POSEBNA VOKALIZACIJA POLGLASNIKA
Znana stvar je, da se polglasnik v centralnih in zahodnih narečjih in seveda tudi v knjižnem jeziku pod dolgim poudarkom spremeni (vokalizira) v a (pasji, semanji, ovac, tal, umaknem itd.). Manj znano je, da se na istem območju polglasnik včasih podaljša v e. Za takšno vokalizacijo je zelo znan primer določni pridevnik ta tenki za običajno knjižno tanki. Na enako vokalizacijo naletimo v im. edn. m, opisnih deležnikov pri nekaterih prefigiranih glagolih IV. vrste, ki so izpeljani iz imen s polglasnikom v korenu (tdman, madal, magla): potemnil, zmedlil, zameglil. Ne gre torej za kdove kako obsežen pojav, vendar pa le za pojav, ki je zanimiv, saj sega v narečja in knjižni jezik in kaže glasovne zakonitosti (premik poudarka, ozko vokalno kvaliteto), ki so značilne za njihovo kategorijo. Pričakovali bi namesto njih potämnil, zmädlil, zamäglil. V taki podobi bi bile le preveč daleč od svojih besednih osnov. Zato si je jezik na neki način moral pomagati. Najbolj preprosto je bilo, da je ponekod posplošil poudarek neprefigiranega glagola [potemnil, zmedlil, zameglil). Druga pot, da se odpravi nevšečnost, je bila voka-lizacija v e. Vprašanje je zdaj, od kod takšna vokalizacija, saj se upira splošnemu razvoju na tem področju. Mislim, da je imela svojo vlogo pri tem dogajanju glasovna okolica: sosednji glasovi so vsi iz sprednjega dela ustne votline ali pa celo labiali. Tako se je mogel že polglasnik takšni okolici prilagoditi in se je izgovarjal z ejevsko podlago. Ob podaljšanju mu je bila pot do eja bližja in naravnejša kakor do aja.
Na podoben razvoj bi smeli misliti pri sedanjiku glagola šapniti: šepnem (s čistim, ozkim ejem) namesto etimološko upravičenega šapnem (kakor ganem, sähnem, pahnem), kolikor niso seveda naravnost vplivali sedanj iki z ozkim -e- v korenu (n. pr. zaklenem, trenem, useknem).
Ne bi bilo prav, če bi na tak način razlagali -e- v sedanjiku glagolov šapečem, ščagečem, lazgečem. Pleteršnik ima še na prvem mestu oblike šapdčem, ščagdčem, raz-gačem, na drugem pa oblike z -e-. V teh primerih ne gre za vokalizacijo polglasnika v e, ampak za zamenjavo obrazil -at in -et: iz samostalnikov s prvim obrazilom se je po običajni poti razvil -ä-, iz drugih pa seveda -e-. Fr. Tomšič
192