Poštnina plačana v gotovini Ženski 1940 • LETO XVIII Svet MAJ Obrazi in duše: Tri velike kulturne delavke na Bolgarskem (P. Hočevarjeva) — Materinstvo in vojna (Vicki Baum — A. V.) — Jesen gori... (Ema Muser) — Klavir (Milica S. Ostrovška) — Spomin (Stana Vinžek) —Materina osebnost — najmoir nejši vzgojni činitelj (Dr. A. Trstenjak) — Kaj je bilo narobe? (Nina Koržne-Novako-va) ■—Javni dogodki doma in po svetu —■ Umetnost: Predstave v ljubljanski drami (K. V.) — Naše razstavne dvorane (Eda Stadler) — Obzornik; Materi?iski dan . . . — Nove knjige: Jan Petrus: Junaška iena (K. V.) — Milan Kašanin: Jugoslovanska umetnost od njenih začetkov do današnjih dni (Eda Stadler) — Priloge: Naš dom, Modna priloga in krojna pola ki razvija pri vporabi kisik; ta povzroča v ustni votlini izločevanje slin in tako na najbolj naraven način skrbi za čistost in zaščito Vaših zob. Chlorodont Ženski Svet idiaja vsak mesec v Ljubljani. Letna naročnina za list z gospodinjsko prilogo .Naä dom», modno prilogo in krojno polo z ročnimi deli znaša cKn M—, poUetna iin 33 —, četrtletna din IT—. Posamezna Številka din S— Sam Ust s prilogo «Naš dom» ali same priloge din 40--, Za Italijo Lit 24-~, posamezna številka Lit ZSO; za ostalo inozemstvo din h.-. Račim poštne hranilnice v Ljubljani štev. 14.004. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Aleksandrova c. 16/1. Telefon št. 52-80. Izdaja in za uredništvo odgovorna Milka Martelanc. Tiska tiskarna Veit in drug, dražba z o. z., Vir, pošta Domžale. (Predstavnik Peter Veit, Vb.) ZEXSKI SVET LJUBLJANA M AJ 19 40 LETO xvin Obrazi in duše Tri velike kulturne delavke na Bolgarskem p. Ko.6 ev ar jeva Kakor se je večina, važnih hultumih pokretov v zgodovini vršilo na pobudo poedi-nih velikih oseb, hi so prve najgloblje doumele potrebe svojega tasa in so s svojim pionirskim delom kmalu stale na čelu velikih gibanj, tako se je vršilo kulturno prebujanje bolgarskega naroda in posebno bolgarske žene s sodelovanjem in pod vodstvom treh odličnih žen, ki so z globokim razumevanjem, temeljito izobrazbo in čudovito žilavostjo započele in vodile splošno prosvetno ' in feministično delo: Ekaterina Karavelova dr. Julija Malinova in Dimitrana Ivanova. Ekaterina Karavelova ima za seboj najburnejse življenje cele žene, ki je preživela in pretrpela najmočnejša razdobja narodne zgodovine, se je dejansko udeleževala, jo ustvarjala, uživala in trpela. Rodila se je leta 1860. v Ruse, torej takrat, ko .je bila še vsa Bolgarska pod Turki. Kot desetletno deklico so jo starši poslali študirat v Moskvo. Stanovala je pri jako napredni, liberalni plemiški družini v letih, ko so na Ruskem živele slavne junakinje, mučenice novih socialnih idej: Sofija Perovska, Vera Füg-nerjeva in druge revolucionarke, pa tudi Sonja Kavalevska, slavna matematiČarka in feministka. Karavelova je mnogo občevala z mladimi inteligentnimi revolucijonarkami, študirala zapadne jezike in svetovno literaturo. S tako 'bogati?n duhom se je po gimnazijski maturi vrnila v Ruse, ki je bil med tem že svoboden. Razgibano duhovno življenje v Rusiji je zarezalo v njeno čustvovanje močne etične poteze, predvsem zavest absolutne pravičnosti in moralne odgovornosti ter smisel za žrtvovanje in socialnost. Z vso silo se je tedaj posvetila narodno-prosvetnemu delu. Na svojem domu je ustanovila prvo dekliško šolo in poučevala na učiteljišču. Kmalu se je poročila s Petkom Karavelovim, velikim domoljubom., revolucionarjem in politikom. Prepotovala je z njim vso Bolgarsko, bila mu je zvesta sodelavka pri njegovem političnem delu in mu kot tajnica vodila vse važnejše posle. Karavelov je zagovarjal ustavni ustroj države^ zato je moral dalj časa živeti kot izgnanec v Plovdivu. Žena je ondi zopet usta-^ novila žensko šolo ter skupno z možem izdajala in pisala revolucionarno-ustavni list. Ko je prišla Karavelova stranka na krmilo, se je Karavelov vrnil in prevzel ministrsko predsedstvo. Takrat je bilo na Bolgarskem veliko pomanjkanje inteligentnih moči in Karavelova je brezplačno poučevala 7ia sofijski gimnaziji. Po srhsko-bolgarski vojni je prišlo Ekaterina Karavelova 97 na Bolgarskem zopet do prevrata, Karavelov je moral ponovno v emigracijo. Ko je iez nekaj časa dobila njegova stranka moč, se je zopet vrnil na svoje mesto. Takrat je pa začela njegova vlada brezobzirno preganjati svoje nasprotnike in ječe so bile polne političnih kaznjencev. Ekaierini Karavelovi, ženi z visoko etično zavestjo, je bilo težko, da je njen mož v taki vladi. Pregovorila ga je, da je odstopil, čeprav je vedela, da bo oba fiadelo maUevanje. Stranka ga je sm-atrala za izdajalca ter vrgla njega in ženo v ječo, kjer so zlasti njo kruto mučili. Vlada jo je obsodila na smrt, sodnikom pa se je vendar oglasila vest in so izpustili njo in nekatere druge žene. Sedaj so nastopili zanjo časi težkih-materialnih preizkušenj. Sama je morala preživljati .tebe in dva otroka. Ko je po dolgem času priiel mož iz ječe, ni bil več za delo. Sprejela je zopet učiteljsko službo in je tako vzdrževala vso družino. Preživela je moževo smrt, omožila je hčerko in doživela, da jo je zet umoril. Vzela je k sebi njene otroke, svoje vnuke, ter jih vzredila in vzgojila s svojim delom. Delo in žrtvovanje za napredek bolgarskega naroda in zlasti za dvig bolgarske žene je bilo Ekaterini Karavelovi vse življenje prav tako sveto kakor delo in žrtvovanje za družino. Na. njeno- prizadevanje je dobila Sofija višjo žensko obrtno šolo, izvoljena je bila v šolske svete in njena je zasluga, da je'v bolgarsko šolo tako hitra prodrl moderni . pedagoški duh. Karavelovo so bolgarske žene izvolile za častno predsednico Bolgarskega ženskega sojuzal (zveze) in za predsednico bolgarske skupine Mednarodne ženske lige za mir in svobodo; njena mir'ovna predavanja je preveval duh plemenite ženske osebnosti., kateri je pravičnost človečanstva nad vse. Novejša zgodovina Bolgarske je tesno spojena z imenom Petka Karavelova, moža neomajne pravičnosti in svobqdoljubnosti. Ta veliki politik je cenil svojo ženo in je najvišje državne posle zaupaval njenemu vodstvu. Pisala je politične članke in prevajala ludi iz tujih literatur. Kot vdova je začela pisati spomine; javnost ne vidi v njih samo važnega doneska bolgarski zgodovini nego tudi splošno zanimivost, saj je ta žena v življenju mnogo občevala osebno in pismeno z najznamenitejšimi osebnostmi evropskega političnega in duhovnega življenja: z Milju-kovim, Amijiteatrovim, Vanderveldom, Mac Domddom, carjem Ferdinandom. Ta je bil sicer njen nasprotnik, a jo je vendar zelo .spoštoval. Ko so pred leti na Bolgarskem praznovali SOlelnico njenega javnega dela, so izdala ienska društva.jubilejni Zbornik Ekaterine Karavelove, iz katerega se tako jasno in pretresljivo zrcali življenjsko delo te velike 'žene. Dr. Julija M alinov a je po_ rodu Ukrajinka iz Kijeva. Univerzo je študirala v Parizu in dosegla doktorat iz medicine. Vrnila se je v Rusijo kot zdravnica in se je po zgledu drugih takratnih mladih inteligentk posvetila zlasit prosvetnemu delu med narodom. Radi svobodomiselnih nazorov, je morala bežati iz domovine in je živela nekaj časa kot politična pregnanka v Švici. Tam se je seznanila z bc>l-garskim profesorjem Malinovim. Po poroki je odšla z njim na Bolgarsko in je začela z vsemi močmi delati za drugo svojo domovino. Do takrat je bila bolgarska žena še malo zavedna in IMalinova jo je seznanjala s feminističnim. pokretom. Njeno žensko prosvetno delo je bilo takoj spočetka jasno in .imotrno; saj ta žena ni bila samo nenavadno marljiva in delcnma, ampak je imela tudi visoko- strokovno in obsežno splošno izobrazbo ter sodoben pogled na svet, osnovan na idejah fran-Dr. Julija Malincma coskih in ruskih sociologov. Malinova je ustanovila v Sofiji žensko društvo •»Saznanje«, ki je kmalu otvorilo ■prvo lolo za dekleta in internat. Spoz7iala je pomen ženine gospodarske neodvisnosti ter je ustanovila Borzo dela za ženske. Ze leta 1899. je začela izdajati feministični Časopis »"Ženski glas«, v katerem je navduševala žene za javno delo v domovini in za mednarodno žensko solidarnost. Članice podeželskih ženskih društev so.se po lištu seznanjale s splošnim ženskim napredkom. "Ker pa je hil program teh društev le dobrodelnega in narodno-prosvetnega značaja, je Malinova uvidela potrebo po organiziranem delu za ženske pravice. Zato je leta 1901. ustanovila »Bolgarski ženski sojuz«, ki ima še danes kot glavno točko svojega programa borbo za ženske pravice in sistematično širjenje feministične ideologije po včlanjenih društvih in v širji javnosti. Da se je Malinova z največjim razumevanjem udeleževala sam.arijanskega in socialno-skrbstvenega dela oh bolgarskih vojnah in v povojnih dobah, je umevno samo po sebi. Ko je Malinova po žSletnem vodstvu odložila predsedstvo Sojuza, je društvo ustanovilo v proslavo tega jubileja fond za ženski dom i? Sofiji., ki. stoji danes sredi prestolnice kot ponosno središče ženskega javnega dela pod. im.enom. »Doin Julije Malinove.« D imitr an a Ivanova je i'ema naslednica dr. Julije Malinove. Dovršila je gimnazijo doma. Ker takrat dekleta še nišo imela dostopa na sofijsko univerzo, je šla študirat v Zürich. Potem je dobila mesto profesorice v Ruse. Že takrat je sodelmmla v »Bolgarskem ženskem sojuzu« in je slovela kot izvrstna predavateljica. Ko se je poročila s prof. Ivanovim, se je preselila v Sofijo. Malinova ji je bila leta 1926. izročila uredništvo ^Ženskega glasa«, po njenem odstopu pa so Ivanovi izročile Bolgarke tudi predsedstvo Sojuza. Že itak razgibano feministično delovanje je sedaj še bolj poglobila. Ker je izvrstna in si??ipatična govornica, jo neprestano vabijo podeželska društva. Ko je začela zahajati med ženstvo,. je spoznala, kako so bolgarski ženi prav tako kakor izobrazba in materialna pomoč potrebni tudi juridični nasveti. V borbi za ženske pravice je bilo tudi njej sami neobhodno potrebno poznavanje domačih in tujih zakonov. Da hi mogla to delo čim uspešnejše vršiti in da bi mogla pomagati siromašni ženi tudi v prav-no-materialnih zadevah, se je kot mati treh otrok vpisala še na juridično fakulteto in napravila izpit za odvetnico. Ker pa bolgarski zakon ne priznava ženam advokatske pravice in jim ne dovoljuje lastne pisarne, daje Ivanova juridične nasvete ženam t' okrilju društev in v listu. Pred leti je začela izdajati svoj poseben list »Ženata«, ki je hil namenjen izključno pravno in socialno informativnim člankom, anketam in pojasnilom. Gospodarska, kriza je list, žal, uničila. Dimitrana Ivanova je kakor Malinova znana po mednarodnih ženskih kongresih. Pod njenim vodstvom nastopa bolgarska delegacija vedno dobro pripravljena in enotno orientirana. Ivanova ima vse lastnosti, ki so potrebne voditeljici pokreta, ki se mora z naporom boriti za svojo upravičenost. Kot žena in mati z vso skrbnostjo vodi domače gospodinjstvo in im.a srečno družinsko življenje, kar d,aje njenemu javnemu nastopu simpatično ozadje tudi pri tistem občinstvu, katero rado gleda v feministki ženo, ki se je izneverila pristnivi ženskim nalogam. Kot javna delavka si je vedno na jasnem o vseh potrebah in oblikah sedanjega časa; velika inteligenca, juridiČna in sociološka izobrazba jo vsposahlja za polno razumevanje duhovnega in materialnega položaja žene, naroda in sveta; s simpatično zunanjostjo, ljubeznivim nastopom in izredno govorniško sposobnostjo pa vedno vzbuja zaupanje in spoštovanje. Dimitrana Ivanova 99 Materinstvo in vojna Vicki Baum — A. V. Nemška emigrantha Vicki Baum je spisala roman »Hotel Shanghai«. S čudovito jasnovidnostjo opisuje usodo devetero oseh iz najrazličnejših strani sveta, na katerih se z vso krutostjo odraža današnja realnost. Vse njihovo stremljenje, trpljenje, razcuat, sreča ... se konča v hotelu Shanghai, ki ga. med prvimi zadene bomba, iz letala. Med temi osebami je tudi Ruta„ mlada zaščitna sestra, Amerikanka, ki pomag neposredno, predno jo pokopljejo razvaline, ^ kitajski materi, ki se zvija na cestnem tlaku v porodnih bolečinah. Polovico hišnega pročelja se je zrušilo in prah se je dvigal v gostih oblakih iz razvalin. Med prahom so se zvijali ranjenci kakor črvi. Tuj, mrtvaški duh je napajal neprozomi zrak. Ruta je bila tako blizu ranjencev, ki so obupno kričali, da ji je zopet začel delovati sluh, ki ji je za trenutek odpovedal zaradi strohotnega poka, ki ga je povzročila bomba. Iz bližnje veže so pritekli ljudje, Evropci, hoteč pomagati onim, ki so Ifežali med razdrobljenim zidovjcm sredi ceste. Ruta je hodila preko razvalin in se prav tako lotila dela. Njenih podplatov se je oprijemala še topla, lepljiva kri. Duh po krvi je hitro prevladal grizeči duh po zidovju, prahu in eksploziji. Mnogi ponesrečenci so bili že mrtvi in to je bilo dobro. Drugi pa so ležali razcefrani in njihova telesa so bila odprta kakor hiša, katere zidovi so se zrušili nanje. Udje, posamezni deli tistih, ki so bili še pred desetimi minutami ljudje, so se odrgnili pred očmi mož, ki so odstanjevali zidovje. Ruta je zagrabila roko, ki je molela izpod razvalin navzgor, kot bi iskala pomoči. Roki je sledil kos rame, vos okrvavljen in ožgan. Ženo samo, ki je bila ta roka in ta rama nekoč živ del njenega telesa, je -iTglo nekam vstran ali pa jo je zdrobilo na kosce. Ruti ni postalo slabo, kajti v operacijskih dvoranah in pri seciranju se je naučila obvladanja. Obrisala si je pot in je iskala pod razvalinami ženino truplo. Belci in Kitajci so ležali noraz-družno pomešani v svoji okrutni smrti, »Vsi ljudje so bratje« — je rekel nekdo poleg Ruto: zvenelo je grozotno. Bil je star Kitajec z nepremičnim obrazom. Dvignil je belega otroka in ga nesel v bližnjo hišo, hotel, čigar vrata niso imela nobene šipe več cele. V bližini zdrobljenih šip je našla Ruta ženo, ki po vsem videzu ni bila ranjena, a se je zvijala v krčih. To je bila Kitajka nižje plasti v črnih hlačah in beli jopici. Ko se je Ruta sklonila nadnjo, da bi ji pomagala, je razumela, zakaj gre. Žena je bila noseča in strah je povzročil nenadne porodne popadke. Neprestano je ponavljala kitajske besede in njeni lasje so bili mokri od porodnih bolečin. Ruta je za trenutek pomišljala, potem pa je z vso svojo močjo dvignila ženo in jo odnesla v bližnjo stransko ulico, ki je bila nekoliko mirnejša in bolj prazna. Žena je takoj prenehala godrnjati in nekaj kakor lahen smehljaj je odkril njene zobe. Ko jo je Ruta položila na cestni tlak ter ji odvezala hlače in jih potegnila doli, je začela žena zopet ječati. Ruti se je zdelo kakor čudež, da se bo sredi vsega tega umiranja in razdejanja rodil otrok. Bila je večkrat navzoča pri porodih, toda čisto sama še ni nikoli spravila otroka na svet. Pomanjkanje vseh antiseptičnih sredstev je razžalostilo srce oskrbne sestre. Toda obenem je začutila neko prekipevajoče veselje, da more pomagati. Žena je ležala na pločniku z razgrnjenimi stegni, njeno telo se je dvigalo in Ruta ji je pomaknila koleno do brade. Ljudje so še vedno drveli na kraj nesreče, 100 toda kričanje je pojemalo. Nihče si ni vzel časa, đa bi se ustavil pri porodnici, nad katero se je sklanjala Ruta. Že se je pokazala otrokova temna, mokra glavica. Ruta jo je prijela z obema rokama in je dvignila otrokovo telesce iz materinega telesa. Dete je bilo zlatorumene barve in čisto majceno; bil je deček. Ko ga je potrepljala po zadnji plati, je odprl usta, pokazal svetlordeče čeljusti in zakričal.-Se je visel na popkovini ležeč med materinimi stegni." Kitajka je dvignila glavo s pločnika in je skusala pogledati otroka. Ruta jo jo razumela in-je dvignila malo kepico, tako da je mati videla telesce in glavico ter ročice in nožice z lepimi nohti. Materi je zopet omahnila glava. Ruta, ki je čepela pri njej na tlaku, je za trenutek izgubila glavo. Nato pa si je segla pod obleko in je odtrgala svoje motno rožnato spodnje krilo od naramnih trakov..Svila je zašelestela in se lomila. Ruta jo je potegnila s sebe, napravila iz nje svitek in ga položila malemu Kitajčku pod glavo. Ruta je zopet premišljevala. Nato je vzela še svoje naramnice ter zavezala popkovino. Ozrla se je okoli sebe in bogve, iz katerih praglobin je prihajalo mali Amerikanki spoznanje, kaj mora storiti: stegnila se je preko materinega telesa in je- odgriznila popkovino. Nekaj kapljic krvi se je pocedilo, ki je kmalu odtekla. Sele sedaj je začutila Ruta svoje srce biti, kot še nikdar. Zopet si je obrisala z ramo pot z obraza; bila je to primitivna kretnja, s katero si pomagajo delavke na polju. Tedaj je začela žena govoriti. »Vse je dobro«, je rekla Ruta in ji je obrisala mokre, črne, štrenaste lase s čela. Zavila je otroka v svojo spodnjico iz umetne svile in ga je položila materi na roke. Po nekaj minutah se je obraz matere zopet spačil od bolečin in Ruta ji je brž vzela otroka iz rok. Opravila je pri materi še, kar je treba po porodu. Vse to se je zgodilo sredi ceste modernega mesta, toda bilo ni prav nič drugače, kot je porod v globokeni pragozdu. Na svojega zaročenca je Ruta med temi trenutki tako popolnoma pozabila, kakor da ne bi nikoli živel. Otrok je začel z zaprtimi očmi iskati njene prsi, kot mala novorojena lačna živalica. Ruta se je glasno za-smejala in tudi mati se je morala smejati. Ruta je zopet položila otroka proč; že kar težko se je ločila od malega toplega življenja. Sedaj je oblekla mater. Žena, ki je počasi prišla zopet k moči, je nekaj zakričala in je pokazala na Rutino obleko, šele sedaj, ko je pogledala po sebi, .je videla, da je vsa rdeča od krvi- ranjencev, ki jih je pomagala nositi. Stresla je z glavo in se nasmehnila Kitajki. Tedaj je zabrlizgala piščal in bel ambulančni voz je privozil po cesti ter se ustavil ob voglu. Zdravniki in nosači so izstopili. Ruta je brž stekla k njim z otrokom v naročju. »Tu imam porodnico, ki je pravkar porodila«, je javila Ruta. Zdravnik pa jo je odrinil: »Nimam prostora« je zagodrnjal in zbežal s svojimi ljudmi proč. Ruta se je vrnila k svoji bolnici. I'revzemalo jo je divje veselje nad nečem, česar še ni nikoli občutila, za kar ni vedela, da biva v njej. Poskusila je pomagati Kitajki, da bi vstala, hotela jo je spraviti s ceste. Toda žena je zaprla oči in je zmajala z glavo. Videti je bila zelo utrujena, a popolnoma zadovoljna. Hotela je ostati tam, kjer je bila. Ruta se je bežno spomnila na možnost zastrupitve, toda te predstave so brž izginile. Pokleknila je na pločnik, porinila, svoje stegno materi pod glavo, sama pa je vzela otroka in ga tesno priti.shila k sebi. Njegove ročice so se premikale. Tako je našla skupino zdravnica, ki se je pripeljala mimo z avtom. Ruta je skrbno položila otroka na sedež, ki ga je šofer odklopil. »Zdravstvuj, mali mož —« je rekla nežno. Bil je njen otrok in ni bilo tako preprosto, ločiti se od njega . . . Ta svet je pisan sejm, kjer vse trguje, kjer vse se vprek prqdi^ja in kupuje. A. Aškerc, Zlatorog. 101 Jesen gori . . Erna M u s e r Ni te, ohnctnež moj daljni in plahi, 1} to novo pomlad, ki mi je ptici .v pozlačeni kletki grenko sladek sad. Sonce v večer se po žicah in prahu v pozdrav mi iskri, v žilah pomlad se mi sama pretaka, srce se boji. Daleč si, nem si, morda si umrl in jaz sem kot cvet komaj razcvel, ki že vetriča čaka, pomladi prevzet. Kaj, če v občutju boleče opojnem zagrizem v rdeč sad, ki mi ga prvega kjer si že hodi ponudi pomlad? Saj si ne vzame sadov ponujenih to noro srce, tebe, plašljivec, le, daljni in kruti, želi si ječe. n. v vseh rdečih odtenkih jesen gori, v življenje vzplamteva in v smrt žari in še pod koraki bolno ječi. To listi umirajo v prvi mraz, po listju pa brodiva ti in jaz in v meni je trd, pregrenak ukaz. To listje umira, morda težko, pa gazim z bolečo po njem slastjo, ljubezen, minulost teptam z nogo. Vsa sama sem s sabo, čeprav s teboj, in ti si ves sam, dasi tu z menoj, vendar bo bolela samota nocoj. Vsa groza, prihodnja vseh nemih poti mrtviči mi misel, kri ledeni — glej, rdečo lepoto — jesen gori . . . 102 Klavir Milica S. Ostrovška V tihi gorski vasi stoji hišica. Za enim od njenih oken stanuje postarno dekle. Pridno dela v pisarni lesnega podjetja, ki ima ob strmem potoku jez in žago. Nihče bi v vasi ne mogel reči kaj čudnega o enoličnem, resnem življenju mrke uradnice, Id tudi v mladosti ni moglo biti kaj lepšo, ko hi ne vedeli za tisti veliki inšti-ument, ki mu pravijo klavir. Z veliko težavo si ga je bila dala pripeljati po strmih gorskih poteh in vaščani so sc ga bili razveselili, ko so skozi svoja mala okenca oprezovali, kako ga bleščeče črnega vlačijo iz velikega, nerodnega zahoja. Pa le niso dočakali ne enega samega zvoka, kaj šele vesele poskočnice iz tihe, kakor mrtve sobice, često so mimogrede prisluhnili, toda le z bližnje žage je padajoča voda ponavljala svojo enolično pesem večer za večerom. Zato niso čalcali več in le redko so se v razgovoru domislili nemega klavirja postarne gospodične. Prve čase jo je še tu pa tam kdo vprašal, čemu si ga je pripeljala, toda vsakokrat je samo zlovoljno skomizgnila z rameni. Tudi sicer je dokaj robata, bodi da govori z delavci, ki jih mora tudi izplačevati, bodi da sedi pri mizi v gostilni, kjer obeduje in se meni z ostalimi gosti. Včasi se na lepem užali, dasi beseda nikakor ni merila naiijo'. Včasi se vendarle nasmehne, toda tako rahlo, tako boječe, kakor bi se dobro zavedala, da bi ji široki smeh še bolj spačil obraz, ji še bolj skrivil levo lice in oko. i Zgodi se večkrat, da zvečer pokramlja z gospodinjo, vedno pa ji ni na tem. Kakor tatica se pritihotapi v sobo, da je nc bi nihče ustavljal na poti. To je take večere, ko po dolgi zimi zapiha spet jug in nosi skozi dremajoče, gole bukove veje silno hrepenenje po novem, polnem življenju. Ali pa take večere, ko mladi gozd trepeče kakor vitez iz pravljic. Z nežnozele-nimi, rahlimi listki boža lica stare gospodične, ki išče samotnih jas, kjer dehti prvo, boječe cvetje. Ali pa tiste večere, ko se tenki vrhovi smrek za vasjo spokojno kopljejo v ze-lenkastomodri večerni zarji. In še bolj tiste večere, ko se brezobzirni jesenski veter zaganja v visoke bukove krošnje, da pošastno jočijo, in trga še skoraj zeleno listje z vej. In še najbolj tiste večere, ko nosi veler v sobo vonj po mokrem listju, ki trohni ob potoku v globeli in tožeče zavija krog ogla. Tedaj je njena bolečina tako silna, da stiska pesti, ko jo mukoma zadržuje, da bi ne razgnala njenega samotnega, zagrenjenega in kljub vsemu še vedno hrepene-čega srca. Ob takih večerih gospodična igra, zares igra, čeprav samo enkrat, dvakrat udari po tipkali. Niti po vseh; saj gospodična nikakor ne zna igrati. Toda najprej počaka, da potihne v kuhinji šum korakov, in pri oknu v temi preži, kdaj bo ugasnila zadnja lučka na vasi. Temna tihota počasi pronica vanjo, miri živce, ki je po njih ves božji dan rezala žaga. Le dve še bedita: ona in voda pod jezom; okno zapre, nobenega šuma ne mara. Šele tedaj gre neslišnih korakov proti sredi sobe. Rezko zaprasketa in v soju vžigalice se zasvetita dve sloki, lepo oblikovani roki, ki se stegujeta do petrolejke pod stropom. Privijeta stenj in temnozelen blesk zamolklo zašije na črnem, plemenitem, nedotaknjenem klavirju. Pogleda ga in neenakomerni obraz z ozkimi očmi je skoraj lep v pritajenem smehljaju. Sede h klavirju in ga oprezno odpre. Z božajočim pogledom premeri niz belih ill črnih tipk. Levo roko položi na klavir, nasloni glavo nanjo, z -desno pa pritisne 103 na tipko. Še na eno in še na bližnjo; ne več; da bi ne udarila napak in bi ne skazila soglasja. Dragoceni, natanko uglašeni klavir odgovarja mehko in čisto. Desnica še leži na tipki, a v gospodični zveni glas dalje in dalje, v poslednji živec ji sega, razgiblje pozabljene, speče pesmi. Soba se polni z daljnimi, neznanimi utripi, v pisanih, brezlelesnih kolobarjih valovijo in se zvijajo v vse jasnejše privide. Da, to je njeno življenje, prav njeno, čeprav je bila resnica morda kdaj bolj trpka in trezna, zveni v teh glasovih vse najlepše, nikomur znano, skrbno zatajeno bogastvo njene duše. Kolikor gorja, brezupa, odpovedi! In vendar povišano, polepšano, drugačno kakor je bilo, kakor življenje nekega -drugega in njeno obenem. Ponävljajo se večkrat iste slike iz pretekle mladosti, imajo pa vsakokrat za spoznanje drugačne poteze, da jih vsakokrat z novim zanosom doživlja. Pogosto joka pri tem. Toda solze niso grenke ;■ tople in dobre polzijo po licih in ves obraz je dober in mil. Ko bi tisti trenutek stopil kdo v sobo in jo zaprosil za dobroto, pobožala bi ga po licu in mu ugodila od vsega srca, čeprav bi bil poslednji gobavi berač. Vrača se njena mladost. Ura, ko se je pogledala v ogledalo in zasovražila svojo podobo in — mater. Od nje je podedovala živčno spačeni obraz, ona ji je dala življenje, ki ho vedno polno ponižanj. Pa je vendar lepo v maminem domu! Samo dve, tri sobe v najemniški hiši, z visokim stropom in mračnim stopniščem. Toda sanjariti se da. In v bližnji sobi so študentje, ki mati od njih živi sebe in njo, in dekletce skuša uganiti radost ljudi, ki so mladi m srečni. Tudi ona hodi v šolo, toda nič ne mara vesele družbe. Prijateljice nima. Če je katera dobra z njo, se ji zdi, da jo pomiluje, in kmalu ji zabrusi kaj trdega v obraz, da bi odbila njeno, prijaznost. Tiste čase vzljubi glasbo. Za gledališče ji mama daje, toda njej ni mar zgodbe iz kdo ve katerih dni, njej je le za glasbo. Uvertire se veseli, ko je dvorana v topli poltemi in duše sveže in polne pričakovanja doživljajo pri'e zvoke! Včasi se zgodi, da sc ji zahoče poleti tihote parka. To jo tedaj, ko so vsi še pri kosilu ali pa dremljejo na ugodnih zofah. Okna so pa radi vročine le priprta in tu in tam polzi skoznje pesem s klai-irja. Nekdo pač sedi pri njem in sanjari. Ulica je prazna, nihče ne gleda pomilovalno ali zvedavo njenega obraza. Nemoteno zre predse s povzdignjeno glavo in korak je lahak, kljub vročini ga prav nič ne čuti. Duša je spokojna in srečna. Hrepenenje samo rahlo boli in je lepo. Potenl koncerti! Le zalcaj ne prižgo manj vsiljivih luči? Saj ščemijo v oči m begajo trudni pogled. Da bi se le naposled začelo in bi utihnili vsiljivi ljudje! Prvi akordi se vtisnejo v njeno zavest! Njene oči spremljajo občudtijoče vsako pianistovo kretnjo. S kako čudovito lahkoto je splavalo^ po dvorani in zaplesalo v čudovitih drobnih, igravih vrtincih. Življenje duše iz daljnega, nadnaravnega sveta! Toda več jih je in več, sčasoma jih ne more slediti več, išče njihovoi pot in se muči. Utrujena je. Saj jih še ni prav vajena in tudi učiti se ne more glasbe kakor njene součenke. One imajo pač doma klavirje in učitelje, njena mati pa komaj premore za knjige. Ko se tako sredi koncerta vrata neopazno zapro in stoji ona gluha pred njimi, je spet uboga beračica življenja. Silna, vseobsezna lepota poje tam onstran, ona pa je utrujena in nima moči, da bi pritisnila na kljuko. Nekega dne pa so materine oči svetlejše kakor navadno. Veselo hiti praviti hčerki, da pride nov, bogat študent in pripelje pianino s seboj. Od vsega veselega čebljanja dojame dekle le eno: pianino! Njeno zatajeno, neutrudljivo, tiho trpljenje se je v trenutku pogreznilo in nekaj mogočnega, vročega je prikipelo do grla, jo izpolnilo vso, ji vzelo besedo. 104 Pianino! Morda, morda — tudi ona! Mati jo gleda"in se čudi: rdeča lica, žareče oči; hčerine poteze so oživele v neznanem, plemenitem zanosu. Iz nekoliko skrivljenih ust se xxsujejo tople, vzburkane besede in skačejo in pojejo in vriskajo o izpolnjenih upih, ki jih mati doslej še slutila ni. Pianino, učiti se glasbe! Toda v trenutku pogasijo veliki žar materine hladne, razumne besede: študent ostane morda le leto, največ dve in kam potem? Vaditi bi se morala na tujih klavirjih, prosjačiti pri tujih ljudeh in kaj potem, ko najbrž denarja nikoli ne bo, da bi ga imela sama doma. Najbrž, seveda najbrž! Saj ona to ve, saj že zdavnaj ve. Čemu kar ne reče mati: nikdar, nikdar, zanjo večno nikdar! Zanjo vse — nikdar! Druge se zabavajo, druge plešejo, svirajo, hodijo na sestanke, dobivajo ljubezenska pisma. Ona pa je dolgočasna in grda, predvsem grda seveda, nikomur ni do nje. Eno samo uteho ima, eno samo hrepenenje: glasbo. Pa tudi to je zanjo preveč, seveda, seveda. Mati gleda bledega, trepetajočega obraza nemo vanjo. Bftlečina, da je rodila tega otroka, ni bila še nikoli tako neprikrita in strašna. In kljub svoji strtosti jo skuša tolažiti. Govori, česar sama ne veruje, obljublja kar koli. Nenadoma pa gre v drugo sobo, da bi se sama predala bolečini. Tisti večer leži dekle v divji vročici in ne more zaspati doglo v noč. Ve, da ima mati prav in je vse zaman. Pa je blodnja neskončno osrečujoča in zdaj še budna sanja, da že zna igrati! vse njene bogate, rahle sanje pojo iz skrivnostnih glasov klavirja izpod njenih gibkih prstov. In v temi se skoraj nezavedno pregibljejo prsti po odeji, kot bi udarjali po tipkah. — Pianino je dospel; bil je star in grd. Pa je bil le pianino. Študentek, ki je na njem igral, je igral kaj nemarno. Veliko rajši se je potepal s tovariši ali hodil v kino in mati ga je morala rotiti, da je preigral vsaj vajo, ki mu jo je dal učitelj. Dekle pa se na videz ni prav nič menilo ne za pianino ne za študentka. Samo ob redkih prilikah, ko ni bilo nikogar doma:, je hodila v štiulentovsko sobico. Počasi, ko da krade, je vsakokrat privzdignila pokrov, nato je udarila po tipkah. Zvenelo pa je prazno, topo, razbito., čeprav je udarjala po raznih tipkah obenem. Vsakokrat je bridkega obraza, razočarana spustila pokrov. Nekega dne je študent odšel in pianino z njim. Ona pa je bila tiha in bleda, kakor bi bila dokončno pokopala svoje veliko upanje. — Kadar je bolečina srca najbridkejša, kane vedno vanjo kaplja tolažbe. Tiste dni je bilo, ko je sredi tedna igrala zvečer v parku godba.Luči so le pri godcih, drugod se redko svetlikajo med širokimi krošnjami. Ob strani stoji, nihče se ne more obregniti vanjo. Stoji in gleda v dirigenta. Sama je z glasbo: ljudi, ki med njimi ni niti eden bližji njenemu srcu, se ne zaveda več. V polnem zanosu je narahlo dvignila obraz, dili sreče je legel na trpke poteze. Nekdo se je zavzel in pritegnil njen pogled. Oznla se je nehote v temo, toda nemirni ljudje so stopili vmes, da ni prav razločila obraza, temveč le blesk temnih oči. Pre-bežno je bilo, da bi jo bilo moglo vznemiriti. Nekaj dni pozneje je hodila s tečaja domov, ko je zagledala na oni strani visokega človeka izrazitih, temnih oči, ki se ji niso zdele čisto neznane. In ta človek sc je odkril in se s spoštljivim .pogledom priklonil. Njej je bilo čudno pri srcu. Ni slišala korakov za seboj, le koga je mogel zanimivi človek pozdraviti? Še na kraj misli ji ni prišlo, da bi bil mogel pozdrav veljati prav njej. Ozrla se je. Toda za njo ni hodil nihče. Tedaj ji je kri v sunku zaplala po žilah: mene je pozdravil, prav mene, jaz pa še odzdravila nisem; v drugo se ne bo zgodilo nikoli več. 105 v budnih sanjah pa se zgodi; in v drugič in v tretjič in v stotič. Usoda se je 2 rakavem mimogrede dotaknila nesrečnega dekleta. Za sanjo dovolj. — Materinega strašnega trpljenja, smrti in pogreba se noče spominjati. Bolečina je bila preživa, netelesna, pregloboko je rezala v samo meso; taka ne prenaša glasbe. Pač pa poje siva žalostinka ob njenih stopinjah po razmetanih, polpražnih sobah, ko ji je dnša tako bedna, da išče le smrt. In poti! Nešteto poti za službo. Stopinje, stopinje. Na deželo mora. Zdaj lahko, ko matere ni več na svetu; Tiha vasica daJeč od mesta je boljša od smrti. Vsebino ima: Preproste ljudi, ki se mučijo iz dneva v dan in se zagrizeno borijo za kruh, v. srcu pa jim spi ubito kopmenje kakor njej. ■ In naravo ima. Utrip dreves in zelišč in gozdnih cvetov,— in še vetra. • Vsi udje, ki so otrpnili od samega strahu in obzira do ljudi, so se znova sprostili. Kmalu pa so ji začeli presedati ljudje in gozdna tihota. Nečesa je začela pogrešati, dolgo šama ni vedela, kaj. Dokler ni zapel veter jeseni in jo domislil glasbe Letečega Holandca. Samo kakor spomin. Melodija je zdavnaj umrla .v-njej. Tedaj se ji je stožilo po mestu. Tam so v hiši klavirji, čisti, plemeniti, tam pojejo glasbila v gledališčih, na konccrtih. Zahotelo se ji je vsaj enega samega zvoka, jasnega, prodornega, ki šele po dolgem počasi izzveni. " Morda bi samotni zvok priklical vsaj kratko melodijo, ki ja je slišala nekoč.. Toda ni ga bilo in vse je ostalo mrtvo. . . Ko je hodiJa ob vetrovnih dneh po samotnih gozdnih poteh, je bila vsa njena duša eno samo tenko prisluškovanje. Z jp.se, ki je bila od nekdaj njen' cilj, -je gledala v dolino. Daleč nekje se je ob jasnih dneh komaj sluteno svetlikala belkasta lisa' — mesto. Zdelo se ji je, da bi nemirno vršeči vetrovi morali prinesti od tam s seboj vsaj lalren odzven tistih mnogih zvokov, ki so ji nekoč polnili mlado, verujočo dušo. Toda ne; v njej ni nič zazvenelo; razdražena, nezadovoljna se je vračala domov. Leta pa so tekla. Obraz je izgubljal še listo malo dekliške svežine, postajal je negiben in siv. Nekoč pa je nenadna vest padla v samotno sobo., vest o teti, ki je ni nikoli poznala, ki je živela v tujem mestu in je zdaj umrla. Žena, ki je imeJa za seboj burno življenje, je umrla sama in zapuščena, a v oporoko je bila zapisala ime svoje nečakinje. Sodišče je klicalo. V gospodični so se bila nasprotja; prav ji je bilo, da doživi naposled kako spremembo, pa hodi še tako majhno, težko pa ji je 'obenem, da mora spet med meščane, ki se je tako dolgo rada izmikala njihovim hladnim pogledom. Zlovoljno se je namrdnila, ko je nataknila na glavo starinski klobuk in se pogledala v ogledalo. Nato je odšla. K.0 so ji odklenili podstrešno sobico, je obstrmela: sredi sive navlake je ponosno sameval klavir, čudovito ohranjen, čm, plemenit klavir! Solze so ji zameglile pogled. Vsa v omotici jc stopila k njeanu in ga pobožala počasi, nežno kakor božajo ljudje svoje najdražje svetinje. Odprla ga je boječe; tenki, lepo oblikovani prst je pritisnil na tipko. Bo.ječ je bil tudi glas, toda z neznano lepoto je napolnil tišino samotne sobe. In gjej! Iz tega samega zvoka je vzrastlo tisoč melodij, tisoč pesmi, ki jih je čula iz polodprtih oken in na koncertih in v operah, in še tisoč drugih, ki so zvenele v njeni samotni, zagrenjeni duši. Veliko obrazov in krajev in dogodkov je zaživelo v njej, veliko neizpolnjenih sanj. V njeni duši se je sprostila pesem človeških usod. ' Prepozno. — Razen nje ne ho nikoli nihče slišal njene velike pfesmi, s seboj jo ponese v grob. Krčevito jokaje je naslonila glavo na lehti, ki so počivale na klavirju. Nato je olajšano, trdno vstala. 106 Ogledala se je po sobi. Vse je bilo bedno, Se vse bolj bedno kakor pri njeni materi. Samo klavir je bil tako nenavadno ohranjen. Med papirji j.e našla sliko svoje tete. Zazrla se ji je v obraz in ji videla v dušo. Veliko je doživela njena teta, veselja in bridkosti obilo. Naposled pa ji je ostal samo klavir. Mnogo pesmi je izpela, grlo se ji je posuSil», ostal je samo So spomin. Zdelo se ji je, da dobro razume teto in blizu ji je bila. Le v enem jo je rahlo zavidala: imela je klavir z neznano lepimi glasovi in — znala je igrati lianj. Prišli so možje in so dvignih klavir. Skrbno in ljubeče ga je spremljala, ko se je vzpenjal v tiho gorsko vas, v gozdove. * Kakor svetišže je zdaj njena soba. Večkrat se zgodi, da se pritihotapi vanjo kakor tatica, da bi je nihče ne ustavljal na poti. Vsakokrat udari na druge tipke. Včasi visoke, da zazvonklja kakor, veselje o veliki noči, včasi globoke, da se oglasi kakor iz dna morja in divje sredine zemlje, kakršen je tisti dan svet okrog nje in ona sama. Pogosto joka pri tem. Toda solze niso grenke; tople in dobre polzijo po licih in ves obraz je dober in mil. Ko. pa zjutraj odhaja v pisarno, je spet tiha in nedostopna gospodična, ki hladno opravlja svojo vsakdanjo dolžnost. Samo kadar veter močneje zaveje na jasi, zapojejo drevesa in ona sluša sredi belega dne pesem z mesta, ki se svetlika od daleč kakor komaj slutena belkasta hsa. In v tej pesmi zvenijo vse tipke njenega klavirja, ki jih na vasi čuje samo ona.^ Tako vaščani niso dočakali ne enega samega zvoka, kaj šele veselo poskočnico iz tihe, kakor mrtve sobice. Samo z bližnje žage ponavlja padajoča vođa svojo enolično pesem večer za večerom. Spomin Stana Vinš ek Še danes prav ne vem, zakaj sva se razstala. Nestrpno kot razvajena otroka nisva iskala in našla ne vzroka — v slovo še roke nisva si podala. Kar iznenada me spomin objame: po tejle cesti lani sva hodila — na teh stopnicah sva se poljubila — vem, da se tudi ti spominjaš narrte. In vendar vem: vse je bila le zmota. Nikdar več šepeta tvojega ne pijem vase, nikdar več roka ti ne boža lase — isfl vedno najina ločila so se pota. Kjer zopet bi našla se, ni ga kraja. Vse te ljubezni — mnogo in premalo — pa vendar nekaj je nekje ostalo kot zlata sled, ki naju le še spaja. 107 Materina osebnost najmočnejši vzgojni činitelj* Dr. A. Trstenjak Pod tem naslovom bi sg dalo navezati prave slavospeve o materini osebnosti, njeni veličini in vsem, kar nas lepega in vzvišenega napolnjuje ob besedi: mati. A tega ne smete od mene pričakovati. Prvič zato ne, ker čutim, da bi tega v povoljni meri nikakor ne znal, drugič pa zato, ker mislim, da zlasti danes pač' ni čas prav nič primeren za sentimentalnosti, ki so pogosto samo prikrita uspavalna sredstva, da mirno spimo tam in takrat, kjer in kadar bi morali biti kakor zvesta straža pozorni na klic časa. Ta klic časa se danes navadno glasi: rešimo človeka, rešimo otroka! A pred tem mora kot prvi iz med vseh iti brezpogojno klic: režimo mater! Saj je materina osebnost neobhodni pogoj za vsako uspešno vzgojo človeka. I. Vzgoja namreč — tako pravijo vsi veliki vzgojeslovci — nič drugega ni kakor: samo-podajanje. Človek, ki vzgaja mladino, prav za prav daje mladini samega sebe: svoje misli, svojo željo, svojo skrb, svoje delo, trud in veselje. Storiti boče mladino deležno vseh tistih nazorov, ki se jih sam oklepa kot edino pravilnih: hoče mladini omogočiti tudi posest vseh tistih vrednot, ki jih sam pojmuje kot smisel in sreČo za svoje življenje; ji hoče v ta namen pripraviti tudi vsa potrebna sredstva, gmotna in duhovna, zlasti za poklic. Še več, dober vzgojitelj vse to tudi živo predočuje in uresničuje s svojim lastnim zgledom, z lastno osebnostjo. Da, pravo vzgojiteljsko srce želi otroku tudi vse to, kar si je sam v svojem življenju morda vedno želel uresničiti, a se mu ni nikoli posrečilo; zato pravi: česar jaz nisem mogel doseči, to naj vsaj otrok uživa. Skratka: vsaka prava vzgoja obstaja v nesebičnem dajanju samega sebe. To pedagoško dajanje je eden izmed najskrivnostnej-Žih procesov. Ti daješ, otrok pa včasih * Predavanje (dne 15. februarja 1940) v okvii-u »Materinskega tečaja«, ki ga je priredilo Žensko društvo v Mariboru. sprejme, včasih zopet ne. Lahko je vzrok tej neubogljivosti v otroku ali tudi kje zunaj njega. A večkrat vidimo, da isti otrok isto stvar od drugih sprejme, česar od tebe ni hotel. Takrat bo vzrok v tebi, ki daješ. Daješ mu morda samo na zunaj, samo na videz, ki nikoli ne prihaja iz tvojega lastnega bistva. Daješ videz, ker resničnosti nimaš. Ako sam nimaš poštenosti, pravičnosti, nesebičnosti, dobrote itd., daješ otroku res samo videz poštenosti itd., ko ga vzgajaš k poštenosti. Vse to tvoje prizadevajije občuti otrok nehote kot prazno besedo, ne kot živo resničnost. Kdaj pa imam pravo poštenost, pravičnost itd? Odgovor: samo takrat, kadar sem sam tudi res pošten, pravičen, dober itd. Z drugimi besedami: Človek lahko otroku samo to da, kar tudi dejansko je! Le v tem, kar si, ne samo v tem, kar hočeš biti oziroma kar hočeš, da bi bil tvoj otrok, čuti otrok privlačno in osvajalno silo, pred . katero. radevolje klone. To, za čemer stoji cela tvoja osebnost, živi človek z vsem svojim vsakdanjim vzgledom. Človek torej ne more nikoli samo hoteti dober biti, ne more nikoli samo hoteti biti dober vzgojitelj in voditelj mladine, kajti to, kar še komaj ho-čeS biti, to še dejansko nisi, in kar nisi, to je goli videz brez trajne moči. Vse to mora človek biti že sam v sebi s svojo osebnostjo. Tako n. pr. človek tudi nikoli ne more samo »hoteti« ljubiti svojega otroka, ali samo »hoteti« biti odkritosrčen. Ti sam mu moraš biti živa ljubezen in odkritosrčnost, ali pa sploh nisi! Samo hoteti biti, se pravi z besedami biti! A vedi, ljubezen, ki jo moraš dokazovati z besedami, ni prava ljubezen! Koliko milijonov ljubečih mater je že živelo, ki svojim otrokom nikoli niso z besedami dokazovale svoje ljubezni, in obratno, koliko milijonov ljudi živi vedno, ki čutijo dnevno potrebo, da svojo ljubezen z besedami zatrjujejo, ker je v srcu nimajo! Vzgojitelj torej v vsaki pravi vzgoji dobesedno otroku podaja samega sebe: to, kar je v dnu svojega srca z vsem svojim bistvom, z vsem svojim prepričanjem in vrednotami, 108 z vsem,, kar je resničnega, lepega in dobrega oživotvoril v samem sebi, z vsem tem se daje samega sebe otroku. Ne to, kar govori in hoče z besedami, marveč to, kar je sam •i vso svojo osebnostjo in kar enako z vso svojo osebnostjo otroku predstavlja, to ima skrivnostno silo, Id otroka oblikuje, bodisi da ga vzgaja ali pogublja. Beseda sama brez skladja z osebnostjo je prazna, je kakor tfdo brez duše, je mrtva, zato brez privlačnosti, brez moči. Beseda, oživljena z dubom osebnosti, ki govori iz nje, pa ima čudovito, sugestivno, da, nalezljivo moč, je kžikor bacil, ki je kos tudi najmočnejšemu življenju, ki je pod normalnimi razmerami in sredstvi neuničljiv! Osebnost je velesila, ki se ji tudi najhujša trma ne more trajno uspežno zoperstavljati. Kakršna je vzgojitcljcva osebnost, tak je navadno tudi njegov gojenec. Seveda pod istimi pogoji, t. j. ako odmislimo vse druge činitelje, ki razen namernega vzgojitelja dobro ali slabo vplivajo na otrokovo vzgojo. Zato lahko zaključimo: prava vzgoja je res samopodajanje. II. Če se na podlagi tega vprašamo dalje: kateri neki bo najmočnejši vzgojni činitelj, potem je odgovor lahek. To bo namreč tisti, ki mu je vzgojno samopodajanje najbolj so-naravno. To pa je samo mati — materina osebnost. Tri glavne razloge bi mogli navesti, s katerimi podkrepimo to trditev. 1. Zato, ker je vzgoja v svojem jedru prav za prav samo nadaljevanje in dovršitev spočetja in rojstva človeške osebe, pri katerem je imela mati vlogo dobesednega samo-podajanja, saj je otrok iz njene ki-vi in njenega telesa; že več, tudi v otrokovo dušo je vtisnila svojo lastno dušo, svojo lastno naravo, saj je utrip otrokovega srca začel utripati z utripom njenega, vsaka njena izrazitejša misel- in vsa globlja čustva so pustila neizbrisen sled tudi v otrokovem značaju. Vse to je dobesedno samopodajanje. Zato ni čudno, ako ima mati mnogo več osebnega smisla in resnične vzgojne zmožnosti nego oče. On ima s skrivnostjo otrokovega življenja mnogo manj stika nego mati, zato mu je to našemu razumu vedno skrivnostno samopodajanje življenja v rojstvu in vzgoji vedno več ali manj tuje. 2. Zato, ker je žena, katere bistvo je materinstvo (duhovno ali telesno), izrazito osebno-življenjsko usmerjena. Kaj hočemo s tem povedati? To pomeni, da je žensko srce v nasprotju do moškega tako ustvarjeno, da se navdušuje predvsem za tiste vrednote in cilje, ki imajo neposredno zvezo z življenjem. Za gole suhe teorije in visokoleteče misli, ki pa so za življenje, posebej še za osebno človeško življenje, brezpomembne, nima smisla. Dvojnosti., razklanosti med teorijo in prakso, med prepričanjem in življenjem žena ne pozna. Izjeme tu samo potrjujejo pravilo. To, za kar se navdušuje, tega se z vsem srcem oprime, za to je zmožna doprinašati nara\'nost nadčloveške žrtve. A tudi narobe! S čemer se ne strinja, kar smatra za napačno, to zavrača z vso strastjo in doslednostjo. Moški je v svoji naravi kaj pogosto zelo nedosleden. V teoriji zagovarja nekaj, česar v praksi nikoli ne drži. Njegovo življenje je čestokrat popolnoma drugačno, daleČ vstran od njegovih nazorov in teorij (idealov), ki se jih oklepa. Zato mož, oče, navadno na-giblje k temUj da otroka drugače vzgaja, nego sam živi. V tem vidi dobro preračunano vzgojno modrost, taktiko, a se ne zaveda, da je to le velika nedoslednost med njegovim življenjem in ideali. Mati pa je kot žena tu navadno doslednejša, ne morda po kakšni umski preudarnosti, marveč po svoji naravni usmerjeno.sti. Tudi pri vzgoji hoče vedno popolnega osebno-življenjskega skladja med tem, kar živi in kar uči. Z vsemi telesno-duševnimi silami se vrže na vzgojo otroka, vse je premočrtno usmerjeno v službo življenja, osebe! Moški-očetje so zlasti pri vzgoji in sploh v vprašanju osebnega moralnega življenja povprečnjaki. ne-dosledneži, razkolniki med idealom (nazori) in življenjem. Žene-matere pa se gibljejo v skrajnostih: ali so zelo dobre ali čisto za nič, vedno pa osebno-življenjsko dosledne, v dobrem ali slabem. Koliko imajo tu moški pravico žensko naravo zaradi njene izrazite harmonije in ozkega soprepletanja duha s telesom imenovati manjvredno (inferiorno), je na podlagi povedanega vsakomur na dlani. Nič. Kajti z isto pravico more žena očitati možu inferiornost zaradi njegove disharmonije med mišljenjem in življenjem. 109 v tem osebno-življenjskem samopodaja-nju je iskati vzroka onemu, vsakemu izmed nas tako dobro poznanemu, čudovitemu vplivu materine osebnosti na slutenj polnega in kvišku stremečega otroka. To tembolj, kor vemo. da je po drugi strani tudi otrok sam izrazito praktično usmerjen. Vse gre v smeri konkretnosti, nazornosti, življenja osebe. Teorije, samo abstraktno nakazani nazori in vrednote, zlasti pa zapovedi, ki mu jih stavimo, nanj ne vplivajo, ako mu jih ne odenemo v konkretno, živo Človeško podobo. Taka najbolj živa podoba in simbol, v katerem so uresničeni vsi ideali in vrednote, pa je otroku — mati. Mati je po svoji naravi, ki ji je dana od Stvarnika, osebno življenjsko enotna, harmonična, ne pozna nemirnih razkolov in problemov, ona sledi samo od Stvarnika ji danemu velelniku, imperativu življenja. Žena je vedno neposredno v službi življenja, je dekla Gospodova, dočim hoče biti možki gospodar življenja. Zato pa je tudi žena-mati tako pogosto mučenica življenja, ker je gospodar krivičen, ker življenju stoji ob strani in ga ne razume. Odtod tako čudovito blažilni in blagodejni vpliv, ki ga vsak čuti prav od matere, ne od očeta; pa naj si je oče že tako plemenit in dober, nikoli ne more osebno-indi-vidualno nadomestiti tega, česar mu narava sama ni dala. V očetu nam je dano avgu- štinsko nemirno srce v iskanju resnice, lepote, napredka, ljubezni in Življenja, nemir, ki išče in kliče po materi, v kateri edini najdemo (ali kot otrok ali kot mož) mir, tolažbo, ljubezen, harmonijo. S tem pa smo se dotaknili tretjega razloga. 5. Materinska ljubezen. Prava ljubezen pomeni vedno brezpogojno nesebičnost, popolno samopodajo osebi, ki jo ljubimo. Zato mora vsaka vzgoja imeti kot svojo gonilno silo vsaj nekaj tako čistega in nesebičnega erosa, žeje po dušah. V tem pogledi! pa vse po svoji osebni nesebičnosti in samoödpovedi prekaša materinski eros, materina ljubezen, ki tu razo-odeva svojo naravnost nadčloveško veličino. V njej je zaobsežena ženska polnovrednost, ki pa v tej točki možko cclo nadkriljuje. Zato je treba v materini ljubezni iskati zadnjega in najvišjega razloga, zakaj je prav mati tista, ki je zmožna najpopolnejšega šamopodajanja v vzgoji. Ta njena lastnost je v svojem neposrednem jedru nekaj tako prvinsko globokega, da je takorekoč neizrekljiva, ne samo "moškemu, marveč tudi njej sami, odtod značilnost, da tudi matere same znajo to ljubezen najlepše opisovati ali odeti v besede samo po tem, kako so bile kot otrok same deležne tega blagoslova od svoje lastne matere, in ne po tem, kako jo same kot matere dajejo svojim otrokom. (Konec prih.) Kaj je bilo narobe? Nekaj misli ob primeru napadov in obrambe Angele Vodetove in njenega dela »Spol in usoda« Nina Korene - N o v ak o v a Naša znana feministična publicistka in javna delavka Angela Vodetova, ki je med drugim napisala »Spol in usodo«, je prav zaradi tega dela bila deležna hudih napadov, pa tudi vnete in iskrene obrambe. Prav v tisti dobi je naše ženstvo doživelo mimo drugega tudi enega izmed redkih primerov, da so se namreč naše organizirane akademsko izobražene žene tedaj prve postavile v bran posebne vrste kritiki, ob kateri smo se upra-\ičeno mogli vprašati po svobodi duhovnega ustvarjanja sploh. S tem so se naše akademsko izobražene žene postavile na čelo akciji, kakor se je sploh upravičeno dalo pričakovali od žen. ki so užile najvišjo izobrazbo, ki nam jo šolstvo sploh more nuditi. Kakor je znano so spontanemu protestu akademsko izobraženih žen sledili drugi glasovi za svobodo besede in dostojnost prave kritike. Ysem so nam dobro znani časi, ko je val žolča iz znanega tabora pljusknil ne le preko dela, ampak je prav zaradi tega dela proti vsem dostojnim in poštenim meram prave kritike pljusknil tudi v avtorico kot osebo. Te čase smo spremljali s skrajnim ogorčenjem. 110 Toda mislim, da se oi tem dovolj ožigosanem dejstvu vendarle moramo vprašati, ali smo .prav ravnali v vsem in dognali stvar do konca, ali pa temu ni bilo tako in je bilo morda kaj narobe? Ne gre več niti za Vodetovo in ne za njeno delo, ki nas v tej zvezi zanimata le še toliko, da pribijemo dvoje: 1. Vodetova ima lahko mirno vest ob dejstvu, da je opravila svojo dolžnost po zmožnostih., zaradi katerih nam je draga in jo cenimo. Ta zavest, pa dejstvo, da sta predvsem njenega dela potrebno slovensko ženstvo in z njim vsa naša kultiirna javnost bila brez pridržka ob njeni strani v dneh najhujših napadov, ji moreta biti merilo za spoznanje, da je hila njena pot prava. Večje želje menda sama ni imela. 2. Kar pa se dela »Spol in usoda« tiče, smo lahko samo ponosni, da ga je spisal naš človek, v naši slovenski kulturni sredini, kljub ozkim in včasih nevzdržno gnilim razmeram. Ne smemo namreč prav ob tej knjigi prezreti dejstva, da je takšno delikatno vprašanje z vso možno mero dostojnosti pogumno napisala naša ženska, kar moremo imenovati tem bolj pogumno spričo gori omenjenih razmer. Pa še to, da je to delo, ki ga je nesporno katoliško orijentirani publicist dr. A. Brecelj v katoliški reviji Leonove družbe »Čas« (V. 1938-39.) smatral za delo, »ki je pisano vseskozi resno in dostojno, kot iskren krik družabno čuteče ženske duše po človeških pravicah« in izrazil svojo srčno željo, »da bi ta glasni krik, ki je vzbudil toliko neumevanja, neupravičenega zgražanja in površne sodbe v našem časopisju, vzdramil naše ženstvo, da bi se zavedlo svoje življenjske naloge in si s tem ustvarilo boljšo usodo«, da je to delo torej edinstveno ne le na našem, ampak po načinu podajanja tudi na svetovnem trgu. Tudi Nemke, ki so bile. kakor je znano, zlasti še v dobi v^-eimarske republike, vodilne v feministični publicistiki, se s čim podobnim ne morejo postaviti. Tudi s te strani moremo biti Slovenke ponosne na našo avtorico in njeno delo. Nemirnim današnjim časom pa je pripisati, da delo ni Se izzvalo primerne pozornosti tudi v tujini. Toliko o tem, zdaj pa k vprašanju! Častna stvar nas žensk samih — predvsem nas. ki nam je bilo delo Angele Vode-tove v prvi vrsti namenjeno, napisano prvenstveno v našo korist, za boljše Čase, ki naj nam zasijejo — je bila, da se enoduSno strnemo v fronto ne le v borbo za Angelo Vodetovo, ampak tudi v borbo za nas vse in našo stvar. Res smo vstale na branik in bile podpirane od vse naše kulturne javnosti. Borba nam je bila torej tem lažja in na'ša izavest, da smo na pravi poti, tem bolj krepka. Rade priznamo veselje, ki je slovensko ženstvo navdalo, ko je v tej borbi našlo svoje akademsko izobražene žene na čelu svoje akcije. Toda ne da se prikriti dejstva, da je Zveza akademsko izobraženih žen ne le prva stopila na plan, ampak da se je tudi pin'a potegnila iz borbe in to kljub temu — zato tem manj razumljivo — da je bila sama v isti sapi postavljena za tarčo ob Angeli Vodetovi in njenem delu, čim se je oglasila s'svojim protestom. Po domače se temu pravi »vreči puško v.koruzo«. Ni tolikega pomena, da je naše ženstvo po prvem veselju pogoltnilo svoje razočaranje nad takim nerazumljivim zadržanjem Zveze. Pribiti pa je treba, da Zveza ni reagirala niti takrat, ko delu našega časopisja ni šlo več toliko za Angelo Vodetovo in njeno delo, ampak se je težišče napadov nagnilo nad Zvezo. 7^veza akademsko izobražc-ženih žen je vtaknila v žep kritiko v »Slovencu« z dne 21.1. 1939. pod naslovom »Kaj pravite«; dalje 28.1. 1939. v »Slovenskem delavcu« pod mastnim naslovom »Aliadem-skim ženam — o slovenskem občestvu« na prvi strani priobčene lekcije o pomembnosti »kvante konjskega hlapca« in »strupa protikrščanskih naukov knjige .Spol in usoda'«, in prepričanje na zaključku članka, »da je njeno izjavo mimo mirne prevdarnosti in treznega upogleda v življenje narekovala le trenutna čustvena razpoloženost, prav ženska sentimentalnost, v kateri se trudijo, da bi plemenito gledale na dela svojih bratov in sester. Toda življenje v tako usodnih stvareh čustva voditi ne smejo. Razum pa kaže v drugo smer«. In Zveza akademsko izobraženih žen, ki si je dala odreči »prevdamost«, »trezen vpogled« in »razum« na pravem mestu ter si dala naprtiti »pravo žensko senti- 111 mentalnost«, ne da bi sploh kaj črhnila v svojo obrambo, je končno sprejela prav tako brez besede še »Slovenčev« uvodnik z dne 15.11. 1940., kjer je bilo ponovno izraženo začudenje nad njenim zadržanjem (nad protestom namreč in njeg-ovo vsebino) in bilo odkrito priznano, da so se izvajanja pod »Kaj pravite« v glavnem tikala Zveze in ne Angele Vodetove. Ne bom se spuščala v domneve, zakaj je Zveza obmolknila prav v času, ko je bila napadena, in je trdovratno molčala ves čas, ko se je nadaljevala ne le gonja proti Angeli Vodetovi, ampak so tudi pr\'enstveno že na njen naslov leteli citirani napadi. Dasi ni bila edina, ki je slovenski javnosti preko tiska sporočila svoj protest proti nedostojni kritiki (prinesle so ga vse važne literarne revije in vse napredno časopisje poleg vseh vidnejših ženskih organizacij razen katoliških), je vsekakor bila Zveza edina, ki je doživela to čast, da se je ob njen protest obregnilo citirano časopisje, in to imenoma. Derj-stvo je in ostane, da. je ostala Zveza dolina odgovora na vse napade — ne le to, ampak tudi vsemu organiziranemii in neorganiziranemu slovenskemu ženstvu, kar nam je tem manj razumljivo, ker nosi ponosni in marsikaj obetajoči naslov »Zveza akademsko izobraženih žen«, torej žen, ki so užile najvišjo možno izobrazbo in od katerih bi se prav zaradi te upravičeno moglo največ pričakovati. Kaj je torej bilo narobe?? Da smo ■vrgli puško v koruzo, ko se je bilo treba principielno boriti za interese vsega zenstva. za svobodo besede in duhovnega, ustvarjanja sploh ter za dostojno kritiko in to dosledno brez strahu pred okrcavanji s te ali one strani. Sicer bi bilo bolje, če hi se ne bili oglasili!! Javni dogodki doma in po svetu Doma: Mednarodni položaj, ki je, lahko rečemo, za vse države na^svetu tako nesignren, kakor morda ni bil še nikoli v zgodovini, vpliva tudi na njihovo notranje razpoloženje, kakor tudi na politično delavnost. ISlasa država se trudi, da bi mogla ohraniti nevtralnost na vse slani in mir, ki ga seveda vsi žele. Zato'se bo držala obstoječih političnih in gospodarskih pogodb tako, da nikomur ne bo dala priložnosti, da bi njeno zadržanje mogel izkoristiti kot povod. Odločena pa je, da svojo nevtralnost brani. To je danes oficialno stališče merodajnih činiteljev. Obnova gospodarskih stikov nase vlade s sovjetsko Rusijo. Naša vlada je dosegla sporazum z vlado Zveze svojetskih republik, da se začno pogajanja za uvedbo gospodarskih stikov med obema državama. V ta namen bi se imela skleniti trgovinska in plačilna pogodba. Pogajanja bodo v Moskvi, kamor se v kratkem odpelje jugoslovanska delegacija pod vodstvom dr. Milorada Gjor-gjevica. bivšega finančnega ministra. Prebivalstvo pozdravlja ta korak kot pomemben činitelj za ohranitev miru na Balkanu, saj se je hotela s tem zavarovati naša država pred premočjo ostalih sil na Balkanu. Trije novi senatorji so imenovani: dva Nemca in sicer dr. Grassl, ter protestantski škof dr. Popp. Tretji je voditelj Madžarov v Jugoslaviji dr. Varady. Hrvatska izseljenska zveza je bila ustanovljena v Zagrebu. Nedavno je bila ustanovljena v Beogradu srbska izseljenska zveza. Pri nas zastopa izseljeniŠke koristi Rafaelova družba. Vse tri izseljenske zveze se bodo združile v "skupno zvezo za našo državo. Selitev kapitala na jug. Kapitar iz Sloveniji in Hrvatske se v vedno ve6]i meri seli na jug, predvsem v Srbijo. V zadnji polovici leta jc bilo prenešeno iz Slovenije in HrvaLravljal napad. Tiidi Turčija je ponovno izjavila, da stoji ob strani zaveznic. Govor sovjetsko ruskega zunanjega mi nistra Molotova je vzbudil po svetu dosti pozornosti. Pojasnil je odnos sovjetske države do drugih velesil ter je na to prešel tudi na finsko vprašanje. Z njim v zvezi je izjavil, da se je v sovjetsko finski vojni posrečilo žasigurati Rusiji severozapadne meje in zlasti Leningrad. V svoječasnih pogajanjih je nameravala sov. Unija doseči samo ono, kar je smatrala kot neobhodno za svojo varnost. Ker to nišlo mirnim potom, je odločila vojna. — Dotaknil se je tudi Besara-bije, ki jo Rusija smatra kot še vedno za obstoječe sporno vprašanje, kajti Rusija nikdar ni priznala aneksije Besarabije po Rumuniji. Nemška zasedba Danske in Norveške je gotovo najbolj razburljiv dogodek v letošnjem letu — vsaj dozdaj. Kaj je vzrok tej zasedbi? Angleži so ob norveški obali položili mine, da zavarujejo svoje interese, ki so v nevarnosti radi neprestane kršitve norveške nevtralnosti s strani Nemčije. To polaganje min pa je Nemčija s svoje strani proglasila za kršitev nevtralnosti ter je še ponoči poslala danski in norveški vladi ultimat, da naj mirno sprejmeta zasedbo od 113 strani nemäke armade, čež, da sta obe državi v nevarnosti, da ju ne zasedejo Angleži in da mora Nemčija poseči vmes, da brani njuno neodvisnost, poleg tega pa tudi, da zavaruje samo sebe pred sovražnikom. Dan-ska je zahtevo sprejela. Norveška pa jo je odklonila. Toda istočasno, ko sta obe vladi brali ultimat, so nemSke čete že vkorakale T Dansko in so se tudi že izkrcale na Nor-vežkem. To je dokaz, da je bil vdor v obe deželi že dalj časa pripravljen, mnogo prej, predno so Angleži položili mine ob Norveški. To pot pa je Anglija prišla Norveški, ki je takoj mobilizirala svojo vojsko in se pripravila v bran, na pomoč. Velike skupine zavezniških ladij so odplule proti Norveški in vnela se je huda bitka v morskem zalivu, ki loči Dansko od Norveške. Neinci so v tej bitki izgubili večje število ladij. Dosedaj so Angleži zavzeli že tudi pristanišče Narvik na severu Norveške. Tukaj iz-krcavajo svoje čete zavezniki, v katerih so Poljaki, Kanadčani, Francozi in vsi, ki sira-patizirajo z nesrečnimi Norvežani. Boji trajajo dalje. Ureditev policijske službe na Donavi. Po poročilih tujih listov je bil dosežen med jugoslovansko, rumunsko, madžarsko in bolgarsko vlado sporazum za novo- ureditev policijske službe na Donavi. S tem sporazumom naj bi bilo nadomeščeno dosedanje poslovanje Donavske komisije, v kateri so bili poleg predstavnikov podonavskih držav tudi zastopniki Anglije, Francije, Nemčije in Italije. Na podlagi novega sporazuma bo. predvsem določeno, da ne smejo pluti po Donavi ladje, ki jih je mogoče spremeniti v bojne ladje. Povečana bo kontrolna služba na Donavi in prepovedan bo prevoz razstreliv in cementa. Ta sporaztm predstavlja zaenkrat šele načrt in še nima oficialne oblike. Tudi nevtralne države so začele odločno postopati proti sumljivim tujcem. Zlasti v balkanskih državah je zadnje čase pritisnil val sumljivih tujcev., H se pod krinko diplomatskih poslov udinjajo v prestolnicah. Zato so oblastva vseh balkanskih držav, pa tudi na Holandskem, v Belgiji, Šviei, na Madžarskem podvzela ostre mere proti vsem tujcem, ki 'ne morejo dokazali nujnosti svojega bivanja v kateri izmed teh držav. Povod temu je dala na eni strani usoda nesrečne Norveške, ki je odprtih rok sprejemala »turiste«, ki so se potem izkazali kot . njeni zavratni napadalci; na drugi strani pa se je izkazalo, da so prav' ti tujci razširje-valci hujskaških in razburljivih vesti, ki imajo namen, strahovati prebivalstvo. Tudi pri nas je zadnje čase dosegla tujska akcija višek, zato se je zlasti beograjska policija odločila na precej stroge ukrepe. Revidirala bo. vsa dovoljenja za bivanje, zbrala bo natančne podatke o vsakem titjcu, ki uživa našo gostoljubnost. Dovoljenje za nadaljenje bivanje bo izdano le tistim, ki se izkažejo z res ntljnim poslom, vsi ostali bodo morali nemudoma zapustiti državo. Će ne bodo hoteli oditi, hodo s silo izgnani. Ali bodo sledili enaki ukrepi tudi po drugih krajih države? Umetnost Predstave v ljubljanski drami A. Averčeko: »Kupčija s smrt/o«, je edino odrsko delo ruskega pisatelja — humorista iz polpretekle dobe. Slovenci ga poznamo po mnogih prevodih njegovih črtic. »Kupčija s smrtjo« je odrska satira na dobo, kakršno smo doživeli tudi pri nas, ko so ljudje vsevprek zavarovavali starce in bolnike, da bi ob njihovi skorajšnji smrti prejeli bogato zavarovalniiio. Tudi v tej igri zavaruje trgovec Taldildn jetičnega poeta, v katerega pa se zaljubi trgovčeva zdrava nečakinja. H koncu se vse lepo izteče: poet ozdravi in se zaroči, njegovi spisi najdejo svojih bralcev in s honorarji pomaga iz večnih denarnih zadreg naivnemu in dobrodušnemu stricu svoje neveste, ki mu je sicer vso igro stregel po življenju, pa ni zato nič manj simpatičen. — Averčenko v igri ni jedek in neusmiljen, ampak toplo človeški, sam se prisrčno smeje domislicam svojega junaka Taldikina, ki je klj.ub nečedni kupčiji vendarle prikupen radi svojega napol otročjega značaja in mu ne moreš ničesar zameriti. Pisatelj ni imel večjih literarnih ambicij, delo bi pa moglo biti v vrsti letošnjih predstav naše drame prav donosen in hkratu še vreden blagajniški komad, ki bi lU privlačil tudi našo podeželsko publiko, seve v rokah močnega režiserja. Režija bi morala krepko podčrtati na eni strani Taldiki-nov značaj, ob katerem se razpleta vsa i^a, na drugi pa potencirati glavno misel o kupčijah s smrtjo. Igralci so imeli vsi od kraja hvaležno delo. Igra si bo bržkone utrla pot tudi v našo provinco, ki rada sega po podobnih delih. Herczeg: »Sevemd lisica«, je delo madžarskega pisatelja, skoraj brez literarne in Človeške cene, ki je pa napisano z veliko rutino. Slika nam zgodbo o lepi, razkošni, duhoviti profesorjevi ženi, ki je, kot zvemo na koncu, vsa tri dejanja neusmiljeno zaljubljena v hudo kultiviranega hišnega prijatelja. Toda ta prijatelj — baron vso igro dvomi v njeno Čednost, in zato se igra do-igrava, na koncu se pa seve dobita. Severna lisica ne igra velike vloge, važno je pa, da je junakinja na koncu res okičena z njo,, in važno, da ni ponarejena, ampak čisto prava od tvrdke X. Ta salonski komad iz življenja »višjih budimpeštanskih krogov« je • zelo dolgočasna zadeva, vkljiib muzejski zbirki duhovitih pregovorov o ženski in more povprečnega gledalca v naši drami zanimati približno toliko kot vsaka plažasta zgodba v srednjeevropskem »Magazinu«. Škoda, res škoda naših igralcev in njih energij. In škoda, da je že pred dobrimi desetimi leti prenehala Vidmarjeva revija »Kritika«, ki se je dosedaj edina pri nas trudila za objektivni, od vseh različnih prevladujočih miselnosti, neodvisni kriterij in ki .bi nam bila danes še toliko bolj krvavo potrebna, v kolikor se je raven prizadevanj na različnih področjih slovenskega kulturnega življenja še občutno znižala. — Naši publiki se takimi deli dosledno niža umetnostno kritična raven, ubija se ji smisel za nalogo, ki jo ima slovensko narodno gledališče, hkrati pa se ji manjšajo dolžnosti do njega. Podobni smo človeku, ki iz nemarnosti napol ogluši, ker mu ni prijeUio, da bi si umival obe ušesi. Groba primera, vem, pa drži, in žal, ne samo na področju umetniške ravni nase drame. — Će iz vse madžarske odrske literature ni bilo mogoče najti vrednejšega dela za reprezentanco na našem odini, kot je »Severna lisica«, res nimamo želje po njej. Fran<;:ois! Mauriac: »Asmodejeza gos-podinjskih pomočnic redni obČni zbor. Iz poročil, debat in volitev so se jasno odražala tri pereča vprašanja: težko gmotno stanje celotne organizacije, nujnost organizacijske in socialne zaščite za hišno uslužbenstvo, stanovska zavednost gospodinjskih pomočnic. Iz poteka celotnega zborovanja je bilo jasno razvidno, kako so vsa tri vprašanja ozko povezana med seboj in kako je njih rešitev odvisna od skupnega sredstva — od strnjenega nastopa vseh v gospodinjstvu službujočih žen. Samo v Sloveniji imamo 9000 gospodinjskih uslužbenk. Če bi se vse včlanile v svojo stanovsko organizacijo in se naročile na strokovno glasilo »Gospodinjska pomočnica«, bi iz neznatnih mesečnih prispevkov nara.sla vsota, ki bi omogočila vsemu društvenemu delu najizdatnejši razmah. Taka močna organizirana skupina bi predstavljala faktor, s katerim bi morale računati socialna zakonodaja in vse oblasti 5 položaj celotnega gospodinjskega uslužbenstva in vsake posamezne članicc, ki danes čcsto no najde izhoda iz obupne stiske, bi se znatno izbolj.^al. Taka velika organizacija bi vzbudila stanovsko zavest sleherne članice, razodele bi se organizacijske zmožnosti posameznih žen, ki bi znale pravilno pogledati v dejanje in nchanje svojih sovrstnic in z vsem razumevanjem .stopiti ob stran starejših požrtvovalnih društvenih delavk. Žensko delo v Sovjetski Rusiji. Na Ruskem močno propagirajo žensko delo po tovarnah, rudnikih in mnogih drugih obratih, kjer so bili doslej zaposleni večinoma moški. Po vaseh in po mestih javno vabijo žene, naj stopijo v železniško službo, kjer je bilo že lani zabeleženih 9 milijonov žen. Pri ruskih železnicah je nastavljenih nad 4500 sprevodnic in 44 strojevodkinj. Prav tako ponuja Ijiidski komisarijat ženam delo \^ladjedelnicah in pristaniščih za natovarjanje in iztovarjanje ladij. Tudi po železarnah in jeklarnah odpirajo Aorata ženskim rokam, saj manjka pi-av v teh zavodih do 50.000 delavcev; seveda bodo morali nove delavke prej strokovno izvežbati. Ž,ene kličejo k tujskoprometnim ustanovam in še marsikam. Lela 1932. je izdala vlada seznam onih delovnih panog, ki so bile ženam prepovedane; sedaj pa to odredbo nanovo proučujejo in hočejo odpreti ženain dostop v vse one stroke, ki niso res škodljive ženskemu organizmu in njegovim posebnim nalogam. Načrt stoletke. Znana ameriška borite-Ijica za žensko volilno pravico Chapman Catt je poslala mnogim odličnim ameriškim ženam poziv, naj se letošnjo jesen scstanejo v New-Yorku in pripravijo načrt, kako naj bi se v prihodnjih sto letih razširile ženske pravice. Pri tem opozarja na -prve ameriške feministke, ki so se leta 1848. zbrale na prvem kongresu in ugotovile 18 krivic, katere bodo mor^e odpraviti za katero koli ceno. Uspeh tega smotrno določenega delovnega načrta je v dejstvu, da imajo danes ameriške žene toliko pravic, svoboščin in možnosti, kakor bi si. jih takrat žena sploh niti misliti ne bila mogla. »Kakor so si pred sto leti naše prednice začrtale delovni program, ki sedaj koristi nam, tako moramo tudi me isto storiti za svoje potomke — določiti cilje in odpirati pota«, pravi proglas Chapman CaLtove. Ne varčujte na škodo drugih! Švedska arheologinja dr. Hana Rydh je napisala za časopis sledeči članek,' ki so ga takoj ponatisnili Časniki vseh skandinavskih držav in tudi Glasnik Mednarodne ženske zveze: >^Prejela sem tole pismo: Strašni časi nas čakajo. Pripravljajo s^ nam težke preiz- 118 kušnje, katerim gotovo ne bomo mogli uiti. Kar se mene tiče, sem vesela^ da je ynoj mož uradnik in. ima stalno plačo. Ta dohodek sicer ni visok, a vendar lahko računam z njiin in ho gotmjo povišan, če bo draginja naraščala. Kljub temu sem se odločila, da bom odslej varčevala, kjer ho le mogoče. V današnjih časih človek pač ne sme misliti sa77io na svoje ugodje in želje. Zato sem se odločila, da bom odpovedala služkinji. Težko se mi je ločiti od nje,, saj je bila petindvajset let pri hiši, najprej pri mojih starših, potem pri meni. Jaz sama se dosti ne spoznam pri gospodinjstvu, a se bom morala pač privaditi in si pomagati na vse načine. Gostoz^ seveda ne bomo več sprejemali; tako bom lahko izhajala tudi brez postrež-nice, ki je hodila k nam, kadar smo jo potrebovali. Včeraj sem telefonirala Lizinemu profesorju. da ne ho več jemala ur iz ' klavirja, saj itak nima posebnega talenta. Denar, ki ga bo7n s tem prihranila, bom lahko obrnila za kritje primanjkljaja v proračunu. Kako se ljudje razlikujejo v presojanju! Kar obstala sem, ko sem slišala, da se bo Ela še učila francoščine. V teh časih se mi zdi to prava potrata denarja.' Sedaj pač ne m.oreš potovati; sploh pa ima že več let francosko konverzacijo pri tisti ločeni ,Madame' — saj si še imena ne morem zapomniti sedaj, ■ ko se zopet podpisuje s tistim svojim dekliškim francoskim priimkom. Žit^ ljenje se ji mora zdeti pač drugač?io, ko si mora služiti kruh z lekcijami . . .« ». . . ko si mora služiti kruh z lekcijami« je zapisala v pismu. Ali ni pri tem prav nič pomislila na posledice svojega ravnanja? Ali ne ve, da bo tiste kronice. ki jih plača od stalnega dohodka, kateri bo sorazmerno z draginjo gotovo povišan, utrpel nekdo, ki si te izgube ne bo mogel nadomestiti z drugim dohodkom? Ta primer gotovo ni edin. Okolnosti so morda različne, toda smoter je isti in bo vedno hujši, te ne bomo ničesar ukrenili. Saj ne živiino v samotni koči sredi gozda, kjer se to, kar ukrenemo ali čemur se odrečemo, ne tiče nikogar drugega kot nas samih. Mi, ki sami pričakujemo pomoči, kadar smo v stiski, ki si želimo udobnosti, ne smemo nikdar pozabiti, da si ustvarjamo to udobnost le s pomočjo drugih ljudi, kateri žive le od dela za nas in ki so aato odvisni od našega ravnanja. Namesto da se druga pred drugo hvalimo, kako smo se povsod stisnile in odrekle, si skušajmo raje ohraniti svojo čast in vr.dr-žujmo normalni potek življenja, dokler nam bo mogoče spričo sedanjih dogodkov. Pred-no se odločimo za kak korak, dobro premislimo njegove dobre in slabe posledice, preglejmo zadevo od vseh strani in se pred vsem vprašajmo, če naša odločitev ne škoduje drugim. Prav nikake zasluge ne bomo imele, če se bomo udeleževale dobrodelnih akcij, ki imajo namen lajšati ljudem težki položaj, h kateremu smo same pripomogle s svojo ne-previdjiostjo. Veliko število oseb, ki danes izgubljajo košček kruha, narašča od dne do dne, in to samo radi tega, 'ker drugi ne razumejo pomen besede »solidarnost« in »inedsebojna pomoč«. Nove knjige Jan Petrus: Junaška žena, življenjski ro man velike žene. Pu češkem izvirniku priredil M. Kovačič. Založilo Sokolsko druätvo Murska Sobota. 1940. ■ Jan Petrus je napisal biografski roman IVenate Tyräeve, žene idejnega očeta in ustanovitelja češkega sokolstva. Roman je pisan spretno, z velikim zagonom in mu je v prvi polovici glavni namen: prikazati rdj-stvo in porast sokolske misli med Čohi nekako od leta osemdesetega do smrti Renato Tyräeve. (1937). Osnovne misli sokolskoga dela je položil avtoi: v usta Renatinemu očetu — Fügnerju: '»S telovadbo se okrepijo vsem telesa. In v krepkih telesih bodo zdrave duše. Zdrave duše bodo smele in neomajne. Smelost in neomajnost dasta zmago v hojn in zmaga da narodu svobodo.« (Str. 38.) Pisatelj slika podrobno in neutrudno razširjenje sokolske misli in organizacije v zvezi s profesorjem Tyräem in njegovo lepo, razumno ženo. Tyrš se je ponesrečil v Alpah, tik predrio je nastopil do-centsko mesto na Karlovi univerzi v Pragi. 119 Druga polovica knjige pa rile neutrudno in vispešno prizadevanje mlade vdove Renate Tyrševe na področju umetnostne kritike in kasneje češkega ženskega obrtnega žolstva. Roman spada med načrtno narodno vzgojno slovstvo, literarne vrednosti seveda nima. Pisan je razumno in spretno, nekoliko moti, značilna za te vrste literaturo, površna in naivna psihologija. Knjiga bo brez dvoma v korist sokolskemu svetu in bo služila v razgled po zgodovini sokolske misli. Škoda, da slovenski prevajalec ni dodal knjigi informativnega uvoda o pisatelju in o knjigi sami, kdaj in kje je izšla in kakšen je bil odmev nanjo, v češkem sokolskem svetu. , Jezikovno prevod ni neoporečen; sicer je pa jezikovna ocena delo stokovnjaka in je za to nujno potreben tudi original, ki nam ni na razpolago. Delo je v vrsti večerniške literature nedvomno pozitivno in bo prav gotovo tudi pri nas našlo mnogo bralk, in bralcev. K. V. V knjigi »Jugoslovanska umetnost od njenih začetkov do današnjih dni« je lan-sl:o jesen objavil Milan Kašanin, ravnatelj beograjskega muzeja kneza Pavla, zbirko naših najlepših in najznačilnejših umetnin v teku 10 stoletij. Velik pomen njegovega dela je zlasti v tem, da nam daje celoten, dokaj jasen pregled naše likovne umetnosti. Knjiga je pisana v francoščini, ker je nastala v namenu, da seznani z jugoslovansko umetnostjo tudi širši svet. V pn'ih besedah pravi avtor, da ga je vodila pri delu želja pokazati kiilturnemu svetu umetniška dela, ki so pomenila v dolgih stoletjih za Jugoslavijo tradicionalno bazo edinosti ter dragoceno dediščino, s katero je stopila v intelektualni krog evropskih kulturnih narodov tisto liro, ko ji je zasijala neprecenljiva svoboda. Visoko vrednost te nove knjige odločno podčrtujejo zelo dobro izbrane in res odlične reprodukcije najbolj karakterističnih jugoslovanskih umetnin. Prinaša jih 168 po številu, med njimi 8 koloriranih. Pri finem papirju in velikem formatu knjige (25 cm X 32 cm) pridejo izredno lepo do veljave. Slike spremljajo kratka, informativna pojasnila. Zanimiv je avtorjev uvod v ilustrirani del, kjer podaja periodizacijo celotne jugoslovanske umetnosti. Razdelil jo je v tri velika razdobja: srednji vek, dobo renesanse in baroka ter dobo modeme umetnosti (le ta od konca XVII,. stol. do danes). Umetnost srednjega veka je razdeljena v dve periodi. Prva obsega IX. do XI. stoletje. Zlasti je zanimivo njeno kiparstvo in stavbarstvo, karakteriziraj o pa jo arhaični elementi in lokalne svojevrstnosti. Drugo periodo XIII. do XIV. stoletje, obdobje med propadom Bizanca in nastopom renesanse v Italiji, označuje avtor za dobo najbujnejšega razcvita jugoslovanske umetnosti. Za čas renesanse in baroka (druga polovica XV. stoletja do prve polovice XVIII. stoletja) je dal jugoslovanski narod, dasi je ležala nad njim težka mora tujčeve nadobla-sti, kulturnemu svetu lepo Število nadarjenih umetnikov, ki so zasloveli zlasti v sosednjih deželah. Končno pa so Jugoslovani, v današnji dobi, potem ko so dosegli svobodo v lastni državi, pridobili z odličnimi deli ugled in visoko priznanje naši umetnosti v tujini. Nova Kašaninova knjiga »Umetnost Jugoslavije« je vredna vse pozornosti. Zamišljena je dokumentarično in sintetično in je kot taka sijajno uspela ter pomeni za našo • urhetniSko zgodovinsko literaturo lep in časten prirastek. Z užitkom pa jo bo čital ali tudi samo vedno znova prelistaval vsakdo, ki ceni in ljubi lepo knjigo. Eda Stadler Članku »Marija Boršnik-Škerlak: Aškerc — življenje in delo« v aprilski številki Ž. S. je potreben sledeči popravek: Str. 86. levo: 5 vrsta beri: ustalijo do neke mere in nam dajo ... 13. vrsta: za »nagnjenju« vstavi: kot iz raznih življenjskih okoliščin prisiljenoti. 26. vrsta: pred »Prikazala« vstavi: Ne tako naša raziskovalka. Desno 4. vrsta: za »misli« vstavi vejico. 33. vrsta: za »mnenje« vstavi: ampak v prvi vrsti nosilca nasprotnega, mnenja. 43. vrsta beri: podan in ne podoben. Str. 87. desno: 3. vrsta beri: in kot tako nam je to razdobje avtorica tudi prikazala. 24. vrsta beri: naravnostnih in ne nazornostnih. 120 Darovi za tiskoTni sklad Za tiskovni sklad so darovale: g. Cecilija Ranzinger din 30'—; neimenovana din 20"—; g. Vilma Šemrov din 16"—; g. Olga Šavnik din 8-—; po din 7"—: gg. Pavla Rataj, Dora Detela; po din 6"—: gg. Frančiška Kosi, Anica Korošec, Marija Miloš, Marija Lopatec, Antonija Ukmar, Anči Markelj, Marija Weis, Fina Bizjak, Jela Šalamun, Slavica Hmelak, Dora Mervič, Mara Luxa, Zora Demarin, Pavla Herlah. Draga Lusicky, Pavla Linzner, Ruža Jelušič, Jela Bauman, Antonija FeUe; din 5"—: g. Zora Štajner; po din 4'—: gg. Jerica Pire, Mimica Pajkova, Anica Smola, Pavla Ilovar, Nataša Suhadolc; po din 3"—: gg. Fanika Jeras, Marija Starec, Marjanca Kunovar, Krista Videnič; po din 2"—: gg. Milka Beja, Anka Seiko, Justa Gabrovšek, Milena Groznik, Marina Kolar, Amalija Kecelj, Vida Zupanič, Cirila Štebi, Stanka Virant, Zorka Šmid, Tekla dr. Pance-Kenk, M. Vrhunc, Pavla Lampe, Nada Bernot, Janja Rebernik, Hedvika Dim, Marija Vončina, Pavla Pleničar, Rezi Zakrajšek, Minka Babnik, Amalija Meterc, Ana Nagy, Roza Kuharic; Lit 1'—: g. Ivanka Milavec. Cenjenim gg. darovalkam iskrena hvala! Za siromašni družini v litijski okolici je darovala g. Pavla Pajk iz Ljubljane din 100'—. Iskrena hvala! Poštena, revna družina z dežele bi rada dala učiti na dežele ali v mesto 14 letno hčerko v trgovino ali krojaško stroko. Z odHčnim uspehom je dokončala šestrazredno osnovno šolo. Je močna, zdrava, delavna. Ponudbe na upravo „Ženskega Sveta". Dekliški internat Franje TaTcarjeve T Ljubljani, IVori trg S Vodstvo internata opozarja starše, da sprejema že sedaj prijave gojenk za šolsko leto 1940-41. ^ - . 1. ■m-J k ' .'1 ' i \ 1 f s , A ■ '.n