OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 185 Skupen jima je bil »branik pred marksi- stičnim socializmom« oz. boljševizmom in kasnejši sijaj nacističnega uspeha v Nemčiji je dodatno okrepil italijanski fašizem. Glede vojno-strateških ciljev se diktatorja nista povsem ujemala, tu- di glede Judov sta bila na dokaj različ- nih bregovih, saj Mussolini tu podpiral radikalne rasne politike in popolnega uničenja Judov (glede njih je duče leta 1928 izjavil: »Z njimi nisem ravno pri- jatelj, toda nacistični protisemitizem ni vreden evropskega naroda«). A ne glede na vse to se moramo strinjati z avtorjevo oceno, da nacističnih rjavo- srajčnikov ne bi bilo brez fašističnih črnosrajčnikov, in da je najbrž Hitler v dobršni meri kopiral svojo podobo prav od dučeja. Ne smemo namreč pozabiti, da je Mussolini s pohodom v Rim že leta 1922 prevzel oblast v Italiji in v tem v času je bil Hitler v Nemčiji še nepomemben strankarski politik. Popolnoma točno pa je, da fašizem ni nikoli premogel energije in material- ne moči nacionalsocializma, bil pa je moralno ravno tako škodljiv, ali celo še bolj, ker je bil izrazito »nepošten«. Fa- šizem je bil goljufija in »socialna grož- nja, pred katero je duče rešil Italijo, je bila goljufija«, je Mussolinija nekoč označil A. J. P. Taylor. Dodal je, da je bil »Mussolini samovšečnež, šušmarski bahač, brez zamisli in ciljev«. Karkoli že si mislimo o njem – bil je italijan- ska (za nekatere tudi evropska in celo svetovna!) zgodovinska osebnost, ki je kot fašist vse življenje »sejala veter na- silja«. Skupaj z njegovim fašizmom ga lahko brez pomislekov uvrstimo med zgodovinske relikte. A ne smemo poza- biti, da so se po njem zgledovali mnogi diktatorji 20. stoletja. Njegova usoda še vedno buri duhove tudi med mnogimi novodobnimi italijanskimi zgodovi- narji, ki ga poskušajo prikazati v pov- sem drugačni, v glavnem pozitivni luči zato, ker se naslanjajo na izročilo že nekaj časa ofenzivnega in znova vzpe- njajočega se nacionalizma v Evropi, in ker jim je blizu oznaka, da je bil »Be- nito Amilcare Andrea Mussolini (29. 7. 1883, Predappio – 28. 4. 1945, Mez- zegra) kljub častihlepju le ambiciozni podeželski izobraženec, ki je menil, da mora vedno in povsod uveljaviti svojo voljo in da zmore Italijo popeljati v lepšo prihodnost«, in to kljub temu da se je v najglobljih vprašanjih človekovega ob- stoja skoraj brez izjeme – motil. Njegov duh v Italiji še živi. Marjan Toš SPOMINJANJA OB DNEVU PRI- MOŽA TRUBARJA V UNIVERZI- TETNI KNJIŽNICI MARIBOR Počastitev dneva Primoža Trubarja, državnega praznika, ki ni dela prost dan, je v Mariboru prvič potekala 8. junija 2015 in tudi drugič na isti dan leto kasneje v Univerzitetni knjižnici Maribor. Pripravljena je bila v okviru projekta Spominjanja, potekajočega že celo desetletje v okviru Zveze kultur- nih društev Maribor, in s sodelovanjem Univerzitetne knjižnice Maribor. Koncept projekta Spominjanja je ozaveščanje kulture spominjanja, zato so posamezne prireditve, posvečene uglednim posameznikom ob okroglih obletnicah ali pomembnim dogod- kom iz mariborske in slovenske prete- klosti, vezivo za zdaj že tradicionalna 186 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/3 srečanja, ki enkrat mesečno pritegne- jo, najpogosteje v dvorano IZUM, lah- ko pa tudi kam drugam, stalno in tudi občasno občinstvo, odvisno pač od te- me. Spominjanja so študijski krožek, ki nima znanstvene ambicije, ampak je njegov namen prebuditi zanimanje za našo preteklost in védenje o njej, torej iztrgati iz pozabe tisto, kar nas kot po- sameznike in skupnost (ne)zavedno so- oblikuje, pa smo zaradi vse močnejšega pritiska vsakodnevnih in vsemogočih informacij prekrili, kar smo nekoč že vedeli ali pa se s tem poprej še nismo srečali. Zato je odločitev, da postane poča- stitev dneva Primoža Trubarja stal- nica v programu Spominjanj, povsem logična. Domnevni Trubarjev rojstni dan, to je 8. junij 1508, je državni praz- nik od leta 2010, zato se uveljavlja bolj obotavljivo, čeprav je Primož Trubar med ljudmi tisti, ki mu velika večina pripisuje mesto najuglednejšega slo- venskega moža. Utrjevanje zavedanja o njem kot utemeljitelju slovenskega knjižnega jezika in začetniku sloven- ske tiskane besede je tako dobila pri- ložnost, da se nadaljuje tudi v času, ko posameznik preraste šolske klopi in se posveča predvsem svojemu poklicne- mu in zasebnemu življenju. Sodelova- nje Univerzitetne knjižnice Maribor daje dogodku dodatno težo, še posebej zato, ker je po našem védenju to v Mari- boru edina javna prireditev v čast temu državnemu prazniku. Dan Primoža Trubarja lahko vidimo kot simbolno stičišče individualnega in skupnostnega zavedanja o pomenu jezika za narodovo zavest in samoza- vest, zato je praznik izraz spoštovanja do posameznikove vloge v kulturni zgodovini ne samo njegovega naroda, ampak tudi njegove vpetosti v evropski kulturni prostor. V Primožu Trubarju se združujejo duhovna širina, ustvar- jalnost, delavnost in podjetnost. Z dne- vom Primoža Trubarja dobiva stvarna podoba na kovancu še simbolno sporo- čilo o življenjski moči slovenščine tudi v času globalizacije. Ko je Primož Trubar vstopil v verski, jezikovni, duhovni, pravni, etični, pe- semski, biblični, glasbeni, intelektual- ni, izobraževalni … prostor 16. stoletja, je s svojim obsežnim opusom, pa tudi javnim delovanjem postavil temelj za vzpon iz raztresenega posamičnega za- pisovanja v nepretrgano pisanje v slo- venščini ter s tem slovenščino dvignil med sodobne omikane jezike. Njegova življenjska izkušnja in delo sta nas od- ločilno zaznamovala, tako da ozavešče- nega posameznika v vsaki dobi vedno znova kličeta k razmisleku. Pri tem se odpirajo nova vprašanja in novi pogle- di, ki jih soočamo z doslej dognanim, in tako razširjamo ter posodabljamo svoje vedenje. Pogled na pomen Primoža Trubarja za slovenščino, na njegovo odločitev za pisanje knjig v slovenščini, zraslo sicer iz reformacijske misli, moramo znova samostojno in odgovorno pre- misliti prav v današnjem času. Trubar se namreč ni ustavil samo pri konsti- tuiranju narodovega knjižnega jezika, njegovo delo pomeni tudi stopnjo v dograjevanju jezikove globlje izrazne zmogljivosti. Trubar je sicer razmišljal o jezikovni razumljivosti za vse sloje vernikov, toda hkrati ni mogoče pre- zreti artistične oziroma retorične vešči- ne njegovega jezika vse od prve knjige naprej. Prav to je lahko spodbuda vsem, ki se danes spopadajo z odgovornostjo za razvoj vseh zvrsti slovenskega jezika, OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 187 torej tudi znanstvenega in strokovne- ga, da ne bi zapravili bogate dediščine zavzetega razvijanja slovenščine in se izgubili v jezikovnem univerzalizmu sodobnega časa. Prav osupljiv obseg in raznovrst nost Trubarjevega dela sta vodila ini ciativno skupino, ki je zasnovala prvo počasti- tev državnega praznika, pri razmisleku o tem, da bi prireditev postala tradicio- nalna. Začrtali smo jo kot splošni uvod, ki bi mu sledili posamični vsebinski sklopi, izhajajoči iz Trubarjevega opu- sa. Temu namenu je sledil tudi naslov prvega dogodka – Trubar za Sloven- ce. Svečano vzdušje je pričaral mur- skosoboški pevski zbor Cantate pod vodstvom Dejana Prasla, za vsebino pa so poskrbeli trubarologinja Fanika Vrečko Krajnc z uvodnim predavanjem o Trubarjevi antropološki misli, pred- sednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar Viktor Žakelj, evangeličanka duhovnica in namestni- ca vojaškega vikarja Violeta Vladimira Mesarič Jazbinšek, slovenist in teolog Srečko Reher, profesorica mariborske Filozofske fakultete Blanka Bošnjak, vodja projekta Spominjanja in predse- dnik Zveze kulturnih društev Maribor Franci Pivec ter slovenistka Majda Po- trata kot povezovalka. Za drugo počastitev je iniciativna skupina sprejela zamisel, da bi prire- ditev odgovorila na vprašanje, ali in koliko je Trubar v našem vsakodnev- nem življenju navzoč. In sicer je za- misel zrasla iz dejstva, da ga imamo upodobljenega na evrskem kovancu skoraj vedno pri sebi. Iz različnih an- ket pa je mogoče posneti, da vpraša- ni praviloma vedo, da je Trubar avtor prve slovenske knjige (naslov je lah- ko že redkeje omenjen) in največkrat ga štejejo za najpomembnejšo osebo slovenske zgodovine in kulture. Za- nimalo nas je torej, kako in kje se lah- ko vsak med nami sreča s Primožem Trubarjem, pa če se tega zaveda ali pa tega sploh ne opazi, ker je to postalo že tako vsakdanje. Pri tem nismo mogli biti vseobsegajoči, ampak smo izbrali nekaj tem oziroma področij in nanje uglasili okroglo mizo in za ilustracijo še razstavo. Nismo imeli v mislih ne celovitega prikaza Trubarjeve ustvar- jalnosti ne poglobljenih znanstvenih razprav in monografij o njegovem živ- ljenju in delu ter pomenu. Na stvari smo skušali pogledati z očmi posame- znikovega vsakdanjika in njegovega zaznavanja javnega prostora in časa, v katerem živi. Okrogli mizi in razstavi smo zato dali naslov Primož Trubar na naših vsakdanjih poteh. Okroglo mizo je uvedlo predavanje Marjete Ciglenečki o kiparju Francu Bernekerju in njegovem spomeniku Primoža Trubarja v ljubljanskem Ti- voliju (1909). Fanika Krajnc Vrečko je spregovorila o Trubarjevi podobi Boga in človeka, kakršna izhaja iz njegove teološke antropologije. Svoje razmi- šljanje je oprla na Trubarjev teološki traktat Ena dolga predguvor k Ta ce- lemu novemu testamentu iz leta 1557. Trubar je s podobo Boga, kakršno je posredoval človeku svojega časa, so- dobnike vzgajal v veri in opogumljal v vsakdanjih stiskah. Mitja Gobec je predstavil Trubarja kot urednika in izdajatelja protestantskih pesmaric in s tem omogočil vpogled v Trubarje- vo pesemsko in glasbeno izročilo, kar je podlaga za zlasti zborovsko pou- stvarjanje glasbenega reformacijske- ga izročila. Bojan Bračič je ovrednotil Trubarjevo prisotnost na slovenskih 188 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/3 znamkah, Franci Pivec pa nas je znova popeljal v 16. stoletje, vendar iz sodob- nega zornega kota teorije spola. Sprego- voril je o ženskah v reformaciji, in sicer, kaj je naredila reformacija za ženske in kaj ženske za reformacijo. Zanimalo ga je, ali je Trubarjev pogled na ženske drugačen od pogledov sodobnikov in je tako premagal prevladujoče mnenje o nevidni ženski. Predstavil je usodo ne- kaj izjem nih žensk, ki so kot žene imele odločilno vlogo pri voditeljih reforma- cije, zgodovina pa se z njimi praviloma ne ukvarja. Vlasta Stavbar je predsta- vila koncept razstave in pri tem opo- zorila predvsem na to, da je omejena na ozemlje Republike Slovenije in da je skušala z značilnimi primeri predsta- viti posamezna področja, nikakor pa ni imela namena posameznih pojavov celovito in natančno izčrpati. Poseben pečat je razstavi dala reli- efna upodobitev Primoža Trubarja iz lipovega lesa, delo Ivana Napotnika (1913), ki je izstopala med razstavljeni- mi eksponati. Statičnost razstavljenih predmetov pa je razgibavalo predva- janje televizijske upodobitve Primoža Trubarja po Jančarjevem scenariju z naslovom Heretik ter videa Upodobitve Primoža Trubarja. Avtorici razstave Vlasta Stavbar in Majda Potrata ter sodelavke iz UKM so gradivo razporedile v polkrožni niz vitrin, ki so ga vpeljale enciklopedič- ne predstavitve Primoža Trubarja in verzificirano življenje in delo Primoža Trubarja Walterja Döttlinga v nemšči- ni in v slovenskem prevodu. Sledile so vitrine z gradivi, povezanimi s Tru- barjem, ki od posameznika ne zahte- vajo posebnega znanja ali pretirano napornega iskanja, ampak predstavlja- jo podobe iz vsakodnevnega življenja ali zapise in upodobitve v javnem pro- storu. Tako so bili izpisani vsi kraji, v katerih je mogoče najti cesto, ulico, trg, drevored, park ali nabrežje s Tru- barjevim imenom. Takih krajev je 37, v njih pa 42 uličnih poimenovanj. Kraji so razpršeni po celi Sloveniji, zgostijo se v predelih, povezanih s Trubarjevim življenjem in delovanjem ali pa refor- macijsko tradicijo in evangeličani. Nekatera poimenovanja so bila doku- mentirana s fotografijo. Fotografija je pospremila tudi posamezna stvarna lastna imena, to so imena javnih za- vodov, društev, gostinskih lokalov ter turističnih objektov in dejavnosti. Od predmetov, ki nosijo Trubarjevo ime, so veliko pozornosti pritegnili sadni kruh in odtisi iz delavnice tiskarskega mojstra. Jože Nemec je zbral eksponate za prikaz Trubarja na denarju. In prav ob Trubarjevi upodobitvi na evrskem kovancu se je porodila ideja, ki je da- la prireditvi tudi ime Primož Trubar na naših vsakdanjih poteh. Glasbena vitrina je predstavila primere prote- stantskih notnih zapisov, Trubarjevih pesmaric, pa tudi modernega repa o Trubarju. Pripravljen je bil še pregled upodobitev Trubarja v literaturi – od Antona Aškerca in njegove pesnitve Primož Trubar do Draga Jančarja in zgodbe o slovenskem jeziku Jezični možje Kozme Ahačiča in Jaka Vukoti- ča. S fotografijami je bilo predstavlje- nih tudi dvanajst javnih spomenikov iz osmih slovenskih krajev od prvega lju- bljanskega do zadnjih iz Trubarjevega leta. Odločile smo se namreč, da spo- minskih plošč in drugih likovnih upo- dobitev ne bomo vključile v razstavo. Morda bo to narejeno ob kakšni drugi priložnosti. Razstavo je sklenil prikaz temeljnih monografij, treh jubilejnih OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 189 zbornikov, zbornikov simpozijev in pregleda prireditev v Trubarjevem letu 2008. Razstavo je odprla Violeta Vladimira Mesarič Jazbinšek, odprtje je poživilo petje ženske vokalne skupine Kresni- ce, oba dela pa je povezovala Majda Potrata. Iz spletnega pregleda dogajanja v Trubarjevem letu izhaja, da se je v 116 dneh zvrstilo 221 dogodkov. To utrjuje domnevo, da so zanimanje za Primoža Trubarja praviloma spodbudile okro- gle obletnice iz njegovega življenja in dela. Prav tako pa se je daleč v dvajseto stoletje vleklo polemično vrednotenje njegovega dela, ki pa je – vsaj tako je nekaj časa kazalo – izzvenelo, čeprav je mogoče še vedno zaslediti tudi po- skuse sprememb v simbolnem sistemu slovenske družbe. Vendar to ne more zaustaviti poglobljenega raziskovalne- ga in znanstvenega dela trubarologov in njihovih najnovejših dognanj. Javno spominjanje ima močno po- vezovalno vlogo in utrjuje narodovo identiteto, zato je prav tako pomembno kot znanstvena in strokovna trubarolo- gija, brez katere tudi javnega spominja- nja ne bi mogli dostojno in prepričljivo izpeljati. In pri tem ima Maribor lahko pomembno vlogo. Majda Potrata