Taščica.
(Napisala Selma Lagerlof.)
ilo je v tistem času, ko je dobri Bog ustvaril nebo in zemljo, stvari in rastline, in vsaki stvari podelil svoje ime.
Mnogo se pripoveduje o tistem času. In če bi poznali vse dogodke stvarjenja, bi razumeli mmogo, česar si sedaij ne znamo razložiti. Takrat se je zgo-dilo, ko je Bog v svojein raju barval ptičice, da mu je zmanjkalo barve in tako bi bil ostal tudi lišček brez barve, ako bi ne bil Stvarmik vseh čopičev obrisal ob njegovo perje.
Tedaj je tudi osel dobil svoja dolga ušesa. Ko pa je odšel od božjega prestola, je že pozabil svoje ijne. Trikrat se je vrnil, da pcrvrprajša gospoda Boga, kakšno ime mu je dal. Stvarnik pa je postal že ne-strpen, ga prijel za ušesa in zavpil vamje: »Osel, osel, osel!« Pri tem mu je ušesa zelo nategnil, da bi bolje slišal in si tudi bolje zapomni]. Isti dan se je tudi dogodilo, da je dobri Bog kaznoval malo čebelico. Ko je njo ustvaril, je takoj začela neutrudljivo pobirati med. Ljudje in živali, ki še niso bili okusili sladikega medu, so ga hoteli dobiti. Ali čebelica je vsakega srdito nagnala in zbodla s svojim strupenim želom. Ko je Bog to videl, je pozval čebelico predse in ji dejal: »Jaz sem. ti dal dar, da spravljaš sladki med, nisem ti pa dal pravice, da si trda do svojega bliž-njega. Zapamni si, vsakokrat, kadar boš koga ubodla, boš umrla!«
Tedaj se je zgodilo tudi io, da je čriček oslepel in da je mnavljinec izgubil svoje kreljuti. Pa še mnogo, mnogo drugega čudovitega se je takrat pripetilo.
Stvamik je ves dan ustvaopjal, dobrotljivo delil novo življenje in pod noč ustvaril iše neko majhno sivo ptičico. »Tvoje ime naj bo rdeča taščdca,« je rekel Gospod in odpustil ptičico.
Ko je taščica že nekaj časa letala po zraku in si razgledovala lepo zeanljo, si je zaželeda, da se pogleda v zrcalo. Res se je pogledala v vodno gladino, se ogledovala od vseh strani, pa vendar ni mogla na s«bi najti niti enega rdečega peresa. Odletela je nazaj k dobremu Bogu. Stvamik je takrat zopet dobrotljivo ustvaijal. Pravkar je bil ustvaril metulje, ki so mu oble-taivali glavo. Golobje ®o grulili na njegovih ramenih., okrog in okrog pa so
118
cvetele rožice in travice. Srce naše male ptičice je glasno utripalo od strahu, fco se je spustila Stvarniku na roko. Dobri Bog jo vpraša, česa si želi.
»Rada bi te nekaj vprašala,« pravi mala ptičica.
»Kaj bi rada vedela?« jo vpraša Gospod.
>Zakaj je meni ime rdeča taščica, ko sem pa povsem siva, siva od kljuna do repa?«
>Ej, moja mala prijateljica, papalnama sem pozabil pordečiti tvoje prsi. Pa počakaj malo, tudi to pride na vrsto. Pustil ti bom ime rdeča taščica. zato pa se boš morala sama potrudiii, da si zaslužiš rdeče perje.« Tako je rekel Gospod in odpustdl ptičico, da odleti v svet.
Pličica je -vsa zamišljena odletela nazaj v raj. O Bog, kaj naj vendar tako majhna ptičica stori, da si zasluži rdeokasto perje?
Dolga vrsta let je minula od onega dne, ki je bil na zemlji najsrečnejšd. Pozneje so namreč ljudje in živali zapustili raj in se razširili po vsi zemlji. Naučili so se obdelovati polje, se voziti po morju, zidali so velikanske cerkve in gradili znamenita mesta, kakor so Tebe, Rim in Jeruzalem.
Nastal je nov dan, ki se v zgodovini sveta ne bo nikdar pozabil. V jutru t^a dme je sedela mala rdeča taščica na pusteon griču blizu zidovja mesta Jeruzalema. Prepevala jc svojim malim, ki so ležali v nizketm grmu. Pripo-vedorala je svojim otrokom o veličastnosti dneva stvarjenja in poimenovanja vseh stvari na zemlji, ikakor je to vsaka rdeča taščica, začemši od prve, pri-povedovala svojim mladičem. »In glejte,« je končala tožno, »že je minulo toliko let od onega dne, že toliko cvetlic je odcvelo, že toliko ptičic se je zleglo, da vseh inihče ne more prešteti, a rdeča taščica je jše vedno si"va ptičica. Vse doslej se ji še ni posrečilo zadobiti rdečkasto perje.« Mladiči so široko odprli kljune im vprašali, ali od njihovih prednikov še nikdo ni ničesar ve-likega napravil, da bi si bil pridobil na prsi rdečkasto pea-je.
»Vse smo storili, kar smo le mogli, a vse je bilo zaman. Me rdeče taščice smo se zanašale na našo veliko Ijubezen, s kaitero smo Ijubile Boga in ljudi in vse stvari. Zanašale smo se tuidi ma svojo hrabrost. Že p>rva taičica se je hrabro bojevala proti zlim pticam. A ves up je bil zamaai.«
Ko je ptičica umolknila, je zagledala, da se približuje po ulicah mesta Jeruzaleana velika mnažica Ijudi, ki je šla na grič, kjer je bilo tudi njeno gnezdo. Bili so to vojaki na giizdaTih koojih, pa tudi duhovoiki in. sodniki so bili vmes, pa jokajoče žene in mnogo divje kričečega ljudstva. Siva ptičica je drhteč sedela na grmu. Bala se je, da bo divja drhal -vBak trenutek pre-gazila grm in usmrtila njene mladiče. »Pazite,« je govorila svojim mladim, »in bodite pri miru! Tu gre čez Tas velik konj, tam dva vojaka, pa še za čudo veliko podivjanega ljudstva.«
Nenadoma je ptičica obmolknila in postala kot iiema. Tožno je razširila svoje kreljuti čez svoje mlade, da me bi videli strahote, ki se je dogajala med ljudmi.
Mati taiščica je s strašnimi očmi gledala na one tri ubožce, ki eo jih križali. »O, kako so Ijudje uetismiljeiii,« vzdihne taščica, >enemu od njih 6O celo tnijevo kroiio posadili na glavo. O, kako se mu je trnje globoko zajedlo v glaTO, da mu po čelu in licib. teče kri. Pa kako lep in dobrotljiv je ta človek, kako mil mu je pogled, da bi ga moral vsak vzljubiti. Meni je, kot da bi mi nekdo meč zasajal v srce, ko ga pogledam.«
Mala ptičica je vse pogumneje sočustvovala s KTonanim in ga pomilovala zaradi trnja. »O, če bi bila orel, da bi mu mogla izruvati žebelj iz njegavih rok in piregnati to divje ljudstvo, ki ga tako muči. Pa čeprav sem majhna, vendarle mu imoram pomagati,« rečfe in odleti kvišku. Ndkajkrat poleti okrog Križanega, ne da bi se bila upala bliže. Nenadoma pa hrabro poleti k Njemu
119
in mu s kljunom izruje iz čela trn. Ko je to storila, je padla kapljica krvi Odrešenikove na prsi male ptičice. Ta kapljica krvi se je razlila po njenem perju in ji pordečila vse prsi. Ko se je vrnila v gnezdo, ji poreko mladi: »Tvoje prsi so rdeče, bolj rdeče kakor vrtnica.«
»To je kapljica krvi iz Odrešenikovega čela,« odgovori tožno ptičica, »in ta barva se bo razgubila, kakor hitro se skopljem v pcrtoku.«
Pa četudi se je mala ptičica še tolikokrat kopala, rdečkasta barva na njenih prsih ni nikdar več izginiJa. Ko &o njeni mladiči odrasli, se je tudi na njihovih prsih svetlikala rdeča barva, kakor se svetlika od tistih dob perje vsake taščice do današnjega dne.