J, A
Django & Ojango: Franco Nero v Ljutomeru

t
V

/,80 EUR 20,00 EUR
t
9. urossmannov iestiv fantastičnega ñlma in
Ljutomer (15.-20.7.2013)
S Ana Jure. foto: Gorazd Trušnovec
Deveti Grossmariri je po lanskem apokaliptično obarvanem flirtu s propadom, ki smo ga očitno preživeli, pozornost obrnil k špageti vesternu, dolgo zasmehovani in porogljivo poimenovani žanrski siroti, ki je glavo dvignila v letih neizbežnega zatona klasičnega vestema in ga od mrtvih obudila s prvinami eksploatacijskega filma, neprizanesljive brutalnosti in minimalistične fotografije. Na očitke, da s svojimi ciničnimi antagonisti »pervertirajo« moralni kodeks klasičnega ameriškega vestema, da z zgodovinskimi okoliščinami ravnajo kot svinja z mehom ter da konec koncev za snemanje nimajo pravih kulturnih korenin in podlage, so se Italijani mirno požvižgali {in s svojo reinterpretacijo žanra mimogrede vplivali nazaj na ameriški trg, po katerem so se zgledovali.) Težko si je torej zamisliti žanr, ki bi bil s svojo pobalinsko nespoštljivostjo do establišmenta in prekomernostjo bolj pisan na kožo festivalu, ki po devetih letih obstoja in obiskovanja legendarnih gostov ni več nikogaršnja »dobro varovana skrivnost«.
Kaj drugega kot legenda je konec koncev eden od dveh letošnjih dobitnikov častnega hudega mačka za življenjsko delo, modrooki bandlt Franco Nero? Naj bo zvok filma še tako hreščeč ali slika zgolj na platno ne-sentimentalno projicirani DVD - nekaj neponovljivega je na tem, da Nero pod milim nebom osebno predstavi film, že v naslednjih trenutkih pa v zgodovino špageti vestema utrujeno pridrsa s krsto, ki jo stzifovsko vleče za seboj na vrvi. Govorimo seveda o Djangu (1966), napol sadomazohističnem, z masakri in umazanijo natrpanem vesternu, ki je v letu izida preizkušal meje nasilja na velikem platnu ter začel trend pohabljenih protagonistov v filmih maestra Sergia Cor-buccija. Film, ki je za seboj potegnil več kot trideset nadaljevanj in imitacij (od teh večina z izvirnikom ni imela skupnega drugega kot Djanga v naslovu), omejitve žanra presega s skoraj klasično zaokroženo strukturo in pritajenim besom, ki mu daje politično ost.
Izvirni Django osebno, Franco Nero, je v živo nižji in bolj čokat, kot ga bo filmska zgodovina ohranila v spominu, a zato nič manj pripravljen postreči z anekdotami; za to priložnost sicer ne tistimi s snemanja z Bunuelom, s Fassbinderjem ali Chabrolom, pač pa o ribarjenju s Titom [»Oboževalme je!«), ki ga je menda po snemanju Bitke na Neretvi (1969, Veljko Bulajlč) založil s toliko
Aurora
usnjenimi jaknami, da je lahko za več let oblekel vse svoje znance.
Nič manj epsko ni bil razpoložen drugi osrednji gost, Nerov dolgoletni sodelavec in eden najplodovitejših italijanskih žanrovcev, režiser Enzo G. Castellari. Vzpon priljubljenosti Castellarijevih kriminalk in špageti vesternov je v 60. letih predstavlja! čas, ko sije domača publika, na trenutke izmučena od eksistencialnih bremen Vlscontija ali Antonionija zaželela lahkotnejših avtorskih pristopov. Filmi, ki se jih je prijel vzdevek giallo, so se zgledovali po Mondadorijevih šund romanih, tiskanih na prepoznavno rumen {it. giallo) papir. In čeprav je Castellari prvi, ki prizna, da bi večino svojih filmov, če bi lahko, posnel na novo in drugače, se je težko ne nalesti njegovega navdušenja nad vesternom Djangova vrnitev (Keoma, 1976), s simbolizmom natrpanim, skoraj psihedeličnim labodjim spevom žanru, v katerem mora {bolj hipiju kot Indijancu podoben) Franco Nero obračunati s svojimi odpadniškimi polbrati.
Kot rdeča nit (ali, huh, špaget) je iz anek-dotic obeh častnih gostov festivala vedno znova vstajal tisti enfant terrible ameriškega filma, ki sije od vsakega od njiju sposodil po en film - Nerovo kultno vlogo Djanga in Castellarijevo vojno akcijo Peterica ožigosanih (Quel maledettotrenobllndato, 1978)-ter iz njiju naredil svoji eklektični mojstrovini. Neslavne barabe (Inglourious Basterds, 2009) in Django brez okovov (Django Unchained, 2012).Tarantinovo ime smo letos na Gros-smannu slišali tolikokrat, da bi človek lahko začel verjeti, da se bo vsak hip kot deus ex
machina spustil nad Ljutomer (za takega navdušenca nad butičnimi filmskimi kuri ozitetami to ne bi bilo nič presenetljivega). Anekdote, kako je oba privlekel na snemalna prizorišča, jima dodelil vloglci, ju zasipal s hvalo in zadrževal na snemanju, nato pa levji del njunih prizorov In vsebinskih predlogov pustil na tleh montažne sobe, ponujajo zanimiv pogled v mehanizemTarantinovih filmov.
Intervju z vampirko
Filmski spored seje letos začel bolj mainstream kot običajno; slovensko premiero je doživel novi film Neila Jordana Byzantium (2012). Irec, ki je z Intervjujem z vampirjem (Interview with the Vampi re, 1994) prispeval k izbruhu nevzdržne mode vampirjev kot elegantno koprnečih, romantičnih duš (in mora zato sprejeti del krivde za Somrak [Twilight, 2008-]), se h krvosesom vrača skoraj dvajset let pozneje. Večplastna zgodba o odnosu med materjo In hčerko, ki imata za rešitev svojih težav na razpolago dobesedno celo večnost, sicer postreže z malo osveženo interpretacijo vampirske folklore (videli ne boste niti enega ošpičenega čekana), a se na koncu namesto v klasično gotsko grozljivko sprevrže v feministično začinjeno vampirsko telenovelo. K sreči je v njej dovolj krvi in drobovja, da bodo tudi najbolj fanatični oboževalci Stephenie Meyer dojeli, da se vampirji vračajo v domeno filmov za odrasle. (Op. ured.: esej o opusu Neila Jordana lahko pričakujete v naslednjem Ekranu.)
Dlje od konvencij je šel tekmovalni spored. V bitki za hudega mačka je zmagala Aurora (2012, Kristina Buožyte), naTarkovskega in
Vas lahko ubijem?
Kubricka cepljena ljubezenska zgodba, razpeta med klinično sterilnost laboratorija in čutno nebrzdanost sanjskega sveta. Litvanska režiserka v svojem drugem samostojnem celovečercu predstavi vase zaprtega, suhoparnega znanstvenika, ki bo mora! eno od zapovedi znanstvene fantastike (»Ne skušaj splezati ljudem v možgane, če hočeš ohraniti svojo zdravo pamet«) preizkusiti na lastni koži. Marius, ki bi moral kolegom v laboratoriju poročati o tem, kaj vidi v možganih anonimne bolnice v komi, se z njo raje spusti v strastno erotično razmerje, ki se dogaja izključno v valovih med njunima zavestma. V mehko belo luč ovita, sanjska srhljivka, ki se z znanstveno podlago premise ne ubada pretirano, je obvezna za vse, ki jim je bil blizu Nolanov Izvor (Inception, 2010), a so se okrog tretje ravni sanj izgubili, in za tiste, ki pogrešajo body horror zgodnjih Cronenbergovih filmov.
Maščevalec na kolesu
Posebno omembo sije na sklepni podelitvi, ki se je na zadnji festivalski dan odvijala, medtem ko je ulice že preplavil sprevod živih mrtvecev (tudi tokrat po zaslugi beograjske ekipe maskerjev Mad Squirrel FX), zaslužila britanska groteska Vas lahko ubijem? (May I Kill U?, 2012, Stuart Urban). Režiser, ki je bil pred desetletji kot trinajstletni avtor sprejet v program Cannesa, je svojega batmanovskega maščevalca stlačil v kolesarske pajkice ter ga poslal v protestno nasršeni London. Policist na kolesu Baz (komik Kevin Bishop) seje čiščenja »kriminalnega smetja« z ulic v svojem prostem času lotil na način, ki se ga ne bi sramoval noben spodoben diktator:
kriminalcu vrnitev na kriva pota prepreči z likvidacijo. Prestopniki, ki so preveč zmedeni, pijani ali presenečeni, da bi se pričkali s policistom, kijih vljudno vpraša, alijih nemara ne bi motilo umreti, po tekočem traku postajajo nenadejani prejemniki Bazove »evtanazije«; samooklicani maščevalec podvige dokumentira na tvvitterju in že kmalu mu sledi četica hujskaških oboževalcev. Film se drži absurdnega humorja in vizualnih gagov ter se na vse pretege trudi biti relevantna satira 21. stoletja, v resnici pa ne zagrize zares v vprašanja, servirana na pladnju. A rahlo amatersko posnet film, ki je bil po krivici večkrat razglašen za poosebljenje vsega, kar je z britanskim filmom narobe, vsaj spomni na uporabnost besedic prosim in hvala.
Klanje z veliko manj jasno motivacijo nam ponuja tretji celovečerec Federica Zampaglioneja. Čeprav je Tulpa (Tulpa - Perdizioni mortali, 2012) postavljen v sodobni svet korporativnega bančništva in gospodarske krize, je film očitno posvetilo giallu iz 70. let. Zgodba o članih mističnega
budističnega seks kluba Tulpa, med katerimi začne sejati smrt v podobi v črni anorak zavite postave, je ponudila nekaj najbolj brutalno eksplicitnih prizorov mučenja na letošnjem festivalu, obenem pa jo je težko jemati resno zaradi posiljenih, nenaravnih dialogov v angleščini, s katerimi se mrcvari italijanska igralska zasedba (pa čeprav je bila tudi kilava sinhronizacija značilnost izvoženih giallov).
Tekmovalni spored zaokroži nizozemska naci eksploatacija Frankensteinova vojska
(Frankenstein's Army, 2013, Richard Ra-aphorst), še en prispevek h kvazidokumen-tarnemu pristopu »najdenih posnetkov«, ki postreže s točno toliko ekscesnega kiča, ki gaje od takega naslova pričakovati: sovjetski vojaki leta 1945 v zakotni nemški vasici pridejo na sled diaboličnemu nemškemu načrtu, s katerim bi radi nacisti svoje padle tovariše od mrtvih obudili v morilske robote. Za konec je tu še Kanibal Sawney (Sawney: Flesh of Man, 2012, Ricky Wood), klasična orgija krvi in gravža, ki ne izgublja časa s pompoznim konstruiranjem »groze«, ampak se z vsemi štirimi prepusti norosti lastne premise o škotski rodbini kanibalskih serijskih morilcev.
Letos tematsko še posebej dosleden Grossmannov festival je s svojim potpurijem groze z obeh strani spektra prebavljivosti, od mistične alegorije do nebrzdanega splatterja, tudi letos lovil ravnotežje med pregledom novejše žanrske produkcije in naborom bizark, ki bi morale v dvorano pritegniti še koga poleg že vnaprej prepričanih aficio-nadov in naključnih radovednežev. A zakaj bi jim težili s trendovsko prenaseljenostjo kakega Liffa? Morda je skoraj pametneje zamolčati, da so vse projekcije brezplačne.
if?/^	
mrl m	is^L A v
KIt	#/>4 m
^If ■	V
Sr H' \ IHn-	W M s*
Tulpa