BABO ŽAGAJO
MANICA KOMANOVA
Čofinov hlapec, krivogledi Jurež, to vam je bil navihanec! Naj« rajši si je »izposodil« nas otroke. Če se je le dalo, nas je nalagal ali kako drugače potegnil. Seveda smo se dostikrat pošteno jezili nad tem porednežem. Pa ker otrok le prerad pozabi na vse neprijetnosti, nas je ta hudomušni Jurež na svoje veliko veselje kaj kmalu iznova spravil na lim.
V marcu je bilo, tako nekam sredi posta. Otroci smo se kljub hladni pomladni sapi že bosopeti podili po travniku, ko je iz grmovja, z grabljami na rami, pokukal — Jurež.
»Le igrajte se naprej,« je rekel sladko, ko je videl, da smo se nekoliko prestrašili. »Samo nekaj posebno lepega bi vam rad povedal, če hočete namreč?«
»Hočemo, hočemo,« smo zavpili vsi. »Jurež, povej hitro!«
»Čujte torej! Nekaj posebnega lahko vidite jutri zjutraj. Nekaj. takega, kar še niste videli nikoli!«
»Kje pa? Jurež, povej no brž!«
»No, no, pustite me, naj izgovorimt Predvsem je treba, da niko-mur niti pikice ne čmrknete o tem!« Jutri zjutraj, ko bo ura odbila šest, hitite vsi na onile Zibertov grič in videli boste, kako bodo tam žagali babo. Tudi jaz bom šel gori, no, sevedal«
Otroci smo se nekam plašno spogledali.
»Ampak — Jurež, kakšno babo? Pa žagali? In zakaj?«, smo vpra= ševali vse vprek.
»Ne bodite preveč radovcdni! Več vam ne smem povedati. Sicer se lahko zgodi, da celo jaz ne bom videl ničesar. Torej, jutri zjutraj, če hočete.«
Nato je Jurež spet izginil v grmovje, mi pa smo se hiteli posve* tovati:
»Kaj pa, če Jurež laže?«
»Morda pa je danes govoril resnico. Škoda bi pa le bilo, če bi zamudili kaj tako imenitnega!«
Končno smo sklenili, da gremo pogledat, pa naj bo že potem kakor hoče.
Drugekrati so imele naše mamice opraviti dovolj, da so nas spra= vile pokoncu, toda tisto jutro smo vstali kar sami, pa še kako poti= hem. Na mah smo bili oblečeni in ko je v stari podružnični cerkvici kienkalo šest. smo bili že vsi zbrani pri Zanovem kozolcu. Nato pa frrr — naprej, na Žibertov grič.
Ko smo prisopli na vrh, smo začudeni obstali.
122
Niti Jureža, niti babe, sploh žive duše ni bilo gori. Čakali smo do sedmih, potem smo se pa vrnili — z dolgimi nosovi. Zdaj smo vedeli, da nas je Jurež spet prav pošteno potegnil.
Ko sem prišla domov, me je mati ostro prijela, kje sem bila. Povedala sem ji vse po pravici. Tedaj se je glasno zasmejala:
»Vidiš, trapica, ta= ko se godi otroku, ki verjame drugim več nego svoji materi. 2e prav. tebi in vsem. ki ste gori drveli!«
»Pa zakaj, mami* ca,« sem vprašaU jo* kaje. »se je Jurež zla« gal tako čudno?«
»Vidiš, to je pa tako,« me je poučila mati. »Danes je sreds postna sreda, torej je ravno polovico postne* ga časa v kraju. Radi tega pravijo, da na das našnji   dan   prežagajo
babo. V resnici je pa na polovico prežagan le postni čas. Zakaj govore tu o babi, niti jaz ne vera, res pa je, da so že tedaj, ko sem bila majhna, poznali ta izrek in trapili z njim naivne ljudi, prav tako, kakor ie danes naredil z vami Jurež. Zdaj veš. V bodoče, upam, boš bolj pametna!«
Tisto popoldne smo stali otroci za Čofioovim skednjem in v sveti jezi dvigali drobne pesti. Iz hleva pa se je začul glasen krohot. Oj ti grdi, lažnivi Jurež ...!