Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXVIII.	Štev 2.
Februar 1931.
„Odmev iz Afrike"
Katoliški misijonski mesečnik. Blagoslovljen po papežih Piju X., Benediktu X V. in Piju XI. Stane za vse leto 10 Din, 7 L, 60 am. cts., 2"50Š; s prilogo „Klaverjev koledar" 15 Din, 9"20L, 80 am. cts., 3'10 Š, Naročila in milodare naslavljajte,
prosimo, na:
DRUŽBA SV. PETRA KLAVERJA
LJUBLJANA, Metelkova ul. 1.
Za Julijsko Benečijo: Rim (23), via dell' Olmata 16. Za Avstrijo: Salzburg, „Claverianum".
VSEBINA:
Posvetitev lurške dupline v Gobabis. — šolsko vprašanje v nfr. misijonih. Vesele stvari iz novih postaj. — Škor—šofer. Misijon Marija Trost. Kratka misijonska poročila. Apost. delovanje sester domačink. — Uslišane molitve. — Nekaj opomb v Družbi sv. Petra Klaverja.
Darovi.
Došli naši Družbi meseea oktobra 19!«).
Za najpotr. misljone v splošnem: Din 14.812-70; Š 109-70.
Za sv. maše: Din 570-—.
Za stradajoče: Din 380. - .
Za gobavce: Din 192- .
Za odkup sužnjev: Din 4.210- --.
Za botrlnske darove: Din 1.421-25.
Za zamorčke Din 750-25.
Za katebiste: Din 540- .
Za semenlščnlke: Din 367.
Za kruh sv. Antona: Din 3.322-75; Š 37-—.
Za otroško zvezo: Din 53-
Za mašno zvezo: Din 1.319. ; S 8-
V čast Mar Ter. Led6cbowski: Din 275-—.
Za afriški tisk In katekizem: Din 993 -; Š 4- .
Za določene namene: Din 282- -.
Za določene misl)onet Din 80-—.
Za Klaverjevo družbo: Din 358-25.
Prispevki podpornikov in udeležencev: Din 943'—.
Po cerkvi Srca Jezusovega: D. E. za odkup sužnja „Mari-jan" Din 180-- .
Tisočkrat .Bog povrni" vsem blagim dobrotnikom!
Zbirajte rabljene znamke
in pošljite jih Družbi sv. Petra Klaverja, katera jih hvaležno sprejme in porabi v korist ubogim inisijonom.
Lurška votlina v Gobabis (Soha je dar nekega dobrotnika).
Posvetitev lurške dupline v Gobabis.
(Poroča P. Dohren).
Danes naj Vam poročam o lepi slavnosti: kako je preč. škof Gotthard posvetil lurško duplino v Gababis.
Po dolgih dnevih čakanja in upanja je pred enim mesecem vendarle došla podoba iz brona, ki ste jo nam Vi naklonili. Že pred pol leta je bila obljubljena: zdaj smo jo dobili. Kako smo je bili vsi neizmerno veseli! Z velikim trudom, v potu obraza in pekoči solnčni vročini smo bili vendarle postavili duplino iz belih kvadrov. Delali smo s trudom in težavo več mesecev. Zdaj pa je dovršena in kras našega šolskega dvorišča. Je kakor za-hvalnica in spomenik vdanosti naši dobri nebeški materi. Vaši Družbi gre velika zahvala za to. Ljubi Bog naj Vam tisočkrat povrne, kar ste nam dobrega s tem storili. Tukajšnje ljudstvo se bo krščansko vzgojevalo ob tej lepi podobi. Srčno želimo, da Marija pred nebeškim tronom zato prosi Boga za Vašo Družbo. Srčna hvala in tisočeri: Bog plačaj!
Preč. gospod škof sam je prišel k posvetitvi, ker je videl, da bo to zelo vzgojno za ljudstvo. Naši cerkveni pevci so se naučili najlepših pesmi. Škofa so sprejeli s krasnim „Ecce sacerdos magnus!" ko je vstopil slovesno v cerkev. Peli so krasno večglasno latinsko mašo. Vsi smo
I. 31. — 5.70(1.
strmeli, kako so naši zamorci nadarjeni za petje. Ko bi do-brotnica. ki je na Vaše posredovanje podobo omislila, mogla biti navzoča, bi se bila navzela še večjega navdušenja za tukajšnje zamorce. Škofu je veselje in tolažba sevala raz obraz, ob tem kar je slišal in videl. Da je bila slovesnost še lepša, so skoraj vsi pristopili k sv. obhajilu, da obhajajo ta praznik z Jezusom v srcu. V slovesni procesiji smo šli proti votlini. Deklice so imeli vence na kodrastih glavicah, dečki so bili opasani z modrimi pentljami, vse ljudstvo pa snažno in praznično oblečeno. Zvonilo je po vseh bližnjih cerkvah. Ob votlini je škof vzidal kamen iz prave lurške dupline in potem votlino blagoslovil. Krasno so donele lepe Marijine pesmi venkaj v puščavo. Vse je pobožno klečalo pred Marijino soho in molilo in pelo naglas. Naposled je vse ljudstvo enoglasno zapelo „Hvala večnemu Bogu."
Zvečer .je vse pričakovalo nadaljnega. Slovesno zvo-nenje je vabilo vse vdeležence k lurški duplini. Polno svečic je bilo prižganih na skalah okrog votline, kar je posebno povečalo slovesnost. Nebeška mati pa je stala visoko gori na skali sredi morja lučic. Okrog nje pa polno njenih otrok, ki so se zbrali, da ji pojo v čast. Peli so navdušeno: „Pozdravljena, delivka vseh milosti!" in mnogo drugih lepih pesmi. Potem je škof pridigoval v jeziku Na-mas o Lurdu in o Marijinem usmiljenju. Vse je poslušalo tiho in pobožno. Naj bi pač vsi sedaj iskali pomoči pri lurški Mariji in jo našli, da bi potem tudi mi v Afriki imeli svoj Lurd.
Zdaj se bo res začela božja pot. Vsak dan bodo prišli semkaj šolski otroci in bodo molili za srečo in blagoslov tistih, ki so pomagali, da se je mogel postaviti ta spomenik Materi božji. Vsak, ki bo mimo šel, bo pobožno pozdravil Marijo in njeno srce razveselil. Marija pa se naj milostljivo ozira na svoje črne otroke, da jo bodo le-ti vedno bolj ljubili.
Šolsko vprašanje v afriških misijonih.
Šolsko vprašanje dela misijonarjem v Afriki vedno večje težave. Kolonijalna oblastva zahtevajo šol; domačini hrepene po izobrazbi. Napram temu katoliški misijonar ne more biti ravnodušen; zlasti ker razne sekte ne štedijo z denarjem za ustanovitev raznih šol. Kdor ima mladino za seboj, tega je prihodnjost. Kakršen duh vlada po šolah,
takega duha bo bodoča generacija. Žal so misijonarji revni, vsled česar ne morejo ustanoviti toliko šol, kot bi bilo potrebno, niti jih morejo vzdrževati. Naj slede odlomki iz pisem, ki osvetljujejo to vprašanje.
o
v>
M
10 a
M
XJ XA h
M >
«1
"C o
ca
N
o o. -a o a
"5 o
<j
a
o >
at
C O
S3
P. Brandt, načelnik misijona Ndekesha Kasai, belgijski Kongo:
„Misijon čezdalje bolj narašča. Številke pričajo o tem. Imamo nad 700 dečkov v naši osnovni šoli in pod tem številom kar zdihujemo. Vsako verando in pomol smo
porabili za šolski prostor. Po vseh kotih misijonišča leže razbite tablice ali stoje lesene klade, ki služijo za šolske klopi. Med učenci so nekateri, ki morajo po 4 do 5 dni daleč v šolo. Seveda morajo večkrat ostati pri nas in tedaj prenočujejo kar na prostem. Zdaj bomo dovršili šolsko poslopje, ki bo 40 m dolgo.
Tudi sestre imajo dela čez glavo. Došla je še ena; zdaj jih je pet. Nad 400 deklic obiskuje njih šolo. Nad 200 deklet se pripravlja na sv. krst ali na sv. zakon. Ena sester (ki je pa izjema) poučuje dnevno 6 ur na osnovni šoli. Poleg tega nadzoruje ročna dela in mora izpolniti še vse obveznosti svojega reda. Ona je res vzor nam vsem.
En duhovnik in jaz morava vsak dan spovedati 600 ljudi, časih celo 800. Sv. obhajil je res mnogo. Monsignor je prišel na svojem birmskem potovanju k nam tisto jutro po božičnem dnevu in je ostal do Novega leta. Tisti teden je bilo nad 11.000 sv. obhajil.
Te številke govore same po sebi. Iz tega vidite, da je denar, ki nam ga pošiljate, res dobro naložen. Ako bi nas ne stiskala revščina, ki je naša največja nadloga, bi bil župnik v Ndekeski najsrečnejši človek pod solncem. Toda težave morajo biti; s temi nas ljubi Bog preizkuša za dobro."
Msgr. Mohn, od sinov presv. Srca, Lydenburg:
„Šola to je naša nada. Celo črni protestantje izprevi-dijo, da so naše šole na boljšem glasu kot njihove. Borimo se za duše otrok. Neverjetno hitro se sekto tukaj širijo; to je pravi Babilon samih sekt, kot ga še nisem nikjer videl. Protestantovski element se kaže zlasti v tem, da, komur ne ugaja ena sekta, se kar na lastno pest odcepi od nje in ustanovi svojo. In kako hitro dobi vsaka nova sekta svojih pristašev! Tu v lydenburški okolici je neki črnec, ki se izdaja za boga. Tudi on ima somišljenikov, čeprav ne mnogo. Njegova zemeljska nebesa so seveda tudi po tem . . .
Sekte se prizadevajo na vse načine, da bi dobile otroke zase. Z našim šolami sem prav zadovoljen, kajti učitelji-domačini so prav izvrstni. Dal Bog, da bi lak« ostalo!"
P. Manuel O. T. M. Silva Porto, Angola:
»Naš misijon napreduje. Imamo 49 šol. Še več bi jih lahko ustanovili, ko bi imeli sredstva za vzdrževanje ka-tehistov. Pa no vem, če mi bo mogoče teh 49 šol vzdržati, kajti za vsakega katehista bi potreboval 300 frankov, ker
za. manj mu ni mogoče živeti. Treba bi mi bilo torej 14.700 frankov. Kje naj jih vzamem?
Vesele stvari iz novih postaj.
Apostolski vikarijat Kilimandžaro.
Pi§e P. Rudler iz kongregacije Očetov sv. Duha.
Koncem preteklega mesca sem se zadržal en teden v misijonu Potive. Ljudstvo tod je zelo prijazno in mala eeta kristjanov prav zgledna. Takoj ko sem prišel v ta kraj in bil še truden od dolge hoje po vročih in pekočih
Zamorci nesejo težko bolnega v mlsijon.
afriških polih, so mi 4 možje prinesli kristjana po imenu Benedikt, ki je ležal v hudi mrzlici. Zavit je bil v plahto in so ga nosili visečega na drogu. Ko je zaslišal glasni tam-tam (to jo mesto zvonenja), in se zavedel, da je misijonar blizu, je prosil, da bi ga rad videl. Takoj sem ga previdel za smrt in sem mu podelil sv. poslednje olje in blagoslov za umirajoče z odpustki. Sv. popotnico je mogel prejeti šele drugi dan po sv. maši. Vsi kristjani in kate-
humeni so me spremili na potu k njemu. Pagani in muslimani so se vedli zelo spoštljivo, ko smo šli mimo njih. Po sv. obhajilu me je prosil bolnik, če bi smel še ostati v hiši za katehiste, da bi ga mogel vse dni obhajati, dokler bom v Potive. Rekel je: „Pot v nebesa je strma, zato se treba pobrigati in preskrbeti." Ob 3. uri popoldne je začel umirati. Hitro so me poklicali. Ko sem ga tolažil, je odgovarjal tiho s tresočimi ustnicami. Molil sem ž njim Ave Marijo v jeziku Kiswaheli; med molitvijo je izdihnil. Še tisti večer smo ga pokopali. To je bil prvi katoliški pogreb v tem kraju in je napravil globok vtis. Drugi dan sem maševal za umrlega.
Katehist Rafael mi piše, da se želi 6 muslimanov učiti katekizma. Obenem so se odločili, da bodo svoje otroke rajši k nam pošiljali v šolo kot v angleško cerkev, ki jih je že bila hotela zvabiti.
Škof — šofer. |
Dobri Bon jo <i'»l> da je prevzvišeni škof Mihami, apostolski vikar v Tabori, prišel do lastnega avto. Avto-vožnje pa za misijonarja niso zabava. Dokaz temu sledeče poročilo P. Ciavatto-ni od Belih očetov :
Škof Mihand je naslednik škofa Leonarda v vikari-jatu Tabora. Napravil je prvo službeno potovanje po se-verozapadnih misijonih svojega vikarijata. Mislili smo, da ga je spremljal kak misijonar; pa je vzel s seboj le mladega zamorca kot spremljevalca in služabnika. Škof je sam šofiral svoje vozilo, ki je bilo do vrha naloženo z zaboji za misijonski potrebe. Sprejemali so ga po možnosti slovesno. V nedeljo je birmoval v misijonu Kahama, kjer je mnogo kristjanov, za v pondeljek se je odločil za Uširombo, ki je najstarejši misijon v vikarijatu in je tam že večkrat bival apostolski vikar, .le ta kraj 90 km severno od Ka-hame. Zelo slaba cesta pelje tja skozi gost gozd, ki je poln divjih zveri. Tudi je ta gozd kotišče muhe Tsetse, ki povzroča nevarno spalno bolezen. Škof je želel, da ga jaz spremljam, da se utrdim po bolezni, ki sem jo ravnokar bil prestal. Z nama se je vozila ludi mati Jakoba, prednica Belih sester, da obišče zavod sester v Uširombo. Tudi smo vzeli na voz 0 mladih zamorcev, ki so se stlačili med zaboje. Šofiral ju»škof, ker mi drugi tega nismo vešči. Prvih 20 km je prešlo prav po sreči, naenkrat je pa zadnje kolo spustilo sapo. .Saj imamo rezervno pnevmatiko",
pravi škof. In res se je zgodilo. Zopet smo brzeli dalje. Po 10 km je počilo, kakor da je kdo ustrelil iz puške: nova pnevmatika se je pokvarila. Kaj naj počnemo? Kdo naj popravi prvotno pnevmatiko? Škof tega ni znal, ker je še novinec v tej stvari. Poskušali smo, da bi razumeli tajne mehanike, a ni šlo. Bilo je že poldne, a mi smo bili še vsi na starem mestu. Solnce je pripekalo, tsetse-muhe so nas nadlegovale, v vsem gozdu pa niti kapljice vode.
Škof nam je priporočil, naj se priporočimo Mali Tereziji, ki je zavetnica misijonov. In glej: priropotal je avto indijskega trgovca, ki nas je rešil iz zadrege s tem, da nam je dal na razpolago svojega mehanika. Po dolgem trudu se mu je posrečilo popraviti škodo, tako da smo ob solčnein zahodu nadaljevali vožnjo. Toda po nekaj kilometrih je bila cev zopet prazna.
„Za danes smo opravili!" je rekel žalostno škof. »Treba nam bo tu prenočiti, ker solnce že zahaja." Zakurili smo ogenj, da se obranimo zveri. Neki avto, polno natrpan z ljudmi in blagom, je privozil mimo; bili so Arabci, ki so se vračali v Bukobo. Prosili smo jih, naj vzamejo mater prednico v Uširombo, kar so tudi storili.
Sedel sem poleg škofa v avtu, kjer smo skušali, da bi nekoliko zaspali. O polnoči je indijski trgovec vozil nazaj in je bil pripravljen, da nam odstopi svojo pnevmatiko. Nato je vozil dalje. Ko se je storil dan, smo takoj popravili avto in se odpeljali dalje. Prevozili smo 30 kin, ko so nam prišli naproti ljudje iz Uširombo in nam prinesli okrepčila. Že od včeraj je tam čakalo mnogo ljudi na škofa. Toda še so nas čakale težave. Zdaj je začelo šepati prvo kolo; zlomila se je os. Vozili smo počasi, a kolo se jo odločilo od osi in zopet smo obtičali. Potrpimo, morda pride mimo kak avto. In res, božja previdnost nam je hotela dobro ... Ob 4. uri popoldne smo bili vendarle v Uširombo.
Pestra množica nas je sprejela. Bobni in slavnostno streljanje nas je pozdravljalo. Patri in sestre so prišli v procesiji na čelu mnogobrojnih kristjanov, ki so vihteli zastavice v rokah, škof jo imel umazan talar vsed vožnje, « so ga vseeno vneto pozdravljali. Po malo minutah je bil preoblečen v duhovska oblačila in korakal pod balda-hinom v misijonsko cerkev. Kakšna izprememba! Šel sem ob njegovi strani in mislil: Kakšen razloček med apostolskim vikarjem v Afriki in dijecezanskim škofom v Evropi! In vendar — škofa sta oba!
Pa misijonski škof rad sprejme podobne neprilike, da more ponesti kraljestvo Jezusovega srca med divje narode, ki mu jih je Bog izročil v dušno oskrbo.
Misijon Marija Trosi
Misijonar Rafael Koleno piše Družbi sv. Petra Klaverja:
Zopet je priromala ena pošiljka od Vaše družbe na mene, topot iz Brna. Bile so notri samo lepe reči: cerkveno perilo in tudi oblekce za otroke in deklice. Tudi nekaj denarja sem še posebej dobil. Ljubi Bog naj Vam tisočkrat povrne in vsem blagim dobrotnikom! Zmiraj pride kaj lepega od Vas za naš misijon. Ne morem Vam povedati, kako smo Vam vsi hvaležni: misijonarji, zarnor-čki in še posebno jaz, Vaš rojak. Iz dobrodelnosti Klaver-jeve družbe se vidi, kako veliko delo je storila Vaša ustanoviteljica Marija Terezija tukaj na zemlji. In koliko sedaj v nebesih stori za misijone, to pa je znano le ljubemu Jezusu. Res, iz vsega srca želim, da bi jo mogli kmalu častiti na oltarjih.
Večkrat sem dobil od Vaše družbe kako njeno podobico, pa kako hitro jo moram oddati, ker vsak jo hoče imeti. Zadnjo sem dal enemu mojih sobralov za god, ki ga jutri obhaja (praznik sv. Mihaela nadangela). Napravil sem stem mojemu sobratu veliko veselje, saj je naš rojak, doma iz Horjula pri Vrhniki. Letos je prišel sem v naš misijon in imava skupno delo na vrtu.
Upam, da ste moje zadnje pismo prejeli. Kaj ne, zmerom sama beračenja. Pa boste oprostili, saj veste, da se tu vse hitro raztrga, družino pa imamo vedno večjo. Letos na Božič jih bo zopet 50 prejelo sveti krst in ti vsi so reveži, ki nimajo nič. Pri nas imamo okrog 40 fantkov in deklic na stanovanju in hrani, ti vsi ne dobijo zdoma prav nič. Večkrat slišimo slariše praviti, če hočete naše otroke v Vaši veri vzgojevati, potem jih morate tudi sami oblačiti in hraniti. Zopet drugi pride in pravi: tu imaš mojega fantka, samo hlačice mu moraš dati ali pa srajčko, ki ima vso raztrgano. Glejte, blagi sotrudniki in sotrud-nice, kakšne skrbi ima misijonar in kako lepo delo storite, ako ga podpirate.
Veliko porabimo tudi za bolnike in zdravila. Za bolnike imamo eno hišo in dve veliki sobi. Koliko jih jo že v krstni nedolžnosti pohitelo k ljubemu Bogu. O šolah
sem Vam pa že zadnjič poročal, kako tep napredek imamo: ena šola v Marija Trost in šest šol v okolici. Vse so jako dobro obiskane, tako, da še prostora ni zadosti. Pa nas že spet kličejo drugam in zamorci sami prosijo, naj postavimo šole, da nas ne bodo protestantje prehiteli, ki so veliko pred nami prišli sem. Upamo, da bo ljubi Bog tudi v bodoče blagoslovil naša dela. Vse bi še hitrejše slo, samo, če bi imeli več sredstev. Trdno upamo, da nam bo Vaša družba še vnaprej pomagala.
Naše protestante to jako jezi, da delamo vedno nove šole in še posebno zato, ker nam protestantje in kalvini-sti sami dajo svet, da moremo postavljati šole. Sporočam Vam še, da smo imeli pri nas letos jako dolgo zimo — od srede aprila do konca avgusta. Nato je bilo nekaj dni toplo, sredi septembra pa zopet strašna burja, mraz in sneg, da nam je vse na polju pozeblo. Pa kaj hočemo: Gospod je dal, Gospod je vzel, ime njegovo bodi češčeno.
Še enkrat Vam kličem: ljubi Bog naj Vam vse tisočero povrne! Lepo se priporočam še v prihodnje, saj veste, da mi vsega potrebujemo. Tudi v molitev se Vam priporočam in vse ljube dobrotnike najlepše pozdravljam, Vaš vdani in hvaležni rojak
Fr. Rafael Kolenc
Kraika misijonska poročila.
Msgr. Thevenoud, apostolski vikar v Uagadugu (zahod. Afrika): „Misijon v Roo, ki so ga bilo zadelo mnoge nesreče, se je zdaj že skoro popolnoma opomogel. Ker jo bila zasilna eerkev premajhna za vso vernike, smo morali začeti zidati večjo, ki bo v par mesecih dozidana. To bo najlepša cerkev v vikarijatn, dolga 40 m, široka 15 m. Misijonarji živijo v pomanjkanju in jih je tudi bolezen mučila to leto. Izgubili smo enega brata, ki nam je bil v veliko korist. Zato je treba vedno ponavljati: „Zetev je zrela, žunj-eev ni." Prosim, da skupaj z nami molite za delavce v vinogradu Gospodovem."
P. Martiniere, od Očetov sv. Duha, francoska Guinoja: „Vslod zdravila zoper gobavost, ki ste
nam ga poslali z navodilom vred sem začel sedaj to grozno bolezen metodično zdraviti na več otrocih. Saj ni mogoče, da bi zdravil vse gobavce, kar jih je. Dozdaj smo bolne otroke pošiljali domov, zdaj jih bomo pa pridržali. Vem, da bomo zadeli na odpor staršev, ki nas še premalo poznajo in ne zaupajo nam in našim zdravilom. Traja pa dolgo, prodno si pridobiš zaupanje domačinov, ki imajo sami neko sredstvo zoper gobe in mu brezpogojno zaupajo. Ites se po tistem zdravilu bolezen včasih zholjša, popolnoma pa se ne ozd ravi."
JVlsgr. Grlmault, apostolski vikarSenegambijo (Zali. Afrika): ,,1'ri nas še vodno razsaja kuga. Pobrala je že enega otroka v našem niisijonu. 1'. Walter bo
začel zidati kapelo v Longa in mu bo zelo prav prišel denar, ki ste nam ga poslali. Kapelico sv. Marte pa smo nehali popravljati, kajti stroški so le preveliki ; morebiti bomo kdaj pozneje zopet začeli z delom. P. Jakvin še ni začel zidati cerkve, ker se še ni odločil za prostor. — V Dakarju smo ustanovili farno šolo in dela dobro napredujejo. Povsod zidajo. Tu popravljajo zasilne kapelice, ki so postavljene iz ilovice in s slamo krite; drugod pa zidajo nove in večje. Statistike letošnjega leta so razveseljive. Za vse to se moramo zahvaliti Bogu in dobrotnikom, ki molijo in se žrtvujejo za nas. Vaša Klaver-jeva družba je naša največja dobrotnica."
P. Jožef Hoch, Belih očetov, Urundi (Vzhod. Afrika): »Vaša ustanoviteljica je umrla, a Vaše delo, ki je v veselje sv. očeta, živi. Pokojna grofica Led6chow-ska pa v nebesih še nadalje skrbi za inisijone. Zelo želimo, da bi bila prišteta blaženim. To bi bila čast za njeno domovino in pobuda vsem prijateljem mi-sijonov.
V primeri z drugimi kraji v Afriki je vikarijat Urandi gosto naseljen; vendar splošnega ljudskega štetja še ni bilo. Zdaj imamo 11 misijonskih postaj. Izmed teh sta dve pred 1 leti mnogo trpeli vsled lakote. Pač so tisti kraji tako rodovitni kot drugi, toda kadar manjka dežja, zemlja čisto nič ne obrodi. Vlada pomaga s tem, da deli žito za setov, toda bilo bi ga treba neznanske množine, pa bi še ne zadostovalo, kajti zetov je bila vsa zadnja lota nezadostna. Ljudje so silno upadli. Iskati morajo živeža v okolici, zato prihajajo
neredno h katekizmu. Zadnje mesece siiio jih 215 v sili krstili.
Navzlic temu smo polni upanja za prihodnjost, kajti v marcu je deževalo."
P. Santambrogio, od Sinov presv. Srca, ekvatorijalni Nil: »Gorečnost za mojo malo cerkvico me razjeda. Potreboval bi kelih za sv. mašo, ker ta, ki ga sedaj rabini, je izgubil vse zlato, a ga tu nihče ne zna pozlatiti. Se ena prošnja: Rad bi imel (i svečnikov meter visokih in še razpelo zraven. Moja cerkev je 30 m dolga in 20 široka. Ob nedeljah in praznikih so na oltarju svečniki i/, bambusovih palic, ki so prevlečeni z bronso.
Lakota je prenehala, revščina pa še ne. Skušamo, kako bi našim kristjanom pridobili dela, da bi si mogli omisliti potrebno obleko; vendar moramo glodati, kako je mnogo moških, a tudi ženskih pokritih le z malo cunjami. To leto nam proto tudi kobilice, ki bodo povsod, kamor so bodo spustile, grozno (»pustošile polja in travnike. V sosednji postaji BO jih že videli kot pretoči oblak nad seboj. Ni moči na zemlji, ki bi jih mogla pregnati. Vse požro: listje, nasade, drevesno lubje, tako da /.a njimi ostane grozna puščava. Kaj naj storimo Y Drugega no moremo, ko Bogu prepustiti zadevo ; on naj vodi usodo te dežele.
V Kittgum je približno 5.(H>() kristjanov, ki živijo raztreseni |>o obširnem okolišču. Z malimi i/jemaini ostanejo vsi zvesti svoji veri in so res dobri kristjani. Pretekli mesec smo imeli 125 krstov in 35 zakonov. — Pros im podpore za dekliško šolo, kjer se deklico vzgajajo v pristno krščanskem duhu."
Apostolsko delovanje ses£er=domačink v Abomeju (Dahomey).
Pismo sestre Ivane Marije svoji vrhovni prednici.
(Konec.)
Nedavno sta našli nesrečno mlado deklico, ki jo je metala božjast. Bila je vsa shujšana in niti najpotrebnejše obleke ni imela. „Ti si zelo uboga; midve pa sva služabnici ubogih in ti hoceva pomagati. Kako ti je ime?" — „Mahn gbe" = (glas božji).
»Ali bi želela postati tudi otrok božji?"
„Rada!" odgovori nesrecnica, ki najbrž še nikdar ni slišala prijazne besede, in se je oklenila roke sestre Marije. Ta se je stresla ob dotiku roke te nesrečnice. To svojo slabost je pozneje meni razodela in dostavila: »To ni bilo prav, mati. Takoj sem spoznala, da to ni prav in sem jo potem objela." In je povedala naprej: »Deklica naju je peljala na svoj dom. Njena mati je umrla, oče pa je šel po svetu. Imela je le borno kočo; tu je ležala skoro brez obleke, bolna na mrzlici. Včasih ji je kdo prinesel kaj jesti, večinoma je bila lačna . . . Takoj sem jo krstila na ime Neža. Še večkrat sem jo obiskala in ji prinesla jedi. Kako me je bila vselej vesela! Jedla je z veliko slastjo, iako je bila lačna. Čez mesec dni je umrla. Rekla sem njenim sorodnikom, da ostane zanje rajnka deklica »glas božji". Krstila sem tudi neko starko iz njenega sorodstva, več drugih pa dobro pripravila za sv. krst."
Prednica »služabnic ubožcev" v Abomey je sestra Elizabeta od sv. Trojice. Stara je nekako 40 let (v teh krajih nihče ne ve natančno za svojo starost), je velike postave in častitljivega nastopa. Ker je doma v obrežnih deželah, ni tako temno-črna kot so to druge iz severnih krajev. Tako barvo imenujejo rdečo in velja pri črncih za lepo; toda na nas dela taka barva vtis mlečne kave. Je zelo dobra, odločna, delavna, živahna in prav dobro vodi svojo malo družino. Kadar v odmoru pripoveduje kako zgodbo o svojih starih varovancih, moramo občudovati njeno mimiko in gestikulacijo. Je pač talent v svoji vrsti. Ti veliki otroci silno ljubijo pripovesti in jih znajo tudi nad vse živahno pripovedovati.
Razume se, da se častivke fetišov ne morejo vstavljati tolikemu ognju, dobroti in veljavi.
Sestra Elizabeta je imela že dolgo nekega dobrega etarca na piki, ki je bil dušno prav dober, njegova žena pa je mnogo držala na fetiše. Nekega dne pa starka
zboli . . . Kako razburjenje! Sestra Elizabeta obiskuje hišo še bolj pogosto, donaša tnalih darov, prav rahlih inanijo-kinih koreninic, kuhana koruzna zrna ali celo v vodi kuhan riž, kar je zelo cenjena jed. Vedno isti sprejem: starec je vesel, starka se jezi. Kaj naj stori sestra Elizabeta? Nekaj časa starca podučuje — dalje ne pride. On je dovzeten za besede, ampak furija je vedno za petami. Ugovarja, godrnja, in pravi, da ne bo nikdar dopustila, da bi ji moža krstili. Neko jutro, bilo je '24. junija, je bil starček zelo slab. Ni bilo dvoma, da bo živel le še par ur. S slabotnim glasom je prosil, naj prineso pručico. »Nel* je kričala žena nad sestro, „poberi se, nič nočem od tebe, ne riža ne vode, ne bližaj se njegovemu ležišču." Umirajoči je ležal na tleh, ker tako je tamkaj navada.
„Sv. Janez Krstnik, pridi mi na pomoč!" je molila sestra Elizabeta. In glej čudo! V svojem obupu je starka bežala ven pred hišo, da bi kričala in bi se jok in kričanje dalje slišalo. Ta trenotek je bil ugoden. Sestra se je nagnila k umirajočemu: „ Odpri oči in me poglej. Ali hočeš biti otrok božji?" — „Da." — »Ali boš še častil fetiše?" — »Ne." — »Ali hočeš krščen biti?" — „I)a." — »Janez Krstnik, jaz te krslim v imenu Očeta in Sina in sv. Duha." Hitro mu je obrisala čelo z brisačo, hitro skrila steklenico . . . Nato je prišla starka in z njo kopica ljudi, ki so vsi grdo gledali. Koča je bila temna in ozka. Prišli so čisto blizo. Sestra Elizabeta jim je stopila nasproti in vila roke: »Ah, ljubi moji, vaš oče vas bo sedaj zapustil, ah, poglejte ga še enkrat!" In kričala in jokala je ž njimi, krilila z rokami kakor oni in medtem dobila izhod iz koče skupno s svojo spremljevalko, ki je bila še novinka in v silnem strahu.
be tisti večer je bil Janez Krstnik v nebesih.
Kaj naj Vam še povem? Ko Vam pišem, se moje pero ne utrudi, saj vem, da bo vsaka vrstica prislužila kako molitev. Molitev pa je najboljše orožje. Gotovo molitev dobrih duš v Evropi odpira nebeška vrala tukajšnjim umirajočim. Saj so to tako dobri ljudje, odkupljeni s krvjo Sinu božjega, rešite jih v njih zadnjih trenotkih. Skoro vselej, ko gredo od doma, imajo sestre priliko, da kogu krstijo. Ali ni to res čudež? Krsti umirajočih, otrok in starcev! O, ko bi jih bilo še več! Molili moramo in še več žrtvovati, da dosežemo poklicev, ki bodo vztrajali, se izobrazili in razvili do popolne ljubezni in življenskih čednosti, katere njih stan od njih zahteva.
Je to res težka naloga; kajti ne gre le za krst umirajočih; treba bi bilo k temu pritegniti še mladih deklic in
krščanskih žensk. In pri tein, koliko poizkusov, koliko neuspehov!
Sam na sebi prekaša rod Dahoineycev vse druge v tej nesrečni Afriki. Je inteligenten, delaven in trden. Toda od naturne postave do postave Kristusove vodi pot preko prepada. Strašne nesramnosti prednikov težijo duše potomcev. Nekaj drugega je sprejeti resnico z vso dušo, nekaj drugega da izpolnjevati zapovedi vse svoje življenje. Res, milost je tu in sv. zakramenti delujejo; toda kdo izmed kristjanov, ki smo otroci krščanskih starišev, bi si upal vreči kamen na otroke paganov? Ponižajmo se rajši in Boga zahvalimo, da nam je dal krepostnih prednikov.
Naj sklenem z ljubko slikoj Včeraj je prišla neka starica, da bi se učila katekizma. Že več let se ga vztrajno uči, čeravno si silno težko kaj zapomni. Zdaj pa vendar že zna napraviti križ in brez jecljanja odgovarja na nekatera katekizmova vprašanja, n. pr. „Mahn dokpo ve — Le en Bog je." Toda v svoji dobrodušnosti bi rada več, vsaj prve stavke Ave Marije. Kakor hitro je prišla, že so bile pri njej tri naše notranje učenke, posadile so jo na klop in vztrajno ponavljale ž njo: „Zdrava Marija, milosti polna ..." Ubožica bo najbrž šele v nebesih znala „Ave Marija." Prav gotovo pa se Marija v nebesih smehlja, ko gleda razorani obraz starke sredi ljubkih mladih obrazov njenih učiteljic in njenih živahnih oči, ki se v svoji gorečnosti in pričakovanju upirajo v usehle veke ukaželjne starke. To so Kamila, Terezija in Magdalena. Priporočamo Vam jih v molitev.
Uslišane molitve
na priprošnjo služabnice božje Mar. Ter. Led6ehowske.
V neki zelo opnsni in neugodni zadevi smo proti vsakemu človeškemu pričakovanju dobili pomoč naše ustanoviteljice. Milost nam je došla 15. okt. t. j. na god našo drago ustanoviteljice.
Marija Falkenhayn.
Na priprošnjo pokojne grofice Marije Terezije Ledochowsko sem dobila pomoč v zelo težki zadevi. H. M. II. misijonska
sestra dragocene Krvi.
Neka žena, ki sta dva zdravnika izjavila o njej, da ji ni pomoči in da bo v 12. urah mrtva, je ozdravela, ko so ji položili na prša relikvijo in podobico Marije Terezijo Ledochowske. Obljubila jo 8.000 Din za misijono. Tako nam poroča proč. gospod
J. D.
Pošiiam Vam 300 Din, ki som jih nabral za stradajoče* Priznam, da som izprva šol s težkim srcem na novo zbirko, ker
sem nedavno bil nadlegoval svoje znance v razne namene; toda zatekel sem se k Vaši ustanoviteljici, ker je denar, ki ga mislim nabrati, v tako dobre namene. In res mi je takoj pomagala ter mi izproila naklonjenost darovalcev. V treh dneh sem imel vso svoto skupaj.	A. J.
„0 Marija Ledochovska!" tako sem v januarju večkrat molil, „že dvakrat si mi pomagala v neki zadevi, še enkrat mi pomagaj še v težjem slučaju. Moreš mi pomagati, moraš mi pomagati, gotovo mi boš pomagala." In res mi je čudežno pomagala 11. dan moje devetdnevnice. Ne najdem besed, da bi izrazil svoje veselje. Poslal sem denar za odkup štirih paganskih otrok in obljubil, da to objavim.	A. P.
Zahvaljujem se Mar. Ter. Ledochowski za večkratno usli-šanje ter pošiljam obljubljen dar 60 Din. Priporočam se ji še nadalje.	M. G. Golek.
Veliko sem čitala v „Odmevu", kako so bile na priprošnjo vaše ustanoviteljice, služabnice božje Marije Terezije uslišane prošnje v vsakovrstnih zadevah. Tudi jaz sem se v moji potrebi z zaupanjem zatekla k njej in obljubila 20 Din za misijone, če bom uslišana. Nad vse pričakovanje mi je bilo hitro pomagano, zato se ji prisrčno zahvaljujem in pošiljam obljubljeni dar.
M. R.
Zahvaljujem se M. Ter. Ledochowski za zadobljeno zdravje in darujem za misijone Din 20.—	K. S. Jezero.
V	čast Mar. Ter. Ledochowski za kruh sv. Antona L 6.—
J. K. Podbrdo.
Zahvaljujem se blagopokojni gr. Mariji Tereziji da mi je izprosila ljubo zdravje, da sedaj zopet lahko glasno govorim. Pošiljam 500 Din njej v čast.	Ž. Z. Maribor.
Pošiljam 100 Din kot zahvalo za dobljeno zdravje na priprošnjo služabnice božje Mar. Ter. Ledochowske. N. iz Pokleka.
Na priprošnje Marije Ter. Ledochowske sem dobila zopet zdravje. Iskrena jej hvala.	Mar. družbenka, Šmartno.
V	silni dušni in telesni bedi sem klicala Mar. Ter. Ledo-chowsko na pomoč ter obljubila dar za najpotrebnejše misijone, če bom uslišana. Moja velika priprošnjiea mi je izprosila, da je izšlo vse srečno. Srčno se ji zahvaljujem in pošiljam za najpotrebnejše misijone 20 Šil. Priporočam se ji še v bodoče.
T. S. Hlodišče, Koroško.
Zahvaljujem se gr. Mar. Tereziji Ledochowski, ki je po večkratni devetdnevnici izprosila mojima hčerkama dobre službe. Sedaj jo še prosim, da bi obe točno mogle izvrševati svoje dolžnosti.	F. P., Brežice.
Zahvaljujem se služabnici božji gr. Ledochowski za dobljeno zdravje in pošiljam obljubljen dar za najpotrebnejše misijonske namene. Priporočam se ji še v bodoče.	A. K.
Opomba uredništva: V polnem soglasju z odloki Urbana VIII. izjavljamo, da vsako posamezno in vse skupaj, kar je zgoraj rečeno o „čudežnem" in podobnem, podvržemo brez pridržka razsodbi svete Cerkve. Oznake, kakor „blažen" in „svet", y kolikor se nanašajo na umrle, o katerih čednostnem življenju sv. Cerkev še ni razsodila, nimajo namena, da bi na kak način prehitevale razsodbo apostolske Stolice.
Mariji Tereziji Led6chowski se priporočajo:
E. H., Log, za zdravje svojega sina in obljubi dar L 100-— ako bo uslišana. — A. B. Postojna, se priporoča M. Ter. Ledo-chowski in sv. Mali Tereziki za ljubo zdravje. — S. K. v neki važni zadevi. Če bo prošnja uslišana, obljublja dar za misijone. — A. B. Hrastnik, v veliki stiski in pošilja dar 20 Din. — N. N. za ozdravljenje drage mamice, v ta namen botrinski dar 100 Din zam. deklici „Ana" in 20'— Din za Kruh sv. Antona. — A. K., Celje, v neki težki družinski zadevi in pošilja dar 20-— Din. — S. K. v neki nujni zadevi in obljublja javno zahvalo in dar za misijone, če bo prošnja uslišana. — M. in J. N. se priporočata v težki bolezni in obljubljata zahvalo in dar, če bo prošnja uslišana. Pošiljata iztočasno 100 Din v čast služabnici božji Mar. Ter. Ledo-chowski. — P. A. Ruše, se priporoča za zdravje in pošilja Din 100 ter obljublja, da se bo Družbe stalno z majhnimi darovi spominjala, če bo uslišana. — N. N. v neki zadevi in daruje 30 Din.
„Na vso moč sem prepričan, da se širi med zamorci neodoljivo hrepenenje po pravi sreči in resnični zadovoljnosti, ki jo morejo dobiti le v katoliški Cerkvi. Velika je torej dolžnost, da povsod sezidamo mesto na gori in prižgemo luči, da jih vidijo vsi, ki še blodijo v temi nevere."
Msg.r Meysing, apostolski vikar v Kimberley.
Nekaj opomb o Družbi sv. Petra Klaverja.
Družbo sv. Petra Klaverja je z izrecnim dovoljenjem tedaj vladajočega sv. očeta Leona XIII. leta 1894. ustanovila grofica Marija Terezija Ledochowska. Leta 1910. jo je sv. stolica končnoveljavno potrdila.
1.	Namen družbe. Pomagati hoče pri spreobrnjenju zamorcev s tem, da podpira vse afriške misijone.
2.	Ustroj družbe. Obsega: versko družbo »pomožnih misijonark", na katero se priklopijo vnanji udje, podporniki in podpornice.
3.	Sredstva. Z besedo in tiskom skuša družba buditi v vernikih zanimanje in navdušenje za misijone. Verniki naj bi pomagali misijonom z molitvijo in z darovi v denarju ali drugih v misijonih potrebnih rečeh (z obleko, svetinjicami, rožnimi venci, mašno obleko, kelhi, monštran-cami itd.). Tudi skuša družba potom svojih listov vzbujati misijonske poklice.
4.	Posamezni oddelki. 1. Masna zveza (enkratni prispevek 5 Din). — 2. Udeležniki (letno 3 Din). — 3. Otroška zveza za Afriko (letni prispevek 1 Din). — 4. Kruh sv. Antona (poljubni dar). — 5. Botrinski dar za paganskega otroka (najmanj 90 Din). — 6. Darilo za oilkup sužnjev (za enega najmanj 180 Din). — 7. Darilo za posinovlje-nje zamorskih katehistov (letno 1200 Din). — 8. Darilo za posinovljenje zamorskih semeniščnikov (letno 1200 Din). — 9. Ustanove za zamorske semeniščnike (glavnica 30.000 Din). — 10. Zveza afriškega tiska (letni milodar 15 Din). In še druge slične ustanove.
5.	Obseg. Družba sv. Petra Klaverja ima svoje naselbine, podružnice in oddajališča po vseh večjih mestih Evrope tudi v Ameriki in Avstraliji se je že nastanila, povsod skuša pridobivati srca, ki bi pomagala misijonarjem.
6.	Vrhovna hiša. Rim (23), via dell' Olmata 16, kjer je tudi mednarodni novicijat.
Kdo je sposoben za pomožno misijonarko?
Izobražene gospodične, pa ludi dekleta preproste šolske izobrazbe, ki želijo vse svoje življenje posvetiti misi-jonom. Kdor se želi natančneje o tem poučiti, naj se obrne na Družbo sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Metelkova 1.
DUŠNA PREMIJA.
V namen naročnikov „Oimeva" in dobrotnikov Družbe sv. Petra Klaverja opravijo afriški škofje in misijonarji letno 500 sv. maš.
Seiivwww
Popolni odpustki,
ki jih lahko dobijo udjo Družbe sv. Petra Klaverja pod navadnimi pogoji:
2. februarja, praznik Očiščevanja Marijinega. 24. februarja, praznik sv. apostola Matija.
ronatu člankov l> »Odmova 1» Afriko" nI dovoljen, poiutU mialjoimkili plaom In
poročil lo x natančnim podatkom virov. Iidnja Klavorjova druttia v IJuhlJanl.	Odgovorni uroctnlk : prof. Wat«l.
Za tlakurno „Tlakovnnu:a driifttva" v Kranju ! Jo«. Linhart.
Katekizem za zamorčke
K«lo izmed blagili čitateljev, velikodušnih eitateljic, bi hotel kateremu ukaželjnemu zamorčku pomagati do toli zaželjenega Katekizma in Zgodb sv. pisma?.— „IIm, da," boste dejali, „bi že, toda kako?" — No, da, prav lahko, ako pristopiš k „Zvezi afriškega tiska" ali pa pomagaš z milodari v ta namen.
Redni udje prispevajo letno 15 Din; podporni udje letno <>0 Din ; dosmrtni udle enkratni prispevek 1500 Din; ustanovniki enkratni prispevek 5.000 Din. Pristop je naznaniti Klaverjevi družbi v Ljubljani, Metelkova ul. 1. Kdor želi podariti zamorčku katekizem, naj blagovoli poslati Din 25'
Zahvale z darovi.
K. K. za „Kruh sv. Antona" Din 60- v čast sv. Petru Kla-verju, sv. Mali Tereziki in Mar. Ter. Ledoehowski za ozdravljenje strašne bolezni; A. G. Rodine, v čast sv. Antonu Din 10'—; N. N. v čast sv. Antonu in „materi zamorcev" Din 25-— ter se še nadalje priporoča; T. IS. v čast presv. Trojici gr. Mar. Ter. Ledoehowski Din 10-- ; F. H., Ljubljana, v čast sv. Antonu Din 100 — ; N. N. v čast sv. Mali Tereziki Din 10* .
Priporočila v molitev.
Studor — Kranj — Gaberje Ljubljana — Cerklje pri Kranju Sv. Jurij ob Ščavnici Tinje Sv. Ana v Slov. Goricah — Dve neimenovani osebi se priporočata v molitev v zelo veliki potrebi in stiski N. N. se priporoča sv. Petru Klaverju in sv. Tereziki Deteta Jezusa za milost spoznanja pravega poklica.
N. N. presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu, sv. Jožefu, sv. Mali Tereziki, sv. Antonu, Škofu Slomšku in Mar.Ter. Ledoehowski.
Spomin za umrle.
O.Ana Farkaš, Sv. Juri i ob Ščavnici, velika dobrotnica »lisijonov in Družbe sv. Petra Klaverja. Naj ji bo obilo plačilo v nebesih! N. Žmavc, Sv. Jurij ob Sčavhiei — Tolh Mikloš — »rigita Ragin, Grebinj - Mr. Koder man, Ježa — Fr. Grlčjiik, Sv. Kunigunda — K. PodjavOršek Dolič, — KostevCj Podgorje — «'r. Kovač, Ambrus.
R. I. P.
Kruh sv. Aniona za uboge zamorce.
Družba sv. Petra Klaverja, ki ima namen pedpirati afriške misijone, pošlje vse milodare, ki jej dohajajo kot „Kruh sv. Antona", ubogim afriškim misijonom. Sv. Anton, ki je za časa svoiega življenja na svetu tako zelo hrepenel, širiti sveto vero med afriškimi črnci, kaže tudi sedaj v nebesih, kako ljub mu je ta način podpiranja teh nesrečnežev. Brez prenehanja prihajajo namreč manjši in večji darovi za „Kruh sv. Antona za Afriko" kot zahvala za uslišane prošnje v najraznovrstnejših potrebah in stiskah.
Obljubi tudi ti, dati kaj za „Kruh za Afriko", in upati smeš, da sv. Anton usliši tvojo prošnjo, ako je po volji božji. V družbi se pa moli vsak dan po namenu dobrotnikov, da bi uslišal sv. Anton njih prošnje, in vsak torek se daruje sv. maša po namenu dobrotnikov iu na čast sv. Antonu.
Darovi naj se blagovolijo poslati na naslov: Družba sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Metelkova I.
Priporočamo.
Devetdnevnice k presv. Srcu Jezusovemu, 112 strani, |K>-,sebno primerna za prve petke. 1 izvod Din 1* ; 11) izv. Din H-—; 30 izv. Din 20'—.
Litanlje Matere dobrega sveta, izvod Din 0T>(). Ščiti presv. Srca Jezusovega, barvasti na kartonu 1 izvod Din !)•—. Naroča se pri Družbi sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Metelkova 1.
Iz kroga naših čiialeljev.
„Milodar za misijone mi je še vedno prinesel nov božji blagoslov."	It. N.
,,Pošiljam Vam 200 Din za odkup enega zainorčka kot zalivalo za milost sv. krsta na današnji dan pred 26 leti. Dajte otroku line mojega velikega krstnega patrona in častilca Marijinega sv. Alfonza."	II. Alfonz, kaplan.
„Končno je vendar prišel že dolgo zaželtenl dan. Moje največje vesolje obstoji v tem, da moreni posinoviti enega zainorčka. V ta namen Vam pošlje danes moj mož 1500 Din. Co je mogoče, naj bo zamorčku ime „Peter-Karl". Kakšno veselje bodo imeli o počitnicah inoji otroci, ko jim povem, da imajo sedaj tudi enega črnega bratca."	N. N.