Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
G o r 1 z i a , Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNISTVO:
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina...............L 800
Letna naročnina..................L	1.500
Letna inozemstvo.................L	2.500
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
Leto XIV. - Štev. 41 (712)
Gorica - četrtek 11. oktobra 1962 - Trst
Posamezna številka L 35
VES KRŠČANSKI SVET Z UPANJEM ZRE V RIM
□b začetku koncila
Danes, 11. oktobra 1962, se v Rimu v cerkvi sv. Petra začne napovedani vesoljni cerkveni zbor,
V LORETO IN
SV.
ASSISI
Sv. oče Janez XXIII. je s svojo nenadno odločitvijo, da bo poromal v Loreto in Assisi, vzbudil začudenje vsega sveta in obenem pretrgal stoletno tradicijo rimskih papežev, ki po izvolitvi niso več zapustili vatikanskih prostorov. S to odločitvijo se je sv. oče še bolj približal svojim vernikom, ko je zapustil svoj vzvišeni prestol in postal romar med romarji.
Njegovo romanje iz Vatikana do Loreta je bilo pravo zmagoslavje. Po vseh postajah ga je navdušeno pozdravljala tisoč-glava množica. Po večjih postajah se je vlak tudi za nekaj časa ustavil in sv. oče je podelil papeški blagoslov. Medtem so v Loretu mrzlično pripravljali vse potrebno za visokega in edinstvenega romarja. Pred baziliko so postavili visok oder za kronanje loretske Marije. Na pragu bazilike je sv. očeta pozdravil predsednik republike Segni. Bazilika in trg pred njo sta predstavljala morje ljudstva, ki je v vsej naglici prihitelo na Marijin kraj, da vidi svetega rimskega romarja in se mu pokloni. Sv. oče je v baziliki zmolil najprej Angelovo češčenje, nakar so zapeli »Veni Creator«. Po tej končani slovesnosti je sv. oče spregovoril tisočglavi množici In se predstavil kot ponižni naslednik sv. Petra, ki se je danes pridružil tisočem in tisočem vernikom vsega sveta, ki so že molili v tem svetišču. Tudi on je prišel z velikim namenom, da izprosi od Boga, po posredovanju Matere božje, blagoslova na bližnji ekumenski koncil.
Na trgu pred baziliko je nato sv. oče kronal loretsko Mater božjo, ki jo že stoletja verniki častijo na njenem oltarju v nazareški hišici. Za zlato krono izredne vrednosti so prispevali katoličani vse Italije. — Silno navdušenje vernikov je pozdravilo ta izredni dogodek.
V	ASSISIJU
Kmalu popoldne je sv. oče zapustil Loreto in se z vlakom odpeljal proti Assisi-ju. V Anconi ga je na kolodvoru čakala velika množica, kateri je sv. oče podelil blagoslov. Podobni prizori so se dogajali vzdolž vse proge do Assisija, kamor so prispeli na večer. Sv. očeta je pozdravil bajno razsvetljen Assisi in na tisoče in tisoče vernikov. Podal se je v baziliko sv. Frančiška, nato še v spodnjo baziliko, kjer se je poklonil na grobu asiškega ubožca. Čeravno utrujen od celodnevne vožnje, je sv. oče tudi v Assisi ju spregovoril vernikom in jih vzpodbujal k čcdnostnemu življenju po zgledu velikega svetnika Frančiška.
ZOPET V RIMU
Vsi ti napori niso utrudili sv. očeta, ki je naslednji dan zopet govoril rimskim vernikom v lateranski baziliki.
Kako bi mogel osemdesetletni starček Prenesti vse te napore, vso skrb za bližnji koncil, če bi ga ne podpiral Sv. Duh?
Tristo tisoč vernikov se je zbralo v lateranski baziliki k spokorni procesiji za bližnji koncil. Sv. oče je v svojem govoru Izrazil svoje zadovoljstvo nad toliko množico, »ki ni hotela zaostati za verniki iz drugih pokrajin ob priliki njegovega romanja v Loreto in Assisi.« Še pod vtisom tega zmagoslavnega romanja je izjavil, da se Je vse izvršilo v najlepšem redu In da je povsod naletel na spoštovanje, tudi Pri osebah, ki so veri in sv. očetu nasprot-he. Pozval je znova vernike, naj molijo za Uspeh koncila, kajti glavni činltelj koncila de bodo ne škofje ne kardinali, temveč Sv. Duh, ki bo pripravil srca, da bodo podala dovzetna za sprejem božjih milosti Iti resnic.
drugi vatikanski po imenu. Čeprav je koncil čisto notranje upravna zadeva katoliške Cerkve, - pa njegov pomen spričo okoliščin,
v	katerih se vrši ter velikega u-gleda ustanove, ki ga sklicuje, nujno prerašča po svoji važnosti in posledicah, ki jih bo imel na narode vsega katoliškega in neka-toliškega sveta, svoj prvotni o-kvir. Zaradi tega mu vsa svetovna javnost in časopisje posveča toliko pozornost kot malokateremu dogodku v teh zadnjih desetletjih. In to ne brez vsakega razloga.
Že samo dejstvo sklicanja eku-; menskega (vesoljnega) koncila I predstavlja edinstven zgodovinski dogodek, ki ga ne doživi vsak rod, niti vsako stoletje. Čeprav je katoliška Cerkev skoro dva tisoč let stara ustanova, pozna njena zgodovina do sedaj le dvajset takih zborov vseh škofov in cerkvenih ! očetov. Zadnji je bil pred skoro sto leti in je zaradi posebnih okoliščin (spora med novo italijansko državo in sv. Stolico zaradi zasedbe Rima in cerkvene države po italijanskih četah) bil predčasno ! prekinjen, ne da bi redno dokončal svoje delo. Trajal je le malo časa: 1869-1870. Zato lahko rečemo, da temeljitega in rednega vesoljnega cerkvenega zbora ni bilo od onega v Tridentu pred štiri sto leti (1545-1563). Vsa cerkvena organizacija in disciplina sloni še vedno v glavnem na določilih tega koncila.
Da je bila potreba koncila po štirih stoletjih nujna je v svoji preprosti dalekovidnosti posebno jasno spoznal sedanji papež Janez XXIII. To potrebo pa ne čuti samo Cerkev kot božje-pravna ustanova, čutijo jo vsi zavedni kristjani, vsi ljudje dobre volje. Človeštvo oziroma vsak človek posebej se nahaja danes v duhovni stiski. Neka tesnoba in meglena apatičnost do vseh duhovnih vrednot se ga prijemata in obvladata. Povsod išče izhoda, a vse se pred njim podira in spreminja; majejo se vsi temelji, na katerih je upal zidati svoje upe. Vsaka bilka, ki
mu jo kdo ponudi, razsvetli njegov obraz: morda ni še vsega u-panja konec. — In morda se bo ta moderni človek, izmučen in u-trujen od večnega tavanja in iskanja, spet oprijej edine stalne moralne sile, ki jo nudi Kristusova Cerkev s svojim večnim pomlajevanjem.
To je mislim drugi razlog za tako veliko zanimanje za potek in sklepe sedanjega ekumenskega koncila. Zato s tega mesta želimo, da bi sadovi tega vesoljnega cerkvenega zbora uresničili pričakovanja, ki jih bogato obeta.
a. t.
Kennedyjeva poslanica Janezu XXIII.
Bela hiša je objavila besedilo poslanice z voščili, ki jo je predsednik Kennedy poslal papežu ob otvoritvi II. Vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. Poslanica izpričuje živo zanimanje, s katerim so milijoni državljanov Združenih držav spremljali delo raznih pripravljalnih komisij v teku treh let, ki so minula, ko je Janez XXIII. napovedal svetu, da ima namen sklicati II. Vatikanski vesoljni cerkveni zbor. Kennedy zatrjuje v svoji poslanici, da so v »Združenih državah brali z velikim zanimanjem in s pravim občudovanjem zaskrbljenost, ki jo kažete za dobrobit človeštva, ter številne izjave, ki jih je podala Vaša Svetost glede ciljev tega koncila.« Poslanica še pravi: »spričo velikih vprašanj, ki se s človeškega vidika zdijo nerešljiva, so narodi vsega sveta našli povod ponovnega zaupanja in poguma v mislih, da se bodo koncilski očetje posvetili s posebno pozornostjo težkim gospodarskim in socialnim vprašanjem, ki dnevno mučijo trpeče človeštvo v večjem delu sveta, posebej pa še v onih delih sveta, ki so gospodarsko nerazviti.«
Kennedyjeva poslanica svetemu očetu se zaključuje s temile besedami: »na predvečer koncila upamo z vsem srcem in prosimo Boga, naj Vas ohranja v popolnem zdravju in naj Vam da veliko veselje in zadoščenje, da bi videli, da bi koncil uresničil Vaše goreče želje za obnovitev prijateljstva in ljubezni po vsem svetu ter za trajen in pravičen mir.«
Vladna kriza v Franciji
V	Franciji imajo prvo vladno krizo, odkar je prišel na oblast general De Gaulle, to se pravi po maju leta 1958. V vsem tem času ni Francija, v nasprotju z obdobje mčetrte republike, poznala vladnih kriz in podobnega. Vse je poslovalo kot si je zamislil in želel general De Gaulle, ki je v tem času postal predsednik pete republike. Vodil je državo mimo neštetih čeri in nevarnosti, utrdil državni ugled Francije tako doma kot v svetu, spravil vojsko k poslušnosti vlade, in kar velja še najbolj poudariti, rešil je za Francijo časten način alžirsko vprašanje. Tega problema se ni mogel nihče pred njim niti lotiti, kaj še ga urediti.
Toda kljub temu zgleda, da mu vsi niso zaradi tega brezpogojno hvaležni. In to so predvsem voditelji francoskih političnih strank in njihovi zastopniki v parlamentu, ki so vedno nezaupljivo gledali na vsako potezo, ki jo je napravil predsednik republike na škodo njihovih prerogativ. V teh zadnjih štirih letih se je namreč vloga parlamenta tako zmanjšala,
da ga je De Gaulle z lahkoto obvladal. Poslanci in stranke so morale požreti marsikatero grenko kapljo. Toda vse to so pretrpele, ker ni bilo še rešeno alžirsko vprašanje. Kakor hitro pa je to vprašanje šlo z dnevnega reda, jih je potrpežljivost minila. Skrbno so čakali trenutka, da bi zopet reva-lutirali parlament. Priliko jim je dal sam general De Gaulle z napovedanim predlogom o spremembi ustave, po katerem bi predsednika republike volili volivci sami direktno in ne indirektno kakor doslej. Temu pa so se odločno u-prli poslanci v parlamentu. Bolj kot sprememba ustave sama, jih je razburil postopek, ki je šel mimo parlamenta. Na razpravi, ki je bila zadnje dni preteklega tedna, je opoziciji, od komunistov do krščanskih demokratov, uspelo dobiti toliko glasov, da so izglasovali nezaupnico Pompidouje-
vi	vladi. Za nezaupnico je glasovalo 280 poslancev, za vlado pa le 173 poslancev.
Vladi ni preostalo drugega kot podati ostavko. Predsednik republike je odstop vlade sprejel,
Sveti oče Janez XXIII. bo šel v zgodovino kot koncilski papež
istočasno pa razpustil Narodno zbornico in odredil nove splošne volitve, ki bodo najkasneje v roku 40 dni. Vsekakor pa po 28. oktobru, ko bo ljudsko glasovanje o predlagani ustavni reformi, katero je odredil predsednik De Gaulle.
Kam bo privedel ta spopad med predsednikom republike in parlamentom ni še moč z gotovostjo sklepati. General De Gaulle ima še močne karte, da lahko uveljavi
svoj ugled pred narodom. Če bodo francoski volivci 28. oktobra plebiscitarno odobrili spremembo ustave, potem je parlament vsaj v tej rundi izgubil bitko. — In po sedanjih okoliščinah sodeč, je parlament zaradi destruktivne vloge, ki jo je igral pod četrto republiko, še močno zasovražen pri širokih plasteh javnega mnenja. Zaradi tega bo v tekmi z generalom De Gaullom zelo verjetno potegnil krajšo bilko.
Maršal Tito pojde v Moskvo
Obisk sovjetskega predsednika Brežneva v Jugoslaviji je prinesel marsikaj novega, ugladil marsikatero nasprotstvo in obudil stara. Da bo obisk Brežneva polemično odjeknil je bilo pričakovati : ali mora biti sit volk ali ovca.
Ob zaključku bivanja sovjetskega predsednika v Jugoslaviji je bilo izdano zaključno poročilo, v katerem obe strani, poleg ostalih splošnih stvari, soglašata v mnenju, da je treba čimprej »odpraviti ostanke druge svetovne vojne«, to je podpisati mirovno pogodbo z Nemčijo in urediti nemško vprašanje. Kako vse to urediti ni v zaključnem poročilu podrobno rečeno. Vendar iz celotnega besedila je razvidno dejstvo, da beograjska vlada skoro v celoti podpira sovjetsko zunanjo politiko do Berlina in razorožitve.
V	znamenju novih odnosov med Moskvo in Beogradom bo jugoslovanski maršal Tito decembra obiskal Sovjetsko zvezo. Hruščev ga je namreč povabil že pred meseci na počitnice, toda je vabilo sprejel šele sedaj po obisku Brežneva v Jugoslaviji. Prav gotovo je hotel prej urediti nekatere stvari s sovjetskim kolegom.
Istočasno so v Beogradu sporočili, da je jugoslovanska vlada odpravniku poslov veleposlaništva komunistične Kitajske v Beogradu Čou Minu poslala »najbolj e-nergičen protest zaradi govora podpredsednika državnega sveta in zunanjega ministra Ljudske re-
publike Kitajske Cen Jija na slovesni proslavi 13. obletnice razglasitve LR Kitajske v Pekingu 1. oktobra tega leta, v katerem je grobo žalil predsednika FLRJ in jugoslovansko vodstvo ter obrekoval jugoslovansko zunanjo politiko«.
Prvi sadovi sovjetsko-jugoslo-vanskega zbližan j a so se že začeli pojavljati. V Beograd je prispela na uradni obisk vladna bolgarska delegacija, ki jo je vodil podpredsednik ministrskega sveta Živko Živkov. Živkov je bil do včeraj zaklet Titov sovražnik, ki se je v letih po 1948 silovito zaganjal v Titov režim. A po nalogu od zgoraj, je moral tudi on v Canosso.
Brž po odhodu Brežneva so po vsej Jugoslaviji zvišali ceno kruhu in moki za 15 din na kg. Ne vemo, če ima to zvišanje kaj zveze z obiskom predsednika Vrhovnega sovjeta, toda gotovo je, da so s poročilom odlašali dokler ni bil obisk zaključen. — Da bi revnejši sloji ne bili preveč prizadeti so zvišali za 400 din mesečne plače.
In končno je jugoslovanski diplomaciji bilo zelo neprijetno, da so veleposlaniki držav-članic A-tlantskega pakta, akreditirani v Beogradu bojkotirali slavnosten sprejem, ki ga je priredil Brež-nev v čast maršalu Titu. To so storili zaradi hudih in krivičnih obtožb, ki jih je izrekel Brežnev na račun omenjenih držav NATO-ja.
Ob stoletnici smrti svetniškega škofa
Maribor proslavil A. M. Slomška
: KRŠČANSKI NAUK j
Zakrament sv. zakona
OBRED
Drogi stanovski zakrament je sv. zakon. — Pri poroki stopita zaročenca pred oltar. Pri predhodnem nauku sta bila poučena o važnosti tega dogodka in o dolžnostih, ki jih prevzemata s svojo odločitvijo. Duhovnik vpraša ženina in nevesto, ali hočeta drug -drugega vzeti v zakon. Oba po vrsti odgovorita: »Hočem!« in duhovnik ovije njiju sklenjeni desnici s štolo in ju blagoslovi. Nato blagoslovi še prstana, ki jih drug drugemu natakneta na roke. Zelja sv. Cerkve je poroka z mašo, med katero naj bi oba prejela sv. obhajilo. Med sv. mašo, po očenašu, moli duhovnik nad nevesto posebno prošnjo zanjo, po sv. maši še enkrat novi par blagoslovi.
NAUK
Prvi zakon je Bog sam povezal v raju med Adamom in Evo. »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se bo držal svoje Žene in bosta eno telo.« (I. Mojz 2,24). Zakon je bil postavljen že v raju.
Jezus pa je zakon povzdignil v zakrament — vir posebnih stanovskih milosti. Po Jezusovem namenu naj bo krščanski zakon podoba milosti polne zveze Kristusove s svojo nevesto Cerkvijo. (Prim Ef 5,32).
Kristjani se morajo na življenje v zakonu vestno pripravljati. Ženin in nevesta morata preudariti, če spadata skupaj, da si bosta mogla ostati zvesta do smrti. Moliti morata za razsvetljenje in upoštevati nasvete staršev in modrih ljudi. Sebičnost in uživanja-željnost razdirata zakon. Kdor hoče biti srečen v zakonu, se mora J od mladosti učiti misliti na druge in za druge skrbeti nič manj kot zase. Zaročni čas morata sveto preživeti. Zaročenca morata svoj zakrament prejeti v stanu posvečujoče milosti. Morata biti tudi oba enake vere. Pri mešanih zakonih je edinost zakoncev že v korenini razbita, a srečo prinese le edinost e vseh bistvenih zadevah.
Ženin in nevesta izjavita razločno pred župnikom in dvema pričama, da se vzameta v zakon. V istem hipu si medsebojno podelita in sprejmeta zakrament sv. zakona. Duhovnik je pri zakonu le od Cerkve postavljena priča.
Zakon je ner azdružl j iv, le smrt ga more razvezati. Jezus ga je kot takega izročil Cerkvi. »Vsak, ki se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje; in kdor se oženi z ločeno od moža, prešuštvuje.« (Luk 16,18), in »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči.« (Mat 19,6). Apostol pa naroča: »Možje ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil svojo Cerkev in se zanjo daroval.« (Ef 5,25).
Zakonca torej veže dolžnost, da živita v ljubezni in zvestobi, skupno služita Bogu ter otroke krščansko vzgajata.
iiz življenja Cerkve.
Obisk afriškega državnika v Vatikanu
Vse češče se dogaja, da prihajajo v Vatikan na uradni obisk poglavarji novih afriških držav. V torek 25. septembra je bil na obisku predsednik afriške republike Dahomey. Sprejet je bil z vsemi častmi, ki pritičejo državnim poglavarjem. Tudi ti obiski so znamenje novih časov, pa tudi hvaležnosti do Cerkve, ki se je vedno trudila za duhovni in materialni napredek afriških narodov.
Naslednji teden pa je bil v Vatikanu predsednik Senegala Leopold Senghor, ki velja kot edem najbolj umirjenih in izobraženih voditeljev novih afriških držav.
Nedavno je bil posvečen peti duhovnik
ki je rojen na otoku Formozi, v škofiji Kaošjung. Imenuje se Peter Pan. Rojen je bil leta 1930, nato je obiskoval malo semenišče v Kaošjungu in bogoslovje v Hong Kongu. Pri mašniškem posvečenju Petra Pana je bilo prisotnih nad 4.000 vernikov in veliko število duhovščine. V duhovnika ga je posvetil škof iz Kaošjun-ga msgr. Jožef Čeng.
Jeunes du monde
je naslov nove mesečne katoliške revije, ki bo pričela izhajati v Kanadi. Nova revija bo glasilo mladinske misijonske službe gibanja za širjenje vere, ki je bilo ustanovljeno leta 1959. V tem gibanju je včlanjenih okrog 200.000 mladine v starosti od 13 do 20 let.
Nadškof iz Capetowna
v Južni Afriki msgr. MacCann je izjavil v teku nekega intervjuja, da bo bližnji ekumenski koncil dal novega zagona krščanskemu življenju. Nadškof je dejal med drugim, da katoličani v Južni Afriki žele, da bi koncil napravil korak naprej v cilju krščanskega zedinjenja in da bi priznal važno funkcijo laikov v apostolatu katoliške Cerkve.
Problem modernega turizma
V	Trentu so zaključili z deli pastoralne izpopolnitve o problemih modernega turizma. Govorniki so poudarili potrebo, da se je treba približati mladini, tako da bomo laže razumeli njen svet, ki se nam lahko zdi tako drugačen in oddaljen od našega. Turizem nudi možnost dragocenega izoblikovanja Osebe. Človeška oseba,
ki pride v stik z novim okoljem, ima možnost, da v teku letovanja presodi trdnost svojih moralnih načel in primerja svoje lastno prepričanje s prepričanjem drugih. Prav zato je turizem strogo kontroliran v totalitarnih državah. Duhovnikom morajo pomagati pri duhovni asistenci letoviščarjev turistični funkcionarji in zavodi. Samo na ta način bo letoviščarjem zagotovljena duhovna asistenca, ki bo tako uspešna kot jim jo nudijo na drugih področjih. V naši dobi je prišlo do masovnega turizma, ki je zahteva modernega sveta. Ta problem moramo proučiti tudi z moralnih in duhovnih vidikov in najti zanj konkretno in hitro rešitev.
Predsednik republike Niger
Diori Hamani se je udeležil v Niamayju otvoritve ženskega zavoda, ki ga je zgradila kanadska kongregacija redovnic ved-ne pomoči. Izrazil je svojo hvaležnost za pomembno delo, ki so jo izvršile v Ni-gerju kanadske redovnice s potrpežljivostjo, milino in diskretnostjo.
VESTI □ KONCILU
Na povabilo papeža Janeza XXIII.
bo ugandski minister za delo Onama zastopal svojo deželo pri slovesnosti odprtja bližnjega ekumenskega koncila. Uganda je postala neodvisna dežela 9. oktobra, dva dni pred začetkom ekumenske skupščine. Pri proslavi neodvisnosti je zastopal sveto stolico apostolski intemuncij v E-tiopiji nadškof msgr. Mojoli.
Republiška vlada Gvineje
je sklenila poslati v Rim uradno delegacijo, ki bo zastopala to deželo pri slovesni otvoritvi drugega vatikanskega koncila. Gvineja je ena prvih afriških dežel, ki je javila, da bo poslala uradno zastopstvo za ta zgodovinski dogodek.
Avstrijska vlada
bo poslala posebno misijo k odprtju koncila. Člani misije bodo ministra Drimmel in Bock ter član avstrijskega narodnega sveta in predsednik sveta za pouk na Dunaju, Neugebauer ter avstrijski poslanik pri sveti solici Coreth.
Nad 60 francoskih škofov
se bo udeležilo drugega vatikanskega koncila. V Rim so odpotovali dne 9. oktobra s pariškega letališča Orly.
Obljubili smo, da se k Slomšku še povrnemo. Danes prinašamo opis Slomškovih slovesnosti, kakor jih je opisala oseba, ki je bila navzoča. (Ured.).
Priprava
Po vseh župnijskih cerkvah škofije, posebno v mestu Maribor, so opravljali devetdnevnico v čast služabniku božjemu, škofu Antonu Martinu Slomšku.
V	baziliki Matere Milosti, ki jo upravljajo oo. frančiškani in kjer počivajo telesni ostanki služabnika božjega pod glavnim oltarjem, so vseh devet dni ob večerih kazali film iz življenja škofa Slomška.
Predvečer
V	soboto 22. septembra na predvečer slovesnosti stoletnice Slomškove smrti je bil popoldne sprejem škofov: dr. Antona Vovka, nadškofa ljubljanskega v spremstvu njegovega generalnega vikarja in prelata dr. Jožefa Pogačnika, zagrebškega nadškofa dr. Franca Šeperja, beograjskega pomožnega nadškofa dr. Gabrijela Bukatka in administratorja dela koprske škofije msgr. Albina Kjudra.
Ob šestih so še predvajali film o posvečenju, škofovstvu in svetniški smrti služabnika božjega Antona Martina Slomška. Cerkev je bila nabito polna. Ob začetku in na koncu so zapeli Marijino pesem. Vse ljudstvo je pelo, da so se tresli zidovi.
Ob pol sedmih je bil slovesen sprevod klera iz zakristije po samostanskem hodniku in po vsej cerkvi k oltarju Matere Milosti. Spredaj križ, za križem ministranti iz vseh delov Slovenije. Ti so nosili Slomškove podobice in svetinjice, katere naj bi prevzv. škof mariborski blagoslovil pri glavnem oltarju bazilike. Za strežniki je šla duhovščina:	predvsem
župniki mariborskih župnij in drugi, ki so mogli v soboto zvečer zapustiti župnijo. Za njim so šli zastopniki redov in gostje iz tujine, med njimi msgr. Božidar Ten-sundern, izseljeniški duhovnik-zlatomaš-nik za Slovence na Westfalskem, po rodu Nemec, ki se je naučil popolnoma slovensko; nato stolni kapitelj, škofje in nad-škofje, zadnji prevzvišeni ordinarij mariborski dr. Maksimilijan Držečnik v slovesnem ornatu. Sledili so mu zastopniki oblasti.
Ljudstvo v do zadnjega kotička napolnjeni baziliki je držalo špalir in molče mahalo z žepnimi ruticami v pozdrav... Prizor, ki je marsikoga ganil do solz.
Kler z nadškofi in škofi je šel na določena mesta v prezbiteriju.
Mariborski škof je blagoslovil podobice in svetinjice v čast služabniku božjemu Antonu Martinu Slomšku, nato se je podal na škofijski sedež.
Napovedovalec pri zvočniku je predstavil slavnostnega pridigarja, generalnega vikarja ljubljanske škofije prelata dr. Jožefa Pogačnika.
Pridigar je mojstrsko orisal življenje in delo služabnika božjega Antona Martina Slomška, po čigar zaslugah je Maribor pred sto in nekaj leti postal škofijsko mesto in središče obsežne lavantinske škofije. Na koncu je v lepih besedah opisal svetniško smrt velikega škofa, ki je točno pred sto leti zapustil svojo ljubljeno čredo v večernih urah 24. septembra 1862. Od nemške okupacijske dobe počivajo njegovi zemeljski ostanki pod oltarjem Matere Milosti v frančiškanski grobnici.
Uradna delegacija
bo zastopala tudi Španijo pri otvoritvi koncila. Sestavljali jo bodo zunanji minister Castiella y Maizz, pravosodni minister Banales in minister za narodno vzgojo Tamayo.
40 od 48 filipinskih škofov
se bo udeležilo drugega vatikanskega koncila. škof iz škofije Haro msgr. Cuenco je izjavil, da je prvikrat ko odhaja filipinska hierarhija v Rim na kak cerkveni koncil. Škofje bodo gosti filipinskega seminarja, ki so ga nedavno zgradili v Rimu.
Po pridigi so se podali nadškofje, škofje in prelati v grobnico, da počastijo grob služabnika božjega. Sledili so jim tudi predstavniki oblasti.
Ljudstvo je med tem zopet prepevalo Marijine pesmi.
Po vrnitvi iz grobnice je prevzv. škof mariborski daroval sv. mašo. Med sv. mašo so ubrano peli združeni zbori vseh mariborskih mestnih župnij pod izkušeno taktirko zborovodje prof. Gregorja Zafošnika.
Po sv. maši so se podali v grobnico še vsi navzoči duhovniki s stolnim kapitljem. S tern je bil zaključen predvečer velikega jubileja.
Praznovanje stoletnice
V	nedeljo 23. septembra je bil dan glavnih slovesnosti v mariborski stolnici.
Ze od osme ure naprej je prihajalo ljudstvo iz mesta, okolice in od drugod. Celo iz daljnega Prekmurja so prišli, iz Ljubljane, Gorenjske in Dolenjskega. Tudi Primorska je bila zastopana.
Žal nismo opazili nobenega zastopnika iz krške škofije na tej tako pomenljivi slovesnosti nekdanjega lavantinskega škofa. Mariborska škofija je do nedavnega nosila celo ime po Lavantu, t. j. Labodu, ker je prvotno imela svoj sedež v Št. Andražu v Labodski dolini.
Ljudje so napolnili stolnico do zadnjega kotička in držali špalir preko Slomškovega trga do škofijskih vežnih vrat.
Točno ob deveti uri se je razvil sprevod duhovščine iz škofije v stolnico. Stolni veliki zvon je svečano prekinjal grobno tišino med sprevodom. Slišalo se je le rahlo šumenje žepnih rutic nadpastirjem in duhovščini v pozdrav.
Spredaj je bil križ, za njim ministrantje, nato bogoslovci, ki so nosili deset debelih svežnjev Slomškovih spisov. Za njimi duhovščina: župniki iz raznih krajev škofije, zastopniki redov, mestni župniki mariborski, gostje iz tujine, stolni kapitelj, prelatje, škofje, nadškofje, zadnji mariborski škof, ki je v slovesnem ornatu blagoslavljal pozdravljajočo množico.
Ljudstvo je odgovarjalo s lihim mahanjem z ruticami in s solzami v očeh, posebno ko je opazovalo trudne korake težko bolnega, vendar vzravnanega ljubljanskega nadškofa dr. Antona Vovka...
Po prihodu v stolnico in po obisku Najsvetejšega sta se stolni kapitelj in duhovščina podala v korne stole, škofje in nadškofje so zasedli pripravljene sedeže na listni strani, nasproti škofijskega sedeža ordinarija mariborskega, ob marmornem tronu prvega mariborskega škofa Antona Martina Slomška. Bogoslovci so se postavili okoli oltarja.
Množica strežnikov pa je imela svoj prostor za obhajilno mizo med kornimi stoli.
Pridi Sv. Duh!
Po razporeditvi je mariborski škof into-niral himno v čast Sv. Duhu: »Pridi, Stvarnik, Sv. Duh!«. Združeni zbori na koru so slovesno odpeli himno.
Blagoslov Slomškovih spisov
Po molitvi je mariborski škof blagoslovil Slomškove spise. Škofijski postopek za prištetje k blaženim služabnika božjega
Antona Martina Slomška je sedaj končan. Treba je torej skupaj z ostalimi listinami poslati v Rim tudi njegove spise, da bodo tamkaj sodili o njih pravovernosti. S tem bo postopek za prištetje k blaženim prenesen iz domačega kraja v večno mesto, kjer upamo, da bo čimprej kronan z uspehom. V ta namen je prevzvišeni Slomškove spise ob tej slovesni priliki blagoslovil. Sam jih bo izročil v Rimu, ko bo v prihodnjih dneh šel na otvoritev II. Vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora.
Podpisovanje prošnje na sv. očeta
Po blagoslovitvi spisov so vsi navzoči škofje in nadškofje podpisali prošnjo na sv. očeta, da bi prištel k blaženim služabnika božjega Antona Martina Slomška.
Slavnostna pridiga
Po tem slovesnem dejanju je sledila pridiga prevzvišenega mariborskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika. Govoril je pred zvočnikom na škofijskem sedežu. Prevzvišeni je med drugim dejal, da smo zelo srečni, ker smo sinovi svetnikov. Naša slavna zgodovina v katoliški Cerkvi se začne s sv. bratoma Cirilom in Meto- • dom. Nadaljuje jo po sto letih sv. Ema Krška in tisoč let za njo služabnik božji Anton Martin Slomšek. Njegov sodobnik je svetniški misijonar škof Friderik Baraga, za katerega je pravtako v pripravi postopek, da bi dosegel čast oltarja. Z zaupanjem torej lahko gledamo v bodočnost, smernice so nam dane, mogočne priprošnjike imamo pri Bogu!
Slovesna škofovska služba božja
Po pridigi je prevzvišeni takoj začel slovesno pontifikalno službo božjo. Kot diakon je asistiral novi stolni župnik in kanonik dr. Vincenc Frangež, kot sub-diakon pa nekdanji pripornik v Dachau-u, kanonik Franc Hrastelj, ki je obenem največji »slomškolog« v škofiji, kakor ga je prevzvišeni v nekem priložnostnem govoru sam imenoval. Napisal je tudi knjižico o služabniku božjem Antonu Martinu Slomšku, ki je pravkar izšla. Presbyter adsistents pa je bil stolni prošt dr. Franč' Cukala, nekdanji župnik v Podkloštru.
Vso pohvalo zaslužijo zopet združeni zbori mariborskih župnij, ki so ubrano ter s spremljavo orgel in godal pod vodstvom dirigenta prof. Zafošnika izvajali latinsko mašo.
Na mnoga leta!
Za konec nas je presenetil prevzvišeni pomožni nadškof beograjski mšgr. dr. Gabrijel Bukatko. Pristopil je k zvočniku v vsem svojem svečanem vzhodnem škofovskem ornatu, da se nam je zdel kakor sv. Metod... Z mogočnim in mladostnim glasom je izpred oltarja zapel »Na nmoga-ja lijeta« najprej sv. očetu Janezu XXIII., nato prevzvišenemu škofu mariborskemu na prestolu služabnika božjega Antona Martina Slomška, nato vsem navzočim nadškofom in škofom, in še četrtič vsej navzoči duhovščini in vsemu slovenskemu vernemu narodu. Zbor na koru je mogočno odpeval. To je bilo izredno presenečenje in izreden dogodek za vse navzoče.
Po končani slovesnosti se je duhovščina zopet uvrstila v sprevod in po obisku Najsvetejšega zapustila stolnico. Sprevod se je podal v škofijo med špalirjem več tisoč glave množice, ki je zopet s solznimi očmi in ruticami navdušeno — čeprav molče — pozdravljala svoje nadpastirje in duhovnike.
Zaključek v srcu Slovenskih goric
Po kosilu so se vsi skupaj podali na zaključno slovesnost pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah.
Ob treh so se podali na pot vsi cerkveni dostojanstveniki v osebnih avtomobilih in avtobusih.
Ob štirih je bil slovesen sprejem pri Sv. Trojici. Igrala je godba na pihala, nadpastirje so pozdravili otroci s šopki in deklamacijami.
Po sprejemu se je duhovščina v običajnem sprevodu podala v romarsko cerkev — bila je ravno kvatrna nedelja — k zaključni božji službi.
Slovesnost so zaključili z zahvalno pesmijo. Vse ljudstvo je navdušeno prepevalo: »Sveti, sveti, sveti Bog!« polno hvale za ta dan, ki ga jc zares naredil Gospod. Vsak je odšel srečen in poln najlepših vtisov na svoj dom in vse je poživljalo, da bomo kmalu smeli moliti'-»Blaženi Anton Martin — sveti Anton Martin, prosi za nas!«
Udeleženec
V pričakovanju koncilskih očetov
Se nekaj dni nas loči od 11. oktobra ko se bo pričel drugi vatikanski vesoljni terkvend zbor. V Rim prihajajo že škofje 12 vsega sveta. V nedeljo dne 7. oktobra da prispela v Rim med drugimi tudi ljubljanski nadškof msgr. Anton Vovk in Mariborski škof msgr. Maksimilijan Držečnik, ki bosta v času koncila stanovala v vili italijanskih sester v neposredni bližini Vatikana.
Svojčas smo poročali, da bo koncilskih Očetov 1500. Medtem pa je papež Janez XXIII. spremenil zadevna določila zakonika cerkvenega prava in s posebnim Pravilnikom dal pravico udeležiti se koncila ne samo rezidencialnim, ampak tudi naslovnim škofom in drugim visokim cerkvenim dostojanstvenikom s čemer se je število koncilskih očetov dvignilo na o krog 2.800. Slavnostna dvorana, v kateri se bo vršil koncil, je v celoti pripravljena. Kot je znano so v ta namen spremenili Slavno ladjo bazilike sv. Petra.
Koncilska dvorana
Ta se razteza od glavnih vhodnih vrat k*azilike do papeškega oltarja, pred katerim je postavljen prestol za svetega očete. Sedeži za koncilske očete so razmeščeni vzdolž ladje na obeh straneh in Porazdeljeni, po stopnicah, kar omogoča Popoln razgled z vsake točke dvorane. X deli za spremenitev glavne ladje bazilike v koncilsko slavnostno dvorano, v kateri ko lahko delalo nad 3.000 oseb, koncilskih očetov, teologov, opazovalcev, notarjev, tajnikov, stenografov in drugih uslužbencev, so pričeli 15. maja. Najprej so Zgradili stopnice v kovinski strukturi s kilometri cevi, z deset tisoč spojkami in s stotinami kubičnih metrov desk. Nanje so montirali sedeže. Vsak sedež, ki je tapeciran in pokrit z zelenim blagom, ima 'udi majhno mizice za pisanje in klečaJ-nik. Nad stopnicami v prostorih osmih Velikih lokov glavne ladje so zgradili tribune, kjer bo mesto za opazovalce, teologe in druge udeležence. Kovinske strukture, ki so visoke skoraj 20 m nad tribunami, drže zavese iz rdečega damaska, ki tvorijo ozadje velikim gobelinom, tako la povsem zapro in napravijo bolj privlačno vse okolje koncilske dvorane. Za bvodbo tega dela so porabili 3.000 metrov damaska, 2.000 m baržuna, stotine in sto-dne pozlačenih res in drugih okraskov. Nad vsem tem pa kraljuje mogočna arhitektura bazilike, ki daje koncilski dvorani resnični občutek veličastnosti in mo gočnosti.
T>a bi olajšali delo glavne skupščine so namestili zvočne naprave, ki obstajajo v 30 zvočnikih in 40 mikrofonih, ki so vsi Povezani s kabino za režijo. V koncilski dvorani je tudi notranja telefonska na-Prava s centrale in s 40 telefonskimi aparati, ki maglo povezujejo različne točke.
V	dvorani je naprava za razsvetljevanje, ti je neodvisna od razsvetljave bazilike
8	40 projektorji, ki so nameščeni pod Stropom in številni drugi aparati, ki o-svetljujejo vse točke dvorane. V dvorani i® tudi naprava za registracijo s posebno kabino in 4 veliki registratorji, ki bodo 'Mesil na trak vse, kar bo povedano na Sestankih. V njej je tudi mehanograf-sko središče za naglo štetje glasovnic po glasovanjih, ki bodo izvedena na konjiških sejah. Stalne naprave so pripravljene za televizijske in radiofonske pre-dose javnih sej in slovesnosti.
Za vse te naprave so bili potrebni ki-ternetri in kilometri električnih in radiofonskih, televizijskih in telefonskih kablov, ki kot nevedna mreža povezujejo vsako '°čko dvorane, kjer se bo vršil drugi
vatikanski vesoljni cerkveni zbor. Po tleh dvorane so že razgrnjene velike bele preproge.
Koncilska dvorana je sedaj povsem pripravljena, da sprejme koncilske očete. Bog ni dopustil, da bi se posrečilo sovražnikom Cerkve, ki so večkrat s peklenskimi stroji skušali uničiti to delo, uresničiti njihov namen.
OTVORITEV KONCILA
V	četrtek 11. oktobra ob pol devetih dopoldne se bo pričelo potem, ko bodo koncilski očetje prispeli v procesiji skupno s svetim očetom skozi bronasta vrata preko trga sv. Petra v baziliko, prvo zase-
danje. Tu bodo molili molitev k Sv. Duhu, nakar bo daroval sveto mašo kardinal dekan. Po izpostavitvi isv. pisma, bodo kardinali in zastopniki nadškofov in škofov izkazali papežu pokorščino. Papež in koncilski očetje bodo molili veroizpoved in druge molitve, da izprosijo božjo pomoč pri delih koncila. Zatem bodo peli evangelij v grškem in latinskem jeziku. Prvo sejo bodo zaključili z govorom svetega očeta.
Po neuradnih vesteh bo prvi del koncila končan 8. decembra. Drugi del se bo pričel v prvih mesecih leta 1963, tretji del pa se bo pričel jeseni leta 1963.
ROMAN RUS
Zbornik slovenskih študentov
na Dunaju
Pred seboj imam lično moderno opremljeno publikacijo, ki nosi na rdeče-modro-belih platnicah napis Zbornik slovenskih študentov na Dunaju ter letnici 1923-1963.
V	notranjosti zagledam fotografijo dunajske univerze »Alma Mater Rudolfina«, ki je za slovensko kulturno zgodovino velikanskega pomena.
Kot je že bilo napisano v eni izmed prejšnjih številk našega lista, je to zbornik Kluba slovenskih koroških akademikov na Dunaju, ki je letos slavil štiridesetletnico svojega obstoja ter je v ta namen tudi izdal ta almanah. Najprej imamo tri članke namesto uvoda. Prvega, »Materi in domovini« je napisal predsednik kluba Feliks Bister, kjer v navdušenih besedah prikaže namen te publikacije. Sledita pozdravna članka voditeljev obeh osrednjih koroških slovenskih političnih organizacij : dr. Valentina Inzka za Narodni svet in dr. Franca Zvvitterja za Zvezo slovenskih organizacij. Dr. Inzko predvsem poudarja naloge, ki jih ima danes slovenski akademik v sklopu širšega mednarodnega uveljavljanja, dr. Zwitter pa spominja zlasti na zgodovinsko važnost klubske dejavnosti med obema vojnama.
Zbornik je razdeljen na tri glavne dele: razprave, leposlovje, poročila.
Prvi del »Članki in razprave« otvarja dr. Vinko Zwitter s člankom »Klub koroških slovenskih akademikov na Dunaju med dvema vojnama«, kjer oriše postanek in delovanje kluba v prvih letih do razpusta po nacizmu. Navaja zanimivosti iz narodno-političnega življenja ter pomembne osebnosti iz slovenskega in avstrijskega življenja v zvezi z akademskim društvom. Omenja tudi počitniške sestanke koroških študentov in ugotavlja, da »brez počitniških sestankov ne bi bilo narodnega dela v letih med obema vojnama«. — Sledi nekako nadaljevanje prvega članka in sicer »Klub po drugi svetovni vojni« izpod peresa sedanjega predsednika Feliksa Bistra, kjer avtor prikaže zlasti pripravo novega akademskega doma Korotan. P.
cih, ki so poučevali na dunajski univerzi ali bili tudi njeni rektorji, in to že od lata 1431 naprej. Tako zvemo, da je bil prvi Slovenec, ki je poučeval na dunajski univerzi, Andreas de Laibaco (Andrej Ljubljanski). Nato avtor našteva celo vrsto uglednih Slovencev-filozofov, humanistov, matematikov, profesorjev fe univerze, med katerimi naj omenimo le slovitega matematika barona Jurija Vego, (ki je edini Slovenec, po katerem so imenovali neko zvezdo). Najplodovitejša doba slovenskih znanstvenikov na Dunaju pa je prišla v 19. stol. z velikimi -filologi Kopitarjem in -Miklošičem ter fizikom Štefanom.
Sledi razprava »Misli o ugotavljanju manjšine« Pavla Zdovca, ki se nanaša na zgrešeno avstrijsko manjšinsko politiko na Koroškem. Manjšinski zakon, ki je izšel iz državne pogodbe leta 1955 — ki sicer jamči Slovencem njih pravice — se namreč opira na krivično ugotavljanje manjšine, kar seveda vzame zakonu vsako ne-pristranost. Dolga razprava je podprta s številnimi citati iz raznih uglednih avstrijskih virov. V njej je ponovno izražena odločnost koroških Slovencev, da se takim manevrom uprejo enkrat za vselej.
Prvi del zbornika zaključuje obširna razprava Leva Detele »Miselna struktura slovenske povojne književnosti«. Študija sama bi zahtevala daljše razčlembe, česar pa tukaj zaradi prostora ne moremo storiti. V bistvu se avtor tu ustavi ob dveh velikih straneh slovenske literature po zadnji vojni, one v zamejstvu (Primorska, Koroška, Argentina) in one v domovini. S fino literarno psihološko analizo se Detela dotakne, bolj kot ljudi ali dogodkov, idej in pojavov, ki so bili,'oz. so še značilni za današnje slovensko slovstvo. Ko sem razpravo prečital do konca, sem videl, da si želi pisec nekega humanističnega zbližan j a med obema tokovoma, v domovini in v emigraciji. Želi si, da bi se približala stališča med sorodnimi generacijami tu in tam. Tendenca po humanizmu je poudarjena tudi v zaključku,
šolski dom Korotan«. Dom so slovesno otvorili ob koncu šolskega leta 1961. Prostore so dali v najem klaretinski patri na Dunaju in obsegajo 10 sob, dvorano, televizijsko sobo in kuhinjo. Poleg tega je dom tudi zbirališče vseh dunajskih Slovencev. Sedaj pa gradijo novo poslopje, zlasti z velikodušno podporo ameriških slovenskih študentov.
Naslednja razprava je »Sprehod po dunajski univerzi«, ki jo je napisal Jože Wakounig. To je zelo zanimiva zgodovinska študija o vseh znamenitih Sloven-
Rim v znamenju koncila
Končane so še zadnje priprave na koncil in Rim doživlja sedaj velike dneve zgodovine in vere. Dva tisoč »koncilskih očetov« je že prispelo v Rim, čakajo jih še okrog 500. Najstarejši škof na koncilu je msgr. Alfonz Carinci, ki bo 9. novembra, v polnem teku koncila, praznoval svojo stoletnico. Najmlajši škof pa je Alcide Mendoza Gastro, ki ima 34 let in že štiri leta vodi škofijo Albancay v Peruju. Na koncilu bodo zastopane vse dežele sveta, razen predstavnikov iz Sovjetske zveze. Tudi anglikanska in protestantska cerkev je poslala v Rim svoje zastopnike. Razgovori z ekumenskim patriarhom v Carigradu, Moskvi in Atenah pa niso prinesli zaželenega sporazuma. Od 27. sept. do 2. oktobra se je mudil v Moskvi msgr. Willebrands, eden izmed najbolj kompetentnih prelatov v zvezi s koncilom. On je patriarhalnemu vodstvu poročal o zadevah koncila Vatikan II., kakor mu je bilo naročeno v Rimu in sporazumno s predstojnikom kardinalom Beom. Brez dvoma je msgr. Wil-lebrands povabil rusko cerkev na koncil, toda uradno ni nič gotovega.
Veliko prelatov je v torek 9. oktobra prisostvovalo slovesni zadušnici ob drugi obletnici smrti papeža Pija XII.
Sv. oče Janez XXIII. je sprejel v privatni avdienci ogrske škofe Endre Ham-vasa, Sandor Kovacsa in apostolskega administratorja Pavla Brezanovskega. To je prvič po vojni, da sv. oče lahko sliši poročila iz ust ogrskih škofov.
: n IM =
Ivan Tomažič, rektor tega akademskega	kjer avtor govori o dobrobiti novega člo-
doma, je napisal članek »Slovenski visoko-	veštva in novega sveta.
Ta del zbornika je vsekakor tudi najbolj na višini. V drugem delu — leposlovje — srečamo tri pesnike: Milena Mer-lak-Detela sodeluje s petimi pesmimi, po eno pa so prispevali Jožko Buch, I.F. in F. Bister. Mislim, da kaže prva največ umetniške sile. — Zbornik zaključujejo poročila o delovanju kluba.
Iz vsega tega je lahko doumeti, da ima zbornik svojo veljavo ne samo za dunajske akademike, ampak je priporočljiv tudi primorskim akademikom in izobražencem sploh.	a.	b.
Nato pride bolezen mlajšega brata, a še vedno je prisotna materina podoba. »Mislim na mater. Tedaj ni treba, da mislim na Boga v abstraktnem pomenu, zadostuje, da mislim na mater.« Bliža se smrt. A starejši brat ga ne spremlja domov, ker ga noče videti, kako umira: »Spomniti se te hočem takega, kot si bil v življenju, ne v smrti.«
Celoten film sloni na dialogih, kajti o kakšni zgodbi je tako rekoč nemogoče govoriti. Zelo ganljivi so nekateri prizori, zlasti ko se brata poslovita od stare matere v sirotišnici, in na koncu, ko se mlajši brat tesno oklene starejšega, saj čuti, da ga ne bo nikoli več videl. Sploh pa je celo ten film prežet z žalostjo, ne s pesimizmom. Vso težo filma nosita igravca Marcello Mastroianni in Jacques Perrin. O Mastroianni-ju ni pretirano trditi, da je danes morda najboljši italijanski filmski igravec.
Film je v barvah, vendar so barve takšne, da so popolnoma v skladu z zgodbo prav' kakor je v skladu glasba, ki spremlja film. Morda ne bo imelo delo velikega trgovskega uspeha, toda inteligenten in resen gledavec bo ob njem prav gotovo užival.
Film je za odrasle.
Mira
Družinska kronika
Trditi danes, da se lahko ustvari zelo dober film, ne da bi se bilo treba zatekati k pornografiji, bi se zdelo marsikaterim filmskim ustvarjavcem nesmiselno. A dokazati, da je to mogoče, zahteva pogum. In prav to je storil režiser Valerio Zur-■lini, ki se je odločil za Pratolini-jev roman, rekli bi lahko za njegovo avtobiografijo, da ustvari dober, čist film. Ta režiser je že s svojim prvim filmom »Dekle s kovčkom« pokazal, da ni potrebna pornografija, ki je danes pri filmskih ljudeh v modi. Človeško življenje je sestavljeno iz tisočero odtenkov; zakaj torej prikazovati na platnu samo njegove grdobije in celo na surov način, brez vsakega olep-šavanja?
»Družinska kronika« je zgodba o dveh bratih, je nekak slavospev bratovski ljubezni. Prezgodnja materina smrt je prinesla velike posledice v njuno življenje. Medtem ko je bilo starejšemu osem let, ko je umrla mati, je imel mlajši komaj petindvajset dni. Vzela ga je k sebi neka družina in ga vzgojila na gosposki način. Med obema bratoma je tako nastala nekakšna družbena oddaljenost, psihološki kontrast, v katerem je mlajši brat prikazan v neprijetni luči. Toda nekaj skrivnostnega je to, v čemer se brata srečata: je domotožje po mrtvi materi. Vsako njuno srečanje je zaznamovano z vodno istim vprašanjem: »Kakšna je bila mati? Je bila lepa?« Mati. Različna brata, vsaj do neke dobe, a enako v njih domotožje po materi, materi obeh. Diafragme, za katere se je zdelo, da ločijo brata, so se razbile ob prvih preizkušnjah žalosti in bolečine. Mladeniča, ki sta si bila prej tako oddaljena, se nenadno odkrijeta kot brata, ne toliko krvna kot duhovna. Zgodba o dveh bratih postane nekako zgodba človeštva, ki ga ločijo socialni konflikti. »Družinska kronika«, je zato na neki način univerzalna kronika.
Radio Trst A
Za teden od 14. do 20. oktobra 1962
Nedelja: 9.30 Slovenski narodni motivi. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.30 Oddaja za najmlajše: »V srcu pragozda«. — 12.45 Vera in naš čas. —
13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi. — 14.45 Petnajst minut z »Gorenjskim kvartetom«. — 21.00 Iz slovenske folklore: »Pratika«.
Ponedeljek: 11.45 Vrtiljak, pester spored lahke glasbe. — 18.30 Folklorni motivi v simfonični glasbi. — 19.00 Radijska univerza: Spoznavajmo naša živila (3) »Žitarice in njih proizvodi«. — 20.30 Gioac-chino Rossini: Mojzes, opera v štirih dej.
Torek: 11.45 Vrtiljak, pester spored lahke glasbe. — 18.30 Orkester v preteklih stoletjih: Luigi Cherubini: Simfonija v D-duru. — 10.00 Pisani balončki, radijski tednik za naj mlaj še. — 20.30 Izbor domačih in tujih motivov. — 21.00 Zgodba Pavla Diacona po Zgodovini Langobardov -7. oddaja. — 21.30 Koncert sopranistke Letizie Benodetti-Trevisani, pri klavirju Livia D’Andrea Romanelli. — 22.00 Obletnica meseca: Pred petdesetimi leti se je začela prva balkanska vojna«.
Sreda: 11.45 Vrtiljak, pester spored lahke glasbe. — 18.30 Jugoslovanski skladatelji. — 19.00 Higiena in zdravje s posvetovalnico. — 20.30 »Limonin olupek«, enodejanka. — 22.00 Iz italijanskega glasbenega ustvarjanja: Neapeljsko gledališče San Carlo (2) »Veličina in propast v 18. stoletju«.
Četrtek: 18.30 Arnold Schonberg: Kvartet št. 4, op. 37. — 19.00 Za Valvasorjem po naši deželi - 16. oddaja. — 20.30 Simfonični koncert orkestra Italijanske Ra-diotelevisije iz Rima.
Petek: 11.45 Vrtiljak, pester spored lahke glasbe. — 18.30 O glasbeni interpretaciji (3) »Izvedba in interpretacija«. —
19.00 Radijska univerza: Iz arabskega sveta (1) »Kdo so Arabci?« — 20.30 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert operne glasbe. — 22.00 Iz pesniških gajev: »Ludo-vik Mrzel«.
Sobota: 13.30 Plošče prvič v oddaji. — 14.40 Festival evropske pesmi v Saint Vincentu. — 16.00 Junaki športa (8) »Johnny Weismueller«. — 17.00 Z glasbene produkcije gojencev. - Srednje glasbene šole v Ljubljani. — 20.30 Teden v Italiji. — 20.40 Komorni zbor iz Celja. — 21.00 »Usodna številka«, dramatizirana zgodba.
^'IHlIllliiiiiiiiiiHiiiinilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIItlllllllltllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllilllllHIIIIHIIIHIIIIIIIIIIIIHiniHin^
PlERRE L’ ERMITTE	41
oJIojt otjšci izbica
POVEST DOBRIH LJUDI
111 • 11111 mi i nul 11 1111111 ll 111111111111
V	svojo sobico je prihajal okrog enajstih zvečer in tam je moral še končati * molitvijo brevirja in pregledati pošto in foarsikdaj še odgovoriti na pisma. Tedaj Je mislil na tiste, ki imajo samo eno delo, ^ ga lahko mirno opravijo in ne hitijo teko kot on med tisočerimi opravki. Skoro Je začel zavidati mirnega holandskega duhovnika, ki je s hladno enakomernostjo "hravljal svoje delo in nekam pomilovalno 8!®dal na svojega razgibanega sobrata.
“Kak mir je bil poprej! Zdaj se zdi, ,ot bi bili v delavnici, kjer so dela s stro-^ je včasih mislil, a končno se je vedno Zadovoljno nasmehnil.
X'edno je bil zaposlen, vedno ga je kdo akal. Ko je slačil mašno obleko v zakri-ga je čakalo nekaj ljudi, ki so iskali •'Nlike, da bi z njim zmenjali nekaj besed,
ki so se pa včasih raztegnile tudi na pol ure. Stari župnik se je jezil nad pobožnimi ženicami, nad cerkovnikom in tudi nad kaplanom samim.
»Ne boste zmogli, izčrpali se boste,« je svaril. »Ne pozabite, kar je naročal sv. Pavel, da je treba živeti zmerno.«
Gospod Mijo pa mu je odgovoril navadno tudi z besedami sv. Pavla, da je edina mera v ljubezni ona, kjer ljubimo brez mere.
Tedaj se je župnik nasmehnil in dodal:
»Prav imate, v bodoče bom skušal biti bolj zmeren.«
In Mijo se je še z večjim veseljem vrgel na apostolsko delo, ki se mu je ponujalo povsod.
Tudi Lenka je od svoje strani delala za božje kraljestvo kot Mijo in morda še več. Odpovedala se je vsaki zemeljski ljubezni in ostale so ji samo dolžnosti. Prepustila je Bogu, naj ureja njeno življenje. On ji je odvzel Mija, ki ga je ljubila, in zdaj, da bi jo bolj navezal nase, jo je obdal z osamljenostjo. Med veselo in na-
smejano mladino, ki ni nič vedela o njeni preteklosti, je hodila naprej sama po trdi poti. Njena bol je bila ena izmed tistih, ki je ni mogoče zaupati nikomur, zato je bil molk njeno zatočišče.
Včasih, zlasti na deželi, je imela občutek, da mir in molk božje narave razumeta njeno bol. Takrat je odložila svojo zunanjo veselost in govorila s cvetlicami o svojem resničnem notranjem življenju. Cvetke so postale njene sestre in drevesa, določena za žago in sekiro, so bila njeni bratje v njem popolni in tihi žrtvi. Tudi glasba ji je prinašala uteho, tako koncerti glasbene visoke šole kot orgle v cerkvi s svojo nežno melodijo. Zdelo se ji je, kot bi ti zvoki ponesli njeno dušo v deželo miru in luči.
Včasih pa je sedla k mizi in je pisala v svoj dnevnik občutke srea in polete duha na poti k Bogu, ki se ji je zdel včasih tako blizu, včasih tako daleč. Ves ta njen duhovni razvoj sc je dogajal, ker je umirala za ta svet. Čutila je, kako se počasi trga od vsega prosvetnega: od dragih stva-
ri, od znancev in prijateljev, ki v prejšnjih časih ni mogla biti brez njih, ker so se ji zdeli nujno potrebni. Pod vsem tem pa je kot iskra pod pepelom tlel spomin na Mija, ki je bil njena ljubezen in njena bolečina. A počasi, počasi je Lenka le prišla do prepričanja, da tudi ta spomin lahko zamre in da se njeno srce tako očisti vsega zemeljskega, da bo v njem našel prostor samo Bog.
Nekega večera je napisala v svoj dnevnik te vrstice:
—Gospod, jaz sem Ti ga dala. Ne, nisem Ti ga dala jaz, Ti si mi ga vzel. Naj se zgodi Tvoja volja! Ti si mi ga vzel in jaz nisem niti s prstom mignila, da bi mi ga vrnil, ker Tebi se ni upirati... Nisem hotela, da bi v njem ostal najmanjši spomin na dekle, o kateri je nekoč sanjal, da bo njegova žena. Zato se nisem vdala skušnjavi, da bi ga kdaj videla, nikoli mu nisem pisala, nisem ga prosila, niti da bi molil za moje uničeno življenje.. Kaj naj bi naredila več? Ti si mi ga vzel, da ga poveličaš. Kljub temu da sem
ga neizmerno ljubila, bi mu ne mogla nikoli dati tega, kar mu je dalo duhovništvo. On ne ve nič o meni, a jaz vem o njem vse. Poznam njegovo gorečnost, njegovo delo, njegov apostolat pri množicah, njegovo veliko ljubezen do ubogih...
Pomagala sem mu pri apostolskem delu z vsemi svojimi močmi, ne da bi on slutil in vedel. Ko sem izginila iz njegovega življenja, sem mu posvetila svoje. Njemu sem posvetila svoje življenje in po njem Tebi, Gospod, ki si cilj vsega, kar ima trajno vrednost. Ko si hodil po zemlji pred devetnajstimi stoletji, si učil, da ni večjega dokaza za ljubezen kot umreti za ljubljenega. O Gospod, jaz Ti hočem dati ta dokaz ljubezni in če lahko ta moja žrtev pomnoži sadove njegovega apostolskega dela, jo sprejmem. Ti odloči, ali naj živim ali naj umrem. V Tvoje roke, Gospod, polagam svoje življenje...«
Da bi jo Bog nagradil za njeno močno vero, da bi vlil malo tolažbe v toliko trpljenja je blagoslovil njen trud in njeno vsakdanje delo.	(se	nadaljuje)
□ RIŠKE
NOVICE
Otvoritev šolskega leta v nadškofijskem semenišču
S posebno slovesnostjo je bilo otvorjeno v soboto 6. oktobra novo šolsko leto v nadškofijskem semenišču v ulici Alviano. Prav isti dan je namreč Malo semenišče obhajalo svoj jubilej, 50 letnice svoje ustanovitve. Sveti maši v semeniški kapeli so prisostvovali 104 gojenci in semenišča-ni. Navzoči so bili tudi semeniški profesorji z rektorjem smgr. Fabrom na čelu. Sv. mašo je daroval goriški nadškof msgr. Pangrazio, ki je imel tudi priložnostni govor.
Ob tej priliki je goriški nadškof naslovil na duhovnike in vernike goriške nadškofije pastirsko pismo, v katerem se spominja zaslug škofa Sedeja, ki je semenišče zgradil, in opominja vernike, naj molijo in si prizadevajo za duhovniški naraščaj.
Štipendije za študente kmetijstva
Ministrstvo za kmetijstvo je razpisalo natečaj za 15 štipendij dijakom, ki so dokončali agrarno fakulteto in bi se hoteli še izpopolniti. Vsaka' štipedija znaša 900 tisoč lir in jih bodo zmagovavci natečaja lahko izkoristili na univerzah sledečih mest: Bologna, Bari, Firence, Pisa, Milan, Modena, Pavia, Perugia, Pescara, Rim, Turin, Trst, Verona in Catanzaro. Do natečaja imajo pravico italijanski državljani, ki so dovršili visokošolske študije iz kmetijstva in nimajo več kot 26 let. Pojasnila daje pokrajinsko kmetijsko nadzor-ništvo v ulici Duca d’Aosta 113 - Gorica.
Pozor na sleparije
Policija v vsem Venetu neutrudno zasleduje dva sleparja, ki prodajata navadno žveplo v prahu, trdeč, da je to najučinkovitejše zdravilo proti raku. Nekateri kmetje v Montegrotto Terme so že nasedli in plačali za omenjeno zdravilo 100 tisoč lir.
Trgatev se je pričela
Tudi v naši pokrajini v Brdih in v Furlaniji se je te dni pričela vesela trgatev. Trgatev je vedno vesela, pa četudi je pridelek bolj pičel kot na primer letošnji. Grozdje pa je kljub suši lepo in obeta se dobro vino. Izredno dober pridelek pa imajo letos v Furlaniji. Posebno dobro je obrodilo grozdje na kmetijah, ki imajo namakalne naprave. A to si lahko privoščijo le kmetje na ravninah, naš kmet v Brdih pa se mora zadovoljiti le s tem, kar mu Bog nudi. Vendar je tudi letošnja trgatev pokazala, da Bog skrbi za svoje otroke.
Občinski odbor in golobi
V zadnjem času so tudi golobi na dnevnem redu kakor stavke. Na zadnji seji občinskega odbora je odbornik za zdravstvo dr. Milocco poročal o problemu golobov, ki postaja vedno bolj pereč. Nešteti meščani so se že pritožili zaradi nevšečnosti, katere jim prizadevajo preveč številni golobi v našem mestu. Dr. Milocco je tudi izjavil, da golobi resno ogrožajo javno zdravje. Odbor je sklenil, da bo proučil ta problem in ga v najkrajšem času rešil, kar si vsi Goričani iz srca želijo.
Zapora podjetja »Alto Isonzo«
Pokrajinski zdravnik dr. Montagna je odredil zaporo podjetja »Burrificio Alto Isonzo« za 60 dni. To je prvi pametni in potrebni ukrep proti brezvestnim špekulantom, ki se bogatijo na račun svojih odjemalcev. Poleg tega je trgovinska zbornica odvzela temu podjetju kontingent proste ccme, kar bo odslej naredila z vsemi podjetji, proti katerim bo sodišče ali krajevna sanitarna oblast kazensko postopala.
Prebivalstvo v Gorici
V goriški občini je sedaj 42.133 prebivalcev. V zadnjih desetih letih je prebivalstvo narastlo za 1.441 oseb. Prirastek spada med najmanjše v Italiji.
Sovodnje
V sredo dne 3. 10. je po kratki bolezni umrla v Sovodnjah 58 letna gospa Lucija Petejan, vdova Ferfolja. Bolna je bila le nekaj dni, zato je njena smrt, ki je prišla tako hitro in nepričakovano, še hujši udarec za družino. Pokojnica je bila pobožna žena in skrbna mati svojih otrok; bila je tudi zvesta čitateljica katoliškega tiska.
Zapušča tri sinove in dve hčeri, od teh je ena poročena. — Naj v Bogu počiva! Težko prizadeti družini naše sožalje.
Podgora
Lepi rožnovenski praznik nas je v nedeljo združil v velikem številu. Že pri jutranjih sv. mašah je bilo razvidno, da je slovesnost v čast Materi božji.
V cerkvi je bila letos, pač nekaj svojevrstnega: ni bilo obhajilne mize in sv. obhajilo je bilo v prvih klopeh, na koru nič orgel in pevci vsi zbrani pod korom okoli skromnega harmonija, povsod torej znamenja raznih obnovitvenih del, ki so že dalj časa v teku.
Poleg drugih izbranih Marijinih pesmi smo prisluhnili dvema novima, katere smo slučajno zaslišali prvič meseca julija ob romanju na Sv. goro, ko je tam tako ubrano prepeval zbor iz Ledin nad Idrijo.
Popoldne smo spremili Marijin kip v zbrani procesiji, ki se je zaključila s sv. mašo in lepim petjem pri znani kapeli. Toplo nam je po evangeliju spregovoril msgr. Močnik. Prisotni so bili tudi čč. gg. dekan Žorž, Simčič, Martinčič in slednjič je prišel med nas še č. g. dr. Humar.
V poudarjenih mislih na vesoljni cerkveni zbor, na nedeljo duhovniških poklicev in na lepoto sv. rožnega venca ter čast Marijino smo se razšli v prijetnem večeru na svoje domove.
Umrl je žabniški župnik
Preteklo soboto smo spremili k večnemu počitku žabniškega župnika g. Jožefa Si-mitza. Ze preteklo poletje se ni kaj dobro počutil, pred tremi tedni pa je šel v bolnico v Videm na pregled, a so ga kar tam obdržali, da proučijo njegovo bolezen. Ugotovili so raka, kateremu se je pritaknila še pljučnica. Iz Vidma so prepeljali njegove zemeljske ostanke v žabniško farno cerkev v petek popoldne. Pogrebna sv. maša je bila v soboto in nato se je razvil žalni sprevod po vasi ob zvonjenju tudi svetovišarskih zvonov. Ob koncu sv. maše, pri kateri je pel žabniški cerkveni zbor, je zadonela žalostinka »Jaz sem vstajenje...« in nato sta rajbeljski župnik g. To-masino v italijanščini in msgr. Močnik iz Gorice v slovenščini spregovorila nekaj poslovilnih besed od pokojnika. Pogreba se je udeležilo 54 duhovnikov iz videmske, goriške, tržaške in celovške škofije. Zdaj počiva ob župni cerkvi, obrnjen proti Sv. Višarjem, katere je toliko let oskrboval kot svojo najljubšo podmžno cerkev.
Gospod Jožef Simitz je bil rojen v Slovenski Benečiji leta 1896, in sicer v vasici Prosnid. Me dprvo svetovno vojno je bil častnik alpinov. Novo sv. mašo je zapel leta 1921 in nato župnikova! v Kaneboli, Lesah, Marsinu in Platiščah. Leta 1940 je prišel v Žabnice. V tej težki župniji ob meji je deloval tretjino svojega življenja in po očetovsko skrbel za svoje vernike. Za vse naše zadeve se je vedno zanimal in vesel je bil vsakega napredka pri naših ljudeh.
Pokojnemu gospodu župniku naj dobri Bog da večni pokoj, žabniški župniji pa dušnega pastirja, ki bo znal, kot pokojni g. župnik, oba jezika svojih vernikov. Videmski Ordinariat pa prosimo tudi mi, naj. poskrbi Žabnicam takega dušnega pastirja, saj še v osrčju Afrike ima vsako pleme misijonarja, ki zna njegov jezik.
ROMAN RUS:
Slovenska nova maša v Rimu
RZASKE
NOVICE
SKUPNA SLOTENSKA LISTA
Trst, 8. 10. 1962
Ko to pišemo, so v teku zadnje priprave za vložitev Skupne Slovenske liste, ki bo imela tudi letos za znak našo starodavno lipo s tržaško helebardo in še napis »SKUPNA SLOVENSKA LISTA«. Poudarek je na skupnosti. Spričo novih razmer, ki so nastale na Tržaškem, se moramo pri volitvah v tržaški občinski svet združiti vsi krščansko, narodno in socialno zavedni demokratični Slovenci. Zaradi tega so med našimi kandidati zastopniki Slovenske katoliške skupnosti, Slovenske demokratske zveze, Slov. krščansko-social-ne zveze, Skupine neodvisnih Slovencev in še vseh tistih, ki ne spadajo v nobeno stranko ali skupino, kajti tudi njihovo mesto je na skupni listi, kjer manjkajo le komunisti, to je totalitaren, ki postavljajo internacionalistične partijske koristi nad koristi naše narodne manjšine. SKUPNA SLOVENSKA LISTA ima letos več kandidatov, kot jih je imela Slovenska lista pri prejšnjih volitvah prav zato, ker hočejo njeni kandidati, podporniki in prijatelji izpričati, da je v slogi moč. Slovenci na Tržaškem se združujemo v skupni blok, da bi lažje branili svoje pravice in koristi vseh naših slojev, v kolikor to spada v področje občinske uprave.
S tem se nikakor nočemo postavljati proti italijanskim sodržavljanom, s katerimi si želimo mirno in zdravo sožitje po načelih lojalnosti do skupne države in njenih organov. Borimo pa se proti vsakemu totalitarizmu, naj prihaja od koderkoli. To je naša človeška, narodna, krščanska in demokratična dolžnost. Živimo v časih, ko se lomijo svetovi. V svojem okolju moramo prispevati k zmagi boljšega sveta.
Resolucija kandidatov Slovenske liste
Kandidati »SKUPNE SLOVENSKE LISTE«, zbrani na zborovanju v nedeljo 7. oktobra v Trstu, ugotavljajo, da so naloge »SKUPNE SLOVENSKE LISTE« predvsem naslednje:
»SKUPNA SLOVENSKA LISTA« se mora na osnovi čl. 6 ustave in Spomenice o soglasju boriti za pravice in koristi slovenskega prebivalstva v tržaški občini, zlasti:
za pravico do uporabe slovenščine v občinski upravi ter za sorazmerno zastopstvo Slovencev v vseh občinskih uradih, komisijah, ustanovah in podjetjih;
za finansiranje slovenskih kulturnih, športnih in dobrodelnih organizacij iz občinskih skladov;
za smotrno in sodobno upravo občine in njenih ustanov;
za večje upoštevanje potreb in koristi okoliških krajev ter kmetskega in delavskega sloja.
Kandidati skupne Slovenske liste ugotavljajo, da sta za dosego teh ciljev nujno potrebna nastop in združitev vseh slovenskih sil. Takšno priložnost nam nudijo volitve v tržaški občini, ko bomo Slovenci lahko ponovno izpričali svojo navzočnost v mestu in okolici.
Kandidati skupne Slovenske liste smo globoko prepričani, da more biti le slovensko predstavništvo tisti čini tel j, ki v demokratični državi omogoča, da narodna manjšina izpriča svoj obstoj in kot posebna jezikovna skupina sodeluje pri javni upravi. To predstavništvo bo toliko laže opravljalo svoje naloge, če bo imelo zaupanje in podporo čimvečjega števila Slovencev.
Zato kandidati skupne Slovenske liste pozivamo vse tržaške rojake, naj na prihodnjih volitvah izpričajo svojo narodno zavest in politično zrelost s tem, da složno glasujejo za edino in skupno Slovensko listo.
Rojan
Na rožnovensko nedeljo je zaključila svoje dolgo zemsko življenje članica ženske Marijine družbe Marija Ferluga. Dočakala je 93 let. Ze več let ni mogla zaradi bolehnosti in oddaljenosti v cerkev, pač pa je doma mnogo molila. Rožni venec ji je delal stalno družbo. Verjetno ji je prav zato Marija izprosila milost, da je umrla ravno na praznik sv. rožnega venca. — Naj ji Gospod nakloni večno srečo.
Redkokdaj nam je v Rimu dano biti pri slovenski novi maši. Še bolj redko pa pri tako iskreni novomašniški slovesnosti, kot smo jo rimski Slovenci doživeli dne 8. oktobra ob 9” dopoldne v cerkvi Marijinega imena na Beneškem trgu. Prikupna cerkvica je bila polna vernikov, med, katerimi so bili v veliki večini ožji rojaki našega dragega novomašnika s Koroške. Preč. gospod novomašnik se je namreč rodil v družini osmih otrok v Svetnji vasi, ki je dežela Miklove Zale. Naravno je torej, da so vsi njegovi dalj-nji in bližnji sosedje prihiteli z vlakom v Rim, da se skupno z njim vesele njegovega najlepšega praznika prve daritve. Ob številni asistenci je v lepo ozaljšani cerkvici preč. g. novomašnik, ki je bil včeraj posvečen, z mirnim in jasnim glasom v lepi slovenščini pričel obredne molitve. Pred pričetkom svoje prve svete maše, je prižgal na oltarju svečo v spomin svojemu umrlemu očetu. Medtem je "vsa cerkev pela lepo slovensko nabožno pesem, katere zadnja kitica je posebej veljala kot prošnja za našega novomašnika: Vse duhovne o Marija Mati sprejmi v milostno srce... Nato je preč. novomašnik pričel svojo prvo sveto daritev. V največji zbranosti so verniki sledili z ljudskim petjem njegovim besedam. Po evangeliju je pristopil k oltarju dušni pastir za Slovence v Nemčiji preč g. dr. Janez Zdežar, ki je v svojem govoru poudaril lepoto duhovništva. Ta lepota obstaja v prijateljstvu med Bogom in ljudmi. Prav zato, da bo duhovnik vedno prav doumel lepoto svojega duhovništva, moramo zanj moliti. Prva molivka zanj je bila njegova mati. Naše molitve pa morajo iti še dalj: Moliti moramo za vse slovenske matere, da bi nam vdano, ljubeče in neprisiljeno vzgojile mnogo novih slovenskih duhovnikov.
Po teh iskrenih besedah g. pridigarja je preč. g. novomašnik nadaljeval z božjo službo. Med sveto daritvijo so vsi navzoči z molitvijo in s slovenskimi pesmimi spremljali novomašnika. Posebej ganljiv je bil prizor pri svetem obhajilu. Vse naše verno koroško slovensko ljudstvo je že poprej samo dalo v pripravljeni kelih hostijo, ki jih je nato preč. g. novomašnik posvetil. Pri sv. obhajilu pa so vsi pristopili, da iz novomašnikovih rok prvič prejmejo Jezusa v svoje srce. Ob zaključku svete maše so vsi zapeli pesem Marija skoz življenje in Hvala večnemu Bogu. Vse je objelo globoko ganotje, ko je nato preč g. novomašnik prišel k svoji materi in ji podelili svoj prvi novomašniški blagoslov, nakar je glasno zmolil molitev za pokoj očeta in sestro. Svoj novomašniški blagoslov je podelil nato svojemu stricu, ki je bil njegov dobrotnik v času, ko je študiral, in nato vsem sorodnikom in ostalim vernikom.
Med udeleženci tega izredno slovesnega slavja v Rimu smo med drugimi opazili preč. g. asistenta p. Prešerna, podravna-telja zavoda za širjenje vere msgr. Jezernika, tajnika zavoda dr. Šegulo, p. Žiberta, preč. g. dr. Truhlarja, g. Kranjca, Dolinarja, Iskro, dr. Robiča, dr. Škerla iz Trsta in duhovnega svetnika Oreharja iz Argentine. Tudi iz Koroške so prispeli številni preč. g. duhovniki, med njimi č. g. Zaletel. Preč. g. novomašniku vsi želimo obilnega božjega blagoslova.
ZA DOBRO VOLJO
Iz pisma mesarskega vajenca
»...drugače se imam dobro. Mojster me ima rad. Trikrat me je že pustil zabosti in, če bom priden, — mi je obljubil, — me bo pustil za Božič zaklati.«
Vdova
Prijatelj umrlega piše vdovi:
»Z Vašim možem sva bila vedno dobra prijatelja. Zato Vas prosim za kak njegov osebni spominček, če je ostalo kaj takega, kar je spadalo samo njemu.«
»Samo jaz sem ostala,« odpiše vdova.
kovinarji obratov Fiat, ker so prejšnji teden dosegli sporazum med predstavnik podjetja in sindikati kovinarjev. Prav tako je bil dosežen sporazum s tovarno pisalnih strojev Olivetti. V soboto bi s« morala zaključiti stavka univerzitetni profesorjev, asistentov in visokošolcev, a so jo podaljšali še za en teden, do nedelj5 14. oktobra.
Nova zmaga ameriških astronavtov
V	sredo 3. oktobra so z oporišča n3 Canaveralskem polotoku izstrelili raketo z vesoljno kabino »Sigma-7«, v kateri je bil astronavt Walter Schirra. »Sigma-7« )e šestkrat obkrožila zemljo. Za to je rabila
9	ur in 13 minut. Preletela je skupno
320.000	km. Pristala je nato na morju 440 km severovzhodno od otoka Midway3' Astronavt Schirra se je zdrav in nasrne-jan prikazal iz kabine, ki je ostala na morju 42 minut. Ves čas poleta je astronavt v zvezi s poveljstvom na zemlji in je od njih tudi prejemal ukaze.
Potres v Iranu
Dne 6. oktobra so 800 km vzhodno °d Teherana zabeležili močan potres. Poruši je vasi Ahmadabad, Kashmar in Cisteh Bilo je tudi nekaj človeških žrtev.
T E L E G R A M j
BRUSELJ: V ponedeljek so se v Bruslja (Belgija) obnovili pogajanja za vstop Velike Britanije v Skupno evropsko ftP žišče, ki so jih prekinili v začetku avgusta. Angleško delegacijo vodi minister za evropske zadeve Heath, ki je pred tem obiskal prestolnice držav SET-a.
NEW YORK: Preteklo soboto sta se v drugič sestala ameriški ter sovjetski zunanji minister Gromiko in Rusk. O-bravnavala sta berlinsko vprašanje. Ra2' govor je trajal štiri ure dolgo. — Baje sta tudi govorila o morebitnem prihodu Hruščeva v New York ob zaključit11 splošne razprave Glavne skupščine OZN-
JEMEN: Položaj v Jemcmu se še ni nor' maliziral po krvavem državnem uda!11' Kralj Saudove Arabije Ibn Saud pod' pira pristaše odstavljene jemenske m0" narhije, katerim je poslal pomoč v vojaštvu. Tako poročajo o bojih na arah sko-jemenski meji med pristaši prejšnjega režima in republikanci. Po neka' terih poročilih naj bi še dvajset članov jemenske kraljeve družine bilo živih' med temi sam kralj Imam, katereg3 so imeli dokončno za mrtvega.
WASHINGTON: Ameriška vlada je uvedla trgovinsko zaporo proti Kubi. Povabil3 je tudi druge zavezniške države iz JuŽ' ne Amerike in Evrope naj ji pomagajo ter ne prevažajo s svojimi ladjami vojaškega materiala na Kubo.
RAZNO
Za nove objekte v Jugoslaviji
Za prihodnjo poletno sezono so v Jugoslaviji v načrtu številne nove turistične naprave. Investirali bodo zanje približno 40 milijard dinarjev. 11 milijard dinarjev bodo uporabili za gradnjo objektov za turiste. Največji gradbeni razmah za turiste predvidevajo vzdolž dalmatinske o-bale. Računajo, da bodo v prihodnji sezoni lahko nudili prostor najmanj 6000 turistom ob dalmatinski obali in predvsem na otokih. Izboljševalna dela in nove objekte bodo izvršili tudi v Slovenskem Primorju na področju Pirana in Portoroža.
Izstiril je brzec Milan - Pariš
V	potek zvečer je v bližini Digiona v Franciji prišlo do železniške nesreče, ki je zahtevala devet mrtvih in nad 20 ranjenih. Brzec Milan-Pariš se je z veliko brzino zaletel v iztirjeni tovorni vlak. Pri tem je tudi sam iztiril in vsi trije vagoni so se prevrnili. Vse žrtve so Francozi.
Stavke
Stavke po Italiji se nadaljujejo. V petek se je začela ponovna tridnevna stavka kovinarjev. Tej stavki se niso pridružili
OBVESTILA
APOSTOLSTVO MOLITVE V GORIC1
priredi zadnjo nedeljo v oktobru svoj® zadnje letošnje romanje in sicer na Staro goro in Barnas. Med potjo bodo romarj* obiskali tudi grob msgr. Kjačiča. P rij ®' viti se je treba pri g. Kleindienstu r>a Travniku.
DAROVI
Za Katoliški dom: N. N. 3.000; N. 1.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000! N. N. 1.000; N. N. 1.000; družina Steka* 1.000; N. N. 1.000; N. N. 500; Sardoč W rica 2.000; N. N. družbanica 5.000; d rt1' žina Škrk v spomin pok. prof. M. File? 1.000; N. N. 3.000; N. N. družbenica l.OOO' N. N. 20.000; I. H. 2.000; Doles Fortun^
2.000	lir.
Za Alojzljevlšče. N. N. 1.000; M. S. 5.00®' N. N. Placuta 5.000; N. N. 1.000; M. 5.000; T. A. 2.000; V. U. v zahvalo za re#' terv iz smrtne nevarnosti 5.000; D. H. 500' družina Prinčič, Krmin 2.000 lir.
Bog povrni vsem dobrotnikom naše?3 zavoda v obilni meri.
Za Marijin dom v Rojanu: Igravska sku pina Slov. kult. kluba vstopnino od iž1"6 Postržek 17.000; P. B. 1.000; Piščanc P' 1.000; Pina Zlobec 1.000; F. M. 1.000;
N. 110.000; v spomin pok. Pine Bizjak' Ule Pavla 500, Mozetič Fani 1.000 lir.
Bog plačaj 1
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolp0*' trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 7 davek na registrskem uradu.	 ^
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr.
Tiska tiskarna Budin v Gorici