\9 Prl pervih vratih zunaj. SSos daj srečno novo leto, '"] Zdravje, dobro letino, Vseh blagosti dolgo četo, V sercih zadovoljnost vso! Vse, kar serce obtežnje, S stariiu letom naj beži, Mir, Unbezen naj kraljnje, Dobro naj se vsem godi! Pri V r a t i li znutraj, ,,Kaj pa že zopet terkaš na moje vrata, U dolgočasni abccedni kramar! Kdo bo kupoval tvojo šaro sedaj, ko se nani ne nianjka vse bolj mičnega iii vabilnega blaga po drugih časopisih, kakor si ti, suhorobar! Mi učitelji iinaino šolskih stvari ravno toliko, kakor ti in še več, kakor jih potrebujemo v šoli. Sicer pa smo lakih reči že do gerla siti, in se nam ne ljubi pregledovati tvojih praznih predalov. Hodi svojo pot naprej !* ,,Tovarš" gre dalje, in je ves oparjen, ker njegovi lastni bratje mu zapirajo vrata in tako nemilo grene težavno potovanje; vender ne obupa, ter gre se k drugemu znancu koledvat. liilro odpre vrata, poda ,,Tovaržu<{ roko, — in ga pelje v hiso, rekoc: ,,Bog te sprejmi, Ijubi moj ,,Tovarš!" Vselej te prav težko pričakujem, in sem vesel, kedar prideš kmeni, poscbno pa te o noveui letti voselo pozdravljam, ker takrat veiu iu upam , da se bova zopet eno leto radovala. Sicer bercm tudi nemške šolske Jiste in tudi druge domače časnike, pa po pravici ti povein, da si mi ti naj ljubši izmed vseh, zato ker je tvojo blagd doniače in ravno tako, kakoršnega potrebujem za se in za svojo šolo. Pa ne le meni, ampak tudi nekterim niojini sosedoin, očetom in materam si se že mnogokrat prikupil, ker pravijo, da imaš tudi za nje kakšen predalček napolnjen s tem, kar je tudi njim pri sercu ¦— dobra odgoja Ijubeznjive mladine. Nas gospod Pisar pa pred vsem drugim hvalijo tvoje ,,pomenke o slovenskem pisanji", in pravijo, da jc v njih mnogo mnogo učene tvarine in izverstnega blaga za naše slovstvo. — Ljubi moj ,,Tovarš!" Bog ti daj zopet vesclo novo leto in se dolgo dolgo živeti med nami!" (Se spodobno zahvaljuje za toliko prijnznost in Ijubezen, in obeta. da bo prinašal vedno dovolj 110vega in teOnega blaga, ler dalje poltije. l»o samutni stezici pa sam seboj takole govori;) Sedaj vem, da je res, da se ^živemu človeku vse pripeti, mertvemu pa jama". Eni mi zapirajo vrata, \n pravijo, da me ne potrebujejo; drugi mislijo, da me ni treba na svetu; tretji, da preveč od njih zahtevam i. t. d.; drugod pa imani zopet prijatdje, ki me prijazno vabijo k sebi, veselo sprejemajo in kupujrjo moje blagd, in mi polnijo torbo z umogoverstno lepo tvarino, ler mi dajejo moč, in nii pomagajo, da ne opešani. Tukaj pod milim ncbom še etikrat terdno sklenem, da v prihodnje nc boni gledal, nc poslušal tistega sveta , kteremu ne vstreže šc tako pridni in zvesti tovarš; stanovitno bom hodil svojo pot, in dokler živim, se boin neprenehoma trudil za šolo in dom in ljubo slovenstvo. Bog!