I Štev. 4	Ljubljana, 24. februarja 1958	LETO E5.
Crejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zora. Uredništvo tn uprava Naaorjeva 1-L Telefon številka 22-284. — Letna naročnina din SOD.— Štev. ček. računa 60-KB-1-Z-140 — Tisk Časopisno založniškega podjetja •Slovenski poročevalec«
DELAVEC
GLASI LO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV
Naturalne ugodnosti
prosvetnih uslužbencev
78. člen zakona o javnih usluž. bencih določa, da se »v posameznih službah, v katerih narava službe in delovne razmere to zahtevajo, lahko uvedejo s predpisi Zveznega izvršnega sveta posebne ugodnosti« (brezplačno stanovanje in kurivo). 241. člen istega zakona pa pravi, da ima »učno in vzgojno osebje, ki dela na šolah oziroma vzgojnih zavodih v vaseh, pravico do brezplačnega stanovanja in kuriva«. Med končnimi določbami tega zakona je v 440. členu 5. točka, ki določa, da ostanejo v veljavi do novih predpisov predpisi o pravici učnega osebja do brezplačnega stanovanja in kurjave. Torej je do nadaljnjega v veljavi uredba o pravici učiteljev, vzgojiteljev in profesorjev do brezplačnega stanovanja in kuriva, ki že sedem let dela zaradi svo. je ohlapnosti hudo kri in povzroča stalne spore. V 1. členu te uredbe čitamo:	»Učitelji,
vzgojitelji in profesprji, ki službujejo v vaseh in stanujejo v državnih poslopjih, ne plačujejo za tako stanovanje najemnine. Ce v državnem poslopju ni primernega (poudarja pisec) stanovanja, mora krajevni ljudski odbor učiteljem, vzgojiteljem in profesorjem preskrbeti brezlačno stanovanje. Najemnina za tako stanovanje gre v breme krajevnega ljudskega odbora.«
V tem pogledu so predpisi uredbe povsem jasni In bi ne bilo treba nobenih razprav in nesoglasij, če bi vsi upoštevali, da mora učno osebje na vasi dobiti primer n t> brezplačno stanovanje, ker narava službe in delovne razmere to zahtevajo. Jasno je tudi, da te pravice nimajo učitelji, vzgojitelji in profesorji, ki službujejo v krajih, kjer so sedeži OLO, in v industrijskih krajih. Zmedo pa dela določilo drugega odstavka tega člena, ki pravi, da je m o -g o č e odobriti iste ugodnosti učnemu in vzgojnemu osebju, k: službuje v takih manjših me. stih in v takih manjših industrijskih krajih, v katerih so življenjske in službene razmere podobne kot v vaseh. Minister za prosveto je bil dolžan določiti ta mesta in te kraje. K<?r tega ni storil pred sedmimi leti. smo še danes brez seznama omenjenih krajev. Ce bi bilo to urejeno, bi ne bilo toliko slabe volje. Sedaj se morajo prosvetni uslužbenci v prvi vrsti boriti za izvajanje uredbe, v drugi vrsti pa za priznanje pravice do ugodnosti po tej uredbi.
Ni dvoma, da je imel izdajatelj uredbe z njo jasen namen. Gotovo je hotel s to ugodnostjo privabiti učiteljstvo v manj vabljive kraje, pri čemer pa ne smemo pozabiti na važnejši razlog, namreč, zagotoviti učnemu In vzgojnemu osebju v kraju službovanja stanovanje, da bi se zasidralo v njem in zaživelo med ljudmi in z njimi, ker je to za uspešno delo v šoli nujno. Ca je res tako, lahko sklepamo iz tega, da Uredba nikjer ne govori o stanarini, temveč samo o stanovanju. Tudi novi zakon o javnih uslužbencih govori le o stanovanju.
Stanovanjska stiska pa je pri nepoznanju in samovoljnem tolmačenju Uredbe privedla do najrazličnejših variant izvajanja določb, ki so zmedo še pove. čale. Kjer je pri šolah dovolj stanovanj za učno osebje, je stvar v redu. Pritožbe so zaradi sodobne urejenosti stanovanj. Mnogo slabše pa je, kjer občine nimajo stanovanj v šoli alj v zgradbah za učitelje. Poglejmo, kako je tam!
ponekod se mora učitelj zadovoljiti s kakršnim koli stanovanjem in je tako zadeva za ljudski odbor rešena; drugje si učitelji sami poiščejo primernejše stanovanje, kakor jim ga nudi LO, in zahtevajo od LO plačilo razlike v najemnini. Prav tako je prišlo v navado, da LO ne plačuje stanarine upravi oz. lastniku stanovanja, temveč učnemu osebju, in to pogosto ne glede na dejansko višino stanarine, ki jo posamezni učitelji plačujejo. Nekaterim se zdi ta rešitev najboljša. So Pa še uslužbenci, ki imajo stanovanja v večjih krajih, pa se iz bojazni za stanovanje vozijo dnevno v službo tudi po več deset kilometrov daleč. Občina je takih ljudi vesela, ker jim ni treba dajati stanovanja, pogosto pa ne dobe niti stanarine. Med te bi do neke mere mogli prištevati tudi tiste poročene uslužbence, ki So zaradi zaposlitve v raznih krajih prisiljeni stanovati izven kraja službovanja.
Tako je šla praksa pri izva. janju uredbe svoja pota in zdaj se kaže glede na dejanske potrebe dvoje smeri, Ena si želi, naj bi se uveljavila pravica do stanarine, druga čuti potrebo, da se Uredba izvaja po duhu in besedi.
Res je v mestih in večjih krajih težko dobiti stanovanje, toda v vaseh za učitelja primernega stanovanja sploh ni. Dokler pa učitelj ne, bo mogel po lastni izbiri dobiti v kraju službovanja primernega stanovanja, je vsekakor bolje, da je občina dolžna preskrbeti prosvetnim uslužbencem stanovanje. Gotovo je, da ta stanovanja ne bodo vselej po okusu in željah učnega osebja in verjetno tudi ne najsodobneje urejena; vendar je le ta pot edina, ki bo rešila stanovanjsko vprašanje pri prosvetnih uslužbencih na vasi. Novi zakon o javnih uslužbencih ne predvideva preveč stimulativnih piač, pač pa prosto izbiro službenega mesta. In prav ta okolnost bo nujno vplivala na potrebo, da bodo občinski ljudski odbori morali skrbeti za primerna učiteljska stanovanja. Kjer bodo na voljo sodobna, čedna stanovanja, tam ObLO ne bodo v zadregi za nčne moči, kjer pa stanovanj ne bo, bodo ostala službena mesta prazna. Tudi obljube ne bodo mnogo zalegle, ker more uslužbenec, ki na novem službenem mestu ne dobi obljubljenih ugodnosti, službo zapustiti v enem mesecu.
Učnemu osebju n?; šolah pa je primerno stanovanje tudi nujno potrebno. Ce hoče spoznati kraj in ljudi, mora med njimi in z njimi živeti; le tako bo učite. Ijevo delo v šoli življenjsko. Ce učitelj nima doma sobe, kjer bi v miru popravljal naloge, piša! priprave in zbiral gradivo, bo njegovo delo slabo. Ce se mora pripravljati šele tedaj, ko odide družina spat, in zgubljati noč za nočjo, je njegovo delo gotovo primerno njegovemu okolju. Učitelj pa tudi s svojim načinom življenja vpliva, na okolico. Njegova dolžnost je, da utira pot kulturnim navadam v zadnjo gorsko vas. Ce pa kot glasnik napredka nima za življenje osnovnih civilizacijskih sredstev, bo za svoje pridige o higieni, modernizaciji, civilizaciji in kulturi žel le pomilovalen nasmeh. In ker socialistična družba nagrajuje delo po zaslugah, stanovanje pa je sestavni del nagrade, potem je stanovanje tudi merilo vrednotenja njegovega dela- Ze zaradi tega, ker je učitelj dolžan varovati svoj ugled, se ne sme zadovoljiti s kakršnim koli sta. novanjem in morebitnim denarnim nadomestilom, ki pomeni vrednost enega ali dveh parov nogavic.
Kar se tiče zaostalosti načina naturalnih ugodnosti, smo lahko pomirjeni, saj vemo, da se jih nikjer ne branijo. Tako kuharice rade vzamejo predpasnike, železničarji, poštarji, miličniki in podobni uniforme, oficirji drva, rudarji premog in tako dalje. Samo kdor presoja te stvari s stališča mestnih razmer, pride do zaključka, da bi bilo bolje, če bi skrb za stanovanje zamenjali z denarnim nadomestilom. Toda, ali naj gre učitelj pod smreko s tistim tisočakom, ki ga bo morda dobil namesto stanovanja. ObLO se bo pa prav krepko oddahnil, če se bo rešil skrbi za stanovanja učnega osebja. Se bolj ko sedaj se bodo tako morali učitelji na vasi zadovoljiti s kamrami, čumnatami, prehodnimi sobami in sobicami, šolskimi kabineti med uei*i, gasilskimi shrambami za orodje itd. Toda Ce možnosti ima samec, kaj pa družina?
Nujno je torej, da je, glede na razmere v naših vaseh, poskrbljeno za učiteljevo stano. vanje, kakor to predvideva zakon. Učiteljska stanovanja naj bodo sestavni del šole pod upravo šolskega odbora, ki sme tudi z njimi razpolagati in mora skrbeti za njihovo vzdrževanje. Ce ne bo imel šolski odbor možnosti, da bi dobil sredstva za zagotovitev stanovanj za učno osebje, mu tudi pravica razpisovanja učnih mest in sodelovanja pri izbiri učnega kadra ne bo dosti pomagala.
Treba pa je misliti tudi na tiste, ki iz neoporečnih razlogov ne morejo stanovati v kraju službovanja, kakor n. pr. zaposleni zakonci in podobni, ki imajo stanovanja kje drugje-Nova uredba bi morala take primere upoštevati in dati možnost nadomestila za stanovanje. Taki primeri pa ne bi smeli postati pravilo, ker učitelj, ki ne stanuje v službenem kraju, ne more mršiti svojega dela polno, vredno v smislu načela življenjske bližine. Kolikor se to
ne bo uredilo samo v praksi, bi bilo treba v uredbi tudi zagotoviti, da bodo stanovanja na tehnični in higienski razvojni stopnji 20. stoletja.
Nova uredba pa mora zlasti odpraviti negotovost glede tega, kateri kraji sodijo med tiste, ki dajejo pravico do stanovanja.
Tudi glede kuriva so nekatero nejasnosti, vendar bi se jih dalo odstraniti z malo dobre volje. Najbolje bi bilo, da občine zagotovijo šolskim odborom v proračunu potrebne kredite za nabavo kuriva za šolo in učno osebje. Tako bodo vedno zagotovljeni potrebni krediti v višini dnevnih cen goriva. Stvar dogovora med upraviteljem in učitelji je, ali bodo prejeli kurivo v predpisani količini ali pa ustrezno vrednost v denarju. To možnost pa naj bi uredba dopuščala, da ne bi sicer prihajalo do samovolje z ene ali druge strani. .
Ker je mogoče kuriti le z drvmi in ne z denarjem, je glede na različne cene drv in na nihanje cen prav, da je učnemu osebju zagotovljena koli. čina kuriva, ne pa nadomestilo v denarju, ker le tako bo mogoče realno vrednost te ugodnosti izenačiti po vsej Sloveniji.
Ni dvoma, da je treba šteti stanovanje ta kurivo za sestavni
del rednih mesečnih dohodkov in da torej ne more biti nobenih izgovorov, da za to ni sredstev. V tem pogledu bo treba več doslednosti pri izvajanju uredbe. Občine se bodo morale sprijazniti z mislijo, da so to zakonite pravice prosvetnih uslužbencev in ne od njihove dobrč volje odvisne ugodnosti.
Treba pa je tudi občine rešiti stalnih kritik s strani prosvetnih uslužbencev s tem, da bo uredba res natančno določala, kdo, kje in kakšno pravico ima po njej. S tem bo prihranjene mnogo slabe volje in negodovanja, ki se pojavlja včasih tudi neupravičeno. Upoštevati je treba, da so uslužbenci samski, poročeni, ovdoveli in ločeni in da je pri vseh možnost, da imajo otroke ali pa da so brez njih. Poročeni pa so lahko z učitelji ali neučitelji oz. z učiteljicami ali neučiteljicami; zakonci ne-nčitelji so lahko v službi ali ne. Za vse te skupine uslužbencev je treba kolikor se da natančno določiti minimalno količino kuriva in minimalni obseg stano. vanja. Menimo, da ostalih razlik med posameznimi učnimi močmi ne bi kazalo jemati v poštev pri odmeri pravic.
To razmišljanje je napisano s stališča vaških potreb, ker tndi zakonska določba upošteva samo učno in vzgojno osebje na vasi. Menimo pa, da ne bi bilo napak, če bi tndi ostalo učno in vzgojno osebje dobilo namesto naturalnih ugodnosti, ki jih imajo tovariši na vasi, ustrezno nadomestilo.
Seja sveta za šolstvo Ljudske republike Slovenije
Dne 13. februarja je bila v Ljubljani deveta redna seja republiškega sveta za šolstvo. Od vseh obravnavanih vprašanj so bila pomembna predvsem tri: razprava o problematiki gradnje obveznih šol ih odobritev normativov za gradnjo šol, pravilnik o sprejemu maturantov splošnoizobraževalnih in strokovnih šol za pouk na osemletnih šolah in ponovna razprava o ustanovitvi Zavoda za proučevanje izobraževanja odraslih.
Zavod za proučevanje šolstva je že lani sklical posvetovanje o problematiki šolskih gradenj. Na njem so izbrali komisijo iz vrst pedagogov, arhitektov, zdravnikov in gospodarstvenikov. Ta je izdelala začasne in okvirne smernice za zidavo šol v Ljudski republiki Sloveniji,- O teh smernicah je sedaj razpravljal svet za šolstvo. Ugotovil je, da je zidava šol po vojni stisko sicer za silo omilila, vendar ne dovolj. Poglavitna napaka je bila v tem, da je bila ta zidava nenačrtna in ni upoštevala najrazličnejših činiteljev, pomembnih pri gradnji šolskih poslopij. Predvsem je treba n. poštevati pedagoška, medicinska in načrtovalna načela, ki morajo biti v skladu z našo go-
Poročilo o prvi sep novega republiškega odbora
Odbor si je na svoji prvi seji izbral za predsednika Henrika Zdešarja, za prvega podpredsednika Miroslava Ravbarja, za drugega podpredsednika Dušo Gajšek, za tajnika Oskarja Pečeta in za blagajnika Emo Potrč. Sekretariat republiškega odbora sestavljajo predsednika, oba podpredsednika in tajnik.
Upravni odbor UPZ Emil Adamič je v RO delegiral kot svojo pre.dsthvnico Marijo Žbogar, v odboru UPZ pa bo RO Združenja učiteljev in profesorjev predstavljal Srečko Pečar.
Da bi se delo čimbolj smotrno organiziralo, je odbor postavil štiri komisije, ki bo vsaka v svojem področju skrbela za aktivizacijo vsega članstva. Komisije so tele: komisija za ideološki in strokovni dvig članstva (predsednik Vladimir Cvetko, namestnik Henrik Zdešar); komisija za uslužbenska razmerja (predsednik Oskar Peče, namestnik Stane Melihar); komisija za materialna vprašanja in za letovanja (predsednik Štefan Trobiš, namestnik Duša Gajšek); komisija za mednarodne zveze (predsednik Cemažar, namestnik Peče).
Tovariš Zdešar je poročal o prvi seji Centralnega odbora v Beogradu ter nakazal problematiko, s katero se bodo naša društva po sprejetju novih zakonov predvsem srečala.
Tovariš Trobiš je poročal , Še o seji predsedstva republiškega sindikalnega sveta, nakar je odbor določil smernice za delo komisij v letu 1958. Po teh smernicah *e bo prva komisija zavzela za okrajne pedagoške centre. V vsaki občini pa naj bi po ena šola. — in to brez vsakega posebnega naslova — bila dejanski center splošnega izobraževanja. Največjo pomoč pa morajo trenit:,;& dobiti pripravniki. So šole z nad desetimi prosvetnimi delavci, od katerih ima komaj po eden strokovni izpit. Gradivo za strokovne izpite je treba objaviti, sam sistem strokovnih izpitov pa čim-prej revidirati. Strokovni izpit naj bo izpit o praktični usposobljenosti učitelja, ne pa ponovitev diplomskega izpita.
Druga komisija naj osredotoči svojo pozornost na prevedbe. Napake, ki so bile storjene ob prevedbi leta 1952, je treba popraviti. Za tovariše, ki so S* kot upokojenci delali s polno delovno zaposlitvijo, se je treba zavzeti, da dobe pravico do 5-odstotnega zvišanja pokojninske osnove.
Tretja komisija naj pripravi teze za nove uredbe o dodatkih in uredbe o plačevanju nadurnega dela. Pri letovanjih ne moremo misliti že letos na kako veliko akcijo; za sedaj bi usposobili za sprejem prosvetnih delavcev tri, štiri šole ob morju.
Organizirati bo treba tudi zamenjave s prosvetnimi delavci iz drugih naših republik.
Četrta komisija bo izdelala podroben program za obiske tujih delegacij in drugih skupin.
Mrs.
spodarsko zmogljivostjo. Iz predlaganih normativov je videti, da bodo zidavo močno pocenili. Svet za šolstvo je omenjeni komisiji priporočil, naj normative še enkrat pregleda in pri tem tudi prouči vprašanje zidave telovadnic, ki jih predloženi načrt ni upošteval.
Pravilnik o sprejemu maturantov splošnoizobraževalnih in strokovnih šol za pouk na osemletkah je svet za šolstvo sprejel. Seveda bodo morali kandidati opraviti dopolnilni pedagoški izpit. Svet je bil tudi mnenja, da mora kandidat imeti v maturitetnem spričevalu praviloma prav dober, najmanj pa dober uspeh v predmetih, ki jih bo učil na razviti osemletni šoli ali na nižji gim. naziji. Pri pedagoškem izpopolnjevanju bo nudil mladim kandidatom vso pomoč Pedagoški center. Pedagoški izpit morajo kandidati opraviti po dveh letih službovanja.
Nedvomno bo nov pritok maturantov v učiteljske vrste kvalitetno in kvantitetno precej pripomogel k rasti našega šolstva.
O Zavodu za izobraževanje odraslih je svet že razpravljal na eni izmed prejšnjih sej. To pot ga je preimenoval v Zavod za proučevanje izobraževanja odraslih. Ta ho skrbel in usmerjal delo za pošolsko splošno in strokovno izobraževanje odraslih, pospeševal to dejavnost in pomagal raznim ustano. vam in organizacijam, ki se ukvarjajo z izobraževanjem odraslih. Praviloma bo imel samo zunanje strokovne sodelavce. Po mnenju sveta za šolstvo je treba ves pošolski sistem izobraževanja nasloniti na naše redno šolstvo. Dejavnost je tre-
ba podpirati predvsem po okrajih in občinah.
Republiški svet za šolstvo je nadalje razpravljal še o nekaterih drugih vprašanjih. Tako je na primer razpravljal o pravilniku o privatnih izpitih na učiteljiščih ter ga tudi potrdil. Kandidat, ki hoče opraviti privatni izpit za enega ali več letnikov učiteljišča, mora nb-vladati vso predpisano učno snov. Ce hoče napraviti privatni izpit za četrti letnik, more imeti po tri hospitacije v vsakem razredu nižje stopnje osemletke in po en nastop iz slovenšči. ne, matematike in pisanja v vsakem razredu. Za peti letnik pa mora opraviti štirinajstdnevno prakso na nižji stopnji osemletne šole. Prav tako mora seveda tudi imeti hospitacije in nastope. Mimo tega mora pred izpitom tudi predložiti domačo nalogo, za katero mu je dal temo izpraševalec pedagoške skupine. -Pravilnik obsega še nekatere druge določbe.
Svet za šolstvo je tudi potrdil 'ustanovitev administrativne šole v Novem mestu, ki praktično že dela od jeseni. Potreba po strokovnih šolah v novomeškem okraju je zelo velika, saj to območje ni industrijsko. Omogočila bo šolanje tistim otrokom, ki ne zmorejo ali tudi nočejo dolgotrajnejšega šolanja. Predvsem gre tu za žensko mladino in v sedanjem obdobju za otroke padlih borcev, ki jim je treba zagotoviti izobrazbo. Za. to se je za šolo in za ureditev internata posebej zavzela Zveza borcev okraja Novo mesto. Svet za šolstvo je šoli priznal upravičenost in je njeno ustanovitev tudi potrdil.
Svet je razpravljal še o nekaterih tekočih problemih.
Seja predsedstva Centralnega odbora Idr oženil prosvetnih deiavcsv
V	Beogradu je bala 25. januarja t. 1. seja predsedstva centralnega odbora našega Združenja. Na njej so razpravljali o sodelovanju prosvetnih delavcev v predvolilni dejavnosti, o mednarodnih zvezah našega Združenja, o Izvajanju zakona o javnih uslužbencih in o delovnem načrtu centralnega odbora za leto 1958.
V	zvezi z volitvami v zvezno in v republiške skupščine so razravljala o oblikah sodelovanja prosvetnih delavcev in združenj v predvolilni dejavnosti. Pri tem so ugotovili, da so se prosvetni delavci že v veliki meri vključili v predvolilno aktivnost.
Na seji so sklenili priporočati proBvetaaim delavcem, da se v občinah in okrajih vključijo v aktive, ki jih organizirajo odbori Socialistične zveze delovnega ljudstva. Pomagajo
naj, pojasnjevati ljudstvu dosežene uspehe v času od zadnjih volitev v ljudske skupščine.
O tem je treba v veliki meri pisati v republiške liste našega Združenja, -ki naj v predvolilnem času čim več pripomorejo k izpolnitvi omenjenih nalog.
V razpravi o zvezah našega Združenja z mednarodnimi organizacijami prosvetnih delavcev in z nekaterimi nacionalnimi organizacijami ter v debati o zamenjavi prosvetnih delavcev- je bilo opravljeno delo ugodno ocenjeno. Sklenjeno je bilo, da je treba to sodelovanje razvijati še naprej. Omenjene so bile nekatere pomanjkljivosti glede zamenjave prosvetnih delavcev (vedenje in odnosi posameznikov ter podobno), na kar je treba v prihodnje bolj paziti- Opozorjeno je bilo tudi na nekatere organizaoiflske pomanjkljivosti. Ob koncu je bil
Tuji jeziki v osemletkah
Republiški svet za šolstvo je sprejel predlog, naj se uvede tuj jezik šele v 5. razred osemletk; obvezen naj bi bil za vse osemletke, ne pa za vse učence. P. Planinšek navaja v 22. štev. Prosvetnega delavca mnogo tehtnih razlogov, zakaj naj bi bil tuj jezik neobvezen. Poleg teh razlogov so še drugi, ki jih člankar ni navedel.
Čeprav imamo enotno obvezno šolo, si ne smemo tega tako predstavljati, kakor da so tudi materialni in drugi pogoji za šolanje povsod enaki. Prav tako so učenci različno nadarjeni in imajo sami ali pa njihovi starši različne načrte za bodočnost.
Tuji jeziki so razmeroma težki in tudi najsodobnejše metode poučevanja tujih jezikov ne bodo mogle znatno olajšati učenja, čeprav bi se celo zahtevnost nekoliko zmanjšaia. Pokazalo se je, da imajo PO sedanjih nižjih gimnazijah na vaseh učenci v tujih jezikih ne-povoijen uspeh. Na učiteljišču v Novem mestu že nekaj let ugotavljamo v prvih letnikih, da prinesejo učenci z nižjih gimnazij, v katerih je bil reden pouk tujega jezika v vseh štirih razredih, prav malo in da znajo učenci snov komaj za poldrugi razred. Razumljivo je, da so tukaj tudi častne izjeme. Po vaških nižjih gimnazijah je seveda poglavitna težava v tem, ker učenci nimajo časa. da bi se učili tudi doma, ne samo v šoli. Zaradi tega jih mnogo pade in ne izdela vseh štirih razredov
gimnazije oziroma pozneje no bi pri enaki zahtevnosti in ena. kih metodah dovršili osemletke. Kaj je posledica? Po sedanjih predpisih se ne moreta mladinec in mladinka, ki nista dovršila nižje gimnazije oziroma osemletke, učiti nobene obrti. Ali naj bo tuj jezik, ki ga obrt» nik ne bo več potreboval, vzrok, da sicer sposobni mladinci ne bi mogli postati dobri obrtniki? To ne sme biti! Truditi se moramo za to, da bodo vsi normalno razviti učenci uspešno izdelali osemletko. Cehi celo v nemški Avstriji pred prvo svetovno vojno niso imeli obvezne nemščine v meščanskih šolah, ki so dajale odlično podlag« raznim poznejšim obrtnikom in industrijskim strokovnjakom. Lahko rečemo, da so tudi te šole močno prispevale k visoki tehnični kulturi na Češkem.
MARSIKAJ BI BILO DOBRO IN KORISTNO ZNATI, TODA ZA DOSEGO DOLOČENIH CI. LJEV SE JE TREBA MARSIČEMU KORISTNEMU ODPOVEDATI!
Naše gospodarstvo potrebuje mnogo kvalificiranih delavcev, saj obrt in industrija bolehata prav za pomanjkanjem kvalificiranih delavcev. To je v veliki meri vzrok premajhne zmogljivosti tovarn, zato premalo proizvajamo. Naš standard se bo dvignil, ko bomo več proizvajali, ko bo naše blago tudi po kakovosti lahko tekmovalo s tujimi izdelki. In zato nikakor ne bi bilo prav, da bi zaradi tujega jezika v osemletkah one-
mogoči:! nujno potrebno osnov, no izobrazbo bodočim kvalificiranim in visoko kvalificiranim delavcem, ki povsod pomenijo močan vzvod za tehnični napredek in dvig gospodarske ravni.
Pri nas se pogosto govori, da . moramo mi, majhen narod, znati mnogo jezikov. Res je, toda znanje tujih jezikov je šlo vedno na račun gospodarskega in tehničnega znanja. Nimamo tehnične tradicije. S stroji delamo kot z manjvrednimi predmeti, namesto da bi jih negovali in pravilno oskrbovali. Svoj čas smo morali uvažati gospodarske in tehnične strokovnjake, filologov in teologov smo pa imeli ceio za izvoz. Slovenec predava, n. pr. na Portugalskem nemščino, na Angleškem ruščino itd.
Ce bo absolvent naših popolnih srednjih šol znal zares samo en tuj jezik, bo to velik uspeh. Višješolci bodo v tujem jeziku več prinesli iz osemletk, če jih ne bodo v napredovanju ovirali sošolci, ki za jezike niso nadarjeni ali pa jih drugi predmeti bolj zanimajo in privlačijo.
Nekateri predavatelji tujih Jezikov se čutijo prizadete, češ da se jemlje tujim jezikom, če se ponižajo na neobvezne, ve. ijavnost. Res je nasprotno! Neobveznost (ali kaj drugega podobnega) ne bi bila zaradi manjvrednosti predmeta, ampak zato, ker so tuji jeziki težji kot ostali predmeti in bi jih vsi učenci ne zmogli, zlasti pa ne po vaseh. Pomembnost bi se celo dvignila. Odpadli bi na splošno
slabši učenci. Zato bi bil uspeh večji, kot pa če bi vsi učenci obiskovali pouk tujega jezika. Vendar pa bi neobveznost prišla v poštev predvsem po vaseh, odkoder gre razmeroma malo absolventov nižjih gimnazij dalje študirat, medtem ko bi po mestih ostali tuji jeziki, kakor da bi bili obvezni, saj se absolventi osemletk ne bodo mogli vpisati v nobeno višjo srednjo šol« brez znanja tujega jezika-Razumljivo je, da bi bila dolžnost vzgojiteljev, da bi tudi po vaseh vse nadarjene učence in učenke pripravili do tega, da bi obiskovali pouk tujega jezika, čeprav bi izjavljali, da ne bodo šli dalje študirat.
Ker se pri nas v višjih srednjih šolah poučujejo različni tuji jeziki, je zagotovljeno, da bomo Slovenci še vedno lahko znali mnogo jezikov, in sicer absolventi gimnazij po dva, diplomanti strokovnih šol pa po en tuj jezik. Ing. Ivo Zobec
sprejet načrt zamenjave za leta 1958.
V	razpravi o Izvajanju in uporabi določil zakona o javnih uslužbencih je bila poudarjena potreba po sodelovanju z ustreznimi državnimi organi pri sprejemanju posebnih predpisov o nekaterih vprašanjih iz tega zakona, ki jih bodo sprejeli zvezni izvršni svet, republiški izvršni sveti ter drugi zvezna ia republiški organi.
Pri tem je treba zagotoviti, tako v okrajih kot tudi občinah, sodelovanje predstavnikov Združenja v komisijah za uslužbenska vprašanja. Te komisije morajo skrbeti za izvajanje omenjenega zakona in za njegovo pravilno uporabo. V zvezd s tem so že bili sprejeti predlogi v sodelovanju s sekretariatom za prosveto In kulturo zveznega izvršnega sveta. Gre za ureditev nekaterih vprašanj iz omenjenega zakona, kot Je na primer sprejem predpisov o konkurzu in njegovem izvajanju ter vprašanje o sprejetju uredba o položajnih plačah za prosvetne delavce.
Pri izvajanju zakona o Javnih uslužbencih morajo organizacijo in forumi nuditi vso pomoč komisijam za uslužbenska vprašanja in sodelovati v njihovem delu, da bo prevedba prosvetnih delavcev in drugih uslužbencev o pravem času in v duhu zakona izvršena (do konca meseca marca tega leta).
V	republiških listih našega Združenja je treba seznaniti članstvo z določbami omenjenega zakona, da bodo Združenja in člani pripomogli k njegova-mu izvajanju.
Ob koncu so na seji še razpravljali o izvajanju delovnega načrta v letu 1957 in sprejeli nov načrt za delo centralnega odbora v letu 1958.
Na temelju odločbe 3. plenuma centralnega odbora — bil je 7. decembra 1957 — so sklenili, da bodo 4. številko Revije šolstva, v kateri je natisnjeno gradivo s tretjega plepuma o reformi šolstva, poslali brezplačno vsem združenjem in okrajnim odborom.
Plenum republiškega odbora Združenja vzgojiteljev Slovenije
Dne 25. januarja 1958 je bil v Ljubljani plenum republiškega odbora Združenja vzgojiteljev Slovenije. Na njem so razpravljati o tehnični vzgoji mladine, o delu republiškega odbora in o sklepih kongresa Združenja vzgojiteljev Jugoslavije. O teh-
nični vzgoji mladine Je govoril tovariš Prvinšek.
Na plenumu se je razvila živahna razprava. O njej in o poročilih na plenumu bomo še poročali v prihodnji številki našega lista.

< Stran 2
Ob stapljanju učiteljskih kolektivov
na osemletkah
Vprašanje, ali smo vsi, te v splošnoizobraževalni šoli učimo in' vzgajamo, učitelji ali ne, je bilo odstavljeno z dnevnega reda. To je sicer formalnost, ki na stvari sami nič ne spremeni, kajti praksa skupnega dela, skupnih teženj in skupnih skrbi bo nedvomno pokazala, da bi se prepirali za prazen nič, če bi to reševali z razpravami in prerekanji. Predlog je v predalu republiškega odbora in lahko tam mirno ostane, saj vsebuje samo formulo dejanskega pedagoško šolskega dela učiteljstva; tako učiteljev, kakor tudi profesorjev. Osemletke So tu in hod o ostale, posamezni učiteljski zbori na osemletkah se spajajo, učitelji, predmetni učitelji in profesorji bodo sestavljali en zbor. Marsikje ga 2e. Mnogi pomisleki se, bodo ob realizaciji šolske reforme sami izgubili, pa tudi marsikje še zakoreninjena miselnost o manjvrednosti osemletke bo kaj kmalu splahnela. Novi enotni učiteljski zbori bodo strokovno in pedagoško bogatejši in bodo torej z dobrim enotnim delom mogli mladini tudi več dati. Pred nedavnim sem poslušal polemiko dveh tovarišev, katerih eden je trdil, da so profesorji, ki pridejo z univerz, sicer natrpani s strokovnim znanjem, da so pa slabi pedagogi in še slabši metodiki; drugi je njegove trditve zavračal. Stara pesem: osnovna šola je kriva neuspehov v prvem razredu gimnazije, ta je kriva slabega znanja pri sprejemnem izpitu ea peti razred gimnazije, univerza pa je zvračala krivdo na gimnazijo. In k temu še gornja trditev, ki tudi ni nova: profesorji na splošno izobraževalni šoli ne znajo učiti. Zadnja leta, ko smo ugotavljali vzroke negativnih učnih uspehov na nižjih gimnazijah, je bilo takih očitkov nič koliko. To je najlaže! Res je, da profesorji, ki prihajajo z univerze, ne prinese s strokovnim znanjem vred še ducata pedagoških receptov, kako to znanje otroški zmogljivosti primerno posredovati. Pa se vprašajmo, ali smo jih mar prinesli mi! Kaj nas ni šele živa pedagoška stvarnost privedla do neke točke, da smo se šele znašli ter tipali in iskali dalje na levo in desno . . . In, alt ni mar danes eden1 izmed osnovnih pogojev za dobro rast nove šole ta, da da učitelju višjo izobrazbo z višjo pedagoško šolo alt s pedagoško akademijo? Nobena metoda ni uspešna in še tako dobra volja ne, če ni strokovna razgledanost dovolj temeljita. Naj dokažem samo z enim primerom: v sedmem razredu so se učili o reformaciji. In bistvo reformacije za Slovence da ie čitanje svetega pisma v materinem jeziku ter pr-vt dve Trubarjevi knjigi! Kaj torej ne bo enojen učiteljski zbor v korist vsem! Zgodovinar bo znal vsem kat koristnega povedati, pa biolog, pa geograf, pa slavist. Očitati si pa drug drugemu zares nimamo kaj. Neki znani šolski nadzornik je dejal, da se le pri najslabšem, učitelju vedno kaj koristnega in dobrega naučil. Niti metodike niti pedagogike pa ni nihče od nas zajel z veljteo žlico v šoli eami. Ce celo na VPS, ki Ji
pravimo pedagoška, je bilo treba pri dveh izpitih kaj povedati o 4 drobnih brošurah in diploma pedagoške zrelosti je bila tu. Potrebno pa je nekaj drugega: upravitelj šole naj spretno in koristno . izrabi priliko ter spelje vse zdrave sile za res pravo notranjo preobrazbo šole, k; ti pravimo nova šola, ki je vzgojno-izobraževalna. Upam si trditi, da bo strokovnjak profesor, n. pr. biolog, ki v metodičnih prijemih ni kaj prida, ki pa gleda ha svoje delo dialektično, dal učencu pravilen pogled na svet, na vse dogajanje okoli njega, na ves družbeni razvoj, če bo znanstvena dognanja in zgodovinska odkritja pravilno povezal z našo stvarnostjo. Spominjam se profesorja zgodovinarja, okoli katerega • »mo se često zbirali slavisti in biologi, ga spraševali to in ono; z njegovo pomočjo smo pouk marsikdaj bolj življansko pobarvali. Za učne in vzgojne uspehe v šoli odgovarja družbi ves učiteljski kolektiv. In če njemu ni vseeno, kakšni bodo ti uspehi, bo to medsebojno strokovno in pedagoško izpopolnjevanje na konferencah in pri vsakem učno-vzgojnem delu v korist vsem, v korist šoli, posebno če bo upravitelj znal spretno speljati vse sile v. eno strugo. Kljub vsem nevšečnostim — in teh bo, kot kaže. v našem poklicu še vedno preveč! — morajo enotni učitelj-
ski kolektivi poskušati uresničiti poglavitno:	napraviti	iz
mladega človeka — Človeka, kot pravi Gorki. Tudi določila ocenjevanja, o katerih govori zakon o javnih uslužbencih, nas bodo silila, da bomo strnili vse "šile za čim boljše učne in vzgojne uspehe. In še to: delo nas vseh je enakovredno, enako cenjeno, razlika v plači je samo zaradj daljšega študija profesorjev in večje strokovne usposobljenosti. Gledanje zviška je ne le nesmiselno, ampak socialističnega prosvetnega delavca tudi nevredno. Ali mar na tistega, ki je ves umazan pod »trojem, ali na onega s krampom v roki na cesti gledamo drugače kot na enakovrednega člana v našem skupnem delu! Pa se bomo potem mi sami šli!
Pa še besedo o nagrajevanju. Ni kaj reči k temu, da se nadura različno honorirajo, ni pa v redu, da različno honorirajo ure razredništva. Bolj prav bi bilo ■— če naj .ostanejo ure razredništva različno honorirane — da jih honorirajo po tem, kako kdo to svoje delo bolj ali manj vestno opravlja. Nekateri so odlični razredniki, drugi opravi vse to delo med uro moralke. Uredbo o nagrajevanju za raz red ni št vo je treba popraviti: ali po načelu za enako delo enako plačilo ali pa še bolje: za boljše delo boljše plačilo.	L, Snuderi
Kaj pravi praksa o novih
adnlk načrtih
S polletnim poročilom 1957/58 je mnogo osnovnih šol v okraju Ljubljana sporočilo tudi svoje vtise, uspehe in pripombe o izvajanju novega začasnega učnega načrta za I.—III. razred, ki je bil predpisan s pričetkom šolskega leta 1957/58.
Mnenja šol so takale:
I. razred
Letošnji učm načrt nam je prinesel novost. »uvodni mesec«, t. j. mesec, v katerem naj otrok polagoma prehaja iz domačega okolja v šolski red. Praktično se je, vsaj letos, izkazal kot nemogoč. Če se poglobimo v otroka, vidimo, da si ta želi s prihodom v šolo učenja, t.j. branja in pisanja, ne pa igranja. Igranje odvrača njegovo pozornost od resnega dela in ga preveč navadi na šepetanje, obračanje in druge take napake, ki jih pozneje težko odpravimo. Ker je letos razsajala tudi epi-, demična gripa, bi nam tak uvodni mesec zelo škodoval, če bi se ga točno držali. Kljub temu smo z učno snovjo težko sledili učnemu načrtu in smo poglavitno važnost dajali predmetom, ki zahtevajo, da so ob koncu leta zaključeni (Kamnik).
Pripravljalne vaje za pouk branja, pisanja in računstva so predolge. Otroci želijo poleg raznih opazovalnih nalog tudi kmalu začeti s pravim poukom spoznavanja črk in številk. Ih)-
Vsakdanji filmi in nezreli šolski otroci
Ne bi hotela .ponavljati znanih fraz o pomenu filma, ki si kot najdostopnejša oblika umetniškega posredovanja utira pot povsod, kamor prodira elektrika. Sirom po svetu osvaja milijone ljudi, ki na filmskem platnu spoznavajo tuje dežele, doživljajo usodo človeških src, ki je tolikokrat in tako podobna njim samim, prečestokrat vidijo na njem tudii vse slabo, kar bolj škoduje kot koristi.
Tudi otrokom je postal, posebno po zadnji vojni, film dostopen. Film pomeni eno naj-pogostnejših in razmeroma naj-cenejših, zabav, ki preraščajo ne le pri odraslih, marveč tudi pri šolski mladini v redno duševno potrebo. Šolska vodstva pri nas se sicer trudioio, da bi bila mladina, posebno osnovnošolska, deležna predvsem dobrih in le zanjo primernih filmov, ki jih posreduje Zavod za šolski in poučni film. S tem namenom prirejajo skupinske obiske šolske mladine po nižji in zanjo primernejši ceni. O rednih filmih, ki jih dnevno vrtijo v našh kinematografih, pa šole in pedagoški delavci nimajo natančne evidence, ki postaja, posebno v zadnjem času. že kar površna in bi utegnila pripeljati do 'resnejših posledic.
Ko gre za filme, te bi lahko resno ogrozili duševnost nedo- . rasle mladine in otrok, navadno preprečimo dostop k predstavam z običajnim napisom »Mladini do 16. leta starosti vstop ni dovoljen«, čeprav se zaradi slabega nadzorstva biljeterjev posreči premnogim mladoletnikom
obojega spola, posebno po mestih, da se pretaknejo mimo kontrole v dvorano, kajti razumljivo je, da gre kinopod-jetjiem Ip za finančni učinek, ne da b,: mislila o tem, kaj pomeni zastrupljanje nedoraslih ljudi z neprimernimi filmi.
vzgojenosti staršev. Zato se poklicni pedagog nikakor ne more sprijazniti s takim ali podobnim opravičilom. Cernu b; morali tudi. film vpreči v verigo činiiteljev, ki dejansko vplivajo na duševno rast komaj 6—10 letnih otrok nedvomno le v nega-
In to je vse! O drugih filmih,, ti vnem smislu?
ki v celoti ne vsebujejo neprimernih prizorov, pa ne vodimo nobene evidence. Še manj nas skrbi, kdo vse te kinopredstave obiskuje, čeprav vsebujejo posamezni filmi neštetokrat prizore, ki dajejo prav nedorasli mladini pobude za .globlja razmišljanja
0	življenju, o morali in,podobnem, kakor filmi, ki že zaradi splošne vsebine ali opolzkosti v temi niso dostopni mladini ^do 16, leta starosti.
1	Tako smo pred kratkim videli v naših kinematografih jugoslovanski film »Svojega telesa gospodar«, ki je bil dostopen vsem, čeprav posamezni prizor; v njem niso bil nič kaj primerni za komaj 6—10 letno otročad, ki je drla k popoldanskim predstavam kot za stavo. Ni pa tudi osamljen primer, da k takim in podobnim filmom vodijo otroke sami starši, ki jim potem med filmom na zelo vulgaren način razlagajo- prizore iz surovega, vsakdanjega življenja, ki jim otroci teže sledijo. Vse to na premnogi pojasnjujejo z dejstvom, da ima otrok že tako drugje, domačem okolju ali na ulici', možnost opazovati tako plat življenja in je zato bolje, da io spozna v filmu in ob tolmačenju staršev. V resnici pa je to nedvomno izraz ne-
jasno nam mora biti, da kino-podjetja 'takih problemov ne bodo načela, saj jim gre predvsem za dobiček, ki bi Be brž po uvedbi česa takega sprevrgel v izgubo, posebno Pri popoldanskih predstavah v mestih. Več kot polovico jih obiskujejo le šolski otroci. Nikakor pa ne bi smeli ostati ravnodušni vzgojni delavci, spiska vodstva in še posebej društva prijateljev mladine. Cimprej bi morali uvesti strožjo kontrolo nad vsebino filmov, takoj pa z administrativnim ukrepom prepovedati vstop v kino nezrelim otrokom v starosti do 10. ali celo 12. let. Ne moremo dvomiti, da bi bile za te dovolj le tiste predstave, ki jih organizira šolsko vodstvo. Le v izjemnih primerih bi jim dovolili individualni obisk. Večina prosvetnih delavcev sicer trdi, da največji del krivde za take pojave na račun staršev, ki dajejo otrokom denar za kinopredstave. medtem ko ga za kruh in mleko dostikrat sploh ni. Največkrat pa pri tem pozabljamo, da prihajajo prav ■revnejši otroci v mestu do denarja na nedostojen način, to je z beračenjem in moledovanjem pred kinematografom. Pojav, te se je v zadnjem času zelo razpasel pred mariborskimi
tem pa zmanjkuje časa za utrditev vsega znanja, posebno v prvem polletju. Ce bomo v začetku obravnavali snov prepočasi, bo tempo v,zadnji tretjini šolskega leta tako nagel, da otroci, posebno če niso izredno nadarjeni, ne bodo mogli vsega dojeti. Kako bo potem učenec uspeval v II. razredu, je vprašanje.
Čitanke niso prilagojene učnemu načrtu, zato je iskanje raznih beril, primernih za pouk, težko. Otrokom, vsaj pri nas, pa starši ne nudijo raznih zbirk Mladinske, knjige, od koder bi lahko črpali snov (Brezovica).
Spoznavanje narave in družbe ter računstvo lahko obdelamo in utrdimo v celoti. Pripravljalni mesec je za učence lahko 'skrajšan na 14 dni, ker je večina otrok ob vstopu v šolo že toliko razgledana in samostojna, in so ti pojmi, ki jih obdelamo v tem času, večini že znani. Skoro vsi otroci pa so razvajeni im jim potem resno delo, ki se začne z bramjem in pisanjem, dela težave. Za obdelavo predpisane snovi pa morajo hiteti (Sp. Šiška).
Ugotovili, smo, da je uvodni mesec za računstvo in slovenski jezik predolg. Zato smo zlasti ta čas, posebno pri slovenščini, skrajšali in prenesli nekatere stvari na delo med letom, khmor prirodno spadajo, zlasti pri spoznavanju prirode in družbe, saj za samo slovenščino vedno zmanjka časa. To se pozha zlasti slabšiim učencem, zato zavlačevanje s snovjo ni primemo. Podobno je pri računstvu. Mnogo pojmov, ki so postavljeni za uvodni mesec, je našim otrokom že jasnih, mnoge pa bi lahko obravnavali med letom. Varčujmo s časom in gradimo na tem, kar prinesejo naši otroci že s seboj v
•••• ••»•••••• ••«•••«•• •••■•■«•• ■••••«•••*••
kinematografi in morda še kje drugje in ki bi zahteval naj-strožjo grajo in ukrepe, g katerimi bi ga kar najtoitreje odstranili!
Mislimo, da 'bi lahko še naivec ukrenilo poleg vodstev šol društvo prijateljev mladine. Tu gre predvsem za šolske otroke, ki so bolj ah manj prepuščeni sami sebi, brez - nadzorstva in brez topline, ki jo v urejenih življenjskih razmerah lahko nudijo otrokom starši. Premalo je, če se teh otrok spomnimo le ob prihodu Dedka. Mraza, ki jih obišče komaj' enkrat v letu..Ali ni nobenih možnosti, da bi takim na pol zapuščenim otrokom nudili posebno v zimskem času nadomestilo za toplino, ki je dom ne nudi, v kakem dnevnem otroškem zabavišču, kjer bi se ti otroci lahko ogreli in zaposlili s koristnim delom? V tem primeru se gotovo ne bi potikali po ulicah in oprezovali pred kinematografi ter z beračenjem dinarjev iskali možnosti za ogled filmov, ki so zanje glede na njihovo starost in duševno nezrelost vse prej kot primerni. Prepričani smo. da bi kaj takega lahko izvedli. Trud in vložena sredstva bi se nedvomno lepo obrestovala in že sama zavest, da smo pomagali moralno ogroženim otrokom, bi dajala vsem, ki čutimo s to mladino, prijetno zadovoljstvo.
T. U.
šolo. Premalo upoštevamo hrepenenje po znanju, ki je v prvih dneh silno močno; ali naj mu res dopovemo, da mora biti šola dolgočasna? V drugem polletju naj bi redovali tudi pisanje. Za otrokov razvoj in odnos do pisanja bi bilo to zelo dobro (Vrtača — Ljubljana).
Glede na obravnavo črk je mesec dni kot uvod v šolsko delo predolga doba, ker bi sicer učitelj težko obdelal predpisano snov (Mengeš).
Za spoznavanje narave in družbe so 4 tedenske ure preveč, ker je treba z obravnavo črk potem preveč hiteti. Za tehniko branja, napisovanja in za nareke primanjkuje časa (Polje Ljubljana).
Za spoznavanje različnih količin bi zadoščal krajši čas, ker količinske predstave prinesejo deloma otroci že v šolo. Pojma manj in več sta pri normalno razvitem otroku utrjena že doma. Isto velja za priprave v branju in pisanju, ker je čas do polletja prekratek za trdno obdelavo velike in male tiskane abecede.
Za predmet spoznavanja narave in družbe bi bile dovolj 3 učne ure tedensko zaradi širokega programa slovenskega jezika (Polje — Ljubljana).
V	predmetnik naj se ponovno uvede branje kot ločen predmet, ki se naj tudi ocenjuje zaradi kontrole znanja. Enako naj se vključi pisanje v predmetnik, ker je pisanje, pridobljeno v I. razredu, osnova za poznejše razrede.
4 ure spoznavanja narave in družbe so sicer koristne, so pa v škodo slovenskemu jeziku.
Predvaje v računstvu in slovenskem jeziku so zelo koristne, bolje pa bi bilo, ako bi se omejile le na tri tedne, ker potem zmanjka za ostalo snov časa.
Obvladanje začetnega branja in pisanja je temelj vsemu pouku slovenskega jezika, zato se' nam zdi nepravilno, da ni v predmetniku novega učnega načrta branje samostojen predmet. Posebno občutno vidimo to v polletju, ko ne moremo dovolj jasno pokazati staršem us-speha v branju in pisanju.
Tudi pri računskem pouku naj se pripravljalna doba skrajša, ker se mnogi računski pojmi obravnavajo že pri spoznavanju prirode in družbe. Veliko predpisanih pojmov prinesejo otroci že s seboj v šolo. Za prehod preko desetice potrebujemo več časa posebno pri otrocih, ki imajo slabše predstave. Zato bi bilo nepotrebno porabiti preveč časa z začetnimi predstavami. Umestno je spoznavanje s starimi merami (korak, pedenj itd.), ker jih ponekod še uporabljajo. Novi načrt, ne nalaga v računskem pouku nezmogiji-vega dela, saj ne predpisuje začetnega množenja, merjenja in deljenja, ki ga učenci v praksi niso znali uporabljati v prvem razredu (Vič — Ljubljana).
V	I. razredu so predvaje za jezik, pisanje in računstvo vsekakor potrebne, toda le, če so smotrno izvajane, zato bi bilo dobro, da bi dobili priročnik za učitelje za uvajanje v jezikovni pouk in računstvo; za pisanje je kar dobra metodika pisanja prof. Cepiča.
Branje naj bi bilo v X. in II.

««•• •••••«■•• »•««••••• «•••••••« ••«••«••• ••••••••••••*•■••• ••■••’•••••••••••• «•••••*•• •••»•«••• «••••«••» •#«•#»••• '•••••«•• ••••••••» ••«•••»•• «•*•••••• •
Uspehi in neuspehi Deerolyjevega sistema
Ustanovitelj šole na Fremitaži je spoznal neorganičnost šolskega dela, vzgoje in pouka. Zato je iskal v centrih zanimanja skladnost učenja in večjo pazljivost učencev. Ali se mu js to posrečilo? Ali je morda nekaj napak odpravil, pa so se potem v njegovem učnem sistemu pojavile druge pomanjkljivosti?
S centri zanimanja je lepo uspel v osnovni šoli. Njegov način učenja je bil posebno prikladen za naravoslovne predmete. Pravi pouk v osnovni šoli izvira iz dela in življenja, nauki pa dobijo potem moč praktične uporabe. Abstraktno poučevanje v osnovni šoli je nekaj nesmiselnega. Popolnoma pravilna je Decrolyjeva metoda: prvič delovanje čutov, ki dobivajo pobude v zanimanju, drugič pridobivanje splošnih pojmov z asociacijami, tretjič v konkretno in abstraktno izražanje preneseni pojmi.
Sola po Decrolyjevem sistemu — posebno v višjih razredih — bi lahko koristila tudi učencem, ki se bodo posvetili kmetijskemu ali kakemu drugemu ročnemu delu; nudila bi jim dovolj podlage za izobraževanje na vajenskih in nižjih kmetijskih šolah. Ob takem pouku spoznava mladina neposredno okolico glede na svoje poznejše delo; naravo dela v kmetijstvu, industriji, obrti — glede na okoliščine v kraju; domače ugodne ali neugodne družbene razmere za ročne delavce; etične obveznosti v izvajanju poklicnega dela. Sola bi torej imela dvoje nalog: prvič bi učence opozarjala na delo in družbene razmere v okolici, drugič bi poučila mladino, kako je delo in življenje v okolici odvisno od tega, kar se godi drugod po svetu, saj se od drugod uvažajo stroji in orodja ter marsikatere druge potrebščine. Vse to bi se proučevalo na temelju opazovanja in asociacij. Vsebina pouka je živa realnost, ki obdaja učenca, ter resničnost tistih okoliščin, v katerih si bo nekoč služil kruh. Proučujejo se: narava kot kraj dela ter ljudje kot vršilci dela. Ob obveščevanju o naravi, delu in življenju po svetu bodo bodoči delavci bolje razumeli družbene, družinske in delovne naloge svoje okolice in bodo znali bolje uveljavljati svojo družbeno in občečloveško osebnost.
Centri zanimanja ter pravilno izvajanje Decrolyjeve metode bi torej pripravljali mladino za nižje strokovne šole in praktično življenje. Narava, ljudje in proizvajalno delo v okolici nudijo vsebino vsemu pouku. Centri opazovanja, asociacij in izražanja proučujejo osnovne potrebe, zato pa tudi —logično — važnost in pogoje dela.
Niso se pa uveljavili centri zanimanja v srednješolskem tečaju. Zakaj ne?
V srednji šoli se mladina uvaja v svet znanosti. Te so nastale v zvezi z delom in tudi imajo praktičen pomen. Vendar se vsaka znanstvena panoga omejuje na heko določeno področje dejstev: vsaka izmed njih pa si je tudi ustvarila svojo posebno metodo. Empirično znanje, ki si ga pridobimo z opazovanjem in asociacijami, se razprši v številne podrobne pojme, sodbe in sklepe; vse skupaj postane potem neurejena količina idej in predstav. Znanost skuša vse to analizirati, urediti, logično razvrstiti ter spraviti v strog sistem. Znanost je organizirano znanje, pravi Spencer. Ideal znanosti je obrazložitev minima zakonov in načel ter združenje posameznosti v en sam splošen tip.
Vsaka znanost ima svojo avtonomijo in svojo metodo; tako se loči znanost od znanosti. Če hočeš učiti zgodovino, jo moraš učiti sistematično in samo zase, ne glede na hrano, žaščito ali kako drugo preveč konkretno praktično potrebo. Isto je z matematiko. V šoli na Eremitaži je bila zgodovina štirikrat na vrsti: kot zgodovina prehranjevanja, kot zgodovina domov in oblek, kot zgodovina vojsk in sodišč, kot zgodovina kmetijstva, obrti, industrije, trgovine, znanosti in umetnosti — kot se je pač tisto leto obravnaval ta ali oni center zanimanja; le mimogrede so dodali še nekaj politične ali kulturne zgodovine. Znanost zahteva dvoje: prvič dejstva, drugič analizo in sintezo. Decroly pa je z opazovanjem pridobljeno znanje le'površno pridružil asociaciji. Vezati po sili aritmetiko, algebro ali geometrijo na vsak center zanimanja bi bilo še na nižji stopnji nekaj nenaravnega — kaj šele na višji!
Materin jezik se je upošteval samo v zvezi s centrom zanimanja. Jezik pa je, posebno v lepih književnih delih,' nositelj kulturnih idej in okusa; in te vrednote daleč presegajo pomen tega, kar smo si pridobili samo1 z opazovanjem in asociacijami. Prav pri jezikovnem pouku doume učenec tiste globoke misli in čustva, ki so nekaj najbolj dragocenega, duhovnega in humanega za omiko kakega naroda.
Na šoli so skušali odpraviti protislovje in spraviti v sklad znanstvene panoge, jezikovno vzgojo in centre zanimanja, pa se jim ni posrečilo. Po dveh letih, malo pred Decrolyjevo smrtjo, so za učni načrt .napravili komaj osnutek; vse je bilo seveda brezuspešno.
Kot človekoljub je Decroly ustanovil zavod za nenormalne otroke in šolo na Eremitaži; tudi iz njegovih centrov in metod diha pedagoška plemenitost. Vse pa je presegalo konkretno delo in življenje na Eremitaži, na kraju samem. Nekdo, ki je šolo obiskal in si jo je nekaj tednov ogledoval, opisuje svoje vtise takole:
»Ne pozna Decrolyja, kdor ne pozna šole na Eremitaži, Teorija o njegovi šoli je le okostje. To okostje določa oblike,
toda' pravo življenje razodeva le živ organizem, to je šola sama. Ne nameravam poročati o poslopjih' na pobočju holma in ob robu gozda, pač pa o učiteljicah in vljudnih otrocih. Srečne so učiteljice; k njim prihajajo otroci, da bi jim pomagale in jih poučile; zadovoljne so ob pogledu na življenje, ki je sad njihovega truda: prijazni otroci, zbrani, vneti v svojem prizadevanju, vzorna in neprisiljena disciplina, dostojna in vendar prisrčna radost, ki izžareva iz tega panja, iz teh tri sto šolarjev, starih od štirih do osemnajstih let.
— Ti, Jakob, nam boš kaj povedal o platnu.
— Prav rad, gospodična.
Pripovedovanje je vrelo tekoče in iskreno iz ust osemletnega dečka.
Spraševali so o trojanskem junaku, ki je v zvezi z začetki Rima. Zašepetal sem deklici štirinajstih let: ,Enej’. Učenka je vzdignila roko, takoj pa jo je spet povesila in mi natihoma rekla: ,Ne smem, ker nisem sama odkrila.’
Ves razgovor je bil veder, prijeten, resen.«
Decroly ni pisal knjig. Kar ima razprav, so posvečene problemom eksperimentalne psihologije in vzgoji nenormalnih otrok,- Njegova knjiga je bilo njegovo delo; o tem pa je pisala njegova učiteljica gospodična Hamarde, sedaj ravnateljica Nove šole, L’ecole nouvelle, v Bruslju. Še bolj je obširna “Poklonitev dr. Decrolyju«, ki so mu jo njegovi učitelji in učiteljice podarili ob petindvajsetletnici šole na Eremitaži nekaj mesecev pred njegovo smrtjo.
Pedagoški nauki Ovidija Decrolyja so se širili po svetu kot globalni pouk, pri Nemcih kot Gesammtunterricht — pozneje kot Ganzheitsmethode —, pri Rusih kot kompleksni, pri nas kot strnjeni ali celostni pouk. Centre zanimanja, kot so bili hrana, boj zoper nevarnosti, zaščita pred vremenskimi nezgodami in delo, so nadomestile druge učne enote, Lehrein-heiten.
Pri nas se je načelo strnjenosti pred okupacijo lepo razvijalo. Bilo je objavljenih precej dobrih učnih enot. Toda v praksi se je pokazalo dvoje velikih ovir: nerazumevanje načela ter nepotrebno rušenje posameznih učnih predmetov. V strnjenosti ljudje niso videli bistva, ampak le zunanjo obliko metode; potrebe po strnjenosti sami pa niso občutili, zato je bilo precej površnosti. Še marsikateri problem je bilo treba rešiti, toda priznati moramo: stvar je bila v razvoju.
Po osvoboditvi je pri nas misel na globalnost zamrla. Mogoče je imelo to spričo splošnega pedagoškega in šolskega stanja tudi svojo dobro stran; saj bi bil problem, ki zahteva globoke in stvarne pedagoške kulture, prinesel v naše vrste le še večjo zmešnjavo. Načelo globalnosti pa vsebuje vendar toliko pozitivnih vrednot, da bomo morali tudi pri nas o tem še razpravljati. Naši novi učni načrti kar kličejo po teoretičnem pojasnjevanju ter po praktičnih primerih in navodilih.
Josip Dolgan
i
j
i
i
i
i
i
I
i
i
i
i
!
}
I
!
l
razredu, morda tudi še v III, razredu redovano posebej, prav tako tudi pisanje v I. razredu. Za pisanje v I. razredu ni primernih peres.
Tudi čitanke ne eadorvotlju-jejo. Za I. razred naj bi bilo v berilu več sestavkov z velikimi tiekanicami (Borovnica).
Manjkajo učila za flanelo-lograf. Veliki tiskani črki Z in 2 naj bi obravnavali skupno. Med njima je tako majhna razlika, da po obravnavanju črke Z učenci takoj poznajo podobno črko. Pri iskanju besed z Z naštevajo tudi besede z 2 in pripovedujejo stavke, kar tudi z lahkoto pišejo. Učna tvarina je ‘tako razdrobljena po tedenskih enotah, da je lahko dojemljiva pri rednem šolskem obisku in popolnoma zdravih učencih. Za poživitev pouka bi potrebovali mnogo novih in primernih slik ter sličic predmetov za flaneloigraf (Dol. Logatec).
Čudimo se, da je izločen red iz branja in pisanja. To sta predmeta, v ■ katera vlagamo elementarci največ truda, energije in pozornosti. Otroci že itak neradi berejo in večino otrok vzpdbuja ravno ocena k pridnosti in vaji. Ocene dvigajo delavnost otrok (Šentvid ■— Ljubljana, Domžale).
Za pisanje naj bi uvedli nova peresa za pokončno pisavo, ker so sedanja za pokončno pisavo neprimerna (Vrhnika).
Zakaj se branje ne ocenjuje posebej? (Prule — Ljubljana).
Za računski pouk naj bi' izdali računske listke, računske igre itd. Za pouk realij naj bi izdali flanefografske slike, kot jih ima zagrebški Rdeči križ za higieno in zdravstvo. Marsikateri učitelj ne more izdelovati takih slik, ki zahtevajo mnogo časa, sposobnosti in veselja. (Primerjaj knjige:	Po šolskih
poteh Skandinavije in Anglije, Meyer: Grupna nastava, L. Poljanec: Pedagoška biologija itd.)
S pomočjo raznih podjetij naj bi ustanovili sklad, za učila, iz katerega bi mogle nabavljati učila vse šole, zlasti v pasivnih krajih. Zaradi pocenitve naj bi sodelovale razne založbe (Dobrova).
Pozitivna stran novega učnega načrta je v koncentraciji treh, do sedaj ločenih predmetov v eno celoto, to je: v spoznavanje prirode in družbe.
V	tem smaiu smo prisiljeni povezati prirodopisno, zgodovinsko in zemljepisno snov, ki ja bila doslej čestokrat raztrgana.
V	skladu s tem bi bilo nujno preurediti tudi berila s kratkimi sestavki. Novi učni načrti nudijo učitelju večjo prožnost in svobodo v izbiranju snovi, ki je prilagojena domačemu kraju in bližnji okolici, ki nudi učencu naravno osnovo in najboljše izhodišče za spoznavanje širše okolice.
V	novih učnih načrtih imamo smernice, po katerih naj bi poglabljali učno snov v vse smeri sodobnega dogajanja, družbenega razvoja, gospodarstva, tehnike, zdravstva, skratka, da bi zajeli tempo novega časa. Pot nam je torej nakazana, gre nam le za poskus, kako bi na tej poti v danih okoliščinah dosegli najboljše uspehe.
V	učni knjigi bi bilo treba uvesti presledek med črko n in m, ker ju učenci radi zamenjujejo (Polhov Gradec).
Novi učni načrt zahteva veliko pripovedovanja; tega učenci na splošno nekaj mesecev ne zmorejo. Tako zopet stopa v ospredje razlaganje, kar nikakor ni namen novega učnega načrta. Otroka hočemo namreč razbremeniti in njegovo delo približati današnji stvarnosti. Zato bodo pri novem učnem načrtu najbolj prizadeti hribovski otroci. Skoraj polovica vseh Učencev ima do šole preko pol ure hoda. Pred poukom in po njem morajo doma opravljati razna domača dela, ker manjka delovnih moči. Vmes je torej še vprašanje napredka kmetijske proizvodnje. Dokler tega ni, tudi ne more biti izboljšanja položaja v našem hribovskem šolstvu. Kdaj naj učenci pripravljajo razne zbirke, opazujejo naravo, hodijo k raznim krožkom, bero in se sploh samostojno oziroma s pomočjo staršev ali namestnikov udejstvujejo v smislu načel novega pouka. Da bi vsaj omilili te težave, je nujno treba dati hribovskim šolam čim več pomoč* v učilih, knjigah in drugih pripomočkih. Tudi šolske potrebščine naj bi dobivali učenci brezplačno v šel* (Javor).
Glasbeno vzgojo poučujemo po metodii prof. Potočnika. Ta metoda je tesno povezana s snovjo spoznavanja prirode. Poleg dihalnih vaj uvaja učence v začetni pouk teorije, ki si jo otroci prisvoje igraje, zahteva pa precej časa. Načrt predvideva petje po posluhu, številčno 10 pesmi. To je za to stopnjo izvedljivo. S sistematično glasbeno vzgojo zbujamo v otroku še skrite glasbene sposobnosti, kajti mnogi novinci pridejo v šolo še z nerazvitim posluhom (Vič — Ljubljana).
(Konec prihodnjičV ]
t Štev. 4
»PROSVETNI DEEAVECr«
Stran 3
Občni zbori društev
CELJE
Ker je delovno predsedstvo vodil zastopnik domskih vzgojiteljev, so na oh*nem zboru precej razpravljali o vzgoji v domovih. Ugotovili so, da niso bili realizirani lanski sklepi o vkljuiiitvi in strokovnem delu z domskimi vzgojitelji, medtem ko so predšolske vzgojiteljice delale v področju predšolske vzgoje. Vzrok, da s o izvenšol-ski vzgojitelji večinoma nezainteresirani za reševanje svojih problemov, je v preobremenjenosti nekaterih. Domovi so teritorialno raztreseni, ne čuti se potreba po poglabljanju v delo, na drugi strani pa se tudi delo v vzgojnih domovih ne vrednoti pravilno. Nujno je potreben inšpektor za predšolsko in izven-šolsko vzgojo, ki hi se poglab. Ijal v delo in nudil strokovno pomoč vzgojiteljem okraja Celje.
MARIBOR
V primeri z lanskoletnim občnim zborom je letos viden napredek društvenega dela. Dobro je bila podana analiza dela, čutiti je neumorno silo inšpektorice Herman Vide, ki je nudila pomoč vzgojiteljicam in vzgojiteljem bivših okrajev Ptuj in Slovenj Gradec. Čutiti je tudi razgibano delo domskih vzgojiteljev mesta Maribor prav pri strokovnem dvigu teh vzgojiteljev.
GORICA
Združitev predšolskih in iz-venšoiških vzgojiteljev je potekla brez težav. Zelja izven-šolskih vzgojiteljev je. da. bi za okrajno društvo pripravili pre. davanja profesor Pedi ček in Berce. Zaradi finančnih težav društvo nujno potrebuje pomoč republiškega odbora. Člani so tudi predlagali, naj bi se društvu znižal odstotek članarine, k; jo mora odvajati društvenim oziroma sindikalnim forumom. Okrajni inšpektor se poglablja v probleme dela in o vsem informira okrajni svet za šolstvo. Predšolske vzgojiteljice so že vnaprej seznanjene z vsebino teme, ki jo obravnavajo na skupnih strokovnih sestankih in jo kritično analizirajo.
TRBOVLJE
Občnega zbora se je udeležil le en vzgojitelj iz domov. Vzrok, da se ostali vzgojitelji niso vključili v društvo, je v tem, da so po domovih honorarno nameščeni vzgojitelji—študentje, ki ne čutijo potrebe po strokovnem izpopolnjevanju. Na občnem zboru so razpravljali o delu in sklepih kongresa vzgojiteljev Jugoslavije. Poročilo o društvenem delu je bilo slabo. Diskusija je bila dobra, obravnavali so vprašanje inšpektorja. Zelja članstva je bila, da bi vrtce obiskala republiški inšpektor tovarišica Dolančeva. Tudi vrtci,- ki So bili brez prehrane, naj bi imeli počitnice kakor šola. Predsednica sveta za šolstvo, ki je hkrati upraviteljica osnovne šote in vrtca, -je Poudarila, da bi morali imeti vrtci samostojno upravo. Sklenjeno je bilo, da bodo na prvi seji novega odbora razpravljali o programu dela. Društvo bo organiziralo seminar za jezikov, no vzgojo ter seminar za obdelavo prirodnega in odpadnega materiala.
MURSKA SOBOTA
V društvo so vključene la predšolske vzgojiteljice. Strokovni sestanki sn težko organi-rsjo zaradi velike teritorialne razdalje med posameznimi vrtci. Okraj je pasiven, nameščene so po večini absolventke Srednje vzgojiteljske šole. Vzgojiteljice so preobremenjene z raznim političnim delom na terenu, kot novinke se bore še z začetniškim delom v ustanovi, poleg tega opravljajo še upravniške posle vrtca. Marsikatera stremi le za tem, da bi bila čimprej Premeščena iz murskosoboškega okraja. Predšolski inšpektor je v preteklem letu opravljal posle načelnika sveta za šolstvo in se zaradi zahtevnosti tega dela ni mogel dovolj posvetiti Problemom predšolske vzgoje. V semestralnih počitni. cah nameravajo organizirati seminar, na katerega bi povabili predavatelje i2 Ljubljane.
vzgojitelfev
Pomembno in odgovorno delo
vzfjoiitelfev v dijaških domovih
KRANJ
Društveno, poročilo je bilo preozko in ni obravnavalo problemov vsega okraja. Premalo je bil prikazan uspeh društvenega in strokovnega dela vzgojiteljev, kar je slabost skoraj vseh občnih zborov. Razpravljali so tudi o nerazumevanju okraja za delo in probleme predšolskih ustanov. Načelnik za šolstvo je obljubil, da bo okraj posvetil vso skrb razvoju predšolskega omrežja. Tudi v Kranju je nerešeno vprašanje predšolskega inšpektorja. Kongres vzgojiteljev in svet za šolstvo LRS menita, da morajo biti predšolski inšpektorji vzgojitelji praktiki iz vrst predšol-
skih ustanov, čuti se trenje med starejšimi in mlajšimi vzgojiteljicami, ni enotnosti med članstvom, premalo je med njimi povezanosti. Izven-šolski vzgojitelji se ne mislijo vključiti v društvo.
LJUBLJANA
Niti v poročilu niti v razpravi ni bilo dovolj prikazano- delo, ki so ga opravile predšolske sekcije in sekcija mladinskih domov ip internatov. Mlajše vzgojiteljice so mlačne do dru. štvenega dela in nimajo niti dovolj volje niti interesa, da bi sodelovale. Organizirana so bila kvalitetna predavanja in tudi poučne ekskurzije.
Za boljšo razporeditev radijskih šolskih ar
Čudežni otrok na univerzi
Tudi naše stoletje pozna ču-^ežne otroke. Na sloviti harvardski univerzi v ZDA študira atomsko fiziko FRED SAFIER, trinajstletni deček in Kalifornije.
Se ne dve leti star je že po-*bal celo abecedo, dve leti kas-neje je poleg mladinskih knjig Prebiral že tudi Homerja, s 13. *etom je imel popolno srednjo S°lo za seboj. Učne načrte so J^orali • zanj sproti prikrojevati. Dosegel je prvo svojih mladostnih željš — vpis na harvardske 'Univerzo.
Nekaj časa je v Cambridgu, '"tass., USA, kjer je imenovana Univerza, zaradi dečkovega domotožja živel pri njem njegov Zdaj je fant sam in pridno urži korak s svojimi starejšimi Vseučiliškimi tovariši. Na poti J* njegova druga želja: atomski •nanstvenik.
vipi
Z e nekaj let si mnogi šolski delavci prizadevamo vključiti »radijske šolske ure« v naše urnike oziroma šolske programe.
Na osnovnih šolah in nižjih oddelkih osemletnih šol (!• do 4. razred) nam je to še ka,r zadovoljivo uspelo, ker imamo tu samo enega učitelja v razredu, ki si urnik in program dela prireja po potrebah. Vendar je bilo tudi tu včasih težko vključiti program s povsem drugega področja v snovno zaokroženo učno celoto. Te ure štejem ta nekaj posebnega, kar ne moremo vsi vsak čas vključiti v naše redno delo, ker se časovno ne ujemajo z obravnavano snovjo, po novih učnih načrtih, kj puščajo učiteljem še več prostosti pri urejanju šolskega programa oziroma učnega načrta zlasti krajevnim razmeram primerno. Zato je treba radijsko šolsko uro včasih imeti za nekaj posebnega, kot poseben »predmet« (kolikor tu sploh moremo govoriti o predmetnosti). Nikakor jim ne moremo oporekati njihovih kvalitet in koristnosti za maše gtrofce, zlasti za podeželske, ki še do kina me morejo. Služijo nam za ilustracijo snovi drugih »predmetov«, ki je že bila obravnavana ali pa šele bo, lahko pa tudi širijo splošno izobrazbo in razgledanost otrok na področjih, ki se v šol; po rednem učnem načrtu sploh' ne obravnavajo.
Mnogo teže ali skoraj nemogoče nam je bilo te ure vključiti v redni šolski program ure za višjo stopnjo, namenjene predvsem nižjim razredom gimnazij, kjer imamo predmetni pouk. Že čas - začetka nam je bilo težko prilagodil* začetku radijskih šolskih ur . (na dolžino odmorov, ki niso povsod enako dolgi, vplivajio raznj či-nitelji: začetek druge izmene, malica v šolsk) mlečnii kuhinji itd.)- Še teže pa je bilo šolske ure vskladiiti z urnikom (na šolah s predmetnim poukom). Ali naj bi uvedli radijske šolske ure kot Fosetoni predmet? To nam ni bilo mogoče, ker imamo na šolah uvedena že dva neobvezna predmeta (ročno delo in gospodinjstvo), ki jih obiskujejo prav vsi dijaki (s kosilom opoldne); torej dmafo že Po 31 do 35 učnih ur tedensko in na podaljševanje predmetnika ne moremo misliti. Te ure bi ®e torej morale vključiti v redni šolski program. Tu pa nastanejo težave z umikom. Ali maj poslušajo oddajo iz prirodopisa, ko bi moralo biti petje? Nekajkrat bi to šlo tudi z zamenjavo učnih ur posameznih prizadetih predmetnih učiteljev, vedno pa to ni mogoče, ker bi v rednem šolskem delu nastala prevelika zmeda. Najbolj prav bi bilo, da bi te ure vključili v tiste šolske ure,, kamor po svoji vsebini spadajo. Kdo naj b0 v razredu bb poslušanju radijske šolske ure? Ali tisti, ki je slučajno po urniku v razredu, ali oni predmetni učitelj, v čigar predmet ura po svoji vsebini sodi? Brez dvoma bi bilo prav, da bi bil navzoč tisti, v čigar predmet spada. Ta bi dijake lahko predhodno pripravil na poslušanje s primernim uvodom in po poslušanju lahko tudi pelo vrsto stvari iz oddaje otrokom pojasnil. Ta bi seveda to snov lahko tudi prav lepo navezal na ž-e obravnavamo šolsko snov ali Pa opozoril na ono, k; jo bodo šel© obravnavali- Interes dijakov bi bil zato mnogo večji in radijska ura bi bila lahko zares polno izkoriščena. (Na primer: Dijak 2. razreda gimnazije in v začetku šolskega leta ne more tak© dobro slediti oddaji o odpravi na Antarktiko, ker bodo to obravnavali šele proti koncu šolskega leta v tretjem razredu — marsikje zaradi pomanjkanja časa pa sploh ne!). To se pa zopet me da urediti zaradi urnikov in tudi zaradi oddaj samih, k-; zajemajo rnov iz raznih področij. Zaradi takih težav so uvedle poslušanje radijskih šolskih ur le redke šole s predmetnim poukom
ali pa jih ne poslušajo redno.
Prav bi- bilo, da redakcij siki odbor radijskih šolskih ur o tem razmiisl; in o tem 'kaj napiše v Prosvetnem delavcu ali Sodobni pedagogiki (torej ne le o vsebini, ampak tudi o organizaciji poslušanja radijskih ur). Kjer pa so poslušanje teh ur ž© uvedli, pa naj bi napisali kako so to urediš«
Morda bi se to dalo urediti z nekakim »sortiranjem« oddaj Po predmetih ali skupinah predmetov. Iz vsakega predmeta ali Skupine predmetov naj bi bila po ena oddaja mesečno ob določenem času (toda za vsak predmet drugo uro!). Na primer: Za skupino zg—ze vsak prvi torek v mesecu ob 11.35. za skupino ma—fi—ke al; pr— vsak drugi torek v mesecu ob 11-, za nemški jezik (radijska igrica) vsak tretji torek ob 10. uri, petje vsak četrti torek ob 12. uri itd. Taki razporeditvi radijskih ur 'bi lahko prilagodili tudi urnike na šolah s predmetnim poukom, efekt radijskih ur na šolah pa hi bil mnogo večji. Verjetno pa bi bilo to težko izvedljivo zaradi ostalega radijskega programa (morda pa bi se le dalo urediti!).
Drug problem je izbira programa oziroma oddaj. Zdi se mi, da bi morala teme za scenarije sistematsko izbrati komisija in jih v obliki razpisa objaviti v Prosvetnem delavcu in drugih listih ali pa jih preprosto naročiti pri ljudeh, ki so za to sposobni ( in so seveda tudi pripravljeni scenarij napisati). Radijske šolske ure se nikakor ne bi smele ravnati po slučajno dospelih scenarijih, ampak po potrebah šol. Priznati moramo, da je to deloma že urejeno. Morda- bd posvetili še več pozornosti oddajam, kjer
Na občnem zboru podružnice Združenja vzgojiteljev Okr. Maribor je bil na dnevnem redu tudi referat o delu vzgojiteljev v dijaških domovih. Vemo, daje veliko pomanjkanje učnih moči po šolah in se o tem tudi veliko govori in piše, premalo pa vemo o občutnem pomanjkanju vzgojiteljev v domovih.
V dijaških domovih mariborskega okraja stanuje 2485 gojencev. Rednih vzgojiteljev je 30, honorarnih pa 28. če upoštevamo, da bi bil potreben vsaj na 50 gojencev 1 redni vzgojitelj, in če proučimo potrebo v posameznih domovih, ugotovimo, da manjka še 26 rednih vzgojiteljev. Takp manjka v domovih skoraj polovico vzgojiteljev.
Kako odgovorno in pomembno je delo vzgojiteljev, pove najbolj to, da vzgojitelji nadomeščajo starše. Vzgojitelji razvijajo in utrjujejo dobre lastnosti gojencev. Gre za dober odnos do dela in skupnosti. Z gojenci mnogo razpravljajo o odnosih med ljudmi. Utrjujejo zavestno izpolnjevanje vsakodnevnih drobnih dolžnosti, ki navajajo gojence na higienske, kulturne, zlasti pa na delovne navade. Vzgojitelji seznanjajo mladince o gospodarskih in političnih zadevah doma in po svetu, jim poglabljajo obzorje s politehničnim izpopolnjevanjem ih jih tako najbolje pripravljajo za ustvarjalno delo v njihovem bodočem poklicu. Vzgojitelji gle-
dajo tudi na to, da se mladinci vestno pripravljajo na šolo. Vzgojiteljem gre za to, da vko-reninijo v mladincu obče kvalitete socialističnega državljana. Maršal Tito je poudaril, da je naše največje bogastvo socialistični človek, ki ga je treba izoblikovati, Če vzgojitelj hoče biti kos velikim vzgojnim nalogam, mora biti podkovan v dialektičnem materializmu, obvladati politično ekonomijo, prebirati časopisje in razne strokovne revije ter zlasti proučevati 'članke, o katerih naši najvišji državniki s Titom na čelu razpravljajo o naši ekonomiki, politiki in kulturi. Vzgajati mora gojence v materialističnem svetovnem nazoru ne toliko s predavanji, ampak več z neprisiljenimi razgovori s posamezniki in manjšimi skupinami. Za vzgojitelja je tudi potrebno, da je kulturnik ali športnik, če je oboje, tem bolje.
Delo vzgojitelja v domu je težko in naporno, ker je tako raznoliko in zahtevno. Poleg tega je v domovih veliko večja obveznost kot pa v šolah, saj je treba v domovih delati tedensko po 42 ur. Izven teh ur pa je še dežurna služba. Ker je v splošnem premalo vzgojiteljev, ponekod odpade na enega vzgojitelja po 100 in še več dijakov. Če pomislimo na hude pogoje dela v domovih, je razumljivo, zakaj se prosvetni delavci ogibljejo dela v domovih. Poleg tega tudi nimajo v vzgojnem delu v domo-
vih svojega pravega razvoja, zato raje ostanejo v šolah, kjer izpopolnjujejo znanje v svojem predmetu.
Materialne razmere vzgojite-1 Ijev bo treba izboljšati in zlasti upoštevati njihovo ustvarjalno
delo med mladino, ki jo prfc pravljajo za trd bodoči poklic, V katerem bo z delovnim elanom in zadovoljstvom dvigala proizvodnjo in s tem dajala skupnosti največjo korist.
Rudi Ilec
Danes je biio pri slovenščini
res lepo...
Ob dragi izdaji hrvatskega berila za peti razred gimnazije
Hrvatska založba Skolska knjiga je izdala v preteklem letu lepo število novih učbenikov. Marsikaterega bi z veseljem uporabljali tudi slovenski pedagogi in marsikateri bi bil lahko zgled našim sestavljal-cem šolskih knjig.
Iz te, zares lepe zbirke, me je najbolj zanimal učbenik za peto gimnazijo. Odkar smo namreč dobili nov učni načrt za višje razrede gimnazije (1955), se morajo spoprijemati naši slavisti z novimi težavami, saj še vedno nimajo primernih učbenikov. Pri razlagi literarne teorije v peti gimnaziji, na primer, si morajo pomagati s tujimi pripomočki, zglede za svoje razlage pa iščejo, ako imajo dovolj bogato knjižnico, v najrazličnejših izdajah domačih pesnikov in pisateljev, v zbirkah prevodov iz tuje lite-' rature, predvsem pa v številnih predvojnih in sodobnih revijah.
Hrvatje pa so že ponatisnili Čitanko iz naše i Strane kmji-
membnejtših evropskih dram in kratkimi podatki o klasični in cerkveni drami.
V vsak primer nas uvajajo 'kratki podatki o avtorju, nekakšen povzetek pa tvorijo opombe z razlago manj znanih besed in vprašanja o vsebini ter obliki prebranega primera. Knjigi sta dodani še kazali piscev in del ter abecedno kazalo pojmov iz literarne teorije.
Hrvatski slavisti si torej lahko pomagajo pri prizadevanju, da bi navdušili mlaoino za besedno umetnost, z dobrim učbenikom, slovenski slavisti pa ostajajo pri tej, vedno težji nalogi, iz leta v leto praznih rok.	Eva Jeras
Tako mi je povedala kolegica, da so se otroci pogovarjali, ko je po uri slovenščine stopila v razred.. In bila je še ona radovedna, kaj jim je bilo tako všeč. Povedali so ji, da so vso uro deklamirali, učili so se, kako morajo povedati pesmico, da vsaj malo zadenejo ti&ri ton čustev, ki so navdajala pesnika tedaj, ko jo je ustvaril. Res da sem že med uro čutila prijeten stik z učenci, da sem brala v njih očeh zanimanje itn navdušenje. — Kljub temu pa nisem mislila, da jim je bilo res tako lepo. Zamislila sem se. Naši učni načrti so še vedno prenatrpani s slovnice in ustrezne učne knjige prepolne pravil, težkih pravil, ki se jih dijaki kljub razlagi uče na pamet kot papagaji, če zahtevamo od njih, da bi jih znali. Po drugi strani pa se nam dovoljuje vsa širina, da namreč izpuščamo iz učnega načrta vse nebistveno in sami potem to tudi zagovarjamo. Toda spet stojimo pred novim problemom. Meni se zdi nebistveno to, komu druoemu spet drugo, in tako pridejo dijaki k izpitu z različnim znanjem. Zato se dogaja, da pisarniški pomožni uslužbenci, ki imajo samo štiri razrede nižje gimnazije, ne obvladajo niti osnov pravopisa in v njihovih dopisih kair mrgoli grobih pravopisnih in stilističnih napak. Težišče pouka slovenskega jezika na osemletki in nižji gimnaziji naj bi bilo predvsem na pravo-rečju in pravopisu.
Seveda je vse to v tesni zvezi z drugim slovničnim znanjem, vendar bi moral biti učni načrt in predvsem tudi učbeniki na praktični podlagi — ne toliko teoretiziranja in ne toliko pravil. Ker Cesto ne ločimo bistveno od nebistvenega, smo sužnja učnega načrta, ki nas žene s svojimi zahtevami po slovnici tako daleč, da se bojimo daljši čas pomuditi se oh lepem berilu ali pesmi. Zanemarjamo tudi govorne, pravopisne ali stilistične vaje — vse samo zato, da dosežemo predpisani
učni načrt v slovnici. Pri vsem tem pa se otroci dolgočasijo, predmeta ne vzljubijo tako, kot bi ga morali, in tudi sami z uspehom niso zadovoljni. Njihovi spisi so vsebinsko in stilistično revni, v njih manjka besednega bogastva, polni so pravopisnih napak. Dijaki so v ustnem izražanju nesamostojni in nerodni. Zanimivo je tudi poslušati, kako berejo. Na višji stopnji, kjer bi smeli pričakovati od njih estetskega branja, se borijo še z najosnovnejšo tehniko: v težjih besedah nerodno in počasi vežejo črke, jih izpuščajo in se bore z ločili. V višjih razredih res ni časa, da bi ga posvečali tehniki branja, a če jih na to opozorimo in . jim svetujemo ,da bi bilo dobro, če bi sestavek doma dvakrat ali trikrat prebrali na glas, jih le malo čuti potrebo po tem. Zato je pri mnogih učencih res težko doseči, da kaj lepega res lepo in z občutkom preberejo, čeprav bi mnogi to radi znali. Zlasti jim povzročajo težave pesmi. Ze v uvodu jih vselej opozorim, kako ;e pesnik pesem v srcu doživel in kakšna čustva so jo rodila. Vsemu temu moramo prilagoditi tudi glas. Dijaki ne vidijo presledka med kiticami, ne vedo, da posamezne kitice izražajo različne misli, ki zahtevajo našega podoživljanja, če hočemo pesmico povedati lepo. Vedno znova jih moram opozarjati na ločila, ki podajanje pesmi poživijo in kot povsod tudi tu omogočajo lažje razumevanje teksta. Vse to vadimo na praktičnih primerih toliko časa, da res lepo gre. Na žalost so take ure redke, a precej uspešne, in kar je glavno: dijaki jih imajo radi.
»Danes je bilo pri slovenščini res lepo...«
Ob misli na ta stavek včasih le pozabim na obsežni učni načrt in se dalj pomudim ob lepem berilu ali pesmi. PT
Iz naših društev
j© še posebno važna lepota je- ževnosti za V. razred gimnazije
(Skolska knjiga, Zagreb 1957). Njieni sestavljala Nikolič, Ve-čerina in Dvorak so razdelili gradivo . na tri dele: lirska književnost, epska književnost in dramatika.
Posebno lepo sta zastopani lirska in epska poezija — najprej domača in tuja ljudska
s*.	sxsrir £&£
liriko pa zastopajo najpo-
zlka (igre, recitacij© da pod.), glasba (ciklus oddaj za razumevanje glasbe — kar je že bilo, odlomki iz pomembnejših glasbenih del s komentarjem in pod-), kar je vse posebno važno za podeželske šole, ki ne morejo do opere, učitelj petja pa jim vsega tega tudi ne more pričarati — največkrat celo
slabega tudi‘ne bi bile oddaje iz tujega jezika (na prtiim-er lahka; preprosta radijska igra v tujem jeziku, lepa pesem, ki se naj je otroci ob poslušanju uče, lepa recitacija itd., kar jim učitelj vedno ne more dati). Menda ima Radio Zagreb nekaj podobnega že uvedeno (v soboto. H. jan. 1958, sem poslušal čudovito igrico v nemškem jeziku »Die Schwatbe«, kar me je napotilo k pisanju tega Banka).
Tudi oddaje iz preteklih let niso v programu prav nič odveč, ker se otroci v šolskih klopeh vsako leto menjajo.
Dosedanjim šolskim uram moramo priznati, da so bile Skoraj vse zelo kvalitetne po vsebini in tudi izvedbi. Gre torej le za boljšo časovno razporeditev teh ur, da jih bomo lahko poslušali.	Z.
merribnejši pesniki, od rimskih in grških do sodobne poezije ameriških črncev.
Podobno je razporejena tudi epska književnost. Tu se seznanimo najprej s pesništvom, z domačimi in tujimi ljudskimi epskimi pesmimi, nato pa z umetno epsko poezijo (Damte-Mickiewicz-Nazor). Manj popolni sta zbirki proze in odlomkov iz dramatskega pesništva. Tudi med pripovedke, ki prve zastopajo prozo, so uvrščene ljudske pripovedke, toda samo domače, sledijo pa jim umetne od Boccaceiove, Gogoljeve do Hemingwayeve »Starec in morje«. Poglavje o epiki zaključujejo odlomki iz romanov starejših in mlajših pisateljev..
Dramatsko pesništvo je predstavljeno z odlontki najpo-
Tudi to je mogoče!
Neko društvo učiteljev in profesorjev ima, n. pr., nekaj nad petdeset članov. Vsako leto se na nekaj sestankih snidejo, malo pogovorijo, sedejo morda še k skupnemu kosilu in se spet razidejo. Osebno se niti vsi med seboj ne poznajo. Mnogim, posebno mlajšim, tudi ni do tega. In vendar je namen takih zbli-ža-nj predvsem osebni stik, osebna izmenjava misli, izkušenj, načrtov. Pozdraviti je treba vsako pobudo za to.
Se primernejši od zborovanj so za to skupni izleti. Ce trajajo več dni, še prav posebno. In komu je osebno spoznavanje domovine bolj potrebno kakor prav prosvetnemu delavcu! Taki Izleti bi celo morali biti predpisani, seveda pa tudi finančno omogočeni. Širši pogledi, drugačno razumevanje in tudi drugačno podajanje so nesporna posledica takih ekskurzij.
Zavedajoč se važnosti poučne ekskurzije jo je odbor nekega DUP temeljito pripravil. Požrtvovalno in trudoma je zbral večji znesek, ki bi bil skupno z društvenimi sredstvi omogočil udeležbo vsemu članstvu. Pet do šestdnevna ekskurzija čez
Zagreb in Kordim na Plitvička jezera in dalje skozi Liko v Split, povratek pa po morju in čez Reko — to je bilo v načrtu. Vsak posameznik bi moral prispevati pet sto dinarjev.
In koliko, menite, da se jih je prijavilo od petdeseterice? Reci in piši: sedem oseb iz srednje in ena s 15 osnovnih in podobnih šoli Izlet je svečano propadel.
To je bilo še v preteklem šolskem letu.
S sredstvi, ki tako niso bila porabljena, je odbor istega DUP ob začetku tekočega šolskega leta hotel organizirati brezplačni izlet na zagrebški velesejem. Prijavilo se je 30 članov, dan ali dva pred odhodom pa jih Je pet odpovedalo. Odbor je torej rezerviral 25 prenočišč in prav toliko obrokov hrane ter kupil 25 voznih listkov — prišlo pa je le 21 prijavljencev, štirim se ni zdelo vred»o, da bi se bili sploh oglasili.
Človek bi ne verjel In vendar je tudi to mogoče. Zgodilo se je v nekem našem DUP v drugem polletju 1957.
In kje so vzroki? Brez dvoma jih je več. Morda bi jih kdo analiziral?	'
Za sodobni pouk šote seveda tudi niso dovolj opremljene s potrebnimi učili, dasiravno je občinski ljudski odbor dal za šolstvo znatna finančna sredstva. Predsednik DUP je v svojem poročilu poudaril, da ima občinski ljudski odbor Cma pravilen odnos in skrb za šole.
Postojna
Sprememba odloka o nadurnem delu v Srbiji
črna
Izvršni svet ER Srbije je predpisal določene spremembe odloka © učni obveznosti in o honoriranju, nadurnega dela v šolah in vzgojnih zavodih, ki so stopile v veljavo 1. jan. t. 1.,
Po novih predpisih ostane za večino predmetov na vseh šolah, kjer se vrši predmetni pouk, in to ne glede na naziv učitelja, učna obveznost 22 ur.
Učno obveznost 24 ur pa imajo učitelji risanja, lepopisja, roč- uka, ako se bavijo nih del, petja (na splošnoizo- škim delom, braževalnih šolah) in praktičnega pouka (na strokovnih šolah). Znižano učno obveznost 20 ur imajo vsi učitelji (ne glede na naziv) srbsfcohrvatskega- jezika na vseh šolah s ipredmet-nim poukom, na strokovnih šolah pa tudi še učitelji takih strokovnih predmetov, za katere predvideva učni načrt po-
leg teoretične obdelave tud; še pismene vaje, grafične izdelke ali sicer neko dejavnost, ki jo mora predmetni učitelj pregledovati in ocenjevati izven rednih učnih ur. Za dve uri znižano učno obveznost imajo tudi vsi pripravniki za nazive prosvetne službe- Učitelji risanja morejo, imeti s pristankom pristojnega sveta tudi samo 13 ur obveznega tedenskega po-z umetni-
S spremembami odloka so izenačeni glede učne obveznosti oziroma znižane učne obveznosti tudi ravnatelji vajenskih šol z ravnatelji drugih šol.
Za honorarno delo ima odtok tele postavke: za uro predmetnega pouka v osemletni obvezni šoli (ne glede na naziv učitelja) 120 din; prav toliko znaša
honorar od ure v nižjih umetniških šolah in v delavnicah strokovnih šol (za praktični pouk); v vajenskih, industrijskih, medicinskih, učiteljskih, umetniških, splošnoizobraževalniih šolah (torej v vseh šolah druge stopnje) znaša honorar za pouk predmeta s pismenimi vajami 180 din, predmeta brez pismenih vaj pa 160 din in to n® glede na naziv učiiteljia. Rri-stojni svet more ta honorar ^z~ jemno povečati do 200 dte tistim predavateljem, k) prejemajo dodatek za posebno strokovnost (mišljeni so s tem inženirji, zdravniki,, stomatologi, veterinarji, agronomi in pod.).
V predšolskih in vzgojnih ustanovah se v posebnih primerih daje mesečni dodatek v višini 1000 do 3000 (v vrtcih) in 1500 do 4000 (v domovih).
Do nedavna je bil v občini stanovanjski problem dokaj težak, razumevanje občinske uprave pa je v Črni zagotovilo učiteljstvu dostojna stanovanja. Podobno bo treba ukreniti tudi v Mežici in Javorju.
V občini sta dve osemletki. Združitev n; delala posebnih težav. S prihodnjim šolskim letom bo treba združiti še administrativno in finančno poslovanje osnovne šole in nižje gimnazije. Delo šolskih odborov se je že dokaj izboljšalo.
Občutno je v občin- pomanjkanje šolskih prostorov. V Cmi manjka kar dvanajst razredov; razredi v stari šoli in v Žerjavu so neprimerni, v L, IV. in V. razredih je po 40 in več učencev. Zaradi pomanjkanja šolskih prostorov teh razredov ni mogoče razdeliti.
Stanje šolskih stavb, zlasti pa pomanjkanje prostorov je ponekod prav žalostno, predvserri v Postojni in Hruševju. Postojnska gimnazija ima svoje razrede porazdeljene kar na tri stavbe. Njeni dijaki bodo v kratkem priCeli prejemati malico, velika potreba pa je za tiste, ki se vozijo, topla hrana. Dijaška kuhinja je torej nujna.
Higienske razmere so posebno kričeče na postojnski osnovni šoli, kjer gostujeta še gimnazija in vajeniška šola. Vseh učencev Je tara nad 700; vsi ti imajo na razpolago pet stranišč brez umivalnih naprav, garderobe itd. Ce bi ne bilo vajeniške šolev bi mnogi osnovnošolski otroci v Postojni ne imeli kje sedeti. Vajenska šola Je namreč iz lastnih sredstev nabavila večje število šolskih klopi In stolov, ki Jih uporablja osnovna šola.
Težava Je tudi z učili In kabineti, ki so, kolikor jih sploh Je, zelo slabi, da borna zaloga učil v njih še propada. Za ročna dela Je OLO Koper obljubil več popolnih garnitur.
Stanovanjsko vprašanje prosvetnih delavcev je posebno v Postojni več ko kritično. Nekateri profesorji, n. pr., se morajo dnevno voziti, drugi morajo gostovati pri znancih. Zgodilo se je, da so marsikje imeli prednost neporočeni učitelji in so bili poročeni nezaželeni. Poleg materialnega pa pogrešajo učitelji In ' profesorji tudi moralnega priznanja za svoje delo.
Se vedno Je neurejeno vprašanje težjih službenih mest v občini, kar velja za Šmihel, Orehek, Ubeljsko, Bukovje In Studeno, Učiteljstvo na teh šolah še vedno ne prejema predpisanega dodatka, ponekod pa ne plačujejo razrede nlštva. Tudi z mesečnimi prejeme ki ne teče povsod gladko.
Se nekaj o učnih uspehih
Kristina Brenkova:
Ni dolgo tega, kar smo zarpi-iljeni sedeli ob šolskih redovalnicah, seštevali ocene in ugotavljali šolski uspeh tudi v številkah. Ali smo bili zadovoljni? Mislim, da je bil malokdo popolnoma zadovoljen in da se je marsikdo vprašal, kje so vzroki, da ni usipeh boljši.
Mnogo smo že govorili in pisali o tem, a kljub temu še nismo povedali vsega. Iskali smo vzrokov v sebi in učencih, izven sebe in izven njih. Prizadevali smo si izboljšati priprave, metode podajanja in spremeniti marsikaj1, kar bi povečalo zanimanje im znanje ter ob koncu semestra v številkah zadovoljivo izrazilo naše prizadevanje. Zadnji čas smo pri mnogih predmetih močno poživili pouk z diaprojektorjem, episko-pom, a ne vem, a ne vem, če so bili uspehi vselej vredni našega truda.
Nekateri starši se vse premalo brigajo za šolo, saj niti roditeljske sestanke nikoli ne obiščejo. Tam bi imeli naijlepšo priložnost, da bi se seznanili z' našim delom in delom svojih otrok. Potem bi gotovo imeli tudi več razumevanja z njimi, dali bi jim dovolj časa za učenje doma in jih ne bi preobremenjevali z delom. N; malo primerov pri kmečkih otrocih, da zjutraj, preden gredo v šolo. nakrmijo vso živino, prepozno hodijo spat in prezgodaj vstajajo. Učijo se le zvečer in ponoči in zato so naloge površno spisane, otroci pa preutrujeni, da bi zbrano sledili pouku. Takih otrok je na deželi precej in staršem je največ na tem, da bi jim bili ti otroci v čimvečjo pomoč pri kmečkem delu, da bi nadomestili delovno silo starejših bratov in sester, ki delajo v tovarni. Učni uspeh otrok jim je deveta briga.
Nekoč sem v šoli pri uri moralne vzgoje obravnavala tudi ekonomski učinek prizadevanja v šoli, zaslužek človeka, ki doseže predpisano šolsko izobrazbo in ima zato možnost, da postane vsaj kvalificiran delavec, pa se-m takoj začutila zgrešen prijem. Povedali so mi lepe številke, ki jih v denarju dobijo ob koncu meseca njihovi bratje in sestre, čeprav niso izučeni in niso niti kvalificirani delavci. In še en resničen dogodek: Slab učenec, ki je tri leta obiskoval prv.) razred gimnazije in tam dovršil šolsko obveznost, je ,šel v tovarno za nekvalificiranega delavca. Na avtobusu se je srečal s svojo bivšo učiteljico, ki ga je vprašala, kako mu gre. »Dobro, zelo dobro, bolje kot v šoli! Gotovo zaslužim več kot vi.« In povedal je številko. Fant se ni zmotil.
In po vsem tem mi ni več prišlo na misel, da bi v zvezi z učenjem med drugim obravnavala tudi dohodke človeka, ki s pridnostjo doseže predpisano šolsko izobrazbo.
To so težave, ki jih imamo predvsem v kmečko-delavskih predelih, drugod pa so zopet drugačne ali podobne. Včasih sem zavidala učiteljem delo z mestnimi otroki, ki imajo dosti časa za učenje, prinesejo v šolo bogat besedni zaklad in okolje samo glede izobrazbe pozitivno vpliva nanje. Pa tudi starši so po večini bolj zainteresirani za učenje in znanje svojih otrok. Se danes zavidam učitelje, ki učijo v svetlih, čistih in toplih učilnicah, med-
tem ko so stare šole, posebno na deželi, vse prej ko prijazne in jih lahko primerjamo s starim muzejem. Kako pa delo v . teh, prostorih vpliva na zdravje učenca in učitelja, hi vedele dosti povedati zdravstvene inšpekcije, Gotovo tudi na šolski uspeh tako okolje ne deluje pozitivno. Za vse je denar, a za zidanje nove, primerne stavbe, kjer bi se vsak dan zadovolj-
nih počutilo pet sto ljudi, ni nobenih sredstev, čeprav načrti ležijo v omari že deset let.
Kadar smo govorili o učnem uspehu, smo bili kritični tudi do^, sebe. Koliko je pomanjkljivosti pri delu posameznikov, vemo sami in se tudi izpolnjujemo. Ob teh problemih pa se .vse'ei zamislim in misli mi obstoje, ker ne najdejo izhoda.
T.P.
O knjigah in ljudeh
Govoriti o .knjigah se mi zdi težka naloga, mogoče prav zato, ker je knjiga — med vsem, kar prinaša lepoto v naš vsak dan — najbližja, najlaže dostopna, £er je knjig, tolikokrat več kot filmov, ker imamo knjige ob svojih posteljah, za na pot si jih položimo v aktovko ali kar v žep pri plašču. In še zato se
Fran Roš - šestdesetletnih
Med obema vojnama je bilo učiteljstvo v Celju in -okolici še posebno delavno in borbeno. Slo je za napredne nazore v šoli. politične in družbene pravice učiteljstva v javnem življenju ter za materialno in gospodarsko izboljšanje vsakdanjega življenju stanu, ki si je komaj priboril položaj državnega usluž. benca. Razni politični režimi te ali one barve so preganjali vsakogar, ki je pokazal neuklonljiv tilnik in odpor zoper nasilje in sramotno hlapčevstvo. Slovensko učiteljstvo si je ustvarjalo svoj prostor na slovenskem soncu in kljub često zelo neugodnim okoliščinam rastlo in zmagovalo. Z njegovim bojem in zmagami je rastlo in se razvijalo tudi naše šolstvo. V tej veliki dobi naših ,borb in naporov je vodil celjsko učiteljstvo kot predsednik enega največjih učiteljskih društev v Sloveniji Fran Roš, naš današnji slavljenec.
Sredi meseca januarja t. 1. Je mesto Celje z veliko ljubeznijo in spoštovanjem počastilo Frana Roša ob njegovi 60-letnici. S čestitkami in pozdravnimi pismi so se ga spomnili tudi številni prijatelji in znanci iz vse Slovenije in mu poželeli še obilo let v korist naše kulture in prosvete, ki jima je naš jubilant vse življenje vneto služil Kot staremu učiteljskemu borcu, odličnemu pedagoškemu delavcu in priljubljenemu slovenskemu pisatelju, ki je napisal lepo vrsto spisov tudi za slovensko mladino, se pridružujemo ob čestitkah in iskrenih željah tudi v našem glasilu.
Fran Roš se je rodil 14. januarja 1893 v Kranju. Mladost je preživel v Celju, tu končal gimnazijo in se kmalu po maturi odločil za učiteljski poklic, ki ga je požrtvovalno opravljal zadnja leta na celjskem učiteljišču, kjer je z velikim veseljem ter ljubeznijo do slovenske šole vzgajal učiteljski naraščaj. Bil je pedagog v pravem pomenu besede. Da je bil učitelj z dušo in telesom, nam potrjuje naslednja zgodbica: Mlade absolventke po maturi na učitelji, šču so ga ob priložnosti vprašale, kaj bi želel postati, če bi se še enkrat rodil in si ponovno izbiral poklic. Odgovoril jim je z vso resnostjo in s premislekom: »Mislim, da bi želel zopet postati učitelj slovenske mladine!« — Pomembne besede idealista, in to v dobi, ko marsikateri absolvent učiteljišča beži v drugo službo ah pa vsaj sanjari o tem, da bi se dalo v katerem drugem poklicu bolje zaslužiti!
Pisateljsko delo tovariša Roša je zelo pomembno. Pisati je začel že kot gimnazijec ob mentorstvu pesnika Rudolfa Maistra -Vojanova. Izdajali so list Savinja, v katerem je mladi Roš priobčil mnogo pesmi. Kmalu je postal tudi sotrudnik Slovana in Ljubljanskega Zvona, pozneje pa še Zvončka, Domačega prijatelja, Svobode, Obzorij, Nove dobe in posebno mladin-
skega lista Naš rod. V knjižni obliki so izšla naslednja njegova dela: mladinska povest Mrd-ved Rjavček; Juretovo popotovanje, povest in zbirka pesmi za mladino; Dija, mladinska povest, ki je bila 1948 prevedena v slovaščino in bo izšla letos v ponatisu; Zvesta četa, povest iz dijaškega življenja pred prvo svetovno vojno; Iz ječe in pregnanstva, spomin na hude vojne čase, na dobo nemškega nacističnega nasilja.
Napisal je tudi več dramskih del in vrsto manjših prizorov za razne šolske in slavnostne prilike ter tudi dva libreta (Gosposvetski zvon in Matija Gubec), ki ju je kot operi uglasbil slovenski skladatelj Risto Savin.
Pred drugo svetovno vojno je Izdajal in urejal list Studenček, v katerega so pisali samo osnovnošolski otroci.
Ob pomanjkanju primernih šolskih učbenikov je sodeloval tudi pri izdaji knjige Zgodovina za osnovne šole (avtorji Fran Roš, Mojca Pečnik in Janko Pogačnik). Omenil bi ob tej priliki, da je bil to prvi učbenik te vrste v Jugoslaviji.
Njegovo pero še vedno neumorno teče. Tako je pripravil večjo zbirko krajših povesti Vesele zgodbe, polnih duhovitega humorja in žgoče satire, iz-
«•••■•• ••••••«•• «•••••*•• ■••«•»••• •••••««••
Skrb za šolske kuhinje v novomeškem okraju
Po poročilih okrajnega odbora Rdečega križa poslujejo šolske kuhinje v nekaterih občinah novomeškega okraja dokaj dobro. Za njihovo ureditev in opremo v enajstih občinah OLO Novo mesto je okrajni zavod za socialno zavarovanje prispeval sledeče zneske: (v oklepaju število šol v občini)
Mirna (2) 34.700 din, Mokronog (5) 26.920 din, Šentjernej (8) 39.145 din, Novo mesto (18) 40.000 din, Trebnje (8) 38.720 din, Žužemberk (8) 28.375 din, Straža-Toplice (7) 36.287 din, Semič (7) 27.710 din, Metlika (9) 61.830 din in Črnomelj (19) 44.370 din, skupno 378.057 din.
Čestvo spoštovanja pri mladini
Najpomembnejši referat na glavni skupščini Združenja učiteljic v zahodnonemški pokrajini Baden-VVurttemberg je imela študijski svetnik H. Reiche iz Rend-sburga, ki je razpravljala o vprašanju, ali more vzgojitelj dandanes še vzbuditi v mladini čustvo spoštovanja ali ne. S primeri iz lastnih doživljajev in skušenj v šoli je nakazala možnost pozitivne rešitve takega perečega vprašanja. vendar le v primeru, če sta si šola in vzgojitelj na Jasnem, da Jima sedanjost narekuje mnogo obširnejše naloge kot kdajkoli poprej.
Svatba v otroških očeh
Svatbeni motiv je pač vsem bil tudi razlog, da je Medna-otrofcom širom po svetu naj- rodna mladinska knjižnica v bližji, saj so ženitovanjski obi- Munchenu razpisala prav to čaji pri vseh narodih med naj- temo za tekmovanje v risarski bolj .pisanimi in bogatimi. To je umenosti med otroci vseh na-
S
NOVE KNJIGE
V februarju so izšle knjige:
V. Winkler: O FANTU, KI JE ZNAL ŽVIŽGATI (Čebelica štev. 35), Bob White: MORSKA SKRIVNOST (Sinji galeb štev. 47), Maksim Gorki: MATI (Kondor štev. 15, 16), Smiljan Ogorelec: ELETKROMOTORCEK (Igra — delo), R. Neubauer: CEVLON (Globus — potopisi); Marxel Aymel: PRAVLJICE ČEPEČE MAČKE (Cicibanova knjižnica).
V marcu izidejo:
PETER KLEPEC (Čebelice), Maly: JANOSIK (Sinji galeb), Tagore: SPEVI (Kondor),. VIHAR NA ACON-CAGUO (Globus), BOLGARSKE PRAVLJICE (Zlata ptica).	*
Knjigi Prežihov Voranc: Samorastniki in Maksim Gorki: Mati iz zbirke Kondor smo ponatisnili. — Sporočamo vsem onim naročnikom, ki teh knjig še niso prejeli, da jih prejmejo v aprilu. — Sprejemamo pa nova dodatna naročila za ti dve knjigi in 17. knjigo Kondorja R. Tagore: Spevi.
Naprošamo pa vse poverjenike in bralce, da nam svoja naročila pošljejo čimpreje.
MLADINKA KNJIGA Oddelek za prodajo knjig
rodov. Prispelo je 5344 listov iz 28 dežel. Zanimiva je pri tem ugotovitev, da imajo risbe otrok iste starosti in enake kulturne stopnje — na primer evropskih in ameriških — tudi približno enak »otroški« videz. Drugače je z otroki iz Orienta, Južne Amerike ali Azije, ki so večkrat mnogo bolj razviti in si s trinajstimi leti morda že ustanavljajo lastno rodbino. Zato je bilo tud; ocenjevanje temu prilagojeno. Manjka pa tem otrokom prhvo vodstvo, izobrazba v umetnosti, kar spada v naših šolah med pouk.
Naj navedemo le nekai prav uspelih in tudi svojevrstnih risb, ki najbolje dokazujejo gledanje malih umetnikov na svet, njihovo sposobnost opazovanja in njihovim letom občudovanja vredno sposobnost v izražanju. Neki osemletni deček iz Indije ie posrečeno prikazal svatovsko družbo v svoji domovini; orientalsko razkošje poročnega dne posreduje v živih barvah neki mladi Alži-ree; neka petletna finska deklica je ženina in nevesto z družico okrasila z očali; deset let starejši nemški šolar je poročno povorko spravil v staromodno kočijo z dvema paroma belih konj; neki dvanajstletni Američanki je najvažnejši poročni dogodek fotografiranje mladega para; trinajstletni Ita-liijanček pa te upodobil zelo številno svatovsko družino za bogato obloženo mizo pri slavnostni pojedini.
bor mladinskih pesmi ter knjigo mladinskih iger, na katero po. sebno naše šole ob pomanjkanju primernih, del že komaj čakajo.
Razen na književnem področju je Fran Roš še, posebno aktiven v družbi s tovarišem Stanetom Terčakom pri zbiranju in spisovanju gradiva zgodovine NOB in je znaten, njegov delež pri doslej izdanih publikacijah s tega področja. Prizadevanja obeh tovarišev pri zbiranju te dokumentacije so za Celje in celjski okraj velikega pomena, saj bo njuna velika zasluga, da se je našel in ohranil marsikateri dokument iz dobe našega junaškega odpora proti nacističnemu okupatorju; preverila in zapisala sta tudi mnogo podatkov iz pripovedovanj očividcev ter sodelavcev o bojih proti okupatorju v celjskem okraju. .Jako sta zbrala materiala za debele knjige. Prav je, da ob tej priliki postavimo tudi na tem področju prizadevanje tovariša Roša kot zgled nesebičnega dela za, ljudstvo in kot pobudo to. varišem na terenu pri podobnih akcijah.
Fran Roš je aktiven tudi na drugih področjih kulturno-pro-svetnega življenja v Celju. Za svoje zasluge je bil odlikovan z Medaljo dela, dne 22. julija 1.955 pa mu je ljudski odbor mestne občine Celje podelil naslov častnega občana, ki ga je naš jubilant v polni meri zaslužil.
Našemu jubilantu želimo, da bi v bodoče še mnogo prispeval k našim kulturno - prosvetnim prizadevanjem ter ga kot našega odličnega tovariša prav iz srca pozdravljamo! A. P.
mi zdi posebej težko, ker bi rada o knjigah govorila materam, ki jih srečujem pri pometanju cest zjutraj, ko grem v službo, prodajalcem, kateri mi strežejo v špecerijah in v trgovinah, utrujenim sprevodnicam' po naših trolejbusih in kmečkim dekletom in fantom, ki hodijo v vaške knjižnice že kar so odkrili prvo zanimivo knjigo. Ne bom naštevala tistih, ki bj jih rada, ne zgovorno, temveč le prepričljivo znova opomnila na bogastvo, skrito v knjigah, na bogastvo, po katerem je treba le seči in- si ga osvojiti. Nihče več ti ga ne more vzeti, ko ga imaš.
Vem, da ni slover^ke hiše brez knjig. Dolgo, lepo, neprekinjeno tradicijo imamo. Tudi v naši domači hiši je bilo precej knjig, ko sem bila majhna, med prvo in drugo svetovno vojno. Vrsta koledarjev, vezanih, Dom in svetov in Slovanov, zbrani zvezki Tavčarjevih povesti, Lautižarjev potopis in potopis po Japonski, vse to se je napisalo neizbrisno. v moj spomin. Prva knjiga pa, ki je bi. la čisto moja, je bil »Martin Krpan« z ilustracijami Hinka Smrekarja. Kupil mi jo je oče v Ljubljani in iz mojih rok je romala na posodo po mnogih horjulskih hišah. Danes, ko je ob stoletnici prve izdaje Martina Krpana v mojem uredniškem programu tudi nova izdaja Martina Krpana z risbami Franceta Miheliča, se spominjam svoje prve otroške knjige. Kako sem sj takrat želela knjige Mrtvi gostaič! Dolgo se že nasmiham tej svoji otroški želji! Kako sem si želela knjige, ki je -imela na naslovni strani naslikano belo deklico in belo kačo na temno zeleni podlagi. Še vedela nisem, da so to pravljice Frana Milčinskega. Mogoče sem videla knjigo v izložbenem oknu Schvventnerjeve knjigarne? — Ko sem Mrtvega goslača res dobila v roke, sem že ločila med vrednimi in nevrednimi knjigami in se mi ga najbrž ni ljubilo prebrati, če ne bi še danes vedela za grozljivo zgodbo iz Turkove knjigarne.
Ko sem dobila Milčinskega pravljice v roke, jih že sko-
raj ni bilo več v prodaji in iz. dali smo za otroke po vojni novo zbirko v ponatisu.
Kot študent sem rada kupovala knjige. Drobne, poceni knjige, ki niso prida presegale kupne moči moje inštruktorske denarnice. In nj bilo lepše ure dneva, kot če sem mogla brati. Brala sem vse vprek, karmi je prišlo pod roke, ne tako kot danes, ko ostro izbiram med knjigami, ki jim je še vredno pokloniti odmerjeni čas življenja.
Knjige so dobre in slabe, in so knjige, ki niso niti dobre niti slabe in so knjige, ki So sila zanimive, pa niso niti dobro niti lepo napisane. Ista knjiga more imeti na nekega 'bralca močan in odločilen vpliv, spet drugi pa jo odloži brez sledu. Težko mi je pisati o tem ogromnem. milijardnem pragozdu knjig, raztresenem čez zemeljski planet od leta 1452, ko je nemški tiskar Guttenberg natisnil prve lepake z lesenimi črkami.
V knjige je ujeto vse najlepše. najdragocenejše, kar je človekov um spoznal in ustvarjal, na sila genijev rodila v tisočletjih naše kulture. V knjigah so zapisana največja odkritja, so knjige polne človeške znanosti, v njih so napisane poti, ki kažejo do noviih odkritij. V knjigah so zibrane najlepše misli pesnikov, njih želje, težnje, prividi, ki naj oblikujejo svet bodočnosti. V knjižnicah so zbrani romani, povesti, potopisi, življenjepisi, saj ni konca naštevanja samo knjižnim zvrstem.
Da, so pa tudi ljudje, bi pravijo: Ne berem knjig. Poznam odlično gospodinjo in prvovrstnega strojnika in imenitno pletiljo, ki so mi to rekli. Zdi se mi pa — mogoče se to motim — da je vedno manj ljudi, ki ne bero 'knjig. In mislim tudi, da je zmeraj več knjig na svetu in vem, da jih bo bralo zmeraj več ljudi.
Dobra knjiga nam pomaga živeti. Razširja nam svet našega znanja, poznavanja ljudi, njih usod, kaže nam našo lastno po. dobo v tisočerih oblikah, žlahtni nas, jekleni nam voljo, uči nas vztrajnosti, druži nas s soljud-
VABIMO VAS, DA SE PREDNAROCITE NA II. SERIJO KNJIŽNE ZBIRKE
»KULTURA IN ZGODOVINA«
Kot prva serija te dragocene knjižne zbirke, ki je lani imela pri našem občinstvu tako izreden uspeh, da so skoro vse njene knjige trile razprodane, prinaša tudi njena druga serija 5 knjig, ki si jih bo sleherni naš izobraženec želel imeti v svoji knjižnici. — Ta dela so:
1.	Josip Kulišer: SPLOŠNA GOSPODARSKA ZGODOVINA SREDNJEGA IN
NOVEGA VEKA. — I. knjiga. Srednji vek;
2.	Josip Kulišer: SPLOŠNA GOSPODARSKA ZGODOVINA SREDNJEGA IN
NOVEGA VEKA. — II. knjiga. Novi vek.
To velikansko, nad 1300 strani obsegajoče delo, nima vrstnika v svetovni ekonomsko-zgodovinski literaturi. Kdor hoče razumeti zgodovino, ozadje političnih borb in razvoj družbenih odnosov, teh dveh knjig ne bo mogel pogrešati
3.	Herbert Wendt: ISKAL SEM ADAMA
Na podoben način, kot je približal Ceram bralcem v svoji knjigi »Pokopane ’ kulture« arheologijo, opisuje 'n razlaga Wendt tisto znanost, kj raziskuje izvor in nastanek človeka. Na izrehno živahen in poljudno dostopen način tu prikazuje pot, ki jo je prehodila znanstvena misel od tedaj, ko je na začetku osemnajstega stoletja prvič začela razmišljati o izvoru človeka.
4.	Charles A. Beard in Mary Beard: ZGODOVINA ZDRUŽENIH AMERIŠKIH DRŽAV
V zgoščeni obliki, obenem pa objektivno in stvarno, je v tem obsežnem delu prikazan razvoj ameriške družbe in države, od začetka, £o so se pričeli na njenih tleh naseljevati prvi evropski naseljenci, pa do najnovejših razdobij, ko so se Združene države razrasle v svetovno silo.
5.	Paul Hazard: KRIZA EVROPSKE ZAVESTI V LETIH 1680—1715
Ena najsijajnejših del iz področja kulturne zgodovine. To slovito delo živo ponazarja dogajanje v 18. stoletju na področju literature in splošne kulture, opira pa se pri tem zlasti na filozofske in idejne probleme tistega časa. Po svoji globoki vsebini se Hazardovo delo uvršča med standardna dela sodobne kulturne N zgodovine, saj upravičeno lahko trdimo, da za 18. stoletje pomeni tisto, kar Burckhardt za dobo renesanse.
POZOR! V prednaročilu so te knjige 20 % cenejše kot bodo pozneje v knjigarniški . prodaji. Celotna II. serija zbirke »KULTURA IN ZGODOVINA«, torej vseh pet knjig, stane v prednaročbi 5800 din. Vse knjige bodo tiskane na najfinejši brezlesni papir in vezane v celo platno. — Naročnino je možno poravnati v zaporednih mesečnih obrokih po 500 din, le. zadnji (12. obrok) znaša 300 din. Prosimo Vas, da še danes izpolnite priloženo naročilnico in jo v zaprti kuverti pošljete na naslov: DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE, LJUBLJANA, Mestni trg št. 26, Oddelek za knjižne zbirke.
... TU ODREŽITE! .......... '_______ _______
NAROČILNICA
Podpisani naročam nepreklicno II. serijo zbirke »KULTURA IN ZGODOVINA«, ki vsebuje naslednja dela:
1.	Josif Kulišer: SPLOŠNA GOSPODARSKA ZGODOVINA SREDNJEGA IN NOVEGA VEKA. 1. knjiga. Srednji vek.
2.	Josif Kulišer: SPLOŠNA GOSPODARSKA ZGODOVINA SREDNJEGA IN NOVEGA VEKA. 2. knjiga. Novi vek.
3.	Herbert Wendt: ISKAL SEM ADAMA.
4.	Charles A. Beard in Mary Beard: ZGODOVINA ZDRUŽENIH AMERIŠKIH DRŽAV.
5.	Paul Hazard: KRIZA EVROPSKE ZAVESTI V LETIH 1680—1715.
Naročnina za celotno serijo teh knjig, vezanih v celo platno, znaša 5800.— din. To naročnino bom poravnal v celoti takoj, v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih po 500 din, počenši z mesecem naročila.
Točen naslov:
Pripomba: Neželeno črtajte!
Lastnoročni podpis
mi, ki mislijo in hočejo dobro kot mi. In neprecenljiva je moč besede, umetniške pogumne besede.
Da, družina je prva, ki naj uvede otroka v mogočno, razkošno kraljestvo dobre knjige. Začne se ob okusnih slikanicah, ki so danes že tako poceni, da ne smejo manjkati med praktilčnimlii darili za otroške praznike. Ce zna mati spoštljivo ravnati z njimi, jih varno poklada zmeraj na isto mesto in si mora ukrasti časa v svojem delovnem dnevu, da pravi otroku v mnogih razumljivih načinih: »Dragi moj, knjige so bogastvo naše družine«, j0 bo otrok začel posnemati in ko bo star okrog deset let, si bo že priimizaril svojo prvo knjižno polico. To je doba, ko otroku ne bo moč ubraniti vseh dvanajst knjig Winetowa in Sher-lok Hoimesa in ko bo začel bra. ti vse detektivske romane v podlistkih naših dnevnikov in bo vsako jutro komaj pričakal, kako se bo izmazal ameriški detektiv, ki je umoril brezvestne-.ga milijonarja, da hi pred njegovo pohlepnostjo rešil mnoga življenja in kaj bo z lepo črnolaso Kirn April.
Iz te gneče brezkompromisnih nestvarnih junakov drži pot v Tolstojevo »Vojno in mir«, k Stendhalu, našim slovenskim klasikom do Cankarja, do Dickensovih romanov in poljudnoznanstvenih del, zgodovinskih romanov, potopisov in ne nazadnje do izbranih knjig, ki ga usmerjajo v življenjski poklic.
Za. družino je na vrsti šola s šolsko knjižnico. Če se spomnim na nizko, staro omaro v horjulski šoli, iz katere nam je učiteljica vsak torek dajala knjige, že krepko zdelane, toda skrbno zavite, ki so šle že skozi bogve koliko rok — ne le šolarskih, ampak tudi materinih in očetovih in še tetinih in stričevih . ..
Šolarska knjižnica je zaklad, neizčrpen zlat rudnik vsake šole. Vem, proračuni so nizki. Naštudirajmo igrico in kupili bomo vsako leto vsaj deset do. bnih, zanimivih knjig, ki si jih žele otroci imeti; knjige za učence vseh razredov od sedmega do štirinajstega leta. Ljubezen do knjige moramo vsaditi, moramo jo zalivati, negovati; pametna, prepričljiva beseda učiteljeva more biti zlata vredna za mladega človeka in zanesljiv kažipot v kraljestvo knjige.
Res je. Jaiz imam zelo malo knjig. Za svojo knjižno polico izbiram samo knjige, ki sem si jih želela imeti zmeraj pri se-' bi. Včasih so predrage. Zbiram Štrekljeve slovenske ljudske pesmi, IRrešama, imam »Vojno in mir« in Solohov »Tihi Don« in Gogoljeve »Mrtve , duše, Wildejeve pravljice in Dickensovega »01iwerja Twista« in knjigo na.jlepših kitajskih pesmi in izbor čeških pesmi in Grimmove pravljice in seveda Cankarja in Zupančiča in Prežihovo povest o Meti in njenih samorastnikih. Vendar b; brž. kone morala pov.edati, katerih dobrih knjig nimam, pa bi jih rada imela. To bi bilo predolgo pisanje. Rada pa bi imela in prebirala lepo pisano delo o zgodovini svetovne literature prav do današnje ure.
Kaj želim? Ob misli na knjige in naše ljudi? Želim, da bi pri nas — dober milijon nas je — pisali pisatelji zavzete, prepričevalne, pogumne knjige, da bi jih tiskali, kot tudi prevode najlepših zapisov svetovne literature v visokih, visokih nakladah, po nizkih cenah, da hi si jih mnogi ljudje želeli in mogli kupiti. — Želim, da bi nam dobre knjige pomagale živeti to naše življenje in bi nam dajale vere vanj in lepote za vsak dan.
Kako je v Prestranku?
Sedemrazredho osnovno šolo v Prestranku obiskuje 153 učencev, ki so porazdeljeni na pet oddelkov. Prvi štirje imajo neposreden, II., VI. in VII. razred pa imajo kombiniran pouk po ločenih učnih načrtih. Letos j* dvajset učencev več in je šola j dobila še en oddelek.
Vsa mladina je izročena skrbi treh učiteljic. Ker ena iz zdravstvenih razlogov poučuje le II. Irazred, odpadejo vsi ostali raz-Jredi, med njimi tudi kombini-^rani oddelek, na drugi dve učiteljici. Položaj bi bil rešen, č« bi dobili še eno učno moč.
Ker je v Prestranku »višje organizirana štirioddelčna osnovna šola«, bi učiteljicam za nadure pripadal predpisani honorar in ne mesečni pavšal, kot ga š® vedno prejemata. To hričljivo vprašanje pa čaka še rešitve tako za Prestranek kakor tudi za Hruševje.
POSTRANSKI ZASLUŽEK AMERIŠKIH INTELEKTUALCEV Najvernejše zrcalo življenja je statistika. Iz nje je med drugim razvidno tudi to, da v »deželi blagostanja«, v ZDA, ni vse zlato, kar se sveti. Statistika priča, da je med šoferji in prodajalci po trgovinah zlasti mnogo učiteljev In profesorjev, ki na ta način porabljajo svoj prosti čas za Izboljšanje gmotnega stanja. Zgolj od mesečne plače pa v ZDA ne živi nad tri milijone nameščencev oa, uslužbencev.