Tretji od.d.eleli. Novi vek. I. JProtestarvtsPce šole. Koncera petnajstega stoletja se je znantno razvilo duševno življenje po svetu. Huiuanistiško gibanje je v mnogih vzbudilo živo poželenje po nauku in izobraženosti. K temu so razni izumki in odkritja tega stoletja nagibali človeštvo na daljno razmišljevanje. Iznašlo se je namreč knjigotiskarstvo in smodnik, odkrila se je Amerika in morska pot v izhodno Indijo. S tein se je doseglo, da se je v daljne strani sveta pošiljalo in širilo ne samo blago, ampak tudi misli. Podani so bili torej bistveni pogoji materijalnemu in umnemu napredku vsega človeštva. Ali ta vzvišeni duševni vzlet je bil samo v višjih 10* učenjaških krogih. Nižji sloji ljudstva so bili zaneinaijeni. Za ljudsko izobraženje, kakoršno so zagovarjali v prvem času krščanstva škofje in cerkveni zbori, in kakoišno je tudi Karol Veliki nameraval, nehale so skrbeti oblasti; zato se ni čuditi, ako je prosto ljudstvo tavalo v temi neznanstva, praznoverstva in surovosti. V to nastopi cerkvena reformacija. Glavni reformator Martin Luter (1483 — 1546) potegnil se je pri svojem delu na polji cerkvene reforme tudi za zaneniarjene šole, češ mladi učenci so seme in kvas cerkvi. Zavoljo cerkve je treba imeti in vzdrževati šole. BBog cerkev s šolami vzdržuje". Zavoljo tega je v vseh svojih spisih poudarjal potrebo in znamenitost dobre vzgoje. Pred vsem je zahteval od roditeljev, da z vso dušo in umno vrše svoje vzgojiteljske dolžnosti. V svojem spisu „0 hišnem gospodarstvu in otroškem strahovanji** veli: ,,Bog hoče, da vzgojujemo mladino, da jo na vseh potih čuvamo, da ne postane divji in nevzgojeni rod. Najprej je treba deco poučevati v duhovnih, in potem v svetovnik stvareh. Strahovanje naj bo ostro, a ne surovo, da otroci ne postanejo topi in da se jim staiiši ne mrzijo". Načelnike in zastopnike vseh nemških mest je s posebnim spisom pozval, da ustanove šole, ako ne, bode se ljudstvo pogreznilo v barbarstvo. »Napredek raest ni že zagotovljen tam, kjer je na kupu dosta blaga, kjer se delajo čvrsti zidovi, lepe hiše, mnogo pušk in železnih oklepov; napredek, blagostan in moč mesta zagotovljena so še le takrat, ako ima mnogo dobrih, častitih in vrlo vzgojenih meščanov. Oni bodo še le znali, blago in vse, kar je dobro, nabrati, ohraniti in raodro uporabiti". Luter zahteva naravnost, da se roditelji silijo, da svoje otroke pošiljajo v šolo, Mker je vsakdo dolžan pomagati, da se vzdrži duhovni in posvetni red. Jaz mislim, da morejo dečki vsak dan biti po eno ali dve uri v šoli. Ostali čas pa naj delajo doraa ali pa naj se u6e kakega rokodelstva. Tudi deklice zmorejo toliko časa, da vsak dan po eno uro gredo v šolo, in da poleg tega opravljajo svoje posle pri hiši". Praktično je Luter pospeševal ljudski pouk s svojim malim in velikira katekizmom, v katerem na lehki način tolmači poglavitne dele svoje nove vere. V njegovem trudu o izboljšanji vzgoje in šol pomagal mu je posebno marljivi prijatelj Filip Melanchthon (1497—1560), profesor vseučilišča v VVittenbergu. On je sestavil tako zvano ,,saksonsko šolsko osnovo". Po nasvetu Luterovem je bilo odredjeno namreč poverenstvo, da pregleda saksonske cerkve in šole. V tem poverenstvu je bil tudi Melanchthon, ki je spisal v tej točki poseben navod, kako je nadzorovati šole in cerkve. Razen cerkvenih ustanov obsegal je ta navod tudi že omenjeno šolsko osnovo. V njej se pozivljajo predikanti, naj bi opominjali stariše, da pošiljajo svojo deco v šolo, da se tako vzgoje ljudje, ki bi bili sposobni, dobro poučevati v cerkvi, pa tudi drugače dobro se vladati. Po tem razlaga, kako se ima učence razdeliti v razrede, in kaj naj se v katerem razredu uči. Potreba latinskega jezika se osobito naglašuje. (Dalje prih.)