanja. Zaradi epidemije covid in ukrepov omejevanja širjenja virusnih okužb so bile letošnje dejavnosti omejene na pogovore in predstavitve v medijih. Ledvicna bolezen je velik izziv tako za bolnike kot za njihove svojce in prijatelje. Vrsta bolezni in zdravljenje mocno vplivata na njihovo življenje, saj omejujeta zmožnost za vsakdanje dejavnosti, kot so delo, potovanja in druženje, hkrati pa so lahko prisotni simptomi, ki dodatno poslabšajo pocutje bolnika – na primer utrujenost, bolecina, depresija, motnje zaznavanja, težave s prebavili in težave s spanjem. Kronicna ledvicna bolezen vecinoma nastane zaradi nezdravega nacina življenja. Ogroženi so predvsem sladkorni bolniki, bolniki z arterijsko hipertenzijo, boleznijo srca ali ožilja, secnimi kamni, moški s povecano prostato, ljudje, katerih svojci imajo kronicno ledvicno bolezen, starejši od 50 let, kadilci in predebeli ljudje. Z zgodnjim odkrivanjem lahko upocasnimo ali zaustavimo napredovanje ledvicne bolezni in preprecimo nastanek ledvicne odpovedi, hkrati pa tudi ohranimo zdravo srce. Cilj obvladovanja in zdravljenja ledvicnih bolezni je podaljšati življenjsko dobo z ohranjanjem ali nadomešcanjem delovanja ledvic in zmanjševanjem težav zaradi napredovanja ledvicne bolezni. Tak pristop, ki je osredotocen le na bolezen, ne odraža zadovoljivo bolnikovih vrednot in prioritet. Ledvicni bolniki si predvsem želijo, da bi lahko živeli dobro, ohranili svojo vlogo in vkljucenost v družbo, hkrati pa imeli obcutek nadzora nad svojim zdravjem in pocutjem. Ce te možnosti nimajo, zdravljenje pogosto doživljajo kot vsiljeno, kaznovalno in izven njihovega nadzora. Da bi bili bolniki bolj zadovoljni, aktivni in zavzeti pri zdravljenju, morajo cutiti, da se njihove težave ucinkovito obvladujejo. Dobro poznavanje svoje bolezni in sodelovanje pri zdravljenju za doseganje želenih ciljev (opolnomocenje bolnikov) je zato pomembno tako za bolnike kot za njihove svojce. Tega se dobro zavedamo tudi v Sloveniji, kjer je edukacija ledvicnih bolnikov že dolgo prepoznana kot kljucni del obravnave, ki omogoca vecjo kvaliteto bivanja, boljši izhod bolezni in ustrezno izbiro nadomestnega zdravljenja, ce pride do odpovedi ledvic. Bolnikom je na voljo informativno gradivo v razumljivem jeziku z informacijami o delovanju ledvic, preiskavah za ugotovitev ledvicne bolezni, zapletih ledvicne bolezni, zdravljenju, nasvetih glede nacina življenja, zaposli-tve in še kaj. Usmerjevalni odbor Svetovnega dneva ledvic je leto 2021 razglasil za leto »Dobrega življenja z ledvic-no boleznijo«. Namen je povecanje znanja in ozavešcenosti bolnikov o ucinkovitem obvladovanju simptomov in opolnomocenje bolnikov, da bi lažje dosegali cilje, ki so jim pomembni. V casu pandemije in drugih zahtevnih obdobij je izjemno pomembna podpora bolnikov z ledvicno boleznijo, tudi tistih, ki so odvisni od dialize ali po presaditvi ledvice ter njihovih svojcev. Usmerjevalni odbor zato letos poziva k edukaciji in cim vecjemu vkljucevanju bolnikov v njihovo oskrbo, da bi lahko kljub ledvicni bolezni živeli cim bolj normalno in polno. Bolniki morajo postati partnerji tudi pri razvoju, izvajanju in vrednotenju zdravstvene politike, ki jim bo omogocala dobro življenje. Treba jim je prisluhniti. V procesu zdravljenja jim je treba v zdravstvenem sistemu stalno zagotavljati ucinkovito odpravljanje simptomov ledvicnih bolezni, tudi AKTUALNO tistih, ki jih povzrocajo bolecina, težave s spanjem, tesnoba, Opolnomocenje bolnikov, partnerstvo v procesu depresija, stres, zmanjšana gibljivost in šibkost. Le na ta odkrivanja in zdravljenja bolezni in izboljšana komunikacija nacin lahko bolnikom in njihovim svojcem omogocimo boljšo lahko pri bolnikih vzbudi zaupanje in upanje, da lahko dobro kakovost življenja. živijo tudi s kronicno ledvicno boleznijo. Poskrbimo za svoje zdravje in dobro pocutje >> BESEDILO: Stojana Vrhovec Hrana je zagotovo vir energije in je zato še toliko bolj pomembno, kakšno hrano uživamo. Današnji slog življenja je marsikoga odtujil od vrednot zdrave prehrane, saj se zatekamo k hitri hrani, konzerviranim izdelkom, vnaprej pripravljeni hrani … Nimamo casa, da v miru pojemo svoj obrok, stalno nekam hitimo in podlegli smo marsikateri razvadi, ki nam navidezno prinaša ugodje, žal pa krha naše zdravje. Res je industrijska hrana manj hranljiva kot naravno pridelana, kar pa je obogatilo trg s številnimi prehranskimi dopolnili, ki jih oglašujejo in povelicujejo. Tako kot nezdrava prehrana telo zakisa, kar s casom lahko vodi celo v bolezen, lahko zdrava, glede na posameznikovo stanje primerna prehrana, tudi zdravi in ohranja naše dobro pocutje. Pri mnogih kronicnih obolenjih pa je prav prehrana še kako pomembna, saj lahko neprimerna hrana celo poslabša bolezensko stanje. Za kronicne ledvicne bolnike je prehrana kljucnega pomena. Klinicni dietetik Jože Lavrinec je posvetil svoje življenje prav iskanju prakticnih prehranskih rešitev za ledvicne bolezni, kjer je nadvse pomembno ustrezno razmerje med posameznimi hranili. »Ne živimo za to, da bi jedli, ampak jemo zato, da živimo,« je temeljna misel Jožeta Lavrinca in oznacuje njegovo obsežno delo številnih receptov in trud, ki ga je vložil v to, da ledvicnim bolnikom navkljub omejitvam sestavi raznolike jedilnike z vsemi sestavinami, ki so zanje primerne. O zdravi prehrani govorimo, odkar se zavedamo, da hrana odlocilno vpliva tako na naše pocutje kot tudi zdravje. Žal smo v današnjem svetu še vedno prica nesorazmerju, da imajo nekateri prevec, a drugi premalo. To velja tudi za hrano, ki jo premnogi, celo otroci, še vedno stradajo in zato umirajo, medtem ko jo drugi mecejo stran in se prenajedajo. Vendar tudi to razkošje ima svojo ceno, saj je prav debelost lahko vzrok mnogih bolezni. Nicesar prevec, nicesar premalo, vsega po malem – to je glavno vodilo zdrave prehrane. Kaj pomeni premalo ali prevec za bolnike z odpovedjo ledvic, pa je zapisano v knjižici Jožeta Lavrinca in Bojana Knapa »Prehrana in telesna vadba pri kronicni ledvicni bolezni«. Zadnja izdaja knjižice je bila leta 2016. Do danes so se stvari nekoliko spremenile - predvsem dopolnile z novimi dognanji. Vecina zapisanega je bilo zajeto že v prejšnji izdaji. Najvec sprememb je pri prehrani, medtem ko pri telesni vadbi novosti v glavnem ni. Hrana in telovadba gresta z roko v roki. Hrana nam da energijo, da lahko telovadimo, s telovadbo pa nabrane kalorije pokurimo in si tako krepimo telo in ohranjamo zdravje. Današnji življenjski slog, ko sedimo za racunalniki in pred televizorji, cloveku krade energijo. Zato je gibanje še toliko bolj pomembno. Naši predniki, ki so po ves dan delali na njivi, dandanašnjih težav niso poznali. Clovek je narejen za gibanje, ki nam ohranja potrebno raven energije, tako za dobro pocutje kot tudi razmišljanje. Vendar se »brez muje še cevelj ne obuje,« pravi slovenski pregovor, v katerem je precej AKTUALNO Za vecje poznavanje metod nadomestnega zdravljenja odpovedi ledvic >> BESEDILO: Mojca Lorencic Veliko ljudi, ki jim odpovedo ledvice, se ustraši, da bodo do konca življenja obsojeni na dializo. Tudi vecina ljudi z delujocimi ledvicami o zdravljenju po odpovedi ledvic ve samo to, da se dogaja tam nekje v dializnih centrih in da cloveka prikljucijo na neki aparat. O metodah nadomestnega zdravljenja, žal, vlada veliko neznanje, tako pri široki javnosti in tudi med ledvicnimi bolniki. Bolnikom v koncni fazi odpovedovanja ledvic bi v njihovi nefrološki ambulanti morali v okviru edukacije predstaviti vse metode nadomestnega zdravljenja ledvic, a vendar jih vecina pristane na hemodializi. Zato sem se odlocila, da napišem vodnik za ledvicne bolnike, v katerem sem predstavila vse metode nadomestnega zdravljenja odpovedi ledvic, ki so na resnice. Kajti pogosto se ujamemo v zacarani krog, ko nam manjka volje in energije za telesno vadbo, a prav ta nam bi dvignila raven energije. V knjižici so osnovni napotki, tako za pravilno prehrano kot tudi za primerno telesno vadbo. Seveda, kaj je za koga najprimernejše, si mora poiskati vsak sam. Ljudje smo razlicni in tudi enake bolezni se pri posamezniku lahko odražajo zelo razlicno. Tako moramo s svincnikom v roki brati to knjižico in si v njej poiskati in zapisati tisto, kar je za nas pomembno, za nas sprejemljivo in po nasvetih strokovnjakov, ki jih pri svojem zdravljenju srecamo, tudi pomembno. Vsi, ki smo sodelovali pri nastajanju te knjižice, pa vam želimo, da bo vsem, ki jo boste brali, v pomoc in spodbudo, da lahko tudi hrana in gibanje v veliki meri izboljšata bolnikovo pocutje in polepšata življenje. voljo v Sloveniji. O metodah govorijo bolniki, ki jih izvajajo oziroma z njimi živijo, saj so lahko ti najboljši pricevalci o pozitivnih ali negativnih vidikih posamezne metode. Te izkušnje imam tudi sama. Z ledvicno odpovedjo sem se srecala pri 33. letih, kar pomeni, da brez delovanja ledvic živim že 20 let. Kar lepo obdobje torej, v katerem sem se dodobra seznanila z nadomestnimi metodami, ki meni in sobolnikom omogocajo življenje. Po odpovedi ledvic sem se najprej za dva meseca znašla na hemodializi, kar je bila moja najmanj zaželena metoda nadomestnega zdravljenja. Potem sem za dobrih pet mesecev prešla na peritonealno dializo, nato so mi presadili ledvico. Služila mi je skoraj 13 let, nato sem spet prešla na peritonealno dializo in cez tri leta na avtomatizirano verzijo te metode. To pomeni, da sem v dosedanjem obdobju zdravljenja izkusila tri nadomestne metode. Že moj zgled je dokaz, da bolnik v koncni fazi ledvicne odpovedi ni obsojen na eno metodo, ki jo je morebiti izbral v zadnji etapi kronicne ledvicne bolezni, ko se je moral odlociti, kako bo njegovo življenje potekalo po odpovedi ledvic. Bolnik skozi zdravljenje obicajno prehaja med razlicnimi metodami – ce se za to seveda odloci oziroma to dovoljuje njegovo AKTUALNO zdravstveno stanje. Vecina bolnikov, ki je izkusila življenje s presajeno ledvico, soglaša, da jim ta metoda zdravljenja dopušca najvecjo samostojnost in kakovost življenja, saj se po odpovedi delovanja presajene ledvice vecina odloci, da bodo ponovno poskusili s presaditvijo, ne le drugic, nekateri tudi tretjic. A razlogi za izbiro konkretne metode so razlicni, kar deluje za nekega bolnika, za drugega morda ne. Sama se iz svoje izkušnje cutim nagovorjena, da promoviram peritonealno dializo. Ta metoda pri nas po nepotrebnem živi v senci velike hemodialize. Tudi ta metoda nudi bolniku precejšnjo samostojnost, saj mu za zdravljenje ni treba obiskovati dializnega centra in tam ležati dolge ure. Peritonealno dializo namrec bolnik sam izvaja doma ali ob pomoci svojca ali patronažne sestre. V vodniku za bolnike z naslovom Možnosti zdravljenja, ki so na voljo bolniku s koncno odpovedjo ledvic, sem opisala metode nadomestnega zdravljenja ledvic, ki so na voljo v Sloveniji. To so tri glavne metode hemodializa, peritonealna dializa in presaditev ledvice ter nekaj izpeljav iz teh metod: celonocna hemodializa, avtomatizirana peritonealna dializa, asistirana peritonealna dializa, socasna presaditev ledvice in trebušne slinavke ali drugega organa, presaditev pred odpovedjo ledvic, presaditev ledvice živega darovalca, veckratna presaditev, pocitniška dializa. Manjkata le metodi hibridne dialize, ko se bolnik zdravi hkrati s hemodialozo in peritonealno dializo (take bolnike smo že imeli) ter zdravljenje s hemodializo na domu, ki pa slovenskim bolnikom do sedaj še ni bilo omogoceno. Vodnik je bogato ilustriran s cudovitimi fotografijami Maje Marko, da je vse tudi strokovno tocno, pa je v recenzentskem pregledu poskrbel izr. prof. dr. Damjan Kovac, dr. med. Vodnik sem pisala z mislijo, da bo kot edukacijsko gradivo v pomoc bolnikom v zadnjem stadiju kronicne ledvicne bolezni pri njihovem izobraževanju o metodah nadomestnega zdravljenja odpovedi ledvic v nefroloških ambulantah. Seveda ga lahko v roke vzamejo tudi drugi: bolniki, ki so že v nadomestnem zdravljenju, pa jih zanimajo druge metode od tiste, ki so jo izbrali, ter seveda vsi ljudje, ki bi se želeli bolje seznaniti s to tematiko. Darovanje organov in transplantacije v letu 2020 >> BESEDILO: Slovenija-transplant Za nami je zahtevno leto, ki ga je zaznamovalo delo v oteženih razmerah zaradi epidemije covida-19. Donorska in transplantacijska dejavnost sta že v osnovi strokovno, logisticno in organizacijsko zahtevni. Gre za izrazito precno in multidisciplinarno medicino, saj pri vsakem odvzemu in presaditvi organa sodeluje okoli sto zdravstvenih delavcev. V letu 2020 sta donorska in transplantacijska dejavnost delovali neprekinjeno. Darovalcev organov in presaditev je bilo celo vec kot lansko leto. »Glede na zahtevne okolišcine dela so to izjemni rezultati. Tudi na mednarodni ravni se uvršcamo med najboljše države z najkakovostnejšim donorskim programom in transplantacijskim zdravljenjem,« pojasnjuje prim. Danica Avsec, dr. med., direktorica Slovenija­transplanta in dodaja: »Z lastnim znanjem in posvetovanjem s transplantacijskimi centri v tujini smo se ustrezno prilagodili, redno smo izdajali posodobljena navodila in usmeritve za delo v epidemicnih razmerah. Za nas je bilo ves cas kljucno, da z ustreznimi ukrepi ne zaustavljamo donorske dejavnosti, da zagotavljamo zdravljenje, varnost za vse strokovnjake in ohranimo kakovost za prejemnike organov. Ukrepi so bili ocitno ucinkoviti, saj smo delovali brez prekinitev, leto pa smo zakljucili s 47 umrlimi darovalci, enim živim darovalcem in 114 transplantacijami. Prav tako nismo imeli primera prenosa okužbe covida-19 z darovalca na prejemnika.« Andrej Gadžijev, dr. med., s Slovenija-transplanta je pohvalil dobro delo sodelavcev v donorskih bolnišnicah po Sloveniji: »Na oddelkih za intenzivno zdravljenje, kjer se izvaja tudi donorska dejavnost, so bili bolniki najbolj obremenjeni s covidom-19. Vsak dan smo se in se še soocamo s spremenjenimi razmerami, nepredvidljivimi kadrovskimi in prostorskimi izzivi. Pri odhodih kirurških ekip v tujino zaradi izmenjave organov in tkiv med državami AKTUALNO clanicami Eurotransplanta se stalno prilagajamo razmeram v mednarodnem prometu in varnostnim protokolom v bolnišnicah v tujini. V teh težavnih razmerah je prav vsaka presaditev strokoven in logisticen uspeh.« Prim. Avsec razmišlja optimisticno: »Odlicni lanskoletni rezultati nam dajejo zalet za letošnje leto. Zavedamo pa se, da bo verjetno še bolj zahtevno. S strokovnega vidika vemo o covidu-19 v transplantacijski dejavnosti vedno vec, a je virus tudi nepredvidljiv.« Prav tako opozarja na širše družbene okolišcine: »Ne smemo pozabiti, da je temelj zdravljenja s presaditvijo prostovoljno darovanje organov. Odvisni smo od aktivne podpore javnosti. Kljub strahu in družbeni negotovosti lahko povem, da v praksi vidimo in zaznavamo solidarnost med ljudmi. Darovanje je namrec ena najvišjih oblik cloveške solidarnosti. Ljudje nam zaupajo.« Prim. Avsec sklene s spodbudo ljudi k opredelitvi glede posmrtnega darovanja: »Naša odgovornost je, da zagotavljamo zdravljenje. Odgovornost vsakega pa je, da sprejme odlocitev in se opredeli glede posmrtnega darovanja organov. Vsako odlocitev posameznika absolutno spoštujemo.« Statisticni podatki Umrli darovalci Umrli darovalci v letu 2020 po starostnih skupinah 24 23 Povprecna starost umrlih darovalcev se je v zadnjih dveh desetletjih dvignila za skoraj 15 let. V letu 2020 je bila 59 let. Darovalci so podarili 136 organov in 92 roženic Ledvice 75 68 Srce 15 17 Jetra 34 31 Pljuca 11 13 Trebušna slinavka 4 0 Roženice 108 92 2019 2020 Eno ledvico je podaril živi darovalec. AKTUALNO Eticna komisija za presaditve presoja vsak primer živega darovanja ledvice pri nas. Namen je zašcita darovalcev in prejemnikov ter preprecevanje zlorab sistema. Oceni se tudi tveganje za zdravje darovalca-ke, ki mora biti sorazmerno s pricakovano koristjo prejemnika-ce. Darovalec-ka in prejemnik-ca morata biti sorodstveno, genetsko ali custveno povezana. Privolitev svojcev za darovanje organov in tkiv Transplantacijski koordinatorji so izvedli 70 pojasnilnih pogovorov s svojci umrlih. Po slovenski zakonodaji je za darovanje potrebna privolitev. Ce volja pokojne-ga ni znana, za soglasje vprašamo svojce. V praksi najpogosteje o darovanju odlocajo svojci, a prav bi bilo, da bi vsak sprejel odlocitev za casa življenja. Razmislite in se opredelite. Ne prelagajte odgovornosti odlocitve na svojce. Slovenija se uvršca med najuspešnejše države glede stopnje soglasja za darovanja. Zadnja leta od 70 do 80 odstotkov svojcev poda soglasje za darovanje, kar je zelo visok odstotek in kaže na podporo in zaupanje javnosti v našo dejavnost. Nacionalni register opredeljenih oseb glede posmrtnega darovanja organov in tkiv ZA 10.598 PROTI 20 2019 za 1245 proti 9 za 2020 proti za 746 proti 6 Opredeli se lahko vsaka oseba starejša od 15 let, ki je sposobna razsojati. Za dejansko darovanje morajo biti izpolnjeni zakonodajni pogoji in medicinski kriteriji, ki se jih ne da predvideti ali nacrtovati. Le okoli dva odstotka umrlih v bolnišnicah je medicinsko primernih za darovanje. Transplantacijska dejavnost V Centru za transplantacijsko dejavnost v Univerzitetnem klinicnem centru Ljubljana so presadili 114 organov, kar je 19 vec kot leta 2019. V zacetku januarja 2021 so na cakalnem seznamu za presaditev 203 pacienti. Povprecne cakalne dobe (v dnevih) Jetra 155 (okoli) Pljuca 100 (okoli) Ledvice (okoli) Srce 247 Eurotransplant vodi skupni cakalni seznam za bolnike v državah clanicah. 31. 12. 2020 je bilo na skupnem cakalnem seznamu 14.020 bolnikov. Cepiva proti covidu-19 >> BESEDILO: prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., vir ISIS, januar 2021 >> ILUSTRACIJE: Manca Krošelj Pandemija covida-19 je povzrocila eno najvecjih globalnih zdravstvenih, gospodarskih in družbenih kriz v zadnjem stoletju. Vzrok za to so lastnosti novega koronavirusa, SARS-CoV-2: a) velika nalezljivost; b) resna zdravstvena ogroženost s pogosto potrebo po bolnišnicnem zdravljenju pri petini zbolelih; c) kratkotrajna imunska zašcita po prebo­leli bolezni s koronavirusi, zato pri prebolevnikih covida-19 težko racunamo na dolgotrajno zašcito. Zdravljenje covida-19 je zaenkrat pretežno podporno, saj z raziskavami dokazanega ucinkovitega zdravila ne poznamo. Zato je ucinkovito cepivo proti covidu-19 v tem trenutku edino realno upanje, da bo v bližnji prihodnosti mogoce epidemijo covida-19 zamejiti in s tem prepreciti, da bi posledice epidemije ali njenega zamejevanja rušile strukture družbenega življenja in globalno pahnile svet v obdobje družbenega in gospodarskega nazadovanja ter nestabilnosti. Epidemije ne ustavi cepivo, ampak cepljenje in doseganje ustrezne precepljenosti! Virus ne bo izginil s sveta, zato bo od vsake države in njenih državljanov odvisno, kakšno življenje z virusom si bodo pripravili v prihodnje. Brez ustrezne precepljenosti grozi tudi v prihodnje nenehen boj z epidemijo – zaenkrat imamo premalo informacij o imunosti pri prebolevnikih, da bi jih bilo varno »prišteti« k deležu precepljenih za kolektivno imunost v naslednji zimski sezoni! Bistveni element kateregakoli cepiva je zaupanje posameznikov in institucij, da je cepivo varno in ucinkovito, ter hkrati zavedanje, da bo vsak posameznik s cepljenjem prispeval k rešitvi izjemno velikega družbenega problema, ki že skoraj leto dni hromi naše življenje in ga bo brez ucinkovitega cepljenja hromil še naprej. Zaupanje pa najprej temelji na jasni in objektivni obvešcenosti. Cepiva in njihov razvoj S cepivom, to je neškodljivimi deli ali proteini mikroorganizmov, si v telesu preventivno razmnožimo spominske obrambne celice – limfocite, ki bi jih sicer naš imunski sistem razmnožil šele ob prebolevanju bolezni. S cepljenjem si tako »prihranimo« prvo prebolevanje okužbe in pridobimo imunsko zašcito, kot bi nam jo sicer pustila bolezen – brez težav, tveganj in posledic, ki jih bolezen prinaša. Od leta 1881, ko je Louis Pasteur izdelal cepivo proti antraksu, je za izdelavo cepiva potrebno vzgojiti povzrocitelje bolezni in jih nato »inaktivirati«, tako da povzrocitelj izgubi infektivnost, ohrani pa imunogenost, to je strukturo kljucnih molekul, ki vzbudijo imunski odziv. Na primer s formalinom, ki pa lahko zaradi vpliva na konformacijo proteinov zmanjša imunogenost; ali z ß-propiolaktonom, ki bolje ohrani imunogenost; ali z detergenti, kot so na primer polioksilenski etri, ki dezintegrirajo viruse z ovojnico v mešanico virusnih antigenov, uporabno za pripravo cepiva (subunit cepivo). Zaradi velike nevarnosti, ki jo covid-19 pomeni za cloveštvo (11. marca 2020 je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo), se je takoj po dolocitvi nukleotidnega zaporedja novega virusa SARS-CoV-2 zacel nagel razvoj cepiv v velikem številu javnih in zasebnih raziskovalnih ustanovah. Zaradi mobilizacije raziskovalcev po vsem svetu so bile tudi za razvoj cepiv proti covidu-19 poleg klasicnih predlagane mnoge nove platforme, ki so obetale hitrejši prehod iz laboratorijske v industrijsko proizvodnjo in vecje možnosti povecevanja industrijske proizvodnje v kratkem casu. Uporabo novih platform pri razvoju cepiv proti covidu-19 je pospešil tudi drugacen nacin financiranja razvoja cepiv. Zaradi pandemije covida-19 in njenih unicujocih posledic na celoten svet so države (v ospredju so Evropska unija, Združene države Amerike, Rusija, Kitajska) sklenile same financirati razvoj cepiv in prevzeti financna tveganja za morebiten neuspeh. Zato so presoje glede financiranja posameznih vrst cepiv temeljile na oceni potenciala za cim hitrejši razvoj do množicne industrijske proizvodnje, ki bi omogocila ustavitev pandemije. Zaradi državnega financiranja je razvoj cepiv postal tudi mocno pospešen, angažirane so bile ogromne raziskovalne zmogljivosti, klinicna testiranja se namesto stopenjsko izvajajo hkrati s celotnim številom preiskovancev (nekaj deset tisoc), ki so potrebni za oceno varnosti in ucinkovitosti cepiva. Ob tem bodo vsa pravila regulatornih organov za registracijo cepiv ostala enaka. Zato bodo podatki o ucinkovitosti cepiv enako verodostojni, kot bi bila cepiva registrirana v bistveno daljšem casu. Po drugi strani pa bodo podatki o varnosti cepiv veljali samo za obdobje do vmesnih evalvacij klinicnih študij, vecinoma bo šlo za podatke o varnosti v obdobju od tri do šest mesecev po cepljenju. Klinicno spremljanje udeležencev študij bo ob tem teklo naprej, in sicer vsaj dve leti, da bo po tem obdobju mogoca ocena varnosti tudi glede dolgorocnih ucinkov. So pa ob tem v Evropski uniji dodatno izdelani protokoli študij za varnostno spremljanje vseh cepljenih ljudi, kar bo zagotovilo takojšnje sproženje »alarma« v primerih, ce bi se pojavili tudi zelo redki neželeni ucinki. Klasicne cepilne platforme, ki so uporabljene za razvoj cepiv proti covidu-19 Rekombinantna proteinska cepiva temeljijo na rekombinantno proizvedenem proteinu bodice S. Težava platforme je zahtevna in dolgotrajna faza preverjanja ustreznosti rekombinantno proizvedenega proteina kot primernega imunogena, težaven je tudi prehod na industrijsko proizvodnjo velikih kolicin cepiva. Razvijalci: Clover Biopharmaceuticals/CEPI, University of Queensland CEPI, GSK, Novavax/CEPI, Baylor College of Medicine, Sanofi/GSK Živa atenuirana cepiva temeljijo na genetski modifikaciji virusa v manj virulentno obliko, kar zahteva dolgotrajno raziskovanje in veliko testiranj za izdelavo varnega cepiva. Tudi prehod na velikoserijsko proizvodnjo je casovno zahteven. Razvijalci: Codagenix Inaktivirana cepiva temeljijo na gojitvi virusov na celicnih kulturah in nato optimizaciji kemicne inaktivacije virusa, da virus izgubi infektivnost in hkrati ohrani imunogenost. Ta tehnologija se uporablja pri proizvodnji veliko registriranih cepiv, uporabili so jo že tudi za razvoj cepiva proti virusu SARS-CoV-1. Vendar je potrebna proizvodnja velike kolicine infektivnega virusa, kar bi zahtevalo optimizacijo gojenja virusa z analizami imunogenosti vzgojenega virusa. Razvijalci: Sinovac Biotech Nove cepilne platforme, ki še nimajo primerov registriranih cepiv Cepiva na osnovi DNK temeljijo na produkciji DNK za protein bodice S in prenosu DNK v jedra celic s tehniko cepljenja, ki je kombinirana z elektroporacijo in je zaenkrat še slabo preizkušena. Cepiva je mogoce enostavno in poceni pripraviti za množicno proizvodnjo, imajo veliko obstojnost. Vendar je platforma še neuveljavljena, potencialno lahko pride tudi do vkljucitve DNK v genom celic na mestu cepljenja. Razvijalci: Inovio Pharmaceuticals/CEPI, Symvivo Corporation Tehnologija vektorskih cepiv Gre za uporabo že vnaprej pripravljenih »modelnih« virusov, katerih priprave, gojenja in cišcenja ni treba na novo »izumljati« in optimizirati, saj so bili že v preteklosti narejeni za namen priprave cepiv. V take modelne viruse je treba z biotehnološkimi postopki samo vstaviti gensko informacijo o proteinu povzrocitelja covida-19, proti kateremu bi želeli izzvati delovanje imunskega sistema. Potem je mogoce tak »predprogramirani« virus po že optimiziranih postopkih gojenja na celicnih kulturah razmnoževati do neomejenih kolicin in ga po že optimiziranem postopku pripraviti kot cepivo. S to tehnologijo je mogoce iz laboratorija takoj preskociti na množicno, industrijsko proizvodnjo cepiva ter s tem preskociti mesece in celo leta industrijskega razvoja in optimizacij. Lastnosti in formulacije vektorskih cepiv proti covidu-19 so zaradi uporabe nereplikativnih vektorjev (to je modelni virusi se ne razmnožujejo v cloveku) zelo podobne, kot bi uporabili inaktivirane viruse. Ker so nereplikativna vektorska cepiva po lastnostih zelo podobna klasicnim inaktiviranim virusnim cepivom, glede stranskih ucinkov ni pricakovati odstopanj od klasicnih inaktiviranih cepiv – vecinoma gre za obicajne vnetne pojave na mestu cepljenja, možen je še dodaten vnetni (imunski) odziv proti modelnemu virusu – vektorju. Razvijalci: AstraZeneca/University of Oxford, Johnson&Johnson, Vaxart, Geovax, CanSino Biologicals, University of Hong Kong, Shenzhen Geno-Immune Medical Institute >> Vektorsko cepivo: Namesto inaktiviranega »originalnega virusa« uporabimo že vnaprej pripravljeni »modelni« virus, katerega priprava, gojenje in cišcenje za pripravo cepiva je že vnaprej optimizirano. V modelni virus (vektor) je treba z biotehnološkimi postopki samo vstaviti gensko informacijo za protein bodice S, proti kateremu bi želeli izzvati delovanje imunskega sistema. Tehnologija cepljenja z molekulami informacijske RNK (mRNK) Cepiva z mRNK so velik dosežek v razvoju cepiv. Tehnologija cepiv z mRNK omogoca kolicinsko veliko produkcijo cepiv. Molekule mRNK je mogoce industrijsko izdelovati z biokemijskimi postopki sinteze, kar na koncu privede do kemijsko zelo cistega produkta, brez bioloških primesi, kot so v klasicnih cepivih (ostanki gojenja na celicnih kulturah). Molekule informacijske RNK (mRNK) v mašineriji naših celic služijo kot navodila za nastanek razlicnih beljakovin, tudi virusnih, ce to želimo. Življenjska doba mRNK v celicni citoplazmi je kratka, saj se hitro razgradi in nikoli ne vstopi v celicno jedro, zato je nastanek kakršnihkoli genetskih sprememb v celici izkljucen. Nekatera farmacevtska podjetja (Moderna, BioNTech, CureVac, GSK) so pred epidemijo razvijala potencialna zdravljenja, zlasti tumorjev, pri katerih bi celice zacasno preprogramirali z dostavljanjem izbranih mRNK, zapakiranih v lipidne nanovezikle velikosti okoli 100 nm. S pojavom pandemije so ta podjetja uporabila preizkušeno tehnologijo vstavljanja mRNK v lipidne mehurcke, s tem, da so uporabila virusno mRNK za protein bodice S. S tem pride po cepljenju virusna genska informacija za protein bodice S v naše lastne celice in te zacnejo izdelovati delcke virusa, ki jih opazi imunski sistem in zacne izdelovati imunski odziv proti virusu. Tako je nastala cepilna platforma, s katero je mogoce poceni in v prakticno neomejenih kolicinah izdelovati cepivo. Kolicina mRNK v razlicnih cepivih se razlikuje. Modernino cepivo vsebuje 100 mikrogramov mRNK na odmerek, Pfizer-BioNTechovo cepivo pa 30 mikrogramov na odmerek, kar pri slednjem omogoca cenejšo proizvodnjo. Razvijalci: Moderna/NIAID/, BioNTechSE/Pfizer, CureVac/CEPI >> mRNK cepivo: A – Molekule mRNK, izdelane z biokemijskimi postopki sinteze, so zapakirane v lipidne mehurcke (nanovezikle), se po injiciranju v mišico (B) zlijejo s celicno membrano in v celico »spustijo« mRNK. C – mRNK s pomocjo celicnih ribosomov povzroci sintezo proteina bodice S v celici (D). E – protein bodice S izstopi iz celice v medcelicnino, tam ga endocitirajo dendriticne celice in po limfnih žilah odnesejo v bezgavke. Novosti, prednosti in tveganja dveh najpomembnejših novih tehnologij – vektorskih cepiv in mRNK cepiv? Najvecja pomanjkljivost je nepreizkušenost. Ceprav ni podatkov in znanih imunoloških mehanizmov, ki bi vzbujali pomisleke in skrbi glede morebitnih neželenih ucinkov, so pri novih tehnologijah mogoci pojavi, ki jih še ne poznamo. Malo verjetno je, da bi bili zelo pomembni ali množicni, saj bi jih v dosedanjem poteku varnostnih študij že opazili, seveda pa pri novostih neugodnih presenecenj ni mogoce povsem izkljuciti. Velika prednost mRNK je enostavna množicna proizvodnja, zelo cist produkt in posledicno malo vnetnih neželenih ucinkov. Prednost so tudi velike možnosti prilagajanja ucinkov z dodatnimi »adjuvantnimi« nukleotidi. Po drugi strani je gotovo ena od pomanjkljivosti zahtevno shranjevanje pri nizkih temperaturah, tudi do –80° C, vendar je mogoce z izboljšano tehnologijo sestave lipidnih nanoveziklov bolje zašcititi mRNK, da bo cepivo obstojno tudi pri višjih temperaturah. To je že dokazalo podjetje Moderna, ki se je že pred pripravo tega cepiva ukvarjalo s tehnologijo lipidnih nanoveziklov in njihovo cepivo je zato temperaturno manj zahtevno kot Pfizerjevo. Pri vektorskih cepivih je lahko dodatna težava protitelesni odziv proti vektorskemu virusu, ki lahko inaktivira ucinek cepiva. V nekaterih primerih vektorjev bi lahko posamezniki že ob prvem cepljenju imeli vzpostavljen protitelesni odziv, lahko pa se protitelesni odziv vzpostavi po prvem cepljenju in nevtralizira delovanje cepiva ob prejemu drugega odmerka – zato bi bil v tem primeru potreben drugi odmerek, pripravljen v drugacnem vektorju. Kakšni bodo ucinki cepljenja za posameznika in ustavljanje epidemije? Zašcita cepljenega pred zbolevanjem Gre za osnovni ucinek cepljenja, ki se preverja med klinicnim testiranjem cepiv proti covidu-19. V ta namen se pri klinicnem testiranju cepi nekaj deset tisoc ljudi, ki še niso zboleli za covidom-19 – polovico s cepivom in polovico s placebom. Nato se spremlja, koliko udeležencev študije med epidemijo zboli za covidom-19 v cepljeni in necepljeni skupini. Dosedanji rezultati kažejo, da so cepiva visoko zašcitna – v casu potekanja študij zelo redko zbolevajo ljudje, ki so dobili cepivo, v nasprotju z ljudmi, ki so dobili placebo. O trajanju zašcite je mogoce govoriti samo v casovnih okvirih študijskega spremljanja. Za zdaj je zanesljivo, da cepiva šcitijo vsaj tri mesece, ker približno toliko casa trajajo študije. S podaljševanjem casa opazovanja bo postalo jasno, kako dolgo dejansko traja zašcita. Zašcita cepljenega pred prenašanjem okužbe (sterilizacijska imunost) >> Struktura virusa z najpomembnejšimi beljakovinami, ki vzbudijo imunski odziv. A – beljakovina nukleokapside N; B – beljakovina membrane M; C – beljakovina bodice S (spike); D – beljakovina ovojnice E (envelope); F – virusni genom (RNK). Klinicna testiranja cepiv proti covidu-19 v protokolih testiranj nimajo preizkusov, s katerimi bi pri cepljenih ljudeh redno preverjali, ali imajo na sluznici infektiven SARS-CoV-2. Zaradi velikih skupin pri klinicnem testiranju in zahtevnih testov, ki preverjajo kužnost (nevtralizacijski testi), iz rezultatov klinicnih testiranj ne bomo dobili informacij o tem, ali cepljenje razen zbolevanja prepreci tudi kolonizacijo virusa na sluznici in s tem pojav asimptomatskih prenašalcev – oziroma v kakšni meri ob cepljenju nastane tudi sterilizacijska imunost – ko imunski sistem prepreci virusu tudi naselitev sluznice, ne zgolj povzrocanja bolezni. Sestavine cepiva Pfizer-BioNTech COVID-19 Sterilna suspenzija za intramuskularno injiciranje, brez konzervansov, zamrznjena. Vsebuje modificirano mRNK, ki kodira protein bodice S SARS-CoV-2. Cepivo vsebuje še lipide, ki sestavljajo lipidne nanovezikle: ((4-hidroksibutil)azandiil) bis(heksan-6,1-diil)bis(2-heksildekanoat), 2-[(polietilen glikol)-2000]-N, N-ditetradecilacetamid, 1,2-distearoil-sn­glicero-3-fosfoholin in holesterol. Vsebuje še NaCl, K-fosfat, Na fosfat dihidrat in sukrozo. Cepivo se dobavi zamrznjeno med –80° C do –60° C v steklenickah za 5 odmerkov. Cepivo se ob uporabi odmrzne in razredci z 1,8 ml sterilne raztopine NaCl. Po redcenju se mora cepivo uporabiti v 6 urah z intramuskularno aplikacijo 30 µg mRNK. Prvemu odmerku sledi drugi cez 21 dni. Vec o cepivu: https://www.fda.gov/media/144245/ download Ali naj se cepijo tudi ljudje, ki so že preboleli covid-19? Od cepiv proti covidu-19 pricakujemo, da bodo izzvala bolj ucinkovit in dolgotrajnejši imunski odziv, kot pa se to zgodi s prebolevanjem bolezni covid-19. Predvsem zato, ker cepivo ne bo povzrocilo zacasne ohromitve imunskega sistema, kot jo programirano povzroci virus, ki si na ta nacin v svojem gostitelju, cloveku, vnaprej pripravi pogoje za okužbo in bivanje v naslednji prehladni sezoni. Iz tega izhaja tudi potreba, da se ljudje, ki so preboleli covid-19, vseeno cepijo. Kakšni so pricakovani in verjetni stranski ucinki cepiva mRNK? Med klinicnim preizkušanjem Pfizerjevega cepiva niso opazili resnih neželenih ucinkov. Med blažjimi stranskimi >> Podatki o delovanju cepiva, ki jih je predložil Pfizer komisiji FDA, kažejo, da cepivo že po desetih dneh po prvem cepljenju skoraj zaustavi okužbe pri cepljeni populaciji (modro), medtem ko okužbe pri placebo skupini strmo narašcajo (rdece). ucinki so bile najpogostejše blage vnetne reakcije na mestu injiciranja, mišicna bolecina, utrujenost, glavobol in vrocina – slednje pri okoli desetini cepljenih. Pri mRNK cepivu so lokalni vnetni ucinki po cepljenju blažji kot pri klasicnih cepivih in casovno zamaknjeni, saj se ucinkovanje cepiva zacne šele nekaj dni kasneje. V mRNK cepivu so molekule mRNK, sintetizirane z biokemijskimi postopki sinteze in do velike stopnje ocišcene, brez bioloških primesi, ki jih imajo klasicna cepiva. Inertnosti cepilnega pripravka pripomore tudi dejstvo, da je mRNK zaprta v lipidne nanovezikle – posledicno ima malo lokalnih vnetnih neželenih ucinkov. Zaradi alergijskih reakcij ob cepljenju s Pfizerjevim cepivom, opaženih v Veliki Britaniji po cepljenju dveh ljudi z anamnezo anafilaksije, se cepljenje do razjasnitve vzroka za nastanek alergije odsvetuje pri osebah, ki so kdaj imele anafilakticno reakcijo in/ali imajo zdravila proti morebitni anafilakticni reakciji. Hkrati se cepljenje odsvetuje ljudem, ki imajo znano alergijo na sestavine cepiva – v poštev pride zlasti alergija na polietilen glikol (PEG), ki je v cepivu del lipidnega nanovezikla pri Pfizerjevim cepivu, ne pa pri cepivu Moderne. Dolgorocnejši stranski ucinki cepljenja niso znani, ker je za to potreben cas. Ker nosecnice in otroci niso bili vkljuceni v klinicne faze preizkušanja, o tveganjih za nosecnice ne bo znanih rezultatov in zato tudi cepljenje nosecnic ne bo priporoceno. Ali se lahko cepijo bolniki s kronicnimi vnetnimi boleznimi in alergiki? Pri klinicnem testiranju za Pfizerjevo cepivo je bilo udeleženo veliko preiskovancev, ki so imeli kronicne bolezni (40 odstotkov), in cepljenje ni vplivalo na potek njihove bolezni. Bolnikom s kronicnimi boleznimi v stabilnem stanju (remisiji), kot so ulcerozni kolitis, Crohnova bolezen, luskavica, revmatoidni artritis, svetujemo, da se cepijo z mRNK cepivi, ki so zanje varna. Pri bolnikih z aktivno boleznijo so prav tako varnejše nove tehnologije, cepljenje pa naj opravijo po posvetu z zdravnikom. Pri ljudeh, ki jemljejo imunosupresivna zdravila, ki zmanjšajo delovanje imunskega sistema, bo verjetno ucinkovitost cepljenja nekoliko manjša. Lahko se cepijo, vendar ucinkovitost ne bo tako visoka. Kakšna je distribucija in aplikacija cepiv? Cepivo Moderne bo pripravljeno za uporabo, Pfizerjevo cepivo bo prišlo v koncentratu, ki ga bo treba razredciti s fiziološko raztopino. Cepivi se razlikujeta tudi po nacinu hranjenja. Cepivo Moderne je stabilno do 30 dni pri hranjenju v hladilniku pri temperaturi 2–8° C, pri transportu in shranjevanju do pol leta pa mora biti na –20° C. Pfizerjevo cepivo je stabilno pol leta na temperaturi –70° C oziroma pet dni na hladnem pri temperaturi 2–8° C. Obe cepivi bosta polnjeni v viale, v katerih bo vec odmerkov. Cepiva AstraZenece ni treba shranjevati v posebnih zamrzovalnikih in bo na voljo na zacetku prihodnjega leta. Vecina cepiv na tej stopnji zahteva dva odmerka, da bi bila maksimalno ucinkovita. Cepivo Pfizer/BioNTech v razmiku 21 dni, Modernino cepivo 28 dni, med prvim in drugim odmerkom cepiva AstraZenece bo treba pocakati mesec dni. Oba odmerka morata biti iz istega cepiva. Moderna in Pfizer imata identicno RNK-molekulo, razlika pa je v mašcobnem ovojcku, ki omogoca stabilnost in penetracijo informacijske RNK v cloveško celico, ki zacne izdelovati virusni protein. Ta gre iz celice in nastanejo protitelesa. >> Zabojniki za cepivo Pfizer. Cepivo do veletrgovca prispe v zabojnikih s 25 kg suhega ledu, temperatura se spremlja kontinuirano, s satelitskim prenosom podatkov. Zabojnik vsebuje do pet kaset s 195 vialami (5 odmerkov v viali) – najvec 4875 odmerkov. Kaseta je minimalna enota, ki jo lahko prejme cepilni center (veletrgovec kasete ne sme odpirati). Cepivo je stabilno pol leta na temperaturi –70° C in pet dni na hladnem pri temperaturi 2–8° C. Po dodatku fiziološke raztopine je cepivo potrebno uporabiti v šestih urah, shranjeno na 2° C do 30° C. Primerjava lastnosti cepiv BioNTech/Pfizer in Moderna BioNTech/ Pfizer Nemcija/ZDA Moderna ZDA TIP CEPIVA mRNK mRNK FARMACEVTSKA OBLIKA Koncentrat za pripravo raztopine za injiciranje (pred uporabo se koncentrat razredci s fiziološko raztopino) Raztopina za injiciranje (cepivo je pripravljeno za uporabo) ZDRAVILNA UCINKOVINA En odmerek vsebuje 30 µg mRNK En odmerek vsebuje 100 µg mRNK ADJUVANS NE NE KONZERVANS NE NE UCINKOVITOST 95 % 95 % ŠT. ODMERKOV 2 Shema: 0, 21 dni 2 Shema: 0, 1 mesec ODMEREK 0,3 ml 0,5 ml NACIN APLIKACIJE IM IM PRIMARNO PAKIRANJE Viala Po pripravi je v viali 5 odmerkov. Viala Viala vsebuje 10 odmerkov. SEKUNDARNO PAKIRANJE Škatla s 195 vialami (975 odmerkov) Škatla z 10 vialami (100 odmerkov) SHRANJEVANJE – 6 mes. –80° C do –60° C –25° C do –15° C SHRANJEVANJE (2° C–8° C) 5 dni 30 dni Vprašanja in odgovori o cepljenju proti covidu-19 >> BESEDILO: prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, prof. dr. Janez Tomažic, dr. med., Klinika za infekcijske bolezni in vrocinska stanja, UKC Ljubljana, vir ISIS februar 2021 >> ILUSTRACIJE: Manca Krošelj V okviru izobraževanj Zdravniške zbornice Slovenije vsak ponedeljek poteka spletno izobraževanje o cepivih proti covidu-19. Avtorja zapisa sta zbrala nekatera posebej pogosta in aktualna vprašanja udeležencev izobraževanja in pripravila podrobnejša pojasnila. Cepljenje ljudi, ki so že preboleli okužbo Tudi ljudem po preboleli okužbi svetujemo cepljenje, ker je imunski odziv po preboleli bolezni zelo variabilen – glede na potek bolezni, starost, imunsko stanje. Imunski odziv po cepljenju s cepivi mRNK, ki so na voljo, pa kaže visoko stopnjo zašcite (nad 90 odstotkov) in med cepljenimi zelo enotno in stabilno vztrajanje korelatov imunske zašcite (nevtralizacijska protitelesa) pri veliki vecini cepljenih ljudi. Zato kljub preboleli okužbi priporocamo cepljenje. Vendar glede na pomanjkanje cepiv in glede na študije, ki ugotavljajo zašcitenost vecine ljudi pred ponovno okužbo za obdobje pol leta, priporocamo odlog cepljenja pri prebolevnikih na pol leta po bolezni. Kot minimalen cas za cepljenje po preboleli bolezni pa posvetovalna skupina za cepljenje priporoca en mesec. Variabilnost imunskega odziva po preboleli okužbi odražajo nivoji protiteles v krvi, ki lahko pri blažjih oblikah bolezni izginejo že po mesecu ali dveh, pri težjih potekih pa vztrajajo nad pol leta. Tudi kompleksne študije imunskih odzivov (razlicnih vrst protiteles – zlasti nevtralizacijskih, protivirusnih limfocitov B in T) odražajo veliko variabilnost korelatov imunosti med ljudmi po preboleli bolezni – glede na potek bolezni, starost, imunsko stanje. Manjši del prebolevnikov, okoli desetina, že znotraj treh mesecev izgubi merljive korelate imunske zašcite (nevtralizacijska protitelesa, citotoksicni protivirusni odziv). Vecina prebolevnikov ohrani znotraj pol leta po bolezni vsaj nekatere korelate imunske zašcite. To odražajo tudi trenutni rezultati obsežne študije SIREN, ki poteka v Veliki Britaniji in bo zajela 100.000 zdravstvenih delavcev po diagnozi covida-19. Med 20.787 do sedaj spremljanimi so imeli 6.614 potrjeno okuženih in 14.173 predhodno neokuženih. Po petih mesecih so zaznali 44 okužb med prebolevniki in 554 okužb med predhodno neokuženimi – izracunana stopnja zašcite, ki jo nudi prebolela bolezen znotraj petih mesecev, je v tem primeru 83 odstotkov, po formuli: 1 – (tveganje pri predhodno okuženih/tveganje pri predhodno neokuženih) *100 % = 1 – (0,665 %/3,913 %) = 83 %. V študiji so tudi navedli opažanje, da navzocnost protiteles pri posameznikih ne preprecuje reinfekcij z veliko kolicino virusov v brisu nosno-žrelnega prostora, kar omogoca tudi prenos okužbe na druge ljudi. Imunski odziv po cepljenju s cepivi mRNK, ki so na voljo, kaže visoko stopnjo zašcite (nad 90 %) in med cepljenimi zelo enotno in stabilno vztrajanje korelatov imunske zašcite. Pri preizkušanju cepiva Pfizer-BioNTech COVID-19 faze 2/3 in v preizkusu faze 3 cepiva Moderna COVID-19 udeleženci niso bili dovolj dolgo spremljani, da bi lahko trdno sklepali o trajnosti imunskega odziva nad tremi meseci. Pri preizkušanju prve faze cepiva Moderna COVID-19 so bili ovrednoteni podatki o protitelesnem odzivu 119 dni po prvem cepljenju (oz. 90 dni po drugem cepljenju). Analiza nevtralizacijskih protiteles (anti-RBD) je pokazala nastanek visokega titra nevtralizacijskih protiteles po drugem odmerku cepiva (29. dan) in ohranjanje enako visokega titra skozi naslednjih 90 dni, pri cemer med udeleženci razlicnih starostnih skupin ni bilo razlik. Ekstrapolacija teh rezultatov nakazuje dolgotrajno zašcito z nevtralizacijskimi protitelesi pri veliki vecini cepljenih ljudi. Pac pa je bil v višjih starostnih skupinah (nad 56 in zlasti nad 71 let) opažen zmeren casovni upad virusne nevtralizacije s funkcionalnim nevtralizacijskim testom. (Vec o imunosti po bolezni: Science Immunology 2020:5, eabf8891; Jennifer M. Dan et al. Science 2021;science.abf4063; J. S. Lavine et al., Science 10.1126/science.abe6522 (2021). Vec o imunosti po cepljenju: N Engl J Med 2021; 384:80-82; N Engl J Med. 2020 NEJMoa2035389. doi: 10.1056/NEJMoa2035389) Pozitiven PCR-test po cepljenju – kaj pomeni? Odgovarja prof. dr. Mario Poljak (Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo): Po podatkih iz literature prvih 10–12 dni po prvem odmerku cepiva mRNK proti covidu-19 ni zašcite pred naravno okužbo s SARS-CoV-2, naslednjih 10 dni (12–21 dni po cepljenju) je zašcita le delna. To pomeni, da je v obdobju med prvim in drugim odmerkom cepiva ob stiku s kužno osebo možna naravna okužba s SARS-CoV-2. Ce je test PCR pri osebi, ki je bila cepljena s prvim odmerkom cepiva mRNK proti covidu-19, pozitiven, to pomeni, da se je testirana oseba, kljub cepljenju, po naravni poti okužila s SARS-CoV-2. Ali je možno, da je PCR-test po cepljenju pozitiven, ceprav predhodno ni bilo okužbe s covidom-19? Ce da, kakšna je verjetnost? Po kolikšnem casu je lahko pozitiven? Ne, cepljenje z cepivom mRNK proti covidu-19 ne more povzrociti lažno pozitivnega testa PCR, niti lažno pozitivnega antigenskega testa. Cepivo vsebuje samo mRNK, ki kodira beljakovino bodice S. Diagnosticni testi PCR za dokazovanje okužbe s SARS-CoV-2 dokazujejo druge dele virusnega genoma (na primer kombinacija zapisa za beljakovino nukleokapside – N in za beljakovino ovojnice – E). Torej celo v primeru, da bi s PCR testirali vzorec cepilnega pripravka, bi bil test »negativen«. Podobno velja tudi za antigenske teste – tudi njihova proteinska tarca je navadno protein N. Ob tem pa ostaja tudi dejstvo, da cepimo v ramo, diagnosticni vzorec pa je bris nosno-žrelne sluznice. V zdravstvenem domu smo prejeli prvi odmerek cepiva Comirnaty in smo si danes, po 14 dneh, dali dolociti protitelesa, ki pa so bila pri vseh 0 (nereaktivna). Zavedam se, da je morda še prezgodaj za tvorbo, vendar bi clovek pricakoval vsaj neki manjši titer, ki se je že tvoril, ali pac? Diagnosticni encimsko-imunski testi na covid-19 navadno zaznavajo anti-N (nukleokapsidna) protitelesa (IgG, IgA, IgM), ki se pojavljajo najprej in jih je najvec, saj je antigen N najbolj imunogen del virusa. V cepivu pa je mRNK za nastanek beljakovine bodice S, ker so protitelesa anti-S najbolj zašcitna. Zato je razumljivo, da obicajni diagnosticni encimsko-imunski testi (razen tistih, ki detektirajo protitelesa anti-S) ne zaznajo protiteles anti-S, ki nastanejo po cepljenju. Za detekcijo cepilnih protiteles so na voljo posebni encimsko-imunski testi, ki vsebujejo antigen S. Za ugotavljanje imunskega odziva po cepljenju s cepivom mRNK proti covidu-19 morate torej poiskati laboratorij, ki izvaja serološke teste, ki dolocajo prisotnost in koncentracijo protiteles anti-SARS-CoV-2 proti RBD-delu beljakovine S1, in se ne testirati v laboratoriju, ki doloca protitelesa anti-SARS-CoV-2 proti beljakovini N. Kako dolgo po cepljenju s cepivi mRNK ostane protein S na mestu cepljenja? Po cepljenju se mRNK sprosti v citoplazmo celic, nato se prevede v beljakovine S – deloma prek vkljucitve v membrano endoplazemskega retikuluma in nastanka proteinov S, vkljucenih v celicno membrano; delno prek citoplazemske sinteze in vkljucitve v beljakovine MHC razreda 1 in MHC 2 (pri makrofagnih in dendriticnih celicah); delno pa se beljakovine bodice S tudi izlocijo v medcelicnino in po limfi pridejo do podrocnih bezgavk. Cas persistence beljakovin na mestu cepljenja ni natancno izmerjen, verjetno pa gre za teden do dva. Ali po cepljenju še vedno prenašamo okužbo, ceprav ne zbolimo? Trenutno ni znano, ali imajo cepljeni ljudje še vedno lahko asimptomatsko bolezen in prenašajo virus. V preizkušanjih cepiv proizvajalcev Pfizer-BioNTech in Moderna je bil primarni cilj meritev ucinkovitosti cepiva za preprecevanje klinicne bolezni. Pri preizkušanju cepiva Pfizer-BioNTech so med preizkusom zbirali serološke vzorce in bodo izdelali loceno porocilo o deležu cepljenih ljudi, ki so po cepljenju serokonvertirali (izdelali protitelesa proti antigenu N, ki ga ni v cepivu), kar bi pomenilo asimptomatsko okužbo. Pri preizkušanju cepiva proizvajalca Moderna so zbirali nazofaringealne brise pred prvim in pred drugim odmerkom cepiva. Med izhodišcno negativnimi udeleženci je bilo 14 udeležencev v cepljeni skupini in 38 udeležencev v placebo skupini pozitivnih na SARS-CoV-2 pri drugem odmerku, vendar brez simptomov covida-19. To kaže, da je bilo v cepljeni skupini že po prvem odmerku cepiva za dve tretjini manj asimptomatskih okužb. Ali bo mogoce cepiti tudi otroke? Trenutno ni podatkov in priporocil za cepljenje otrok do 16 let s cepivom Pfizer-BioNTech COVID-19. Podatki o varnosti in ucinkovitosti cepiva v tej starostni skupini so omejeni, vendar ni nobenih biološko verjetnih razlogov, da bi bili profili varnosti in ucinkovitosti drugacni od tistih, opaženih pri osebah, starih 16 let in vec. Otroci in mladostniki, mlajši od 18 let, trenutno nimajo dovoljenja za prejemanje cepiva Moderna COVID-19. Septembra 2020 je družba Pfizer-BioNTech zacela s klinicnimi preizkušanji na otrocih, starih nad 12 let, podobno je zacel dodatno klinicno testirati tudi proizvajalec Moderna. Cepljenje in bolniki na imunosupresivnih terapijah Cepiva na osnovi mRNK so mrtva cepiva in niso nevarna bolnikom na imunosupresivnih terapijah. Pri nekaterih imunosupresivnih terapijah je lahko ogrožena le ucinkovitost cepljenja. Po podatkih Ameriškega združenja za hematologijo in Ameriškega združenja za transplantacijo in celicno terapijo bi lahko imeli zmanjšan ali odsoten odziv na cepiva proti SARS-CoV-2 bolniki z naslednjimi bolezenskimi stanji: primarne in sekundarne imunske pomanjkljivosti, ki okvarijo adaptivni imunski odziv; splenektomija; terapije, usmerjene v celice B (na primer. uporaba monoklonskih protiteles proti CD20 ali CD22; celicne terapije s CAR-T, ki imajo vgrajen CD19 ali CD22; terapije, usmerjene proti celicam T (na primer zaviralci kalcinevrina, antitimocitni globulin, alemtuzumab); kemoterapija; visoki odmerki kortikosteroidov (20 mg na odmerek ali > 2 mg/kg/dan prednizona); presaditev hematopoetskih celic, zlasti v prvih treh do šestih mesecih po avtologni presaditvi krvotvornih maticnih celic (PKMC), še dalj casa pa po alogenski PKMC; reakcija presadka proti gostitelju, zavrnitev presadka, odsotnost ali nepopolna rekonstitucija imunskega sistema, nevtropenija, limfopenija. Ali je pri cepljenju prebolevnikov covida-19 vecja pogostnost neželenih pojavov? Podatki iz klinicnih preizkušanj kažejo, da so cepiva mRNK proti covidu-19 varna pri ljudeh po predhodni okužbi s SARS­CoV-2. V študijah cepiv Pfizer-BioNTech in Moderna proti covidu-19 je bil odstotek udeležencev, ki so imeli ob vpisu v študijo serološke dokaze o predhodni okužbi, 2,2 odstotka oziroma tri odstotke. Cepljenje in nosecnost Povzetek glavnih znacilnosti zdravila (SMPC) za cepiva proizvajalcev Pfizer-BioNTech in Moderna ne izkljucuje nosecih ali dojecih mater – ene in druge se lahko odlocijo za cepljenje. V študiji cepiva Pfizer-BioNTech COVID-19 je med preizkušanjem zanosilo 23 žensk. Dvanajst jih je prejelo cepivo, 11 pa placebo. Neželenih dogodkov, povezanih z nosecnostjo, ni bilo. V študiji cepiva Moderna COVID-19 so porocali o 13 nosecnostih; šest udeleženk je prejelo cepivo, sedem pa placebo. Pojavila sta se dva neželena dogodka, povezana z nosecnostjo, oba v skupini, ki je prejemala placebo: eden je bil splav, drugi pa spontani splav. Podatki o prebolevanju covida-19 kažejo, da imajo nosecnice s covidom-19 povecano tveganje za težji potek covida-19, pa tudi vecje tveganje za neugodne izide nosecnosti, kot je prezgodnji porod. Trenutno so na voljo omejeni podatki iz študij toksicnosti – pri podganah, ki so prejele cepivo Moderna COVID-19 pred ali med brejostjo, ni bilo zaznanih negativnih ucinkov v smislu plodnosti, razvoja ploda oz. zarodka ali ponatalnega razvoja. Nacrtovane so študije na nosecnicah. Glede na trenutno znanje pa strokovnjaki menijo, da cepiva mRNK ne bodo ogrozila nosecnice ali ploda. Cepljenje nosecnic se lahko opravi po skrbnem pretehtanju koristi in tveganj. To je posebej pomembno pri nosecnicah s tveganji za težji potek covida-19 in pri nosecnicah, ki so izraziteje izpostavljene okužbi (na primer zdravstvene delavke). Po porodu ni zadržkov za cepljenje, enako velja tudi pri dojecih materah. (Vir: https:// www.acog.org/clinical/clinicalguidance/practiceadvisory/ articles/2020/12/vaccinating-pregnant-and-lactating­patients-against-covid-19 ) >> Vdor virusa v celico. Kako je s cepljenjem prejemnikov presadkov? Ker so prejemniki presadkov v povecani meri ogroženi ob prebolevanju covida-19, jih je priporocljivo cepiti, ce ni kontraindikacij. Prejemnike presadkov seznanimo, da ucinkovitost in varnostni profil cepiv zanje trenutno nista znana. Ker ne gre za živa virusna cepiva, je malo verjetno, da bi ta cepiva predstavljala varnostno tveganje. Pomembno je, da je pri posameznikih, ki prejemajo cepivo, imunost cim bolj optimalna, da bo po cepljenju nastala optimalna zašcita. Prejemniki presadkov, ki zaradi zdravljenja nimajo dobro delujocih limfocitov T in B, morda po cepljenju ne bodo mogli ustvariti popolnoma zašcitnega odziva, zato jim priporocimo ohranjanje vseh veljavnih smernic za zašcito tudi po cepljenju. Poleg tega je treba negovalce in stike v gospodinjstvu spodbujati, da se cepijo, ko je na voljo cepivo, da bi zašcitili bolnika. Cepljenje in alergije Ob znani alergiji na sestavine cepiva je cepljenje kontraindicirano. Pri cepivih na osnovi mRNK je zaradi maloštevilnih sestavin cepiva (mRNK, lipidi, elektroliti, sukroza) kot potencialni alergen prepoznan le polietilen glikol (PEG). PEG je v medicini sicer široko uporabljen, je sestavina okoli ene tretjine zdravil v tabletah in v številnih preparatih za injiciranje, alergije nanj so redke. Zabeleženi so bili posamezni primeri anafilakticne reakcije po cepljenju. Za take primere mora biti na voljo ustrezna medicinska oskrba in nadzor cepljenih oseb. Osebo po cepljenju opazujemo še 15 minut. V primeru težav ji nudimo nujno medicinsko pomoc. V primeru anafilakticne reakcije po prejemu prvega odmerka cepiva cepljenje z drugim odmerkom odsvetujemo. Osebe, ki so imele anafilakticne reakcije na alergene, ki niso sestavine cepiva (npr. penicilin ali druga zdravila, pike kožokrilcev, arašide ali druge vrste hrane), se lahko cepijo. (Vir: https:// bjanaesthesia.org/article/S0007-0912(20)31009-6/fulltext) Ali se lahko cepijo bolniki z rakom? Po navedbah strokovne direktorice Onkološkega inštituta, izr. prof. dr. Irene Oblak, dr. med., je glede na razpoložljivo literaturo (registracijska raziskava cepiva BNT162b2 Polacka in sodelavcev, NEJM 2020) cepivo mRNK ucinkovito in varno pri rakavih bolnikih, ki niso na aktivnem onkološkem zdravljenju. Vecinoma gre za bolnike na sledenju, po zakljucenem onkološkem zdravljenju, ki so bili vkljuceni v raziskave. Pri njih ni bilo zaznati nobenih posebnih zapletov in se jim cepljenje priporoca. Glede onkoloških bolnikov, ki so na aktivnem onkološkem zdravljenju – na sistemskem zdravljenju ali obsevanju, pa nimamo dostopnih podatkov, saj v raziskave niso bili vkljuceni. Izhajajoc iz empiricnega znanja ne predvidevamo drugacne ucinkovitosti ali varnosti cepiva pri onkoloških bolnikih na hormonskem zdravljenju, tarcnem zdravljenju ali obsevanju v primerjavi z drugimi kronicnimi bolniki. Zato se tem bolnikom cepljenje naceloma priporoca. Pri bolnikih, ki prejemajo imunosupresivno kemoterapijo ali imunoterapijo, pa obstaja predvsem vprašanje ucinkovitosti in tudi varnosti cepiva. Pri teh bolnikih je potrebna skrbna individualna presoja o smiselnosti cepljenja, upoštevajoc vrsto kemoterapije ali imunoterapije, kot tudi splošno stanje bolnika. Takšni so bili tudi zakljucki okrogle mize o cepljenju pri raku, ki jo je organiziralo najvecje svetovno onkološko združenje ASCO (posnetek je dostopen na www.asco.org). Na spletu se je pojavila teorija, da cepljenje povzroca neplodnost. Kakšni so argumenti? Na spletu se je res pojavila »novica«, da bi lahko cepivo proti covidu-19 povzrocilo nastanek navzkrižno reaktivnih protiteles, ki bi bila zaradi strukturne podobnosti hkrati usmerjena proti virusnemu proteinu bodice S in proti cloveškemu proteinu posteljice sincitin-1. Posledicno naj bi cepljenje povzrocilo poškodbe posteljice in s tem splav. A dejstvo je, da je novica izmišljena, ustvarjena zaradi nabiranja klikov in brez znanstvene utemeljitve, saj tovrstnih napovedi o nastanku navzkrižne avtoimunske reakcije ni mogoce dati na osnovi podobnega zaporedja nekaj aminokislin oziroma je mogoce za prakticno vsak cloveški protein »napovedati« podobno navzkrižno reakcijo. Tako napoved bi lahko naredili za prakticno katerikoli par proteinov in je zato povsem neosnovano in eticno nesprejemljivo na tej osnovi izrekati trditve, ki lahko vzbudijo ogromno neosnovanega dvoma v cepivo. (Vir: https://edwardnirenberg.medium.com/are­covid-19-vaccines-going-to-cause-infertility939bbdb62b64) Ce bi bila možnost navzkrižne avtoimunosti realna, bi tudi okužba s covidom-19 povzrocila splave pri nosecih ženskah, saj pri okužbi nastajajo enaka protitelesa kot po cepljenju. A tega pojava ni. (Vir: https://jamanetwork.com/journals/ jamanetworkopen/fullarticle/2773105) Polega tega je protein posteljice sincitin-1 med tistimi proteini, proti katerim imunski sistem vzpostavi toleranco in proti takim proteinom ne prihaja do navzkrižnih avtoimunskih reakcij. Navzkrižne avtoimunske reakcije znacilno nastajajo na primer proti cloveškim proteinom, ki so normalno »skriti« pred imunskim sistemom, na primer v centralnem živcevju. V tem primeru lahko neki patološki vnetni proces omogoci imunskemu sistemu, da navzkrižno prepozna lastne proteine in povzroci avtoimunsko reakcijo. Zavrnitve te lažne novice, ki izjemno škoduje naporom za obvladovanje epidemije, so napisane na številnih spletnih mestih. Velika škoda za sprejemanje cepljenja lahko nastane, ce se trditve, ki so bile po vsem svetu takoj prepoznane kot neosnovane in lažne, nekriticno medijsko razširja. V svetovnih medijih s kriticno uredniško politiko so bile tovrstne novice že na zacetku objavljene s pojasnilom, da gre za lažne novice z družbenih omrežij, in ne kot senzacionalisticne trditve o vplivu cepljenja na plodnost, kot se je zgodilo v Sloveniji. (Vir: https://www.nytimes.com/2020/12/10/technology/pfizer­vaccine-infertilitydisinformation.html https://factcheck.afp.com/covid-19-vaccine-not-shown­cause-female-sterilization) Kako vplivajo novi, mutirani sevi virusa na cepljenje? Od pojava covida-19 v Vuhanu se pri novemu koronavirusu mesecno pojavljata od ena do dve mutaciji. Britanci so ugotovili, da je razlicica virusa SARS-CoV-2, znana kot 501Y varianta 2 (imenovana tudi B.1.1.7), v ozadju velikega števila okuženih na jugovzhodu Anglije in Londona. 501Y varianta 2 ima spremembe v proteinu bodice S (S-protein). Del bodice S, imenovan »domena, ki se veže na receptorje – angl. Receptor Binding Domain, okr. RBD«, je kljucna beljakovina virusa, s katero se pripenja na receptorje cloveških telesnih celic (receptorji ACE-2) in proti kateri gostitelj tvori zašcitna nevtralizacijska protitelesa. Kaže, da mutacija N501Y povzroci, da se virus mocneje veže na receptorje ACE-2, kar zelo poveca nalezljivost virusa. Ocenjujejo, da se zato kužnost poveca za 50 do 70 odstotkov. Videti je, da nevtralizacijska protitelesa še vedno delujejo, kljub številnim mutacijam, ki so jih odkrili v tej novi varianti SARS-CoV-2 (23 mutacij, od tega kar osem v podrocju S-proteina). Po okužbi se namrec imunski sistem odzove s tvorbo številnih protiteles na razlicne virusne tarce in tudi proti S-proteinu nastanejo številna razlicna nevtralizacijska protitelesa (takoimenovani poliklonski odziv). Poleg protitelesnega pride tudi do T-celicnega imunskega odziva s številnimi razlicnimi specificnimi citotoksicnimi limfociti T, ki so usmerjeni proti številnim molekulam novega koronavirusa. Tudi po cepljenju pa se imunski sistem odzove s tvorbo raznolikih zašcitnih (nevtralizacijskih) protiteles, ki so usmerjena proti razlicnim predelom bodice S. Zato mutacija na posamicnem predelu bodice S ne prepreci delovanja protiteles, ki so usmerjena na druge, ohranjene (»nemutirane«) predele bodice S. Razen v primeru mutacije, ki bi temeljito spremenila strukturo celotnega proteina – vendar bi taka mutacija najbrž onemogocila tudi preživetje virusa, saj bi okvarila tudi zapletene mehanizme, s katerimi bodica S omogoca virusu vdor v celice. Še bolj raznoliki pa so odzivi limfocitov T proti razlicnim predelom virusa in zlasti bodice S, zato posamicna mutacija še manj verjetno vpliva na zmanjšano odzivanje limfocitov T. V Južni Afriki so podobno kot v Veliki Britaniji ugotavljali hitro rastoco epidemijo v provinci Eastern Cape in to povezali z razlicico koronavirusa, ki jo imenujejo 501Y.V2. Ta nova varianta virusa je morda še bolj problematicna kot britanska B.1.1.7. Ugotovili so devet mutacij v podrocju S-proteina, med katerimi je najpomembnejša mutacija E484K, za katero so pri nekaterih bolnikih ugotovili, da mutacija manjša ucinek nevtralizacijskih protiteles in s tem omogoca virusu, da se lažje izogne imunskemu odzivu (»escape« mutacija). V primeru, da uspemo cepiti vse varovance (ali vecino) v domovih starejših obcanov (bojimo se, da se nekateri ne bi hoteli cepiti), ki covida-19 še niso preboleli, ali lahko domove starejših obcanov odpremo? Ali lahko varovanci ponovno sprejemajo obiske in se družijo med seboj? Na zacetku po cepljenju, zlasti ker vsi ne bodo precepljeni, se varovalni ukrepi ne bodo bistveno spreminjali. A glede na to, da se ves svet ukvarja s podobnimi vprašanji, bodo kmalu na voljo epidemiološki podatki, kaj za domove starejših obcanov in podobne ustanove pomeni precepljenost in kakšni ukrepi za zašcito pred okužbo so še potrebni, katere pa je mogoce opustiti. Kakšni so razlogi za tolikšne razlike v možnih potekih bolezni. Ali so razen starosti in pridruženih bolezni kakšni drugi napovedni dejavniki glede prognoze? Vemo, da tudi mlajše osebe od 50 let, brez pridruženih bolezni, lahko hudo zbolijo, tako da se morajo zdraviti v intenzivni enoti. Torej so poleg starosti pomembni tudi drugi dejavniki. Eden od njih je kolicina virusa, ki vstopi pri okužbi, in pot vnosa. Ce velika kolicina virusa ne pride skozi nos, kjer imamo zašcitne mehanizme, ampak neposredno v pljuca, je to lahko povezano s težjim potekom bolezni. Resnost bolezni je povezana tudi z genetiko gostitelja. Tako že raziskujejo polimorfizme genov za receptor ACE2, molekule HLA, interferone tipa 1 ter ugotavljajo povezave s tveganji za težji potek bolezni. Vendar bo za oceno teže bolezni pomembno upoštevati tudi dolgorocne posledice bolezni, do katerih pa lahko prihaja tudi pri mlajših. Ne vemo na primer, kaj v fazi akutne bolezni pomeni dolgotrajna izguba voha. Ce pogledamo špansko gripo, so se po petih, šestih letih pojavile zgodnje Parkinsonove bolezni in demence. Center za voh je blizu centru za spomin in znano je, da so težave z vohom med prvimi simptomi pri ljudeh, pri katerih se bo razvila Alzheimerjeva bolezen. Kaj pomeni variolizacija pri nošenju mask? To je ena od hipotez clanka, ki je bil objavljen v New England Journal of Medicine. Vemo, da maske, ki jih uporabljamo, razlicno šcitijo; kirurške maske šcitijo od znotraj navzven, pomembno je, da jih nosi tisti, ki je kužen. S tem v veliki meri šciti druge, ne sicer popolnoma, vendar se zmanjša infektivni odmerek. To lahko deluje kot neke vrste cepljenje oziroma omogoci lažje prebolevanje in vzpostavitev imunosti. Zato se ta hipoteza imenuje »variolizacija«, ker spominja na cepljenje, ki ga je pred 200 leti izvedel Jenner, ko je inkuliral majhno kolicino virusov govejih koz, da je preprecil crne koze. >> Struktura virusa z najpomembnejšimi beljakovinami, ki vzbudijo imunski odziv. A – beljakovina nukleokapside N; B – beljakovina membrane M; C – beljakovina bodice S (spike); D – beljakovina ovojnice E (envelope); F – virusni genom (RNK). Razvoj in pomen medicinskih mask >> BESEDILO: prof. dr. Mojca Ramšak, vir revija ISIS, januar 2021 (razširjen tekst za revijo Ledvica) Še nikoli doslej se nismo tako zelo kot zdaj zavedali pomena medicinskih mask. V prvih dneh covida-19 leta 2020 jih je primanjkovalo povsod po svetu, kar je pomenilo znatno tveganje za zdravstvene delavce. Po enem letu epidemije so maske še vedno zelo spolitiziran artikel, še zlasti, ko se pogovarjamo o protokolih zašcite v javnih prostorih in za nemedicinsko rabo. Ceprav so maske v kontekstu covida-19 dobile novo nujnost in vseprisotnost, pa ljudje že generacije razmišljajo o dobesedni in metaforicni vlogi mask v medicini. Pokrivanje nosu in ust je že dolgo del sanitarnih praks proti nalezljivim boleznim. Pokrivanje obraza kot nacin varovanja zdravja dihal je staro vec kot dva tisoc let. Rimski filozof Plinij Starejši (23–79 pr. n. št.) je uporabljal mehurje živali kot maske za filtriranje prahu, ljudje pa so si samodejno pokrivali obraz ali nos ob smradu, za katerega so verjeli, da prenaša bolezni. V casu kitajske dinastije Yuan v 13. stoletju so si obraze pokrivali na podoben nacin. Italijanski raziskovalec Marco Polo (1254–1324) je v svojem potopisu opisal služabnike kitajskega cesarja, ki so si usta in nosove pokrivali s svilenimi šali, da bi preprecili onesnaženje hrane s svojim dihom. >> Vir: Ilustracija Eda Justina v knjigi Vladimirja Travnerja Kuga na Slovenskem. Ljubljana: Življenje in svet, 1934, str. 46. V 14. stoletju je crna smrt, najvecja epidemija kuge v Evropi, spodbudila široko uporabo obraznih mask. V 17. stoletju je francoski zdravnik Charles de Lorme (1584–1678) izumil posebno kljunasto masko, ki je pokrila cel obraz, imela zastekljene odprtine v predelu oci, kljun pa je bil napolnjen z zacimbami ali dišavnicami, ki so prekrile smrad po razpadajocih truplih in hrani, za katerega so bili v okviru miazmatske teorije prepricani, da povzroca bolezen. Pri tej zašciti je šlo predvsem za nevtralizacijo slabega zraka z dišavami pod masko. Poleg mask so bili zdravniki v casu kuge obleceni v usnjeni plašc od glave do peta, usnjene rokavice, ogrinjalo, škornje in klobuk s širokim obodom. Imeli so palico, da so z varne razdalje dregnili v kužnega bolnika. Kljunasta maska je bila prva zašcita obraza, ki je bila oblikovana tako, da je zmanjšala širjenje bolezni. Takšna zašcita je postala preživeta v 18. stoletju, saj so kuge usahnile, s tem pa tudi uporaba mask. Zdravniki kljunaci so tu in tam z masko še pregledovali ladje v karanteni, vecinoma pa so bili brez maske. >> Kljunac Doctor Chicogneau, Marseille, 1720. Vir: Germanisches Nationalmuseum Umetnik Leonardo da Vinci (1452–1519) je vedel, da lahko vdihavanje nekaterih delcev in prahu v zraku škodi, zato je kot masko uporabljal mokro krpo, s katero je preprecil, da bi strupene kemikalije iz barve in mavcni prah vdrli v pljuca. Podobno je razmišljal pruski rudarski uradnik Alexander von Humboldt (1769–1859), ki je 1799 izumil rudarski respirator. Po odkritju prisotnosti bakterij v zraku 1861 (Louis Pasteur) so zdravniki ljudi ozavešcali o nevarnosti vdihavanja škodljivih patogenov in predpisali bombažne maske za omejitev epidemij. Nekatere ženske, ki so sledile modi, so to priporocilo nekoliko prilagodile ter zacele nositi cipkaste tancice cez obraz, da bi pljuca zašcitile pred škodljivimi delci v zraku. Maske za obraz, kakršne se danes uporabljajo v zdravstvu, so iz obdobja, ko je bilo v kirurgiji uporabljeno novo razumevanje okužb z mikroorganizmi. Okoli 1880 so z uveljavitvijo brezkužnosti – asepse – roke, instrumenti in izdihi operaterja postali sumljivi. Johann Mikulicz (1850– 1905), vodja oddelka za kirurgijo Univerze v Breslauu (danes Vroclav, Poljska), je zacel sodelovati z lokalnim bakteriologom Carlom Flüggejem (1847–1923), ki je eksperimentalno dokazal, da so izdihane kapljice gojišce bakterij. Mikulicz je zato 1897 zacel nositi masko – košcek gaze, razpet cez obraz, tako da pokrije nos, usta in brado in je privezan z dvema vrvicama na kapo. V Parizu je kirurg Paul Berger (1845–1908) istega leta zacel nositi masko v operacijski sobi. Bergerjeva maska je bila zavezana nad nosom. Narejena je bila iz šestih plasti gaze, spodnji rob je bil prišit na vrh njegovega steriliziranega lanenega predpasnika. Maska je preprecevala vstop mikrobom v rano. Ko je 22. februarja 1899 Berger pred Kirurškim društvom v Parizu prebral prispevek O uporabi maske pri operacijah (On the Use of a Mask in Operating), ga je Monsieur Terrier zasmehoval: »Še nikoli nisem nosil maske in zagotovo tega nikoli ne bom storil.« Tudi zdravnik Alexander Fraenkel (1857–1941) v Berlinu je bil skepticen do kirurškega kostuma s cepico in ustno masko, ki je bil oblikovan pod sloganom popolna sterilnost ran. Kljub vsemu so maske postale vse bolj razširjene. Leta 1905 je cikaška zdravnica Alice Hamilton (1869– 1970) objavila študijo o kolicini izkašljanih streptokokov pri bolnikih s škrlatinko. Izmerila je bakterije zdravih zdravnikov in medicinskih sester, ko so se pogovarjali ali kašljali, kar jo je privedlo k priporocilu nošenja mask med operacijo. Njenim priporocilom je sledila množicna uporaba zašcitnih mask za kirurge in medicinske sestre. V clanku za revijo Ameriškega medicinskega združenja (1905) je dokumentirala neuporabo mask pri operacijah. Zapisala je: »Študent na medicinski fakulteti v Chicagu mi je povedal, da je s svojega sedeža v amfiteatru pogosto opazil, da je ob svetlobi, ki je padala iz dolocene smeri, iz ust kirurga, ki je govoril v razredu in izvajal operacijo, neprekinjeno pršila slina.« Jasno je, da je tisti kirurg zgrešil Bergerjevo sporocilo. >> Kirurške maske v Gloucestru okoli leta 1909. Vir: Wellcome Collection, London. 1906 je britanski abdominalni kirurg Berkeley Moynihan (1865–1936) izdal ucbenik Abdominalne operacije, ki je priporocal uporabo obrazne maske. Sklepal je, da je bakterija, ki je izpljunjena iz clovekovih ust, »hujša od najhujše londonske kanalizacije.« Ce kirurg, pomocniki in drugi v bližini niso popolnoma tiho, morajo nositi maske. Ošvrknil je zdravnike, ki so delali brez mask: »Med nerazsvetljenimi je v navadi roganje potrebnim varnostnim ukrepom pri asepticni kirurgiji; pomen besede asepticen je pozabljen.« Leta 1910 je Wu Lien-Teh (1879–1960), specialist za javno zdravje, ki je raziskoval pljucno kugo, ki je izbruhnila v Mandžuriji na severovzhodu Kitajske in v štirih mesecih terjala 60.000 žrtev, razvil masko iz plasti gaze, ovite v bombaž, z zankami, ki se obesijo na ušesa. To je bil prototip, iz katerega so se razvile maske, ki se trenutno uporabljajo v zdravstvu. Wu Lien-Teh je zahteval, da vsi zdravniki, sestre in pogrebniki nosijo masko. Dokazal je, da se bolezen prenaša po zraku in z izpljunki, ne pa prek bolh in podgan, kot je bila prepricana vecina ljudi. Naletel je na neodobravanje zlasti zahodnih znanstvenikov. Francoski zdravnik Girard Mesney, ki je prispel v Harbin malo za Wu Lien-Tehom, je namigoval, da azijski zdravnik ne more obvladati tako resne situacije. Wu Lien-Teh ga je rotil, naj nosi masko iz gaze cez obraz, ko zdravi bolnike, a Mesney se je temu uprl. Cez nekaj dni je umrl za kugo. Po Wujevi zaslugi so maske postale obvezne med epidemijo španske gripe 1918–1919. Zaradi obeh bolezni je obrazna maska postala sredstvo za zašcito zdravstvenih delavcev in bolnikov pred nalezljivimi boleznimi ter drugih ljudi nasploh. Dr. Wu Lien-Teha so nominirali za Nobelovo nagrado v medicini, ker je preprecil smrt tisocih med mandžursko kugo. Med pandemijo gripe 1918–1919, ko je v petnajstih mesecih umrlo med 50 do 100 milijonov ljudi, je nošenje maske postalo obvezno izven zdravstva, na primer za policijo, vojsko, poštarje, zdravstvene delavce, brivce, v javnem prevozu, za prebivalce nekaterih ameriških mest, ceprav so nekateri uporabi pogosto ugovarjali. Maske so postale splošno sprejete, kljub temu da so bile nekatere narejene iz neprimernega materiala ali niso bile pravilno uporabljene, vecina je zagotovila doloceno raven zašcite. V San Franciscu je bil upad smrti zaradi gripe posledica obveznega nošenja mask. Razlogi za nošenje mask so presegli prvoten namen uporabe v operacijski dvorani: maska je tudi uporabnika zašcitila pred okužbo. Ljudje so maske na zacetku sprejeli s hvaležnostjo, nekateri so trdili, da jih nosi 99 odstotkov. Ko je prvi val bolezni usahnil, so jih nehali nositi, iz mask so se zaceli norcevati, niso jih vec jemali resno, podobno kot opažamo zdaj pri koronavirusu. Na podlagi vec kot tisoc fotografij iz evropskih in ameriških bolnišnic med 1863 in 1969 so ugotovili, da je do 1923 dobri dve tretjini kirurgov nosilo masko, do 1935 pa jo je nosila vecina. Britanske fotografije izpricujejo nošenje obraznih mask v 30. letih, na primer med londonskimi prodajalci. Britanski propagandni filmi, fotografije in casopisni clanki iz 2. svetovne vojne prikazujejo nošenje obraznih mask, ker je vlada poskušala prepreciti izbruh gripe med Londoncani, ki so se med nemškimi bombardiranji 1940 in 1941 zatekli na postaje podzemne železnice ali v zaklonišca. Vlada je narocila 500 000 mask, kraljevi osebni zdravnik je podprl to odlocitev, kar prica o soglasju medicine in politike. Ljudje so imeli nošenje mask za domoljubno dejanje. Ker je bila gripa 1941 bolj mila, je veliko mask ostalo neuporabljenih. Po vojni je povecana industrializacija pomenila bolj onesnažen zrak in s tem eno vecjih groženj javnemu zdravju. Zato so ljudje v nekaterih bolj prizadetih mestih sprejeli »maske proti smogu«. Zaradi tega se niso pritoževali, še vec, trgovine so v casu prehoda v kulturo potrošništva ponujale maske v razlicnih slogih. Samo v azijskih državah, kjer je smog velik problem, še zlasti pa po SARS-CoV oziroma pticji gripi (2003) in MERS-CoV oziroma bližnjevzhodnem respiratornem sindromu (2012), ljudje mask ne politizirajo in posegajo po njih za preprecevanje respiratornih bolezni od prehlada do gripe in v casu vecje onesnaženosti. Ceprav so se zdravniki strinjali glede splošne funkcije mask, so v prvih desetletjih 20. stoletja poskušali dolociti najucinkovitejšo vrsto mask. Maske so bile navadno narejene iz vec plasti bombažne gaze, vcasih z dodatno plastjo neprepustnega materiala, ki jo je držal kovinski okvir. Njihov glavni cilj je bil prepreciti prenašanje izdihanih kapljic. Vecina mask je bila pralna, kovinske dele je bilo mogoce sterilizirati. V 30. letih so medicinske maske zacele nadomešcati papirne maske za enkratno uporabo, v 60. letih pa so bile vse bolj iz sinteticnih materialov za enkratno uporabo. Do zgodnjih 60. let so se v revijah o zdravstveni negi in kirurgiji pojavljali oglasi za nove vrste filtrirnih mask iz sinteticnih vlaken za enkratno uporabo. Oglasi so poudarili njihovo zmogljivost in udobje. Za razliko od vecine tradicionalnih medicinskih mask so se maske v obliki skodelice tesno prilegale obrazu. Filtrirale so dohodni, ne le izdihanega zraka, preprecevale so širjenje kapljic. Te maske je bilo mogoce uporabiti le enkrat, saj bi se sinteticna tkanina med sterilizacijo unicila. Leta 1972 so izumili masko N95, ki se popolnoma prilega obrazu in tesni, saj mora zrak skozi filter maske. Ta maska je postala standardna oprema med epidemijo ebole v Zairu (danes Demokraticna republika Kongo) 1995. Maske za enkratno uporabo so bile del bolnišnicnih sprememb, ki so prehajale na sistem enkratne uporabe kirurške opreme, da bi povecale sterilnost in zmanjšale hišne stroške sterilizacije. Študije, ki jih je sponzorirala industrija, so pokazale, da so nove sinteticne maske boljše od tradicionalnih bombažnih mask za veckratno uporabo. Leta 1975 pa so ugotovili, da so maske za veckratno uporabo, izdelane iz štiri-plastnega bombažnega muslina, prekašale priljubljene papirnate maske za enkratno uporabo in nove sinteticne maske. Bombažna tkanina je lahko enako ucinkovita kot sinteticna, ce ima dobro obliko. Med pandemijo covida-19 so ukrepi povsod po svetu priporocali nošenje mask v javnosti, narasla je samooskrba z maskami za osebno uporabo in uporabo v zdravstvenih ustanovah v casu pomanjkanja na trgu. Te improvizirane maske so obicajno prezrle nekatere oblikovalske elemente, ki so bili kljucni za ucinkovitost prejšnjih bombažnih mask. Kljub temu je bil odziv javnosti ponekod velik, na primer videoposnetek na YouTubu »Šivanje mask v UKC Ljubljana« (za lastne potrebe), 19. 3. 2020, si je do sredine marca 2021 ogledalo vec kot 68.000 ljudi. Univerzitetnemu klinicnemu centru Ljubljana so želele pomagati tudi ženske, ki so cakale na operacijo, pa je bila zaradi koronavirusa preložena, podjetja s tekstilom so želela donirati material in podobno. >> Šivanje mask za bolnišnicno rabo v UKC Ljubljana. Vir: UKC Ljubljana, 19. 3. 2020. Domaca izdelava mask za veckratno uporabo je ponudila tolažilno zacasno rešitev, a ni bistveno pripomogla k reševanju pomanjkanja osebne zašcitne opreme na svetovni ravni. V nekaterih zdravstvenih ustanovah so prali maske za enkratno uporabo, ceprav te niso bile zasnovane za ponovno uporabo. Takšen pristop je dalec od skrbno zasnovanih, izdelanih in preizkušenih mask za veckratno uporabo, ki so bile v uporabi vse do 70. let. Maske za veckratno uporabo so bile nekoc bistveni del medicinske opreme. Vendar s prehodom na maske za enkratno uporabo v 60. letih so se v veliki meri ustavile industrijska proizvodnja in nadaljnje raziskave ter razvoj mask za veckratno uporabo. Maske za enkratno uporabo imajo nekatere posebne filtracijske lastnosti in so oblikovane za potrebe v zdravstvu. Da bi se izognili pomanjkanju mask med naslednjo pandemijo, bi bilo treba pogledati dlje od ustvarjanja velikih zalog mask za obraz za enkratno uporabo in preuciti tudi tveganja, ki jih prinaša potrošniška kultura. Na primer v casu pandemije koronavirusa v Sloveniji je bila zaradi ukrepa obveznega nošenja mask v zaprtem prostoru okolica trgovskih centrov mocno onesnažena z odvrženimi maskami in rokavicami za enkratno rabo; te je na obalo naplavljalo tudi morje. V krizo s pomanjkanjem mask so se marca in aprila 2020 aktivno vkljucili lokalni štabi Civilne zašcite, ki so javno pozivali podjetja, podjetnike, obrtnike, zasebne zobozdravnike, kozmeticne salone, avtolicarstva, avtokleparstva, da v duhu družbene odgovornosti odstopijo svojo zalogo mask bolnišnicam (na primer na Ravnah na Koroškem). Nekatere modne šivilje so slovenskim bolnišnicam in porodnišnicam (na primer vstopni tocki Ginekološke klinike Univerzitetnega klinicnega centra Ljubljana) donirale pralne maske; druge šivilje so jih brezplacno šivale in podarjale obcanom; prostovoljke iz Pivke so prek Civilne zašcite podarile pralne maske Porodnišnici Postojna. Nekatera podjetja so vzpostavila šivanje pralnih mask za svoje delavce (na primer Cinkarna Celje). Tosama Domžale je svetovala izbiro materialov in predlagala kroj mask vsem, ki so želeli na lastno pobudo pomagati in šivati maske; medomrežje so preplavila navodila in nacrti za domaco izdelavo maske. Pojavile so se številne »umetniške instalacije« z maskami, ko so nekateri spomeniki dobili masko cez usta (med prvimi Ivan Cankar na Rožniku), ali karikature o politicnih govorcih, ki so neposreceno pridigali, namesto ozavešcali o pomenu nošenja maske. Domišljija doma narejenih mask je prerasla potrebo po samozašciti s pomocjo kosa blaga, rute, šala in je postala del nove folklore, ki eksperimentira z materiali, kot so kavni filtri, namizne serviete (no, ta ideja ni dalec od spornih mask, ki jih je nabavila država), videli pa smo celo masko v funkciji, narejeno iz higienskega vložka (bolj kot protest in klic na pomoc nekega anarhista, domnevam). Ob koncu karantene in sprostitve ukrepov maja 2020 se je pojavil bonton nošenja maske v javnosti in zaprtih prostorih (na primer v muzejih, galerijah), govoriti smo zaceli o kulturi nošenja maske in nic nenavadnega ni vec, ce kdo na glas opozori koga, ki v javnih, zaprtih prostorih ne nosi maske. Maska je postala vsesplošna obsesija, v maju in juniju 2020 vir nesporazumov, konfliktov, rasisticnega izživljanja in celo tragicnih strelnih pohodov v imenu svobode nenošenja maske (v Združenih državah Amerike). Ideja, da maska krati svobodo in škoduje zdravju, se je prelila tudi k nam, ceprav njeni nasprotniki vecinoma ne morejo jasno opredeliti, zakaj postanejo razdraženi, vznemirjeni, ce nosijo ali vidijo druge nositi masko. Za intenzivna custva lahko obstaja veliko razlogov, od denimo travmaticnih spominov, povezanih z maskami, klavstrofobije, do umanjkanja vidnih izrazov na obrazu, kar lahko sproži komunikacijsko nelagodje, velikokrat pa gre le za iskanje pozornosti in narcisizem maskofoba ter zatrjevanje svojega prav. Julija 2020 je bilo v prid nenošenju mask ugotovljeno, da je vlada v pandemski naglici sprejemanja ukrepov prezrla, da je njen ukrep o obveznosti nošenja mask, z legitimnim argumentom, da ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišnicnimi okužbami, hkrati pa dolžnost varovanja svojega zdravja in zdravja drugih pred temi boleznimi, le besedilno oznacen kot obvezen, saj ni bil sprejet na podlagi dolocb Zakona o nalezljivih boleznih. Zato posameznik sploh ne more biti kaznovan (z globo) za prekršek v primeru neupoštevanja obveznosti nošenja mask v zaprtih javnih prostorih in tako torej niti inšpekcija niti policija ne moreta zoper kršitelja izreci kakršnekoli sankcije. Zaradi te pravne šlamparije se je še bolj zmanjšala disciplina nošenja mask. Maske, s katerimi se danes šcitimo, nekateri razumejo tudi kot okrasje in gledališko opremo, ki prekrije resnicen obraz. Ceprav maska zakriva nos in usta, ostane ostanek obraza še vedno viden in vecino izrazov še vedno lahko zaznamo. Maska sicer je nekakšna ovira, pa vendar ni fasada. Maska je dobila vlogo statusnega simbola, je del novih identitet, porojenih s covidom-19, saj so se poleg medicinskih na trgu pojavile tudi estetske maske z razlicnimi motivi, na primer z detajli umetniških upodobitev, s fotografijami, z znacilnostmi poklicev, s spominom na nekdanje kuge, hecne maske in podobno ter posebna embalaža, kot so plasticne šatulje in mape za shranjevanje. Julija 2020, ko je spet zacelo narašcati število okuženih v Evropi in pri nas, je bilo na internetu možno kupiti pralne maske z vec tisoc motivi po precej visokih cenah ter kombinirane maske s kapo ali prozornim šcitom, kar kaže, da je na racun pandemije nastala nova tržna niša v tekstilni industriji. Maske s prozornim šcitom so nastale med drugim tudi zato, ker so bile nekatere skupine ljudi, kot na primer gluhi, ogrožene in v deprivilegiranem stanju, kar se tice komunikacije, saj niso mogli razbirati besed z ustnic govorecega. Tu seveda lahko pustimo ob strani razna nagovarjanja industrije mask, ki so pretežno poudarjala prednost prozornih mask za nalicene ženske. Nošenje mask pa je imelo resne posledice tudi za crnce ali za Azijce n primer v Severni Ameriki, saj se je povecalo število napadov nanje z izgovorom, da so zamaskirani kriminalci. Septembra so estetske maske postale pri nas obicajne ob blagajnah vecjih trgovin in drogerij. Oktobra je Varuh clovekovih pravic obravnaval pobudo, ki je izpostavila vprašanje obveznega nošenja obraznih mask v casu izvajanja ukrepov zoper širjenje koronavirusne bolezni covid-19 za avtisticne osebe. Priporocil je, da uporaba zašcitnih obraznih mask za osebe z motnjami v razvoju, prizadetostjo ali drugimi specificnimi zdravstvenimi stanji, ki bi lahko ovirala nošenje maske, ne more biti obvezna, ce potrdilo zdravnika oziroma izvajalca strokovne obravnave izkazuje takšno stanje. Ob tem je opozoril, da se ljudje, ki iz zdravstvenih razlogov ne morejo nositi maske, izogibajo bližnjih stikov z ljudmi, organe nadzora pa je opomnil, da naj pri izvajanju nadzora upoštevajo posebne okolišcine pri teh posameznikih, saj bi v nasprotnem primeru neutemeljeno posegali v pravice te osebe, varovane z Ustavo Republike Slovenije in mednarodnimi akti. V stanju popandemske razdraženosti in pricakovanju drugega vala, ko se je poudarjalo, da maska šciti tistega, ki jo nosi, in skupnost hkrati, so maske zašcita in orožje hkrati. V jesenskem drugem valu so ponovno mocno narasla nasprotovanja maskam. Nekateri se niso mogli odlociti, kaj bi raje: živeli in malo potrpeli ali bili svobodni mrtveci. Kljub kljubovanju nošenju maske, ki je za nekatere postalo javni ritual in statusna deklaracija, v katero so vkljucili družinske clane, še zlasti mladoletne, pa nekateri menijo, da je nošenje maske prikladno zato, da ni treba v javnosti vedno vzdrževati prostora. Maske, ki jih nosimo in zaradi katerih se že ves cas pricakovanega izraza. Za masko se lahko skrijemo, saj nas pogajamo z maskoskeptiki, zahtevajo zavezanost k zašciti, deloma naredi tudi bolj neprepoznave v javnosti. kljub nekaterim omejitvam v interakciji. Namesto da v sedanji situaciji v maskah vidimo oviro, bi lahko v njih videli možnost Za dvojnost obicajne prispodobe gledališke maske - clovek za strpnost, obvladovanje negotovosti in razvoj uporabnejših nosi masko ali pokaže svoj resnicni obraz, pa v medicini ni rešitev. Dializa in covid-19, epidemija se nadaljuje >> BESEDILO: izr. prof. Jakob Gubenšek, dr. med., Center za akutno in komplicirano dializo, UKC Ljubljana V skladu z napovedmi in pricakovanji epidemiologov nas je v jeseni in preko zime zajel drugi val epidemije covida-19, ki je bistveno hujši od prvega. Proti pomladi, ko pišem ta prispevek, pa nas, kot vse kaže, ogroža že tretji val. Epidemija tako še kar ne poneha in nas je že kar nekoliko utrudila in nam odvzela moci. Zašcitni ukrepi v centru za dializo Z epidemiološkega vidika je posebnost dializnih centrov v tem, da prihaja do razmeroma velikega števila stikov med ljudmi, ki pa so (z vidika prenosa virusa) relativno kratki. Zato na dializi uporabljamo nekoliko višjo stopnjo zašcitne opreme. Vsi bolniki nosijo masko že med prevozom (razen ce se pripeljejo sami) in nato med celotno dializo, razen redkih izjem, ki maske ne morejo nositi iz medicinskih razlogov ali niso sposobni sodelovanja pri zdravljenju. Nošnja maske je pomembna, ker zmanjšuje »raztros« virusa v zrak in okolico v primeru, da smo okuženi s covidom-19, ceprav nimamo zdravstvenih težav. Ob vstopu v center si prav tako razkužimo roke, izmerijo nam temperaturo. Tudi osebje v centru nosi masko, v obdobju vecjega tveganja pa v skladu z navodili bolnišnice tudi zašcito za oci in plašce ter rokavice. Prostori dializnega centra se med izmenami prezracijo, saj to zmanjšuje koncentracijo virusa v zraku in tveganje za prenos. Nekateri bolniki so bili zelo prizadeti zaradi ukinitve malice, ki jo sedaj dobijo za domov. Ta ukrep je bil ocenjen kot pomemben, saj omogoca stalno nošnjo mask. Menim, da je to majhna cena za vecjo varnost v centru. Maske smo za bolnike zagotovili v centru. Obolevost v dializnih centrih Univerzitetnega klinicnega centra Ljubljana Od zacetka epidemije v marcu 2020 do konca januarja 2021 je v Dializnem centru Univerzitetnega klinicnega centra Ljubljana in Leonišcu za covidom-19 zbolelo 46 kronicnih dializnih bolnikov od približno 250, kolikor se jih dializira pri nas, torej približno ena petina. Med obolelimi je slaba polovica (21 bolnikov) potrebovala bolnišnicno zdravljenje, praviloma zaradi potrebe po kisiku. Osem bolnikov je zaradi covida-19 in praviloma hudih pridruženih bolezni tudi umrlo, smrtnost je tako bila okrog 17-odstotna. V istem obdobju smo v našem dializnem centru dializirali tudi 23 dializnih bolnikov iz drugih centrov, ki so bili hospitalizirani v Univerzitetnem klinicnem centru Ljubljana. Izmed njih so umrli štirje, torej je bila smrtnost prav tako 17-odstotna. Število na novo zbolelih kronicnih dializnih bolnikov po mesecih prikazuje slika 1, na sliki 2 pa so podatki o zbolelih za celotno Slovenijo. Grafa kažeta na podoben potek epidemije, kar govori proti temu, da bi se v samem dializnem centru dogajali pomembni izbruhi bolezni oziroma da bi bili obstojeci zašcitni ukrepi nezadostni. Morda se nakazuje neka razlika le v zacetnem mesecu epidemije. Iz bolj podrobne analize morebitnih prenosov covida-19 v samem dializnem centru, ki smo jo opravili ob zacetku epidemije, lahko sklepamo, da so zašcitni ukrepi, ki jih uporabljamo, ustrezni. Ta analiza je pokazala, da je potencialni problem nezašciten skupinski prevoz na dializo, zato smo uvedli uporabo mask med prevozom na dializo. Vpliv epidemije na akutno dializo V casu epidemije se je spremenila tudi slika pri bolnikih z akutno odpovedjo ledvic. Zaradi zmanjšanja nenujnih zdravstvenih storitev smo imeli sprva nekoliko manj bolnikov z akutno okvaro ledvic v intenzivnih enotah. S prihodom kriticno bolnih covid pozitivnih bolnikov, pa se je število akutnih dializ ponovno povecalo. Tako smo v obdobju do konca januarja 2021 dializirali 61 covid pozitivnih bolnikov z akutno ledvicno odpovedjo ali poslabšanjem pred obstojece kronicne ledvicne bolezni. Ti bolniki so potrebovali akutno dializo v pogojih izolacije na covid oddelku, kar je naš center oziroma predvsem naše dializne sestre precej obremenilo. V najbolj kriticnem obdobju epidemije smo bili povsem na robu svojih zmogljivosti. Potrebe po akutni dializi in tudi opremi zanjo so se povecale po vsej Sloveniji in Evropi. Cepljenje dializnih bolnikov V casu, ko pišem prispevek, se zacenja cepljenje dializnih bolnikov proti covidu. Država je prisluhnila pobudam strokovnih skupin s podrocja dialize in med posebej ranljive kronicne bolnike uvrstila tudi dializne bolnike. Podatki kažejo, da cepljenje omogoca kar dobro zašcito pred okužbo, podobno kot pri drugih virozah (gripa) pa preprecuje tudi hujše oblike bolezni (prizadetost spodnjih dihal). Upamo, da bo precepljenost dializnih bolnikov omogocila bolj varno izvajanje dialize in zmanjšala strah pred boleznijo. Vsaj nekateri preventivni ukrepi (maske in zracenje prostorov) pa bodo verjetno morali ostati. povsem zaustaviti kroženja virusa med ljudmi. Zdi se, da bo naravni potek oziroma koncni rezultat boja cloveštva z virusom približno tak, da bo ta bolezen postala »obicajna«, hujša respiratorna viroza, tako kot na primer gripa. S pomocjo cepljenja, ki bo verjetno potrebno vsako leto, bodo vsaj v pretežni meri zašcitene bolj ranljive skupine (starejši in kronicni bolniki), cepljenje bo v vecji meri preprecilo najhujše oblike bolezni (obremenitev bolnišnicnih zmogljivosti). Verjetno bomo še nekaj casa morali upoštevati tudi vsaj nekatere zašcitne ukrepe, s katerimi delno omejimo širitev virusa. Kot kaže bomo morali sprejeti tudi dejstvo, da je že ob manjši okužbi dihal potrebno ostati doma na bolniški oziroma povecati prevetivno/higienske ukrepe, kot so že do sedaj pogosto ravnali turisti iz Azije, ki so po Evropi hodili z maskami na obrazih. Do nedavna smo se jim še lahko smejali. Zgodba z naslovnice Klic dobrote >> BESEDILO: Darijan Maric, Jadranka Tavcar Oblak >> FOTOGRAFIJE: osebni arhiv Klic dobrote je klic celemu cloveštvu, da se prebudi in prepozna, da dobrota ni samo v dajanju, temvec je v razumevanju cloveka. To pomeni, da cenimo vrednote v sebi in v socloveku. Žal, pa je dobrota vse bolj odrinjena na rob, vse manj spoštovana in cenjena. Zgodba Darijana Marica odstira dobroto, ki je prepletena tako z njegovim poklicem kakor tudi prostovoljnimi dejavnosti. Seveda pa je za vsako dejanje dobrote najprej treba imeti plemenito in pogumno srce. Darijan je otroštvo preživljal v Krašcih, majhni vasici na Gorickem, kjer so imeli tudi majhno kmetijo. Mama in oce sta hodila v službo, poleg tega pa sta še opravljala delo na kmetiji, kjer sta pomagala tudi Darijan in njegov brat. Starši so jima vedno govorili, da ko prideta iz šole, je najprej ucenje, nato delo in šele nato prosti cas. Tako je Darijan vcasih moral pred šolo opraviti še delo v hlevu, saj je kmetija zahtevala vsakodnevna opravila, ki so bila razdeljena med clani družine. V prostem casu je bil in je še aktivni clan prostovoljnega gasilskega društva, v mlajših letih, pa je tudi igral v klubu malega nogometa. Kaj je botrovalo vaši odlocitvi za študij zdravstvene nege? Ob zakljucku osmega razreda smo se morali odlociti, kje bomo nadaljevali šolanje. To je seveda prelomnica, ki te zaznamuje za vse življenje. Še danes mislim, da dosti osmošolcev oziroma dandanes devetošolcev ne ve, kaj bo ta odlocitev prinesla v njihovem življenju. Na mojo odlocitev je vplivala odlocitev sošolca, katerega mama je bila medicinska sestra, in zaradi njega sem se tudi jaz odlocil za srednjo zdravstveno šolo. Seveda sem bil v naši družini prvi, ki se je podal v zdravstvene vode, za mano pa sta se še vpisala v zdravstveno šolo in kasneje v študij zdravstvene nege dva bratranca. Svoje odlocitve pa nisem nikdar obžaloval in z veseljem opravljam ta poklic. Kje ste delali pred prevzemom oddelka dialize in kaj vas je motiviralo, da ste prevzeli to nalogo? Leta 2004 sem dilomiral na Visoki zdravstveni šoli Univerze v Mariboru z diplomsko nalogo: Bolezni, proti katerim cepimo. Istega leta sem se zaposlil v Splošni bolnišnici Murska Sobota in danes imam sedemnajst let delovnih izkušenj. Prvo leto sem si delovne izkušnje nabiral na Oddelku za perioperativno medicino, šestnajst let pa sem zaposlen na Internem oddelku na Odseku za dializo. Po enem letu dela na Oddelku za perioperativno medicino sem dobil možnost, da delam na odseku za dializo za nedolocen cas. Precej težko sem sprejel to odlocitev, saj mi je bilo delo v intenzivni enoti všec. Nato pa sem se s casoma navadil na delo na dializi in ga ne bi zamenjal za nic na svetu. V zacetku se je bilo treba prilagoditi na novo okolje in seveda uciti za specificno delo na dializi, ki traja kar nekaj casa. Ta specifika me je vedno bolj zanimala in sem se samoiniciativno zacel zanimati za vsa podrocja dialize, iskati, kako kaj izboljševati, kaj prilagoditi, kako urejati … To moje zanimanje je opazila tudi odgovorna medicinska sestra na dializi in me je že po petih letih dela, leta 2010, na dializi imenovala za njenega namestnika. Od 1. februarja 2020 pa sem odgovoren zdravstvenik na odseku za dializo, namrec takrat se je upokojila Zdenka Tratnjek, ki je bila vrsto let odgovorna medicinska sestra na odseku za dializo. Morda imate že kakšne nacrte, kako delo na dializi izboljšati? Nacrti, kako delo na odseku za dializo izboljšati, se nenehno prilagajajo in dopoljnjujejo. Zaradi nenehnega povecevanja števila bolnikov in števila opravljenih dializ nam razpoložljivo število zaposlenih nikakor ne zadostuje za nemoteno organizacijo dela, zagotovitev kakovosti strokovnega dela, varnosti bolnikov. Nujno je povecanje kadrovske zasedbe za zagotovitev varne strokovne in kakovostne dializne zdravstvene nege. Ob predvideni izgradnji nove dialize nad urgentnim centrom in adaptaciji starih prostorov moramo organizirati preselitev vseh dejavnosti dialize v novi del in uspešno vpeljati nov nacin organizacije sodobnega dializnega zdravljenja. Ko bo adaptiran še obstojeci del dialize, je predvidena aktivacija vseh delov novega dializnega centra. Kakovost obravnave dializnih bolnikov se ne bo povecala samo v prostorskem smislu, ampak v smislu varnega dela zaradi novih dializnih rešitev, vecje varnosti zaradi lažjega preprecevanja prenosa veckratno odpornih mikroorganizmov, varnosti zaradi lažje sledljivosti in nadzora dializnega zdravljenja. Razvoj znanosti, tehnologije in zdravstvene nege na podrocju nefrologije, dialize, transplantacije in celostne obravnave pacienta zahteva visoko izobraženo medicinsko sestro, ki ima specificna znanja s podrocja nefrologije, dialize, transplantacije, peritonealne dialize, podrocja žilnih pristopov, renalne anemije ter podrocja zdravstveno vzgojnega dela s poudarkom na preddializni edukaciji in dietnem svetovanju. Želim, da bi medicinske sestre, ki delajo na odseku za dializo, ta specificna znanja ves cas dopolnjevale, da bodo s svojim strokovnim delom in osebno zavzetostjo pripomogle k višji kakovosti življenja pacientov z boleznijo ledvic. Kako poteka delo v teh casih korona krize, kako zašcititi dializne bolnike, ki sodijo v rizicno skupino? Pomurska regija je ena najbolj obremenjenih regij glede bolnikov z boleznijo covid-19 in to se je odrazilo tudi pri delu v Splošni bolnišnici Murska Sobota in posledicno pri delu na Odseku za dializo. Seveda vsi dializni bolniki spadajo med posebej ranljive kronicne bolnike, zato je prva skrb zaposlenih na odseku za dializo, kako prepreciti vnos virusa SARS CoV-2 med bolnike in ce že pride do vnosa, kako prepreciti njegovo širjenje med bolniki. V dani situaciji smo skušali cim bolj optimizirati ukrepe za preprecevanje prenosa virusa SARS-CoV-2. Trudimo se, da upoštevamo priporocila in ukrepe Vlade Republike Slovenije, Ministrstva za zdravje, Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Skupine za dolocitev in izvajanje ukrepov v zvezi s covidom-19 v Splošni bolnišnici Murska Sobota, komisije za obvladovanje bolnišnicnih okužb, Slovenskega nefrološkega društva in jih prilagajamo naši specifiki na odseku za dializo. Vsi ti ukrepi so zelo vplivali na dializne bolnike in osebje, dializno zdravljenje, prevoze dializnih bolnikov in tudi na naše osebno življenje. Hoceš ali noceš, smo se morali ukrepov držati in jih sprejeti, saj je koncni cilj teh ukrepov, ki krojijo naše življenje, le en: da preprecimo nepotrebne smrti in nepotrebne zdravstvene težave nas samih in naših najbližjih. Ob razglasitvi epidemije smo se morali hitro organizirati in smo dorekli, da bomo ambulantne kronicne bolnike, ki ne potrebujejo hospitalizacije s sumom na covid-19 in potrjene okužbe na covid- 9 dializirali ponoci na odseku za dializo. V drugem valu epidemije se je povecalo število bolnikov, zato smo sivo cono za dializiranje sumov na covid-19 z nocnega turnusa prenesli v popoldanski turnus. Rdeca cona pa je še vedno ostala v nocnem casu. Osebje odseka za dializo je delalo in izvajalo vse oblike dializnega zdravljenja na vseh covid oddelkih v bolnišnici, tako v sivih in rdecih conah. Kako pa je s prevozi dializnih bolnikov v casu epidemije, saj je verjetno število bolnikov v rešilcu omejeno? Prevozi dializnih bolnikov so bili vedno perec problem, v tej krizi pa se je to še bolj izrazilo. Vsi izvajalci sanitetnih prevozov so dobili navodila, kako izvajati prevoze v casu epidemije in so jih tudi vecinoma upoštevali. Sami smo priporocali dializnim bolnikom, da ce je le možno, naj se vozijo na dializo sami, oziroma naj jih vozijo svojci, saj tako minimaliziramo možnosti prenosa okužbe. Ko so se zacele odpirati druge zdravstvene dejavnosti, ki so nekaj casa mirovale, in ko se je povecalo število drugih sanitetnih prevozov, pa izvajalci sanitetnih prevozov niso vec mogli izvajati navodil glede števila bolnikov v sanitetnih prevozih in tako je bilo v avtih vec bolnikov, kot pa je dovoljeno. S tem se je spet povecala ogroženost dializnih bolnikov. Vecina tistih bolnikov, ki so se sami vozili oziroma so jih vozili svojci, je prešla nazaj na sanitetne prevoze, saj Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije za povrnitev potnih stroškov nameni premalo denarja, ki nikakor ne zadostuje za povrnitev stroškov. Za rešitev problemov glede prevozov dializnih bolnikov bodo morali odlocevalci na nacionalni ravni ponovno preuciti in optimizirati dializne prevoze, saj vidimo, da so tudi velike razlike med posameznimi regijami in posameznimi izvajalci sanitetnih prevozov glede organiziranosti prevozov dializnih bolnikov. S cim se v življenju še ukvarjate, kaj vas veseli, imate kakšen hobi? Zadnje case imam malo prostega casa, saj mi ga odvzame pomanjkanje kadra v službi. Prosti cas seveda namenim svoji družini, sprehodom v naravi ali kolesarjenju, tisto malo, kar pa ostane, pa ga izkoristim za svoje konjicke. Moja strast je gasilstvo, saj sem že vrsto let operativni gasilec, bil pa sem tudi na vec vodilnih funkcijah v društvu. Vrsto let sem v upravnem odboru društva, dva mandata sem bil predsednik društva, sedaj pa sem podpredsednik društva. Veseli me tudi delo v domaci delavnici. Vsake toliko casa si zadam kak projekt, ki ga uresnicim. Tako sem si zamislil in kompletno prenovil motor Tomos Colibri T12 letnik 1968 in Tomos avtomatik letnik 1985. Ko bo cas, je na vrsti avto Opel kadet letnik 1969. Rad tudi izdelujem izdelke iz lesa in ob razlicnih priložnostnih sem naredil hišico za psa, pladnje za hrano za gasilsko društvo, mizico in stolcek za hcerko, regal za knjige … Vaše življenjsko nacelo? Nimam posebnega življenjskega nacela, delam po nacelu, da se dobro z dobrim vrne, da je potrebno biti pošten, dosleden, natancen in da sem v prvi vrsti do cloveka clovek. Svoje delovanje usmerjam tudi v dobro družbe, cemur je osnova že izbira poklica in gasilskega delovanja – skrb za druge in blaginjo drugih. Svoj poklic pa sem tudi povezal s svojim hobijem, saj vsako leto na mojo pobudo organiziramo v prostovoljnem gasilskem društvu dan za zdravje za vse vašcane, kjer opravljamo meritve krvnega tlaka, krvnega sladkorja, holesterola, indeksa telesne mase … ter izvajamo prikaze nudenja prve pomoci, temeljnih postopkov oživljanja s pomocjo AED, pripravimo zdrave obroke, vsako leto pa še dodamo vsebino povezano z zdravjem in zdravim nacinom življenja. V naši obcinski gasilski zvezi pa pripravnikom za gasilce in za operativne gasilce predavam predmet prva pomoc. Menite, da bo koronavirus spremenil naš nacin življenja? Epidemija koronavirusa je res dodobra spremenila naš nacin življenja. Clovek je družabno bitje, zato je po mojem mnenju pomembno predvsem to, da se odpravijo omejitve glede druženja. Kdaj bomo dosegli odpravo oziroma omilitev omejitev in ukrepov, pa je odvisno od naše družbe in njenih posameznikov. Sedaj je pomembno predvsem to, da se držimo predpisanih znanih ukrepov in da se cim prej cepimo, ce nimamo posebnih kontraindikacij za cepljenje. Samo upamo lahko, da se bo življenje cim prej in v cim vecji meri normaliziralo. Ko bo prevladala dobrota, potem bo rešen svet, bi lahko dodali Darijanovemu razmišljanju. Dobrota ne preracunava in ne presoja, dobrota samo prispeva in daje možnosti vsakemu cloveku, da se razvija. Ko bi v ljudeh prevladala dobrota, bi vse delali z dušo in srcem in ljubezen bi vodila naše misli in dejanja. Dobrota pomeni, da nikoli nobenemu cloveku ne obrnemo hrbta. Clovek dobrote vedno privlaci to, kar je res. Vsak clovek je lahko takšen, kot želi biti, vendar pod pogojem, da zagotavlja dobroto in s tem napredek. Na prvem mestu mora vedno biti dobrota. Dobrota je pomoc, naslon in opora ter premaga vsakršno zlo. >> Marsikatero prosto urico pa Darijan preživi v svoji delavnici. >> Darijan Maric ne služi dobroti samo kot zdravstveni delavec, temvec priskoci na pomoc tudi kot gasilec. Bližnje srecanje s covidom - 19 >> BESEDILO: Vera Merc Bil je petek, lep decembrski dan. Sneg je rahlo naletaval, v stanovanju je bilo prijetno toplo, dan kot narocen za branje napete kriminalke. Vendar nekaj ni bilo tako, kot bi moralo biti … moje pocutje pa le ni bilo zavidljivo. Že vceraj, ko sem prišla iz Ljubljane, kjer sem bila na pregledu v Centru za transplantacijo ledvic, sem bila nekoliko utrujena, zato sem si takoj zjutraj izmerila temperaturo, termometer je kazal 37,6. V hipu sem pomislila, no, pa je tudi mene doletela ta korona, katere imam že polno glavo zaradi nenehnega porocanja po televiziji in radiu. V glavi sem si zavrtela vseh preteklih 14 dni, kje sem bila, koga sem srecala, s kom sem bila v stiku, kdo bi lahko bil bolan ali okužen? Najprej je sledilo zanikanje. Pa saj ne more biti res. Ne, nemogoce, nimam je. Vsi okrog mene so zdravi, ne kažejo nobenih znakov bolezni. Upoštevam vse ukrepe, le kje sem bila tako neprevidna? Ne, zagotovo je nimam, le vcerajšnja pot me je utrudila. Nato je sledila previdnost - poklicala bom svojo zdravnico, da vidim, kaj mi svetuje. Sledilo je testiranje … cakanje na izvid … izvid … presenecenje, šok, strah, soocenje s covidom -19 … obvestilo ambulanti, kjer sem bila … in akcija … Pojavilo se je kup vprašanj in seveda strah. Nešteto vprašanj in strahov, ki jih ni bilo mogoce ustaviti. Ali bom imela lažji potek bolezni ali me zaradi imunosupresivov caka celo hospitalizacija? V ambulanti za transplantacijo me je dr. Oblakova takoj pomirila, da so že imeli kar nekaj primerov transplantiranih bolnikov, ki so preboleli covid-19 brez hujših znakov, in da za zdaj moj potek bolezni ne kaže znakov težje oblike, da pa se lahko v roku desetih dni še marsikaj zgodi. Takoj so mi izdali napotnico za obisk covid centra v Slovenj Gradcu in se povezali z zdravniki nefrologi iz te bolnišnice. V covid centru so me pregledali in ugotovili, da na pljucih ni nicesar videti in mi svetovali, da si temperaturo lajšam s tabletami in da pijem veliko tekocine. Res ni bilo resnejših znakov okužbe, zato mi tudi v ambulanti za transplantacijo niso spreminjali terapije. Svetovali so mi, naj jih ob vsakem poslabšanju takoj poklicem in da moram biti v izolaciji 21 dni, ker se pri transplantiranih bolnikih virus pocasneje izloca iz telesa. Razen, da sem imela dva dni rahlo povišano temperaturo in izgubo vonja ter mocnega nocnega potenja, drugih znakov covida nisem imela. Zaradi prijaznosti zdravnikov v Ljubljani in Slovenj Gradcu, sem se pocutila dokaj varna, vendar sem vsak vecer nekoliko s strahom pricakovala naslednji dan, ali bo stanje mojega zdravja enako ali se bo poslabšalo. Dvakrat sem še obiskala covid center v Slovenj Gradcu, prvic, ker sem zacela rahlo pokašljevati in drugic, ker sem deveti dan ponovno dobila vrocino. Tudi tokrat so me zdravniki obakrat pomirili, da so pljuca cista in da ni znakov pljucnice ali cesa hujšega. Seveda pa sem bila najbolj srecna, ko sem na koledarju precrtala enajsti dan samoizolacije brez vrocine ali kašlja in tudi samo sebe pomirila, da sem iz najhujšega že zunaj. Teh enajst dni se je vleklo kot celo leto, je pa zato še preostalih deset dni karantene bliskovito minilo, saj sem se znebila velikega bremena, ki se mu rece strah. Vseh 21 dni samoizolacije so mi stali ob strani tudi družina in prijatelji. Oskrbovali so me s hrano in mi prisluhnili, ko sem jih potrebovala, ter mi s klepeti krajšali dolge karantenske dni. Tako sem prebolela covid-19. Za vso skrb in podporo se želim zahvaliti vsem zdravnikom tako v ambulanti za transplantacijo kot tudi zdravnikom nefrologom ter zdravnikom v covid centru v Slovenj Gradcu, saj mi brez njihovih nasvetov, mirnosti in spremljanja poteka moje bolezni ne bi uspelo premagati covida tako, kot sem ga. Navkljub lažji prestani bolezni pa se zavedam, da covida obolenja ne smemo podcenjevati, saj lahko kljub lažji obliki poteka bolezni pusti posledice na fizicni kondiciji telesa. Šele zdaj po treh mesecih sem koncno spet nazaj v taki formi, kot sem bila pred covidom. Spoznala pa sem tudi, da je res zahrbten, saj kljub temu da upoštevaš vsa zašcitna pravila, on izkoristi samo milisekundo tvoje nepazljivosti, da lahko napade. Dobro se spomnim … >> BESEDILO: M. Mrvar Stal sem na balkonu in cakal, da se bo Milica vrnila s tržnice. Na parkirišcu pred našim blokom se je ustavil policijski avto. Iz njega je stopil mlad policist, odprl je zadnja vrata avtomobila in podal roko gospe, da je izstopila. Takoj sem spoznal svojo ženo Milico. Menda si ni kaj naredila, sem pomislil. Te njene noge - zadnje case tarna, da jo zanaša, da ima vrtoglavice, da jo boli glava … Misli mi je prekinil policistov glas: »A ste tu doma, gospa?« Obrnila je glavo in s tresocim glasom rekla: »Ne vem … najbrž …« Naslonil sem se na ograjo, se sklonil in nestrpno dejal: »Seveda! Milica!« Poskušal sem biti prijazen, zato sem umiril glas, ceprav mi je v prsih zacelo mocno razbijati: »A je kaj narobe, gospod policist?« Policist je obrnil glavo navzgor proti meni: »Torej poznate to gospo?« Ponovno sem postal nestrpen: »Kako da ne?! To je moja žena. A ne, Milica?« Milica me je cudno pogledala, priprla oci in po tihem, da sem komaj slišal, dejala: »Pa že … Najbrž …« Tam je stala, moja Milica, kot kup nesrece, drobna, vsa prestrašena. Videl sem, da jo je policist prijel pod roko. »Pridita gor!« sem vzkliknil in v copatah stekel po stopnicah navzdol. Srecali smo se na zacetku stopnic, ko jo je policist skoraj vlekel za seboj. Kot trmastega otroka, kadar noce v šolo, sem pomislil. Objel sem Milico: »Kaj ti je, Milica? Kaj se je zgodilo?« vprašujoce sem se obrnil k policistu. Umirjeno se je obrnil k meni, se zazrl vame, potem v Milico in s tišjim glasom dejal: »Gospa je tavala po nabrežju Ljubljanice. Neka sprehajalka s psom me je opozorila na njo. Na sreco je mimo prikolesaril mlad fant, ki je povedal, da je vaš sosed in mi je dal vaš naslov. Vaša gospa mi ni znala povedati, ne kdo je, ne kje je doma. No, tako sem gospo pripeljal sem.« Ponovno je pogledal Milico, potem mene in dejal: »Torej je to res vaša žena?« Po glavi se mi je zapodilo tisoc misli: moja Milica je bila od nekdaj bolj bistra od mene. Vedno je imela vse pod kontrolo, doma, še prej v službi, vedno je ona organizirala družinska srecanja, srecanja s prijatelji … No, res je imela zadnje case malo problemov s spominom, ampak … ne, to pa že ne, njej se kaj takega ne more zgoditi …« Predramil me je policistov glas: »Torej je to vaše žena, gospod?« »Ja, ja, seveda. Jaz sem Ivan Pavlin, to pa je moja žena Milica Pavlin,« sem raztreseno odgovoril. Policist me je razumevajoce pogledal, potrepljal po rami in dejal: »Pojdimo v stanovanje, gospod Pavlin.« »Oh, oprostite, gospod policist,« pridržal sem jima vrata in hitel raztreseno pojasnjevati: »Veste, vceraj smo pokopali njeno teto. Pri njej je preživela vso mladost. Njena smrt jo je zelo prizadela«. Zavedel sem se, da Milica stoji zraven, zato sem ji dejal: »Bova spila caj, pa bo vse v redu, a ne Milica?« Milica ni rekla nic. Policistu sem z roko nakazal, naj sede. Ni sedel. Gledal je mojo ženo, ki se je razgledovala po kuhinji, kot da je prvic v njej. »No, gospod Pavlin, ženo sem vam pripeljal. Zdaj bom raje kar šel. Danes me caka še veliko dela. Vas pa najbrž tudi.« Napotil se je proti izhodnim vratom, se obrnil in prišel nazaj do mene in se z roko dotaknil moje rame: »Veste, mojemu dedku se je zgodilo nekaj podobnega«. Stisnil mi je roko: »Srecno in nasvidenje, gospod Pavlin.« Odšel je. Zaprl je vrata za seboj. Jaz pa ... kar stal sem tam. Veliki cmok v grlu mi ni dovolil, da bi se zahvalil, da bi se poslovil. Po glavi se mi je zapodila grozeca misel: to je torej to … tako se zacne … Mukoma sem si nadel brezbrižen nasmeh, ceprav je cmok v grlu rasel in sem zacutil težo na trepalnicah. Stopil sem do Milice. Prijel sem jo za ramena in jo potisnil na stol. Sedel sem poleg nje. Pogledala me je, vprašujoce, zacudeno … Z drugo roko sem prijel njeno toplo dlan: »Milica, se spomniš tistega pevca vceraj … po televiziji sva ga gledala … tisto lepo pesem je pel?« Objel sem jo in zapel: »Dalec, dalec je za naju pomlad, mi za mladostjo je hudo, a ne bi hotel sam postati spet mlad, raje star sem, star in z njo …« Zdaj vem, da sem zaman pricakoval, da bo povzela pesem in zapela z mano, kakor je to vedno delala. Le cudno me je pogledala in se mi nasmehnila, kot se nedolžen otrok nasmehne tujcu. Dragi bralci naše Ledvice, moji sotrpini! >> BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: Matjaž Pinter V svojem prvem prispevku o prehrani bi se vam rad na kratko predstavil. Sem Matjaž Pinter, za mano je 34 let zdravljenja z dializo. Leta 1987 sem na hitro – nepricakovano zacel z dializo. Do takrat sem bil zaposlen na Ljubecni v Opekarni kot vodja družbenega standarda, bil sem odgovoren za pocitniške kapacitete, naša stanovanja, okolico tovarne, predvsem pa sem skrbel za kuhinjo. Kuhinjsko poslovanje, pisanje jedilnikov in vse, kar je k temu spadalo. Po izobrazbi sem kuhar, zato so me že v vseh društvih ledvicnih bolnikov, kjer sem bil clan (Viva, Nefron), pridno izkoristili za pripravo vecjih prehranskih delavnic. No in sedaj so me clani Izvršnega odbora Zveze društev ledvicnih bolnikov Slovenije prosili, da vam predstavim jedi, živila, ki so primerna za ledvicne in dializne bolnike. V 34 letih zdravljenja z dializo sem dodobra spoznal, kaj je za nas dializne bolnike dobro in kaj nam škodi, saj sem vsako napako izkusil na lastni koži. Seveda pa sem tudi spoznal, kaj mi ustreza in koristi. Nekaj je teorija, nekaj pa praksa in le tisto, kar clovek izkusi sam na svoji koži, tisto je najbolj pravo. Seveda je tudi res, da trije nismo enaki, zato je prehrana dializnih bolnikov zelo odvisna od vsakega posameznika. Nekdo ima težave s kalijem, drugi s fosforjem, tretjega muci natrij, slabokrvnost in kaj bi vam pravil, saj se vsak najde v tem. Vsi smo bolniki in prehrana je velikega pomena za naše dobro pocutje, seveda pa tudi za naše preživetje. Bolj ko smo dobro prehranjeni, bolj ko imamo urejene elektrolite in vse druge parametre, boljše je naše pocutje in kakovost našega življenja je kvalitetnejša. S samo prehrano lahko tudi uravnavamo vnos zdravil (za pritisk, za fosfor in podobno). Pomemben je vnos soli za KT, kalija, fosforja in seveda pravilen vnos vezalcev fosfata. V svojem prvem prispevku vam ne bom pisal jedilnikov, ki so primerni za vas. Fotografiral sem nekaj jedi, ki si jih privošcim (opozarjam pa vas, da si vseh teh jedi vsak dializni pacient ne sme privošciti, sam imam namrec sedemurno dializo). Tak sadni krožnik iz polovice jabolka, dveh žlic ameriških borovnic, polovice filirane pomarance in polovice kivija si pred dializo lahko privošcijo vsi dializni bolniki – razen tistih, ki so zelo obcutljivi na kalij. Skodelica radica, krompir v oblicah in svinjski file v omaki iz šampinjonov je za malo bolj slovesno kosilo. Na levi sliki vidite slovesno kosilo: goveji pljucni file v temni omaki, pire in krompirjeva slamica za dekoracijo in malo hrustljavosti. Koruzna polenta je zelo dobra priloga jedem za dializne bolnike. Zraven pripravimo goveji zvitek s panceto v omaki. Ali pa bela polenta iz pšenicnega zdroba, ki jo pripravimo enako, kot koruzno. Cudovita priloga k svinjskemu fileju v svetli omaki. Poleg pa si privošcimo skodelico solate z drobnim radicem in malo rdece pese. Vse, kar sem vam predstavil v tem prispevku, je moje delo. To je prehrana, ki jo jaz pogosto zaužijem. V naslednjem prispevku pa vam bom razclenil in energetsko ovrednotil vsako jed posebej. Poskrbite za zdravo in kakovostno prehrano, od nje je odvisno vaše dobro pocutje. Prehransko svetovanje pri kronicni ledvicni odpovedi >> BESEDILO: Stojana Vrhovec Name se je obrnilo vec ledvicnih bolnikov, ki še niso na eni od metod zdravljenja koncne ledvicne odpovedi, so pa na poti. Obicajno so že prestopili v cetrto stopnjo. Želeli so izvedeti kaj naj jedo, da bodo njihove ledvice še nekaj casa delovale in ne bodo potrebovali posebnega zdravljenja. Zelo mi je žal, da v casu mojega službovanja še ni bilo ustreznega svetovanja v ambulantah za bolezni ledvic, ker bi lahko le tam in takoj poskrbeli za vse potrebne nasvete in navodila. Kot vedno je bil problem denar in nerazumevanje odlocevalcev. Ustanovili pa so referencne ambulante v zdravstvenih domovih, ki so namenjene svetovanju bolnikom s kronicnimi boleznimi in spremljanje zdrave populacije ljudi. Žal, tam ni pravih pogojev za specificno svetovanje kronicnim ledvicnim bolnikom. Ledvicna odpoved ni samo ena bolezen. Vzroki so številni in vsak ima svoje zakonitosti. Tudi z napredovanjem se bolezen spreminja in jo je potrebno obravnavati drugace. Skupno je le to, da je potrebno urediti krvni tlak in najvecji ucinek, da bolezen ne napreduje hitro, je urejen krvni tlak. Pri okvari ledvic svetujejo, da krvni tlak ne presega vrednosti 120/80. To je pomembno v vseh fazah in oblikah odpovedi ledvic. Vse drugo pa je odvisno od vrste bolezni, stopnje ledvicne okvare (imamo jih pet), sposobnosti razumevanja svojega stanja vsakega bolnika posebej, pripravljenosti za ucenje o bolezni in še od marsicesa. Zato je primerno zgolj individualno svetovanje, ceprav se nekatere teme lahko obravnavajo skupinsko (anatomija, delovanje ledvic, možnosti zdravljena ...). Prehransko svetovanje pa je potrebno opraviti individualno. Svetovalec kot svetovanec si morata zaupati in se o prehrani in navadah prehranjevanja svetovanca odkrito pogovarjati. Svetovalec mora znati poslušati in imeti za to dovolj casa. Poznati mora tudi izvide svetovanca in dinamiko razvoja bolezni. Svetovanec pa mora znati poslušati, spraševati in razumeti nasvete ter priporocila. Svetovalec naj bi bolnika z okvaro ledvic spremljal skozi vse stopnje njegove bolezni, ker se s stopnjevanjem bolezni spreminjajo tudi potrebe po hranilih. Ko pa preide na eno od oblik zdravljenja ledvicne odpovedi in ne obiskuje vec ambulante za ledvicne bolezni, pa preide v roke drugi skupini strokovnjakov, kjer pa žal tudi ni ustrezno izobraženih svetovalcev za prehrano. Tako smo pravzaprav nemocni. Pri Zvezi društev ledvicnih bolnikov Slovenije si prizadevamo vsaj za ustrezno literaturo za to podrocje, ki jo poskušamo vsake toliko casa tudi posodobiti. Tako je natisnjena tretja posodobljena izdaja knjižice Prehrana in telesna vadba pri kronicni ledvicni bolezni izpod peresa Jožeta Lavrinca in Bojana Knapa. Namenjena je vsem bolnikom z okvaro ledvic, ki se želijo pouciti o prehrani pri teh boleznih. Gre za splošne nasvete. Zamišljeno je tako, da jo lahko dobi vsak v svoji ambulanti za bolezni ledvic, lahko pa jo naroci pri Zvezi društev ledvicnih bolnikov Slovenije in jo dobi po pošti. Obstaja tudi knjižica, ki jo je pripravila Mojca Lorencic, in govori o izkušnjah bolnikov pri vseh oblikah zdravljenja koncne ledvicne odpovedi. Tudi ta knjižica naj bi bila na voljo bolnikom v vseh ambulantah za ledvicne bolezni in po pošti. Od vodilnih zdravnikov v teh ambulantah pa je odvisno, ali bodo knjižice na voljo in ali bodo prišle do bolnikov na ustrezen nacin. Izkazalo se je namrec, da nasvete in svetovanje bolniki vzamejo za res le, ce jim to predlaga, ali jih na svetovanje ali branje napoti zdravnik. Predvsem pred 4. stopnjo okvare ledvic so bolniki prepricani, da jim v življenju ni potrebno nicesar spremeniti, temvec samo jemati ustrezna zdravila. Prehransko svetovanje je pomembno. S prehrano lahko vplivamo na hitrost odpovedovanja ledvic pri nekaterih boleznih ledvic, a ne vseh. Vendar ce se samo pri nekaterih bolnikih s tem doseže, da se odloži zdravljenje z eno od metod zdravljenja za nekaj let ali da se podaljša življenjska doba presajene ledvice, je svetovanje vredno. Za prehrano v casu pred prehodom na eno od metod zdravljenja koncne ledvicne odpovedi in po transplantaciji ledvic se najbolje odrežejo vegetarijanci, ki pa morajo upoštevati nekatere nasvete glede uživanja beljakovin. Osnova vseh prehranjevanj pa je zdrava prehrana. Za prehrano na hemodializi ali pri peritonealni dializi in za vsako metodo posebej veljajo posebna priporocila. Tako vidimo, da svetovanje za prehrano bolnikov z okvaro ledvic ni ravno enostavno. V preteklosti smo si zamislili, da bi svetovanje opravljala medicinska sestra z dobrim znanjem o ledvicnih boleznih in tudi prakticnim znanjem vseh metod zdravljenja koncne ledvicne odpovedi ter z znanjem dietetike. Ce bi imela še nekaj znanja o kuhanju, to nikakor ne bi bilo odvec. Tako bi lahko svetovala celemu spektru ledvicnih bolnikov. Morda smo pricakovali prevec in kandidatov ali kandidatk za to podrocje dela nismo našli, niti denarja niti volje in casa za takšno usposabljanje. Tako smo tam, kjer smo. Vsi, ki želijo naše publikacije, se lahko obrnejo na nas in jih bodo dobili. Vec ne zmoremo. Lahko pa dobijo še nekaj splošnih nasvetov in knjižico z recepti Jožeta Lavrinca, ki pa bo kmalu pošla. Morda nam bo z donacijami uspelo zbrati sredstva za njen ponatis ali celo za razširitev. Fistula Protect – šcitnik za vašo AV fistulo >> BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: Gal Hostnik Se še spomnite naslovnice prejšnje številke Ledvica in Gala Hostnika, ki se s svojimi idejami trudi izboljšati svoje življenje z dializo in te rešitve predstavlja tudi drugim dializnim bolnikom? Po objavi svoje zgodbe je prejel kar veliko zanimanja za šcitnik za AV fistulo, zato nam tokrat podrobneje predstavlja izdelek Fistula Protect. Kaj je Fistula Protect? Fistula Protect je šcitnik za AV fistulo, ki je popolnoma prilagojen vašim anevrizmam. Hemodializni bolniki vemo, da za uspešno in enostavnejše zdravljenje z dializo potrebujemo dobro delujoco in nepoškodovano AV fistulo. Ko jo kirurg operativno ustvari, dobimo navodila, da moramo biti še posebej pazljivi na prenizek krvni tlak, da nanjo ne polagamo predmetov, ne pritiskamo ter ne ustvarjamo kompresije, ker bi lahko ustavili tok krvi v žili. Predvsem pa se pazimo udarcev in ureznin v roko s fistulo. >> Šcitnik varuje pred urezninami in udarci pri delu na vrtu. Poleg tega pa se naše anevrizme zaradi neprestanega zbadanja vecajo, z njimi pa tveganje za kakšno neprijetno poškodbo roke s fistulo. Težava nastane, ko se zacneš zavedati tega tveganja in si ga nikakor ne moreš vec izbiti iz glave. Tako vedno, ko delaš nekaj »nevarnega«, živiš v strahu, da se bo kaj zgodilo. Tudi sam sem po nekaj letih dialize zacel resno razmišljati o nekakšni zašciti roke. Tako smo po dobrem letu razvijanja prvotne zamisli izdelali šcitnik, ki je popolnoma prilagojen vsem mogocim oblikam AV fistul. Zašciti pred udarci in urezninami, ne da bi pri tem pritiskal na žilo in omejeval pretok krvi. Šcitnik ima možnost namešcanja z ježki, zato je tudi preprost in hiter za uporabo, poleg tega pa tudi obstojen in pralen. Šcitnik Fistula Protect lahko primerjamo s celado za kolesarjenje. Vecino casa, ko se vozimo s kolesom, je vse »lepo in prav« in se nam nic ne zgodi. V primeru nesrece pa je lahko prav celada odlocilen dejavnik za preživetje. Kako je nastala ideja o šcitniku? Ideja o zašciti mi je že nekaj casa rojila po glavi. Velikokrat, ko sem v delavnici prijel v roko brusilnik in rezal nekaj centimetrov proc od svoje anevrizme, sem si govoril, da to ni ravno najbolj pametno pocetje. Takšne pomisleke sem imel tudi na kolesu, smuceh ali pa ko sem s skavti lomastil po gozdu. Resen klic k spremembi pa je prišel šele med igranjem paintballa, ko sem v roko s fistulo dobil dve kroglici z barvo, ki sta za nekaj centimetrov zgrešili anevrizme. Seveda sem se najprej obrnil na iskalnik Google, kjer pa sem našel samo lepotne rokave za fistule dializnih bolnikov, kar me ni prevec navdušilo. Takšni rokavcki šcitijo le pred neprijetnimi pogledi in mogoce celo ustvarjajo pritisk v žili. Razmišljal sem tudi, da bi mi zašcito naredil usnjar. Žal pa usnje šciti samo pred urezninami in rokav bi moral biti kar velik, ce bi se želel izogniti pritisku na fistulo. Zadnja možnost, ki mi je preostala, je bilo zavijanje povoja okoli roke, kar je pa zelo neprakticno in nerodno, ker je to potrebno narediti vsakic, ko se lotiš športne aktivnosti ali dela na vrtu. Hkrati pa povoj povzroca pritisk na fistulo in ne šciti pred urezninami, kaj šele udarci. Ker nikjer nisem našel zašcite, ki bi me obvarovala pri vsakodnevnih aktivnostih, sem se odlocil, da rešitev poskusim poiskati sam. »Lahko receno, a malo težje storjeno.« Na mojo sreco sta se tej ideje že na zacetku pridružila Anže (specialist za ustvarjanje podjetij) in Jaša (strokovnjak za 3D-tiskanje) in skupaj smo našli rešitev, ki jo poznamo danes. Seveda pot ni bila lahka. Izdelali smo vec kot 40 razlicnih prototipov ter se spoprijeli z razlicnimi izzivi, kako idejo pretvoriti v stvarnost. Preucili smo mnogo možnosti, kako najpreprosteje obliko AV fistule digitalizirati ter jo prenesti v šcitnik. Na koncu smo se odlocil, da uporabimo tehnologijo 3D-tiskanja šcitnika, saj tako najbolj kakovostno poustvarimo razlicne oblike fistule. Po vec poizkusih smo se tudi naucili, kako lahko 3D obliko pridobimo s pametnim telefonom v manj kot desetih sekundah. Na zacetku smo vse skeniranje in testiranje razlicnih prototipov preizkušali kar na moji AV fistuli. In ko smo ugotovili »recept«, kako uspešno narediti tisk, ki je nekaj milimetrov vecji od mojih anevrizem, nas je cakal še izziv, kako ta grob, plasticen 3D tisk preobraziti, da bi bil prijeten za nošenje na koži. Podali smo se k testiranju razlicnih kombinacij tkanin, ki so najbolj primerne za stik s kožo ter ji dopustijo, da diha. Sledil je še razvoj aplikacije za pametne telefone, s katero bolnikom omogocimo skeniranje AV fistule in narocanje kar z domacega naslonjaca. Ko smo bili z izdelkom zadovoljni, smo izdelali nekaj zacetnih prototipov, ki smo jih nato tudi dobro leto preizkušali v razlicnih situacijah ter zagotovili optimalen nacin proizvodnje. V casu testiranj je zame postal šcitnik kot zašcitna rokavica. Postal mi je nekaj popolnoma samoumevnega. Ce si nadenem rokavice za vrt, si nadenem tudi šcitnik, ce si nadenem kolesarske, motoristicne ali smucarske rokavice, zakaj si ne bi tudi šcitnika. Preprosto se mi zdi že nelogicno, da šcitim nežno kožo na rokah, AV fistule pa ne. Vendar pa izzivom še ni bilo konec. Ker je Fistula Protekt preventivna zašcita pred poškodbo AV fistule in je namenjena lajšanju življenja dializnih bolnikov, po zakonu sodi v skupino medicinskih pripomockov. Postopek pridobivanja certifikata in vsa dodatna birokracija sta bila za nas še poseben izziv. Pridobivanje vseh potrebnih dokumentov s strani državnih organov po uredbah Evropske Unije je trajalo kar dobro leto dni in je zahtevalo visok financni vložek. Ta certifikat odraža višjo kakovost izdelkov ter varnost za bolnike uporabnike. Ker seveda želimo, da je naš izdelek varen za vsakega bolnika ter kakovostno odraža naše obljube o zašciti pred urezninami in udarci, smo proizvodnjo prilagodili tako, da naše izdelke in materiale periodicno testiramo na udarce in ureznine, dobavljamo materiale s certifikati ISO standardov, izdelke shranjujemo in izdelujemo v posebnem, cistem okolju ter imamo tocno dolocene postopke proizvodnje z nicno toleranco napak. Tako zagotavljamo najboljšo kakovost izdelka, personaliziranega za vsakega bolnika posebej. Izdelki, ki nosijo ime medicinskega pripomocka, se prav zaradi tega locujejo od izdelkov, ki jih lahko kupite v trgovini, preko spleta ali pa ga naredi soseda šivilja. Pred epidemijo smo prototipe šcitnikov že predstavili na nekaterih dogodkih Zveze društev ledvicnih bolnikov Slovenije ter nekaj društvom. Žal pa se je ravno zaradi virusa in pridobivanja certifikata medicinskega pripomocka v zadnjem letu vse skupaj malo zavleklo. Upali smo, da bomo lahko veliko hitreje zaceli dostavljati narejene šcitnike Fistula Protect, vendar nas je epidemija covid-19 dodobra zaustavila na vseh podrocjih. Sedaj lahko z veseljem sporocim, da smo premagali prepreke ter v sodelovanju z razlicnimi zdravniki zaceli dostavljati prve izdelke. >> Plasti, ki sestavljajo šcitnik Fistula Protect. Kako lahko uporabljam takšen šcitnik? Šcitnik je namenjen predvsem uporabi med fizicnimi dejavnostmi. To so športi, pri katerih lahko dobimo udarec v roko, recimo nogomet, košarka, smucanje, plezanje, kolesarjenje, tek ... Uporabljamo ga med opravili in prostocasnimi dejavnostmi, pri katerih je možnost ureznin: delo v delavnici ali na vrtu, obrezovanje drevja, grmicevja, delo v gozdu, varjenje, žaganje, nabiranje gob v gozdu, vožnja z motorjem, igra z majhnimi otroki ali domacimi živalmi ... Pri gledanju televizije in spanju pa nošenje šcitnika ni prevec priporocljivo. Namestitev šcitnika je zelo hitra in preprosta. Šcitnik se samo pravilno orientira, namesti na roko in s pomocjo paskov na ježka zapre. V primeru, da se šcitnik premakne z želene pozicije, ga lahko zelo hitro naravnate nazaj. Pomlad je že tu in vse vec bomo zunaj.Šcitnik je namenjen vsem fizicnim aktivnostim na prostem. Šcitnik je narejen iz materialov, ki so udobni za uporabo in dovolijo koži, da diha. Izdelan je iz treh plasti. Kako s pomocjo aplikacije za pametne telefone narocim šcitnik z domacega naslonjaca? Za lažje narocanje in skeniranje AV fistul smo ustvarili posebno prilagojeno mobilno aplikacijo za pametne telefone. Tako bolnikom olajšamo proces narocanja predvsem v casu karantene, da lahko svojo AV fistulo preprosto skenirajo kar doma. Postopek narocanja je zelo preprost. – Bolnik si preko GooglePlay ali trgovine AppStore naloži brezplacno aplikacijo Fistula Protect. – Aplikacijo odpre ter klikne na gumb »Želim narociti«, kamor vpiše svoje podatke, poštni ter elektronski naslov. – Pripravi si tudi dodatne pripomocke, kot sta meter in kovanec (za en evro ali dva evra), s katerim omogoci preverjanje pravilnih mer njegove AV fistule. – Prosi prijatelja ali družinskega clana, da mu pomaga pri skeniranju roke. (Pri testiranju smo ugotovili, da je snemanje bolnikove fistule natancnejše, ce pri tem pomaga druga oseba.) – Bolnik naj izbere osvetljen prostor, ima dobro internetno povezavo (Wi-Fi ali vsaj 4G) ter sledi navodilom v aplikaciji, kako natancno posneti AV fistulo. Celoten potek skeniranja traja približno pet minut. Ko je skeniranje oddano, obdelamo podatke in v roku nekaj dni pošljemo dializnemu bolniku personaliziran šcitnik Fistula Protect. >> Mobilna aplikacija, s katero si lahko bolnik skenira fistulo kar doma. Vsem bolnikom, ki berete ta navodila in si mislite, da je postopek prevec zapleten ali pa se ne znajdete prevec s pametnim telefonom, priporocamo, da za pomoc prosite svoje bližnje ali pa nas kontaktirate in se bomo dogovorili za termin in prostor skeniranja. Koliko stane in kje lahko pridobim dodatne informacije? Cena personaliziranega šcitnika z DDV je 159 evrov. Vendar smo se odlocili, da prvim 100 slovenskim narocnikom ponudimo šcitnik po akcijski ceni 89 evrov. Cena vkljucuje tudi enoletno garancijo. Za vse dodatne informacije in razna vprašanja smo vam na voljo na številki 031 334 263 (Gal) ter na elektronskem naslovu gal@fistula.pro V Murski Soboti dializnim bolnikom novi prostori >> BESEDILO: vodstvo Splošne bolnišnice Murska Sobota >> FOTOGRAFIJE: Darijan Maric Odsek za dializo murskosoboške bolnišnice je samostojna enota v okviru Internega oddelka. Prvenstveno skrbijo za paciente iz pomurske regije, izvajajo pa tudi dopustniške hemodialize za bolnike iz drugih slovenskih dializnih centrov in tudi za bolnike iz drugih držav ter za bolnike, ki so na rehabilitaciji po operacijah srca in ožilja. Prva hemodializa murskosoboškega dializnega odseka je bila opravljena 8. maja 1979. Zacetek zdravljenja s peritonealno dializo sega v leto 1993. Prva transplantacija bolnice iz pomurskega dializnega centra je bila opravljena leta 1982. Pomanjkljivosti obstojecega stanja Obstojeci prostori so odlocno premajhni in utesnjeni. Postelje so narinjene ena ob drugi, osebje ne more nemoteno dostopati okrog postelje do bolnikov in dializnih aparatov. Zaradi omenjene nenamenske gradnje, improvizacij in urgentnih gradbenih rešitev ni zagotovljena funkcionalnost dializnih prostorov. Križajo se neciste in ciste poti, hodnik na odseku za dializo je hkrati tudi povezava med internim in kirurškim oddelkom, kjer poteka ves transport. Ambulanta za peritonealno dializo je dislocirana. Ni prostora za akutne hemodialize, izolacije, posege, za ambulanto za nefrološke paciente. Izolacije rešujejo tako, da se dializirajo v zadnji izmeni, nato opravijo dezinfekcijo prostora in potem se spet dializirajo negativni pacienti. Zaradi dotrajanosti prostorov oziroma materialov so potrebna nenehna popravila. Prostori so inštalacijsko in klimatsko neustrezni. Odtocne cevi so stare in dotrajane. Elektricna napeljava je ob polnih obremenitvah preobremenjena. Zaradi premajhnega števila dializnih mest se tudi podaljšujejo intervali med dializami, nujni pacienti pa zaradi istega vzroka tudi cakajo na prosta mesta. Vcasih je potrebno celo skrajšati cas posamezne dialize, da se lahko dializo zagotovi vsem bolnikom, ki jo potrebujejo. Zaradi nefunkcionalnih prostorov je tudi otežen nadzor nad bolniki, saj ni dobrega pregleda nad njimi. Tveganje okužb je prav tako vecje zaradi križanja cistih in necistih poti ter neustreznih prostorov. Problematicna je tudi dotrajana oprema. Zaradi dotrajane reverzne osmoze imajo ponavljajoce se kontaminirane vzorce dializne vode. Reverzna osmoza je stara 18 let, razen tega, da je dotrajana, je tudi prešibka. Namen investicije Splošni namen investicije je v Splošni bolnišnici Murska Sobota za prebivalstvo njenega gravitacijskega obmocja izboljšati pogoje za izvajanje in posledicno dostopnost dializne dejavnosti. Konkreten namen investicije je odprava funkcionalne in gradbenotehnicne ter sanitarno-higienske neustreznosti obstojecih prostorov Odseka za dializo Internega oddelka Splošne bolnišnice Murska Sobota ter odprava obstojecega primanjkljaja opreme. Namen obnove in adaptacije obstojecih prostorov je zagotoviti sodobno ureditev vseh prostorov za dializo in pripadajocih spremljajocih in pomožnih prostorov odseka, ki se bodo uporabljali za ambulantne in hospitalizirane bolnike, ki potrebujejo dializo. Cilji investicije Širši cilj investicije je v Splošni bolnišnici Murska Sobota zagotoviti pogoje za izvajanje dializ v obstojecem in v prihodnje tudi v razširjenem oziroma zaradi povecanih potreb narašcajocem obsegu ter s tem izboljšati pogoje prostora in opreme za preprecevanje nevzdržnih cakalnih dob na povezane storitve. Z nacrtovano obnovo in adaptacijo prostorov ter opremo bo omogocena varna in kakovostna obravnava bolnikov. Realizacija investicije, njenega namena in ciljev hkrati pomeni ohranjanje in možnost za povecanje obstojece dejavnosti od 22 na 31 dializnih mest in omogocanje nadaljnjega razvoja dializne dejavnosti v Splošni bolnišnici Murska Sobota. Predvideni rezultati izvedbe investicije Predvideni rezultati investicije so ohranitev, izboljšanje in povecanje zmogljivosti za izvajanje dializne dejavnosti v Splošni bolnišnici Murska Sobota, zagotovitev pogojev za ohranitev obstojecega obsega in naravno narašcanje obsega dializ, za nadaljnjo rast kakovosti in uspešnost teh postopkov v akutni bolnišnicni in ambulantni obravnavi bolnikov, prispevek k nadaljnjemu izboljšanju kakovosti in varnosti zdravstvene oskrbe v Splošni bolnišnici Murska Sobota ter izboljšanje privlacnih dejavnikov Pomurske statisticne regije na podrocju turizma z vidika gostov, ki potrebujejo dialize. Predvideni rezultati so torej zdravstvene koristi, ki se bodo odrazile kot izboljšana dostopnost do dializnih storitev in kot posledicni zdravstveni dobitki, ki jih bodo deležni zlasti bolniki iz pomurske zdravstvene regije. Ocena predvidene adaptacije znaša približno tri milijone evrov, kjer bo Ministrstvo za zdravje zgotovilo 90 odstotkov, 10 odstotkov pa bolnišnica. >> Prostori dializnega centra v Splošni bolnišnici Murska Sobota. >> Sveže pripravljene postelje za dializne bolnike. Vzorno sodelovanje v casu epidemije >> BESEDILO: Alenka, Iris, Andreja in Karin, sestre na dializnem oddelku Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca Nova Gorica V casu epidemije ob upoštevanju vseh navodil in priporocil stroke za zajezitev in omejitev širjenja okužbe s covidom-19 se je v našem dializnem centru dogajalo veliko stvari na razlicnih podrocjih. Opravljali smo preddializne individualne edukacije in prehranska svetovanja, izvajali priprave na transplantacije in pripravljali paciente na zdravljenje s hemodializo in peritonealno dializo. Društvo ledvicnih bolnikov severnoprimorske regije je v spomladanskem in jesenskem casu skrbelo, da so bili bolniki zašciteni z maskami in oskrbljeni z Nepro napitki in vitamini. Dializni oddelek je v prvem in drugem valu epidemije za bolnike pripravil pisna navodila za obvladovanje epidemije s covidom-19. Bolniki so bili disciplinirani in so navodila osebja bolnišnice upoštevali, da se okužbe niso prenašale. V našem centru smo imeli možnost zdravljenja bolnikov, okuženih s covidom-19 in bolnikov s sumom na covid-19, loceno od ostalih bolnikov. To smo izvajali v prostoru za izolacijo, do katerega smo dostopali po drugem vhodu, loceno od drugih. Pred novim letom pa je v imenu Društva ledvicnih bolnikov severnoprimorske regije bolnike obiskal Božicek in jim prinesel v tem casu prepotrebne maske in nekaj priboljškov za popestritev praznikov. Opravljali smo individualne preddializne edukacije, katerih se je udeležilo 16 pacientov in pet njihovih svojcev. Skupinske preddializne edukacije so v letu 2020 žal odpadle, zaceli jih bomo izvajati takoj, ko se bodo sprostili epidemiološki ukrepi. Sproti smo izobraževali nove paciente, ki so prišli na zdravljenje s hemodializo in bolnike, ki so prišli na zdravljenje s peritonealno dializo. Dvajsetim bolnikom je bila skonstruirana arteriovenska fistula, od tega šestim bolnikom v preddializnem obdobju. Šestim bolnikom smo vstavili peritonealni kateter in zaceli izvajati edukacije o CAPD in APD. Eni bolnici smo že akutno zaceli izvajati peritonealno dializo. Educirali smo tudi svojce bolnikov. V lanskem letu smo na podrocju prehrane opravili kar nekaj individualnih obravnav pri naših bolnikih. Predvsem smo obravnavali povišane vrednosti kalija in fosforja v krvnem serumu. Po prehranski obravnavi z izpolnjenimi prehranskimi dnevniki in individualnim pogovorom, smo pridobili vpogled v bolnikov nacin prehranjevanja in izbire posameznih živil. Z ustreznim svetovanjem smo imeli že ob neslednji kontroli elektrolitov normalne vrednosti, seveda pri tistih bolnikih, ki so upoštevali naša priporocila. Drugi pa so potrebovali ponovne edukacije. Spremembe v prehranjevanju bolnikov niso enostavne in so dolgotrajne, veliko casa je namrec potrebno, da to postane obicajna prehrana posameznika, nekaterim teh sprememb nikoli ne uspe sprejeti. Pri vsakokratni kontroli krvnih izvidov medicinske sestre skupaj z bolnikom ocenjujemo dosežene vrednosti kalija in fosforja. Zelo se potrudimo, da v našem dializnem centru s procesno metodo dela obravnavamo vsakega bolnika, ga individualno ocenimo in s tem skušamo prepreciti beljakovinsko in energijsko podhranjenost. Pri oceni albuminov v serumu, kot enem izmed osnovnih kazalnikov nedohranjenosti, smo opažali nekoliko slabše rezultate, za katere smo iskali vzroke v starostni strukturi in skupku obolenj pri posameznem bolniku. Tem bolnikom smo ustrezno uvedli v prehrano še visoko-beljakovinske dodatke, s katerimi smo uspešno vplivali na dvig albuminov v serumu. Vsem bolnikom, ki so potrebovali te napitke, jih je doniralo Društvo ledvicnih bolnikov severnoprimorske regije. Na žalost smo zaradi epidemioloških razmer imeli nekoliko manj preddializnih prehranskih svetovanj kot prejšnja leta. Tista, katera smo opravili, so bila individualna. Zaradi dane situacije smo izvedli nekaj preddializnih edukacij tudi telefonsko. Žal v lanskem letu nismo uspeli izvesti skupinskega srecanja, ki ga pripravimo skupaj z Društvom ledvicnih bolnikov severnoprimorske regije, s katerim bi bolnikom podali ustrezna znanja, bolniki pa bi z nami delili svoje izkušnje. Upajmo, da nam v tem letu uspe izvesti vsaj eno tako srecanje. Leta 2020 je bilo z našega oddelka transplantiranih pet pacientov, ki so bili na listi povprecno do dve leti. Eden je bil v preddializnem obdobju in ni potreboval dializnega zdravljenja, dva pa sta se zdravila s CAPD metodo - eden od njiju se je pri nas zdravil eno leto, drugi pa pet. Dvema pacientoma so poleg ledvic transplantirali še en organ – enemu jetra, drugemu pa trebušno slinavko. Tudi v letu 2020 smo ozavešcali otroke po šolah in vrtcih v okviru programa Otroci, varujte svoje ledvicke. Izvedli smo pet predavanj v šolah, v eno šolo pa smo posredovali posnetek predavanja za 4. razrede, da so si ga otroci lahko ogledali, ko so bile šole zaradi epidemije zaprte. Skupno je naše predavanje poslušalo 160 otrok. Tudi letos zacenjamo s predavanji od marca do junija v dogovoru s šolami. V vrtce smo razdelili pobarvanke na temo Pika Nogavicka varuje svoje ledvicke, otroci pa so se o varovanju ledvic pogovorili z vzgojiteljicami. Ceprav je bilo leto 2020 drugacno od prejšnjih, nas veseli, da smo kljub vsem omejitvam in ukrepom uspeli nadaljevati poslanstvo našega društva. Z optimizmom zremo v prihodnost. Bodite zdravi! DLB Celje: Olga Tilinger praznuje deset let dialize >> BESEDILO: Irena Zorko >> FOTOGRAFIJE: OptimaMed Vojnik Sredi januarja, natancneje 10. 1. 2021, je naša pacientka gospa Olga Tilinger praznovala deset let nadomestnega zdravljenja s hemodializo v dializnem centru OptimaMed v Vojniku. Vedno dobre volje in nasmejana gospa, prihaja na dializo trikrat tedensko. Sama pove, da zelo rada prihaja k nam in se tako med dializo kot tudi po njej pocuti dobro. Ekipa OptimaMed Vojnik je gospe Tilinger pripravila sladko presenecenje. Ta dan je bilo pri nas veselo! Vsi smo se posladkali s torto in se poveselili, pri tem pa upoštevali vse ukrepe za preprecevanje širjenja okužb. Po prostorih dializnega centra so odzvanjali dobra volja, pesem in smeh, kar je v tem korona casu še kako potrebno in zaželeno, kot so sami dejali naši spoštovani pacienti. Kolektiv OptimaMed dializnega centra v Vojniku želi gospe Tilinger še na mnoga zdrava leta! >> Zdravnik prof. Ekart Robert, dr. med, spec. int. med. in nefrologije; direktorica dializnega centra OptimaMed Vojnik ga. Breda Božnik; pacientka ga. Olga Tilinger; glavna sestra dializnega centra OptimaMed Zorko Irena, DMS in dializni sestri: Žurej Tatjana ter Tamara Brodaric. DLB Ljubljana: Korona leto >> BESEDILO: Stojana Vrhovec Leto 2020 je bilo res cudno leto. Koronavirus je vse spremenil in vsi nacrti Društva ledvicnih bolnikov Ljubljana so padli v vodo. Ni bilo spomladanskega izleta, ni bilo vseslovenskega srecanja, ni bilo piknika na ovinku, nismo mogli za en teden oktobra na morje in odpadlo je še marsikaj. Na Zvezi društev ledvicnih bolnikov Slovenije upamo, da bo že letos junija bolje, ker bo vecina že cepljena proti temu novemu virusu, a treba bo pocakati. Šele maja bomo morda vedeli, kako in kaj. Šele takrat bo možno izvesti tudi skupšcine društev in zveze. V našem društvu smo konec januarja razposlali položnice za clanarino za tekoce leto. Ob tem bi želela opozoriti, da vemo o naših clanih samo toliko, kolikor nam sami zaupajo. Tako se je nekaj položnic vrnilo z neznanih naslovov, ker našega clana na tem naslovu ni vec. Zato želim spomniti, da vsa leta prosimo, da nam sporocite vse spremembe naslovov in to najbolje pisno. Vrnilo se je tudi nekaj elektronskih pošiljk, zato tudi prosimo, da sporocite nove elektronske naslove, ce želite dobivati tudi ta sporocila. Zelo prijetno je, ce na elektronsko pošto tudi odgovorite. Seveda je nekaj clanov sporocilo, da ne želijo biti vec clani. Žal nam je za vsak izstop, a temu se ni mogoce izogniti. Že veckrat pa sem napisala, da kar zveza ali društvo v imenu svojih clanov doseže (pred leti prevoz za vse bolnike brez doplacila na dializo in nazaj domov), velja tako za clane kot neclane. So pa takšne in podobne pobude bolj ucinkovite, ce jih podpira vec clanov. Danes si je potrebno vse, tudi najmanjšo pravico, priboriti in posameznik je pri tem nemocen. Moc nam daje samo množicnost, tudi samo pasivno clanstvo v društvu in s tem v zvezi. Tudi pasivni clani lahko pripomorejo, da smo številcni in da lahko Zveza društev ledvicnih bolnikov Slovenije s pomocjo društev za vse svoje clane in tudi tiste, ki to niso, so pa ledvicni bolniki, doseže bistveno vec. Opozorila bi tudi, da lahko posameznik zaprosi za brezplacno clanstvo, ce je njegov gmotni položaj slab in vsi, ki se preselijo v domove starejših obcanov ne placajo clanarine, samo sporociti morajo, kje so, da jim pošljemo revijo Ledvica na pravi naslov. V društvu del sredstev namenimo tudi za socialno pomoc in nekaj za morebitno doplacilo zdravstvenih storitev ali zdravil. Tega denarja ni prav veliko, a od casa do casa lahko komu pomagamo iz najhujše stiske. Prispevamo pa tudi pri nabavi zdravil, za katera se zahteva doplacilo. Pomagamo pri placilu dopustovanja in predvsem pri organizaciji dialize v drugem kraju. Tako tudi letos oktobra nacrtujemo tedenski oddih v Opatiji, ki se ga lahko udeležijo tudi dializni bolniki, ker organiziramo dializo v bližnjem dializnem centru. Razpisa letos maja ne bo, ker ne vemo, kakšna bo situacija jeseni in tako obrocno odplacevanje ne bo mogoce. Za to pa priporocamo vsem, ki bi se želeli tega udeležiti, da dajo nekaj sredstev za ta namen v posebno kuverto, ker bo potrebno udeležbo v celoti placati pred odhodom. O tem bomo obvešcali konec avgusta, ko upamo, da bo situacija že kolikor toliko jasna. Torej cakamo na umiritev razmer, da se ponovno srecamo, vse naše in tudi vse ostale clane društev lepo pozdravljamo v upanju, da se spet srecamo na vseslovenskem srecanju, ki je lani odpadlo. Morda ga bo letos potrebno prestaviti na september. DLB severnoprimorske regije: Poletno druženje v naravi >> BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: Monika Bitežnik Ceprav je bilo lansko leto okrnjeno število naših druženj, poleti uspeli izpeljati naše druženje v naravi. Prijetno smo v Društvu ledvicnih bolnikov severnoprimorske regije hladne julijske nedelje smo se odpravili na pot proti Golakom. Ob desetih smo se ustavili na Predmeji pri spomeniku materi Gorjanki. Ker na planoti ni bilo izvira ciste pitne vode, pod robom pa je znamenita Skukova voda, so jo s škafi hodili iskat Gorjani – predvsem gorjanske ženske, katerim je posvecen ta spomenik. Pri pocitku smo si privošcili malico in kavo ter uživali ob cudovitem razgledu po Vipavski dolini. Nato smo spet sedli v avtomobile in se odpeljali do parkirišca pri Iztokovi koci pod Golaki (1260 m). Nekateri clani so se od koce povzpeli na Mali Golak (1495 m), ki je najvišji vrh gorovja Golaki in Trnovskega gozda in tudi najvišja tocka v obcini Ajdovšcina. Tisti, za katere je bila pot prezahtevna, pa so pocakali pri koci in se tam sprehodili. Cas sta nam krajšala clana z igranjem na harmoniko in kitaro. Po dobri uri hoje so clani, ki so se povzpeli, prispeli na vrh Malega Golaka. Jutro je bilo megleno in tako ni bilo tako lepega razgleda, kot bi ga pricakovali na lep jasen dan, ko bi lahko videli vse do morja. Vseeno smo z veseljem opazovali okoliško hribovje, tudi megle je bilo vedno manj. Golaki so skupaj z bližnjo Smrekovo drago, kjer je znamenito mrazišce s toplotnim in rastlinskim obratom, razglašeni za naravni rezervat. Na druženju se nas je zbralo 30 clanov, Mali Golak pa sta osvojili tudi dve najmlajši clanici našega društva. Ko smo se vsi zbrali na vrhu in se naužili lepega razgleda in svežega zraka, smo krenili spet proti koci, kjer smo se odpravili na domace kosilo. Ko smo se ob dobri hrani okrepcali in prijetno poklepetali, smo se polni novih vtisov vrnili proti domu. Vsi upamo, da se bomo lahko v prihodnje spet varno družili, saj so za naše bolnike socialni stiki zelo pomembni za njihovo zdravje in dobro pocutje. >> Krajšanje casa ob poslušanju harmonike in kitare. Sveti Jurij na Ljubljanskem gradu >> BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: Mojca Topic, bolnišnicna uciteljica Osnovne šole Ledina, bolnišnicni šolski oddelki, Pediatricna klinika, Klinicni oddelek za nefrologijo, Ljubljana Zgodba ucenca Jana iz bolnišnicne šole v Ljubljani Ste vedeli, da je Jurij premagal zmaja? Ja, res. Bil je rimski vojak in vitez na belem konju iz Kapadokije. Pozneje je postal svetnik in zavetnik številnih mest po Evropi ter seveda tudi v Sloveniji. Je zavetnik Ljubljane, Pirana in Ptuja. Po njem se imenujejo celo kraji Sveti Jurij ob Šcavnici, Šentjurij, Šencur … Grajska kapela na Ljubljanskem gradu je posvecena prav njemu. In v njej je tudi freska. Upodobitev svetega Jurija spada med enega najpogostejših motivov v kršcanstvu. Simbolizira pa prebujanje narave, prihod necesa lepega in upanje. In prav tega si v tem decembru želimo tudi mi, lepših casov. Premagajmo zmaja! Ucenec Jan je na svetega Jurija naletel ob ucenju anglešcine, saj je prebral legendo o njem. Zgodba ga je tako ocarala, da je napisal obnovo v angleškem jeziku, nato pa jo je prevedel še v slovenšcino. Jurij in zmaj Jurij je bil vitez na belem konju, ki je imel veliko dogodivšcin. Potoval je po svetu. Slišal je, da zlobni in strašni zmaj napada neko vasico. Vašcani so zmaju dali vso svojo hrano, vse živali, zlato in dragulje. Ampak zmaj je vas še vedno napadal. Potem mu je kralj ponudil svojo hcer, princeso. Ko je Jurij to slišal, je zmaja ubil. Rešil je princeso in vas. Vsi vašcani so bili srecni in Jurij je postal slaven po vsej Evropi. Zelo zanimiva legenda, mar ne? Jana je tako ocarala, da se je Jurija, ki je premagal zmaja, odlocil upodobiti tudi sam. Mojstrsko, mar ne? Zasoljeno, ki je dovoljeno >> BESEDILOT: Milan Fridauer - Fredi >> KARIKATURA: Aljana Primožic Fridauer >> Spoceli so jo v epruveti, izgleda pa, kot bi prišla iz kozarca za kisle kumarice. >> Mokre sanje stoletnika – suhe plenice. >> Nisem filozof, a vsaj desetkrat na dan izvem, da žena ve, da nic ne vem. >> V kapitalizmu mora muha enodnevnica ob koncu dneva še na nocni šiht. >> Najprej štalca, potem kravca, na koncu pa pohlevnost. >> Vedno, ko se cedita med in mleko, me pustijo na cedilu. >> Osebno lahko v nogavicah hranim samo švic. >> Prva misel v bolnici, ko sem se zbudil: »Tovornjakar je ocitno prezrl, da imam naloženo aplikacijo „Ostani zdrav“«. >> Nekateri vozniki nimajo v glavi niti rezervnega kolešcka. >> Zadnja kriza je neverjetno izboljšala znacaj Slovencev. Skoraj nihce vec sosedu ne privošci, da bi mu korona crknila. Sestavil Edi Klasinc Meso­jeda rastlina Malajska blaznost Ovratna ruta Vas v obcini Škofja Loka Kavcukov mlecni sok Armenska sveta gora Strgaca, rašpa Izdelovalec omar Socivje Slovenski igralec (Bogomir) Ovalnost Nadležne rastline Viden krajši tekst Posred­nica, agentinja Stara hazardna igra Igralka (Vera) Sidro, kotva Tanka kožica, membrana Gr. nog. klub Noetova barka Ondrej Nepela Mesto v Italiji Lastnost blagega cloveka Debelejši karton Uradni spis Pogumen clovek Naš novinar (Miloš) Avtor, kreator Slovenski ekonomist (Rasto) Šiljenje svincnika Novinarka (Alenka) Sistem, skupek, sklop Verski pouk Naborek Tine Lisjak Pesnik (Marko) Špranja Natrij Razumen Kaplja, delec Grški pesnik Aratos Poljska cvetlica Okrasno drevo Nevestina oprema Skorjast led Luka Turku (Šved.) Osel (posmeh) Pisatelj (Janko) Rimski cesar (Mark Avrelij) Arthur (krajše) Astor, Asto Srbska igralka Djuricin Prostor za race Galij Snov, ki povzroca alergijo Zid Ribiška jadrnica Naziv za medveda, tacman Semena modrosti Misli svetovnih modrecev vseh casov nam lahko tudi dandanes lajšajo obcutke nelagodja. 14. Dalaj Lama, Tenin Gyatso (rojen 1935) duhovni vodja tibetanskega naroda in dobitnik Nobelove nagrade za mir: >> Vecja, kot je moc socutja, ki ga cutiš do drugih, bolj pogumen postaneš.« >> Seveda je zelo težko doseci svetovno razširjeno gibanje za duševni mir, vendar je to naša edina alternativa.« >> Naš tempelj so naši možgani in srce; naša filozofija je dobrohotnost.« Hafiz, Mohammed Shams od-Din (1325?-1389?) perzijski pesnik, sufi: >> Dragi, pazite se majhnih bogov, ki jih ustvarijo prestrašeni ljudje, da si prinesejo anesteticno olajšanje žalostnih dni.« >> Posadi tako, da bo tvoje lastno srce zraslo. Ljubi tako, da bo Bog pomislil: 'Imam sorodnika v tem telesu. To dušo bi moral zaceti vabiti k sebi na kavico.' Poj, ker je to hrana, ki jo naš prestradani svet potrebuje. Smej se, ker je to najcistejši zvok.« V skladu z zakonom o društvih, zakonom o varovanju osebnih podatkov, pravili društva ledvicnih bolnikov in statuta Zveze društev ledvicnih bolnikov Slovenije (ZDLBS) izpolni in podpiše pristopno izjavo vsak clan društva. PRISTOPNA IZJAVA ZA NOVE CLANE DRUŠTVA LEDVICNIH BOLNIKOV _(vpišite društvo) Ime: ................................................................................................... Priimek: ................................................................................................... Naslov: ................................................................................................................................................................................................................. Poštna številka: ................................................................... Kraj: ....................................................................................................................... Datum rojstva: ......................................... Spol: M Ž Telefon: ............................................... GSM: ............................................Elektronski naslov: ........................................................................ SEM (obkrožite ustrezno številko, pri otrocih obkrožite dve številki): 1. na hemodializi 2. po transplantaciji ledvice 3. na peritonealni dializi (CAPD) 4. ledvicni bolnik 5. družinski clan 6. podporni clan 7. otrok (starost) 8. zdravstveno osebje 9. drugo NAZIV ZDRAVSTVENE USTANOVE: Kraj in datum: Lastnorocni podpis: Podpis zakonitega zastopnika za osebo mlajšo od 15 leta Cilj obdelave osebnih podatkov je zagotavljanje clanskih pravic in obveznosti, zavarovanje clanov, obvešcanje clanov ter vodenje evidenc v zvezi s clanstvom in aktivnostmi clana v društvu in ZDLBS. • S podpisom sprejemam pravice in obveznosti, ki izhajajo iz društvenih pravil in statuta ZDLBS. • Osebni podatki se z mojo privolitvijo zbirajo in hranijo v društveni in tudi centralni evidenci ZDLBS v skladu s 1. odstavkom 10. clena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) clen. • S podpisom dovoljujem hrambo in obdelavo "osebnih podatkov" v evidenci clanov društva, posredovanje tle-teh podatkov ZDLBS pri izvajanju rizicnih clanskih ak­tivnosti (npr.: izleti, športna tekmovanja, projekti …). • Dovoljujem tudi javno objavljanje slikovnega, video in zvocnega materiala, ki prikazuje dejavnost društva in vsebuje moje posnetke. DA NE • Društvo pa se obvezuje, da bo varovalo osebne podatke fizicnih oseb v skladu s 24. in 25. clenom Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) • Narocam se na društveno obvešcanje o programu dela ter aktivnostih društva in hkrati dovoljujem, da me društvo o tem obvešca na moje kontakte oziroma preko poverjenikov. DA NE • Od osebnega društvenega obvešcanja se lahko kadarkoli pisno odjavim na sedežu društva, pisno na naslov ali po e-pošti.