Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - I Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 900
Gorlzla, Rlva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.800
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.800
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XV. - Štev. 3 (725)	Gorica	-	četrtek	17.	januarja	1963	-	Trst	Posamezna	številka	L	35
KONCIL IN ZEDINJENJE
(Priprava za molitveno osmino - 18. - 25. jan.)
Francoski načrti
Molitvena osmina, ki se bo začela dne
18.	in se zaključila 25. t. m., nas bo spomnila na enega glavnih namenov sedanjega vesoljnega cerkv. zbora vatikanskega II., ki je zbližanje med kristjani vseh veroizpovedi in priprava poti do končnega zedinjenja. Ta namen je sv. oče Janez XXIII. poudaril že koj pri sklicanju koncila in še bolj kasneje, ko je ustanovil posebno tajništvo za zveze z ločenimi kristjani. Koncil sam je z največjo ljubeznijo sledil temu navodilu sv. očeta in je pripravil dva osnutka o tem vprašanju: prvi je O edinosti Cerkve, drugi pa O ekumenskem vprašanju. O prvem osnutku je koncil že razpravljal, o drugem pa bo v prihodnjem jesenskem zasedanju. Najlepše pa se je novi duh v katol. Cerkvi pokazal v tem, da je sv. oče povabil na koncil zastopnike vseh ločenih cerkva in so smeli ti prisostvovati tajnim sejam, od katerih so bili izključeni vsi drugi razen koncilskih očetov. To je edina izjema v zgodovini vesoljnih cerkv. zborov, če ne upoštevamo tistih dveh, ki sta bila sklicana nalašč za to, da so obravnavali vprašanje zedinjenja (lijonski in florentinski). Ta odlika, ki jo je pokazal Janez XXIII. do zastopnikov ločenih cerkva, je tako edinstvena, da je na vse napravila najlepši vtis, kot pričajo izjave različnih zastopnikov, ki so se koncila udeležili. To je res novo gledanje na zedinjenje in nov način, kako priti do tega cilja.
Iskrena želja današnje Cerkve za zedinjenje vseh kristjanov je samo odmev na tisto Jezusovo molitev, ki jo je molili tik pred trpljenjem, ko je prosil Očeta, naj bi bili vsi njegovi učenci eno. Ta vroča želja je vedno živa v materinskem srcu katol. Cerkve. Naravno je, da je prav iz središča edinosti, ki je Peter s svojimi nasledniki, posebej sproženo gibanje za zedinjenje z vsemi tistimi, ki so bili krščeni s Kristusovim krstom in ki iskreno verujejo v Kristusovo božanstvo In v njegovo odrešenje. Tudi pri naših nekatolišldh bratih se vedno bolj uveljavlja prepričanje, da je ločitev med kristjani ne samo pohujšanje za poganski svet, marveč tudi očitno nasprotje z mandatom, ki ga je podelil ustanovitelj Cerkve.
Ločitev je bila nadvse bridko razkosanje Cerkve. Prav tako tudi pozneje odpad od Cerkve pod Lutrom in drugimi reformatorji. Danes ne gre več za to, da bi mi katoličani zavzemali stališče nezmotljivosti do ločenih kristjanov in protestantov, temveč da iskreno in objektivno priznavamo, da so bile storjene napake na eni in na drugi strani. To je bilo slišati tudi na koncilskih razpravah k osnutku O edinosti Cerkve. Namesto da bi se izgubljali v medsebojnih kritikah in očitanjih, je treba, da se lotimo dela s ponižnostjo in ljubeznijo in pričenjamo pripravljati poti, ki nas bodo privedle do popolne edinosti. Samo ljubezen lahko ogreje ozračje dobrohotnosti in bratskega prijateljstva med nami in ločenimi brati. Nihče si ne dela utvar, da bo v kratkem prišlo do kolektivnega zedinjenja vseh cerkva. Razdalja je še vedno preveč velika, umi niso še dovolj pripravljeni in tudi srca niso še dovolj ogreta. Preveč je še starih predsodkov in političnih razlogov, da bi moglo priti v kratkem do združenja. Vendar na pravo pot smo stopili.
Pri tem omenimo, kako so koncilski očetje pravilno ugotovili, da vzhodne cerkve nimajo kaj jemati od zapadne rimske, zakaj one so neposredne naslednice apostolov in se je pri njih ohranila prava apostolska tradicija kakor v rimski Cerkvi. Zato so njej enake v tem oziru. Sveti so njihovi obredi, sveti njih običaji, sveta njih cerkvena uredba. Nadalje so koncilski očetje poudarili važnost vzhodnih cerkvenih očetov, ki so v prvih stoletjih branili čistost cerkvenega nauka in ga uzakonili na prvih sedmih koncilih. V njih spisih se hrani čist nauk Cerkve in Jih moramo zato bolj upoštevati.
Nadalje je važnih dvoje duhovnih vezi,
ki nas vežeta z vzhodnimi brati. Ena teh vezi je zakrament sv. Evharistije. Pravoslavni imajo pravo škofovstvo in duhovništvo in darujejo zato sv. daritev tako kakor mi, sedajo k istemu evharističnemu obedu kot katoličani. Zato smo v sv. Evharistiji vsi eno.
Druga taka vez je naravnost nežno če-ščenje, ki ga pravoslavni izkazujejo Materi božji, ki jo poznajo kot Bogorodico.
V	tem oziru ne smemo pozabiti, da se je češčenje Marijino začelo na Vzhodu in da so tam nastali vsi glavni Marijini prazniki. Zato smemo upati, da bo Bogorodica posredovala, da se sedanji napori za zbližanje ne bodo izjalovili, temveč obrodili sad, čeprav šele v bolj ali manj bližnji prihodnosti.
Bilanca katoliške Cerkve za leto 1962 ima eno samo ime: koncil. Vse pomembnejše manifestacije so imele za dl j prikazati namene koncila, pripraviti duše na ta dogodek in izprositi milosti od Gospoda za bližnja ali že pričata dela. Reden tek življenja katoliške Cerkve se je nekako ustavil, da bi omogočil osredotočiti vso pozornost in vse energije na ta veliki dogodek.
Leto 1962 je bilo torej za katoliško Cerkev koncilsko leto. Zato se nam samo po sebi poraja vprašanje, ali je možno pri sedanjem stanju del, prikazati prve povzetke rezultatov koncila? Razumljivo je, da o pravi bilanci ne moremo govoriti, ker nam manjka preveč potrebnih elementov za celotno sodbo. Vendar do nekaterih zaključkov lahko pridemo brez strahu, da bi zašli v kriva pretiravanja.
Svete oče je primerjal to obdobje noviciatu; drugi so manj posrečeno govorili o poizkusni dobi; gre pa vsekakor za besede, ki nam dajo razumeti po eni strani dober začetek, po drugi strani pa nadaljevanje nekega dela, ki je do sedaj šlo zelo malo preko prvega jutra.
Lahko pa z manjšimi težavami navedemo seznam materialnih rezultatov, ki so jih dosegli v manj kot dveh mesecih koncilskih del. Gre za ogromen obseg dela, ki so ga lahko izvedli samo po zaslugi dolge, potrpežljive in globoke priprave, pri kateri so sodelovale tako pradkoncil-ske komisije in tajništva kot glavno tajništvo in organizmi, ki so z njim povezani. To je resnica, ki jo moramo poudariti, kajti nekateri kritiki so mislili, da lahko na hitro roko stavijo v nič vse, kar je bilo napravljenega. Ne smemo pozabiti, da je koncil podoben stroju ogromnih izmer, ki ga je mogoče spraviti v delovanje samo z neko počasnostjo. Ta počasnost pa postane zelo relativna, če primerjamo II. vatikanski koncil s prvim vatikanskim koncilom ali še bolj s tridentinskim koncilom. Na primer, sedaj smo imeli v 57 dneh 36 glavnih kongregacij; na I. vatikanskem koncilu pa je poteklo 111 dni, da so dosegli isto število glavnih sej.
Navedimo tudi tele ‘izredno pomembne številke: razpravljali so o petih osnutkih, od katerih so tri proučili v celoti (liturgija, sredstva za družbeno obveščanje in o edinosti Cerkve), dva deloma (o virih razodetja in o Cerkvi). Z glasovnicami so glasovali 34-krat; številna druga manj važna glasovanja pa so se vršila z vstajanjem s sedežev. Koncilskih očetov, ki so govorili v teku koncila, je bilo 608; 578 pa jih je predložilo svoja poročila pismeno. 1186 koncilskih očetov je torej nudilo svoj aktivni prispevek k študiju koncilskih osnutkov. K temu velikemu številu poročil, govorov in posegov moramo dodati tudi skupino poslanico, ki so jo koncilski očetje dne 20. oktobra izdali na ves svet.
V	zvezi z glasovanji so nekateri govorili o neki blokirani listi, ki naj bi bila kot prva predložena koncilskim očetom, s spi-
V	zadnjem času smo priča celi vrsti živahnih mednarodnih diplomatskih potez in akcij, ki imajo za cilj dosego večjega razumevanja in enotnosti pri graditvi Evrope. To opažamo zlasti v sklopu držav Skupnega evropskega tržišča (SET), v zadevi pristopa Velike Britanije k skupnosti ter v stališču ZDA do vprašanj evropske skupnosti. Mnogo pa je tu nasprotij, ki čakajo na eno ali drugo rešitev.
Dovolj je, da se ozremo samo na mrzlično delovanje državnikov šestorice SETa, pa si bomo takoj bolj na jasnem. K temu naj še spomnimo na prizadevanja Velike Britanije, da hi se priključila SETu in razgovore njenih držav-
skom imen, ki vsem niso bila všeč, prati kateri naj bi se dvignili celo nekateri člani samega predsedstva koncila. To je netočno. Koncilskim očetom so navedli zgolj z olajševalnim namenom imena tistih škofov, ki so bili, na podlagi predlogov škofijskih skupščin, imenovani kot člani in svetovalci pripravljalnih komisij. Izidi glasovanj sami so nato pokazali, da so se omenjenih imen v veliki večini poslužili, saj je bilo od 160 ‘izvoljenih članov 92 tistih, ki so že delovali aktivno pri pripravi koncila, in to, ne ker so bili vsiljeni, marveč ker so bili resnični strokovnjaki za tista vprašanja.
Na podlagi teh materialnih rezultatov bi lahko povzeli tole moralno bilanco: Jasno se je pokazal čut vesoljnosti Cerkve, in to ne samo na glavnih skupščinah, marveč tudi pri samem razpravljanju o problemih, ki so jih vedno gledali s svetovnega vidika. Vsak koncilski oče je sicer nudil prispevek osebnih izkušenj, toda z namenom, da bi njegove izkušnje mogle služiti reševanju problemov vesoljne Cerkve. Po vsaki glavni koncilski seji je vsakdo navzočih lahko dejal, da je razširil svoje obzorje v resnično ekumensko gledanje problemov, potreb in interesov Cerkve. Iz tega je zorel tisti pastoralni duh, ki je bil najbolj živi znak koncila.
Prav tako je bilo opaziti iskanje razgovora z ločenimi brati, ne zato da bi glede nauka dosegli kak kompromis, marveč da bi prišlo do medsebojnega razumevanja, ki bi bilo prežeto s spoštovanjem in zaupanjem. Iz tega se je rodil v resnici ekumenski duh, ki je preveval koncil tako pri določitvi del kot v odnošajih z opazovalci-delegati, s katerimi so postopali z vsem upoštevanjem, ki gre dragim gostom, kakor tudi v naporu najti vse možne točke stika izven vseh sterilnih in ne vedno dobrohotnih polemik preteklosti.
Očitna je bila dalje enotnost očetov pri izvajanju najpopolnejše svobode. Šlo ni toliko za razpravljanja, kot za raziskava-nja. Nikoli ni prišlo do polemik, vedno je šlo za razgovor, ki je bil prežet z največjim spoštovanjem. Ni šlo za borbem duh, s katerim naj bi kdo uveljavil svojo idejo, marveč za nesebično iskanje dobrega, ki bi bilo tako v resnici za vse. Iz tega se je rodil tisti duh ljubezni, ki je vezal skupščino 2500 oseb z vezmi ene same družine.
Pri vseh katoličanih in nekatoličanih, vernikih in nevernikih se je pokazalo veliko zanimanje za probleme katoliške Cerkve. Iz tega je izšlo večje poznanje Cerkve, včasih naravnost odkritje Cerkve s strani nekaterih; dalje začudenje spričo svobode, ki jo je užival vsak sin katoliške Cerkve; spoštovanje za njeno dinamično organizacijo, občudovanje za njeno mladostno moč, ki jo fene k vedno novim osvojitvam z vsemi sredstvi, ki jih nudi moderna tehnika.
Pokazala se je tudi koristnost škofovskih skupščin, da skupno prouče skupne
nikov z zastopniki šestorice. Prav v tem času se bije v Bruslju težaven boj za vskladitev nasprotujočih si stališč v zvezi s temi vprašanji. Sem moramo tudi šteti potovanje italijanskega zunanjega ministra Piccionija najprej v Bonn na razgovore z zahodnonemškim kolegom Schroederjem in kanclerjem Adenauerjem, nato pa na evropska zasedanja v Strasbourgu in Bruslju. Tudi potovanje ministrskega predsednika Fanfanija v Washington na Kennedvjevo povabilo je znak velike aktivnosti italijanske vlade na področju zunanje in še posebej evropske politike. V tem pogledu je bilo zadnje čase tudi precej govora o neki domnevni osi Rim-London, ki naj bi bila kot neko ravnotežje osi Pariz -Bonn. Te domneve so narasle s sporočilom o bližnjem obisku britanskega premiera Macmillana v Rimu.
Razgovori, ki se sedaj vršijo v Bruslju, so morda eden izmed odločilnih korakov za nadaljnji razvoj evropskega združevanja v širšem pogledu. Vse članice Skupnega tržišča, razen Francije, so za sprejem Velike Britanije v ta organizem. Pri vsem tem igra sedaj veliko vlogo vprašanje kmetijstva, ki ima pač različne zahteve na kontinentu in v Veliki Britaniji. Prav na bruseljski konferenci je n. pr. nizozemski zunanji minister Luns izjavil, da ima njegova dežela na tem področju več sličnosti in interesov z Anglijo kot pa s Francijo.
DE GAULLE PROTI VSTOPU VELIKE BBITANIJE
Veliko zanimanja je vzbudil govor, ki ga je v ponedeljek zvečer imel francoski predsednik gen. De Gaulle in v katerem je zavzel stališče do najvažnejših problemov na dnevnem redu evropskega zedinjevanja. Znano je bilo že dolgo, da ima francoski predsednik neke čisto svoje poglede na vlogo Evrope kot tretje sile med ZDA in Sovjetsko zvezo ter še posebej na pomen Francije kot vodilne države ali »leadership« Zahodne Evrope. Za to si je že prej deloma pridobil Adenauerja, a kot kažejo sedanji dogodki, ne popolnoma. V svojem ponedeljkovem govoru je De Gaulle predvsem izjavil, da ne vidi potrebe po vstopu Vel. Britanije v SET, ker da ima Anglija druge sisteme v trgovini in poljedelski politiki in da je vezana na gospodarsko sodelovanje z drugimi popolnoma različnimi deželami (Connnomvealth). Poleg tega pa vidi De Gaulle v Angliji politično predstražo ZDA, ki bi se s tem preveč vrinila v evropske zadeve. Iz tega je De Gaulle takoj navezal drugo, politično važnejšo vprašanje skupne atomske oborožitve zahodnih sil. Pri tem je zopet poudaril, da se Francozi ne mislijo odpovedati svoji lastni, samostojni atomski sili, in zaradi tega zavračajo anglo-ameriške ba-hamske sporazume o izstrelkih »Polaris«. Tretja točka De Gaullo-vega govora je bila pa razorožitev: do sedaj se po mnenju francoske-
probleme, ki jih je treba rešiti na enoten način. Iz tega so se v Rimu vedno bolj množili sestanki med pastirji istih narodov in sorodnih narodov, s pridobitvijo novih izkušenj, ki bodo lahko koristno predstavljale osnovo za nadaljnji razvoj organizmov, ki postajajo vedno bolj nujni v trdnem in splošno organiziranem svetu.
Roman Rus
in Evropa
ga predsednika ni storilo nobenega koraka naprej, in zato tudi Francija ne misli pristopiti k ženevskim pogajanjem.
Kot vidimo, so torej De Gaullo-ve izjave težke in odločne. Že Francozi sami vidijo, da je treba najti neko umerjenejšo pot zlasti glede pristopa Anglije k SETu. Tako piše pariški »Figaro«, da bi bilo pametno olajšati pridružitev Velike Britanije, istočasno pa paziti da bi ne bila ta trojanski konj Amerike v evropskih zadevah, in tako zgraditi močno atlantsko in istočasno kontinentalno Evropo, ki naj bi v svobodi in neodvisnosti sodelovala z Združenimi državami. Le tako bi po mnenju francoskega časopisa Zahod dobil pravo enotnost in bi odvrnil Sovjete od kakršnega koli poskusa po raz-dvojitvi svobodnega sveta.
Govor francoskega predsednika je imel velik odmev tudi med udeleženci bruseljske konference. Večina delegatov je ostala močno presenečena nad trdim stališčem generala, zlasti ker so bila izrečena v tako delikatni fazi za razgovore o evropskem zedinjenju. Zanimivo pa je, da je Nemčija zavzela nasprotno stališče od Francije do glavnih vprašanj (pristop Anglije k SETu in atomska oborožitev). Treba bo videti, ali bo torej še naprej ostala tako tesna prijateljska vez med Parizom in Bonnom.
Poplave v Maroku
Veliko opustošenje so povzročile poplave v Maroku. Voda, ki je s pogorja Atiant privrela navzdol, je zamašila vse pritoke in reke in prišlo je do poplav, kakršnih v teh krajih ne pomnijo. Po še nepotrjenih vesteh je izgubilo življenje nad 40 ljudi, nad 40 tisoč pa jih je brez strehe. Najbolj prizadeta področja so Rabat, Fez in Ghard. Morje blata je preplavilo na stotine hiš in, ko je posijalo sonce, so bile vidne samo še strehe in krone dreves. Kralj Hassan je odredil obsedno stanje. Helikopterji in letala nudijo prvo pomoč prizadetemu prebivalstvu.
TELEG RAMI
BERLIN: V vzhodnem Berlinu se je pričel šesti kongres komunistične partije Vzhodne Nemčije. Za to priliko je prišel v bivšo nemško prestolnico tudi Nikita Hruščev, da potrdi linijo nemškega komunističnega voditelja Ulbrichta. Kongresa se udeležuje tudi delegacija Maove Kitajske. Prvič po prelomu z Moskvo je prisotna sedaj jugoslovanska delegacija, ki jo vodi partijski teoretik Vlahovič.
WASHINGTON: Predsednik Kennedy je v svoji letni poslanici kongresu o stanju zveze poudaril, da mislijo ZDA prispevati svoj delež za atomsko oborožitev zahodne Evrope. V svoji poslanici je tudi pozval sovjetskega premiera, naj nastopi pot miru, za kar bo žel sodelovanje ZDA.
KATANGA: Predsednik Combe je napravil konec katanški secesiji in pozval svoje pristaše, naj delajo za enotnost Konga. Kongoškega premiera Adulo je povabil na obisk v Elizabethville, da bi se tam pogovorila o nadaljnjih korakih za zedinjenje.
TOGO: Tukaj so prejšnji teden umorili predsednika republike 01ympija. Zločin so izvršili revolucionarji, nasprotni dosedanji vladi. Togo je ena izmed neodvisnih držav zahodne Afrike, ki jo je imela v posesti Francija.
PARIZ: Prvič po letu 1936 je prišel na uradni obisk v Francijo kak švedski ministrski predsednik. Tag Erlander se bo v Parizu razgovarjal s francoskimi državniki predvsem o vprašanjih v zvezi z vključitvijo Švedske v SET.
Bilanca prvega obdobja koncila
KRŠČANSKI NAUK
K. KOZINA :
V LETU VESOLJNEGA CERKVENEGA ZBORA
ČEŠČENJE SVETNIKOV
Leta 156 so kristjani iz Smirne poročali v posebni okrožnici o mučeniški smrti svojega škofa sv. Polikarpa. V njej pišejo: »Kristusa molimo, ker je božji Sin, mučence pa ljubimo kot Gospodove posnemovalce zaradi popolne predanosti svojemu Kralju in Učitelju. O, da bi mogli tudi mi postati njih tovariši!« — O relikvijah svojega mučeniškega škofa pišejo: »Dragocenejše so nam kot dragulji in ljubše kot zlato. Položili smo jih na pripravno mesto. Tam se bomo v radosti zbirali in obhajali obletnico njegovega mu-čeništva.«
Ker so svetniki posebni prijatelji božji, ki so Boga nad vse ljubili in mu junaško služili, jih tudi Bog v nebesih s slavo plačuje in jih bogato tudi s čudeži poveličuje. Zato jih tudi mi ljub i m o in jih časti m o .
Častimo jih, ko praznujemo njih spomin in se k njim zatekamo za priprošnjo. Bogu se pa zahvaljujemo za milosti, ki jih je svetnikom delil, in ga prosimo, naj bi uslišal njih prošnje za nas. Navadno praznujemo spomin svetnikov na dan njih smrti, ker je bil to dan njihovega rojstva za nebesa.
Svetniki so nam vzorniki, kako moramo tudi mi hoditi za Jezusom. Radi prebirajmo njih življenjepise in si prizadevajmo posnemati jih z božjo pomočjo.
Častimo pa tudi relikvije svetnikov, to je telesne ostanke in stvari,ki so jih oni v življenju porabljali, ter njihove slike. S tem hočemo počastiti svetnika samega. Bog sam je večkrat relikvije in slike svetnikov poveličeval s čudeži.
Ni nobeno praznoverje počastiti relikvije svetnikov, saj imamo v časti tudi grobove, slike in predmete naših staršev. Tudi tako češčenje relikvij nič ne škodi češčenju božjemu, ampak ga še povečuje, ker so svetniki svojo svetost prejeli od najsvetejšega Boga. Zato bi popolnoma napačno ravnal tisti, ki bi v kakem svetišču iskal samo svetnikovo podobo, prižigal pred njo sveče itd. — za Jezusa, živečega v tabernaklju, bi se pa nič ne zmenil. Tak bi pač pokazal, da ne zna krščanskega nauka.
Molitvena osmina za edinost kristjanov
				
Jp		pž	!I?Ip	Iz življenja Cerkveffž||gy
V	Rusiji ne sme maševati
Poročali smo, da je bil to poletje na Finskem ugrabljen in odpeljan v Sovjetsko zvezo katoliški duhovnik Ivan Kornijevski. Izvedeli smo, da so oblasti prepovedale o. Ivanu maševati in opravljati kakršno koli duhovniško dejavnost.
O svobodi vere v Sovjetski zvezi torej ni niti govora. Upajmo in molimo pa, da pride čas, ko bo dana tudi o. Ivanu in drugim svoboda delovanja.
Obelisk na trgu svetega Petra
Profesor Filip Magi je odkril, komu na čast je bil prvotno postavljen obelisk, ki stoji na trgu svetega Petra. Obelisk je dal prepeljati iz Egipta cesar Kaligula. Poklonil ga je svoji materi in ga postavil sredi vatikanskega dirkališča. Papež Sikst V. ga je dal leta 1586 postaviti na sedanje mesto sredi trga svetega Petra. Nihče pa ni vedel, ali je cesar Kaligula vzel obelisk iz kakšnega egiptovskega svetišča ali kje drugje. Sedaj je prof. Magi odkril pod posvetilnimi besedami cesarja Kaligule sledove drugega napisa. Iz teh prvotnih sledov je razbral, da je dal obelisk postaviti v Egiptu sebi na čast Caius Cornelius Gallus, cesarjev' namestnik v Egiptu, ki je živel za časa cesarja Avgusta. Svoje ime je ovekovečil še na raznih drugih manjših obeliskih v Egiptu. — Obelisk na trgu svetega Petra je visok 25.35 m; spodaj je širok 2.65 m, zgoraj pa 1.76 m.
Nedeljsko kanonizacijo
sv. Vincenca Pallottija bo prenašala vatikanska radijska postaja od 8.30 dalje na kratkih valovih 41.38, 31.10, 25.55 ter na srednjem valu 1%. — Sv. Vincenc Pallotti je bil velik apostol edinosti in je prav on začel z veliko liturgično osmino za zedinjenje, ki se vsako leto ponavlja v osmini praznika sv. Treh kraljev v cerkvi S. An-drea deli a VaJle v Rimu.
Pogoj za zedinjenje
V	državi Libanon živijo katoličani, pravoslavni in muslimani. Vsi ti se med so boj spoštujejo in si pomagajo.
Škofa 'iz mesta Saida so v Rimu časnikarji vprašali, kakšno upanje ima glede spreobrnitve muslimanov v Libanonu, škof je tako odgovoril:
Edinost med kristjani in spreobrnitev muslimanov ne bosta sad bolj ali manj učenih debat, bolj ali manj globokih študijev, ampak bosta morala biti sad svetosti katoličanov. To se bo zgodilo z odstranitvijo grehov in ko bodo člani Cerkve — škofje, duhovniki in verniki — res živeli praivo krščansko življenje. Kadar bamo to dosegli, tedaj bodo ločeni kristjani, pogani in muslimani sami prišli k Cerkvi. Pritegnilo jih bo naše živo pričevanje o Kristusu. Tedaj bo nastopil čas za zedinjenje in za spreobrnitev nekatoliškega sveta.
Misijonsko delo
Skrb za misijonsko delo v Aziji je povečini dodeljena Kongregaciji za širjenje vere. V deželah, ki so odvisne od te kongregacije, je bilo leta 1949 šest milijonov katoličanov. Leta 1961 jih je bilo že deset milijonov in pol. V istem času je število duhovnikov narastlo od 6.810 na 12.636, število domačih duhovnikov pa od 3.472 na 6.984. V teh številkah niso všteti katoličani, ki živijo na Kitajskem, na Koreji in na Filipinih.	*
Veliki papež
Tako je nazval sedanjega sv. očeta francoski list »Ouvest France«. V članku poudarja omenjeni list skrb Janeza XXIII. za dušnopastirske probleme, kakor jo razodevajo njegovi govori, njegova pobuda za sedanji koncil in pa njegovi zgledi, ko se povsod kaže dobrega očeta in še bolj skrbnega pastirja.
Ameriški ilustrirani tednik »Time« pa je označil sedanjega papeža kot »moža leta 1962«. Na naslovni strani je prinesel barvano sliko Janeza XXIII. in v notranjosti posvetil številne strani njegovemu delu in življenju. »Zaradi sklicanja koncila,« pravi časopis, »je postal Janez XXIII. najbolj priljubljen papež modernega časa in morda vseh časov. S svojo preprosto očetovsko dobroto si je osvojil srca ne samo katoličanov, nego tudi protestantov in celo nekristjanov.«
Posnemanja vredno
Japonska filmska igralka Fujiko Jama-noto je v dogovoru z zaročencem poklonila veliko vsoto denarja zavodu za sirote, namesto da bi ga porabila za poročno slaiv-je. — Koliko dobrega bi lahko storile, če bi jo posnemale tudi druge filmske igralke! In prav tako mnoge druge neveste!
Koncil in zedinjenje
Pod zgornjim naslovom je škof v Aix en Provence v Franciji izdal posebno pastirsko pismo, v katerem razlaga, kako je sedanji koncil po želji sv. očeta usmerjen prav k edinosti Cerkve. Edinost kristjanov mora biti odgovor modernemu svetu za njegovo brezboštvo in zanikanje vsega nadnaravnega. Molitveno osmino, od 18. do 25. jan., moramo zato letos opravljati s še večjo vnemo, pravi škof.
Kardinal Bea
Kardinal Bea, ki ima zelo vidno vlogo na sedanjem koncilu, bo koncern meseca januarja odpotoval v Skandinavijo, da se tamkaj sreča s številnimi protestantskimi zastopniki. Med drugim se bo v Kopan-hagenu srečal z luteranskimi študenti. Meseca marca bo pa odpotoval v ZDA, kjer bo na univerzi v Harvvardu imel tri predavanja: »Vatikanski koncil in ekumenski problem«.
Ko je Jezus zagledal množico ljudstva, se mu je ljudstvo zasmililo, »ker so bili kakor ovce brez pastirja« (Mk 6,34).
Veliko bolj se smilijo Kristusu nepregledne množice kristjanov, ki ne poslušajo glasu vrhovnega vidnega Pastirja, ki mu je sam Kristus pred svojim vnebohodom rekel: »Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce!« (Jan 21,15-17).
Kako močno je Kristusu pri srcu vidno edinstvo Cerkve, moremo doumeti iz njegove velikoduhovniške molitve: »Oče, daj, da bodo vsi eno, kakor ti v meni in jaz v tebi... da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jan 17,21).
Edinost kristjanov je torej v tesni zvezi s spreobrnitvijo sveta. Pa ne samo to; zdi se celo, da stavi Kristus edinost kot nujni pogoj, da svet spozna Kristusa kot Odrešenika.
Žalostno dejstvo pa je, da smo kristjani razdeljeni: katoličani, pravoslavni, anglikanci in protestanti — vsi zatrjujemo, da ljubimo Kristusa, med seboj se pa ne ljubimo, pogosto smo si bili v vojnem stanju ali smo vsaj tako živeli, kakor da nam drugi niso nič mar.
Ze nekaj let pa je opaziti blagodejno moč Svetega Duha: prejšnje žalostno razmerje se spreminja v živo zavest, da je needinost pohujšanje za ves svet in na obeh straneh vlada medsebojno srčno spoštovanje ter želja po medsebojnem poznanju in po zedinjenju.
Vedno jasneje je opaziti, da smo si kristjani že edini v tem, da je treba za zedinjenje predvsem veliko moliti. Zanimivo je dejstvo, da sta pobudnika »Molitvene osmine za zedinjenje« ravno protestanta Spencer in Wattson. Pnnč sta vabila k molitvi za zedinjenje leta 1908. Pij X. je, ganjen, pobudo že naslednje leto potrdil in pastor \Vattson je z vso svojo redovno družbo prestopil v katoliško Cerkev.
Pij XII. je ob priliki 50-letnega jubileja Molitvene osmine napisal posebno pismo, ki v njem med drugim pravi: »Čeprav je več in različnih načinov apostolata, mislimo vendar, da ni boljšega sredstva, kot je ponižna ter iskrena molitev k Bogu. Ne smemo pa pozabiti, da je naš Gospod Jezus rekel: »Brez mene ne morete nič storiti« (Jan 15,5). Apostol narodov pa izjavlja: »Jaz sem sadil, Apolo je zalival, Bog pa je rast dajal. Zatorej ni nič, kateri sadi, in nič, kateri zaliva, ampak kateri daje rast — Bog« (1 Kor 3,6-7).
Dvoje je torej potrebno za uspeh: molitev in delo. Oboje je nujno in bistveno, če hočemo doseči zaželeni uspeh.
V	Sloveniji je k molitvi za zedinjenje vabilo zlasti Apostolstvo svetih bratov Cirila in Metoda, ki ga je ustanovil svetniški škof Slomšek.
Posebna želja po zedinjenju se opaža med vsemi kristjani, zlasti odkar je na papeški prestol stopil Janez XXIII. Takoj po izvolitvi je ločenim kristjanom naslovil toplo vabilo, naj se vrnejo v edino Kristusovo Cerkev »ne kakor v tujo hišo, ampak kakor v svojo lastno...«
29. 1. 1959 je papež rimskim župnikom rekel: »Ne mislimo delati zgodovinskega procesa in iskati, kdo je pogrešil; odgovornost je na obeh straneh. Pravimo, le: zedinimo se, končajmo z razprtijami.«
Napoved vesoljnega cerkvenega zbora je vlila poguma in upanja tudi največjim pesimistom in po pravici, saj se na tem cerkvenem zboru polagajo trdni temelji za bodočo trajno edinost med vsemi ločenimi kristjani.
S kakšno ponižno skrbnostjo hoče Cerkev posebno na koncilu odstraniti vse, kar bi moglo ločene brate zadrževati od zedinjenja, nam nazorno podaja izjava jezuitskega strokovnjaka in profesorja na Papeškem vzhodnem institutu v Rimu, P. Viljema De Vriesa: »Poglavitna ovira za zedinjenje Vzhoda je ideal ali točneje malik edinosti, ki se je oblikoval v rimski cerkvi po velikem razkolu in ki se ne sklada z vesoljnostjo Cerkve: »en jezik, en obred — vzhodni obredi so le tolerirani!« Druga največja ovira je rimski centralizem; treba je ločiti med Primatom in centralizacijo. Nujtia je široka decentralizacija z odgovarjajočo avtonomijo lokalnih cerkva posameznih narodov — starih in mladih. Vzhodne katoliške cerkve morejo učinkovito pripomoči k zedinjenju samo, če so čisto katoliške in čisto ohranijo vzhodno triulicijo ter svojo avtonomijo.«
Ko Kristus pošilja svoje blagovestnike oznanjat evangelij, je uspeh odvisen od edinosti blagovestnikov. Kristus ne nauči apostole nobenega apologetičnega dokaza za verodostojnost blago\>esti. Zadostuje,
da oznanjajo EVANGELIJ: ta vsebuje vso zveličavno resnico. Vendar bodo narodi tej blagovesti verjeli samo, če se bodo blagovestniki med seboj razumeli, če bodo drug drugega priznavali in če se bodo med seboj ljubili. Na vrhuncu Kristusove velikoduhovniške molitve je v 21. vrstici obsežno vesoljno obzorje: »Naj bodo vsi eno, da bo svet veroval...« Kako so mogli kristjani to pozabiti? Velika odgovornost pred svetom, pričakujočim Odrešenika. Ali ne bi morali kar najbolj trpko čutiti tragedijo razdeljenega krščanstva prav na teh neizmernih poljih, odprtih evangeliza-ciji, ko se bije boj zoper stare vere in — v današnjem času — proti razdiralnemu brezbožnemu materializmu?!
Nič čudnega, če se svet upira krščanstvu: kdo bi se odpovedal stoletnim tradicijam (judaizmu, islamizmu, šintoizmu), ko je nanje navezan do najglobljih vlaken svojega bitja, in se pridružil novi, zahtevnejši veri — pa naj bo še tako popolna?!
Drevo sodimo po sadovih. Dejstvo pa je, da greh, ki mu je podvrženo vse človeštvo, zmanjša vrednost krščanske blagovesti v očeh tistih, ki jo sprejemajo. Pogosto se sliši: »Kristjani niso boljši od drugih!« Posebej pa Kristus ovadi en greh, ki je največja ovira za učinkovitost evan-gelizacije — namreč razdor med oznanjevalci evangelija. To se pravi, da je ta greh sam na sebi težji ko vse druge človeške slabosti. Razprtje med nositelji e\’atigelija namreč ranijo Cerkev naravnost v srce. Razkol je svojsko delo Satana - Razdva-jalca.
Kako čudovito je bilo pričevanje prvih kristjanov! Kako silno so vplivali na pogansko okolje tedanjega časa! Pogani so bili prevzeti zaradi sloge in ljubezni, ki
je žarela iz prve krščanske občine. Nič naj nas torej ne straši dejstvo, da pogani proporcionalno hitreje rastejo ko kristjani. Trditev Jezusova, »da bodo vsi eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal,« nas sili k veri. Pomen ima torej kakovost in dinamičnost Cerkve, ki ima vesoljni vpliv — toliko večji, kolikor bolj edini so kristjani med seboj.
En sam svetnik, en sam prerok je bil pogosto klic in simbol za cel narod, da se je spreobrnil. Ko bi svet vedel, kako neizmerno ga Bog ljubi, se ne bi bal biti s Kristusom križan. »In da si jih ljubil, kakor si mene ljubil.« (Jan 17, 23)
Končno, ali se že ne godi, da ves svet prisluhne pred velikim pričevanjem, ko kristjani vsako leto molimo osem dni prav v ta namen, »da bi bili vsi eno ?!« Ali se že ne godi, da vse človeštvo — v strahu za mir na zemlji — prisostvujejo z velikim zanimanjem in upanjem ter tudi molitvenim sodelovanjem sedanjemu vesoljnemu cerkvenemu zboru, ki mu je namen: notranja obnovitev v Cerkvi sami, da Kristusova Cerkev še močnejše zablesti v svoji nadnaravni luči in da tako še nepre-magljiveje vabi ločene, naj se vrnejo v edino Cerkev?!
Naj Sveti Duh spremlja delo notranje poživitve, ojačanja vezi s Kristusom vse Cerkve in vsakega vernika posebej. Da bodo srca pripravljena za pokorščino Cerkvi, vesti, zapo\’edim in božjim navdihom.
Čim bolje bo opravljeno to bistveno delo v dušah, toliko prej bo prišla velika žetev Cerkve, ki jo je preroško napovedal Pij XII.
19.	marca pred svojo smrtjo — toliko prej se bo uresničila Kristusova srčna želja: »da bodo vsi eno, da bo svet veroval...«
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIMIIIMIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIItlllllllMIIIIIIIIMIIIIllllllllllllllllllllllllllllllHIIIItHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHinilllllll
Kard. Višinski odgavorja komunistom
V	nedeljo 13. januarja je poljski primas Wyszynski imel govor v varšavski cerkvi sv. Jakoba. Omenil je poljski tisk, zlasti ateistični, ki je napadel poljske škofe, ki so se koncila udeležili. Očital jim je, da v Rimu niso branili držaive in njenih pravičnih mej. Kardinal je odgovoril, da to ni bilo njihovo poslanstvo. Oni so samo božji ministri, zato prepuščajo politične zadeve in meje držav državnim ministrom. Koncil ni bila nobena politična skupščina, temveč le božja. Sv. oče je sicer v svoji avdienca poljskim škofom izrazil svoje zadovoljstvo nad svobodno Poljsko in nad zopet pridobljenimi zgodovinskimi pravicami, toda teh besed ni mogoče tolmačiti kot politične izjave.
Rekorden obisk Postojnske jame
Postojnsko jamo je lani obiskalo več kot
280.000	ljudi, kar je nov letni rekord tega turističnega kraja, odkar so Postojnsko jamo pred 145 leti odprli za javnost.
Razen 136.844 domačih turistov si je Postojnsko jamo leta 1962 ogledalo tudi rekordno število tujih turistov, in sicer 144 tisoč 215 gostov iz več kot 80 držav. Leta 1962 je torej, kar je še zlasti zanimivo, obiskalo Postojnsko jamo prvikrat več tujcev kot domačih gostov.
\
Na manj kot pet Slovencev po en radijski sprejemnik
V	Sloveniji je bilo 31. decembra lani
345.000 radijskih naročnikov oziroma nad
30.000 več kot leto dni prej, medtem ko se je število televizijskih sprejemnikov pove-
„Kat«liški glas“ v vsako slovensko družinoI
čalo od 10.481 na 22.510. V Sloveniji pride na vsakih 4,9 prebivalcev po en radijski sprejemnik, na vsakih 70 prebivalcev pa po en televizor.
Mc
a	lisk
scc z
Katoliški in komunistični tisk
Neki duhovnik s Tržaškega nam je pisal: »Ob mesecu katoliškega tiska odpovedujeta naročnino na KG naslednji dve osebi...« in sledili sta imeni dveh naročnic. Drugi pa nam piše: »Prosim, da bi začeli pošiljati Vaš list naslednjim osebam, ki žele postati stalni naročniki . . .«, sledijo naslovi.
Tako se godi vsako leto, eni prihajajo, drugi odhajajo. Kako in zakaj? Pri enih je vzrok poslabšan gospodarski položaj. Tako je n. pr. pisal rudar iz Belgije: »Ker sem že dolgo v bolnici, ne morem več plačevati naročnine, zato prosim, da mi list ustavite.« Kako je težko v takem primeru, da naš list nima tolikih finančnih sredstev, da bi takim ljudem vsaj za nekaj mesecev mogli pošiljati list brezplačno, kot delajo to razni drugi, ki pošiljajo svoje liste brezplačno, samo da jih človek hoče prejemati.
Drugi pa odpovedujejo, ker jih omami nasprotna propaganda. V enem uvodnih člankov preteklih tednov smo omenili, da na zapadu živimo v svobodnem tekmovanju idej. V tej tekmi si marsikdo pomaga tako kakor nepošteni trgovci: blati sosednega trgovca, da si pridobi klienta. Blatijo naš časopis pri naivnih ljudeh in jim silijo svojega, morda po nižji naročnini ali celo brezplačno. Človek, ki ne loči blaga od blaga po kakovosti, temveč sodi samo po videzu, se pusti pregovoriti in odpove KG.
Vsakdo je svoboden, da kupuje pri trgovcu, ki mu je po volji, in da bere ter naroča časopis, ki se mu zdi. Vendar nekoliko več premisleka bi pri tem morali ljudje imeti. Nekatoliško časopisje, zlasti rdeče, je res bolj poceni, velikokrat celo zastonj. Toda zakaj? Ste že kdaj pomislili na to? V jugoslovanskih časopisih nisem še nikdar zasledil, da bi komu pošiljali svoje časopise zastonj. Kdor ga hoče imeti, ga mora plačati. Če ga tu pri nas vrivajo brezplačno, morajo pač imeti svoje namene. Ti nameni so jasni: s pomočjo časopisa, zlasti še dnevnega časopisa, hočejo pridobiti ljudi za svoje ideje. Če je pri tem potrebno tudi celo leto pošiljati list zastonj, se to izplača. Saj če, recimo, za 12.000 lir zgradijo novega komunista, /e to zanje zelo poceni pridobitev.
Tako si torej stojita znova nasproti dva svetova, eden brez sredstev, drugi Z obilnim denarjem; SVOBODA v revni obleki in DIKTATURA elegantni) oblečena. Kdor sodi po videzu, bo izbral drugo, kdor soiii po kakovosti, bo izbral prvo. Pralcem in naročnikom gre izbira.
Božični večer rimskih Slovencev
Umetniške polemike v Rusiji
Zadnjo nedeljo v letu 1962 so rimski Slovanci priredili skupni božični večer. Kot po navadi so se najprej zbrali v cerkvi na trgu Piazza Buenos Aires in prisostvovali večerni sveti maši, pridigi in litanijam z blagoslovom. Nato pa so odšli v dvorano poleg cerkve, ki jo imajo na razpolago. Na odru je bilo veliko božično drevo, pod njim pa jaslice. V dvorani je bilo prijetno zakurjeno, kar je še povečalo veselo razpoloženje. Namah so ugasnile vse luči: samo ob jaslicah so gorele drobne svečke in na božičnem drevesu. Nato je vsa slovenska skupnost, ki se je tu zbrala kakor velika družina, skupaj zapela božično pesem: Sveta noč. Sledilo je branje božičnega evangelija. Ob razsvetljenih jaslicah smo v duhu spremljali Marijo in Jožefa v Betlehem in skupno z angeli in pastirji doživljali čudežno rojstvo deteta Jezusa. Vsa dvorana je zapela pesem: Glej zvezdice božje. Nato smo v mislih šli k našim slovenskim družinam doma in po svetu, kot smo to delali vedno za božični večer. Marsikoga nismo več našli. Marsikdo je končal svojo zemsko poit in odšel v lepše življenje. Tudi veliko slovensko družino, ki oblikuje slovenski narod, tako nam je dejal rojak, ki je povezoval posamezne točke večera, je v letu 1962 zadela huda izguba: med drugim je izgubil velikega pisatelja, literarnega delavca in duhovnika Franca Šaleškega Finžgarja.
V	njegov spomin in v našo vzpodbudo je nato slovenska dijakinja iz Rima Nežka Rusova recitirala odlomek Finžgarjeva romana : Pod svobodnim soncem. V popolno tišino so odmevale Irenine besede: »Hva-ia, slava, čast in zahvala tebi. Sveta, Pre-čista! Kakor gnan s čudovito silo, je upognil Iztok ob njej koleno in šepetal za rtjo: Hvala, slava, čast...«
In blagoslov Epafrodita: »Blagoslovljen, svobodni sin svobodnega naroda...«
Naš predstavnik je nato pozdravil navzoče: preč. g. asistenta p. Prešerna, gosta iz Trsta preč. g. dr. Škerla in vse ostale preč. gospode in rojake. Posebej se je zahvalil za vso podporo p. Prešernu in sporočil g. dr. Škerlu naše pozdrave, ki naj jih ponese med Slovence na Goriškem in Tržaškem.
RIMSKI SLOVENCI
USTANAVLJAJO SVOJE DRUŠTVO
Preč. g. asistent p. Prešeren je zatem prikazal povzetek dela rimskih Slovencev. Kakor drugi slovanski narodi imamo tudi mi svoj zavod; v tem letu smo se še bolj povezali: prav za stoletnico smrti božjega služabnika Slomška smo ustanovili versko kulturno društvo rimskih Slovencev: »Slomšek«, ki si je 'navzelo za svoje geslo Slomškov rek: Sveta vera bodi Vam luč, materin jezik pa ključ do edino zveličavne narodne omike.« Društvo ima namen še bolj povezati rimske Slovence in jih versko in kulturno izobraževati. To bo storilo z verskimi, kulturnimi in družabnimi prireditvami. Zato se ga čim bolj oklenimo in sodelujmo z njim. Živimo v veliki dobi koncila. Tudi mi skrbimo v njej za našo duhovno rast, kot velika slovenska družina. Po zahvali preč. g. asistentu p. Prešernu in prošnji, da nam stoji tudi v bodoče vedno ob strani, kot nam je bil doslej, je spregovoril preč. g. dr. Škerl, ki je dejal, da bo -rad sporočil pozdrave, ki smo mu jih izročili in vsem želel, da bi zajeli čim več Slovencev v novo društvo. Zlasti primorskih Slovencev je mnogo v Rimu, ki bi jih bilo treba zajeti. Prikazal je delo, ki ga vrše na Primorskem, in želel tudi nam čim več uspeha v novem letu.
lIltllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIItllllllllMIIIIllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltllllllllll
AXEL MUNTHE:	3
Spremljevavec mrliča
Pet minut kasneje je grbavec podpisal kakih dvanajst listin kot spremljevalec o-beh krst, mene pa so z Waldmannom in potno torbo vred porinili v prenatrpan oddelek drugega razreda, vprav ko se je vlak začel premikati. VValdmann bi se bil rad malo poigral z debelo gospo, ki je sedela poleg mene: ona me je osorno pogledala in dejala, da je »verboten« jemati psa v oddelek drugega razreda. Ali je vsaj »stu-benrein«? (snažen) Seveda je »stubenrein«, tak je že od rojstva. Tedaj je obrnil VValdmann svojo pozornost na košarico v go-spejinem naročju, jo hlastno ovahal in začel besno lajati. Lajal je še zmerom, ko se je vlak ustavil na naslednji postaji. Debela gospa je 'poklicala sprevodnika in pokazala na tla. Sprevodnik je irekel, da je »verboten« potovati s psom brez nagobčnika. Zaman sem odpiral Wa!dmanou gobec, da bi pokazal sprevodniku, da nima skoraj nič zob, zaman sem mu stiskal zadnji
OBISK Z NEBES
Po njegovem govoru nas je obiskal ne-beščan, ki se je najprej oprostil, da je prišel prepozno, češ da je tudi v nebesih zmešnjava — in niso vedeli, kdaj naj bi še koga poslali v Rim, ko je pa tam že toliko škofov na koncilu. Potem pa nas je malo pokaral: premalo nas je v cerkvi in preveč sramežljivo da pojemo. Zato je želel od nas, da mu zapojemo tako kakor je treba kako božično pesem, drugače sploh ne bo več prišel in tudi daril ne prinesel. Seveda smo se ustrašili in mu tako lepo zapeli, da je po razdelitvi daril starim in mladim kar po zraku zdrknil zopet v nebesa...
DRUŽABNI VEČER
Sledil je vesel slovenski družabni večer. Za vse mogoče dobrote je poskrbela skupi-
Šele po Božiču smo letos prejeli vsakoletni knjižni dar Goriške Mohorjeve družbe: Koledar 1963; dr. Jakob Ukmar - Kratka zgodovina vesoljnih cerkvenih zborov; Jezernik Maksimilijan - Rim, Atene, Nai-robi (Popis potovanja po Afriki); Franc Šaleški Finžgar - Prerokovana (Slike iz svetovne vojne).
Kaj naj rečemo o teh knjigah?
Pri vseh treh Mohorjevih družbah (Gorica, Celovec in Celje) je vsako leto prav gotovo najtežji problem knjige s kako lepo povestjo in zabavnim čtivom. Saj imajo vse te družbe namen, da zanesejo v naše družine čtivo, ki bi ga ljudje radi brali in bi se ob tem branju oplemenitili in navdušili za pošteno življenje. Goriška Mohorjeva je letos ponatisnila Finžgarjev'© Prerokovana. Zakaj prav to? ali ni bilo nič boljšega? kaj novega? To so vprašanja, na katera bi morda mogli odgovoriti literati, od katerih pričakujejo naši ljudje, da kaj napišejo, in jih po Mohorjevi družbi razveselijo z lepo, pristno in domačo slovensko besedo.
Teh primanjkuje. In ne po krivdi Mohorjeve družbe, ki je brez posebnih finančnih sredstev že toliko dobrih knjig razposlala v svet. Kar človeka zaboli, ni dejstvo, da manjka izvirna in modema povest, ampak dejstvo, da so na vseh knjigah Goriške Mohorjeve imena duhovnikov. Pri tolikih stotinah izobražencev, ki danes na Primorskem živijo in poklicno delujejo, ali je ras le duhovnik tisti, ki si upa tukaj pisati in v krščanskem duhu prosvetno in kulturno delati? v slovenskem duhu graditi? Tudi laiki so, čeprav požrtvovalni in neutrudljivi, a skoraj izjeme. O vsem tem so nam letošnje goriške mo horjevke veren dokaz.
Poseben poudarek zaslužita knjigi mon-signorjev Ukmarja in Jezernika. Ukmarjeva knjižica o cerkvenih zborih bo razveselila vsakega bralca po točnosti in po praktičnih aplikacijah, ki so sad globoke življenjske izkušnje. Povedala bo marsikaj tudi našim izobražencem, ki niso imeli prilike, da bi se do sedaj seznanili s cerkveno zgodovino, kakor jo pojmujeta katoliška znanost in kritika. Škoda, da ni v knjižici odstavka tudi o Strossmayerju. Knjižica ne bi smela manjkati v nobeni šolski knjižnici.
O Afriki se mnogo piše in govori. Pametno torej, da smo dobili tudi mi pri-
na slovenskih gospa v Rimu pod vodstvom naše neutrudljive in nadvse požrtvovalne gospe Valerije Mazzoli. Vsem, zlasti gospe Mazzoli se iskreno zahvaljujemo za vso požrtvovalnost in naklonjenost pri naših prireditvah.
Med številnimi duhovniki, ki so se udeležili našega božičnega večera, so bili tudi dr. Robič, ki je daroval sveto mašo, g. prof. dr. Vodopivec in preč. gg. Mazovec, Prijatelj in Bergant. V svoji sredi smo imeli tudi naše gojence iz Germanika. Namenoma omenjamo za zaključek g. msgr. dr. Jezernika, ki je, kot vedno, mislil in skrbel za vse. G. doktorju Jezerniku se moramo namreč iskreno zahvaliti za vse njegovo tiho in požrtvovalno delo, ki ga opravlja že toliko let v korist vseh rimskih Slovencev. Marsičesa rimski Slovenci ne bi -imeli, če me bi posegel vmes msgr. dr. Jezernik s svojo mladostno vnemo in požrtvovalnostjo. Ko se mu zahvaljujemo za vse njegovo dosedanje delo, želimo, da bi z njim nadaljevali z isto ljubeznijo in velikodušnostjo tudi v bodoče.
merno knjižico, ki jo je napisal mož, ki je imel in ima precej stika z Afričani in je Afriko delno in bežno obiskal leta 1955. Pisec je msgr. Jezernik, profesor na papeški univerzi Propaganda in že več let podravnatelj v mednarodnem misijonskem zavodu Propagande v Rimu. Številne slike v lepi knjigi kažejo na življenje v zavodu, potopis pa nas seznanja z nekaterimi problemi krščanstva v Afriki, kjer je pisec prišel v stik s svojimi črnimi sošolci in učenci. Lani Jutrovo po dr. Šeguli, letos pa Afrika po dr. Jezerniku! Upajmo, da bomo od naših številnih rimskih gos,podov, ki imajo precejšen pogled v življenje Cerkve, še kaj lepega in koristnega prejeli.
Vsako leto izrazimo željo, da bi Koledar bil res odsvit vsega našega življenja. Le delno se to od leta do leta posreči. Prazne strani v koledarju malo koristijo. Precej je v njem slik, toda duhovnikov je le preveč.
Mohorjevi družbi smo hvaležni za knjižni dar, ki je po vsebini zelo bogat. Naša hvaležnost je tem večja, ker vemo, s kakšnimi težavami se mora boriti. Želimo, da bi v bodočnosti njeno delo bilo še boljše. Zlasti pa, da bi si mogla pridobiti še več nesebičnih in pogumnih sotrudni-kov. Želeti bi bilo tudi, da bi si znala odpreti pot do naših izseljencev v tujini, katerim je po večini popolnoma nepoznana. Vse pa je treba narediti, da bodo knjige izšle že pred božičnimi prazniki.
Lojze Škerl
Med trnjem in osatom
Čemu toliko hrupa?
Tržaški tednik Vita Nuova je napisal kratek članek o Slovenskem gledališču. (Včasih je bilo Slovensko narodno gledališče. Kam je šla narodnost?). Po mnenju Primorskega dnevnika Vita Nuova po krivem trdi, da Slovensko gledališče moralno ruši nravnost slovenskega prebivalstva in da z dramsko umetnostjo širi komunizem. Nad to trditvijo se pisec dolgega članka v Primorskem dnevniku huduje in pritožuje.
Pa čemu ta hrup? Ali ne bi radi s svojim delom vpeljali novega načina življenja? Ali dela, ki so prepovedana za mladino do 18. leta, ne rušijo nravnosti slo-
Pred kratkim so v Moskvi odstranili urednika revije »Literaturnaja Gaze ta«, češ da je kazal preveliko naklonjenost do novih teženj v ruski umetnosti. Toda s tem poglavje ni zaključeno: nadaljuje se boj med zagovorniki »socialističnega realizma« in med pristaši pesnika Evtušenka in med skupino, ki je organizirala razstavo abstraktnih del. Urednika Kossola-pova so torej odslovili prav tedaj, ko so se vršile najhujše polemike na obeh straneh, polemike o svobodi izražanja; odslovili so ga prav isti dan, ko je »Pravda« prinašala vest o tridnevni razpravi med predsednikom ideološke partijske komisije Ilicjovim in med 140 predstavniki nove sovjetske kulture. Ni znano, kaj so govorili na tej razpravi. Znano je le, da so bili prisotni med drugimi Evtušenko, njegova žena Bella Ahmatova, romanopisec Axionov, slikar Bjelutin, kipar Neizvestni. A zvedelo se je, kakšen odgovor je dal Ilicjov na prejšnji tajni seji zagovornikom nove smeri: »Pri nas obstaja svoboda, da se borimo za komunizem; ne obstaja in ne sme obstajati svoboda, da se borimo proti komunizmu.« To so trde in ostre besede, ki ne dajejo nobenega upanja predstavnikom sovjetske »nouvelle vague«. Pri tej seji je bil prisoten tudi Hruščev. Vendar niso mogle te besede uničiti novega duha v sovjetski kulturi. To dokazuje dejstvo, da so morali nekaj dni pozneje pripraviti novo razpravo.
Predstavniki abstraktne umetnosti so o-srednjemu odboru pisali pismo, v katerem so izrazili namen, da »hočejo najti svojo pot v socialistični umetnosti, brez tega bi bil nemogoč vsak napredek«. V drugem pismu se skupina izobražencev obrača do Hruščeva v zvezi s polemiko o razstavi, ki jo je dal prvi minister zapreti nekaj ur po njeni otvoritvi: »Ta razstava je bila mogoča saimo po XX. kongresu. Če se zapira možnost nekaterim umetniškim težnjam, bo umetnost umrla. Obračamo se do vas s prošnjo, da prepoveste sredstva, katerih so se posluževali v preteklosti. Ta sredstva niso v skladu z duhom našega CclSct«.
Nam se morda zdi smešno ali vsaj nerazumljivo, da se mora skupina umetnikov obrniti do državnega voditelja, ki naj odloči, kaj naj bo v umetnosti dovoljeno in kaj ne. Orientacije v umetnosti so si vedno zbirali umetniki sami, neodvisno od politične oblasti. Toda za sovjetsko vlado ni to nič smešnega. Seja 17. decembra
venskega prebivalstva? Če pri vprizoritvah SG sledi italijanski dramatiki, je to dokaz, da je tudi italijanska javnost pred nevarnostjo nravne razrvanosti. Na to bi morala Vita Nuova opozarjati in smo veseli, da jo je Primorski dnevnik na to spomnil. Zraven članka o Slovenskem gledališču je namreč v listu Vita Nuova tudi ocena igre Vera Werk, ki jo bo tržaški Teatra Nuovo vprizoril v Ljubljani in Zagrebu. Pri dramskih vprizoritvah ni važno samo ime avtorja, ampak tudi ime režiserja. Še tako nedolžna igra more na odru zadobiti prav nemoralen ali amoralen ton. Če bi se Primorski dnevnik tudi na to oziral, bi verjetno bile njegove besede krajše.
Do lista Vita Nuova imamo eno prošnjo: Spomnite se Slovencev tudi tedaj, ko kaj dobrega 'in velikega naredijo, ne samo tedaj, ko je kaj narobe! Tudi tedaj, ko kaj potrebujejo, krvavo potrebujejo, ne samo tedaj, ko morda kdo želi, da bi Slovenci ne prejeli zaslužene in zaprošene pomoči.
Dr.
in tridnevna razprava, o kateri je poročala »Pravda«, sta največji pridobitvi, ki ju je mogla nova sovjetska kultura doseči. Sovjetska vlada se namreč prvič uradno zanima za nove kulturne smeri in prvič prizna, da te v resnici obstajajo. Res je, da se Hruščev posmehuje abstraktni umetnosti; res je, da Ilicjov ostro graja mlade umetnike; res je, da so urednika »Lite-raturnaje Gazete« odslovili zaradi prevelikega liberalizma. Toda vse to dokazuje, da nove smeri v resnici obstajajo in da so tudi precej močne in globoko vkoreni-njene v duši ruske mladine. Ta mladina predstavlja novo sovjetsko kulturo in tega se Hruščev prav dobro zaveda. Razumel je, da ni mogoče novih smeri s silo zatreti. Zato je sprejel polemike in debate, ki so v zvezi s tem nastale.
Današnje polemike se vrstijo predvsem okrog abstraktne umetnosti, toda jasno je, da sega njihov objektiv še dalje. Veliki stavbi »socialističnega realizma« grozi nevarnost, da se poruši. Abstraktna umetnost je samo prelomna točka s preteklostjo. Ko bodo namreč abstraktni umetniki dosegli zmago, bodo opustili svojo smer, prav kakor so to storili zahodni slikarji.
Lahko se predvideva, da bo boj zolo dolg, vendar ne bo mogel nihče zaustaviti novega toka. Ruska kultura bo po štiridesetih letih spet izražala pravo dušo ruskega naroda. Ruska literatura je ista, ki nam je dala velikega Dostojevskega, Tolstoja, Čehova, Majakovskega, Essenina in v novejši dobi Pasternaka. In tej literaturi in tej kulturi se polagoma odpirajo vrata destalinizacije. Glas Evtušenka in drugih njegovih pristašev — kakršnakoli naj bo njogova pesniška vrednost — je glas upanja v novo dobo, v kateri bodo lahko umetniki svobodno izražali svoja čustva, pristna čustva velikega ruskega naroda.
Miranda Zafred
RAZNO
Mraz in sneg po vsej Evropi
Novi mrzli val je zajel skoro vso Evropo. Severna Italija je vsa pod snegom. Prvič je snežilo na Tržaškem in Goriškem. Mrzla burja je sneg zamrznila, da so mnoge ceste, zlasti na Tržaškem neprehodne. Na stotine oseb se je moralo zateči v bolnišnico zaradi padcev in zlomljenih udov. Na Goriškem je po cestah sneg kmalu izginil, le po strehah in po poljih se še drži. Temperatura je povsod padla pod ničlo.
V	Belgiji so zaznamovali 28 stopinj pod ničlo, v Stockholmu 30, v Moskvi 27. Na severu so kanali in morje ob obali za-mrzli.
Tudi po vsej Jugoslaviji sneži. Ponekod je sneg dosegel 60 cm. Nepričakovano toplo za ta letni čas pa je v južni Dalmaciji, kjer so zabeležili od 14 do 17 stopinj nad ničlo v Dubrovniku.
Zemlja požira vas v Piemontu
Ciglie, ena najlepših vasic v Piemontu, bo kmalu izginila s površja zemlje. Že-od leta 1960 je zapisana smrti. Takrat so se začela odpirati brezna, ki so nato leto za letom postajala številnejša in požirala hiše in polja. Te čudne zemeljske pojave spremlja 'podzemsko bobnenje in potresi. Vsi prebivalci so na tem, da vas zapustijo.
Zena možu:
Mož, močno prehlajen pije wisky kar brez prestanita. Zena mu pravi: »Če s tem ne umoriš mikrobov, jih vsaj zababaš.«
lllllllllllllillllllllllllllllll!l!lllllillllllMIIIIM!llllllllllllill!!lijllflllllllllll!lllllllllllllllll!llillllllllllllllllinillll!l|{llll!HIIIIIII!lll!!!llllllllilllinil!lllillllllllll!lllllllllll!!IIIIIIIIIIIN
ljevalec; to da je prijeten in udoben posel,
ker rad potuje in vidi nove kraje. V Rusiji
novec za pet mark v roko: Waldmanna je bilo treba nemudoma odpeljati v oddelek za pse. Iz maščevanja sem pokazal na košarico v naročju debeile gospe in vprašal sprevodnika, če ni »verboten« potovati z mačko brez voznega 'listka? Da, to je »verboten«. Debela gospa in sprevodnik sta se še pričkala, ko sem šel po stopnicah doli.
V	tistih 'dneh je bilo sramotno slabo preskrbljeno za udobno potovanje psov: temna luknja prav nad kolesi, nasičena z dimom iz lokomotive; srce mi ni dalo, da bi spravil VValdmanna tja noter. Tekel sem k vagonu za prtljago in rotil sprevodnika, naj vzame psička v svoje varstvo. Rekel je le, da je »verboten«. Tedaj so se premična vrata sosednjega voza previdno odprla, ravno toliko, da se je pokazala ven glava mrliškega spremljevalca z dolgo pipo v ustih. Kakor mačka sem skočil v vagon z Waldmannom in potno torbo pod pazduho.
Petdeset mark mu plačam, ko dospeva, ako skrije Waldmanna v svojem vagonu do Lubecka! Preden pa je utegnil odgovoriti, je nekdo vrata od zunaj zapahnil, stroj je rezko zažvižgal in vlak se je začel
premikati. Veliki tovorni vagon je bil skoraj čisto prazen, le dva zaboja s krstama sta bila notri. Vročina je bila neznosna, a bilo je dovolj prostora, da sem mogel iztegniti noge. Psiček je precej zaspal na mojem plašču, mrliški spremljevalec pa je potegnil iz svoje košare za popotnico steklenico toplega piva. Prižgala siva si pipi in se usedla na tla, da bi se pogovorila o položaju. Bili smo čisto na varnem, nihče me ni videl, ko sem skočil s psom noter; prepričan sem bil, da se noben sprevodnik ne bo približal temu vagonu. Ko je čez kako uro vlak počasi vozil na naslednjo postajo, sem rekel spremljevalcu, da me bodo mogli samo s silo ločiti od njega, da nameravam ostati, kjer sem, dokler me dospemo v Liibeck. Ure so potekale v prijetnem pogovoru, v katerem je imel glavno besedo mrliški spremljevalec. Nemško govorim zelo slabo, čeravno precej dobro razumem. Moj novi prijatelj je rekel, da je že mnogokrat napravil to pot. Vedel je celo za vsako postajo, kjer smo se ustavili, čeprav iz najinega jetniškega oddelka nisva mogla videti ven. Že več ko deset let je bil mrliški sprem-
je bil že šestkrat; Ruse ljubi, ker hočejo biti vedno pokopani v svoji domovini. Mnogo Rusov prihaja v Heidelberg, da poiščejo ‘tamošnje znamenite profesorje. Rusi so njihovi najboljši odjemalci. Njegova žena je po poklicu »Leichenvvascherin« (ženska, ki umiva mrliče). Redkokdaj se kako balzamiranje izvrši brez njene pomoči. Pokazal je na drugi zaboj in rekel, da ga je kar jezilo, ker niso poklicali ne njega ne njegove žene k temu švedskemu gospodu. Bržkone je žrtev' kakih spletk; mnogo poklicne nevoščljivosti je med njimi in njegovima tovarišema. Vsa zadeva je nekam zagonetna, niti tega ni mogel izvedeti, kateri zdravnik je izvršil balzamiranje. Vsi niso enako spretni v tem. Balzamiranje je kočljivo in sitno delo. Človek nikdar ne ve, kaj vse se lahko pripeti na dolgi vožnji ob tako vročem vremenu, kakor je to. Ali nisem bil že večkrat pri kakem balzamiranju? Samo pri enem, sem irekel in se stresel.
»Škoda, da ne morete videti ruskega generala,« je dejal mrliški spremljevalec
navdušeno in s pipo pokazal na drugi zaboj. »Čudovito se je posrečil, nikoli ne bi verjeli, da je truplo, še oči ima široko razprte. Čudim se, da vam je postajni načelnik delal take sitnosti,« je povzel. »Seveda ste nekoliko premladi za mrliškega spremljevalca, toda kolikor morem soditi, ste videti kar pripravni. Morali bi se samo obriti in okrtačiti, vaša obleka je polna pasje dlake, s tako brado se vendar ne morete jutri pokazati na švedskem konzulatu, gotovo se že teden dni niste obrili, videti ste bolj kakor kak razbojnik kot pa pošten mrliški spremljevalec. Res škoda, da nimam svoje britve s seboj, sicer bi vas lahko na prihodnji postaji sam obril.«
Odprl sem svojo potno torbo in dejal, da bi mu bil prav hvaležen, ako mi prihrani to muko, ker se sam nikdar ne brijem, če se le morem izogniti temu. Premeril je mojo britev z očmi strokovnjaka in rekel, da so švedske britve najboljše na svetu, sam da nikoli ne rabi drugih. Ima zelo spretno roko, obril je že na stotine ljudi in nikdar slišal, da bi se kdo pritožil.
(Se nadaljuje)
ČKnjigc—
Goriške Mohorjeve družbe
S pogumom V novo leto Radio Trst A
□ RIŠKE
NOVICE
Goriški trgovci za otvoritev prehoda v ulici sv. Gabrijela
Pet sto goriš ki h trgovcev in obrtnikov severnega dela mesta je podpisalo vlogo, ki so jo predložili prefektu in rimskim oblastem za otvoritev prehoda v ulici sv. Gabrijela. V vlogi, ki so jo poslali gori-škemu prefektu, predsedniku ministrskega sveta, ministru za zunanje zadeve, ministru za notranje zadeve in ministru za zunanjo trgovino, je rečeno, da so po razmer jitvi leta 1947 trgovci severnega dela Gorice utrpeli 80-procantno izgubo. Z otvoritvijo prehoda v ulici sv. Gabrijela bi se ta izguba znatno zmanjšala, ker bi ljudje z onstran meje lahko prišli na nakupovanje v njihove trgovine, kakor so bili vajeni pred vojno. — Samo da ne bodo sedaj protestirali trgovci iz središča mesta, češ da bodo z novim prehodom oni oškodovani 1
Župan je obiskal tovarno SAFOG
Pretekli teden je goriški župan dr. Po-terzio obiskal tovarno SAFOG. V spremstvu ravnatelja dr. Ghisiilija si je ogledal vse naprave in se zanimal za proizvodnjo in za položaj delavcev v tovarni. Izrazil je svoje zadovoljstvo nad kvalitetnimi izdelki, katere izvažajo v veliki meri tudi v inozemstvo, zlasti v Švico in v Rusijo.
Livarna jekla je ena najmodernejših v Evropi, zato ima tovarna dobre izglede za bodočnost. Tudi za delavce je dobro preskrbljeno. Tovarna razpolaga s kuhinjo, obednico, prho, ambulanto in drugimi sličnimi napravami.
Leta 1959 je bilo podjetje v krizi, a obnovitvena dela so dvignila proizvodno zmogljivost od 2100 na 3500 ton letno. Za obnovitvena dela je IRI potrosila okrog 1700 milijonov lir in s tem okrepila in dala gotovost temu važnemu goriškemu podjetju, ki zaposluje toliko goriških delavcev.
Iz zavoda sv. Družine
Pretekli teden je g. goriški nadškof obiskoval zavode, ki jih vodijo sestre. Tudi naš zavod sv. Družine je obiskal, ki ga oskrbujejo šolske sestre. Gojenci in gojenke so ga skupno s sestrami čakali v kapeli, pred zavodom pa sta ga sprejela ms gr. Močnik, predsednik zavodskega odbora, in č. g. Rijavec, hišni duhovnik. Vsi so mu zapeli v pozdrav »Nadpastir nam bod' pozdravljen«, on pa je nato po kratki skupni molitvi podelil nadpastirski blagoslov. V sprejemni dvorani sta ga potem pozdravili dve gojenki in g. nadškof se je živahno razgovarjal z vsemi, zla9ti z najmlajšimi. Ko je mladež obdaril, si je ogledal še zavodske prostore. Otroci in dekleta so mu zapeli še par naših ljudskih božičnih pesmi v slovo.
*
Praznik sv. Družine smo tudi lepo obhajali in ji priporočili vse naše zavodsko življenje ter molili za vse dobrotnike, da bi jim Bog bogato poplačal njihovo darežlji-vost.
Nezadovoljnost v »casermettah« v ulici Montesanto
Bivše vojašnice v svetogorski ulici že več kot deset let sprejemajo istrske in dalmatinske begunce in zadnje čase tudi Goričane, ki so dobili sodnijski izgon iz stanovanj. Casermette so zelo neprimerne za stanovanje, posebno pozimi, ko so izpostavljene burji in mrazu. Trdno so zato upali stanovalci »casermet«, da bo njihovemu trpljenju kmalu konec in da se vselijo v nove hiše v ulici Giustiniani. Tam je na razpolago 55 stanovanj. Toda temu ne bo tako. Z odlokom iz Rima boto ta stanovanja dodelili beguncem 16 taborišč po Italiji, ki jih hočejo razpustiti. Rimska vlada ne smatra »casermet« za taborišče, temveč za stanovanja.
Med prebivalci »casermet« je nastala silna nejevolja in prav tako bodo z nejevoljo sprejeli sobrate-begunce, če se bodo vselili v nove hiše.
Sklepi pokrajinskega upravnega odbora
V	sredo zvečer se je sestal na prefekturi pokrajinski upravna odbor. Odobril je vrsto ukrepov, ki se tičejo naše pokrajine, med drugim: popravilo otroškega vrtca in osnovne šole v štandrežu, odobritev načrta za gradnjo nove šole s petimi učalnd-oami v Pevmi. Za to gradnjo je predviden strošek 32 milijonov. Odobrili so tudi načrt gradnje slovenskih šol v Stražicah. V ta namen je predvidenih 275 milijonov lir.
Odobritev gradnje osnovne šole v Pevmi in slovenskih šol v Stražicah je le preventivnega značaja in izbira prostora nd še končno določena. Odobrili so še splošno popravilo šolskega poslopja v Podgori in razširitev podvoza v ulici Aquileia. Za občino Števerjan so odobrili državni prispevek pri gradnji občinskega vodovoda.
Števerjan
Od začetka preteklega tedna se vrši pri nas gospodinjski tečaj, ki bo trajal do kanca februarja. Tečaj je organiziralo domače Slov. kat. prosvetno društvo, vodita pa ga dve šolski sestri. Udeležuje se ga okrog trideset deklet in mlajših žena.
*
Zabeležiti moramo prvo smrt letos: zapustila nas je v soboto 12. t. m. 65-letna Alojzija Gravnar roj. Bratuž, ki smo jo položili k večnemu počitku na domačem pokopališču preteklo nedeljo. — Svojcem naše iskreno sožalje
Tržaški Slovenci in Slovenci v Italiji sploh smo s pogumom prestopili prag novega leta. Lani smo doživeli precej uspehov in si nabrali lepe izkušnje za delo v letu 1963.
Slovensko katoliško gibanje na Tržaškem je razčlenjeno na več vej. Vsaka dela na svojem področju, od časa do časa pa se sestanejo njihovi zastopniki, da pregledajo obračun za nazaj in sestavijo skupen načrt za naprej. Omeniti je treba zlasti versko-icltološko, prosvetno-kulturno, mladinsko-vzgojno in politično udejstvovanje tržaških katoličanov. Pokazala se je nujna potreba po organizacijskem in sindikalnem delu med našim delavskim in kmečkim slojem. Upati je, da bodo v tem letu položeni vsaj čvrsti temelji tudi na tem področju.
Lani smo se večkrat srečali z zastopniki goriških katoliških Slovencev. Sestanki so bili plodni, in to lepo pobudo moramo v novem letu nadaljevati.
V	Trstu čutimo potrebo po poživitvi pro-svetno-kulturnega dela v okviru slovenskega katoliškega gibanja. »Slovenska prosveta« je dobila nov odbor. Napeti bo treba vse sile, tako v centrali kot v posameznih krajih ali župnijah, da bo naše prosvetno
RZASKE
NOVICE
Sv. Ivan
K objavi načrta za novi sedež naših slovenskih katoliških društev v predzadnji številki »Katoliškega glasa« je treba dodati še nekaj številk, ki predvsem zanimajo naše dobrotnike, pa tudi ostale, ki jim je pri srcu razvoj slovenskih kulturnih ustanov. Najprej nekaj o prispevkih dobrotnikov. Z zbirko za novo stavbo smo pričeli v letu 1959. Do konca 1960. leta se je nabralo L 644.233. V letu 1961 smo nabrali L 901.517. Zbirka lanskega leta je znašala L 1.044.004. Tudi v letošnjem letu se zbirka pridno nadaljuje. — Med darovanimi vsotami je bil največji dar (v obrokih) L 573.000, drugi darovi L
248.000, L 100.000, L 60.000, L 50.000, L 40.000 itd. — Dodam še darove ob priliki pogreba pok. Josipine Pahor namesto cvetja: Milka in Terezina Pečar lir 1.000, Angela Lozej
1.000, Frida Baretto 1.000, Ivanka Bene-detič 500, Gizela Benevol 500, Antonija Mlač 500, Marija Novak 500, Ida Kralj 400, Josip Levic 250, Amalija Levic 250, Ivanka Parhinek 200, Andrejina Cok 100, Nadalina Pregnan 350, Frančiška Martinčič 200. — Za stavbni prostor (zadaj za noro slovensko šolo, okrog 600 kv. m) smo dali s stroški vred L 2,694.000 (toda L 87.710 bo treba še dodatno plačati na reg. uradu). Ostalih stroškov smo imeli L 145.050. Skupno L 2,839.050.
Končnega točnega proračuna za novo zgradbo še nimamo, ker je treba izračunati še kakovost in ceno železobetanskih delov. Gornje številke pa se navajajo na željo sodelavcev, da bi spoznali blagi dobrotniki, ki se jim stavbni odbor iskreno zahvaljuje za dosedanjo pomoč, da smo še zelo potrebni nadaljnje obilne naklonjenosti.
Sedaj imamo na razpolago zasilno dvorano, v kateri je bil nekoč župnijski kino. Ta prostor smo dobili na razpolago le začasno. Dvorana je tudi v precej slabem stanju. Kljub temu se je ondi vršilo na zadnji večer leta (bolje rečeno noč) zelo uspelo silvestrovanje. Skavti so dvorano zelo okusno opremili, tri peči so jo okrog 15 ur razgrevale tako, da je bila v njej prijetna toplota in čisto družinsko vzdušje. Udeleženci so bili zelo zadovoljni. Ta zabavna prireditev je pokazala, kako zelo rabimo svoj lastni sedež.
Zelo hvaležni smo »Katoliškemu glasu« za pomoč pri zbiranju potrebnih sredstev. Med nami je precejšnje število stalnih bralcev, ki brez izjeme list tudi plačujejo in z velikim zanimanjem čitajo.
Bazovica
V	nedeljo 13. januarja je imela Zavarovalnica goveje živine v Preslovi dvorana svoj občni zbor. Na sporedu je bil obračun poslovanja za leto 1962 in volitev novega odbora ter nekaj drugih važnih vprašanj.
Zavarovalnica je zabeležila 80.000 lir primanjkljaja, ker je bilo 13 slučajev, ko so bili kmetje prisiljeni zaklati živino in dva slučaja, ko je Zavarovalnica škodo popolnoma izplačala (en slučaj je prenesen na letošnji obračun), ker so živali poginile. Nadalje je moralo Društvo plačati davke
za 10 let nazaj — po 15 lir na glavo živine in še 2% dohodninskega davka.
Odbor Zav arovalnice ostane isti kot lani, na mesto pokojnega g. Ivana Mahniča, pregledovalca računov, pa je bil izvoljen g. Lojze Križmančič. Za Gropado je bil izvoljen nov odbornik.
Razpravi j ali so tudi o pokojnini in zavarovanju kmetov; o oprostitvi od nekaterih davkov za slučaj, ko je kmet prisiljen zaklati živinče in bi mu bilo treba še pomagati v nesreči, ne pa ga obdavčiti; spet je bilo govora o nakopu aklimatizirane plemenske živine na sosednjem Krasu (jugoslovanskem).
Iz poročila je razvidno, da število živine pada, kar pomeni, da naši kraški kmetje brez posebno učenih računov uvi-devajo, da pod takimi pogoji ne morejo iti naprej. Zato živino prodajajo. To je zelo žalostno dejstvo in v škodo državi sami. Kmet je namreč temelj zdravega narodnega gospodarstva. Država bi morala
] ~  •
Mladinski krožek iz Doline
priredi
v nedeljo 20. januarja ob 17. uri v dvorani v Bazovici veseloigro
T. širsta:
»TETA NA KONJU«
budno paziti in v takih primerih nemudoma priskočiti kmetu na pomoč.
Upamo, da bodo odgovorne državne in občinske oblasti sprevidele upravičene (in skromne!) zahteve naših kmetov in ugodile nemudoma njihovim potrebam — v občo korist in blaginjo.
K. K.
Sv. Anton v Borštu
V četrtek 17. januarja smo v Borštu svečano proslavili sv. Antona Puščavnika, zavetnika naše župnije. Ne samo oni, ki obhajajo ta dan svoj god, Toneti in Tončke, tudi mnogi drugi -romarji -iz okoliških vasi in iz Trsta pridejo počastit priljubljenega svetnika in -se mu priporočit za dušne in -telesne potrebe. Praznovanje sv. Antona je bilo -tudi letos veselo, čeprav je manj -vinske kapljice, je pa toliko bolj sladka.
Služba božja: ob 8h maša s petjem, ob
10,30	peta maša z asistenco, maševal je domači župnik g. Jamnik, pridigal pa g. Fr. Peterlin iz Marijan-išča; večernice s kratkim nagovorom ob 311 popoldne.
V počastitev farnega pa-tron-a so bor-štanski fantje in dekleta pripravili razgibano veseloigro v 3 dejanjih »Iz starih časov«. Igra bo vprizorjena dvakrat: v četrtek ob 8h zvečer in v nedeljo 20. januarja ob 5h popoldne. Obakrat bo nastopil tudi farni cerkveni pevski zbor z izbranim sporedom narodn-i-h pesmi. Prijazno vabljenj!
Lega Nazionale v vrtcih
Za praznik sv. Treh kraljev (za Befano) je tržaška Lega Nazionale organizirala obdarovanje otrok po otroških vrtcih.
Po več krajih sta v istem poslopju slo-
delo poživljalo narodno zavednost in poglabljalo verske temelje naših ljudi, saj sta verska in narodna misel največje jamstvo, da se Slovenci v Italiji ohranimo kot samobitna narodnostna skupina.
Veliko, žal preveliko naših rojakov tava v marksistično-komunistični zmoti. Nuditi jim moramo bratsko roko, jim z verskim, narodnim, prosvetnim in socialnim delom odpirati oči za resnico ter jih spravljati na pravo pot. To je naša sveta dolžnost. Naše ljudi, zlasti mlade, moramo podrobno seznaniti z modernim , krščanskim socialnim naukom, ki zlasti v okrožnici »Mater et Magistra« visoko prekaša zastarelo in človekovi naravi nasprotno marksistično - socialistično doktrino.
V	letu 1962 smo tudi politično napredovali. Slovenska katoliška skupnost, politična organizacija slovenskih katoličanov na Tržaškem, je prestala ognjeni krst med tržaškimi občinskimi volitvami, ki so potekale r novih okoliščinah. Slovenska katoliška skupnost se je takoj po volitvah v tržaški občini spravila na delo, da bi izpeljala podrobno organizacijsko mrežo s pomočjo lastnih krožkov v mestu, predmestjih in okoliških krajih. Delo precej dobro napreduje. Vse naše ljudi, na katere se bo tajništvo Slov. kat. skupnosti še obrnilo, lepo prosimo za sodelovanje, kajti katoliško in demokratično zavedni Slovenci bomo kaj pomenili le, če bomo držali skupaj, če bomo imeli močno lastno organizacijo. Brezbožni komunisti, ki jih vodijo italijanski »tovariši«, zelo veliko žrtvujejo za zmoto in za stvar, ki nam narodno bolj škodi kot koristi. Vsaj toliko, če ne več moramo žrtvovati mi za resnico in dobro stvar, ki je tudi temelj našemu narodnemu obstoju.
Slovenska katoliška skupnost tesno sodeluje z vsemi ostalimi slovenskimi demokratičnimi političnimi skupinami na Tržaškem v Svetu Skupne slovenske liste. Tudi to sodelovanje bomo ojačili, ker se dobro zavedamo resničnosti reka: v slogi je moč. Složno skupno nastopanje bo tržaške Slovence prav gotovo privedlo do novih zmag.	M.	P.
Medsebojna pomoč
Dva Madžara se v Budimpešti pogovarjata o norem odboru za ekonomsko medsebojno pomoč
»Kaj pomeni beseda medsebojna pomoč?« vpraša prvi.
»Veš, to je tako,« odgovarja drugi, »mi pomagamo Rusom nakladati naše pridelke na vlake naše -države in Rusi jih pomagajo razklada-ti v Moskvi.«
Jacqueline o svojem možu
Po ponesrečenem izkrcanju protikastri-stov na Kubo je bil predsednik ZDA črn od jeze.
Jacqueline je izjavila svoji prijateljici: »Kaj hočeš, da naredim? Možje so kakor kava, bolj kot je črna, več sladkorja potrebuje.«
IIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlllllIMlIlllllllllllllllllllllllllllllllllllHlllilllllllllll
venski in italijanski oddelek vrtca. Razumljivo, da je bilo obdarovanje namenjeno le otrokom italijanskega oddelka. Seveda so otroci slovenskega oddelka to obdarovanje opazili in bili žalostni, zakaj tudi oni ne dobijo paketa. Otroci so pa premajhni, da bi jim mogli razložiti, zakaj ta razlika; in -tudi če bi mogli razumeti, ne bi -bilo primerno, da bi njihovo nežno duševnost grenili s spoznanjem, da se navidezna dobrota uporablja v čisto posebne namene.
Sodimo, da bi iz pedagoških razlogov' upraviteljica vrtcev morala preprečiti taka enostranska in politična obdarovanja vsaj v tistih krajih, kjer sta skupaj slovenski in italijanski odsek. Če je Legi Nazionale toliko pri srcu dobrobit otrok, naj povabi starše otrok v svoje urade in naj jim -tam izroči darilne pakete.
NOVA NAROČNINA
Naročnike znova obveščamo, da smo z novim letom morali povišati naročnino. Ta je sedaj 1800 Ur na leto za Italijo In 2800 Ur za inozemstvo. To naj upoštevajo vsi tisti, ki so poslali le 1500 Ur kot prej. Zato jih prosimo, da ob priliki dodajo še 300 Ur. — Naročnino smo morali povišati zaradi splošnega dviga cen v Italiji.
Dr. VRTOVEC JOŽE (jr.)
Specialist za zobne in ustne bolezni Asistent na zobozdravniški univerzitetni kliniki v Padovi
Sprejema v Trstu Via Carducci, vogal via Milano Telef. 68349
Za teden od 20. do 26. januarja
Nedelja 9.30 Slovenske narodne pesmi. —
10.00 Prenos sv-, maše iz stolnice sv. Justa.
— 11.15 Oddaja za najmlajše: »Mlin na dnu morja«. — 11.55 Koncert božičnih pesmi. Koncert smo registrirali v cerkvi »Marije Pomočnice« v Trstu d-ne 13. januarja 1963. — 12.15 Vera in naš čas. —
14.30 Sedem dni v svetu. — 15.20 Portret v miniaturi: Sergio Bruni. — 17.00 Za smeh in dobro voljo. — 18.30 Obisk v naši diskoteki: (2) »Bruna Pertot«, pripravil prof. Humbert Mamolo. — 21.00 Iz slovenske folklore: »Pratika«.
Ponedeljek: 12.00 Iz slovenske folklore: »Pratka«. — 18.00 Sopranistka Ljuba Ber-ce-Košuta. — 18.30 Folklorni motivi v simfonični glasbi. — 19.00 Radijska univerza. Spoznavajmo naša živila: (14) »Nas-ladila«.
— 20.30 Erma-nno Wolf Ferrari: »štirje grobijani«, komična opera v 3 dejanjih.
Torek: 12.00 Pomenek s poslušalkami. —
18.00 Italijanščina po radiu. Osnovni tečaj. 40. lekcija. — 18.30 Gian Francesco Malipiero: Pantea, simfonična drama za zbor, bariton in orkester. — 19.00 Pisani balončki. — 21.00 Roman v nadaljevanjih. Ivan Pregelj: »Tolminci« - XII. oddaja. —
21.30 Koncert liutista Bruna Tonazzija. —
22.00 Obletnica meseca: »Ob 150-letnici rojstva kemi-ka Hemryja Bessemerja«.
Sreda: 12.00 Zgodovinske zanimivosti. —
18.00 Z zborovskih natečajev »Antonio II-lersberg«. — 18.30 Italijanski sodobni skladatelji. — 19.00 Higiena in zdravje. — 20.30 »Bluf ali laž in -resnica«, komedija v petih dejanjih.
četrtek: 12.00 Roman v nadaljevanjih. Ivan Pregelj: »Tolminci« - XII. oddaja. —
18.00 Italijanščina po radiu. Spopolnjevalni tečaj. 42. lekcija. — 19.00 Lepo pisanje. —
20.30 Simfonični koncert orkestra Tržaške Filharmonije.
Petek: 12.00 Pomenek s poslušalkami. —
18.00 Oboist Renzo Damiani. — 18.30 Tržaški skladatelji: (4) »Ubald Vrabec«. —
19.00 Radijska univerza: »O pojmu pravice in njegovi zgodovini« (1) »Očarljiv pojem in dvoumna beseda«. — 21.00 Koncert operne glasbe. — 22.00 Iz pesniških gajev: »Gaspara Stampa«.
Sobota: 12.00 Po širnem svetu. — 14.40 Slovenske -ritmične popevke. — 15.30 »O-sam-ljena duša«, radijska drama. — 17.20
II.	vatikanski -koncil. Poročila in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. — 18.00 Sodobna slovenščina. — 19.00 Družinski obzornik. — 20.40 Zbor Sv. Florijana. —
21.00 Za smeh in dobro voljo.
OBVESTILA
RAVNATELJSTVO Slovenske Strokovne šole v Gorici javlja, da bo v nedeljo 20. januarja 1963 letošnji prvi roditeljski sestanek, ki se bo vršil v šolskih prostorih v ulioa Croce štev. 3 s pričetkom ob 10.30. Vabljeni so starši in vzgojitelji dijakov.
MARIJINA LEGIJA je naslov nove knjižice, ki je -izšla v Trstu. Pisatelj lazarist Stanko Boljka v knjižici poljudno razlaga korist Marijine legije v župnijskem apostolatu. Knjižico dobite v naših knjigarnah in v župniščih. Cena 50 lir. Lepo priporočamo.
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: Podporno društvo Gorica 20.000; č. g. Zorn 10.000; g. Vigilij Bratina v spomin na pok. č. g. profesorja Mirka Fileja 10.000; Marinič Milka 1.000; družina Prinčič - Krmin 2.000; g. Josip Makuc iz zapuščine g. prof. Ivana Mercine 48.504; gdč. M. Ž. - Gorica 4.000, N. N. 500; N. N. za praznik sv. Družine 5.000; g. kavarnar Rudi Bratuž za praznik sv. Družine 5 kg finih bombonov.
Vsem -plemenitim dobrotnikom iskren Bog povrni! Zagotavljamo, da molimo za vse.
Za Katoliški dom: V spomin pokojnega člana Hlede Antona daruje Kmečko delavska zveza iz Števerjana 3.000; N. N. družina iz Gorice 10.000; N. N. družbenica 10.000; Miha Kompare 3.000; N. N. namesto cvetja na grob pok. Marije Spetič 1.000; M. K. 3.000; U. Z. 3.000; Mar. družba 12.000; N. N. 5.000; N. N. v spomin pok. prof. M. Fileja 5.000; Filip Žakelj 1 dol. Vsem dobrotnikom Bog povrni!
Za Marijin dom v Rojanu: Spacal 1.000; loterija 5.500; D. N. 20.000; Gomizelj 1.000 lir. — Bog plačaj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 7H davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: ms gr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici