Obupni položaj Uudskošolskega učiteUstva. ii. Sedaj, ko pišemo te vrstice, je že došlo z Dunaja poročilo, da je tako zbornica poslaneev kakor tudi gosposka zbornica sprejela zakonski načrt o regulaciji plač državnih učiteljev vseh kategorij. Mi smo med prvimi, ki od srca čestitamo državnemu učiteljstvu na tej regulaciji, veseleč se, da se je njegovo prizadevanje končalo s tako lepim uspehom. Z Dunaja je dospelo tudi poročilo, da je državni zbor sprejel predlog o kongrui. Takisto je bil sprejet dodatni predlog poslanca P e r i 6 a. da se zvišajo plače tudi menihom, ki delujejo v šolah in v svojih župnijah. Eesnica je, da je ponekod nižja duhovščina slabo plačana in da zasluži zboljšanje svojih službenih prejemkov. To priznavamo brez vseh ovinkov, kakor tudi trdimo, da ima višja duhovščina preogromne, uprav knežje plače, od katerih bi lahko brez vseh skrbi nekaj milijonov popustila nižji duhovščini v prid, d» bi torej to zadevo lahko uredila cerkev sama na svoj račun, ne pa na račun davkoplačevalcev. Brez dvoma sprejme ta predlog tudi gosposka zbornica, saj sedi v nji mnogo pobožnih gospodov. Sprejet je bil tudi zakon o zvišanju pokojnin vojaškim vdovam, kar moramo samo odobravati. Iz te splošne regulacije plač je razvidno, d a i m a d r-aratolikodenarja, kolikor ga hoče imeti in kolikor ga potrebuje, da stori svojim uslužbencem nasproti svojo dolžnost. Pazno smo prebirali vsa poročila o dotičnih sejah poslanske in gosposke zbornice, a z obžalovanjem moramo konštatovati, da ni bila v vseh dolgih in gostobesednih debatah izgovorjena niti enabesedica, ki bi s e ob tej tako ugodni priliki zavzela za Ijudskošolsko učiteljstvo inopozorilavlado na njega naravnostobupni gmotni položaj. To dejsto obžalujemo praviskrenoinga tudi obsojamo, poudarjajoč,dasejetudi pri tej tako ugodni in tako redki priliki jasno pokazalo, koliko pravih, dejanskih prijateljev ima ljudskošolsko učiteljstvo. To je v resnici žalostno dejstvo, in težko je dobiti primerno besedo, ki bi ga primerno označila. Se najmilejše je, kar moremo reči, da je to neodpustno in krivično preziranje! Zadnjič smo končali s trditvijo, da je v prvi vrsti odgovorna za sedanji obupni položaj ljudskošolskega učiteljstva visoka eesarska kraljeva vlada, tako centralna kakor vsaka deželna. Da je to res, je dokazala vlada sama s tem, kar se je ravnokar zgodilo na Dunaju v korist profesorjem, duhovnikom, uradnikom in vdovam. Vlada se ne more izgovarjati, da nima denarja; da nima do ljudskega šolstva ni6 dolžnosti, se tudi ne more izgovarjati, ker je tudi za vlado državnišolski zakon še vedno prav tako obvezen kakor za učiteljstvo. A vladi lahko povemo na vsa usta, d a n i m a volje, in to zato, ker še vedno velja krilata beseda: Sre n i m a j o! Za daues ne govorimo o tem dalje. Prihranimo si to za pozneje. Pod naše zaglavje pa sodi tudi pistno, ki nam ga je te dni poslal prijatelj iz pozabljenega kota naše hvaležne domovine z napisom nPredpustno togovanje", kiga — ker je času in predmetu primerno — priobčujemo na tem _lestu: Ker je pa pri nas učiteljih itak vse prav, kar je narobe, in za nas najboljše, kar je za druge najslabše, zakaj bi torej mi predpustom ne togovali in bili namesto humoristično-veseli — humoristično-žalostni! Predpust je! Koliko pač ne obsega ta beseda! Koliko sre nemirno bije pri tem imenu, koliko sladkih, veselih nad napolnuje srca brezskrbnih, plesaželjnih mladenk! A tudi zastareli devici švigne časih pri tem imenu še nepogašeni ogenj ljubezni iz oči: rMorda pa tudi meni prinese ta predpust ono zaželeno srečo, ki sem si je že toliko predpustov želela. Morda pa vendar!" Nekako pomlajeno se začuti, lahka rdečiea jo oblije, sree utriplje hitreje. V lepih nadah, sladkih upih se poda zopet letos na predpustno veselieo. Morda pa vendar! Ni ga skoraj človeka, pa naj si bo mlad ali star, bogat ali siromašen, ki si ne bi privoščil vsaj ene vesele ure predpustom. Kaj pa ti, uboga para, ti trpin — učitelj?! Kolikrat si se že zabaval v tem pustu, koliko veselih ur si že preživel v tem letu? Vem, da bo pri tem vprašanju eden zaklel, drugi se zasmejal, tretji morda žalostno vzdihnil. Prav imate vsi — storite že eno ali drugo — jaz sera storil že vse. Torej oprostite, dragi tovariši, da sem vas to vprašal! Da res, ironija je vse na svetu, a ironija vseh ironij je pa ta, če vprašam učitelja. kako se ta predpust zabava in kratkočasi! Ako je bilo kdaj to vprašanje ironično, je to v največji meri letos! Ironična se mi zdi celo ona pesem Levstikova, ki se glasi: Glej, upanje hodi pred nami od rojetva, da gremo s sveta. Eo tare nas teža n» rami, nam palieo v roko poda. Ali imaš, dražestna tovarišica, dragi tovariš, res še kaj upanja v svojem srcu? Jaz vsaj ne! In raenda vidva tudi ne?! Kako se moreta veseliti tega predpusta, ko vidita toliko drugih zadovoljnih, srečnih okolo sebe, ki so se jim njih želje izpolnile? Mislim, da bridko občutita prevaro! Vesele naj se, mi privoščimo to veselje vsem, ki so jim letos izboljšali plače. Eadujte, veselite se, saj je — predpust! In mi?! — Potresimo si že danes od skrbi osivele glave 8 pepelom, trkajmo se na svoje grešne prsi, rekoč: »Pokorimo se, grešili smo, nismo vredni, da se nas kdo spomni, da nam kdo vrže skorjico ovsenega kruba!" In kaj si zagrešila ti, uboga, grešna učiteljska duša?! — Prvi greh si storila, ker si prišla sploh na svet — drugi in največji pa takrat, ko si vstopila prvikrat v učiteljišče. To sta dva greha, ki ti jih nikdar ne odpuste, zaradi katerih boš trpela vse življenje — brez upaDJa na rešitev! Vendar ne obupaj popolnoma, draga duša, saj so se tudi tebe spomnili med onimi, ki so podvrženi po pokojninskem zakonu zavarovanju, in sicer si imenovana na 11. mestu! BMein Liebehen, was willst du noch mehr!" Preskrbljena boš z vsera, a ne samo do srarti, ampak še bolj po smrti, saj poje naš Slomček: Ueitelj je revež, a bogat je tud', plaeilo obilo ga čaka za trud! Gemu je treba učitelja zavarovati, saj je vendar proti vsem izkušnjavam življenja zadosti. da, še preveč zavarovan? In za njpgovo starost tudi ni treba skrbeti. Saj je že dobro preskrbljeno za njega, da ne učaka starosti. Krasna stanovanja, prazne učne sobe (s 100—120 učenci). mastue plafie — ali ne pripomore vse to učitelju do visoke starosti?! Koliko pa jih je, koliko bo nas, ki bomo uživali eelo pokojnino, dasiravno sedaj vsi plačujemo zanjo? Torej predragi tovariš, ue boj sa starosti, za to že drugi skrbe, da je ne učakaš. V tejn oziru si že sedaj zavarovan. Pri božičnem zborovanju BSlov. dež učit. društva** za 1. 1906. v Ljubljani nam je podal naš vrlo potrpežljivi tovariš Gartner imenitno sestavljen račun svojega gospodarstva glede draginjskih doklad. Dragi brate! Da znaš izvrstno računati, to vem, a vendar si se malo zmotil, oziroma si naredil račun prehitro. Da si še malo počakal, bi bil moral postaviti k podraženju sedaj še podraženje platna in sukna, sladkorja, užigalic in soli. In ravno te postavke bi zopet mnogo nanesle. Mogoče pa izumijo letos za učiteljstvo posebno uniformo, da mu ne bo treba več kupovati platna in sukna, tudi sladkorja mu ne bo treba, saj je njegovo življenje itak že presladko — užigalic mu pa tudi ne bo treba: kresal si bo ogenj ob svojih suhih bedrih, želodec njegov je pa itak zadosti jasen in svetal, Iuči mu pa tudi ni treba, saj ko se stori noč, gre itak za večerjo — spat. Tudi podraženje soli nas ne bo preveč potrlo, bomo pa manj solili, saj sino na n e s 1 a n e dovtipe naših višjih že tako navajeni. Podraženje gori imenovanih predmetov pri učitelju torej niti v poštey ne pride. Ker sem pa ravno pri podraženju, bi k sklepu avojim dražestnim tovarišicam in dragim tovarišem nekaj nasvetoval. Po mojem mnenju smo mi tudi nekaki fabrikanti, oziroma trgovci. Cudili se boste morda moji trditvi. Toda oprostite — predpust je. Epkel sem, da smo fabrikanti, trgovci. Kaj pa proizvajamo, kaj pa prodajamo? Nič konkretnega, ampak abstraktni so naši proizvodi, naši trgovinski predmeti. Mi prodajamo, dragi moji, svojo učenost, svoje znanje 8 tem, da izkušamo to podati svojim učeucem. Oni nas za to sicer ne plačajo, a plačajo nas oni deželni očetje (boljše: očmi!) ki nam režejo kruh. Svptujem vam torej, dragi tovariši, podražimo tudi mi te STOJe produkte, ki jih proizvajamo in za katere nas tako slabo, tako nizko plačujejo Za to, kar nam plačajo, dajemo mi veliko preveč blaga, veliko predobro, prevdiko mero. Ako nas toliko Tišje ne plačajo, kolikor zahtevamo, dajmo manjšo, slabejšo mero onim, ki kupujejo od nas. Ako sme podražiti svoje produkte fabrikant, trgovec, mesar, kmet, zakaj bi mi ne smeli storiti tega? Plačajte nas tako, kakor zahtevamo. če ne, vam bomo dajali manj in slabejšega blaga. Poskočimo torej s svojimi ceDami, oziroma postanimo pasivnoresistenčni ali pa resistenčno-pasivni in to prej ko mogoče! To je moj predpustni nasvet, ki vam ga, tovarišice in torariši, stavim v upoštevauje. Prepričani bodite, ako ga uvažujete, da bo prihodnji naš predpust veselejši kot je letošnji, in ne bo nam treba več peti s Prešernom: nOj, predpugt, ti čas presneti, da bi veS ne priiel v drugo!"