270. številka. Ljubljana, soboto 26. novembra. XIV, iHo, 1881.
SLOVENSKI NAROD.
l/.kaja vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznikih, ter velja p o pošti prejemati za av»tro-o»eisi c d r/. r !■■ ,;i celo leto 16 gh, M p>>! leta 8 gL, ta četrt leta 4 gl. — Za Ljubljana brez pošiljanja aa doni za celo leto lli jrUL /a četrt leta 3 ^ld. 30 kr., za rn me-ee l jjld. 10 kr. Z« pofttlJAnJfl HM •lom se računa 10 kr. za mese-, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje d e I e 1 e toliko več, kolikor poštnina iznaša. - Ste gospode nčitolje na ljudskih Šolah in ta dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 tfld. 50 kr., po poŠti prejeman za četrt, leta 8 #old. — Za oznani It se plačajo od četiristopne petit-Trste ti kr., če se oznanilo enkrat tiska, B kr.. it M dvakrat," in 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi Daj se izvole frankirati. — Rokopisi te ne ▼racajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši „glodališka stolna". Oprav ništvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t.j. administrativne stvari, je t „Narodnoj  tiskarni" v Kolmanovej tiifti.
konsumnem društvu, kakeršne tovarničarji navadno snujejo, pustiti o<l tega zaslužka gospodarju tudi še poseben dobiček.
Korist mogel bi naš narod imeti od velike obrtni je le takrat, ako bi pri njej no igral le pasivne, temveč tudi aktivno rolo. Ne imel bi le za svoje delo dobivati borno plačilo tovarniškega delavca, ampak kapital njegov imel bi biti engažiran, ter mu donašati oni dobiček, katerega sedaj iz njegovega dela dobivajo tuji fabrikantje. .
Dobička, katerega daje velika obrtuija, naj bi ne bil deležen le jeden človek, ampak deležnih naj bi ga bilo po več I j udi j.
In to se da doseči z ustanovljanjem tovarn na delnice.
Naša domovina je za razne obrtnije jako pripravna. Razen narodnih naših obrtnij, namreč slamnikarstva — katero je pa žal! prešlo liže v tuje roke — ter pletenja jer-basov in košaric v kamniškem iu „suho rob t" v ribniškem okraji, moglo bi se povzdigniti f u ž i n a r s t v o , za kar imamo posebno mnogo in ugodnih vodnih močij, ter fabrika e i j a t? 1 a d k o rj a.
Ta poslednja obrtnija zdi se nam za nad narod posebne važuosti, kajti poleg tega, da je naša zemlja po nekaterih krajih Štajarskega, Gorenjskega in celo Notranjskega za sajenje sladkorne pese jako pripravna, je sladkor tudi blago, ki se bode vedno potrebovalo.
Naše kmetovalce bilo bi torej treba poučavati o važnosti združevanja za indu^trijalna podjetja, ter jim razlagati, kake koristi bi jim iz njih nastale, ne samo s tem, ker bi imeli delež pri dobičku, katerega obrtnija daje, ampak tudi s tem, ker bi v tovarnah njihova časi preobilna družina našla dela, katerega bi se tem radostneje lotila v zavesti, da ne po-
sluje samo za dneven zaslužek, temveč, da bode imeli tudi dele?, pri celem poslovanji.
Da kapitala pri nas ne manjka, to dokazujejo uloge v hranilnicah, treba je v narodu zbuditi le podjetnega duha, in to storiti bi ne bilo Uko težavno, kakor se pri nas, žal! le prerado misli.
In kako si mi izvršitev te sadeče mislimo, povedali bodemo v prihodnjem in poslednjem članku. —r.
Pirkerjev zagovornik.
V zadnjem „Wochenblattu" čitali smo korespondenco iz Kočevja (V!) — risum tene-atifl amici! — v katerej neki Pirkerjev prijatelj poskuša tega kočevskega pedagoga oprati, pa tako slabo, da ga je še bolj v blato potlačil. — Kako je to, da je kočevskemu (V) korespondentu še le zdaj, šest mesecev po skandaloznoj aferi, v glavo palo, zagovarjati svojega prijatelja? — To je čisto razvidno. Prijatelj njegov in cela psevdolibentltia. klika sprevidi, da je Pirker nemogoč na Kranjskem postal in tako tudi cela njegova garda. Zaradi tega se potrudijo vsi njegovi bratje, da bi ga kolikor mogoče Čisto opranega spi vili s Kranjskega.
Kako pa je KoČevarjem Pirkerjeva afera dopala, o tem naj govori pošteno, priprosto ljudstvo kočevsko, ki še nij popačeno od paevdoliberalnih in brezvernih nazorov, kate remu je na tem ležeče, da se njegovi otroci izrejajo na versko-moialnej podlagi; na to naj se obrne trni i slavna vlada, ono bode povedalo, kako je bilo razburjeno vsled te afere in da se še zdaj nij potolažilo. Tega ne bode pozabil priprosti Kočevar, kako si je upal nadzornik v pričo šolske mladine tako nesramno izraziti se o nedolžnih  otročičih       saj  otrok  nij tega
Ganimo se!
x.
Utegnilo bi se nam očitati, da govorimo na korist velikej obrtniji ravno sedaj, ko se mali obrtniki posvetujejo, kako bi se jim bilo mogoče v konkurenciji z njo ubraniti pretečega jim propada. A izogniti se temu nijsmo mogli, kajti dandenes, ko nam sopar nadomestuje večino delavnih močij, ne da se velika obrtnija s kakerSnim koli radomontadomi spraviti s sveta. Sicer pa tu ne mislimo obrtnij ali bolje rečeno rokodelstev, katera nas preskrbujejo z izdelki, ki so nam potrebni za vsakdanje življenje, in katerim res želimo pomoči po legislatoričnej poti, temveč mi imamo v mislih obrtuijO; katera producira za izvoz. In le zato smo v poslednjem članku priporočali Ribničanom reorganizacijo njihove obrtnije, ako nečejo, da jih prej ali slej zadene jednaka usoda kakor mengiško-domžalskc slamnikarje.
Velika obrtnija je tudi mogočen faktor glede blagostanja držav in narodov, zato si vse države prizadevajo obrtniško produkcijo z ugodnimi postavami in različnimi olajšavami povzdigniti, mej tem, ko mora na drugej strani biti njihova skrb s podpiranjem in patronizi-ranjem trgovine skrbeti za zadostni izvoz teh izdelkov.
Mi, katerim je najprej pred očmi korist in blagor našega naroda, ne moremo se principijelno izreči za prijatelje vsakeršnemu napredku velike trgovine po uajej domovini, kajti v slučajih, kadar se mej nami naseljujejo tujci ter zidajo tovarne, ima od njih korist pač dotična dežela, nikakor pa naš narod. Njemu so mnogokrat take tovarne celo na kvar, kajti prosti naš mož mora za borno plačilo najboljše svoje moči posvetiti tujcu, razen tega pa pri
Kara Džigit.
Povest srednjeazijatskih nomadov. — Rusko spisal N. N. K a r a z i n a.
Pesen peta.
(Konec.)
Pred njimi travnik se zelen razširja, na travniku tam daleč stoji mlaj, obvešeu s pi-Banimi robci, po travniku jezdijo džigiti praznični, spodbadajo konjiče, dražijo drug dru-zega z besedo ostro, ter se merijo s pogledi.
Denes z dekleti v „Kiz BirrP' igrajo ter se radujejo, a jutri morda pojdejo k očetom, izprosit hčer v zakon.
Uzun Čaš ostala denes je doma. Smejati se nij mogla; z junaštvom Bvojim mladeniče sramotiti neče . . . Naj se jedenkrat nagonijo ter s sebi ravnimi se nabore!
Preide ura, druga .... Solncena poludne
dviga se ... . Uže so se konji spenili in d/i giti se spehali!
Najedenkrat s stepe VPter je popihal, veter mrzel, kakor po zimi, ko vije mehki snežni prah s seboj .... A kaki Čudež se je zgodil? ....
Pri mlaji črni konj prokletega stoji, na konji sedi „samw; pripognil se je v sedlu, uprl s pravo roko se ob bok, ter zlobno jel zabavljati junakom našim.
No, vi ste mi junaci — zajci kocorepi! Dekleta našli ste po sebi — za koze molzti, a še teh ne morete ugnati! . . . Čujem, da pri vas je tu jezdarka, ki jo hvalijo vsi jeziki. Kje je denes tista nepremagljiva? Kaj se je skrila? . . . Čemu se ne pokaže? Saj bi človek jo pogledal rad!
Tako govoril je Kara-džig't, se hrohotal, po sedlu gugal in priklanjal; s svojimi očmi se uprl je naravnost na kibitko, kjer je se-
dela Uzun-Čnš in se, gledoč ni Igre, razveseljevala.
Uzun-ČaJ je pobledela. ognjem gtievi.iin so oči jej zažarele, zaškripali beli, gladki so zobje;   krvave kaplje so pa ustnih izstopile.
Ne slušaj „njega", šepeče narod jej v uho — njegov nečisti govor ne bode te omadeževal, ne osramotil in oblatil . . . Potrpi, pusti, naj v voljo božjo se nazmerja!
— Kaj V ... ona molči, se ne oglasi? začuje z nova črnega se glas . . . Tedaj je res, da slava njena je lažniva, puhla! A zdaj, ko pravi prišel je junak, mej noge stiska rep, kakor na paši pes, ko čuje volka, — doma se skriva!
Vstala s tepiha je Uzun-ČaŠ, se vzravnala .... Ded stari, lian Ablaj stopi jej nasproti.
Jaz ne dovoljujem! dejal je, kaj vender draga vnučica ti pride v glavo?   Ne sme5 se
Bim čisto nič zakrivil, da je bolj slabe glave, kakor duševni velikan Pirker, še menj pa, da se mu inteligenca uže na čelu ne bere, kakor g. nadzorniku. — In kaj tacega se upa list „Wochenblatttt zagovarjati! Taka reč rau je malenkost! Da, za kakega navadnega človeka, kakor jih imenujemo: „ho-mines minoruin gentium", bila bi to navadna reč in nikdo bi se nad tem ne s p o d t i k a 1, a za „ šolskega nadzornika", ki ima sveti nalog, vsem učiteljem, zlasti pa ljudstvu in šolske j mladini, z najlepšimi vzgledi svetiti, pa nikakor ne; to mora nam priznati vsakdo, naj bo še tako naj i ven človek. Mi bi le vprašali, kaj bi P. napravil s takim učiteljem — se ve da ne s svojim privržencem — ako bi o njem kaj jednacega čul; mi smo si svesti, da bi ga ne pognal samo v deveto deželo, ampak dal bi mu sttmte pede „consilium abeumii". Kaj se je za to najvši-jemu učitelju, „glavi celega učiteljstva", zgodilo, to nam je zali bog predobro znano.
V jednej zadnjih številk „Slovenca" smo brali, da je vsake reči jedenkrat konec. Do zdaj se to še nij zgodilo. Znabiti se pa to ne more zgoditi zaradi zaslug, ki si jih je pridobil ta gospod na šolskem polji za vso kranjsko deželo — in te so V Prva in največja zasluga je ta, ki si jo je pridobil b tem, da se je po njegovem prizadevanji vzela vsem krajnim šolskim svetom še ta pravica, katero so imeli do leta 1878. pri šoli, da njih predlogi pri nastavljanji učiteljev nij majo j veljave pri deželnem šolskem svetu, ako nijso po volji Pirkerjevej.
Druga zasluga je ta, da je razburil vsled političnih razporov učitelje mej seboj, mej uči-teljstvom in duhovščino pa napravil prepad, ki se ne bo dal tako hitro zasuti. Tretja zasluga je ta, da je učinil pred dvema letoma celo preseljevanje učiteljev od jednega kraja do druzega, in zakaj? to si misli vsak lehko! In ako je kdo vprašal te učitelje, zakaj so premeščeni, nijso mu vedeli povedati druzega uzroka, kakor tega : „aus dienstesrlicksichten". Tacih in jednaeih zaslug bi se dalo še veliko našteti, ker so pa uže vse tako znane, da se o njih povsodi govori, ne bomo ž njimi svojih čitateljev nadlegovali.
O lepili naukih pa in o svetih, ki jih je dajal v pedagogičnem in didaktičnem oziru pri raznih priložnostih učiteljem, ne govorimo denes. „AVoL'hcnbliittovemu" korespondentu bi le to svetovali, da naj svoj prosti čas za kaj druzega porabi, kakor za tako izvrstno zagovarja-
nje človeka, ki je po celej deželi tako dobro znan, kakor .... denar. Aliquis.
Politični razgled.
Motrttiil«* «l«»ž«le.
V Ljubljani 25. novembra.
Razmere mej raznimi strankami v državnem zboru so Še vedno iste. Res, da je v sedanjem času zopet pristopilo zjedinje-nej levici nekaj mož, o katerih je bilo pa uže prej gotovo, da pristopijo, ker so bili prej najbolj strastni privrženci ustavoverne stranke. — Da Tirolci nijso izstopili iz Ho-hemvartovega kluba in da je središčni klub izjavil, da hoče še ostati v živej zvezi s IIo-henwartovim klubom, to je jako neprijetno zadelo zjedinjeno levico, kajti gospodje levičarji so uže mislili, da bodo v kalnej vodi lehko lovili zlate ribice, ali pa še celo kak mmistersk portfelj. Le tirolska poslanca Zallinger in Di pauli sta pristopila središčnemu klubu; ta dva poslanca pa sta pri lazpravah o hišnem davku uže prej izstopila iz Hohenvvartovega kluba in v slednjem času nijsta bila uda nobenemu klubu. — Piše se, da Lienbacherjev predlog o šolah, katerega jako navdušeno naprej tišči središčni klub, kmalu pride na dnevni red. — „N. Fr. Pr." hoče vedeti o ne-kej spremembi v minist,erstvu. Ona piše: „V poslanskih krogih se čuje, da gre Taafle jev kabinet zopetnej metamorfozi nasproti. Položaj barona Conrada je vsled postopanja središčnega kluba in pravne stranke vedno bolj težaven Z baronom Couradom se bode baje tudi sekcijski šef Fidler izločil iz ministerstva. Ob jednem, ko se nastavi nov naučni minister, imenovan bode dr. Pražak definitivno justičnim ministrom in kabinet se bode pomnožil z novim češkim ministrom." Koliko je na tej sled-njej novici resnice, ne vemo.
Mnogo so pisali o novoimenovanem ministru grofu Kalnok yu domači listi in zdaj prinašajo tudi vnanji sodbo o njem. „Journal des Debats" pravi, da si bode lehko pridobil vse simpatije, ker je po rodu in imenu Magjar, po vzgoji Nemec, ud konservativne stranke, z Rusijo prijatelj kot prejšnji Avstrije zastopnik pri njej, da bode se trudil vzdržati zvezo z Nemčijo, pa tudi prijateljstvo z Rusijo. „Times" pišo o njem, da je mož, ki bode previdno postopal in se trudil, da ohrani mir. Havatski „Pozor" pa pravi: .,Grof Kal-noky nije Slaven, niti se je do sada obazi-ralo na slavenstvo postavlja juć ministre u obče, a napose ministra vanjskih posala; ali on bi mogao najprije poravnati one grbavosti i ugrijati ohladnjelo prijateljstvo medju Rusijom i ovom monarkijom. Možda se i boje toga u Pešti, je magjarski talini diplomat dr. Falk pisuć ob imenovanju Kalnokvevom govori najviše o Andrassvu i Kalkivu.
Ovo  je   dobra  preporuka;  a  isto tako dobra,  što ga njemačko-ustavovjerna klika u Beču nebroji medju svoje prijatelje, nego pro tivnike — u nutarnjoj politici".
V U mil J4' dr/ivr.
RuMlJa reorganizira upravo, a poleg tega skrbi se, da se povzdignć finance, povsod hoče štediti. Vojni budget mislijo znižati za 30 milijonov rubljev, odpravilo se bode več generalnih guvernerjev in s tem se prištedi 75 milijonov rubljev.
Srbski odstavljeni metropolit Mihajl zapustil je po dolgem ustavljanji škofovsko palačo, v katero se preseli administrator Mojzije.
Vatikanski list „Unita Catolica" priobčuje pogoje, pod katerimi bi bilo možno rešiti rimsko vprašanje. Ta list pravi, da nij treba razpravljati o potrebi papeževe svobode in o svobodi vere in katolicizma, potem pa našteva pogoje: 1. Glavno mesto Italije naj se preloži kam drugam, na pr. v Florenco. 2 Vsi udeleženci bi morali papeža prositi odpuščanja za vse, kar se je zgodilo. 3. Legitimna pravica papeževa do odvzetega mu svetnega vla-darstva se mora primati. 4. Italijanski kralj bi se moral zavezati, da plača papeževemu zakladu na leto več milijonov. Vse to bi morala uravnati mej narodna konvencija. — Razmere mej'papežem in francosko vlado so baje precej napete. — Mej Nemčijo in Rimom se vrše dogovarjanja.
Iz Carigrada se poroča, da turški listi vedno hujše pišejo proti Avstriji, ker je upeljala v Bosni deželno brambeni zakon. To je za sultanove iluzije prehud udarec.
Dopisi.
■z Ht» Jurija ob juž. želez. [Izv. dop.] Tukajšnje društvo : „Kronprinc Rudolfsverein fiir Obstbaumzucht", kateremu načelnik je župan g. dr. Gustav Ipavic in tajnik g. vitez Berks, pričelo je svoje delovanje. Za nasad mladih drevesec, katera se bodo pozneje po vsej fari brezplačno delila, si je društvo v porazumu z občino izbralo občinsko zemljišče v spodnjem trgu. V rigulirano prezimljeno zemljo se bodo v spomladi vsadila mlada drevesca, katerih zdaj na g. dr. Ipavičevej njivi raste več tisoč.
Obče znanega in spoštovanega posestnika g. Kavlicha zadel je pred tednom mrtvud. Škoda bi bilo veselega moža, če ne bode ozdravel. —c.
Iz Celovca. 23 novembra. [Izv. dop.] Koroška takozvana „liberalna" stranka je pričela na novo izdajati tednik ,,Freie Stimmen". Moto tega časopisa je „I)urdi Kampf zum Sieg". O tem časopisu pač velja beseda „ka-keršna stranka, tako je nje glasilo". V svojih predalih ta umazani listič vedno kriči, kakor volk v znanej basni, da mi Slovenci Nemcem kalimo vodo, da smo mi uzrok političnemu nasprotju, ki se nahaja v Koroškej. Taka je liberalna logika! Listič vpije, da hočejo Nemci
boriti s tem, ki ga ne zmore ni vsa molitev, ni tumari sveti; za to človeška sila nedostaje. Močnejši od tebe bil je Hakim — a tudi njega je premagal. Jaz ne dovoljujem! ....
Žene, otroci valjajo po tleh se . . . pri-jemljejo za kraj obleke Uzun-Čaš, poljubljajo zemljo okolo nje. — „Ne hodi, ej ne hodi", od vseh strani kriče in stok po stepi se razlega. Mladeniči, ženini so tesnim krogom jo objeli; od daleč prišli gosti, še ti so se postavili čez pot jej v tropi gostej . . .
Ne hodi, pusti! samo čuje se. Toda dži-git proklet z bahaškim glasom svojim kričanje vse p rev pije.
— Le varujte jo, kriči, stražite ovco slabosiluo! . . . Pazi!.. . . Tam, glej, kozel star se je utrgal! Pazi, da te ne pobode!
Posegli po nožih so vsi junaci, ali ko se spomnijo nesrečnega Hakima, povesili so k tlom oči.
Uzun-Čaš prodrla krog je in nij še jedenkrat vzdihnil narod, sedi uže na konji svojem. Konj prha grozno, kakor zver tepta z nogami.
Nij vzdihnil drugokrat narod, ko uže ponesla se je k mlaju, privzdignila z roko visoko bič . . . Odskočil je džigit, pričela se je gonja . . .
Kakor brezumna, mučena od zle bolesti, kakor zblaznena Uzun-Čaš poja se po stepi. .. Uže padel bič jej je iz rok! ... Za grivo se prijemlje, s sedla drsi, na zemljo kloni se.
Nij vzdihnil tretjekrat še narod, uže pisan konj prekrasue Uzun-čaš po polji bega sam. Položil počez je v sedlo „črni" našo krasotico ter pobegnil z njo, kakor grabljivi volk z ukradeno ovco.
Narod stoji, molči, si gledati ne upa. Ab-laju Hanu solze iz oči dero. Alajar, ženin, ba-
lalajko svojo je razbil na kosce drobne, in kot od strele ubit se zvrnil je na zemljo.
Tišina vlada okrog — vse je kakor mrtvo.
A glej, zgodi se divno čudo, nepoznano, nepričakovano.
Ak-Džanin — duSa čista — na konji svojem, mirnem, prav tiho izza koč pridirja. Smehljata se jej ustni sladki — dan jasni, topli jej v očeh odseva . . . Prijelo jo je, ko peresce veter, ter odneslo jo za roparjem prokletim !
Krili . . . krili beli, ko labudu, vzrastli sta na plečih „čistej duši" ... To videl vsak je — videl star in mlad; še slepci videli so ti peruti, ter v svojih pesnih narodu o njih pripovedovali.
Dohitela je Ak-Džanin črnega džigita, prišla mu vštric — proč se je obrnil, od strahu zmešal se je vrag prokleti, se spustil v beg in k sedlu skrčil.   Poprime mraz džigita čr-
v pokoji živeti s Slovenci in ob jednem v prav liberalnem smislu vedno psuje vse, kar je slovenskega! In ta listič se predrzne reči, da zastopa mnenje koroških Nemcev. V čast pravih Nemcev moram reči, da to nij res, ker pošteni Nemec ne odobruje takega psovanja na slovenski narod, kakeršno se nahaja v „Freie Stimmen".
Če še povem, da je izdavatelj lista nek tukajšeu loterijsk kolektant Sovva in urednik neki Matschingg, tak mislim, da ne dvomite več, da je list v resnici liberalen in pravo glasilo Nemcev. To bodo čudua jajca, ki jih bosta Sova in Mačnik nalegla.
Domače stvari«
— (Sokolov jour fixe") bode denes eveČer v Schreinerjevej pivnici na Št. Peter-skem predmestji. Program je zelo zanimljiv. Začetek ob 8. uri. Gg. udje „Sokola" in si. pevskega zbora ljubljanske Čitalnice so uljudno vabljeni
— (Kranj sko čebelarsko društvo,) katero je zborovalo dne 24. t. m., imenovalo je jednoglasno  častnimi svojimi  članovi mi-
,Oj z Bogom, ti planinski sver\ moški zbor z bariton-solo. IV. V. Lisincki: „Preljau, moški zbor. V. Tombola. VI. Iv. pl. Zaje: ,U boj*, moški zbor.
— (Iz Ptuja) se nam 24. t. m. piše: Včeraj ustrelil se je knjigovodja tukajšnjega trgovca Sch. Uzrok samomora bila je nesrečna zakonska zveza.
— (Javna zahvala.)   Tukajšnjej šol-skej bukvarnici so darovati blagovolili: Vele-Častiti gospod Josip Hašnik. cerkveni svetovalec in Župnik tukajšnji, 04 knjig raznega, za-bavno-poučnega zadržaja;   blagorodni gospod Matija Kavčič,  tukajšnji trgovec 6 Pesmaric od dr. Razlaga,   in  blagorodni gospod Ferdinand  ČrnovŠek,   načelnik  kr. držav, brzojav nemu uradu v Zagrebu, 30 knjig raznega zadržaja.   Omenjenih knjig so  se,  ali se bodo pripravne uporabile kot konecletna darila marljivim učencem in učenkam; druge pa se uvrste šolskej bukvarnici.   Iskreno želeč, da bi osnovana  bukvarnica   čitateljem blažila srce, budila in krepila čut do poštenosti, varčnosti, delavnosti, trdnega moškega značaja, izreka se za
I lepe doneske vrlim rodoljubom v imenu čita-
nistra za poljedelstvo g. grofa F a l k e u h a y n a, deželnega predsednika g. W in k 1 er j a in c. k vladnega svetnika g. pl. Fladunga.
— (Zahvalne diplome) prisodil je občni zbor kranjske kmetijske? družbe jednoglasno naslednjim gospodom : Antonu Drgancu, c. kr. gimnazijskemu profesorju in okrajnemu šolskemu nadzorniku, za prospeh kmetijstva v obče, posebno za sadjerejo, potem za poučevanje v ljudskej šoli; Antonu Ogulinu, posestniku v Novem mestu, za vinorejo; J. Tršinerju, posestniku v Auenthalu, za živinorejo; J. Jeriču, umirov. župniku v Ljubljani, za napredno Čebelarstva;   Mavrieiju  Seheirerju, gozdnemu nadzorniku v Radečah, in Antonu Jeršanu, po sestniku v Mavčah, obema gospodoma za umno gozdarstvo; ljudskim učiteljem: Matiju Rantu v Premu, Jožetu Franketu v StopiČah, Francetu Lavnču v Skocijauu in Antonu Povšetu, posestniku, vsem štirim za sadjenjo. Na predlog vipavske kmetijske podružnice : Antonu Žva-nutu v Lozicah, za umno vinorejo, Matiju La-vrenčiču, za umno vinorejo in živinorejo, Antonu Prhalcu v Vipavi, za umno vinorejo in Dragotinu Dolencu, županu v Vipavi, kot začetniku reguliranja reke v vipavskej dolini.
— (Celjska čitalnica) napravi dne 27. nov. t. 1. zvečer ob 8. uri veselico z naslednjim vsporedom: I. A. Ilajdrih: „Pod oknom", moški zbor. II. Humoristična razprava: „O laži,"  bere g. A. K. III. Dr.  G. Ipavic:
joče mladeži najtoplejša zahvala. V imenu šti-rirazredne ljudske šole v Šent Juriji ob južnej železnici. Valentin Jarc, bukvarničar.
nega, kakor na ognji skorjo suho, smolno, zvija ga in stresa . . . Spenjen mu je konj, ki nij poznal doslej truda, zlobno z užesi miga ter se spotika.
Ak-Džan za njim jo dere, prah črni v kolobarih dviga se, a svetita se v tmini tej samo peruti njeni beli.
Vali se smrad in dim ; plamen rudeč skozi Črni dim z jezikom svojim šviga; na vse strani se zemlja stresa; propal, poginil v ognji je Kara-džigit prokleti, zmagan od duše čiste . . .
Od tega časa videli več nijso v stepi črnega džigita, nij vzburjal več naroda, nič več se prikazaval nij! . . . Tudi Ak-Džau, dobre deklice, več nijso videli. Visoko migoma se je vzdignila, ko bela ptica, kakor golobček, ter zginila na sinjem nebu.
Kmetov.
Izpred porotnega sodišča.
Ogoljufana itrrcstu. Pred porotnim sodiščem stal je zadnji vtorek 24 let stari neoženjeni kmetski posest nik Janez Zupanec, do sedaj Še nekaznovan. Obdolžuje se hudodelstva goljufiije po 1!)7, 198 in 200, kažnjivoga po §. 203 k. z. Ne kega dne meseca novembra leta 1880, tako pravi zatožna, je zatoženec, kateri nij imel razen popolnem zadolženega posestva v Pod-gorji, okraja kamniškega, nikakeršmga drnzega premoženja, rekel neoženjenej dekli Marijani Zupanec s Klanca, du jo vzame v zakon, ako mu donese dote 700 gld. Pri tej priliki trdil je tudi, da je njegovo posestvo v Podgorji vredno 4000 gl. in da so izvzemši 550 gl. vsi njegovi dolgovi poplačani. Zatoženec jo na-glašal, da bode najpametneje, če prej kot mogoč« skleneta zakon.
Potem sta se pogodila tako, da izgubi tisti, ki bi se skesul, aro 40 gld. To aro morala je Marijana Zupanec takoj vročiti zato-žencu. Kupčija je bila storjena!
Ko sta bila prvikrat oklicana, pride zatoženec k nevesti in jej pove, da ve za lepo kravo, da pa potrebuje za nakup 25 gld. Srečna nevesta mu iste takoj odšteje. Po tretjem oklici se zatoženec za svatovanje še nič nij pripravljal. Marijani Zupanec, katera ga je zaradi tega povpraševala, rekel je, da mu mora na račun dote izročiti 335 gld. Marijana Zupanec izterjala je hitro denar pri dolžnikih in 23. novembra 1880 sklenila sta pred c. kr. notarjem g. Krsnikom v Kamniku ženitovansko pismo. To pismo je določevalo, da se vknjiži nevesta na posestvo zatoženčevo, v prvem paragrafu pa je bilo izrečeno, da vsa v ženitnem pismu stoječa določila dobodo veljavo še le potem, ko se je zakon cerkveno sklenil. Na drugi dan po pismu določili so poroko. A ženina zatoženca nij bilo blizu in lagal se je, da nij mogel dobiti ne vozov, ne prič in ne starašin, in da tudi pri spovedi nij bii. Določili so nov dan za poroko ali zatoženca tudi takrat nij bilo. Pil je v nekej go-stilnici in ko je nevesta poslala po njega staro žensko, da naj pride, da ima pripravljeno uže balo, da je nakupila moko itd., šalil se je,
da naj nevesta le hitro pride, če hoče dobiti še kaj denarja. Mej tem pa je prišel adventni čas. Zatoženec zatrjeval je, da bo poroka pred pustom, mej tem pa povabil Marijano Zupaiec, da naj pride k njemu stanovat. Temu povabilu je nevesta ustregla in stanovala 14 d nij pri njem. A uže mej tem časom terjala je 400 gld. nazaj in ko jih nij dobila, tožila je Janeza Zupanca po dr. Pirnatu za 400 gld. Kmalu potem so ga zaprli in bilo mu je tudi posestvo prodano.
Zatoženec Uji pri denašnjej obravnavi hudobne namene, ter pravi, da bi bil Marijano Zupanec vzel, če ga nij tožila. V obče pa pravi, da je ta ženska strašno lakom na po moškem spolu, in da nij za možitev.
Ogoljufana nevesta jako humoristično slika svojo ženitovansko nesrečo z zatožencern. Zmi-rom mu očita, da ima le jedno samo dušo in da bi bil spoved,  če je imel še tako kopo grehov, lehko v treh tednih opravil. Državni pravdnik trdi, da je bila Marijana Zupanec po zatoženci ogoljufana.   Zagovornik dr. Zarnik pa v izvrstnem govoru dokazuje, da je zatoženec bil pripravljen Marijano Zupanec v zakon vzeti, a da je ona to sama onemogočila, ker ga je tožila.  Po ženitovanskem  pismu so dobile vse dogovorjene določbe veljavo še le po sklenenem  zakonu.   Zatoženec pa nij mogel zakona   skleniti  in  vknjižba  400 gld. se nij mogla izvršiti na njegovo posestvo, ker ga je Marijana Zupanec tožila in ovadila. Zagovornik tudi navaja, da zatoženec nij imel slabega namena,  ker je z denarji,  dobljenimi  od Marijane Zupanec, dolžnike plačeval. Sploh je videti, da je bila Marijana Zupanec jako zado/oljna, drugače bi ne bila šla stanovat 14 dni j k za-tožencu in bi ne bila v njegovem domovanji živela.
Porotniki (načelnik g. Ferdo Souvan) so z 9 proti 3 glasom zanikali na hudodelstvo goljufije stavljeno vprašanje.
Sodnija je na to oprostila Janeza Zupanca od zatožbe.
Težko telesno iMskinlovanjc. Zadnjo sredo imel se je zagovarjati zaradi hudodelstva težke telesne poškodbe Matevž {Jrbec, posestnikov sin iz Lipsenj, okraja loškega, kateri ne zna ni pisati ni brati, in jb bil uže mnogokrat zaradi tatvine, boja, telesnega poškodovanja kaznovan. Dne 29. junija t. 1. spri se je s svojim bratom Janezom ter se suval ž njim. Končno pograbi zatoženec stol in udrihne brata po obrazu ter mu zadene oko.
Kmalu potem je oko izteklo. Zatoženec ne taji ničesar, samo pravi, da ga jo brat dražil, da je pač hotel ranjenega s stolom udariti, da pa mu nij hotel izbiti očesa.
Porotniki so ga spoznali krivega.
Državni pravdnik predlaga kazen težke ječe, 5 do 10 let.
Zagovornik dr. Papež poudarja olajšujoče okolnosti §. 46, lit. d, g, h, k. Sodnija obsodi zatoženca na dve leti težke ječe, vsak mesec poostrene z jednim postom. Zatoženec izjavi, da se ne bode proti kazni pritožil.
XX. izkaz o darilih za Jurčičev spomenik.
1».• /.daj je bila nabranega.   . 1701» gld. 07 kr. jednu srečka ljubljanskega posojila in jeden c. kr. cekin.
Temu so dodali: Narodni šestofiolci v Ljubljani    . , Ropič Fran v Locergi ..... I m. GeBtrin Karel v Kostanjevici. MikuS „ i
FerijančiC v Celovci ... Dr. Janežii V. „ .. ... Janežič S.      _      „ ...
5 2 l
Iti
Kosbaher » n • •
Vrečar „ „ . .
Juranič „ „ . .
Treven n „ . .
Borštner „ „ . .
Sket n n • •
Ziidnikar » » • •
Ozbič Fr. „ n . .
Ozbič M. „ „ . .
Majdič „ n . .
<Jole 19 B
Tomi« „ „
Kup n r.
Slov. lit. društvo na Dunaj i Skupilo za c. kr. eekin . . . Rosa .Janez v Premu . . Dckleva Josip „ „ . . Valenčič Jakob „ „ . . Renko Pavle „ „ . . Frank Andrej „ „ . . ZoiđariHđ Anton „ ., . . Zamik Martin „ „ . . Jelušie Er. v Kastvu .
JeialUS Koz. „ „
Lnginja Mat. „ „
Hrvatska čitalnica „ „ Munih Fran    na Volovskem . Kebek Ant.    „ „ Ifeister Josip „ „ S. A. N. N.
Skupaj
in jedna srečka ljubljanskega posojila.
Tujci:
25. novembra:
Pri Klonu i Schebath iz Trsta. — Gradca.  — Klier z Dunaja. —
Pri Malici: VVeidinger z Dunaja. — stantini iz Požuna.
- gl<l-
1 ■
1 , ~
- „ 50
1 . ~
1 n ~
1 „ -
1 n —
90 kr. 10 .
50
50 50 55 50 50 50 50 50 50 50
50 50
1776 gld. 12 kr.
Lestner iz • Dr. Con-
Dunr\J3ka borza 25. septembra
Enotni drž. dolg v bankovcih . 77 gld. 25 Enotni drž. dolg v srebru   ... 78
Zlata renta....... .93
1H00 drž. posojilo.....132
Akcije narodne banke.....840
Kreditne akcije ....... 363
Londou..........118
Srebro ..........
kr.
05 90
70
Zahvala.
O 50letnici svojega doktorstva, 22. dne t. m., doživel sem toliko veselja, kolikcršnega se nikdar nijsera niti nadejal. Poleg visokega odlikovanja s častnim meščanstvom glavnega mesta kranjskega in častno diplomo tukajšnjega zdravniškega društva, »em prejel od raznih društev, od svojih kolegov in od druzih prijateljev toliko dokazov ijnbezni in naklonjenosti ustno in pismeno, kakor tudi dragocenih spomenikov h prijaznih rok, da nijmam besedij, s kojimi bi izrazil občutke mojega globoko ginjenega srca.
Tolikega voselja ves navdan, morem javno vsem prijateljem skupaj in vsakemu posehe le b slabimi besedami i/.raziti svoj . najtoplejšo zahvalo za tolika pre-Ijubeznjiva čestitanja z najiskrcnojšo željo: naj liog vsemogočni milostivo izvrši vsa voščila, koja so bila tako toplo naglašana v meni nepozabljivem dnevu 22. novembra t. 1.
V Ljubljani, dn6 24. novembra 1881. (669) I>»*. X"V«m čScliiftOT-.
aziianiJo
učnih, pripomočkov.
P. n. gospodom šolskim vodjem in učiteljem naznanjam, daje Nazorni nauk-, spisal T o m ,5 U, ravnokar izšel v novej izdavi in priporočam ga v lepej obliki za gld. 8 50. Dalje imam vedno v zalogi: Vse predpisane stenske zemljevide, stenske abecednike, aparate za fiziko, globuse, m slo> enakim in iiciiiškim tekstom, telurije, rus. računarske ma<ilne, tablice, 4iramlau»• r-Jev in liciil pouk v risanji itd. itd. Velika
zaloga pisnih zvezkov in tablic, c. kr. produ) n šolskih knjig.
V prijazna naročila so priporoča
spoštovanjem
J. Giontini v Ljubljani.
(670—1)
Podpisani izdeluje vsake vrste
pušk za lov in streljanje v tarčo
po najboljših in najnovejših zistemih po jako nizkih cenah. Prenaredbe in poprave se brzo oskrbe; isto tako prodajam vsake vrste lovske priprave. — Za dobro delo se jamči.
Fran ««<•!■ I<»rt.
(656—2) puškar v Horovlji (Ferlach).
tJUtrli BO t
V deželnej bolnici:
11. novembra: Fran Ste-fel, hišni posestnik. 62 let, za vnetjem trebušne kože.
12. novembra: Jurij Cimerman, dninar, 70 let, za marazmom.
Sekači oglja
(648—6)
z dobrimi spričevali dobij) v Rlli;»r«Ia viteza Dražcja rudo-
l*«>l»ii, imenovanem „Seegraben" pri Ljubnu (Leoben), takoj delo.
j žrebanj v letu ♦♦♦♦
Uže dne 12. decembra! : 3»„ Drugo izžrebanje B°|„ kneževskih l^ftvgS.t
X1T
m
od leta 1881 i 100 frankov v zlatu. Vsako leto pefc isažr^b«
14. januvarja, 14. marca, 14. junija, 14. avgusta in 14. novembra.
Vsakratni glavni dobitek
frankov   I 1 O O O O Q(
3
v zlatu.
Najmanjši dobitek 1O0 irankov v zlatu.
Dobitki in obresti se izplačujejo na Dunaju, v Pešti« v mnogih provincijalnih mestib, kakor tudi v skoro vseli evropskih
glavnih mestib l>r-<*y. vMiiUaterejja o«U>Uka.
Za točno izplačitev jamči kneževska srbska vlada.
S      črtiš daje 3% oJbreati v &lntu.
Srbske srečke proti kasi    gld. 46 poleg 50 kr. kuponskih obrestij.
Prejemni listi -m
T7-p"\a,6-uoejo se mesečniH o*bro2d2l le po 3 g"ld..
in z ostalim obrokom 4 glu. Kupec si pridobi uže m. vplač'tvšjo lamo Riti. 3 takoj *aiM«».«vt\|o in nerazdeljeno pravico do igranja.
Pri 1. žrebanji 12. novembra 3% kneževskih srl»*k ili a ročk bili so glavni dobitki frankov IOO.OOO. lO.OOO in 4000 v zlatu dobljeni mej srečkami, ki jih je prodala naša hiša, in zelo kulantno eskomptirani.
Prihodnje izžrebanje uže 12. decembra, 14. januvarja in 14. marca. W Torej trikratno izžrebanje v te"ku prihodnjih štirih meseoev.
Weehslergesehaft der Administration des
(658—2)
WIEN, Wollzeilo lO and 13.
O. Chon, Wollzeile lO mul 1».
Izdatelj in odgovorni urednik Makso Armič.
Lastnina in tisk „Narodne tiskarne'