P1 a n i k a.
Tam, kjer visoke mi stoje plauine,         Mrzlota zimska njej nič ne škoduje: Na njih leži pa mrzli vcčni led;             Planika vedno zeleni, cvetfe,
Tam, kjer so strine skiilnate pcciuo,         In njeni cvet nikdar se ne osuje, Kjer divje le živali najdeš sled;             Čc tudi beli snežec jo zaspe;
Kjer ni zeleno - pisanc doline,    •   .         Lc kadar kruta roka jo izraje, lSui-ela kjer Jiabira sladki med:              Takrat še le ubožica uinre.
Tam rase vrhu belcga snožnika              Iio pa jej srnrt proseka nit življenja,
Na strmej peči belkasta planika.            Dolinec na klobuk si jo pripenja.
Lepdte ni, prijčtne ne dišave                  Kraljioa gi planinska ti, planika!
Podaril evetki rsemogožni 13og,               Casti in ljubi te nižave sin;
Vender je riajti sredi ni dobrave,           Marsikaterega človeka iBika
Napoljih, travnikih okrog in krog:             Odtrgati vrli skalnih te pečin.
Zasddil jo je Stvarnik na visave,            In tudi jaz te, o planinska dika,
Kjer ona krasoti planinski log.                OIuaniL si v hvaležen bom spomin.
Tu rase ia cvute le - tti cvctica               Nikdar naj ti ne zvene zvezdno cvetje,
Ponižno in Ijub6, gore samica.                Obdaja vodno le te mladoletje!
J. B. ---------X---------