GORIŠKA KNJIŽNICA Studijski oddelek Nova Gorica KOLEDAR KOLEDAR Goriške Mohorjeve družbe za leto 1972 Izdala Goriška Mohorjeva družba Gorica 1972 S cerkvenim dovoljenjem a/ sr. w M h Natisnila tiskarna Budin v Gorici Lete 1972 je prestopno leto in ima 366 dni, to je 52 tednov in 2 dni. Začne se s soboto in konča z nedeljo. Začetek letnih časov Pomlad začne 21. marca ob 13.22 Poletje » 22. junija » 8.06 Jesen » 23. septembra » 23.33 Zima » 22. decembra » 19.13 Sončni in lunini mrki V letu 1972 bosta dva sončna in dva lunina mrka, ki pa ne bosta vidna v srednji Evropi. 1. Delni sončni mrk bo 16. januarja in bo trajal od 9.45 do 14.20. Viden bo v severovzhodni Avstraliji, Antarktiki in na koncu Južne Amerike. 2. Popolni lunin mrk bo 30. januarja in bo trajal od 9.02 do 14.45. Viden bo v Aziji, Avstraliji, na Tihem oceanu, Antarktiki ter v Južni in Severni Ameriki. 3. Popolni sončni mrk bo 10. julija in bo trajal od 18.19 do 23.13. Viden bo v nekaterih predelih zapadne in severne Evrope, v Severni Ameriki, na Grenlandiji in v nekaterih predelih Južne Amerike. 4. Delni lunin mrk bo 26. julija in bo trajal od 5.38 do 10.54. Viden bo v južnih predelih Pacifika in Atlantika, v Ameriki, Avstraliji in Antarktiki. DNEVI JANUAR 3 1 DNI 1 Sobota Osmina Gospodovega rojstva; Marija božja Mati 2 Nedelja 2. nedelja po božiču; Makarij, opat; Štefanija 3 Ponedeljek Genovefa; Gašpar del Buffalo, duhovnik 4 Torek Angela Folinjska, redovnica; Anter, papež 5 Sreda Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), devica 6 Četrtek Gosp. razgl.; trije kralji: Gašper, Melhior, Boltežar 7 Petek Valentin (Zdravko), škof; Lucijan, mučenec € 8 Sobota Severin, opat; Teofil, mučenec 9 Nedelja Jezusov krst - Julijan, mučenec 10 Ponedeljek Viljem, škof; Agaton, papež, Gregor X., papež 11 Torek Pavlin Oglejski, škof; Higin; Teodozij, opat 12 Sreda Alfred, opat; Tatjana, mučenka; Ernest, mučenec 13 Četrtek Veronika Milanska, devica 14 Petek Hilarij, škof in cerkv. uč.; Feliks (Srečko); Oton 15 Sobota Pavel, puščavnik; Maver, opat 16 Nedelja 2. po razglašenju - 2. navadna; Oton, muč. ® 17 Ponedeljek Anton (Zvonko), opat, pušč.; Marijan, diakon, muč. 18 Torek Marjeta (Biserka) Ogrska; Suzana, mučenka 19 Sreda Marij, Marta, mučenca; Knud, mučenec, Pija, muč. 20 Četrtek Fabijan, papež, in Sebastijan, mučenca 21 Petek Neža (Janja, Ines), dev. in muč.; Hilda; Fruktuoz 22 Sobota Vincencij, muč.; Anastazij, muč.; Viktor 23 Nedelja 3. po razglas. - 3. navadna; Rajmund Pena, duh. 1 24 Ponedeljek Timotej, škof; Felicijan, muč.; Mesalina, dev. muč. 25 Torek Spreobrnitev sv. Pavla apostola; Ananija 26 Sreda Polikarp, škof, muč.; Pavla, spokornica 27 Četrtek Janez Krizostom, škof, cerkv. uč.; Julijan, muč. 28 Petek Peter Nolasco, redovni ustanovitelj; Egidij 29 Sobota Frančišek Šaleški, škof, cerkv. uč.; Valerij, škof 30 Nedelja 4. po razglas. - 4. navadna; Martina; Hijacinta ® 31 Ponedeljek Janez Bosco, duhovnik, redovni ustanov.; Marcela 1. »Dali so mu ime Jezus----« (Lk 2, 16-21) 16. Jagnje božje odjemlje grehe sveta (Jan 1, 29-34) 2. Beseda se je učlovečila (Jan 1, 1-18) 23. Jezus izpolnjuje Izaijevo prerokbo (Mt 4, 12-23) 6. Modri z vzhoda (Mt 2, 1-12) 30. Jezus oznanja, kaj prinaša blagoslov (Mt 5, 1-12) 9. Jezusov krst i(Mt 3, 13-17) Zadnji krajec ob 11.09 Mlaj ob 15.08 Prvi krajec ob 6.43 Polna luna ob 0.44 Dan zraste za eno uro in 2 minuti Sonce stopi v znamenje vodnarja 20. januarja ob 23.59 DNEVI rrnni T A D DNI rcbKUAK 29 1 Torek Ignacij Antiohijski, škof; Brigita Irska, dev. 2 Sreda Svečnica - Gospodovo darovanje; Simeon in Ana 3 Četrtek Blaž, škof, muč.; Oskar (Ansgar), škof; Odorik 4 Petek Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, muč. 5 Sobota Agata, devica, muč.; Albuin, škof 6 Nedelja 5. po razglas. - 5. navadna; Tit, škof. 7 Ponedeljek Romuald, opat; Rihard, kralj € 8 Torek Janez iz Mathe; Pavel in Lucij, mučenca 9 Sreda Ciril Aleksandri j ski, škof in cerkv. uč.; Apolonija 10 Četrtek Sholastika, devica, redovnica; Viljem, puščavnik 11 Petdk Lurška Mati božja; Adolf, škof 12 Sobota Sedem ustanoviteljev - servitov 13 Nedelja 6 po razglas. - 6. navadna; Katarina; Kristina 14 Ponedeljek Valentin (Zdravko), duh., muč.; Bruno, muč. 15 Torek (Pust); Favstin in Jovita, muč.; Jordan, red. • 16 Sreda Pepelnica (post in zdržek); Julijana, muč. 17 Četrtek Frančišek Klet, muč.; Silvin, škof 18 Petek Simeon, škof, muč.; Bernardka Lurška, red. 19 Sobota Konrad, spokornik; Julijan, muč.; Marcel, muč. 20 Nedelja 1. postna - Silvan, muč. 21 Ponedeljek Maksimilijan, škof; Irena (Mira), dev. 5 22 Torek Stol sv. Petra; Marjeta Kortonska, spokornica 23 Sreda Peter Damiani, škof., cerkv. uč.; Romana, spok. 24 Četrtek Prestopni dan 25 Petek Matija (Bogdan), apostol; Modest, škof 26 Sobota Viktorin in Viktor, muč,; Valburga, dev. 27 Nedelja 2. postna - Andrej, škof; Matilda 28 Ponedeljek Gabrijel Žalostne Matere božje, red.; Baldomir, spok. 29 Torek Roman, opat; Hilarij, papež © 6. Kristjani so sol in luč sveta (Mt 5, 13-16) 13. Jezus daje novo postavo (Mt 5, 17-37) 20. Jezus se posti, hudič ga skuša (Mt, 1-11) 27. Jezusov obraz se je zasvetil ko sonce (Mt 17, 1-9) Zadnji krajec ob 5.09 Dan zraste za 1 uro in 28 minut Mlaj ob 2,10 Sonce stopi v znamenje rib 20. februar- Prvi krajec ob 18.44 ja ob 14.12 Polna luna ob 19.59 DNEVI MAREC DNI 3 1 Sreda Četrtek Petek Sobota Albin, škof; Justina, muč.; Antonina, muč. Neža Praška, dev.; Milena; Henrik (Hinko), red. Kunigunda, cesarica; Marin (Marino), muč. Kazimir; Lucij, papež; Hadrijan, muč. 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. postna. - Janez od Križa; Hadrijan, muč. Perpetua in Felicita, muč.; Fridolin, opat Tomaž Akvinski, duh., cerkv. učitelj Janez od Boga, redovnik; Beata, muč. Frančiška Rimska, red.; Gregor Niški, škof 40 mučencev; Emil Sofronij, škof; Marija Terezija Redi, redovnica 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. postna - Gregor Veliki, papež, cerkv. uč. Teodora (Božidara); Kristina, mučenka Matilda, kraljica; Karel (Dragotin) Klemen Dvorak, red.; Ludovika de Marillae ® Hilarij in Tacijan, oglejska muč., goriška zavetnika Patricij, škof; Jedert (Jerica), opatinja Jožef, mož pr. Dev. Marije; Ciril Jeruzalemski, škof 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. postna (tiha) - (Sv. Jožef) Klavdija, muč.; Ambrozij; Dionizij Benedikt, opat, redovni ustanov.; Nikolaj iz Fliie Lea, žena; Katarina, žena $ Turibij de Mongrovejo, škof; Viktorijan, muč. Marko in Timotej, muč.; Katarina Švedska, red. Gospodovo oznanjenje 26 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek 6. postna (cvetna ali oljčna) - Emanuel Janez Damaščan, cerkv. uč.; Rupert Salzburški, škof Janez Kapistran, red.; Bojan, knez, muč. Bertold, redovni ustanovitelj; Ciril, muč. © Veliki četrtek Veliki petek (post in zdržek) 5. Iz Kristusa izvira voda za večno življenje (Jan 4, 5-42) 12. Jezus odpre oči sleporojenemu (Jan 9, 141) 19. Jezus je vstajenje in življenje (Mt 11, 145) 26. Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa (Mt 26, 14-27, 66) Zadnji krajec ob 19.26 Mlaj ob 12.05 Prvi krajec ob 9.10 Polna luna ob 13.55 Dan zraste za 1 uro in 47 minut Sonce stopi v znamenje ovna 20. marca ob 13.22 DNEVI A O O I T DNI APRIL 30 1 Sobota Velika sobota - velikonočna vigilija 2 Nedelja Velika noč - Gospodovo vstajenje 3 Ponedeljek Velikonočni ponedeljek; Rihard, škof 4 Torek Izidor Seviljski, škof, cerkv. učitelj 5 Sreda Vincencij Ferrer, duhovnik; Irena (Miroslava), m. 6 Četrtek Irena, dev.; Viljem, opat C 7 Petek Herman Jožef, redovnik; Saturnin, škof 8 Sobota Albert, škof, muč.; Julija, dev.; Val ter, škof 9 Nedelja Bela nedelja - 2. velikonočna 10 Ponedeljek Ezekijel, prerok; Apoloni j in tovariši, muč. 11 Torek Leon Veliki, papež; Gerama Galgani, devica 12 Sreda Zeno, škof; Julij I., papež 13 Četrtek Hermenegild, muč.; Ida, dev. • 14 Petek Justin, muč.; Tiburcij, Valerijan in Maksim 15 Sobota Peter Gonzales, redovnik; Anastazija, mučenka 16 Nedelja 3. velikonočna - Kalist, mučenec 17 Ponedeljek Anicet, papež; Rudolf, muč.; Robert, opat 18 Torek Konrad; Apolonij, mučenec 19 Sreda Ema, žena; Sokrat, mučenec 20 Četrtek Sulpicij, škof, muč.; Neža, dev.; Hilda, dev. 1 21 Petek Anselm, škof, cerkv. učitelj; Konrad Parzham 22 Sobota Soter in Gaj; Leonida, muč. 23 Nedelja 4. velikonočna - Jurij, muč.; Vojteh-Adalbert 24 Ponedeljek Fidelis Sigmarinški, duhovnik, muč.; Honorij, škof 25 Torek Marko, evangelist; Ermin, škof 26 Sreda Klet in Marcelin, papeža, muč.; Antonin, muč. 27 Četrtek Peter Kanizij, duhovnik, cerkv. učitelj 28 Petek Pavel od Križa, duh.; Peter Chanefl, duh., muč. © 29 Sobota Peter, muč.; Robert, opat; Hugo, opat 30 Nedelja 5. velikonočna - Katarina Sienska, devica 2. Jezus je vstal od mrtvih (Jan 20, 1-9) 9. Cez osem dni je prišel Jezus (Jan 20, 19-31) 16. Učenca spoznata Jezusa po lomljenju kruha (iLk 24, 13-35) 23. Jetzus je pastir in vrata k ovcam i(Jan 10, 1-10) 30. Kristus je pot, resnica in življenje (Jan 14, 1-12) Zadnji krajec ob 5.58 Mlaj ob 21.09 Prvi krajec ob 1.40 Polna luna ob 5.20 Dan zraste za 1 uro in 38 minut Souce stopi v znamenje bika 20. aprila ob 0.37 MAJ 1 Ponedeljek Jožef, delavec - Praznik dela 2 Torek Atanazij, škof, cerkv. učitelj; Boris 3 Sreda Aleksander, papež; Mavra 4 Četrtek Monika; Flori j an (Cvetko), muč. 5 Petek Pij V., papež; Maksim, škof; Silvan, muč. 6 Sobota Dominik Savio, dijak; Benedikta, devica € 7 Nedelja 6. velikonočna - Stanislav, škof; Gizela (Željka) 8 Ponedeljek Peter, škof; Viktor, muč. 9 Torek Gregor Nacijanski, škof, cerkv. učitelj 10 Sreda Antonin, škof; Izidor 11 Četrtek Gospodov vnebohod - Filip in Jakob, apostola 12 Petek Nerej, Ahil in Pankracij, mučenci 13 Sobota Robert Bellarmino, škof in cerkv. uč. Servacij ® 14 Nedelja 7, velikonočna - Bonifacij, škof 15 Ponedeljek Janez de la Salle, duh.; Zofija (Sonja) 16 Torek Ubald, škof; Janez Nepomuk, muč. 17 Sreda Pashai Baylon; Bruno, škof 18 Četrtek Venancij, muč.; Aleksandra in Klavdija, muč. 19 Petek Peter Celestin; Pudencijana, dev.; Ivo, duhovnik 20 Sobota Bernardin Sienski, duhovnik K 21 Nedelja Binkošti - Andrej Bobola, duh., muč. 22 Ponedeljek Emil (Milan), muč.; Renata; Romana, Rita 23 Torek Janez de Rossi, duhovnik; Dezider (Željko), škof 24 Sreda Marija, pomočnica kristjanov; Servul (Socerb) 25 Četrtek Gregor VII., papež; Urban, muč. 26 Petek Filip Neri, duhovnik; Elevterij 27 Sobota Beda, duh., cerkv. učit.; Janez I., papež muč. 28 Nedelja Presv. Trojica (Oče, Sin, Sv. Duh) - Avguštin, šk. (D 29 Ponedeljek Marija Magdalena de' Pazzi, dev.; Maksim, škof 30 Torek Kancijan in Kancijanila, ogl. muč.; Ivana Orleanska 31 Sreda Marija Devica Kraljica; Petronila, devica 7. Na Jezusovo prošnjo prejmemo Svetega Duha (Jan 14, 15-21) 11. Jezus ima vso oblast v nebesih iin na zemlji (Mt 28, 16-20) 14. Oče naj proslavi svojega Sina (Jan 17, 1-11) 21. »Kakor me je Oče poslal, vas jaz pošljem in dajem Sv. Duha« (Jan 20, 19-23) 28. Oče je poslal Sina za rešitev sveta (Jan 3, 16-18) Zadnji krajec ob 13.21 Mlaj ob 6.06 Prvi krajec ob 19.20 Polna luna ob 18.03 Dan zraste za 1 uro in 16 minut Sonce stopi v znamenje dvojčkov 20. maja ob 23.59 DNEVI JUNIJ DNI 30 1 2 3 Četrtek Petek Sobota Presveto Rešnje Telo in Kri; Angela Merici, dev. Marcelin in Peter, muč.; Erazem, škof Karel Lwanga in tovariši, ugandski mučenci; 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. pobinkoštna - 9. navadna; Frančišek Caracciolo Bonifacij, škof; Dorotej, muč. Norbert, škof; Bertrand, oglejski patriarh Robert, opat; Ana Garzia, dev. Medard, škof; Viktorin; Viljem Srce Jezusovo; Primož in Felicijan, muč. Marjeta Škotska, kraljica; Bogomil 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. pobinkoštna - 10. navadna; Barnaba, ap. Janez Fakundski, redovnik; Leon III., papež Anton Padovanski, duhovnik, cerkv. učitelj Bazilij (Vasilij) Veliki, škof Vid, muč.; Germana, dev.; Bernard Frančišek Regis, duhovnik; Gvido, redovnik Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. pobinkoštna - 11. navadna; Efrein, diak., c. uč. 1 Julijana de Falconieri, dev.; Gervazij in Protazij, m. Silverij, papež, muč.; Mihelina, spokornica Alojzij (Slavko) Gonzaga, redovnik Pavlin iz Nole, škof; Janez Ficher in Tomaž More m. Agripina, dev., muč.; Jožef Cafasso, duhovnik Rojstvo Janeza Krstnika 25 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek 5. pobinkoštna - 12. navadna; Viljem, opat Janez in Pavel, muč.; Vigilij, škof, muč. ® Hema Krška, kneginja; Ladislav (Vlado), kralj Vincencija Gerosa, red.; Marcela, muč. Peter in Pavel, apostola Prvi rimski mučenci; Emilijana, muč.; Adolf, škof 1. Jezus naša hrana in pijača (Jan 6, 51-59) 4. V življenju se je treba prav odločiti (Mt 7, 21-27) 11. Kristus je prišel iskat grešnike (Mt 9, 9-13) il8. Jezus pokliče in razpošlje dvanajstere (Mt 9, 36-10, 8) 25. Jezus nam daje poguma (Mt 10, 26-33) 29. Jezus obljubi Petru najvišjo oblast (Mt 16, 13-19) f- Zadnji krajec ob 18.35 Mlaj ob 15.55 Prvi krajec ob 13.01 Polna luna ob 4.29 Dan zraste do 21. jonija za 18 minut; do konca meseca se spet skrči za 3 minute Sonce stopi v znamenje raka 20. junija ob 8.06 DNEVI Sobota JULIJ DNI 3 1 Teobald, puščavnik; Ester, žena 2 3 4 5 6 7 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6. pobinkoštna - 13. navadna; Obiskovanje D. Marije Irenej, škof, muč.; Bernardin Realino, redovnik Urh, škof; Berta; Elizabeta Portugalska, kralj. ® Anton Marija Zaccaria, duhovnik; Cirila, muč. Marija Goretti, dev., muč.; Bogomila, spokornica Ciril, menih, in Metod, škof, slovanska apostola Elizabeta (Lilijana); Kilijan, škof 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 7. pobinkoštna - 14. navadna; Brikcij; Veronika G. Rufina in Sekunda, dev., muč.; Amalija (Ljuba) ® Pij I., papež; Olga Kijevska, kneginja Mohor, škof, in Fortunat, diakon, muč., ogl. zavet. Posvetitev oglejske bazilike; Evgen, škof Bonaventura, škof, cerkv. učit.; Bogdan, škof Henrik, kralj; Vladimir Kijevski, knez 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 8. pobinkoštna - 15. navadna; Karmelska M. božja Aleš (Aleksij); Donata, muč. Kamil de Lellis, duh.; Miroslav (Friderik) 5 Vincencij Pavelski, red.; Avrea (Zlata), muč. Hieronim Emiliani, duh.; Marina Lavrencij Brindiški, duh., c. uč.; Danijel (Danilo) Marija Magdalena (Majda, Magda); Teofil 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 9. pobinkoštna - 16. navadna; Apolinarij, škof Kristina, dev., muč.; Boris in Gleb, muč. Jakob (Rado), apostol; Krištof, muč. Ana, mati Device Marije © Pantaleon, muč.; Sergij; Natalija (Božena) Nazarij in Celzij, muč.; Viktor I., papež Marta iz Betanije; Feliks, Simplicij, Favstin, muč. 30 31 Nedelja Ponedeljek 10. pobinkoštna - 17. navadna; Abdon in Senen, m. Ignacij Lojolski, redovni ustanov.; Helena Švedska 2. Kristusa bomo vredni, če nosimo svoj križ (Mt 10, 3742) 9. Jezus je krotak in ponižen (Mt 11, 25-30) 16. Sejavec seje božje seme (Mt 13, 1-23) 23. V božjem kraljestvu so dobri in slabi (Mt 13, 24-43) 30. Božje kraljestvo je vredno žrtve (Mt 13, 44-52) Zadnji krajec ob 23.03 Mlaj ob 3.28 Prvi krajec ob 5.47 Polna luna ob 13.20 Dan se skrči za 56 minut Sonce stopi v znamenje leva 22. julija ob 19.03 DNI DNEVI AVUUo1 3 1 1 Torek Fides (Vera), muč.; Nada, muč. 2 Sreda Alfonz Marija Liguori, škof, cerkv. učitelj € 3 Četrtek Lidija, žena; Nikodem 4 Petek Dominik (Vladimil), duhovnik 5 Sobota Posv. rimske bazilike sv. Marije Snežne; Nives 6 Nedelja 11. pobinkoštna - 18. navadna Gosp. sprem, na gori 7 Ponedeljek Kajetan, duhovnik; Donat, škof in muč.; Klavdija 8 Torek Janez Marija Vianney, duhovnik 9 Sreda Roman, mučenec; Peter Faber, redovnik ® 10 Četrtek Lavrencij, diakon, muč.; Pavla 11 Petek Tiburcij in Suzana, muč.; Aleksander 12 Sobota Klara (Jasna), dev.; Hilarija, muč. 13 Nedelja 12. pobinkoštna - 19. navadna; Poncijan, papež 14 Ponedeljek Evzebij, muč.; Demetrij (Mitja), muč. 15 Torek Vnebovzetje Device Marije 16 Sreda Joahim, oče bi. Dev. Marije; Rok 17 Četrtek Hijacint, redovnik; Pavel in Julijana, muč. ) 18 Petek Agapit (Ljubo), muč.; Helena (Alenka, Jelka) 19 Sobota Janez Eudes, duhovnik; Marijan; Ludovik 20 Nedelja 13. pobinkoštna - 20. navadna; Bernard, opat 21 Ponedeljek Ivana Frančiška de Chantal, redovnica 22 Torek Brezmadežno Srce Marijino; Sigfrid (Zmago) 23 Sreda Filip Benizzi, redovnik; Klavdij in tov., muč. 24 Četrtek Jernej (Bartolomej), apostol; Emilija de Valar ® 25 Petek Ludvik IX., kralj; Patricija, devica 26 Sobota Zefirin; Viktor, muč. 27 Nedelja 14. pobinkoštna - 21. navadna; Jožef Kalasancij, d. 28 Ponedeljek Avguštin, škof, cerkv. učit.; Herma 29 Torek Mučeništvo Janeza Krstnika; Sabina, muč. 30 Sreda Roza iz Lime, dev.; Feliks in Avdak, muč. 31 Četrtek Rajmund (Rajko) Nonat; Pavlin, škof € 6. Jezus nasiti množico s kruhom (Mt 14, 13-21) 13. Jezus vabi Petra k sebi (Mt 14, 22-33) 15. Bog povišuje nizke (Lk 1, 39-56) 20. Kristus hvali vero poganske žene (Mt 15, 21-28) 27. Kristus obljubi Petru ključe kraljestva (Mt 16, 13-20) Zadnji krajec ob 4.16 Mlaj ob 17.10 Prvi krajec ob 21.08 Polna luna ob 21.21 Zadnji krajec ob 11.46 Dan se skrči za 1 uro in 35 minut Sonce stopi v znamenje device 23. av gusta ob 2.03 DNEVI SEPTEMBER 30 DNI 1 2 Petek Sobota Egidij (Tilen), opat; Verena, dev. Štefan Ogrski, kralj; Maksima, muč. 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 15. pobinkoštna - 22. navadna; Pij X., papež Rozalija (Zalka), dev.; Oda; Ida, spokornica Lavrencij Giustiniani, škof; Viktorin, škof Petronij, škof; Favst in tovariši, muč. Marico Križevčan in tov., muč.; Regina, devica • Rojstvo Device Marije; Hadrijan, muč. Gorgonij, Aleksander in Tiburcij; Peter Klaver, r. 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Ponedeljek Toreik Sreda Četrtek Petek Sobota 16. pobinkoštna - 23. navadna; Nikolaj Tolentinski Prot in Hijacint, muč.; Emilijan (Milko, Milan) Gvido; Silvin, škof Notburga, devica; Amat, opat Povišanje svetega križa Žalostna Mati božja (Dolores); Nikomed, duh. 1 Kornelij, papež, in Ciprijan, škof, mučenca 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 17. pobinkoštna - 24. navadna - Spomin ran sv. Fr. Jožef Kupertinski, duhovnik; Irena in Zofija, muč. Januarij, muč.; Emilija de Rodat, redovnica Evstahij, muč.; Mihael in Teodor, muč.; Kandida Matej, apostol in evangelist Tomaž iz Villanove, škof; Kandid (Žarko), muč. Lin, papež; Tekla, dev., muč. @ 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 18. pobinkoštna - 25. navadna; D. M., reš. jetnikov Avrelija (Zlatika), dev.; Sergej Radoneški Ciprijan in Justina Kozma in Damijan, muč.; Adolf in Janez, muč. Venceslav, muč.; Lioba (Ljiiba) Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli € Hieronim, duh., cerkv. učitelj; Zofija (Sonja) 3. Odpoved nas privede k Jezusu (Mt 16, 21-27) 10. Brata je treba klicati k spreobrnitvi (Mt 18, 15-20) 17. Odpuščanje nima meje i(Mt 18, 21-35) 24. Bog je boljši kakor človek (Mt 20, 1-16) Mlaj ob 8.47 Prvi krajec ob 10.49 Polna kina ob 5.14 Zadnji krajec ob 22.51 Dan se skrči za 1 uro in 40 mrniuit Sonce stopi v znamenje tehtnice 22. septembra ob 23.33 DNEVI OKTORFR 3 1 DNI 1 Nedelja 19. pobinkoštna - 26. navadna ; Rožnovenska 2 Ponedeljek Angeli varuhi; Teofil (Bogumil), spokornik 3 Torek Terezija Deteta Jezusa, redovnica 4 Sreda Frančišek Asiški, redovni ustanovitelj; Edvin 5 Četrtek Placid; Marcelin, škof 6 Petek Bruno, redovni ustanovitelj, duhovnik; Renato, šk. 7 Sobota Rožnovenska Mati božja; Marko, papež • 8 Nedelja 20. pobinkoštna - 27. navadna; Brigida, red. 9 Ponedeljek Janez Leonardi, duh.; Dionizij, škof, in tov. muč. 10 Torek Frančišek Borgia, duh.; Danijel (Danilo), muč. 11 Sreda Emilijan (Milan, Milko), škof; German, škor 12 Četrtek Maksimilijan Celjski, škof; Edvin, kralj 13 Petek Edvard, kralj; Koloman, muč. 14 Sobota Kalist I., papež in muč.; Justa, muč. 15 Nedelja 21. pobink. - 28. navadna; Terezija iz Avile, red. J 16 Ponedeljek Hedviga, red.; Gerard Majella 17 Torek Harjeta M. Alacoque, dev., red.; Rudolf, škof 18 Sreda Luka, evangelist; Julijan, puščavnik 19 Četrtek Izak Ioques, duh., in tov., kanadski muč.; Peter 20 Petek Janez Kentski, duh.; Irena (Miroslava), muč. 21 Sobota Hilarion, opat; Uršula, muč.; Celina, spokornica 22 Nedelja 22. pobink. - 29. navadna; Vendelin, opat 23 Ponedeljek Anton Marija Claret, škof; Roman, škof 24 Torek Martin, opat; Feliks (Srečko), škof, muč. 25 Sreda Krizant in Darija, muč.; Krispin, muč. 26 Četrtek Evarist; Lucij an, muč. 27 Petek Venancij in Sabina, muč.; Frumencij, škof 28 Sobota Simon in Juda, apostola; Cirila, dev. 29 Nedelja 23. pobinkoštna - 30. navadna (Misijonska) € 30 Ponedeljek Alfonz Rodriguez, škof; Marcel, muč. 31 Torek Volbenk (Wolfgang), škof; Kvintin, muč. il. Grešniki pridejo v nebeško kraljestvo (Mt 21, 28-32) 8. Prvi izvoljeni bodo zavrženi (Mt 21, 33-43) 15. Vsi so povabljeni v božje kraljestvo (Mt 22, 1-14) 22. Imamo dolžnosti do Boga in do sveta (Mt 22, 15-21) 29. Ljubi Boga in svojega bližnjega (Mt 22, 34-40) Mlaj ob 1.40 Dan se skrči za 1 uro in 41 minut Prvi krajec ob 22.44 Sonce stopi v znamenje škorpijona 23. Polna luna ob 13.56 oktobra ob 8.42 Zadnji krajec ob 14.09 DNEVI NOVEMBER 30 DNI 2 3 4 Sreda Četrtek Petek Sobota Vsi sveti Spomin vseh vernih mrtvih Just, trž. mučenec in zavetnik; Martin de Porres Karel Borromeo (Drago), škof; Vital in Agrikola 6 7 8 9 10 11 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 24. pobink. - 31. navadna; Oglejski mučenci Leonard (Lenart), opat; Sever, škof; Demetrij Engelbert, škof; Ernest, opat; Vilibrard, škof Spomin 4 kronanih mučencev; Bogomir, škof Posv. Later. bazilike; Teodor (Božidar, Darko) Andrej Avellino, duh.; Trifon, Respicij, Ninfa Martin (Davorin), škof; Menas, muč. 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 25. pobink. - 32. navadna; Martin I., papež, muč. Diego (Didak), red.; Stanislav Kostka, red. Jozafat Kunčevič, škof in muč. } Albert Veliki, cerkv. učitelj; Leopold, knez Gertruda (Jedert), dev.; Otmar, opat Gregor Cudodelnik; Evfemija in Tekla, trž. muč. Posvetitev bazilik sv. Petra in sv. Pavla v Rimu 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 26. pobink. - 33. navadna; Elizabeta Ogrska, red. Feliks de Valois, redovnik; Edmund, muč. Marijino darovanje (Mati božja od zdravja) ® Cecilija, dev., muč.; Maver, škof Klemen I. (Milivoj), papež in muč.; Kolumban, opat Janez od Križa, duh., cerkv. učitelj; Krizogon, muč. Katarina, dev.; Erazem, muč. 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Kristus Kralj Valerijan, oglejski škof; Virgilij C Posvetitev goriške stolnice; Katarina Laboure, dev. Saturnin, muč.; Blaž in Demetrij, muč. Andrej, apostol; Justina, dev., muč. 1. Veliko je plačilo v nebesih (Mt 5, 1-12) 5. Jezus vabi k delom po veri (Mt 23, 1-12) 12. Cuječnost za božji prihod (Mt 25, 143) 19. Zvestoba v malem bo nagrajena (Mt 25, 14-30) 26. Kristus pride sodit v slavi (Mt 25, 31-46) Mlaj ob 18.58 Prvi krajec ob 8.52 Polna luna ob 0.12 Zadnji krajec ob 9.16 Dan se skrči za 1 uro in 16 minut Sonce stopi v znamenje strelca 22. novembra ob 6.03 DNEVI DECEMBER 3 1 DNI 1 2 Petek Sobota Marijan in tov., muč.; Natalija (Božena), spokor. Bibijana, muč.; Kromacij, škof; Blanka, spokor. 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. adventna; (izseljenska); Frančišek Ksaverij, duh. Peter Krizolog, škof in cerkv. uč.; Barbara, devica Sava, opat; Krispina, muč.; Nikolaj Tavelič, m. • Nikolaj (Miklavž), škof; Apolinarij, muč. Ambrozij (Ambrož), škof, cerkv. uč.; Jožefa Rosello Brezmadežno spočetje Device Marije Peter Fourier, redovnik; Valerija, muč. 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. adventna; (Loretska Mati božja) Damaz I., papež; Danijel; Sabin Aleksander (Saša); Spiridijon (Dušan) Lucija, muč.; Otilija, redovnica 1 Just, muč.; Pompej, škof Marija Kristina de Rosa, red.; Kristina, dev. Evzebij, škof; Adela, cesarica; Albina, dev., muč. 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. adventna; Lazar, škof Gracijan (Gacijan), škof Pausta, spokornica; Tea, muč.; Urban V., papež Evgenij in Makarij, muč.; Dominik, opat ® Tomaž, apostol; Severin, škof Frančiška Cabrini, red.; Dimitrij (Mitja), muč. Viktorija (Zmaga), muč. 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. adventna - Sveti večer Božič - Gospodovo rojstvo Štefan, diakon Janez, apostol, evangelist; Fabiola, spokornica C Nedolžni otroci, mučenci Tomaž Becket, škof in muč. Evgen, škof; Rajnerij, škof 31 Nedelja Sveta družina - Silvester, papež 3. ču j te, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar (Mr 13, 33-37) 8. Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj (Lk 1, 26-38) 10. Pripravite pot Gospodu (Mr 1, 1-8) 17. Sredi med vami stoji, a vi ga ne poznate (Jan 1, 6-8, 19t28) 24. Glej, spočela boš in rodila Sina (Lk 1, 26-38) 25. Beseda se je učlovečila in se naselila med nami (Jan 1, 1-18) 31. Dete je raslo in bilo bolj in bolj modro (Lk 2, 22-40) / Mlaj ob 11.48 Dan se skrči do 22. decembra za 20 Prvi krajec ob 17.30 minut; do konca meseca zraste za 4 minute Polna luna ob 12.43 Sonce stopi y 7namenje kozoroga 21. Zadnji krajec ob 6.43 decembra ob 19.13 GODOVI v novem splošnem SVETNIKOV bogoslužnem koledarju Januar 1. Praznik božje Matere Marije 2. Bazilij Veliki in Gregor Nacijanški 7. Rajmund Penjaforški 13. Hilarij 17. Anton Puščavnik 20. Fabijan; Sebastijan 21. Neža 22. Vincencij 24. Frančišek Šaleški 25. Spreobrnitev apostola Pavla 26. Timotej in Tit 27. Angela Merici 28. Tomaž Akvinski 31. Janez Bosco Februar 2. Svečnica 3. Blaž; Oskar 5. Agata 6. Pavel Miki in tovariši 8. Hieronim Emiliani 10. Sholastika 11. Lurška Mati božja 14. Ciril in Metod 17. Sedem ustanoviteljev servitov 21. Peter Damjani 22. Stol apostola Petra 23. Polikarp Marec 4. Kazimir 7. Peipetua in Felicita 8. Janez od Boga 9. Frančiška Rimska 17. Patricij 18. Ciril Jeruzalemski 19. Jožef 23. Turibij de Mongrovejo April 2. Frančišek Pavelski 4. Izidor 5. Vincencij Ferrer 7. Janez K. de la Salle 11. Stanisilav 13. Martin I. 21. Anzelm 23. Jurij 24. Fidalis Sigmarinški 25. Marko 28. Peter Chanel 29. Katarina Sienska 30. Pij V. Maj 1. Jožef delavec 2. Atanazij 3. Filip in Jakob 12. Nerej in Ahilej; Pankracij 14. Matija 18. Janez I. 20. Bernardin Sienski 25. Beda; Gregor VIII.; Marija Magd. de' Pazzi 26. Filip Neri 27. Avguštin Canterburyjski 31. Obiskovanje Device Marije Junij 1. Justin 2. Marcelin in Peter 3. Karel Lvvanga in tovariši 5. Bonifacij 6. Norbert 9. Efreim 11. Barnaba 13. Anton Padovanski 19. Romuald 21. Alojzij Gonzaga 22. Pavlin Nolaniski; Janez Fisher in Tomaž More 24. Rojstvo Janeza Krstnika 27. Ciril Aleksandrijski 28. Irenej 29. Peter in Pavel 30. Prvi rimski mučenci (Praznik brezmadežnega srca Marijinega: v soboto po prazniku Jezusovega srca) Julij 3. Tomaž apostol 4. Elizabeta Portugalska 5. Anton Marija Zaccaria 6. Marija Goretti 11. Benedikt 13. Henrik 14. Kamdl de Lellis 15. Bonaventura 16. Karmelska Mati božja 21. Lavrencij (Lovrenc) iz Brindisija 22. Marija Magdalena 23. Brigita 25. Jakob 26. Joahim in Ana 29. Marta 30. Peter Krizolog 31. Ignacij Lojolski Avgust 1. Alfonz Marija de' Liguori 2. Evzebij 4. Janez Vianney 5. Posv. bazilike sv. Marije (Marija snežna); Ksist II. in tovariši 7. Dominik 8. Kajetan 10. Lavrencij (Lovrenc) 11. Klara 13. Poncijan in Hipoiit 15. Marijino vnebovzetje 16. Štefan ogrski 19. Janez Eudes 20. Bernard 21. Pij X. 22. Devica Marija Kraljica 23. Raza iz Lime 24. Bartolomej (Jernej) 25. Ludvik; Jožef Kalasancij 27. Monika 28. Avguštin 29. Mučeništvo Janeza Krstniika September 3. Gregor Veliki 8. Rojstvo Device Marije 13. Janez Krizostom 15. Žalostna Mati božja 16. Kornelij in Ciprijan 17. Robert Bellarmino 19. Januarij 21. Matej 26. Koama in Damijan 27. Vincencij Pavelski 28. Venceslav 29. Mihael, Gabrijel in Rafael 30. Hieronim Oktober 1. Terezija Deteta Jezusovega 2. Angeli varuhi 4. Frančišek Asiški 6. Bruno 7. Rožnovenska Mati božja 9. Dionizij in tovariši; Janez Leonardi 14. Kalist I. 15. Terezija Velika 16. Hedviga; Margerita Marija Alacoque 17. Ignacij Antiohijski 18. Luka 19. Izak Jogues in tovariši; Pavel od križa 23. Janez Kapistranski 24. Anton Marija Claret 28. Simon in Juda November 1. Vsi sveti 2. Spomin vseh vernih rajnih 3. Martin de Porres 4. Karel Borromeo 9. Posvetitev lateranske bazilike 10. Leon Veliki 11. Martin 12. Jozafat 15. Albert Veliki 16. Margerita škotska; Gertrud 17. Elizabeta ogrska 18. Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla 21. Darovanje Device Marije 22. Cecilija 23. Klemen I.; Kolumban 30. Andrej December 3. Frančišek Ksaverski 4. Janez Damaščan 6. Miklavž (Nikolaj) 7. Ambrož 8. Brezmadežno spočetje Device Marije 11. Damaz I. 12. Ivana Frančiška de Chantal 13. Lucija 14. Janez od križa 21. Peter Kanizij 23. Janez Kentski 26. Štefan 27. Janez evangelist 28. Nedolžni otroci 29. Tomaž Becket 31. Silvester dr. LOJZE ŠKERL cm a veta a L? Pred par meseci smo začeli novo šolsko leto. Z novim šolskim letom so prišli na dan novi problemi, nove skrbi, a tudi novo veselje. Za otroke, za dijake, za starše, za vse vzgojitelje. Med te vzgojitelje se prištevamo tudi duhovniki, ki nam je dana možnost, da lahko stopimo v šolo in tako otrokom in dijakom posredujemo božjo besedo. Dana nam je možnost, da poučujemo verouk in da po svojih močeh pomagamo pri vzgojnem delu. Verouk ali kateheza pa ne sme biti le učenje in vzgajanje, temveč tudi navdušeno oznanjevanje, ki pridobiva in spreobrača. Poučevanje verouka ni zato lahka zadeva, zlasti še, ker zahteva skrbno in zavestno sodelovanje tudi drugih vzgojiteljev, predvsem staršev, ki pa niso vedno pripravljeni za tako sodelovanje. In vendar bo vzgojno delo v današnjih zamotanih razmerah le tedaj uspešno, ko bo prišlo do tesnejšega sodelovanja med starši, učitelji in profesorji ter duhovniki k^tchcti Pri otrocih morajo tudi verni starši poskrbeti, da so otroci v verskih resnicah poučeni, ker je največ vredno to, kar se otrok nauči pri očetu in materi. Ce oče in mati živita iz vere, če molita, če živita kot dobra kristjana, ne bo potrebna še posebna beseda, ne bo potreben še poseben pouk. Otrok vidi in občuti, da starši molijo, cenijo sveto mašo, prejemajo svete zakramente, pošteno živijo, radi pomagajo v potrebi. In kar otrok vidi in občuti, mu ostane globoko zapisano v duši in srcu. Ko ga bo klicala odgovornost na delo, bo našel v materinem in očetovem dobrem in lepem zgledu trdno oporo, iskreno pomoč in nesebično pobudo za dobro. Versko znanje in poučevanje je treba povezovati z življenjem iz vere in po veri. To otroci in dijaki dobro vedo, a ker ne vidijo te povezave v življenju, ki jih obdaja, jim učenje verskega nauka povzroča težave, tako da ga včasih odklanjajo kot nezanimivo in neživljenjsko šolsko tva-rino. In to je velika škoda za vse! Kako temu odpomoči? Dobrohotno sodelovanje vedno prinaša plodne sadove. Vzgoja je sicer težka, a vendar tako lepa, ker prav pri vzgoji pride do izraza v veliki in stalni meri ljubezen do bližnjega in seveda tudi do Boga. Zadnji koncil je 28. oktobra 1965 izdal posebno »Izjavo o krščanski vzgoji«, ker si povsod po svetu prizadevajo, da bi vzgojno delo bolj in bolj pospeševali. Iz tega dokumenta povzemam nekaj misli. KDO JE ODGOVOREN ZA VZGOJO? Ker so starši dali otrokom življenje, jih veže zelo težka dolžnost, da otroke vzgajajo; zato je treba priznati, da so prav oni njihovi glavni vzgojitelji. Njihova vzgojiteljska vloga je tako važna, da jo je silno težko nadomestiti tam, kjer bi manjkala. Naloga staršev je namreč ustvariti družinsko vzdušje, tako prežeto z ljubeznijo in spoštovanjem do Boga in do ljudi, da bo blagodejno vplivala na celotno osebnostno in družbeno vzgojo otrok. Družina je prva šola družbenih kreposti, ki so nujne za vsako družbo. Zlasti krščanska družina, ki jo bogatita milost in dolžnost zakramenta svetega zakona, pa mora otroke po veri, ki so jo prejeli pri krstu, že od prvega detinstva učiti, da bodo spoznavali in častili Boga ter ljubili bližnjega; ravno v družini dobijo otroci prvo doživetje zdrave človeške družbe in Cerkve; končno jih prav družina uvaja v svetno človeško skupnost in v božje ljudstvo. Naj se torej starši dobro zavedajo, kakšnega pomena je prava krščanska družina za življenje in napredek samega božjega ljudstva. Kako si duhovniki prizadevamo, da bi bilo v božjem ljudstvu precej dobrih krščanskih družin? Kako se naši mladi ljudje zavedajo teh svojih velikih dolžnosti, ko stopajo v zakonski stan? Koliko se potrudijo, da bi spoznali in osvojili smernice in sredstva za vzgojno delo? Vsi ljudje kakršne koli rase, položaja in starosti imajo prav zato, ker so človeške osebe, pravico do take vzgoje, ki ustreza njihovemu namenu, ki je prilagojena njihovemu znanju, razlikam v spolu, kulturi in narodnim izročilom, obenem pa je odprta bratskemu sožitju z drugimi narodi ter pospešuje pravo edinost in mir na zemlji. Prava vzgoja mora oblikovati človeško osebnost tako, da more ta doseči svoj končni smoter in koristiti družbi, ki ji pripada in bo v njej, ko bo odrasla, zavzela svoje mesto. A kako bomo izvršili to vzgojno delo, če se tega nismo nikoli učili? Kako morejo starši izpeljati to svojo dolžnost vzgojnega dela, če se nikoli ali vsaj v majhni meri ne zanimajo, da bi svoje tozadevno znanje izpopolnili? Otroci in mladina pričakujejo od nas, da jim pomagamo skladno razvijati telesne, nravne in umske sposobnosti, da si bodo s pogumnim in vztrajnim premagovanjem ovir pridobivali vedno ostrejši čut odgovornosti za urejanje svojega življenja, ga neprestano in prizadevno spo-polnjevali ter se trudili za pravo svobodo. Vzporedno z doraščanjem morajo otroci in mladina dobivati pozitiven in moder spolni nauk. Na življenje v družbi naj se pripravljajo tako, da se bodo primerno in potrebno poučeni mogli dejavno vključiti v različne skupnosti človeškega občestva, da bodo sposobni za razgovor z drugimi in da bodo radi sodelovali pri delu za občo blaginjo. Otroci in mladina imajo pravico do vzgajanja za pravilno ocenjevanje nravnih vrednot, da se jih bodo osebno oprijeli ter Boga globlje spoznali in ljubili. Te smernice, ki jih je zbral zadnji koncil, veljajo za vsako vzgojo, ki naj doseže svoj cilj. A koncil je imel pred očmi predvsem kristjane, ki jih veže dolžnost krščanske vzgoje. Zato takole pravi: Vsi kristjani, ki so s prerojenjem iz vode in Svetega Duha postali nova stvar, ter se imenujejo in so božji otroci, imajo pravico do krščanske vzgoje. Ta vzgoja pa ne teži le za popolnostjo človeške osebnosti, kakor smo pravkar opisali, ampak ji gre predvsem za to, da se bodo krščeni po postopnem uvajanju v spoznanje zveličavne skrivnosti vedno bolj zavedali prejetega daru vere, da se bodo naučili častiti Boga Očeta v duhu in resnici predvsem v bogoslužnem opravilu, da se bodo naučili živeti, kakor se spodobi novemu človeku, v resnični pravičnosti in svetosti, da bodo tako polagoma zrasli do popolnega moža, do mere polne starosti Kristusove in sodelovali pri rasti skrivnostnega telesa. Težka je ta naloga: za nas duhovnike, za starše, za vzgojitelje. In vendar nas koncil opozarja na zelo važno dolžnost, ki jo imamo dušni pastirji, naj vse tako uredimo, da bodo deležni krščanske vzgoje vsi verniki, zlasti še mladina, ki je upanje Cerkve. KAKO NAJ TO DOSEŽEMO? KATERA SO SREDSTVA KRŠČANSKE VZGOJE? Med ustreznimi sredstvi za krščansko vzgojo stoji na prvem mestu verouk, ki razsvetljuje in utrjuje vero, goji življenje v Kristusovem duhu, vodi do zavestnega in dejavnega sodelovanja pri bogoslužnih skrivnostih in spodbuja k apostolski dejavnosti. Cerkev seveda visoko ceni in skuša s svojim duhom prepojiti in povzdigniti ostala sredstva, ki spadajo v skupno dediščino človeštva in ki zelo koristijo nravstveni vzgoji in izobrazbi ljudi, kakor so družbena občila, raznovrstna kulturna in športna društva, mladinska združenja in predvsem šole. A na prvem mestu ostane le verouk. A pri verouku potrebujemo kateheti tudi sodelovanje staršev. Že od leta 1945 poučujemo kateheti na slovenskih šolah. Kaj so se mladi pri teh veroučnih urah naučili? Od leta v leto vidimo številne starše, ki se zanimajo, ali njihovi otroci poznajo skrivnosti latinske slovnice, zagonetke v računstvu in nejasnosti tujih jezikov. Koliko staršev se pa zanima pri katehetu, ali njihov otrok pozna verske resnice, se drži Kristusovega nauka in se krepi z božjo milostjo? VINKO BELICIC ZLATNIK Najprej se je na nihajočem pregretem morju tik obrežja zazibal oranžen platanov list. Minilo je nekaj časa, in že so prišle čebele žužnjat na svojo zadnjo pašo: na cvetoči bršljan, ki je bohotno dišal po zidovih. Ko je bilo na soncu še prevroče, v senci pa že prehladno in se je približal oktober, so šoje, sluteč zimo, začele v sončnih jutrih neutrudno odnašati orehe z vrtov neznanokam. Vsak hip je tlesknil z drevesa divji kostanj. Nabit od zdravja in zrelosti se je z motnobelim temenom zablestel v temnorjavi nedotaknjenosti, se malo popeljal po gladkih tleh in se ustavil; tam bo čakal na preskušnje in jim podlegel. Stavbenik Margon je preračunal, da bodo ta čas v njegovi hiši potihnila še zadnja kladiva. In res: vsa bela in od poletja izsušena je odprla vrata za vselitev. Ena izmed štirih strank so bili Jermolovi. Navdušeno so se vrgli na poslaVljanje od starega stanovanja. Izpraznili in odmaknili so težko starinsko pohištvo, ki ni bilo njihovo. Besedo so dobili metla, cunja in omelo. Nov, prijetnejši zrak je napolnil tiste prostore, kjer so se tiščali petnajst let. Vsa okna so bila odprta — svetloba se je križala s sencami, vse je neslišno ječalo od olajšanja. »Ne rečem, da se mi trga srce,« je govoril Jermol ženi, »a milo mi je, ko mislim, da so v teh stenah okameneli živi, radostni vzkliki najinih otrok. Semkaj se bodo vračali njihovi najlepši spomini.« »Njihovi in najini,« je odgovorila ko z vzdihom in od zgoraj navzdol z gobo umivala rumenkasti podboj kuhinjskih vrat, ki so ga fantiči popisali s črticami, z imeni in datumi, ko so tekmovali v merjenju svoje rastoče višine. Jermol je pobrisal prah, ki se je nabral na mapah vrh police, in jih odprl. Stara pisma in razglednice z obledelo pisavo in z znamkami, ki so imele že zgodovinsko vrednost; davni računi s smešno nizlkimi cenami; potrdila vseh vrst, ki jih je treba v dobi birokracije skrbno shranjevati; osnutki raznih pisem in prošenj — koliko se je vsega nabralo! Nenadoma pa so mu roke ko otrpnile. Med prsti je držal posivel list in strmel vanj z zasanjanim pomilovanjem, kakor bi gledal lastno fotografijo iz davnih let. Bila je njegova pesem, ki jo je s svinčnikom vrgel na papir v uri jesenske potrtosti. Nikoli je ni objavil, ker se mu je zdela preotožna. Že zopet odpada divji kostanj v zaspanem vetru, rdeče oblake prebada prosojna sončava; nočni pljuskot umiva okna, zaliva korenine domotožja. Vse bolj se oddaljuje dežela cvetočih grmičev, vse bolj me osami j a puščava, pesek mi slepi oči, pesek me duši. S papirja je pogled počasi prenesel na ženo. Hotel ji je nekaj reči, a se je premislil. Preveč Vsega mu je ob tistih verzih stopilo pred oči. A vedel je, da ni dobro grebsti po bolečinah, ki jih je ozdravil čas. --»Koliko sonca! Koliko svetlobe! Koliko zdravja! Kak razgled!« so Jermolovi vzklikali v novi hiši dvesto metrov proč od starega stanovanja, v novih, od tal vzdignjenih prostorih. Vse je še dišalo po nedotaknjenem, brezosebnem: parketi, stene, okna, pohištvo. Ničesar niso še posvetili živi ljudje. Jermolovi bodo končno imeli klet in podstrešje — in ne bo jih več zeblo, ker bo vso zimo nekje spodaj zamolklo sopel kotel ko brezkončen tovorni vlak po pragozdu in grel hišo. Oče in mati pa sta se potiho spraševala: Ali smo zaslužili ta dom? Ali bomo dolgo tukaj? Kaj, če smo sedli na previsoko vejo in nas bodo mrzle sape stolkle na tla? V tistem hladu sta pretresala račune, delala načrte za gospodarjenje in tehtala družinske dohodke. Toda ob misli, skozi koliko hudega sta se s svojimi otroki že pretolkla in ju ni zlomilo, sta imela tolikšno vero vase, da bi vsaki preskušnji neustrašeno pogledala v oči. Njuni fantje, mladi Jermoli, vedno pripravljeni na dovtip in smeh, so rasli v svoji čvrstosti in gledali naprej. Otroške bolezni so bile pozabljene. Imeli so vsak svoje prijatelje, in zvonec se je tudi v novem stanovanju pogosto oglašal. Najmlajšemu, Ediju, je mama sleherni oktober spekla za god lešnilkovo potico. Imel je že petnajst let, in čeprav so se starejši bratje, malce ljubosumni, norčevali, češ da je razvajen otrok, jim le ni bilo treba prigovarjati, naj prisedejo. Edijeva godovna potica je imela svojo obredno posebnost: v sredino zapičeno belo palčko, ki ji je v precepu na vrhu tičal zlatnik. Ta navada se je pri Jermolovih začela tisto leto, ko je prvič — in za zmeraj — izostal glas od Edijevega bo-trčka iz Amerike. Zlatnik je dobil Edi pri krstu — in zdaj je Jertmolove ob vsakem Edijevem godu spomnil na neko zlato srce, ki na tem svetu ni moglo živeti. --»Fantje moji, rojeni v miru, svobodi in blagostanju, vedeti morate, da je bilo prva leta po vojni tukaj za marsikoga zelo hudo. Kdor je znal potrpeti, Ikdor je znal molčati in v boju za obstanek stisniti usta, je smel pričakovati, da se bodo vremena zjasnila ... kot se tudi so.« Mladi Jermoli očeta niso motili v njegovih za spoznanje slovesnih besedah. Tudi se ni od godovanja nobenemu nikamor mudilo, ker je bila zunaj deževna noč. »Edijev botrček pa ni vzdržal. Nedavno minula vojna je še vedno metala nabrušene strupene sence po časopisih. Dolgo se je otepal. A končno se je omotičen od zavesti, da mora iti in pretrgati z Evropo, zvrhan bridkosti, ko da gre v smrt, poslovil ter se z vsemi potrebnimi papirji odpeljal na sever čez Alpe v Bremen. Tam so ga vkrcali na staro trgovsko ladjo. Znašel se je na oceanu in se zagrizel v angleško vadnico, zakaj kmalu se mu je bilo zagristi v novo življenje. Sprva nam je večkrat pisal. In tako smo zvedeli, kako se je na dolgi vožnji iz New Orleansa v San Francisco zažiral v angleščino ter si s strastjo obupanca vtepal v glavo tuje besede, in kako je z okovanim zelenim kovčkom dospel k sorodnikom, da bi se oddahnil. Ali ko je s polno dušo vtisov iz novega sveta zmeden segal v hladne roke, je čutil: Nisem dobrodošel. Ne drugim na plečih, sam je hotel plavati. Če so toliki uspeli, tudi on ne bo utonil, saj ni nikak mehkužnež. Prijel je za delo, varčeval je, nabirali so se mu dolarji in nalagal jih je v banko. Mahnil je proti vzhodu, garal ponoči v smradu chicaških klavnic in trpel, ker so si njegovi znanci znali z manjšim trudom in z ne tako očitnim poniževanjem utreti pot v zadovoljstvo. Le redka kratka pisma je še pisal v Evropo — vedno brez datuma, kakor da na čas ne mara misliti — kakor da let in mesecev sploh ni, marveč da so le mučne sanje med dnevom, ki je minil v krvavi zarji, in med novim, ki mu bo vsak trenutek zasijala bela zora. Toda iz domačega kraja, iz globoke, od sveta odmaknjene rečne doline pod gozdnatimi hribi so se oglasili terjalci. "Pomagaj nam — brez očetov smo, brez bratov, brez mož, brez sinov! Pošlji nam, ki si živ in se ti dobro godi v Ameriki !" "Kristus, kdaj bo konec tega?" se je zdrznil. Poslal je nekaj paketov, a prišlo je še več prošnjih in terjatvenih pisem. "Ne bom zmogel! Preselil se bom, skril se bom in nihče ne bo vedel zame!" Znašel se je v lemontskem samostanu, ker je upal, da se tam, med redovniki — svojimi rojaki, umiri, da se odpove svetu, da pozabi na vse minulo in se posveti svojemu Bogu. Zavetja žejna duša mu je trepetala v prsih in iskala pokrajino brez senc. Toda Zdelo se mu je, da valovi sveta in posvetnosti preveč pljuskajo čez samostanski zid. Poslovil se je in si vnovič poiskal tovarniško delo. Imel je že toliko denarja, da je začel misliti na lastno hišico. "Naj jo kupim ali ne?" se je spraševal. "Kaj, če jo v navalu črnogledosti in obupa zapalim?" Ni je kupil... zlasti še, ker se mu je razdrla ljubezen z neko Litvanko, ki jo je prignala v Ameriko podobna usoda. Tedaj je bral o sebi nov sramotilen in grozeč spis. "Tudi tukaj so za menoj!" Napadi v časopisu so mu zmeraj bolj žgali tla pod nogami. Zaprl se je, menjaval zaposlitve in kraje, z nikomer se ni družil, nikamor ni več pisal. Zaneslo ga je v Bloomington in tam je sklenil, da napravi neki tečaj ter se reši telesnega dela. Znancev se je izogibal, nezaupen je bežal pred njimi, ali časopis je še dalje bral, vedno bolj omamljen, tako kakor vešča od plamena. "Zadušiti me hočejo! Prej ne bodo mirovali. Kakšna je ta pošastna dežela svobode, ki sem mislil, da me bo varovala?" Chicago — Los Angeles — Denver — Lemont — Florida: neobrit, zanemarjen, sestradan, zmeden, preplašen. In spet Cleveland — Lemont — Chicago — San Francisco. Kje bo konec, kdaj bo konec, kakšen bo konec te strašne poti, tega blaznega bega in iskanja? Brnenje daljav, migotanje davnih obrazov, podobe krajev, ki so ostali na drugi strani oceana — tik pred nevidnim zidom, ki življenju zaustavlja korak. "Človek božji, kaj je s tabo, da si takšen? Me ne poznaš več? Kaj ti je, Nace?" A botrček je nekdanjega znanca samo strogo pogledal, kot bi mu hotel reči: Tudi ti si že pozabil, kaj te je privedlo v to deželo. Potem se je okrenil... in od zahodnega oceana vnovič na vzhod. Še enkrat z obale gledati čez neizmerno morje, onkraj katerega je vse: žuboreče vode detinstva, dragi živi in mrtvi ljuldje! Ob kruhu in vodi, z zadnjimi privarčevanimi dolarji se je vlekel ko ranjenec z bojišča. Kam? Kamorkoli, samo z bojišča ! Samo drugam! Privlekel se je med lemontske griče in obnemogel. Avgust ga je žgal izpod neba in mu puhtel iz tal, da je omahnil v senco uvelega grma. V prostranosti planjave zgubljenemu se je srce skrčilo od nenadnega klica po kraju, kjer je zadnjikrat čutil nekaj domačega: po ozki, mračni, močno vzpeti ulici in po ljudeh, ki hitijo gor in dol — po vsem tistem staromestnem zraku, po gledanju z okna drugega nadstropja na nasprotna pročelja, na častitljivo krčemsko napisno tablo ANDEMO DE FILIPPO. V glavi mu je šumelo, v grlu ga je stiskalo nekaj ko jok. Večerni hlad ga je zdramil. Vstal je, omahovaje naredil tri korake, se sesedel, se zravnal z zemljo in se z rokami ob životu zveselil: "Nocoj bom kar tu ... tako upehan sem in truden ... varen bom ... ker ne bo nihče vedel zame ... Jutri pa dalje ... proti Floridi." Toda proti Floridi... tja nekam ... je odšla samo njegova duša. Dva mesca je na negibnega zraven grma sijalo sonce, in luna ga je materinsko pregrinjala s tančico. Močile so ga rose in dežji, sušili so ga vetrovi velike svobode. Kar je ostalo in bilo najdeno, so živi položili v zemljo, znanci so ob grobu pomolčali, potem pa se vrnili zamišljeni vsak na svojo pot.« --Jermol je skril dbraz v dlani; vsa teža gornjega života mu je počivala na komolcih. Med njegovo pripovedjo je radio potiho godel; zdaj je nenadni molk prekrila močnejša glasba. Počasi so med fanti spet stekle besede, na mizo je prišel čaj, in ob vsaki skodelici je bil kos potice. Okrogli Zlatnik vrh bele palčke — zlata hostija nad sredo mize — se je svetlikal ko podoba vsega lepega, čistega, zvestega in čvrstega: nepremična in neugasljiva temnorumena lučka iz davnine. Čas se je odtlej zelo spremenil, prijatelji so se razšli, od krčme in table v strmi staromestni ulici je ostal le spomin. A srce nekoga ni več vpilo ko iz puščave: »Pesek mi slepi oči, pesek me duši«, zakaj tu je bil novi rod: glasen, veder, neobremenjen, odprt v prihodnost. Jermolova sta molčala in mislila, kako poj deta tudi na te Vse svete, na rojstni dan Edijevega botroka, po gladki trdi cesti navzgor, mimo golih akacij in platan, mimo drenovih in robidovih grmov, skazi vonj brinja in trohnečega listja. Poj-deta v zadnjo svetlobo dneva, da zmolita očenaš pred Marijinim oltarjem in vidita, kako hribi na severu tonejo v novembrski rnrč. Potem se bosta vračala, sama samcata v križajočih se slepečih lučih neštetih avtov; stopala bosta po levem robu ceste, kot je naročeno pešcem, in se držala za roko. 1. z. FERVIDUS č^setMieliLci Ah, zelišča, grenka! Cveti, korenike, arnike, encijani, žajblji, hermelike! Spominki znani nam z vseh hribovskih poti, prinašate zdravila nam v betežne dniP Si hermelika — k srcu nam prirasla, da res, ozdraviš, ti bolezni vse notranje in srčne tudi? No, — le pelina vlij vanje, ker veš, ljubezen v nas še ni ugasla. In zraven še, da z nekim sokom blagodejnim, ki zlate vinske kapljice ponika, nazdravljaš suhogrlicam, nam žejnim: ho, vinotoč z imenom tvojim »Hermelika«. JURIJ KUK Mrtva M i j a Bližal se je božič. Okrog gradu, ki je bil spremenjen v zapor, so bile jelke in smreke obložene s snegom, kot bi jih nekdo okrasil z belo volno. Vinko je sedel na lesenem kovčku zraven slamnjače. Koleni, ki sta mu segali do brade, je objemal z obema rokama. Bil je stuljen in sključen kot kup nesreče. Njegov pogled je bil uprt v daljavo. Z duhom je bil odsoten. V preteklih mesecih se je nabralo toliko gorja v njegovem srcu ko nikdar doslej. To leto je bilo zanj najtežje. Bil je že tri leta v zaporu. Čakal je, da se politični oblaki razpršijo in da tudi njemu zašije sonce svobode. Saj se je za svobodo celo boril! Ker pa je mislil s svojo glavo in je te misli izrazil z besedo, so odstranili njega in njegove misli. Tri leta! Dolga so, posebno za jetnika. In jetnik ima tudi domače, zato z jetnikom trpijo tudi domači. Brez godrnjanja je prestajal kazen. Pridno je delal, kar so mu ukazali. Pretegnil se ni, ker je štedil moči za svobodne dni. Na zunaj je bil veder. Debatiral je malo. Vedel je, da so med sotrpini slabiči — ovaduhi. Zato je svoje misli hranil zase. Delal je načrte za bodočnost. Imel je ženo in hčerko. S pridnimi rokami si je postavil hišico, ki še ni bila dokončana. V tem letu pa je nastala zmeda. Vsi njegovi načrti so bili porušeni. Kot bi nekaj treščilo v njegovo življenje in njegove možgane. Hčerka Mija, ki jo je mamica tolikokrat pripeljala na obisk, se je opekla in — umrla. Štiriletna hčerka, tako ljubka in prijazna, polna življenja in smeha, njegovo edino upanje, vez ljubezni med možem in ženo — mu je zadala težko rano, ki po dolgih mesecih še vedno krvavi. Zdaj, ko so se bližali prazniki, je želel poromati domov k ženi in mrtvi hčerki. Še enkrat je hotel Obnoviti vse dogodke preteklih dni. Rad bi sam sebe prepričal, da so bile samo sanje. Šop pisem, ki je ležal na slamnjači, pa mu je govoril, da je vse le kruta resnica. Zamižal je in se zatopil v svoje žalostne misli. Nič ni slišal, kaj se v sobi dogaja, čeprav je bil okrog njega pravi živžav. Dvajset jetnikov različnih poklicev in starosti, preprosti in izobraženi — se je sprehajalo med lesenimi pogradi. Pogovarjali so se o delu, o praznikih, Obnavljali so dogodke svobodnih dni, čakali so na amnestijo, ki naj bi 'bila razglašena ob novem letu. Vsak je vedel, da ne bo vsega odsedel. Saj so imeli skupno 350 let ječe. Obsojeni so bili na prisilno delo. Prej so bili trgovci, odvetniki, duhovniki, časnikarji, ministri — zdaj pa so mešali malto, prevažali samokolnice, prekladali opeko, ravnali žeblje, krivili železo itd. Zadoščevali so za grehe jezika, za izkoriščanje, za politične napake, za naivnost in tudi za častihlepnost. Ministri in poslanci starega in novega reda so Ob leseni žlici razmišljali, kaj je enakost. Vinko se je pogovarjal sam s svojim srcem. Pred letom dni je prišla žena Tilka na obisk. S solzami v očeh mu je povedala, da se je Mija opekla. S štedilnika je potegnila lonec vrele vode, ki je spremenila njeno telesce v same mehurje. Oba sta trepetala zanjo, ki se je v bolnišnici borila med življenjem in smrtjo. Takrat mu je bilo najhujše. Zlomil bi bil rešetke v oknih, da bi prišel do hčerke, da bi jo vsaj videl, da bi jo potolažil. Bolj kot kdaj prej je občutil, da zidovi ječe ločijo moža od žene, očeta od otroka, skratka da zrušijo družinsko življenje. Morda se ni nikoli prej tako zavedal svojega očetovstva. Nato je prišlo pismo ... Z levico je potegnil iz šopa tisto usodno pismo. Dobro ga je poznal. Bilo je že zmečkano, ker ga je tolikokrat prebral. Na listu so bili madeži, sledovi grenkih solza, ki so kapljale iz ženinih oči. Razgrnil ga je. Roka se mu je tresla kot takrat, ko so mu ga izročili. Spet je bral: »Moj ljubi Vinko ! Bodi mi prav toplo pozdravljen. To pot Te ne morem več imenovati očka. Najine najdražje Mije ni več. Kruta usoda nama je ugrabila še zadnje upanje ter pretrgala vez najine družinske sreče. Vinko, kako se boš sprijaznil s to novico? Meni se včasih dozdeva, da sploh ni več življenja zame. Toda navdaja me misel, da se mi boš nekoč vrnil vsaj Ti in bova skupaj laže pozabljala na preteklost. Zaenkrat je pač tako, da morava trpeti vsak po svoje. Meni je sedaj edino razvedrilo obisk na njen prerani grob. Tam potožim Miji svoje gorje, ji razodenem svojo srčno bol, se razjokam in pridem domov kar potolažena. Toda dom je prazen. Ne vidim njenih lepih oči in njenih nežnih rok, ki bi me Objele ter njenih vročih ustec, ki bi me poljubljale. Vse to trohrii tam gori pod zemljo. Ona ne čuti, kako je meni brez nje. Nadvse je srečna. Toda njena sreča greni najino življenje .. .« Vinko je zaprl oči. Naslonil se je na pograd. Ustnice so mu zatrepetale in solza mu je zdrknila po licu kot takrat, ko je prvič prebral to pismo. Tulil bi od bolečine. Komu naj se potoži?! Nihče ni tega doživel, zato ga ne bi mogli razumeti. Po glavi mu je šumelo. Nešteto »zakaj« mu je brnelo v ušesih. Zakaj mi ni Tilka poslala telegram? Zakaj ni takrat prosila za izreden obisk? Zakaj ni šla na sodišče? Zakaj uprava ne dovoli jetniku na pogreb? Niti očetu, če mu umrje štiriletna hčerfca? In na te »zakaj« si je sam odgovarjal: Tilka me ni marala vznemirjati s telegramom. Hotela mi je prihraniti nekaj ur trpljenja. Ni prosila za obisk, ker je vedela, da bi bilo obema prehudo. Ni šla na sodišče, ker pozna paragrafe. Uprava ne dovoli jetniku na pogreb, ker so pač taki predpisi in noče delati izjem. Členi in paragrafi ne poznajo čustev in usmiljenja. Mrzli stroji so jih natisnili in pri njih otopijo srca vseh, ki jih uporabljajo. Brskal je po pismih, jih odpiral, obračal liste in bral. Pisma so bila kratka, ker je uprava dovolila enkrat na mesec eno samo popisano stran. In kako naj človek izlije na eno samo stran svojo bol ob smrti hčerke? Zato je bila vsaka beseda premišljena. Od pisma do pisma so se vrstili stavki, ki jih je narekovalo srce matere in žene, ki je ostala sama brez hčerke in moža. Vinko jih je znal skoraj na pamet in vendar so mu ti stavki skoraj zmeraj nekaj novega povedali. »... Mislim, da nobena mati ne ljubi in ne more bolj ljubiti kot sem jo ljubila jaz. Zakaj je morala prav ona umreti? Toliko lepih in srečnih ur sem preživela z njo. Nimam upanja, da bi mogla kdaj to pozabiti. Morda se bo zmanjšala bol takrat, kadar bom zopet slišala iz ust svojega otroka besedo mami. Zaenkrat pa nimam pravice niti do tega ... ... Mnogo vročih solz je že padlo na njeno gomilo, toda Mije ni in je ne bo nikdar več. Ta misel je tako grozna, da mi uničuje življenje. Ko bi imela vsaj še enega otroka, da bi v njem našla to, kar sem z njo izgubila. Toda ni ga in vedno sem le sama, sama ... ... Upam, da bom mogoče še dočakala dan, ko bo sonce tudi meni toplejše sijalo ... Prej sem mislila in skrbela, kako jo bom oblekla, da bo bolj ljubka, sedaj pa skrbim, kakšno cvetje bi ji poslala, da bo lepši njen dom ... ... Ti si edini, ki boš nekoč zopet osvetlil mojo temno življenjsko pot. Dal mi boš to, kar sem izgubila. Sedaj živim in delam samo za Tebe in upam, da je ni sile, ki bi me odvrnila od tega. Ti si mi ugrabil srce, ko sem bila skoro še otrok. Ukoreninil si se v mojem srcu tako močno, da se to ne da izraziti z besedo ... Usoda mi ni naklonila še več srečnih dni. Oropala in utrgala mi je najprej Tebe in nato še otroka. Vse to pa mi je ljubezen do Tebe še utrdilo. Obljubljam Ti, da niti za korak ne bom stopila s poti, ki sem jo obljubila prehoditi s Teboj. Tilka je samo Tvoja! O kakih prevarah ali nezvestobi z moje strani ne razmišljaj, kajti pri tem duševnem trpljenju mi kaj takega ne pride na misel...« Vinko si je pomencal oči. Dobro je vedel, zakaj mu je napisala te besede. Dokler je bila Mija živa, ni nikoli pomislil na nezvestobo. Vedel je, da se žena ukvarja z otrokom, da je zaposlena. Po njeni smrti pa ga je nenadoma prevzela bojazen: Ali mi bo ostala zvesta? Kaj, če se ji v tej žalosti začne kdo bližati in izkoristi njena čustva, njeno trpljenje in osamljenost? To bojazen ji je zaupal v nekem pismu. Ni vedel, da jo bo s tem žalil. Kje naj zdaj najde besede, da potolaži sebe in Tilko? Bodočnost je bila tako temna, negotova. Edina lučka, ki je obema svetila v teh letih, je zdaj ugasnila. Zakaj vse to? Čemu ta ločitev? Čemu trpljenje? Ali bo naju to trpljenje prerodilo? Ali si bova znala ustvariti novo družinsko srečo? »Upajva« — piše Tilka. Da! Upanje je rešilna deska vsakega jetnika. In kaj naj upam? Predvsem to, da bi tisti, ki so me Obsodili, spoznali, da nisem zločinec, ker mislim drugače kot oni. Zakaj mi vsiljujejo neko prepričanje, ki si ga ne morem osvojiti? Ali ne smem misliti s svojo glavo? V to moram upati. V tem upanju živim za bodočnost, ker vem, da more živeti tudi družba z različnimi glavami in mišljenjem. Ko bo to, bo tudi meni zasijalo sonce svobode ! In še nekaj moram upati. Da mi bo Tilka res zvesta, da me bo čakala. Zdaj naju je povezovala Mija. Mija je mrtva. Ostala sva sama, sama s svojo bolečino. In med nama mrtva Mija. Njen grob. Tja bova romala. Tilka s šopki cvetja, jaz v mislih. Vzel je v roke zadnje pismo: »... Zame so prazniki najtežji dnevi. V takih dneh se zatopim v preživele dogodke in ure so zelo dolge in mučne. Vsako leto sva postavljala božično drevo. Letos ga bom postavila na Mi j in grob ...« Res. Božič je tu. Družinski praznik. Mnogi se ga veselijo. Naredili bodo jaslice. Tilka bo postavila drevesce na Mijin grob. In jaz? Včasih sem Tilki pisal kako pesmico. Svoja čustva bom zlil v verze in jih skrivaj dam Tilki, ko pride na obisk, da jih ponese na hčerkin grob. Vzel je svinčnik in napisal posvetilo z začetnimi črkami verzov: V spomin hčerki Miji, očka. Nato je izbiral besede, popravljal, črtal, dodajal in dopolnjeval. Sam sebi ni verjel, da je pesmica njegova, ko jo je dokončal. Bila je sicer preprosta, brez rim, vendar je izražala vsa čustva, ki jih je v tem trenutku gojil v svojem srcu. Prepisal jo je na čist papir: V lepe dni življenja Spomin nazaj mi hrepeni, ko bila si mi vodnica. Prehitro tvoja lučka mi je ugasnila. Oj, še bi v jasne zrl ti oči. Meni bi življenja pot razsvetljevala In zopet sonce presijalo bi temo. Noč bi monotona izgubila moč. Hčerka, ali res je, da več tebe ni? Čeprav bila si up in hrepenenje, Edina sreča, radost, koprnenje, Rast mlado je uničila usoda. Kri, ki toplo ti je plala v žilah, Iz srca pritekla nje je, ki je moja spremljevalka. Mija, kri je tvoja zledenela kar čez noč In življenje je kot lučka ugasnilo. laz pa nosim sliko tvojo v srcu skrito In mi kot zlato je draga, v reki umito. O, hudo je, ker te kruta smrt od nas je vzela! Če pa spomnim se na tvojo srečo, Križ mi lažji je, pozabljam na to ječo, A želim, da kmalu bi za večno se objela. Mirno! — je nekdo zakričal. Vinko se je zdrznil in planil pokonci. Vse je utihnilo. Prišel je paznik. S samozavestnim, ukazovalnim in mrkim pogledom se je ozrl po obsojencih, jih z očmi preštel in zaloputnil vrata. »Številke smo! Brezpravni!« si je mislil Vinko. »Nekoč pa bomo zopet ljudje — osebe s svojim mišljenjem in prepričanjem, svobodni in koristni člani družbe. In takrat bo zopet lepo!« MARTIN JEVNIKAR Pogled v preteklost; KONEC SLOVENSKE NOTRANJE SAMOSTOJNOSTI (1150-letnica) Slovenci so se po odhodu Langobar-dov v Italijo leta 568 dokončno naselili na sedanjem ozemlju, začeli obdelovati zemljo, ki je postajala zasebna last, ne več zadružna kakor v pradomovini, graditi naselja in se razvijati kakor njihovi sosedje. Na novem ozemlju so se morali boriti z Bavarci, Langobardi in Obri, zato so v kratkem času izgubili več kot polovico redko naseljenega I ozemlja. Leta 623 so se pridružili kralju Sa-I mu, ki se je na Moravskem in Češkem uprl najprej Obrom, potem še Frankom. V tej skupni državi, ki je segala od Krkonošev do Adrije, so ostali do ■ Samove smrti okrog 660. Na Koroškem se je ohranila samostojna kneževina I Karantanija, medtem ko so morali ostali Slovenci spet priznavati obrsko nad-oblast: Karantanski knez je stanoval v Krnit skem gradu, njegova oblast je bila dedna, toda ustoličevali so ga svobodni kosezi na knežjem kamnu pred Krnskim gradom. Ta način ustoličevanja spada med najstarejše in najbolj demokratične (v zadnjih časih so dokazali, da je vplival tudi na ustavo v ZDA). Toda obrski pritisk na Karan-tanijo je bil tako močan, da je moral leta 745 knez Borut prositi Bavarce pomoči. Ti so mu res pomagali, toda Karantanija je postala bavarska vazalna država, ohranila pa je notranjo samostojnost. Borut je moral poslati za talca na Bavarsko sina Gorazda in nečaka Hotimira. Sprejela sta krščanstvo, in ko je prišel po kratki Gorazdovi vladi na oblast Hotimir (752-769), je poklical v deželo pokrajinskega škofa Mo-desta, ki je pripeljal s seboj irske in nemške duhovnike ter posvetil prve cerkve, med njimi Gospo Sveto. Toda pokristjanjevanje ni potekalo gladko, večina je hotela ohraniti staro vero in navade, zato so se dvakrat uprli. Po Hotimirovi smrti je zmagala poganska stranka in pregnala vse duhovnike. Valjhun (Valtunk) jih je s pomočjo bavarskega vojvode Tasila II. leta 772 premagal in pokristjanjevanje se je nadaljevalo in zaključilo (o tem uporu poje Prešeren v Krstu pri Savici). Frankovski vladar Karel Veliki (768-814) je premagal Bavarce in z njimi so prišli karantanski Slovenci še pod Franke. Ko je Karel Veliki 788 zasedel bizantinsko Istro s Trstom in 796 porazil Obre, so bili vsi Slovenci združeni v frankovski državi. Važno je tudi to, da je izdal Karel Veliki leta 789 Admonitio generalis, zbirko raznih starih določil cerkvenih sinod in novih ukazov, kjer je opozoril škofe in duhovnike, naj dajo ljudstvu osnovno versko znanje v ljudskem jeziku. Leta 811 je določil reko Dravo za mejo med salzburško nadškofi jo in oglejskim pa-triarhatom. Tedaj so nastale na Slovenskem prve pražupnije, a tudi prvi verski obrazci v slovenskem jeziku, ki so položili temelje Briiinskim spomenikom. Slovenci pa kljub vsemu temu niso mogli pozabiti na svobodo in samostojnost, zato so se pridružili uporu Lju-devita Posavskega 819 proti furlanskemu mejnemu grofu KadOlaju, ki je vladal zelo nasilno in vse pritožbe na Ludovika Pobožnega niso nič zalegle. Franki so poslali proti upornikom devet vojsk, a vse so pred utrjenim Si-skom porazili. Šele deseta vojska je imela 822 uspeh: Ljudevit Posavski se je umaknil v Dalmatinsko Hrvatsko h knezu Borni, ta pa ga je dal na fran-kovsko zahtevo umoriti. Poraz je bil za Slovence usoden: izgubili so domače kneze in plemiče, Karantanija je postala frankovska grofija z bavarskim grofom, ki so ga še ustoličevali po stari šegi (do 1414), kralj pa je podelil zemljo upornih slovenskih velikašev frankovskim cerkvenim in svetnim fevdalcem. S tem je prenehala slovenska notranja samostojnost in podpora domačega plemiškega vodstva samostojnemu cerkvenemu in kulturnemu razvoju. BRIŽINSKI SPOMENIKI (1000-letnica zapisa) O Brižinskih spomenikih ve vsak otrok, da so najstarejši zapiski v slovenskem jeziku. Trije so in obsegajo splošno izpoved starejše oblike, pridigo o grehu in pokori ter splošno izpoved mlajše oblike. Zapisani so v per-gamentnem rokopisnem zborniku, ki so ga 1803 prenesli iz bavarskega mesta Freising v državno knjižnico v Munchnu. Zbornik obsega 169 perga-mentnih listov različne kakovosti, vezan pa je v lesene platnice, prevlečene z belim usnjem. Ima šest delov in vanj je 26 rok zapisalo različne, povečini latinske tekste liturgično-homiletične vsebine. Med latinskim besedilom so leta 1807 odkrili tri slovenske tekste, ki jih imenujemo Brižinske spomenike. Prvi je zapisan v 4. delu, ostala dva pa v 6. delu, skupaj in z isto roko. Zbornik je bil nekoč last brižinske-ga škofa, najbrž je nastal za življenja škofa Abrahama (umrl 994), ki se je posebno zanimal za slovenske kraje; znano je, da je cerkvi na Otoku ob Vrbskem jezeru podaril knjige in razne cerkvene predmete. Brižinski škofje so imeli na slovenskih tleh obširna posestva, tako na Kranjskem Škof j o Loko z okolico, Poljansko in Selško dolino, na Koroškem pa ob Vrbskem jezeru in drugod v zgornjem delu dežele. Učenjaki so z natančnim raziskovanjem pisave, vsebine in jezika slovenskih in latinskih zapisov dognali, da so bili slovenski teksti zapisani med leti 972 in 1039, torej pred tisoč leti. Če pa vemo, kdaj so bili spomeniki v sedanji obliki vpisani v zbornik, pa še ni rešeno vprašanje, kdaj so nastali, ker je dokazano, da so prepisi starejših prvopisov. Prav o nastanku Brižinskih spomenikov je izšlo v zadnjem desetletju več razprav, ki si močno nasprotujejo. Važnejše so: Dr. Franc Grivec: Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod, Celje 1963; Rudolf Kolarič in Jože Pogačnik: Brižinski spomeniki (v nemščini), Miinohen 1968; Jože Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva, I. knjiga, Maribor 1968; Bogo Grafenauer: Zgodovinska paralegomena k novi izdaji freisinških spomenikov, Bašev zbornik, Maribor 1969; Martin Jevni-kar: Delo svetih bratov Cirila in Metoda in Brižinski spomeniki, Izvestje srednjih šol, Trst 1966. Doslej je veljalo pravilo, ki sta ga postavila profesorja Fran Ramovš in Milko Kos v kritični izdaji Brižinskih spomenikov leta 1937 v Ljubljani: »Prvopisi pač ne bodo dosti mlajši od prvih časov pokristjanjevanja Slovencev in morejo segati v prvo polovico 9. stoletja, vsekakor pa v meje tega stoletja.« Prof. Ivan Grafenauer pa je v Karolinški katehezi, Ljubljana 1936, dokazal, da sta prvi in tretji spomenik potekla iz nemške svetoemimeramske molitve; tretji spomenik je skoraj dobesedni prevod, prvi pa je nekoliko skrčen. Proti temu je Rudolf Kolarič postavil svojo trditev, da so spomeniki nastali v 7. ali 8. stoletju in na romanskem področju, torej pod vplivom oglejskega patriarfiata. Proti tej domnevi sta nastopila danes že pokojni dekan ljubljanske teološke fakultete Maks Miklavčič in zgodovinar na ljubljanski univerzi Bogo Grafenauer. Zdi se, da Kolaričeva trditev še ni dovolj podprta z dokazi, zato sem osebno še vedno prepričan o tem, kar sem zapisal v omenjeni razpravi v Izveš t ju 1966. SPANHEIMI — KOROŠKI VOJVODI (850-letnica njihovega prvega ustoličenja) V 11. stoletju je prišla iz Porenja na Koroško plemiška družina Spanhei- itLov, si v kratkem pridobila veliko zemljiško posest in tak ugled, da so Henrika Spanheima 1122 ustoličili za koroškega vojvodo. To čast in oblast so ohranili do leta 1269. Njihova posest se je raztezala po Koroški, Krasu, Štajerski in Kranjski. Ljubljana je postala v XII. stoletju upravno središče njihove posesti in ljubljanski grad glavna njihova utrjena postojanka. Drugo središče span-heimske posesti na Kranjskem je bila Kostanjevica na Dolenjskem. Na Koroškem so ustanovili 1142 samostan cistercijanov v Vetrinju, leta 1250 pa Celovec. Najuglednejši koroški vojvoda je bil Bernard (1202-56), ki je pomnožil rodbinsko posest in koval zlate novce v Ljubljani in Kostanjevici. L. 1234 je ustanovil pri Kostanjevici cistercijan-ski samostan. Znal je slovenski, o čemer nam priča pesnik Ulrik iz Licliten-steina, ki je 1227, preoblečen v Venero, s svojim spremstvom pri Vratih v Zilj-ski dolini srečal vojvodo Bernarda in ga je ta slovenski pozdravil: »Buge waz phimi, gralwa Venus.« Ulrik je bil večkrat gost na Bernardovem dvoru v Št. Vidu .ob Glini; tu je deloval tudi domači viteški pesnik Leopold Ostro-> vrhar. Bernardov sin Ulrik je rodbinsko posest tako zaokrožil, da je ustvaril nekakšno slovensko državo, ki je obsegala Koroško, Kranjsko in Kras. L. 1260 je dogradil v Bistri ob Ljubljanskem barju kartuzijanski samostan. Ker ni imel otrok, je sklenil dedno pogodbo s češkim kraljem Pšemislom Otokarjem II. Ulrik je umrl 27. oktobra 1269 v Čedadu in njegovo dediščino je prevzel češki kralj. Tako so bili Slovenci po Sarnu drugič združeni s Cehi. Toda leta 1273 so izvolili za nemškega cesarja Rudolfa Habsburškega in ta je zahteval od Otokar j a, naj mu izroči novo pridobljene dežele. Otokar se je uprl, vnela se je vojna in 1278 je Otokar pri Suhih Krutih izgubil bitko in življenje. Slovenci so prišli pod Habsburžane in ostali pod njimi do konca prve svetovne vojne. Trst so pri- dobili 1382, Gorico 1500, ko so izumrli Goriški grofje, Prekmurje je ostalo Madžarom, Beneška Slovenija pa Benečanom. JURIJ SLATKONJA (450-letnica smrti) Od XIV. stoletja dalje so mnogi Slovenci študirali na univerzah v Padovi, Bologni in na Dunaju, se tu izobrazili in usposobili, da so postali vseučiliški profesorji in latinski pisatelji ter tako skrbeli za razmah mednarodne kulture. Čeprav so delovali v tujih središčih, navadno svoje domovine niso pozabili. Eden izmed takih uglednih slovenskih mož je bil tudi Jurij Slatkonja. Rodil se je 1456 v Ljubljani in dosegel 1477 na dunajski artistični fakulteti baccalaureat. L. 1495 je postal kaplan in kantor na dvoru Maksimilijana I. ter ljubljanski kanonik. Maksimilijan mu je večkrat poveril zaupne državniške naloge, leta 1498 pa ga je postavil za pevskega mojstra novo ustanovljenemu dvornemu pevskemu zboru. Dve leti pozneje je postal kapelnik, leta 1513 pa archimusicus (nadkapelnik). Na tem mestu je moral skrbeti za zadostno število izurjenih pevcev, voditi vaje in množiti repertoar. Na Dunaj je privabil več najboljših glasbenikov svoje dobe in tudi sam skladal. Pod njegovim vodstvom je zbor zaslovel po zahodnih deželah in vplival na razvoj glasbe. Slatkonja je imel veliko prijateljev med dunajskimi humanisti; izmed teh so mu nekateri posvetili svoje knjige, a tudi sam je pisal. Cesarjevemu tajniku Marku Treitz-Saurweinu je pomagal urediti Maksimilijanovo romantizi-rano kroniko Weisskunig. Njegovi prejemki so bili skromni, zato mu je cesar naklonil več nadarbin cesarskega patronata: župnije Dobrnič, Št. Rupert, Žužemberk, proštijo v Novem mestu in Ljubljani, 1. 1506 pa še malo pičensko škofijo v Istri. Leta 1513 je postal Slatkonja prvi pravi dunajski škof, ohranil pa je še nadalje vrhovno vodstvo glasbene kapele, pičensko škofijo in nekaj beneficijev v Sloveniji. V letih 1514-17 je sezidal nov škofijski dvorec, za katerega je napravil načrte njegov kancler Avg. Tyffer-nus, arheolog in arhitekt. Ko se je začel širiti protestantizem, je imel Slatkonja veliko težav s teološko fakulteto in univerzo. Dve leti pred smrtjo mu je Bernard Strigel naslikal Marijino smrt (posnetek je v Domu in svetu 1907, 461); na sliki je upodobljen tudi Slatkonja s svojim patronom sv. Jurijem, ki ima poteze cesarja Maksimilijana I. Slatkonja je umrl 26. aprila 1522 na Dunaju; pokopan je v katedrali sv. Štefana; nagrobnik, ki si ga je sam pripravil, ga kaže v naravni velikosti, oblečenega v škofovski ornat. EVANGELIJA INU LISTUVI (360-letnica prevoda, 300-letnica ponatisa) Ko je ljubljanski škof Tomaž Hren (1560-1630) zatrl protestantizem in z njim protestantsko književnost (ohranili so le Dalmatinov prevod Biblije), je zasnoval katoliško književnost. Zavedal se je, da je treba protestantske knjige nadomestiti s katoliškimi, ker je bilo treba ljudi versko izobraziti. Hren sam ni mogel pisati ali prevajati, ker je bil preveč zaposlen, saj je bil tudi cesarski namestnik v Gradcu, zato mu je pomagal jezuit Janez Čan-dek (1581-1624) iz Višnje gore. Candek je 1612 (pred 360 leti) prevedel nedeljske evangelije in liste in jih poslal škofu Hrenu v odobritev. Pri prevajanju se je tesno naslanjal na Dalmatina, da je ohranil jezik in pisavo slovenskih protestantov. Hren je z jezuitom Malijem prevod nekoliko popravil, zlasti je zavrgel besede, ki so se mu zdele tuje, in jih nadomestil s slovenskimi. Nato je dal knjigo natisniti kot uradno škofijsko izdajo v 3.000 izvodih in brez Čandkovega imena z naslovom Evangelija inu listuvi, 1613. Dve leti pozneje je Čandek prevedel še mali Kanizijev katekizem; izdal ga je na svoje stroške stolni dekan Mikec 1615 v Augburgu. Jan. Lud. Schonleben Odslej je za 67 let zamrlo vsako knjižno delo. Šele 1672 je jezuit Janez Ludvik Schonleben (1618-1681) iz Ljubljane priredil in natisnil novo izdajo Hrenovih Evangelijev in listov. Knjiga je bila potrebna iz več razlogov: prve ■ izdaje ni bilo več, Hrenov lekcionar se je držal oglejskega obreda, medtem pa j so vpeljali rimskega, tudi jezik se je j nekoliko spremenil. Schonleben je knjigo prilagodil j rimskemu rnisalu, dodal pa je še kra- ] tek katekizem, najpotrebnejše molitve j in sedem pesmi. S temi dodatki je ho- J tel dati duhovnikom tekste, ki so jih 1 najbolj pogrešali. Jezikovno je izboljšal zelo malo, ker je pisal kar ljub-1 ljansko narečje. Značilno je, da je izdal samo to knjigo v slovenščini, v latinščini in nemščini pa kar 38 knjig. Evan-1 gelije in liste so pozneje še večkrat po- J natisnili in prav ta knjiga je še najbolj ohranila tradicijo slovenskega knjižnega jezika, ki so jo ustvarili v XVI. stoletju. o. HIPOLIT (250-letnica smrti) V dobi katoliške verske obnove in baroka je bil zelo delaven o. Hipoiit, kapucin, ki se je pred vstopom v samostan pisal Janez Adam Gaiger. Rodil se je 1667 v Novem mestu, študiral v Ljubljani, noviciat je opravil v Gorici, nato služboval v raznih krajih, tako v Novem mestu in Ljubljani, nazadnje je bil gvardijan v Kamniku do smrti 1722. Hipoiit se je navdušil za slovensko pisanje ob branju spisov Matije Ka-stelca (Bratovske bukvice sv. rožen-kranca, Nebeški cilj in Navuk kristjan-ski) in Janeza Svetokriškega (Sveti priročnik, pet knjig). Bil je tako delaven, da je bil v drugem desetletju XVIII. stoletja najuglednejši predstavnik slovenskega slovstva. Tedaj so zelo pogrešali slovar, zato se je o. Hipoiit lotil dela in do 1712 pripravil Dictionarium trilingue (Tro-jezični slovar), to je: latinsko-nemško-slovenski in nemško-slovensko-latinski. Toda ko so začeli to delo v Ljubljani že tiskati in je avtor sestavljal slovensko slovnico, da bi jo priključil slovarju, mu je tiskar Mayer prinesel Bohoričevo slovnico, ki je Hipoiit ni poznal. To ga je povsem zmedlo; slovar je začel popravljati po Bohoričevem pravopisu, vendar dela ni dokončal in slovar se je ohranil samo v rokopisu. Hipoli-tov slovar je bil izmed starejših slovarjev najobsežnejši; prvič je zapisal lepo vrsto dobrih besed, sam pa je ustvaril tudi kopico posrečenih, kakor so: gledišče, igrišče, mizar, mladoleten, nečlovečnost, oder, obhod, osrečiti, popotni list, poveljnik, prisednik, snežnik, sprehajališče, učenec, umrljivost, urar, zaloga, zavitek, zobotrebnik itd. Drugo Hipolitovo delo je prireditev Bohoričeve slovnice: vsebinsko jo je le malo spremenil, tu je kaj črtal, tam kaj dodal ter jo izdal brez vsakega podpisa leta 1715 pod naslovom Gram-matica latino-germanico-slavonica. Istega leta je izdal tretjo izdajo Evangelia inu lystuvi. V knjigi je iz- boljšal pravopis, katekizem v Schon-lebnovi izdaji je nadomestil s prevodom Kanizijevega malega nemškega katekizma ter dodal pet novih pesmi. Leta 1719 pa je Hipoiit izdal še prevod Kempčanove Hoje za Kristusom pod naslovom Bukvice od stejda inu navuka Kristusa, našega Izveličerja. O. Hipoiit ni bil posebno izviren, vendar pomemben kot jezikoslovec, ker je skrbno likal slovensko besedo, jo zbiral med ljudstvom in sam ustvarjal. Njegov uvod v slovar kaže veliko ljubezen do slovenščine, poudarja njeno popolnost in razširjenost ter se bori proti prevladovanju nemščine v javnem življenju. PETER PODREKA (150-letnica rojstva) Peter Podreka je bil prvi buditelj slovenske zavesti na Beneškem. Rodil se je 16. februarja 1822 v Špetru Sio-venov ob Nadiži, študiral v Čedadu in Vidmu in postal 1848 duhovnik. Služboval je kot kaplan v Trčmunu, od 1857 v Špetru, od 1873 do smrti 4. novembra 1889 v Roncu. Podreka je bil na vseh službenih mestih pravi ljudski duhovnik. Ni bil samo prvi slovenski pesnik med beneškimi Slovenci, ampak tudi prvi prosvetni in gospodarski delavec. Ljudi je učil brati iz slovenskih knjig, zato je širil med njimi slovenske liste, predvsem Zgodnjo Danico in Novice ter knjige Družbe sv. Mohorja. Leta 1854 je dal tiskati v Gorici Katekizem za svoje rojake, da je z njimi spodrinil razne rokopisne pripomočke, ki so bili jezikovno šibki. V Roncu je poučeval rojake v umnem sadjarstvu in uspeh je še danes viden. Spesnil je več priložnostnih pesmi, za nove maše, ob jubileju nadškofa Ca-sasole idr., ki so izšle deloma kot posebni tiski, a tudi posvetne in nabožne pesmi, ki jih je priobčil v tedanjih slovenskih listih. Najbolj znane so: Slav-janka (Zora 1874), ki je nekako "pona-rodela in zelo rodoljubna: »Jaz nisem Taljanka, / pa tudi ne bom, / sem zve- sta Slavjarika / in ljubim svoj dom.« Druga znana je Slovenija ino njena hčerka na Beneškem (Soča 1871, uglas-bil Carli). Tretja uglasbena pesem je Kobaridskim pevkam (1878, uglasbil Hrabroslav Volarič). Vse tri pesmi so sedaj v knjigi OJ, BOŽIME, ki je izšla v Čedadu 1966. Podreka je sodeloval tudi s poljskim slavistom Baudouinom de Cour-tenayem, ki je prišel k njemu na Ro-nec, kjer mu je dal gradiva za študij jezika beneških Slovencev, zlasti Rezi-janov. JOŽEF BLAZNIK (100-letnica smrti) Jožef Blaznik (Blasnik) je bil nad 40 let najuglednejši ljubljanski tiskar in založnik. Rodil se je 1800 v Idriji, se izučil tiskarstva v Ljubljani in nato izpopolnil v tujini. Stopil je v Ljubljani v Retzerjevo tiskarno, se poročil z njegovo hčerjo Frančiško in od 9. septembra 1828 vodil tiskarno pod lastnim imenom. S svojim strokovnim znanjem, podjetnostjo in varčnostjo se je povzpel na mesto prvega ljubljanskega tiskarja. Tiskal je edini v metelčici, prvi na Slovenskem v gajici in misijonarju Baragi knjige za Indijance v Ameriki. Med svoje naročnike je štel skoraj vse ljubljanske knjigarje, mnogo zasebnikov in ustanov, kot Kmetijsko družbo z vsemi slovenskimi publikacijami, Miho Kastelca s Kranjsko Čbelico, škofa Wolfa z vsemi tiskovinami za ordi-nariat, Svetim pismom in Cigaletovim slovarjem, Mohorjevo družbo z nekaterimi knjigami v prvih letih itd. Blaznik pa ni gledal samo na trgovski uspeh, ampak je skrbel tudi za narodno prebujenje. Ko je leta 1838 prevzel založništvo nemške Carniolije, se je začel takoj truditi, da bi mu dovolili slovensko literarno prilogo. Tudi ustanovitev Novic (1843) je bila njegova zasluga in leta 1850 je prevzel njihovo založništvo. Po marčni revoluciji 1848 je zalagal Slovenijo, prvi slovenski politični časnik (1848-50), za njo Ljub- ljanski časnik (1850-51) in od 1852 Zgodnjo Danico. Založil je tudi marsikatero pomembno knjigo, npr.: Prešernove Poezije, Koritkovo zbirko Slovenske pesmi kranjskega naroda, Levstikove Pesmi, Ciglerjevo povest Sreča v nesreči, Jurčičevo Slovensko Vilo idr. Blaznikov monopol so bile pratike, ki jih je izdajal vsa leta in so spremljale kmečkega človeka skozi vse leto in vse življenje. Po Blaznikovi smrti 23. junija 1872 je prešla tiskarna v last »Blaznikovih dedičev«, po prvi svetovni vojni je postal večinski delničar publicist in politik Albin Prepeluh in so jo prekrstili v Univerzitetno tiskarno, po zadnji vojni so jo podržavili. MATIJA PRELESNIK (100-letnica rojstva) Bil je pesnik in pripovednik in se je podpisoval Bogdan Vened. Rodil se je pred sto leti na Cesti pri Dobrepo-ljah, doštudiral v Ljubljani za duhov- nika, na Dunaju pa dosegel še doktorat iz bogoslovnih ved. Bil je študijski pre-fe!kt in podravnatelj v ljubljanskem semenišču, ker pa ni dobil profesure na teološki fakulteti, je bil zagrenjen in to mu je nakopalo prezgodnjo smrt leta 1905. Pesmi je priobčeval v alojzijeviških Domačih vajah in semeniških Pomladnih glasih, največ pa je sodeloval v Domu in svetu. Njegove lirske pesmi so otožnega značaja in ne dokazujejo samonikle pesniške osebnosti. Že zgodaj ga je začela zanimati zgodovina Slovencev in Slovanov in začel jo je odkrivati najprej v epskih pesnitvah, nato v romanih. Najbolj znani taki pe-I snitvi sta Ingov pir (1893), ki obravnava pokristjanjevanje Slovencev, in Zenitev Ferdulfa vojvode, furlanska povest (1894), v kateri prikazuje boje Furlanov s Slovenci v 8. stoletju. Višek je dosegel v trilogiji iz zgodo-; vine Polabskih Slovanov. Snov je za-L nimala že Jurčiča (Tugomer), pobudo pa je dobil tudi pri Sienkiewiczu, čigar I zgodovinski romani so prav tedaj izhajali v slovenskem prevodu. V prvi povesti — Naš stari greh — (1903) se bodriški nadknez Gotšalk, ki živi v prijateljstvu z Nemci, prizadeva, da bi svoj rod pokristjanil, ker se zaveda, da »sredi krščenih omikanih narodov vendar ne bodo mogli dolgo ohraniti svoje samostojnosti«. Poganska stranka pa hoče ohraniti »stare bogove in svobodni dom«, zato se upre, ubije Gotšalka in za nadkneza postavi rujanskega kneževiča Kruta. V drugem delu — V smrtni senci — (1904) zavlada spet poganstvo, Gotšalkov sin Budivoj skuša s Saksonci in Danci pregnati Kruta, a mu ne uspe, le glavo izgubi. Zadnji del — Vineta — (1905) je ostal nedokončan, ker je pisatelja prehitela smrt. V njem je skušal osvoboditi rojake in jih pokristjaniti Gotšalkov najmlajši sin Henrik. V vseh povestih je pisatelj nazorno in živo podal zgodovinske razmere med Polabskimi Slovani in njihovimi sosedi,^ toda prav želja, da bi se čim, bolj : držal zgodovine, je povzročila, da je zlasti prvi del prenatrpan z zgodovinskimi dejstvi. Zgodba kar ne more samostojno zaživeti, čeprav je sama po sebi razgibana in dovolj napeta. V tem je veliko boljši drugi del, kjer so osebe prav žive in dovršene. Slog je starinsko slovesen in lirično slikovit, pogosto neprikladen za široko epsko pripovedovanje. Pisatelj je hotel dokazati, da je Polabske Slovane pokopala narodna nesloga, »zlo tvorni naš stari greh«, istočasno pa tudi odklanjanje krščanstva. Prof. A. Slodnjak je zapisal o teh povestih: »Prelesnik je bil najboljši pripovednik med drugo dominsvetov-sko generacijo, kot rojenemu Dolenjcu mu je bilo pripovedovanje prirojeno, zlasti lep in bogat je njegov jezik. Nad njegovimi zgodovinskimi romani je razlit čar preteklosti.« Ker njegove povesti niso izšle v knjigi, ampak so ostale v Domu in svetu, so danes skoraj popolnoma pozabljene. LETO 1872 Leto 1872 slovenskemu kulturnemu življenju ni dalo kakih izrednih ustvaritev. Pesniško delo je dobilo dve zbirki: bojevite Stritarjeve Dunajske sonete in šibko liriko Brstje Filipa Haderlapa. Gregorčič je priobčil v Zori in Besedniku več lirskih pesmi in epsko Jefte-jevo prisego. V prozi je bilo še slabše. Jurčič je objavil šibkejši povestici: V vojni krajini in Telečja pečenka, Tavčar pa Povest v kleti. V dramatiki sta se oglasila Jakob Aleševec s Podlago zakonske sreče in Anton Koder s Pavlino. Tega leta je Davorin Trstenjak ustanovil v Mariboru leposlovni list Zora. Dve leti pozneje jo je od njega kupil prof. Janko Pajk in jo izdajal z ženo Pavlino Pajkovo do leta 1878. V Celovcu je še vedno izhajal Janežičev poljudni kratkočasni in poučni list Besednik (1869-1878). MOHORJEVA DRUŽBA v Celovcu je za to leto izdala naslednje knjige: Koledar družbe sv. Mohora za navadno leto 1873. — Kristusovo življenje in smrt, IV. snopič. — Slovenskih večer-nic XXVI., XXVII. in XXVIII. zvezek. -Življenje svetnikov in svetnic Božjih, VII. snopič. Stalnih udov je bilo 17.925, torej 530 več kot prejšnje leto. Knjige so tiskali v 20.000 izvodih. SLOVENSKA MATICA v Ljubljani je izdala samo dve prirodopisni knjigi češkega avtorja dr. Alojzija Pokornyja. To je Prirodopis rastlinstva s podobami, poslovenil Ivan Tušek, in Prirodopis živalstva s podobami, poslovenil Fran Erjavec. Število izvodov: 2800. f STANKO MAJCEN Dne 16. decembra 1970 je umrl pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah zadnji klasik slovenske literature — Stanko Majcen. Rodil se je 1888 v Mariboru, na Dunaju je dovršil pravo, nato se je posvetil upravni službi. Med prvo svetovno vojno je moral s prvimi četami na bojišče in je bil tudi ranjen. Služboval je pri pokrajinski vladi v Ljubljani, nato v Mariboru, leta 1927 so ga poklicali v Beograd v notranje ministrstvo kot pravnega strokovnjaka, leta 1935 se je vrnil v Ljubljano za podbana in na tem mestu je ostal do 1945, ko so ga upokojili. Umaknil se je na posestvo svoje družine k Mariji Snežni in živel pozabljen od vseh. Leta 1967 je prof. Marja Borštnikova izdala pri mariborski založbi Obzorja dva zvezka Majcnovega Izbranega dela in ga pravzaprav odkrila, kajti njegovi spisi so bili raztreseni po revijah, le malo jih je izšlo v samostojnih knjigah, ki pa tudi niso bile več dostopne. Posebej je treba omeniti njen uvod — 117 strani —, v katerem je z vso skrbnostjo, ljubeznijo in znanjem prikazala Majcna kot človeka in umetnika. Pisati je začel leta 1905 in je nato ustvarjal dvajset let, ko je za 17 let popolnoma umolknil. Med zadnjo vojno se je spet oglasil in pisal deset let, v zadnjih letih pa je pisal spomine. Slovenski literaturi je dal več zbirk pesmi, novel, povesti in dram. Pesniške zbirke so : Prijatelj sveta in Zemlja, ki sta bili najprej Objavljeni v Domu in svetu, Dežela, ki je izšla 1963 v Buenos Aire-su, v rokopisu pa sta ostali mladinska zbirka Dajdica in Pesmi 1949-1955. Zbirke črtic imajo naslove: Ženin, podobe iz življenja Gospodovega; Bogar Meho, zgodbe in legende; Povestice, izbor iz Doma in sveta, izšel 1962 v Buenos Airesu. Dramatiko predstavljajo: Kasija, drama v treh dejanjih; Za novi rod, tri enodejanke (izšle v Trstu 1922); Matere, sneženska zgodba v treh dejanjih; Dediči nebeškega kraljestva, Apokalipsa, Prekop in Cesar Janez. Majcen se je kmalu po nastopu obrnil od Moderne ter začel pisati v ekspresionističnem slogu, s katerim je pričel Moderno in Cankarja preraščati. Postal je predhodnik »mladih«, pisal je o svoji notranji raztrganosti in neute-šeni osebni prizadetosti, in to s tako umetniško močjo in prepričljivostjo, da ga je Ivan Cankar brez pomišljanja imenoval najboljšega pisatelja Doma jn sveta. V poznejši dobi je šel njegov ? razvoj naprej proti modernemu realizmu, v katerem »nima namestnika«, k^kor piše Borštnikova. V črticah in novelah je poleg Cankarja zajel predvsem meščanski svet v vsej njegovi duševni problematiki. Od Cankarja se loči po večji otipljivosti, ni tako ozko slovenski, ampak svetovljanski. Z ostro etično doslednostjo je odkrival v majhnih dogodkih zakone človekove notranjosti in jih s ta vi j al v nasprotje z življenjskim videzom in zunanjim redom. Te črtice so bile ob izhajanju najboljše v slovenski literaturi in še danes niso obledele. Kot dramatik je v svoji sprva realistično simbolistični oziroma ekspre-sionistični psihološki smeri edinstven, za Cankarjem drugi vrh slovenske drame; po Borštnikovi »zavzema pri nas kot dramatik še danes eno prvih mest«. Obširno razpravo o Majcnu sta napisala Marja Borštnikova v že omenjenem uvodu in Tine Debel j ak v Med-dobju, Buenos Aires 1961, 1963. V Mo-' stu, Trst 1971, št. 29-30, so izšli Majcno-; vi Moji spomini na Antona Korošca; napisal jih je leta 1963 in so ob smrti ostali v zapuščini, ki jo hrani prof. ^ Marja Borštnikova. f IVAN DOLENEC 8KB Sf#« Na rodnem domu v Sopotnici pri Škofji Loki je 10. februarja 1971 umrl za kapjo šestinosemdesetletni profesor, ravnatelj in kulturni delavec Ivan Do- lenec. Gimnazijo je dovršil v Kranju, klasično jezikoslovje in stenografijo na Dunaju. Nekaj časa je bil v službi kot slovenski stenograf v dunajskem parlamentu in v narodnem predstavništvu v Beogradu, nato je bil profesor v Ljubljani, do upokojitve pa ravnatelj novomeške gimnazije. Dolenec je pisal razprave, potopise, črtice iz bivanja in službovanja v Srbiji, politične članke, poročila in kritike. Že zgodaj pa se je uveljavil kot največji slovenski krekoslovec, ker ga je izredna osebnost Janeza Ev. Kreka tako očarala, da je študiju njegovega življenja in dela posvetil vse življenje. Uredil in izdal je več zvezkov Krekovih Izbranih spisov ter napisal o njem nešteto razprav in člankov. Pomagal je tudi pri Brumnovi knjigi o Kreku Srce v sredini, ki je izšla 1968 v Buenos Airesu. f LEONID PITAMIC Dne 30. junija 1971 se je v Ljubljani poslovil od življenja prof. dr. Leonid Pitamic, zadnji in najmarkantnejši iz- med začetnikov slovenske pravne znanosti in zadnji izmed organizatorjev ljubljanske pravne fakultete, kateri je bil prvi dekan. Rodil se je 1885 v Postojni, osnovno šolo in tri gimnazijske razrede je dovršil v Gorici, ostale na Dunaju kot gojenec Terezijanske akademije. Na dunajski univerzi je dovršil pravo z odličnim uspehom, ko še ni imel 22 let. Pozneje se je strokovno izpopolnjeval v Heidelbergu, Miinchnu, Londonu, Ox-fordu, Cambridgeu in Parizu. Komaj 30 let je bil star, ko je bil na dunajski pravni fakulteti habilitiran za docenta za splošno in avstrijsko državno pravo, dve leti pozneje pa še za pravno filozofijo. Leta 1918 je bil imenovan za izrednega profesorja na tedaj znani univerzi v Černovicah. Po ustanovitvi slovenske univerze je bil Pitamic že 31. avgusta 1919 imenovan za rednega profesorja pravne fakultete. Istega leta je bil član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu, naslednje leto član mednarodne komisije za razmejitev med Jugoslavijo in Avstrijo. Pri letnih skupščinah Društva narodov v Ženevi je bil v letih 1924, 1927 in 1928 namestnik jugoslovanskega delegata. Imenovan je bil tudi za stalnega člana arbitražnega sodišča v Haagu. V letih 1929-1934 je bil izredni poslanik in opolnomočeni minister kraljevine Jugoslavije pri vladi ZDA v Washingtonu. Končno je avgusta 1920 prevzel vodstvo poverjeni-štva za notranje zadeve pri deželni vladi v Ljubljani, decembra pa še vodstvo njenega predsedništva; oboje je vodil do februarja 1921. Pitamic ni bil samo politik, ampak tudi eden najuglednejših znanstvenikov na pravnem in političnem področju. Dr. Lado Vavpetič piše o tem v spominskem članku ob smrti: »Bil je med štirimi velikimi znanstveniki, ki so oblikovali danes po svetu znano čisto-pravno šolo. Poleg imen Kelsen, Merkl, Verdross je vedno imenovano tudi ime Pitamic. Znanstvenikov takega slovesa na pravnem področju danes ni med nami in tudi ne na dunajski univerzi.« Pisal je v slovenskem, srbohrvat-skem, češkem, nemškem, francoskem in angleškem jeziku in njegovo delo obsega več knjig ter okrog 70 monografij in člankov. Največ priznanja mu je prinesla knjiga Država, ki je izšla leta 1927 pri Mohorjevi družbi v Celju, izpopolnjena pa v angleščini pod naslovom A Treatise on the State, Baltimo-re 1933. Za svoje delo je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti taikoj ob njeni ustanovitvi, član številnih mednarodnih znanstvenih akademij in ustanov, častni doktor katoliške univerze v Washingtonu itd. Že omenjeni dr. Vavpetič poudarja »njegove redke osebne lastnosti: predvsem čut za etično čisto življenje in za veliko moralno odgovornost, ki sta ju navdihovali osebna dobrota ter takšna osebna skromnost, ki je mejila že na askezo. Razumljivo je, da so bile njegove odločitve pretehtane in so vedno izražale plemenitega duha.« Pri vseli teh zaslugah in slavi je nerazumljivo, da ga je povojna slovenska oblast črtala leta 1945 iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti in da ga niso povabili na proslavo 50-letnice ljubljanske univerze. f MAKS MIKLAVCIC Dne 16. julija 1971 je nepričakovano odšel dr. Maks Miklavčič, dekan teološke fakultete v Ljubljani. Rodil se je v Poljanah nad Škofjo Loko 1900, dovršil Škofijsko klasično gimnazijo v Št. Vidu nad Ljubljano, bogoslovje, na filozofski fakulteti pa zgodovino in zemljepis. Leta 1929 je postal profesor na škofijski gimnaziji in škofijski arhivar do smrti. Po vojni je napravil doktorat iz zgodovine, postal uradnik Arhiva Slovenije in od 1947 dalje profesor cerkvene zgodovine na teološki fakulteti. Miklavčič je bil rojen zgodovinar; zlasti ga je zanimalo širjenje krščanstva med alpskimi in panonskimi Slovenci od Modesta do Metoda in bri-žinskih spomenikov, glagoljaštvo pri r Slovencih, zgodovina ljubljanske škofije itd. Sodeloval je pri zgodovinskem atlasu južnoslovanskih narodov, pisal življenjepise ljubljanskih škofov za Slovenski biografski leksikon, pripravljal že tretjo knjigo Leto svetnikov, malo I po njegovi smrti pa je izšla Cerkev na Slovenskem, ki bo po besedah nadškofa Pogačnika »tvoj najlepši in traj- ini spomenik v našem cerkvenem slov-[ stvu«. Bil je tudi vzoren duhovnik, nad 30 ■ let je oskrboval duhovnijo Šmartno ob Savi, do zadnje nedelje pa je vsako l nedeljo pomagal v dušnem pastirstvu. Ker je bil vpisan v Cirilmetodijsko i: društvo, so ga mnogi obsojali, pred-i vsem v zamejstvu in zdomstvu, ker ga niso poznali. O tem je nadškof Pogačnik v poslovilnem govoru naslednje zapisal: »Vemo, da si moral v življenju tudi marsikaj prestati, marsikako ostro sodbo in morda obsojanje. Toda tu moram javno priznati, da sem vedel za vse tvoje skrivnosti, da si vedno in povsod delal v soglasju s škofom in povsod ščitil pravice Cerkve. Moram ti dati častno priznanje. Služil si Cerkvi, zato si sprejel tudi bridkost slabega imena. Tvoj čisti lik je svetel pred nami...« (Družina, 1. avgusta 1971). Miklavčič je bil znan tudi v zamejstvu, saj je med drugim leta 1970 predaval na študijskih dnevih v Dragi pri Trstu o verskih razmerah na Slovenskem. JOŽKO KRAGELJ TINKO V0D0PITEC OB DVAJSETLETNICI SMRTI Veliki možje izginjajo, nas zapuščajo, za njimi pa se kot zlata nit vleče neka vez, ki prepleta srca in se zlepa noče pretrgati. Ta zlata nitka so dela, ki so jih ustvarili. Vinko Vodopivec nas je zapustil pred dvajsetimi leti (f 29.7.1952) in vendar živi med nami. Njegove pesmi še vedno donijo po cerkvenih korih in po dvoranah, zato ne moremo verjeti, da ga že dvajset let ni več med nami. V tem času so mu postavili spominske plošče v Ročinju in Krombergu in spomenik na pokopališču. Mrzli kamni, na katere se redkokdo ozre! Učiteljica Rozina Konjedic se je z ljubeznijo poglobila v Vodopivčevo delo in življenje, pridno je zbirala podatke o njegovih skladbah in nam naštela 606 njegovih del. V svoji diplomski nalogi nam je leta 1967 prikazala Vodopivčevo ustvarjanje v treh obdobjih: od leta 1906 do 1918, med dvema vojnama in od 1945 do smrti. Kdorkoli piše o drugih, ne more prodreti v skrivnosti ustvarjanja in snovanja velikih mož. Zato je vsako tako delo nepopolno'. Najlepše in najpopolnejše nam more spregovoriti umetnik sam. Kdo bi mogel verjeti, da nam je Vodopivec zapustil dragocen zaklad ne le v notah in melodijah, ampak tudi v svojih zapiskih. In teh ni malo. Osem beležnic »Agenda ecclesiastica« (format 9x14) je ostalo v njigovi miznici. Nihče se ni brigal zanje. Saj je v njih latinski mali obrednik in druge latinske molitve. Vrh tega so popisane z navadnim svinčnikom in z drobno pisavo, da moraš večkrat vzeti v roke povečevalno steklo. In vendar nam prav te beležni-ce odkrivajo veličino Vinka Vodopivca. Od leta 1936 do 1949 zvemo vse podrobnosti iz njegovega življenja. Stopa nam pred oči Vodopivec-duhovnik in Vodopivec-glasbenik. Iz dneva v dan si je zapisoval, kaj je uglasbil, kdo ga je obiskal, komu je poslal skladbo, koga je šel previdet, kdo mu je pridigal, kje je orglal in celo to, kdaj je opravil spoved. Vsak dan je sedel pri radiu in poslušal, kdaj bodo peli njegove pesmi in izvajali njegove koračnice. Vedno je imel budno oko in uho. Vse je videl in slišal. Izrazi: »češnje cvete j o vsevprek«, »gozdič je že zelen«, »slišal sem prvo kukavico«, »slišal sem prvega slavčka«, »videl sem prve lastovke« itd, nam povedo, kako je doživljal pomlad, kako je spremljal cvetje in petje v naravi. Vse to je polnilo njegovo dušo, ki je kmalu nato prekipevala od novih melodij. Pa ne le to. Budno je spremljal dogodke v domovini in po svetu. Vse zvemo iz teh zapiskov: Kdo je v župniji umrl, koga je pokopal, kdaj so fašisti dali Lojzetu Bratužu olje pit, kdaj je začela vojna, kdaj je govoril Hitler, zakaj je Pepi Bratuž umrl, kdaj so bogo-slovci peli njegov »Tu es Petrus« pred papežem v Rimu, kdaj je imel obletnico nove maše, kdaj je bil inštaliran za župnika, kdaj je postal dr. Ujčič beograjski nadškof itd. Nehote se nam porodi vprašanje: Kdo ga je nagovoril, da je začel vse to pisati? Zakaj do leta 1935 ni takih zapiskov? Prepričan sem, da mu je svetoval Jožko Bratuž, ki ga je neprestano obiskoval, mu prinašal in odnašal sklad- be, pel na koru, mu urejeval notni arhiv, učil petje i. p. Vodopivec ga je zelo cenil. Z njim se je posvetoval za to in ono skladbo, skupaj sta prerešetala vse Zbirke, ki so bile izdane. V svojih zapiskih se ga vedno z ljubeznijo spominja. Dne 19. februarja 1944 je zapi sal: »Pepi je bolan na jetrih — mu poslal enega petelina.« Pri pogostih obiskih je Jožko Bratuž spoznal njegove darove in se je do bro zavedal, kaj nam Vodopivec po meni. Videl je, kako je razdajal svoje skladbe in se je zibal, da ne bi bile iz gubljene. Gotovo ga je nagovarjal, naj spiše seznam svojih skladb in naj vsak dan beleži, kar bo novega ustvaril. Dne 5. oktobra 1935 je Vodopivec napravil seznam svojih del in mu dal originalen naslov »Vincentii Vodopiv-cii Opera omnia - Elenchus«. Morda bo marsikomu koristilo, če prepišem ta seznam v celoti. A. Tiskane skladbe Leta 1909 Moški zbori (7 pesmi) - Ljubljana Kat. Bukvama 1910 Kovačev študent (leta 1927 druga izdaja) - Ljub Ijana 1914 Missa in hon. Nativitatis B M V - Ljubljana 1920 Staroslovenska maša - Gorica 1921 Lavretanske litanije - Gorica Orlovske pesmi (3 skladbe) - Ljubljana Skladbe za moški in mešani zbor (10 pesmi) -Gorica 1922 Lavretanske litanije - Gorica 1923 Mešani in moški zbori (10 pesmi) - Gorica Kupleti (2 kosa) - Gorica Gospodične in dekleta - Gorica 1926 Rožmarin (spevoigra) - Gorica in Ljubljana Sv. Terezika (spevoigrica) - Gorica in Ljubljana Molitev k sv. Frančišku - Gorica 12 Marijinih pesmi - Gorica 16 Evharističnih pesmi - Gorica 1927 Snubači (spevoigra) - Gorica in Ljubljana Poljske rože (4 pesmi) - Gorica 1928 Lavretanske litanije štev. 3 1929 ICratka latinska maša v čast Srcu Jez. - Gorica Lavretanske litanije štev. 4 Božji spevi (20 pesmi) - Gor. Moh. družba 1930 Missa in hon. S. Theresiae a Jesu Infante - Gorica Requiem - Gorica Gospodov dan (13 kosov) - Gor. Moh. družba 1931 Srce in denar (spevoigra) - Ljubljana Litanije presv. Srca Jezusovega - Gorica Lavretanske litanije štev. 5 Lauda Sion (4 pesmi) - Gorica Cantate Domino (5 pesmi) - Gorica Jubilate Deo (4 pesmi) - Gorica 1932 IX Tantum ergo (3 kosi) - Gorica Laudate Daminum (2 pesmi) - Gorica Ave Maria, moški sabori (7 pesmi) - Gorica Svete pesmice - Gor. Moh. družba Lavretanske litanije štev. 6 Lavretanske litanije štev. 7 1933 Lavretanske litanije - 30 ljudskih napevov - Gorica 4 Misijonske (priredba) Lavretanske litanije za moški zbor - Gorica Missa in hon. Ss. Cordis Jesu - Gorica Missa in hon. Sti. Vincentii Martyris - Gorica Zdrava Marija (17 pesmi) - Gor. Mah. družba 1934 Laudes Eucaristicae (4 kosi) - Gorica 20 Tantum ergo (5 kosov) - Gorica in Ljubljana 6 Ecce Sacerdos (2 štev.) - Gorica Gradualia et Ofifertoria, dva zvezka - Gorica (18 skladb) 4 Velikonočne (2 kosa) - Gorica 4 Tantum ergo - Gorica 1935 Missa in hon. Sti Vincentii a Paulo - Gorica B. Skladbe tiskane drugod V Cerkvenem Glasbeniku - 9 skladb V Zborih - 3 skladbe V Pevcu - 15 skladb V Misijonskih pesmih (Dr. M. Brumat) - 2 skl. V Zbirki Srečka Gregorca - 2 skladbi V Slava presv. Evharistiji - 1 skladba V Premrlovi pesmarici za moški zbor - 3 skladbe V Prvih plamenih (izdal Srečko Kumar) - 1 skl. V Višarskem molitveniku - 1 skladba V Bogoljubu - 5 skladb Pri Ljepušinu-Sirku - 4 skladbe za tamb. zbor V Kramarjevih »Otroške pesmi« - 4 skladbe Vseh tiskanih skladb je 279 C. Rokopisi 100 preludijev za orgle 3 Spevoigre (Dr. Žagar, Zagovornik in Luč) 10 Orkestralnih skladb poslal Radiu Ljubljana 25 rokopisov poslal ščeku (circa) 25 rokopisov poslal M. Dolorosi (circa) 50 drugih priložnostnih del (circa) 213 vseh rokopisnih skladb Obračun: Tiskanih skladb je 279 Rokopisov je 213 Vseh skladb je 492 F Krombergu 5/X 1935 Vinko Vodopivec Pripis : NB! Ta seznam je zelo nepopoln! Vseh skladb bo do konca 1938 okoli 1000 ali pa še čez. Dne 4. II. 1939. Vinko Vodopivec Morda mu je bi'l ta »obračun« ali pa nagovarjanje prijateljev nova spodbuda, da je začel beležiti vse, kar je sproti ustvarjal. Ker je na gornji seznam dostavil pripis leta 1939, sem pregledal njegove beležke za leto 1939, ki je bilo morda najplodovitejše v njegovem življenju. Če pomislimo, da je imel že 61 let, spoznamo, da je bil še poln energije, ustvarjalnosti in mladostnega razpoloženja. Melodija je kar vrela iz njegovega srca. Komaj je dokončal eno skladbo, ga je že druga vznemirjala ponoči in podnevi, dokler je ni zlil na papir. Vse njegove beležnice so vredne objave, posebno kar se nanaša na njegovo glasbeno ustvarjanje. Tudi za kromber-ško župnijsko kroniko bi bilo marsikaj zanimivega. Tam najdemo zanimive podatke iz vojnega časa, ko so Nemci nasilno odpeljali ljudi in požigali hiše. Posebno poglavje a'li cela razprava bi bila potrebna o Vodopivčevem delu za tamburaše. V raznih življenjepisih so zapisali o njem, da je skladal tudi za tamburaške zbore, za godbe na pihala in za salonske orkestre. Tudi Rozina Konjedic pravi v svoji diplomski nalogi: »Veliko število skladb, ki jih je napisal za godbo na pihala se je med vojno izgubilo. Naslovi so neznani. Zelo mnogo je komponiral za tamburaške zbore, toda vsa ta dela so izgubljena.« Njegove beležnice pa nam odkrivajo vse to bogastvo. Tu zvemo vse: kdaj so te skladbe nastale, komu jih je pošiljal in kdaj so jih izvajali. Res je, da je marsikaj izgubljeno ali pa jih še igrajo, ne da bi vedeli, čigave so. Seznami, ki jih je Vodopivec lastnoročno napisal, pa nam povedo tudi naslove vseh teh skladb. Preglejmo beležnico za leto 1939. Izpisal sem vse, kar se nanaša na glasbeno ustvarjanje ali na najvažnejše politične dogodke. Ostalo sem izpustil. BELEŽNICA ZA LETO 1939 11. 1. Delal poročno in ztatomašniško za Pepija, oziroma za K.T.D. 12. 1. Pri Pepiju oddal poročno in ztatomašniško in eno blagoslovno. 13. 1. Začel zbirati za valček iz slov. narodnih pe- smi za tamburaški zbor. Pripravljam no-vomašniško in zlatoporočno za Pepija, oziroma za K.T.D. Danes igral radijski orkester ob 1.30 popoldne Venček iz Kovačevega študenta. NB! Začetek tamb. valčka: Cvetoča poljana. Poznejši pripis: A šele 5.4.1939. sem jo poslal v Zagreb, potem ko sem jo bil že enkrat definitivno odložil. Pa sem jo le zopet vzel v roke. 14. 1. Spisal in poslal Pepiju za tisk 2 novoma- šniški in 1 za zlato poroko. V četrtek mu dal eno poročno in 1 za zlato mašo. 15. 1. Študiram valček. 16. 1. Dobil H. T. (op Hrvatska Tamburica, ki je takrat izhajala že četrto leto - urednik: Vjekoslav Mutak, kateremu je Vodopivec pošiljal svoje skladbe) in 3+3 partiture: Veseli športaši in Pomladno jutro - inter-mezzo za tamburaški orkester. Trikrat omenjen v H. T. Pisal razglednico Muta-ku, jutri oddam na pošto. Danes dopolnit 61. leto! 11. 1. Skiciral »Cvetočo poljano« - narodne in ponarodele pesmi za tamb. zbor (valček). 18. 1. Ruminiram valček za tamb. zbor. 19. 1. Srečkotu naredil stante pede poročno pe- sem. 21. 1. Si pripravil papir za tamb. zbor (valček in koračnico Žabja svatba). Hudobni Pa-scoli ni več župan. Za komisarja je imenovan Casasola, ki bo gotovo boljši. 22. 1. Festum onomastici. Uredila s Pepijem vse priložnostne (6), novomašniške, poročne, itd. 23. 1. Zložil 4 svetogorske odpeve oziroma ne- katere predelal iz starih. Bil pri meni Mirko in obljubil tridnevnico; uredili vprašanje, katere svetogorske pesmi naj se objavijo. Jaz sem zložil 4 odpeve na Mirko-tovo besedilo. 25. 1. Spisal na čisto in poslal Pepiju■ 4 sveto- gorske odpeve. 26. 1. Razvozlal zadnjo težkočo za tamb. val- ček - ponavljal bom samo srednje dele. Cerar mi piše, da bi Grafika rada koncer-tirala v Gorici. Poslal karto Pepiju, naj jo pokaže še drugim faktorjem. 27. 1. Odpisal Cerarju, da se bom še o tem in- formiral. 28. 1. Pri pisanem večeru na radiu slišal svojo pesem za sopran in alt »Kokoš je čuden ptič« iz spevoigre Doktor Žagar. Pele članice Grafike. 29. 1. Pepi - prerešetali svetogorske odpeve in pesmi za rožni venec. 30. 1. Se zmenila s Poldetom, da on odgovori Cerarju skozi Trst. - Radio štrajka in komaj poslušal Hitlerja, ki je govoril 2 uri in 20 minut. 31. 1. Poslal Pepiju 3 roženvenske napeve, delo- ma nove, deloma popravljene. Poslal II izdajo svetogorskih odpevov. 1. 2. Dobil od Pahorja Cerkveni Glasbenik. Tudi Sv. Cecilijo dobil. Prav pogosto imenovan. Dobre ocene povsod. Spisal in poslal Lojzetu »Kaj bi nagelj duhtel?« za koncert Sedejevcev. 4. 2. Si zapisal kanon za otroško pesem in en motiv za lit. Imena Jezusovega. 6. 2. Spisal na čisto »Gospodične in dekleta«, »Če kokoš je čuden ptič«, priložil še »Vino inoj voda« in poslal Pahorju, da jih izda kot »Tri šaljive prizore« za dvoglasni ženski zbor. Poslal danes rekom. Pahorju, zraven še razglednico v pojasnilo. 10. 2. O polnoči sta umrla Mohore in papež. Pri slovesnosti 12. II. bi peli moj »Tu es Petrus«, kar sedaj odpade. Poslal Loj. Novaku pesem sv. Vida za otroke in popravljeno Gregorčičevo »Nebeška lilija«. 11. 2. Zložil en marš za tamb. zbor, dva dela (I in II) nova, trio popravljen od prej. Zložil ga že ponoči, ko dolgo nisem mogel zaspati. Ker pa imam v Zagrebu že dovolj maršev, sem iz tega naredil gavoto... tempo di gavotta... Gavota: Karneval v Zagrebu pred 200 leti. 18. 2. Bral v Slovencu, da bodo v Mariboru peli v nedeljo »Kovačev študent«. 21. 2. Zložil za Butkoviča »Sv. Janez Krstnik« za god. 23. 2. Poslal Petru Domnu pesem »Sv. Janez Krstnik« za god. 27. 2. Bral v Slovencu, da ima prvi slovenski zvočni film tudi mojo »Dvignite orli«. 28. 2. Zložil 4 otroške pesmi za Lojzeta že vče- raj in predvčerajšnjim zložil pesem sv. Janeza za mešani zbor za Butkoviča in Tantum ergo za Filipiča. Jutri jih bom poslal. 1. 3. Poslal po pošti vse, kar je bilo kompo-nirano. 3. 3. Dal dovoljenje za uprizoritev Kovačevega študenta v Hrastniku - po razglednici. 10. 3. Končno uredil 6 priložnostnih (novoma- šniške, poročne itd.) Zložil Improperia za Ščeka. Pripis: Priložnostne pa še danes 10. 3.1943. niso izšle. 11. 3. Poslal danes Ščeku in Špacapanu »Impro- peria«. 13. 3. Spisal na čisto Pepiju za god sv. Jožeja in za Brceta Hladnikov »O sacrum convi-vium« za moški zbor za malo semenišče. 16. 3. Zvečer ob 10.30 slišal po radiu Kovačevega študenta. l'l. 3. Si sčrtal vse note za. tamburice. Začel valček iz slovenskih pesmi - a pustil za poznejše čase. Iz marša »Žabja svatba« naredil intermezzo z uporabo vseh treh motivov. Naslov: »Zvečer pri vaškem vodnja ku« ali pa: »V poletni noči«. 21. 3. Spisal na čisto celo gavoto za tamburice. 22. 3. Spisal na čisto Intermezzo za tamb. iz Žabjega marša... Pregledal blagoslovne, da jih pošljem v pregled Komelu - samo en par bo treba prepisati, druge izrežem iz knjižice. 23. 3. Poslal Mutaku Gavoto in Intermezzo re- kom. Pisal Mutaku razglednico.' Poslal Komelu blagoslovne. 24. 3. »Cvetočo poljano«, ki sem jo odložil za penzion, sem danes dopoldne nanovo skiciral in izdatno skrajšal. Uvod, tri valčke in Coda. 25. 3. Ruminiram Cvetočo poljano. 29. 3. Bral v Slovencu, da je Sedejeva družina izdala »Pesem slovenske mladine« - to je Orlovsko himno. 3. 4. Zložil in na čisto spisal ter poslal Dolo-rosi 5 pesmi za dvoglasen zbor. Še popoldne po eni uri sem komponiral zadnjo pesem in ob 5h je bilo vseh pet končanih in paketiranih. 13. 4. Spisal kritiko za svetogorske orgle za Mirkota - še naprej. 14. 4. Dobil Cerkveni glasbenik 3 x omenjen. Harmoniziral za Pepija 7 otroških pesmi. 15. 4. Ob 4h šli z avtom na Sv. Goro. Collauda- tio organi... Orgle so fine, a naše so močnejše. Za svetogorsko cerkev so prešibke. 18. 4. Zložil poročno za mirenskega organista. In gamba! 22. 4. Zložil Piščančevo pesem za tenor šolo -in gamba. 24. 4. Prepisal na čisto za Piščanca in na nje- govo besedilo »Moj srčni dar«. Valde in gamba. Drevi mu pošljem po Pepiju. 25. 4. Popoldne začel Gregorčičeve pesmi, dekli- ške in fantovske. Naredil 10 dekliških in 6 fantovskih. 26. 4. Končal na debelo Gregorčičeve pesmi. 2. 5. Dobil Hrv. Tamb. in 5 izvodov suite. Sehr schdn! 3. 5. Začel ruminirati suito: 1) Zjutraj, na de- lo, 2) Opoldanski počitek, 3) Večer-zabava.. Za natečaj tamburašev v Osijeku. Iz zadnjih dveh kompozicij in iz »Novi župnik«. Per aspera ad astra. Djelovni dan hrvat-skog radnika: Ujutro - veselo na delo, opoldanski odpočitek, večer zabava. 4. 5. Ruminiram suito II. 5. 5. Zložil expozicijo fuge v G-dur (po Bachu) za tamburaški zbor. 6. 5. Fugo dokončal in upam, da bo brezhibno in naravno tekoča. 4. 4. Celi dan pisal »Cvetočo poljano« za tam- buraše. 5. 4. Spisal do konca »usrano poljano«, paketi- ral in oddal rekomand. v Zagreb. Pisal valček zjutraj dve uri in popoldne 3 ure - me je že bolela roka. le vsega skupaj 38 strani, 266 taktov za enajst instrumentov: 266 x 11 = 2926 taktov. Pisal razglednico Mutaku. 6. 4. Dobil obvestilo od Radio Ljubljana, da bo na Velikonočni ponedeljek ob 20.30 Kovačev študent kot opereta z novim vmesnim besedilom Jožek in Ježek. 10. 4. Zvečer Kovačev študent v predelavi Jožka in Ježka - 1) se je zelo slabo slišalo in 2) mi ni posebno dopadlo; morda, če bi bolje slišal, bi mi bolj dopadlo. Vsa stvar je razdeljena v štiri podobe: v kovačnici, v gostilni, na stanovanju in zopet v kovačnici. 7. 5. Maševal v Podgori. Peli Missa Seraphica in mojo pesem v čast sv. Gotardu. Popoldne zopet in še Kraljico maja iz I zbirke -sopran solo zelo slabo. Popoldne v oštariji peli Žabe, Pobratimijo in Mladi fant. Mi dali paket toškanov. Ob 7" doma. Piščanc mi prinesel dva teksta za Maribor. Zvečer slišal iz šentpeterske cerkve »Vigred po zeleni halji«. 8. 5. Ruminiram idilo II. Spisal N° 1 in začel N° 2. 9. 5. Ruminiram idilo II. Zložil in poslal Pi- ščancu dve pesmi za ženski zbor v Bet-navi pri Mariboru. 10. 5. Popravljam Suito II. Spisal na čisto ve- liki del. 11. 5. Končal prepis - klavirski izvleček Suite N° 2. Vseh skupaj 64 + 60 + 102 = 226 taktov. Poslal Komelu v pregled. Zvečer peli na radiu »O večerni uri« gimnazijci iz št. Vida. 13. 5. Poiskal iz Kuhača... slične motive za Suito II. Dobil vse - vsaj od daleč podobne -celo za fugo! Bo pa res nekaj hrvaškega na celi suiti! Genialna ideja - samo če bi kaj pomagalo za I nagrado ali vsaj za II. Pripis: NB! Ne prvo ne drugo, ampak odkupili za 300 Din. 14. 5. Zvečer slišal na radiu iz šempeterske cer- kve »Glej, o Marija«, 2 kitici. 17. 5. Bral v Slovencu, da je godba pri povrat- ku kneza Pavla iz Rima igrala pri častni četi slovenskih fantov mojo »Fantovsko himno« in »Orlovsko«. 18. 5. Popoldne vse polno obiskov do večera. Komel mi prinesel Suito II. Bom popravil deloma po njegovem nasvetu. 19. 5. Zložil pesmice za Radota in ruminiram Uvod (zvonjenje in molitev) za Suito II. 20. 5. Poslal Radotu Otroške pesmice. Spisal Uvod (zvonjenje in jutranja molitev) za Suito II. Mi pisal Mutak in mu poslal razglednico. 21. 5. Danes pojejo pevci iz Rojana na Sveti Gori: Exultabunt, Ave Maria in Tantum ergo. 23. 5. Zložil pesmico za Tula. Poslal v popravo Komelu uvod v Suito II. (Op. Od 23. 5. do 3. 6. je obiskoval družine in blagoslavljal hiše). 3. 6. Ruminiram še vedno Suito II. Drugi teden začnem pisuniti partituro. 4. 6. Na radiu slišal za moški zbor iz franči- škanske cerkve »V moji duši vlada«. 8. 6. V Solkanu igral pri maši. Peli mojo mašo za moški zbor in moj T. E. Komel mi je prinesel moje blagoslovne popravljene. 9. 6. Titi (op. »Titi« so pravili Romanu Pahor- ju, ker je nekoliko jecljal) prinesel Cerkveni glasbenik. 2 mentiones. Mav je civilist. Dal v Cleveland po neki Vrtovinki 8 izbranih in 4 koračnice. So prodali 500 mojih adventnih novih in 10 starih. 11. 6. Maša in žegen skupaj radi svetogorske procesije. V Solkanu bil pri sprejemu. Ogromno ljudi - večinoma žensk. Vsevprek pelo, svetogorske prav nobeden... 13. 6. Zložil in poslal v Sv. Križ pesem za nove orgle. 14. 6. Jutri bo Pepi pel moj samospev (... nečit- ljivo) in pojutrnjem tudi. Venturini je z •društvom Slavec izvajal neko mojo pesem. 15. 6. Zvečer slišal na radiu »Ob potu tam za vasjo« - pela Grafika. 17. 6. Jutri bo pel Celjski zvon neko mojo skladbo - po Slovencu. 19. 6. Si sčrtal papir za Suito II, 3/4 ure črtanja za 15 pol papirja. 22. 6. Začel pisati partituro Suite II. Spisal »zvonjenje in jutranjo molitev«. Pisal 1 1/2 uro. 23. 6. Spisal cel prvi del Suite II. Danes pisal 6 ur - zjutraj 3-1/2 in popoldne 2-1/2. 24. 6. Spisal II del Suite 2. Bral v Slovencu, da bodo peli na Kongresu Kristusa Kralja tudi mojo »Kristus Kralj«. - Danes pisal Suito cele 3 ure. 25. 6. Popoldne po blagoslovu - v Križu... Nove orgle. Peli mojo Sv. Cecilija in »Nove orgle«. Igral registre, kakor je pridigar razlagal orgle. 26. 6. Končal Suito N" 2. Pisal 5-1/2 ur. Pisal to- rej 58 strani partiture 1-1/2 + 3-1/2 + 3 + 5-1/2 = 13 ur in pol. 27. 6. Popravil nekaj v Suiti II. Paketiral in po- slal danes popoldne ob 4" po Viki reko-mandirano na pošto. Študiram blagoslovne. Sv. Peter v Grgarju. Lep dan in vse lepo. Zložil po blagoslovu, ko so drugi šli v Lokovec »Veni Creator« za Sedeja v Števerjanu. Bral sinoči in danes Gabrščkove spomine. Mož se le preveč hvali, tako da je vsa knjiga slavospev na liberalce in kaže le slabo sliko tedanjega časa, ki je bil buren in nelep - a zelo koristen in plodovit. Velika škoda, da v Trstu ni bilo nobenega Gabrščeka! Pravzaprav je cela knjiga eks-cerpt Soče od začetka do konca. Poslušal na radiu Mladinski tabor v Mariboru. Na koncu je pela 10.000-glava množica odkritih glav mojo himno slovenske mladine. Godba je igrala v C-duru. In petje je bilo previsoko - pa je vendar korajžno šlo. Igrali so brez uvodov. Zložil pesemco sv. Alojzija za Srečkota. Začel prepisovati na čisto blagoslovne prepisal dve. Prepisal še ostalih 7 blagoslovnih in nekatere še kaj popravil. Pisal 2 uri zjutraj in 1-1/2 popoldne. Za vsako približno 1/2 ure. Zjutraj še nekaj popravljal blagoslovne, potem paketiral in dal poštarju rekoman-dirano. Pisal tudi dopisnico Pahorju - 10 partitur in 15 + 15 glasov. 28. 6. 29. 6. 30. 6. 2. 7. 3. 7. 12. 7. 13. 7. 14. 7. t 17. 7. Dobil poziv, naj plačam 375 lir za polomi- jo solkanske posojilnice - in plačati jih bom moral. 18. 7. Ruminiram 4 balade. 20. 7. Bral v Slovencu, da bodo peli na stadionu tudi mojo »Kristus kralj«. 25. 7. S 4 baladami ne vem, ali bi jih spisal ali ne. ' 26. 7. 4 balade vendar spišem in jih pošljem Sedejevi družini - morda za jesenski koncert in morda tudi za tisk - četudi opus postumum. Začel danes z Mejnikom. Zložil tudi nove pesemce za Srečkota. I 27. 7. Zložil pesem 5V. Jurija za Gregorca in oboje poslal. F 28. 7. Pisal Titiju, da naj da pesmi Lavriču v oceno za Slovenca in naj pošlje en izvod tudi Bogoljubu, Glasniku in Sv. Ceciliji (10 blagoslovnih). 4. 8. Skoraj končal prepis Mejnika. Jgsl. akademiki so peli enoglasno. Orlovsko, slabo, Žabe in O večerni uri. Pomagal je Piščanc, ki mi je tudi povedal, da so ob sklepu igre na stadionu peli eno kitico »Kristus kralj«. ■ 5. 8. Končal Mejnik. Začel Ubežnega kralja. [ 6. 8. Nova maša na Trnovem. Orglal - peli so 10 mojih kompozicij. Zelo lepo. - V Ptuju so peli Kristus Kralj ob 700 letnici. Petje vodil Bajuk. [ 7. 8. Priredil iz stare Terčeljeve igre »Mati« dve novi pesmi za Trnovo (Venec 880-887) ter spisal na čisto. I 8. 8. Končal prepis »Ubežnega kralja«. I 9. 8. Končal prepis »Mravlje« in »Krokarja« (pisal 4 ure). Zvečer peli v radiu O večerni uri Delavsko glasb, društvo - prenos tudi v Zagreb - Paketiral balade. WlO. 8. Poslal rekom, balade po pošti Lojzetu v Dolsko. Spisal za Decolleta »Assumpta est Maria« ex »Diffusa est gratia«. Pisal Lojzetu dopisnico glede Sedejeve družine za balade. Zvečer slišal med gasilskimi marši tudi mojega ex »Denarja ni«. Na Ganglo-ve besede... gasilcem. f 11. 8. Zvečer je pel na radiu Akad. kvintet »Na poljani« zelo lepo. t 12. 8. Zložil en nov fajn marš za tamburice. 14. 8. Pri siesti (Op. opoldanski počitek) me je ena muha martrala, zato sem zložil en marš v D za tamburice. - Zvečer 8 pup iz Ljubljane. Orlovsko so vse znale. Večinoma abiturientke. Z njimi Rado in Rustja. Jim nekaj zaigral. 16. 8. Spisal za Lojzeta 4 preludije »ex duobus marschibus ultimis«. ■ 17. S. Pripravil definitivno obe koračnici. Sedaj sta in gamba. Popoldne slišal na radiu koračnico. To je ona, ki sem jo poslal Do-linarju med drugimi. 19. S. Pisal Lojzetu v Dolsko in Mutaku. 23. 8. Poslal mi Pahor 9 blagoslovnih v 5 izvo- dih. Razven neznatnega pogreška izvrstno tiskano. Lep tisk in razločen, papir dober. Premrl par mest izborno popravil. 24. 8. Pisal Pahorju, naj popravi edini pogrešek in Premrlu »gratis« za popravo. Zložil eno poobhajilno. 25. 8. Zložil drugo poobhajilno. 28. 8. Spisal partituro prvega marša v C-dur za tamb. zbor »Veseli momci«. 29. 8. Spisal, paketiral in poslal v Zagreb drugi marš »Vesele djevojke«. Pisal dobre 3 ure - cca 31/2 ure. 30. 8. Danes spisal oba marša iz Kuhača od 11 - 12 in od 2-1/2 do 7-1/2. Paketiral tudi. Dobil od Mutaka, da je tudi moj šifer »La-bor et honor« predložen v nagrado ozir. odkup. NB! Dobil sem revnih 300 Din. 31. 8. Oddal po Bernardi Mutaku rekom, oba marša. Pisal karto tudi Mutaku). 1. 9. Hitler začel vojno danes zjutraj ob 5-3/4. Slovenec (včerajšnji) prinesel ugodno oceno o mojih in Gigitovih izdajah (moje blagoslovne in Gigi obhajilne) vsak v svojem člančiču. Začetek vojne danes zjutraj. Kdaj bo pa konec? Pripis: Konec je bil šele leta 1945. 3. 9. Anglija napovedala danes ob 10* zjutraj Nemčiji vojno stanje. Ob 5" popoldne napovedala Francija vojsko. 4: 9. Pri velikem sprevodu Kristusa Kralja v Ljubljani so igrali tudi Fantovsko himno in sicer 2 godbi. 5. 9. Morda bom spisal eno koncertno polko za tamb. orkester. Nekaj motivov sem si danes in včeraj izmislil. Ob 3" popoldne po siesti sem jo napisal. 6. 9. Popravljam polko. 7. 9. Popravljam polko. Sedaj je... definitivno. 4 takte uvoda v začetku in 2 takta za trio. Trio ima 32 taktov. 8. 9. Ujčič mi je poslal en izvod tiskan »Sacer- dos et Pontifex«. Precej mogočen - tudi malo polifonije ne pristoji slabo. 10. 9. Ob 10. zjutraj peli na radiu »Na poljani«, kvartet s spremljevanjem harmonike. 11. 9. Pisal Ujčiču za »Sacerdos et Pontifex« in Lojzetu v Dolsko za Balade. Začel pisati koncertno polko na čisto za tamb. zbor. Začel in končal! Rabil sem 3 ure, od 11 ■ 12 in od 3-5 popoldne. 12. 9. Zložil za Butkoviča pet pesmic iz »Luč«, jih tudi na čisto prepisal in paketiral. Oddal »Koncertno polko« poštarju. 13. 9. študiram in študiram »Paračinko« v Ku- haču in najbrž jo bom spisal za tambu-raše. Danes zelo izdaten dež cel popoldan. In mi ni dala žilica miru. Paračinko (Ku-hač stran 320) sem spisal in paketiral. Rabil sem dve uri in pol. Vinko Vodopivec v črničah 14. 9. Poslal Paračinko rekom, po Bernardi Mu- taku v Zagreb. Sedaj za tamb. zaenkrat ■ finis! Poslal Domnu onih pet pesmic z dne 12. 9.1939. Mutaku poslal pozneje še dve skladbi, da jih je zdaj vseh skupaj 20, od teh so 3 že tiskane. 15. 9. Dobil poziv od Juvančiča, naj pridem v sredo v Gorico. Kupil laško knjigo-evan-gelijsko za vsak slučaj, ker taboruje GIL v Lokah okoli Pavlina. 17. 9. Danes ob 4h zjutraj Rusija vkorakala v Poljsko. Za enkrat finis Poloniae - pa ne za dolgo! 18. 9. Mutaku poslal letos okrog 10 skladb. Vseh se niti ne spominjam. Kar sem že prej poslal, jih ima za 10 let zadosti. Če bi še kaj pisal, bom pisal za Ljubljanski radio in sicer same koračnice iz narodnih pesmi. Bomo videli! 23. 9. Mi pisal Tone Knap, da pripravlja »Celjski zvon« moj koncert in da naj jaz sestavim program. Se bom posvetoval s Pepitom. 25. 9. Preložil »Kaj bi nagelj duhtel« za žensk: zbor. Precej predelal - in gamba. Pregledal še »Mravlja s kobilico« in oboje pa-ketiral in oddal rekom, poštarju. Pisal kartico Knapu, da bom že poslal program za moj koncert v Celju. 26. 9. Morda bom naredil iz 4 koračnic 4 marše za Ljubljanski radio. V ta namen zložil 4 uvode. Spisal na debelo program za »Celjski zvon«. Morda za radio tudi Koncertno polko in Gaudeamus! 72 x 6 = 432 taktov Suite 58 x 5 = 290 432 — 290 142 več kakor Suite 27. 9. Napisal gorenje 4 uvode. Prebiral H. Tamb. Vsega skupaj sem poslal 17 skladb. Od teh so tri tiskane. Pisal Pepiju, naj j pride v nedeljo. Pisal Lojzetu v Dolsko za 4 balade in Dolinarju, naj mi odpiše, kako j je sedaj orkester sestavljen. Varšava se je vdala ob 19. uri. 28. 9. Spisal bom - če bom - samo 3 skladbe ve- I selih koračnic in koncertno polko. 29. 9. Pepi in Reščič. Raport iz Ljubljane. Pisali 1 Mihu v Šempas in Torošu za god. Dal I Pepiju »Blagoslovne« in en izvod tudi za 9 Kometa. 2.10. Lojze mi je odpisal, da je že poslal balade I na pristojno mesto. 4.10. Poslal Knapu spored za moj koncert za J Celjski zvon. 5.10. Pisal Pengovu: 1) Zakaj so igrali »Žabjo 1 svatbo« pod imenom Ipavic... 2) Zakaj j mi Dolinar ne pošlje zasedbo orkestra. 3) 1 Naj si od zagrebške postaje izposodijo 1 tamb. plošče. (Zaje) 6.10. Poslušal Hitlerjev govor. Pravi, da ponu- m ja mir (?) in pravi, da ga k temu sili »Feigheit und Angst« (op. bojazen in sti- i ska). Pa je le res oboje! Sicer pa je precej ■ mirno govoril. Nazadnje je rekel, da je 1 zmage gotov - pa bo le tepen! Drevi bom 1 poslušal London, bom slišal, kaj porečejo Angleži in Francozi. Ponovil je, da bo vse Nemce izselil iz juinovzhodne Evrope. Hm! Če bo imel čas! 7.10. Mi pisal Dolinar, da so v radioorkestru doložili še violo in 2 rogova... Torej bi bilo 12 instrumentov in zraven še klavir in harmonij. Ergo: Viol. I, Viol. oblig. Viol II, Viola, Celo, Kontrabas, Trompet, I rog, II rog. Torej bi šlo 48 pol papirja - 10 lir in zraven 6 pol za klavir in harmonij za r 6 maršev. - Oboa in 2 fagota. 8.10. Spisal bom tudi »Akademski marš«. Pisal Pepiju, naj mi Franci sčrta za 5 lir notnega papirja. 10.10. Začel prepis: Veseli in Častitljivi del sv. rožnega venca (nove melodije - prejšnje niso prijele). Za tamburaše bom napravil tudi Chopinovo mazurko N" 44. 11.10. Končal rožni venec »Veseli in častitljivi del« - nove melodije. 13.10. Zložil in na čisto spisal skladbo za 25. (letnico) Kunšičevo v Cerknem na Piščan-čevo besedilo. In gamba! 14.10. Pisal Srečkotu, da naj počaka - vse ob svojem času. Kaj pa rumba in tango? Bomo videli! 15.10. Peli prvikrat sv. rožni venec po novem I ' napevu. Prav lepo. ž" 16.10. Pisal Lojzetu v Dolsko, da zaradi 4 balad najbolje počakam, da se vremena zjasnijo. NB! Vsaki dan študiram maše za radio. Včeraj mi je pravil Pepi, da v ljubljanski stolnici študirajo mojo mašo »In hon. B.M.V.« 19.10. Bral cel dan Lavtižarjevo knjiga »Pri Severnih Slovanih«. Začel pisati Chopinovo mazurko, op. 67 N" 3 v C-dur. 'm20.10. Končal Chopinovo mazurko in paketiral in oddal rekoman. poštarju... Pisal Mu-taku, naj popravi en akord pri bug. II in kaj je z nagradami? Napisal tudi, naj pošlje par številk H. T. Premrla v pogled in informacijo. 23.10. Dobil od Mutaka pismo, da je moja Sui-ta II odkupljena za 300 Din in da bo tiskana v H. T. 26.10. Zložil en fajn marš. Poputnica Hrvatskog junaka. Si sčrtal tri pole papirja a 6 taktov za Poput. Hrvat, junaka. 27.10. Spisal partituro Hrvatskog junaka in paketiral. Šlo je zelo hitro. 2-1/2 uri ali morda 3. Zdi se mi čeden marš. Priložil tudi popravek za Chopinovo mazurko. Letos sem poslal vseh skupaj Mutaku 12 kompozicij. Hrvatskog junaka izročil poštarju. Jutri gre naprej! Vseh kompozicij tiskanih in poslanih pa je 19 + 1 = 20. 28.10. Pisal Mutaku, da naj mi pošlje izrezek iz listov (rezultat natečaja) ali Obitelj. 29.10. Hrvatski junak je šel šele danes naprej. Slišal po radiu konec maše iz stolnice: mojo »Kristus Kralj«. - Poslušal po radiu obe Komelovi skladbi. Zelo lepo nareje- no - orkester poln in močan, pel je zraven tudi komorni zbor pri obeh skladbah: »Na vasi« in »Kmetova pesem«. 30.10. Uredil vse priimke »in forma italiana« od celega leta s številkami rdečimi. Si sčrtal papir za I koračnico za Dolinarja (radio Ljubljana). 31.10. Začel pisati za Dolinar ja »Jutro vstaja« (Golar). Začetek marša za radio. Pripis: Do 25. XI. 1939 poslal Dolinarju 9 skladb (med temi 7 maršev). Do 16.11. 1940 še 8 skladb. 4.11. Zložil Graduale in Offert. za XXIV. post Pentec. za Kozano v Brdih. Graduale iz stare od Svečnice, Offertorij nov v F-duru. 5.11. Zložil pesem sv. Jožefa za Srečkota. 6.11. Spisal na čisto pesem sv. Jožefa in dve poobhajilni za Srečkota in poslal. Ljubljanski policaji so peli na radiu: Na poljani (drugo kitico)... in »Hej, kupil si jaz pipo bom«. Prav dobro! NB! Drugo kitico so si sami preskrbeli, ker Aleksandrov je nima. 7.11. ... končal prvo koračnico: »Jutro vstaja« -za radio. Trio delal od 3-1/2 do 5-1/2. 8.11. Sčrtal in končal prva dva dela »te cvete roža gartroža«. 9.11. Končal Trio od »Že cvete roža gartroža«. 10.11. Ponoči zložil »Boter čmrlj« za pozavno solo. Zjutraj ga skušal na klavirju in napisal škico. Dobil od Radio Ljubljana, da je še II klarinet in 2 fagota. Treba bo oba marša še dopolniti. Začel partituro »Boter čmrlj«. 11.11. Martinovali v Grgarju. Podpisali vsi karto za Lojzeta v Dolsko. Ob 5-1/2 doma. Pepi pel dve moji pesmi za solo. Spisal bom še note za II klarinet in za fagot I in II. Komelu bom dal literaturo za »Obisk pri Vodopivcu« za radio-orke-ster. Pripis: Na dan Sv. Rešnjega Telesa 1940 so jo prvič izvajali v radiu. (Op. Ni napisano, kaj?) 13.11. Doložil prvima dvema maršema klarinet II in dva fagota - Pahor se je preselil v Černetovo ulico 31 v Ljubljani. 14.11. Končal »Čmrlja«. Od 3" - 5" pisal Trio. Spisal tudi oba fagota. 15.11. Končal partituro cele »Majolčice«. Zapa-ketiral. Marš pisal cele 4 ure. Pripis: NB! Dne 20/5 1940 so jo prvič izvajali v radiu. 16.11. Oddal poštarju rekom. 4 skladbe za radio. Spisal I in II del marša »Sem deklica vesela«. Alfred mi pisal, da je dobil iz Osijeka 300 Din. 17.11. Končal »Sem deklica mlada vesela«... Popravil valzer in ga bom spisal za orkester in tamburice. Pisal Alfredu in Dolinarju. 18.11. Končal »Koncertno polko«. Spisal pismo za Komela... naj mi napravi »Obisk pri Vodopivcu«. Dobil pismo od dr. Andriča, naj odgovorim glede sestave tamburaških zborov. 19.11. Dal Pepiju papir in literaturo za Kome-la - Obisk pri Vodopivcu. 20.11. Odpisal Andriču glede sestave tamburaških zborov - bisern. III. 21.11. Končal marš »Veseli fantje«. 22.11. Končal marš »Akademska koračnica« za radio orkester. Komel prišel »Na obisk k Vodopivcu« in sva se zmenila, da do sveč-nice napravi prav po svoji volji in okusu. 23.11. Zjutraj popravil »Akademsko koračnico« -in gamba! Paketiral in oddal poštarju. Poslal 4 marše Dolinarju v Ljubljano. Sedaj bo imel 8 mojih maršev ozir. skladb. 1) Jutro vstaja, 2) Majolka, 3) Že cvete roža gartoroža, 4) Boter čmrlj, 5) Sem deklica mlada vesela, 6) Veseli fantje, 1) Koncertna polka, 8) Akademska koračnica, 9) Valček. Pošljem drugi teden še Valček in tudi Mutaku. 24.11. Popoldne po sprehodu začel »Valček zelene Soče« in po večerji ob 10-1/2 ga tudi končal. 25.11. Paketiral valček od Soče, prej pa ga še precej popravil, ker je bil fagot in tudi pozavna previsoka. Oddal poštarju valček rekom. Pišem valček »Na obali Drave« za tamburaški zbor. Končal in paketiral. NB! Brez Soče-vode. 26.11. Oddal poštarju valček Drava za Mutaka. Radio Ljubljana je odgovoril, da je prejel prvo pošiljko in da mi bo poslal »Radio Ljubljana«. Vederemo, če bo prišel. 27.11. Zložil »Lauretanische Litanei« in 2 pesmi hrvatske za Pančevo in tudi na čisto spisal. 29.11. Paketiral litanije - nemške in Božje speve in Gospodov dan za Pančevo. Pisal Ujčiču, da sem že poslal sestri Ceciliji Berzetič skladbe v Pančevo. Oddal vse poštarju rekomandirano. 1.12. Zložil litanije Srca Jezusovega v Drežnico in zraven 4 odpeve (dva stara in dva nova)... Oddal za Kalina poštarju litanije Srca Jezusovega. 2.12. Bral v Slovencu, da so v Prečni peli več mojih pesmi, med temi tudi »Travniki dehtijo«, katere pa jaz ne poznam - ne vem, katera naj bi bila? 4.12. Dobil »Radio-Ljubljana«. 6.12. Pisal Pengovu, da naj pošlje potrdilo od 4 skladb, katerega nisem še dobil (to je od pošiljke z dne 24.6.1939.) in da sem dobil »Radio-Ljubljana«. 7.12. Dobil pismo od Radio-Ljubljana, da naj spišem še glas za klavir in harmonij. Ne vem, če bom to storil. Sem odgovoril, da ni potrebno. 9.12. Pisal Dolinarju in Pengovu, da ni potrebno pisati še za klavir in harmonij. 12.12. Za Radio-Ljubljana bom morda spisal »Proljetno jutro« in »Slovo« iz »Svatbe na starem gradu« in maršič iz Organista II del molitev iz suite - F-dur, II del Preludij C-dur (s pedalom). 13.12. Dobil od Dolinarja pismo, da je vse dobil, kar sem mu poslal in da naj spišem tudi za klavir in harmonij, kar bom tudi storil. 14.12. Že včeraj zvečer pisal za Dolinarja klavir in harmonij. Danes nadaljujem. 15.12. Končal včerajšnje note in paketiral. 18.12. Študiram »V nedeljo zjutraj« ali bolje »Nedeljsko jutro« (iz treh preludijev) In-termezzo/1) Na poti v cerkev, 2) V cerkvi, 3) Lepota božje narave. Pisal Dolinarju, naj mi odgovori, če je dobil glasove za klavir in harmonij od 5 kompizicij. - Še boljši naslov bi bil »Gospodov dan«. 19.12. Ruminiram in popravljam »Gospodov dan«. Butkovič mi je prinesel nekaj nemških revij. Mu dal moje blagoslovne. Zvečer »Kovačev študent« z orkestrom brez petja - zelo dobro. 20.12. Zložil pesmice za neko igro za Milenkota v Dolskem. Študiram Intermezzo za Dolinarja. 21.12. Paketiral gorenje in oddal poštarju. 22.12. Začel in končal »Pomladno jutro« za Dolinarja. 23.12. Dolinar odpisal, da je dobil note za klavir in harmonij. Začel »Slovo od doma« za Dolinarja. 24.12. Spisal »Čemu mi gosli« za ..... (op. nečitljivo). Pripravljal skico za »Gospodov dan«. Škica danes končana ob 10. uri zvečer. 25.12. Končal polnočnico ob 1.25. Potem kadil in poslušal francoske maše - samo koral povsod. 26.12. Sv. Štefan - bene cantus et cetera. Titius (op. Roman Pahor) mi prinesel glasove in partituro od mojih blagoslovnih. Zvedel sem, da precej pojejo moje pesmi. Blagoslovne izšle že v drugem natisu. Prvi natis je bil 120 izvodov. V Šiški, kamor hodi on k maši, pojejo tudi moje. 27.12. Končal »Slovo od doma« - tudi klavir in harmonij. Začel »Gospodov dan«. 28.12. Pisal »Gospodov dan« in končal partituro. Jutri spišem še za klavir in harmonij. 29.12. Paketiral »Gospodov dan« - 300 gramov. Spisal za bariton in klavir za Knapa »Ujetega ptiča tožba« iz Beneški (sredo popravil). Pisal tudi pismo Knapu glede mojega koncerta v Celju. Priložil tudi malo fotografiglico. (Op. tako je zapisal.) 30.12. Zložil litanije presv. Imena Jezusovega za Kalina v Drežnico. Spisal 4 razglednice za novo leto (Dolinarju in Cerarju). Oddal vse poštarju ob 4. popoldne. Muzika-lije rekomandiral - 6 lir. Si spisal gibanje prebivalstva v letu 1939. Rojenih 16 (7 4-9), umrlih 27 (16 + 11), poročenih 7 parov... 31.12. To leto je bilo, hvala Bogu in Mariji, v glasbenem oziru zelo plodovito in moje delo je imelo lepe uspehe. O.A.M.D.G. (Op.: Vse v večjo čast božjo.) Iz vseh teh zapiskov veje Vodopiv-čeva pridnost, vztrajnost, delavnost, \ hkrati pa velika ponižnost. V zrelih le-■ tih svojega življenja ostane ponižen učenček, ki sprejema z veseljem pri-- pombe, popravke, nasvete in spodbude. V prof. Komelu gleda vseskozi svojega učitelja. Tudi sklepne besede ob koncu leta nam potrdijo njegovo ponižnost. Zahvaljuje se Bogu in Mariji za plodovito delo in lepe uspehe. Na koncu te beležnice nam je podal pregled skladb, ki jih je leta 1939 poslal l tamburašem v Zagreb in Radiu-Lj ubij ana. I. Mutaku v Zagreb poslal 1939: 1) Venček - valček nar. pesmi t 2) Gavota - Zagreb pred 200 leti I 3) Intermezzo iz Žabje svatbe ^ 4) Suita II (Natječaj) I 5) Veseli fantje (marš) • 6) Vesele djevojke (marš) F 7) Marš iz Kuhača I | 8) Marš iz Kuhača II I 9) Paračinka (hrvatski ples) it 10) Koncertna polka ■11) Chopinova mazurka op. 67 N. 3 m 12) Poputnica hrvatskog junaka £ 13) Koncertna koračnica (Veseli tamburaši) ■ že prej 14) Koncertna mazurka (Snežinke) 15) Pesem s tamburicami 16) Pesem s tamburicami 17) Veseli športaši - marš (Tiskane) 18) Intermezzo (Proljetno jutro) 19) Suita II 20) Na obali Drave - valček 21) Poročna koračnica (3. X. 1940) II. Dolinarju za radio poslal 1939/40 koračnice : 1) Jutro vstaja - marš 2) Majolčica 3) Že raste roža gartroža, marš 4) Veseli fantje, marš 5) Sem deklica mlada vesela, marš 6) Akademska koračnica, marš 7) Boter čmrlj, intermezzo za pozavno 9) Koncertna polka 9) Na bregu zelene Soče, valček 10) Pomladno jutro, intermezzo 11) Slovo od doma, intermezzo (iz Suite I) 12) Gospodov dan, suita v treh delih 13) Pavliha - fagot solo 14) Pomladni cvet, marš 15) Jutranja molitev 16) Na planincah luštno je, marš 17) Vesela mladina, marš (24. II. 1940) 18) Jutranja zarja, marš (16.11.1940) 19) Po beli cesti, marš (26. II. 1940) 20) Kovačev študent, marš (25. 5.1940) 21) Nedeljsko jutro, intermezzo (25.5.1940) Vse te skladbe, razen št. 1, 8 in 15 so označene s + in je napisana pripomba : Že igrali v Radiu 1940. Na koncu je še dostavek: »Poslal Dolinarju do 20. 5.1940: 12 maršev, 1 valček, 1 polko, 1 suito in 6 intermezzo = 21. Julija 1940 poslal Dolinarju »Po travnikih sprehajam se« intermezzo. Zložil še 2 marša in 1 gavoto — bom inštrumentiral pozneje zraven še 4 marše in 1 valček.« * * * Otroci in odrasli vedno radi poslušamo pesnike in pisatelje, ko nam bero svoja dela. Še bolj pa nas zanima, kako so ustvarjali. Tokrat smo bežno po- gledali v Vodopivčevo »delavnico«. Sam nam je spregovoril, kako je ustvarjal. Odprl nam je le okence in vendar smo zagledali prostrano polje, ki sega preko meja domovine. Ljubljana, Zagreb, Beograd, Rim, Trst, Gorica, Padova — to so glavna mesta, kjer je donela njegova pesem. Dne 29. maja 1936 so goriški bogoslovci peli pred papežem njegov »Tu es Petrus«. O tem so pisali vodilni italijanski časniki. Nihče pa ni vedel, da je Vodopivec napisal 9 variant, preden ga je oddal. Pri zadnji varianti je zapisal v notes dne 18. maja 1936: »Iz skice spisal s svinčnikom "Tu es Petrus", je boljši in pompozen dovolj. Tenorji gredo do H, basi tulijo visoki D kot norci.« Dne 30. junija 1936 pa je zapisal: »Dal Fileju, ki je dirigiral "Tu es Petrus" v Rimu in včeraj v stolnici 1 izvod "16 obhajilnih" in 1 "Povodnega moža".« — Pozornost in hvaležnost umetnika! Upam, da so nam te vrstice odkrile zakulisno delo tega velikega moža, ki ga vse premalo cenimo. Veliko bo treba pisati o njem. Tudi sam nam bo še spregovoril s svojimi beležnicami. Zvedeli bomo, da je sodeloval pri italijanski glasbeni reviji »L'Organista liturgi-co«, pri raznih natečajih v Padovi, da je pisal razne zvočne igre in humoreske za Radio-Ljubljana, da je dobil razne nagrade za svoje skladbe itd. In tudi to, da je njegova najbolj znana skladba »Žabe« nastala v Cerknici dne 26. junija 1918. Prav bi bilo, da bi v kromberškem župnišču, kjer je največ ustvarjal, uredili »Vodopivčevo sobo«, kjer bi bile razstavljene njegove tiskane skladbe, njegovi rokopisi (in teh ni malo), fotografije zborov, ki jih je ustanovil in glasbene revije, v katerih je sodeloval. MSGR. ALOJZIJ TURK Tragika prvega zedinjenega bolgarskega nadškofa msgr. Josifa Sokolskega BEŽEN POGLED V PRETEKLOST Iz Svatege pismo .varno, da je že apostol narodov, sv. Pavel, misijonarji po Balkanu: po Makedoniji, ki je bila takrat geografsko obširnejša kot sedaj, in po Grčiji. V večjih mestih so se že v apostolskih časih razvile cvetoče cerkvene občine. Tudi na ozemlju sedanje Bolgarije je bilo tako. V sedanji Sofiji, takratnem mestu Ulpia Serdica (Serdika), važnem cerkvenem središču, so se škofje Balkana že v IV. stoletju zbirali na sinode. Po upravni razdelitvi rimske države na Vzhodni in Zahodni rimski imperij je meja šla čez Balkan. Bolgarija je bila priključena Zahodu, in sicer provinciji Iliricum. Zaradi takratnih težkih prometnih zvez je v papeževem imenu upravljal škofije na Balkanu (Grčija, Bolgarija, Makedonija, Srbija in Albanija) papežev legat - ekizarh v Solunu, medtem ko so škofije v Vzhodnem rimskem (carigrajsko-bizanitinskem) cesarstvu spadale pod jurisdikcijo carigrajskega patriarha (a to takrat še ni bil »razkol«), kar je imelo za posledico, da je v vseh teh škofijah prevladal v lituirgiji vzhodni obred (iiturgija sv. Janeza Zla-toustega in sv. Vasilija-Bazilija Velikega; obred je poznan pod imenom vzhodni ali carigrajski). Ko je Zahodno rimsko cesarstvo zaradi vpadov novih narodov zelo oslabelo, je carigrajski cesar razširil svojo oblast (politično, a istočasno tudi cerkveno) na celo Bolgarijo in del Srbije, skoro na cel I lirik, pa še naprej tja do Akvileje. S prihodom Slovanov na Balkan je bilo krščanstvo uničeno, vendar so se kmalu pojavili misijonarji med novimi doseljenci ter na starih ruševinah ustanavljali nove cerkvene občine in škofije. Med Bolgari so delovali rimski in bizantinski misijonarji. Zato se je car Boris I. (852-889), najzaslužnejši za pokristjanjanje Bolgarov, po dolgem iolebanju odločil za Carigrad — iz po litičnih razlogov. Hotel je namreč z bratstvom z bizantinskim cesarjem Mihaelom III. zavarovati meje na vzhodu. Car Boris je bil krščen leta 864 ali 865. Po njegovem vzgledu, pa tudi ukazu, so sprejeli krščanstvo plemstvo m narod. Car Boris I. je v duhu vzhodnega pojmovanja cerkvene organizacije zaželel imeti v srvoji državi neodvisno cerkveno hierarhijo (ali ne ločeno!) po vzgledu carigrajskega patriarhata, česar pa J carigrajiski patriarh ni hotel odobriti. Zato se je car Boris obrnil k papežu, ali tudi tukaj ni uspel. V želji, da ohrani vsaj pokroviteljstvo v novi cerkveni pokrajini (v strahu pred priključitvijo rimski - latinski Cerkvi) je končno carigrajiski patriarh sporazumno z bizantinskim cesarjem priznal avtonomijo bolgarske Cerkve. Zaradi te povezanosti je v liturgiji zmagal vzhodni (bizantinski) obred. V začetku seveda v grškem jeziku, a po prihodu CiriUVletodovih učencev oz. utrditvi ohridske slovanske (KLi-mentove) teološke šole, je prevladal slovanski prevod. ' Bolgarski patriarhat je osnoval bolgarski car Simeon Veliki (893-927) in sicer leta 917 s sedežem v Preslavu. Carigrajski patriarhat je to potrdil šele leta 927. Ko je Bolgarija (premagana od Bizanca) izgubila svojo politično samostojnost, je bil bolgarski patriarhat ukinjen 'n po^ novno vključen v carigrajskega. To se je zgodilo leta 971. Ko se je Bolgarija politično osvobodila, je ~et nastalo vprašanje obnovitve cerkvene sa-ostojnosti. V takih primerih so se vladarji pogosto obračali v Rim s predlogam za »zedinjenje« v pravem smislu besede, ker je po letu 1064 že bila shizma - ločitev. Najbolj znano je dopisovanje med carjem Kolojanom in papežem Inocee-tom III. To je pripeljalo leta 1204 do sporazuma in »zedinjeoja«, kar pa je trajalo samo do leta 1232. Politični razlogi so ponovno odtrgali ; bolgarski (sedaj v Trnarvi od leta 1204 do 1393) fe patriarhat od edinstva z Rimom in ga zbližali s Carigradom. Po turški okupaciji je bil s sultanovim dekretom trnavski bolgarski patriarhat ukinjen in leta 1393 Vključen v ohridsiko arhi-episkofrijo, ki je dobivala od časa do časa naslov patriarhata. To je trajalo do leta 1767, ko so Turki ukinili še to samostojno cerkveno pokrajino (leto idni poprej so ukinili srbski patriarhat in ga vključili v carigrajskega) ter izročili carigrajskemu patriarhu, j Ohridski arhiepiskopi niso gojili take sovražnosti nasproti papeštviu kakor je to bilo v Ca- rigradu. Nekateri arhiepiskopi - patriarhi so celo formalno priznavali papeževo prvenstvo in zedinjenje. Zato se je zlasti v Makedoniji ohranil duh krščanske širokogrudnosti in smisel za cerkveno zedinjenje vse do naših dni. Simbol tega je slavna freska sv. Petra — temelja Cerkve v ohridski cerkvi sv. Klimenta. Ze v ohridski arhiepiskopiji- patriarhatu so bili škofje največkrat Grki, ki so uvajali grški jezile v administracijo in liturgijo, vendar se je slovanska liturgija pretežno obdržala v navadnih župnijskih cerkvah. Po ukinitvi ohridske arhi-episkopije pa je grško nasilje postajalo vse močnejše — v veliko nezadovoljstvo naroda. Med grško hierarhijo in slovanskimi nižjimi duhovniki in verniki je nastajal jez nezaupanja — in želja po osamosvojitvi — to je po obnovitvi samostojne cerkvene organizacije — patriarhata. ŽELJA PO OSVOBOJENJU Zasužnjeni balkanski narodi so se pogosto dvigali pirati turškemu nasilju za osvoboditev. Čim bolj se je turška država zaradi notranjih razdorov slabila, tem bolj se je dvigala samozavest in želja po svobodi. Balkanski pravoslavni narodi so v duhu svojih tradicij smatrali, da gresta cerkvena in politična svoboda skupaj — nedeljivo. Saj ko so ukinili nacionalne Cerkve in jih podredili carigrajskemu patriarhatu je padla tudi politična samostojnost — in to z dekretom turškega sultana. V Bolgariji, oz. med Bolgari, se je pokret razvil posebno močno sredi 19. stoletja. V Turčijo je prihajalo vedno večje število katoličanov: diplomatje, trgovski zastopniki, strokovnjaki, ki jih je turška vlada vabila, da bi modernizirala upravo in armijo. Zaradi tega so v glavnih mestih nastale katoliške »misije« s katoliškim duhovnikom in ponekod tudi s posebnimi katoliškimi šolami. V te šole so radi pošiljali svoje otroke tudi nekatoličani, pa celo muslimani. Ker so jih vadili povečini francoski misijonarji, zato so se otroci naučili še francoščine, kar so takrat vsi zelo cenili. A preko teh katoličanov in misijonarjev so bili nehote opozorjeni na katoliško Cerkev in njeno vlogo v svetu voditelji gibanj za narodno osvoboditev. V Carigradu so odigrali posebno vlogo, pozitivno v tem pogledu, zedinjeni Armenci, ki so po velikih tragedijah uspeli ustvariti svojo cerkveno organizacijo s svojim patriarhom na čelu s sedežem v Carigradu. To je bilo za pravoslavne, ki so bili zelo občutljivi za svoj obred in obredni jezik, konkreten dokaz, da so v katoliški Cerkvi kljuv edinstvu lahko različni obredi, a obenem moralna in materialna pomoč katoliških dežel. Bolgari so imeli v Carigradu številno kolonijo kulturnih in bogatih ljudi, ki so bili zelo zavzeti za politično in versko osvoboditev bolgarskega naroda. Najprej so hoteli zediniti narod v samostojni narodni Cerkvi, z lastno, narodno hierarhijo, da bi tako zrasla narodna zavest, ki bi v ugodnem trenutku pripeljala tudi do politične svobode. Pri carigrajskem patriarhu so skušali doseči najprej, da bi bili imenovani v bolgarskih škofijah bolgarski škofje (episkopi), a zatem da bi dobili avtonomno cerkveno upravo. Patriarh se ni hotel o teh stvareh niti razgo-varjati. Upornejše bolgarske duhovne osebnosti je patriarh enostavno interniral in tako onemogočil njihovo delovanje. Vse to se je vršilo sporazumno s 'turškimi oblastmi, kar je seveda podžigalo nezadovoljstvo in nezaupanje do pa-triarhata. NA POTU K ZEDINJENJU Inteligentnejši Bolgari so začeli v svojih krožkih poudarjati, da je bila rv začetku Bolgarija v -dobrih odnosih z rimsko Cerkvijo ter da se mora prav papeštvu zahvaliti za nekdanjo samostojnost. Naj se ponovi poisikus zedinjenja z Rimom, da se tako doseže cerkvena in politična samostojnost. Pravoslavni in nacionalistična krogi danes radi poudarjajo, da je bila pri tem delu aktivna in odločujoča »katoliška propaganda«. Posebej obtožujejo francoske lazariste v Solunu in Carigradu, a deloma tudi zedinjenega armenskega pariarha v Carigradu A. Hasuna ter papeškega delegata msgr. Brunonija. Resnica pa je povsem drugačna: s katoliške strani se je v usodnem trenutku premalo storilo. Prepuščalo se je vse slučaju in samoiniciativnosti, namesto da bi izkoristila ugodni trenutek za zedinjenje kot dar božje previdnosti. Med carigrajskkni Bolgari je bil posebno aktiven Dragan Cankov, rojen v Svištovu, človek s široko izobrazbo in zelo spoštovan. Nekaj časa je študiral tudi na Dunaju. Tako je spoznal katoliški svet. Bil je duša gibanja za svobodo bolgarskega naroda. V ta namen je z velikimi težavami osnoval v Carigradu bolgarsko tiskarno in začel izdajati časopis »Bolgarija«. Prva številka je izšla 28. marca 1859. Pri tem listu je sodelovalo več mladih učiteljev in intelektual- 66 cev. Imel je namen tiskati tudi šolske knjige 4 za bolgarske (seveda takrat samo cerkvene) 1 šole. Pokojni bolgarski patriarh Kiril, ki je napisal j obširne raaprave o »katoliški propagandi v Bolgariji«, z ene strani hoče prikazati Cankova kot j orodje katoliške propagande, z druge strani pa I mora priznati, da je Cankov »potrošil celokupno J ogromno dediščino za nakup tiskarskih strojev j in črk«. Res pa je, da so pozneje, ko je »bol- | garska unija« bila že »dejstvo«, finančno poina- I gali misijonarji pri izdajanju lista in knjig. Zanimivo je, da so v Makedoniji, v mestecu Kukuš, iz istih razlogov že junija 1859 Make-1 donci sami proglasili zedinijenje in pozvali fran-1 coske lazariste iz Soluna, da jim pomagajo pri I duhovni obnovi in cerkveni organizaciji. V Ma- I kedoniji je šlo vse bolj naravno, iskreno in iz j pravilnih pobud! Samo zaradi nemarnosti kato- j liškega ozadja, zaradi nasilja in pohujšanja po- J zneje tako cvetočega in krasno se razvijajočega zedinjenja, je to kaj kmalu doživelo skoro po- 1 polno uničenje. Iz Carigrada so rodoljubi širili s pomočjo j tiska v notranjost Bolgarije, med mlajše intfr 1 lektualce (posebej učitelji so bili aktivni), med'1 duhovnike in redovnike, pa seveda tudi med ] laike, idejo in zamisel cerkvenega zedinjenja s j katoliško Cerkvijo. Posebno koristno vlogo v razbijanju predsod- j kov proti katoliški Cerkvi (predsodki so nasta-j j ali skozi stoletja, a Grki so jih razpihovali in povečavah) so imeli bolgarski koledarji, ki jih je tiskal navdušeni apostol zedinjenja Dragan Cankov. Prvi je izšel 1. 1857. V njeni je z zgodo-^ vinskimi podatki odstranjeval vzhodne predsod-j ke proti katolicizmu. V koledarju za leto 1859 je objavil znamenito poslanico papeža Janeza VIII.' (872-882) Bolgarom. Dragan Cankov je zaprosil za pomoč franco-ski zavod, ki so ga vodili lazaristi v Carigradu, v kraju Bebek. Tamkaj se je šolalo precejšnje število mladih Bolgarov iz Carigrada in domovine. Prav zanje so izdali razne praktične knji-! ge, ki naj bi jim katoliško Cerkev in Evropo pokazale v pravi luči in razpršile razne predsodke. Zelo naklonjena zedinjenju sta bila bol-; garska škofa Ilarion in Avksentij (ki pa se nista pozneje pridružila končni odločitvi) in prav tako večje število duhovnikov in redovnikov, j Bolgari so imeli v Carigradu svojo nacionalno cerkev, kjer so se redno zbirali in posvetovali. Jasno, da niso bili prav vsi navdušeni za cerkve* Silil no zedinjenje, za priznanje papeža za vrhovnega poglavarja Cerkve. Vzrok je bil navezanost na tradicijo, pa tudi strah pred »latinizacijo«, s katero so grkofili močno strašili in se pri tem sklicevali na dogodke iz križarskih vojn. Tragika je bila posebno v tem, da s katoliške strani ni bilo nobenega slovanskega duhovnika, ampak samo Francozi in Armenci. Ti se kljub najboljši volji in izredni požrtvovalnosti niso mogli tako r vživeti v duševno razpoloženje in potrebe Bol-; garov, kot bi to lahko storil nekdo od Slovanov, po jeziku in duhu njim veliko bližji. POGOJI ZEDINJENJA Zanimivo je, da srečujemo v dokumentih dogovorov za zedinjenje z bolgarske strani iste probleme, kakršne najdemo v razgovorih nekdanjih bolgarskih vladarjev (posebej Kolojana) in papežev. Bolgari zahtevajo, da se jim zagotovi popolna cerkvena avtonomija z lastnim patriar-; hom in domačimi škofi, rvzhodni obred in slo-t vanski liturgični jezik, kakor tudi posebnosti v liturgičnih obredih. A oni zato priznajo vrhovno oblast papeža, edinstvo v katoliški Cerkvi in katoliško veroizpoved. Da bi imeli sposobne in odgovarjajoče duhovnike, so prosili, da se ustanovi v Carigradu po-I sebno bogoslovje za bolgarske kandidate, a bolj • sposobni naj bi pozneje odšli na rimske teološke šole. Poudarjali so potrebo po dobrih verskih knjigah, posebno pa obširnejši cerkveni zgodovini. Dalje so zahtevali cerkvene katoliške šole za i. dekleta. Vse to je terjalo velika denarna sredstva, ki naj bi jih prispeval Rim. Bolgarski predstavniki, ki so jih vodili v glavnem politični interesi, so še prosili, da se katoliška Cerkev nekako obveže, da bo posredovala pri »katoliških državah«, da bodo zaščitile »nove« katoličane — zedinjene Bolgare, v primeru potrebe, nasproti turškim oblastem. Takrat so namreč, vsaj v Carigradu, poslaniki in konzuli zahodnih držav imeli velike privilegije in možnost posredovanja. Seveda ta »unijatska« akcija ni ostala brez f nasprotovanj. Predvsem se je protivil carigraj-ski patriarhat, ki bi s tem izgubil na svojem ugledu, imel bi pa tudi materialno škodo, ker so mu morale posamezne škofije veliko prispevati. Na razne obtožbe, češ da to gibanje škoduje edinstvu naroda in njegovi borbi za osvobodi- tev, je Cankov v časopisu »Bolgarija« duhovito odgovarjal, da vsi želijo, naj se ves bolgars-ki narod zedini, a z zedinjenjem narod ne bo prenehal biti bolgarski. Nasprotno, kot član vesoljne Cerkve bo imel izdatno moralno in materialno podporo v svojem stremljenju za osvoboditev in kulturni dvig. Prav zato se je Cankov zelo zavzemal za socialno pravičnost ter nastopal proti vsaki zlorabi in izkoriščanju s strani bogatašev. Zakulisno borbo proti temu gibanju je vodila carska Rusija preko svojega poslanika v Carigradu in konzulov v bolgarskih mestih. Rusija ni podpirala stremljenja za politično in cerkveno osamosvojitev in osvoboditev Bolgarije, še manj seveda za zedinjenje Bolgarov s katoliško Cerkvijo (saj so v Rusiji nasilno likvidirali v mnogih krajih zedinjene — »unijatske« škofije), ker je želela sama zasesti Bolgarijo in tako doseči Carigrad, kar je bila stara želja ruskih vladarjev, pa tudi ruskih patriarhov, ki so sebe proglasili za zakonite naslednike »eku-menskega carigrajskega patriarha«, češ da so oni »tretji Rim« in torej središča krščanstva. V letih 1859 - 1861 so neprijatelji zedinjenja razvili pod pokroviteljistvom Rusije in carigrajskega patriarhata ostro borbo proti zedinjenju in katoliški Cerkvi. V tem sta sodelovala dva bolgarska časopisa v Carigradu, »Dunavski le-bed« in »Carigradski vestnik«; izdali so -tudi več posebnih publikacij, v katerih so napadali pa-peštvo in katoliško Cerkev. Te brošure in knjižice so govorile o inkviziciji in strupeno napadale papeža. ARHIMANDRIT JOSIF SOKOLSKI Dragan Cankov, zdravnik dr. Mirkovič in še drugi poborniki za zedinjenje so medtem iskali primernega kandidata za prvega zedinjenega bolgarskega škofa. Med pristaši je bilo večje število bolgarskih pravoslavnih duhovnikov, ki pa niso mogli priti v poštev, ker so bili poročeni, kakor je dovoljeno v vzhodni Cerkvi. Škofovskega kandidata morajo vedno iskati med redovniki (mo-nahi). A med temi je bilo malo pristašev zedinjenja, pa tudi sicer niso bili primerni. Našli so končno dva kandidata, dva igumana (starešina samostana, kar odgovarja približno našemu priorju): Makarija in Josifa Sokolskega. Prvi je bil v vsakem pogledu boljši, bolj duhoven in bolj kulturen, toda Cankov in njegovi somišljeniki so .se odločili za Josifa Sokolskega, v upanju, da bodo tako oni tisti, ki bodo imeli vso Josif Sokolski - prvi zedinjeni škof situacijo, cerkveno in politično, v svojih rokah. Iguman Makarij se jim je zdel preveč duhoven, premalo politično ambiciozen — in preveč samostojen. Morali so ga sicer v začetku sprejeti kot duhovnega voditelja nove cerkvene skupnosti (prounijatska grupa) v Carigradu, a so se zakulisno dogovorili z Josifom Sokolskim, da bodo njega predložili v Rim za prvega zedinje-nega bolgarskega verskega poglavarja. Zakaj je bil iguman Josif Sokolski carigraj-skim bolgarskim »aktivistom« bližji in dražji? Te so vodile v prvi vrsti politične pobude in narodnostni interesi. Vera jim je bila (razumljivo v duhu nacionalnih Cerkva) predvsem sredstvo za dosego1 nacionalne svobode. Josif Sokolski je bil sin oglarja (rojen verjetno okrog leta 1785 v Gabrovu). Zaradi očetovega poklica je mladost preživel v planinskih gozdovih, a pozneje je bil pastirček pri bogatih ljudeh. Ko je odrastel, je po zgledu »hajdukov«, ki so se borili posamezno ali z majhnimi četami proti grabežljivim in nasilnim turškim oblastnikom, tudi sam odšel »hajdukovat«. Planine je bil vajen od mladosti. Napadal je bogate nasilne turške oblastnike in jim jemal denar, ki so ga krivično iztisnili od »krščanske raje«. Po desetih letih hajdukovanja je padel Turkom v roke in ti so ga obsodili na 20 let zapora v maloazijski Anatoliji. Po trinajstih mesecih zapora mu je uspelo pobegniti ter se vrniti v domovino. Seveda je bilo to združeno z mnogimi nevarnostmi in s hajduškkni podvigi. Po vrnitvi v domovino (seveda še vedno pod turško okupacijo) je postal redovnik (monah) in kot tak dobil ime Josif, medtem ko je bilo njegovo krstno ime Ivan. O tej dobi nimamo točnih podatkov. Poznamo pa za redovnika nenavadno zgodbo. Josifu so dali nalogo, da sezida nov samostan. Ali odkod denar? Ljudje so bili zelo ubogi zaradi velikih dajatev turškim oblastnikom. Josif je tedaj organiziral hajduško četo ter odvzemal denar turškim oblastnikom, ko so ti nasilno pobirali »davke«. Nekoč je njegova četa padla v zasedo in pred Josifom je stal močan »Arapin« z jataganom (posebne vrste sablja). Anekdota pripoveduje, da je iguman Josif, ko je ostal sam, vsi so se razbežali, iz oči v oči z močnim vojakom, zagrabil svojo sabljo ter z močnim udarcem razsekal nasprotnika na dva dela — in srečno pobegnil. To se je baje zgodilo 1. 1817. Po mnenju nekaterih se je to zgodilo, še pred-no je postal monah ter ga je prav nemirna vest pripeljala v samostan, da bi za to ubijavstvo delal pokoro. Kot redovnik je začel novo življenje v Trojanskem manastiru. Potem je romal na sveto goro Atos, a ko se je vrnil z romanja, je zaradi nesporazuma s sobrati odšel s somišljenikom ter se začasno naselil v skalnatih votlinah v planini nad vasjo Gabrovo ter tamkaj sezidal nov samostan z denarjem, ki ga je imel skritega od nekdanjega hajdukovanja. Ta samostan se imenuje »Sokolski«, pa je po njem tudi njegov graditelj dobil priimek. Grškemu škofu v bolgarskem mestu Trnovo je bil o. Josif sumljiv, zato ga je preganjal. A Josif, četudi preprost redovnik, je imel visoka stremljenja. Večkrat je poudarjal, da bi rad postal škof (episkop). Ta njegova slabost je bila dobro znana Cankovu, pa jo je izkoristil v svoje namene. O. Josif je resnično želel zedinjenje s katoliško Cerkvijo, četudi drži, da so njegove prve pobude bile politične in celo osebne (škofovska čast) narave. Saj o teoloških razlikah pri svoji pomanjkljivi teološki izobrazbi pač ni imel prave predstave. Tako je torej o. Josif Sokolski prišel v Carigrad in se priključil krogu navdušenih »unijatov«. ZEDINJENJE Ker je ruska protipropaganda postajala vse bolj močna in s pomočjo carigrajskega patriar-hata tudi nasilna (internacija bolgarskih narodnih duhovnikov), so Cankov in somišljeniki želeli čimprej doseči javino in formalno zedinjenje. S katoliške strani ni bilo nobenega pritiska, niti ne posebne zavzetosti. Grupo pobudnikov za cerkveno zedinjenje je zelo razburil grški vladika v bolgarskem mestu Varni, ki je ukazal internirati bolgarskega duhovnika Dimitrija iz Balčika. Ta je pobegnil, se skril pri francoskih lazaristih v Carigradu ter se zedinil s katoliško Cerkvijo. V Carigradu je bil pri bolgarski cerkvi bolgarski pravoslavni škof Ilarion Makariopolski, ki je bil sicer naklonjen unionističnemu pokre-tu, ali se sam ni mogel za to odločiti. Bil je proti vsaki prenagljenosti in je zahteval resno pripravo. Škoda, da ga niso poslušali. Na velikem zboru bolgarske skupnosti v Carigradu 11. decembra 1860 so zbrani zvedeli od pravoslavnega vladike Ilariona Makariopolskega, da ni nobene nade za rešitev bolgarskega cerkvenega vprašanja, ker patriarhat odbija vse predloge. Takrat so sklenili, da gredo čimprej k predstavniku katoliške Cerkve s prošnjo za zedinjenje. Ker je episkop Ilarion dokončno zaradi bolezni in načelnih razlogov odklonil, da bi vodil pogajanja za zedinjenje, sta zadevo prevzela Dragan Cankov in zdravnik dr. Mirkovič z nekaterimi drugimi prijatelji. Bila je nedelja 18. decembra 1860 (stari koledar; po novem 30. decembra 1860). Množica Bolgarov (po zanesljivih podatkih jih je bilo 120, a v imenu 2.000 drugih) se je iz bolgarskega centra napotila k carigrajskemu katoliškemu apostolskemu vikarju Brunoniju. Med duhovniki sta bila dva igumana: o. Makarij in o. Josif Sokolski. Niso bili v tej delegaciji samo Bolgari iz Carigrada, ampak tudi večje število iz bolgarskih mest in župnij, pa tudi vsi trije duhovniki iz carigrajsfce bolgarske cerkve. Delegacijo je poleg nadškofa (papeževega delegata) Brunonija dočakal tudi armenski katoliški patriarh Antonij Hasun, več škofov in duhovnikov latinskega in vzhodnih obredov. Trenutek je bil zares slovesen. Na nadškofovo vprašanje, kaj delegacija želi, so arhimandriti Makarij in Josif, laiki Cankov m dr. Mirkovič izročili pismeno prošnjo, naslovljeno papežu — pisano v francoščini. Prebral jo je laik Hristo Baklidov iz Kazanluka v Bol- gariji. V tej prošnji izjavljajo, da se bolgarski narod želi vrniti v naročje katoliške Cerkve; papež naj mu odobri domačo cerkveno hierarhijo, ki so jo Grki uničili, vzhodni obred in slovanski liturgični jezik. Laik Hadži Mina Pašov je v grškem jeziku dodal, da delegacija prosi nadškofa Brunonija in patriarha Hasuna, da priporočijo to prošnjo v Rimu pri papežu Piju IX., a da obenem posredujejo pri Visoki Porti (turški vladi), da bi priznala na novo ustanovljeno cerkveno organizacijo kot javnopravno, z vsemi pravicami, ki jih uživajo druge priznane verske skupnosti. Poseben protokol s to izjavo so podpisali vsi prisotni. S tem je bila formalno ustanovljena zedinjena bolgarska Cerkev. To so potrdili z zahvalno pesmijo v katoliški katedrali. Ze naslednjega dne je patriarh Hasun predložil Visoki Porti prošnjo bolgarskih zedinjenih katoličanov in zaprosil za službeno priznanje. Še isti dan je bilo izdano potrebno odobrenje. Da ne bi bilo sporov zaradi bolgarske pravoslavne cerkve, v kateri so ostali tisti Bolgari, ki so pod vodstvom vladike Ilariona ostali pri starem, so zedinjeni v naglici, v roku šestih dni, Škof Epifarij šanov preuredili veliko poslopje, ki jim ga je bil daroval neki katoliški Armenec, za svoje nove bo-goslužne prostore, kjer bi lahko v miru vršili svoje verske dolžnosti. Papež Pij IX. je s pismom od 24. januarja 1861 potrdil zedinjemje in obljubil, da bodo ze-dinjeni dobili lastno hierarhijo in ohranili 'svoj obred in običaje, kakor je bilo to načelno povedano že v okrožnici iz leta 1848. Škof Strossmayar je ponovno pisal zedinje-nkn Bolgarom ter jim čestital v nadi, da bo to narodu v veliko korist. Obvezal se je, da bo vzdrževal nekaj bolgarskih študentov na šolanju v Zagrebu. RUSKO NASPROTOVANJE Proglasitev bolgarske unije je ruske diplomate zelo iznenadila. Ruski poslanik v Carigradu knez Lobanov se je povezal s pravoslavnimi Bolgari, katerim je dajal lepe nagrade, da bi skupno nastopili proti zedinjenju. Že 22. decembra 1860 (stari koledar) so pravoslavni sklicali pri bolgarski pravoslavni cerkvi zborovanje, kjer so ostro obsodili »unijo« in njene stvaritelje. Posluževali so se znanih argumentov, češ da so prvoborci »unije« podkupljeni. Na novo leto (po starem koledarju, ki so se ga takrat v Carigradu vsi pravoslavni držali) 1861 je v isti cerkvi govoril Burmov. Pokojni bolgarski pravoslavni patriarh Kiril piše, da se je Burmov poslužil vseh očitkov, ki so jih pravoslavni iznašali proti katoličanom (posebej o jezuitih) ter tako napovedal boj proti zedinjenju s katoliško Cerkvijo, češ da to znači odpad od vere in izdajo narodnosti. Ni izbiral izrazov, da bi čimbolj osramotil »zedinjene«: papisti, heretiki, prodane duše, odpadniki, pavlikijanci... V bolgarskih pravoslavnih časopisih so te obtožbe neprestano pogrevali in po imenu napadali zedinjene, da bi jih onemogočili v javnosti. Napadali so tudi slovanske katoliške narode (Čehe, Poljake, Hrvate, posebej škofa Strossma-yera...), češ da sejejo razdor med bolgarski narod, ker so se v onih krogih pojavile pohvale unionističnemu gibanju. Ruski poslanik je nastopil pri turških oblasteh, naj onemogočijo organizacijo zedinjenih Bolgarov, in je obenem z vsemi ruskimi konzuli po bolgarskih mestih iskal stikov z uglednimi Bolgari ter jih z raznimi obljubami pridobival proti uniji. Posebno aktiven je bil ruski konzul v Plovdivu, N. Gerov, ki je obljubljal pravoslavnim Bolgarom, če vztrajajo v pravo-slavju veliko carsko materialno in moralno pomoč. Razumljivo je, da je taka vsestransko dobro organizirana akcija preplašila mnoge kandidate zedinjenja, posebej ker so se bali, da se s tem odpovedujejo svoji veri in narodnosti. Zato so voditelji zedinjenja naslovih na bolgarski narod obširen poziv, v katerem so pojasnili pomen, smisel in cilj cerkvenega zedinjenja, obenem pa tudi poudarili svoje odločno stališče za ohranitev domače hierarhije, liturgije in običajev. IZVOLITEV NADŠKOFA Voditeljem unionističnega gibanja je bilo veliko na tem, da bi bil prvi bolgarski zedinjeni nadškof v njihovih rokah kot politično orodje. Zato niso želeli arhimandrita Makarija, ki je bil tedaj priznan kot nekak duhovni voditelj zedinjenih Bolgarov. Bil je inteligenten, samostojen in zanje preveč cerkven. Zato so se odločili za arhimandrita Josifa Sokolskega, ki so ga preprosti ljudje zaradi njegovega nekdanjega junaštva in bojev s Turki bolj cenili. Na zvit način so dobili od papeške delegacije obljubo, da bo Sv. sedež potrdil kandidata, ki ga bo narod predložil. Da bi papeška delegacija ne odbila Sokolskega kot kandidata za prvega zedi-njenega bolgarskega nadškofa zaradi starosti vbil je takrat star že 75 let) ali slabega zdravja, so v predlogu trdili, da je star 65 let. Izvolitev, kakor vidimo, ni temeljila na nadnaravnih razlogih in ni bila iskrena, zato ni čudno, da ni imela božjega blagoslova. Vrednejšega in sposobnejšega o. Makarija je to seveda užalilo in oddaljilo od zedinjenja. ŠKOFOVSKO POSVEČENJE Da bi pokazal posebno naklonjenost tej mladi in maloštevilni skupnosti, je papež Pij IX. sklenil, da bo osebno posvetil prvega zedinjene-ga bolgarskega nadškofa. Organizatorji so sicer želeli imeti takoj patriarha, a v Rimu so sklenili, naj bo za začetek samo nadškof. Papež je izjavil, da jim bo priznal patriarha, če bo vsaj pol milijona zedinjenih Bolgarov. Nadškofovski kandidat je odpotoval s številnim spremstvom iz Carigrada v Rim na francoski ladji. Prispeli so v Rim 22. marca 1861. Sprejeli so jih zelo slovesno in radostno, najprej prefekt kongregaeije za širjenje Vere, in 26. marca tudi papež Pij IX. Dogovorili so se, da se posvečenje izvrši v nedeljo 2. aprila 1861. Nastale so velike težave, ker Sokolski ni znal nobenega jezika, a tudi brati je znal samo cirilico. Morali so mu vso liturgijo po glagolskem misalu napisati s cirilico, prav tako tudi predpisano vero, zaprisego... Imeli so s Sokolskirn težave tudi zaradi hrane, ker se je strogo držal svojih samostanskih predpisov za postni čas. Celo zaradi tonzure, ki je bila predpisana, so nastale težave. Ni ga bilo lahko prepričati, da vse to ni proti »veri očetov«. Končno ga je papež posvetil v škofa. Novi nadškof je bil ves blažen, saj je dosegel, o čemer je nekdaj sanjal. Papež je priredil slavnostno kosilo, na katerem je bilo veliko odličnih gostov. Tudi večno mesto s številnimi cerkvami je napravilo močan vtis na preprostega redovnika. Novi nadškof je želel, da se čimprej vrne med svoje verne in da nastopi svojo službo. Zato je 14. aprila bil že v Carigradu. Narod ga je navdušeno sprejel, ker je videl v tem zarjo lepših in srečnejših dni. Mnogi odpadniki so se zopet vrnili. Po intervenciji francoskega poslanika (a na prošnjo papeškega delegata in lazaristov) je sultan Abdul Hamid izdal poseben dokument (berat), s katerim je bil nadškof Josif Sokolski priznan za verskega poglavarja zedinjenih Bolgarov. S tem dokumentom je imel posebne privilegije, zagotovljeno varnost in svobodo delovanja za organizacijo cerkvenih občin — župnij. Zedinjeni Bolgari in katoličani so bili presrečni zaradi zedinjenja, a tudi nasprotniki zedinjenja niso spali. Pod vodstvom ruskega poslanika so začeli rovariti, da bi docela zatrli bolgarsko zedinjeno Cerkev. Naklep so izpeljali z zares peklensko prefriganostjo. Pri vsej tej akciji je nehote in nevede pomagal sam Sokolski, ki se je vse preveč zavedal svoje časti in oblasti, pa je po zgledu grških škofov med Bolgari postal »strah in trepet« za vse; pravi vzhodnjaški despot. RUSKE INTRIGE Ruski poslanik je dobil izvrstnega pomočnika v osebi spretnega agenta Najdena Gerova, velikega sovražnika zedimjenja. Ta se je znal prikupiti Sokolskemu in je imel z njim pogoste zaupne sestanke. Častiželjnamu starcu je ta spretni Bolgar pripovedoval, kaj vse bi lahko postal. V Carigradu, pri tem majhnem številu vernikov, nima kaj posebnega pričakovati, v Rusiji pa bi bilo drugače: tam so številni zedi- škof ltafail Popov (1830-1876) njeni Rusi, Ukrajinci, ki nimajo škofa. Od ruskega carja bo prejel veliko materialno pomoč... Za to se Sokolski ni navdušil. Ko niso mogli ujeti Sokolskega na to vabo, so si izmislili drugo. Nastopil je F. R. Slavejkov. bolgarski poverjenik za vračansko in sevlievsko okrožje. Obiskoval je starega nadškofa ter ga obsipaval z vsemi mogočimi pohvalami in častnimi naslovi. Končno mu je zaupal, da prihaja v posebni misiji kot zastopnik predstavnikov bolgarskega naroda, ki bi ga radi v imenu celega bolgarskega naroda izbrali za svojega patriarha, ki prosijo za tajni sestanek v mestnem delu Bjujuk-dere. Njih je 30 po številu in bodo prinesli -svoja pooblastila in še pisma dveh škofov (Ilarioina in lAvksantija) s prošnjo za zediinjenje, nadškof naj prinese s seboj vse dokumente o škofovskem imenovanju in zedinjenju, da bo ta sestanek zares svečan in služben. Josif Sokolski je kar žarel od veselja ob misli, da bo kar naenkrat postal poglavar velike družine — in patriarh. Prvi patriarh obnovljenega bolgarskega patriarhata. Nadškof se v svoji naivnosti ni posvetoval z Škof Mihail Petkov nikomer od svojih sodelavcev, zbral je vsa od-ličja in insignije ter dokumente ter skrivaj odšel na sestainek. O tem ne bi nič vedeli, da ni tega objavil pozneje sam pomočnik Slavejkova m. Radivoev (Objavljeno v knjigi: Vreme i život llariona, Sofija, 1912). Z ZVIJAČO UGRABLJEN Dogodilo se je to 6. junija 1861. Sokolski je prispel v pristanišče. Ker so se delegati baje malo zadržali, so mu predlagali kratek izlet z ladjico ruskega poslanika, ki je bila tamkaj zasidrana. Tudi tej prevari je -nadškof nasedel. Odpeljali so se iz pristanišča in se približali veliki ruski vojni -ladji. Slavejkov je nadškofu opisoval ladjine zanimivosti i-n mu predlagal, da si ladjo ogledajo. Nadškof, preprost radovednež, je na to pristal. Tedaj -se je »spomnil« Slavejkov, da je potrebno posebno -dovoljenje ruskega poslanika. Vrnili so se na poslaništvo, kjer jih je -sam poslanik ljubeznivo -sprejel. Rekel je, -da bo izdal dovoljenje. Nadškofu je svetoval, naj za kratek čas svojo gornjo — nad-ško- fovsko — obleko pusti na poslaništvu, vzame pa naj na posodo od duhovnika v poslaništvu navadno -duhovniško obleko, da bi ne preveč padel v oči posadki. Tudi na -to je pristal naivni nadškof. Celo vzhodni škofovski znak — pa-nagijo, ki ga je dobil od papeža, je pustil na poslaništvu. Le škofovski križ (na vzhodu to ni škofovski, ker ga dobijo tudi nižji kot odlikovanje) je obdržal. Na vojni ladji so jih lepo sprejeli. Ladjica je takoj odplula, vojaška ladja pa je dvignila sidra in odplula proti Odesi. Tako je p-rvi ze-dinjend bolgarski nadškof postal ujetnik ruske države i-n pravoslavne Cerkve. Slavejkov se je iz Odese takoj vrnil. Po nekih zatrdilih je prejel od ruskega poslanika v nagrado 17.000 rubljev. Ruski poslanik v Carigradu je za ta i»herojski« podvig dobil visoko carsko odlikovanje — red sv. Ane z zvezdo. Ubogi, prevarani nadškof Sokolski je bil začasno interniran v Odesi. Moral je stanovati pri nekem tamkajšnjem Bolgaru, trgovcu Rašejevu, po -rodu iz Gabrova. Policija je strogo nadzirala nadškofovo kretanje. Ostal je tamkaj 22 dni. Sporazumno z rusko pravoslavno Cerkvijo je bil Sokolski potem poslan v -internacijo v Kijev, in sicer v slavni samostan »Kijevsko-pečerska lavra Vnebovzetja Marijinega«. Na vprašanje francoskega poslanika v Moskvi, kaj je z Josifom Sokolskim, je ruska vlada službeno odgovorila, da je umrl. V PRAVOSLAVNEM SAMOSTANU Kijevski samostan i-n tamkajšnja nadško-fija sta v zgodovini katoliške Cerkve dobro znani. Saj je tamkaj cvetelo versko življenje — in tudi zedinjenje je bilo doseženo, akoravno- za kratek čas. Zanimivo ije, da se iz redkih dokumentov ne more trditi, da bi ruska vlada ali ruski Sveti sinod vršila pritisk na nadškofa Sokols-kega, da bi -formalno odpadel od -katoliške vere. Njim je bilo dovolj, -da so novonastalo kotoliško skupnost »otoglavili« i-n jo s tem skoro popolnoma uničili. Iz carske blagajne je nadško-f dobival posebno denarno pomoč, a samostan mu je -dajal hrano. Njegova pisma niso nikdar prišla n-aslov-Ijencem v roke. Cenzura je vise prestregla. Edina zveza z zunanjim svetom so bili posamezni Bolgari, -ki s-o prebivali v mestu ali potovali skozi mesto. Bilo je tudi nekaj dijakov iz Bolgarije, k-i so se tamkaj šolali. Ti so ga večkrat obiskali, a starec jim je dajal od svoje »penzije« denarno pomoč. Ker je njemu, siniu planin, bilo težko prebivati »talno v samostanski celici, so mu iz zdravstvenih razlogov dovolili, da ;se je naselil na bližnji pristavi, kjer je zasadil vinograd in ga sam obdeloval — seveda za samostan. Postavil si je tamkaj tudi kapelico. Samo čez zimo se je vračal v samostan, v skupnost. ZLORABA V Galiciji in Ukrajini je bilo večje število zedinjenih Ukrajincev, imenovanih grkokatoliča-ni ali unijati. Ruska oblast jih je preganjala, tako da je med njimi veliko število pravih mučencev. Kijevska Cerkev je ohranila Ciril-Metodovega duha krščanske širokogrudnosti in občestveno-sti, zato je razumljivo, da je slavni kijevski me-tropolit Izidor -Kijevski na Florentinskem koncilu leta 1438 podpisal dekret o zedinjenju in je potem moral zapustiti svojo zemljo. Umrl je zaslužen za vesoljno Cerkev v duhu svetosti. Pozneje je znana Brest-litovska unija (1595), ko se je veliko število Ukrajincev, Rusinov (Galiča-nov) zedinilo is katoliško Cerkvijo. Pri delitvi Poljske je prišlo pod Rusijo kakih 12 milijonov zedinjenih katoličanov. Ta delitev je bila leta 1772. Od takrat se je začelo strašno preganjanje teh katoličanov. Mnogi so bili preseljeni v oddaljene kraje, celo v Sibirijo, drugi pa so trpeli v zaporih. V času bivanja Sokolskega v Kijevu, je balo v Rusiji še kakih tri in pol milijona vzhodnih katoličanov. Ena od škofij, ki je bila v tem času hudo ogrožena, je bila holmska škofija (eparhija). Carska oblast je izgnala skoro vse duhovnike s škofom vred iz države in postavila za upravitelja škofije odpadnika, ki naj bi pripravil narod na formalni in »prostovoljni« odpad od katoliške Cerkve. Da bi vernike lažje pridobili za odpad, so si izmislili novo prevaro. Ruska oblast je dobro vedela, da se bodo tamkajšnji verniki upirali duhovnikom, ki bi jih posvetili ruski pravoslavni škofje. Zato so napravili peklenski načrt: te izdajalske duhovnike naj posveti »unijatski« škof Josif Sokolski. Kaj vse so natvezli nadškofu, je seveda nemogoče ugotoviti. Gotovo je, da so ga prevarili, češ da bo posvečeval unijatske duhovnike in da bo tako javno pontificiral (služil arhierejsko bo»go-služje). Ubogi nadškof, ki je bil ves čas ujetnik v samostanu, a željan da se kot nadškof pojavi pred narodom, je ponudbo z veseljem sprejel. Niti sanjal ni, da je žrtev prevare. Tudi ni poznal novomašnikov, pripravljenih, da bodo nastopili proti zedinjenju, za odpad v pravoslavje. Prišepetavali so mu, da mu sam car plača potne stroške in doda še posebno nagrado v višini 1.500 rubljev. In res je januarja 1872 nadškof Sokolski prispel v Holm. Povsod so ga isprejemali z velikimi častmi. Seveda po carskem ukazu. Dne 27. januarja 1872 je torej starček Sokolski, ne da bi vedel, posvetil 17 kandidatov za duhovnike. Na svečnico je nadškof z novoposvečenimi duhovniki služil slovesno arhierejsko bogoslužje. Ko je izvršil to svojo žalostno in tragično službo, sa je vrnil zopet v svojo internacijo — v kijevski samostan. Nadškof je moral še enkrat, v novembru istega leta, v Holm, da je posvetil v mašnike še nove kandidate. Tudi tokrat so mu dale carske oblasti lepo nagrado. Pozneje je moral na isto pot, z isto obveznostjo, še dvakrat v Holm. Posvetil je skupno 72 novih duhovnikov, ki so prevzeli mesta pravovernih — izgnanih. A s tem je bila unija v Holmu definitivno likvidirana. Nadškof Mihail Mirov (1858-1923) Ko so leta 1875 imenovali za Holm pravoslavnega škofa, je nadškof Sokolsiki šele uvidel, kako žalostno vlogo je igral. Vendar ni gotovo, koliko se je zavedal svoje krivice. Ve se le, da se je razočaran želel vrniti v Bolgarijo, da tamkaj umre, ali mu niso dovolili. Zadnje dni življenja je preživel v vinogradu na samostanski pristavi. Tamkaj so ga 29. septembra 1879 našli nezavestnega. Naslednjega dne je umrl. Pokopali so ga preprosto, kot navadnega redovnika, monaha, na samostanskem pokopališču 2. oktobra 1879. Tako je tragično končalo življenje prvega ze-dinjenega bolgarskega nadškofa, ki je upal, in z njim toliki drugi, da bo prvi patriarh obnovljenega bolgarskega patriarhata. Kadarkoli se je v cerkveni zgodovini mešala politika s cerkvenimi zadevami, vedno je bilo tragično — brez božjega blagoslova. Pa še nekaj sledi: če je katoliška večina brezbrižna, še tako lepo in plemenito delo, ki obeta bogate sadove, lahko zamre. Božji načrt zahteva sodelovanje ljudi! TRAGIČNE POSLEDICE Rusi in protikatoliška stranka med Bolgari so z ugrabitvijo nadškofa Josifa Sokolskega dosegli svoj cilj: vsejali so med nastajajočo versko skupnost zedinjenih Bolgarov nezaupanje, nemir in strah. Bil je to zares hud udarec — strela z jasnega neba. Večina še ni bila utrjena in dovolj poučena v veri, saj jim je unija bila v prvi vrsti sredstvo za nacionalno osvobojenje. Prvi korak do tega je bil po njihovem mnenju in prepričanju samostojen patriarhat, domača cerkvena hierarhija, da bi tako vsaj v cerkvenem pogledu bili svobodni (osvobojeni od grškega carigrajskega patriarhata in osovraženih grških škofov, ki so jim v cerkvah uničevali slovansko liturgijo in uvajali grško), a to je bil korak tudi do politične svobode, ker so računali, da Turčija že umira. Ker so Rusi uspeli odpeljati prvega zedinje-nega nadškofa, so neutrjeni verniki sklepali v svoji naivnosti, da je Rusija pač vsemogočna ter da se njej ne smejo ustavljati. A ker je carska Rusija pravoslavna, da morajo pač ostati pravoslavni. Zakaj pa je carski Rusiji toliko bilo do tega, da se v Bolgariji ne utrdi zedinjenje? Rusija se je smatrala za zaščitnika pravoslavja, z željo, priti v Carigrad, da bi tako nasledila nekdanje bizantinsko cesarstvo. Moskovski patriarh bi po- stal resnično patriarh vsega Vzhoda — glava pravoslavja — kot patriarh tretjega Rima. Prav to sklicevanje na »Rim« jasno pove', da je vsa krščanska tradicija edina v tem, da je prvi poglavar Cerkve sv. Peter bil v Rimu in da je poglavarstvo nekako vezano na Rim. Saj ima tudi carigrajski ekumenski patriarh v svojem naslovu, da je »episfcop drugega Rima«. Rusi so se bali, da bi se Bolgarija naslonila na zapadne države, če bi zmagala unija. To pa bi škodovalo njenim načrtom prodiranja na Balkan. Iz tedanje diplomatske korespondence ruskega poslaništva je razvidno, da so ruski diplomati v vsej akciji proti uniji igrali odločujočo vlogo. Zato so se po ugrabitvi Sokolskega toliko trudili, da bi podkupili druge voditelje unije, predvsem Cankova, ki je imel med zedinjenimi Bolgari največji vpliv. Zastraševanje, obljube in denar so dosegli, da je v kratkem času število zedinjenih Bolgarov od 60.000 padlo na 4.000. Velik udarec je bil, ko so odpadli arhimandrit Makarij in večina duhovnikov (bivših pravoslavnih, ki so prestopili največ iz koristoljubja), Cankov in dr. Mirkovič. Tudi s katoliške strani so izgubili zaupanje v iskrenost pripravljenih in preostalih zedinjenih Bolgarov. Nekateri so morda upali, da se bo Sokolski še vrnil, zato niso smatrali njegovo mesto za nezasedeno, spričo česa ni bilo mogoče predložiti drugega kandidata za verskega poglavarja unije. Tudi niso verjeli, da bi kdo od novopriglašenih bil gotov, da bi v primeru preskušnje tudi vztrajal. Na prošnjo preostalih so pa vendar morali nekaj ukreniti. Zato sta apostolski delegat nadškof Brunoni in armenski katoliški patriarh Ha-sun svetovala, naj bi imenovali za cerkvenega in političnega voditelja na ozemlju pod turško oblastjo kakega rimsko-katoliškega duhovnika iz Plovdiva. In zares je bil imenovan za voditelja zedinjenih Bolgarov v Carigradu plovdivšfci rimsko-katoliški duhovnik Peter Arbadžijski, ki ga je ob koncu leta 1861 priznala turška vlada in mu izdala potrebna potrdila (ferman). Za pomočnika je dobil Poljaka vzhodnega obreda Malčinskega, ki je postal pozneje škof v Albaniji (Alezio). Naslednji dve leti (1862-1863) sta bili najbolj usodni, ker je bil takrat glavni odpad voditeljev gibanja za zedinjenje — in po njihovem zgledu seveda mnogih drugih. ■ Iz Rima so šele 6. maja 1862 poslali dekrete Arbadžijskemu kot administratorju škofije z naslovom arhimandrita, is pravico do vzhodne mi-tre, naprsnega križa in prstana, in Fr. Malčin-skemu za njegovega pomočnika (generalnega vikarja). Medtem ko je zedinjena skupnost Bolgarov v Carigradu neprestano preživljala notranje težave in zunanje preskušnje, se je gibanje preneslo v notranjost dežele. Posebno živahno je to postalo v mostu Odrin (kjer je sedaj vse turško). Tam se je po trditvi pravoslavnih virov v kratkem času zedinilo 138 družin, a prijavilo se jih je še drugih 250. Imeli so že dve cerkvi, tretja pa je bila v gradnji, in zraven tega še tri katoliške (unijatske) šole. Iz mnogih drugih bolgarskih mest in vasi so prihajale prošnje za zedinjenje. Posebno živahno je v tem pogledu postalo v Makedoniji. Na žalost, katoliška Cerkev ni bila pripravljena na kaj takega in je bila zato ta izredna priložnost zamujena. Za katoličane v odrinski škofiji je bil imenovan za škofa Rafail Popov, ki je že kot diakon pristopil k zedinjenju in je ves čas vztrajal kljub vsem težavam in pohujšanju. Za škofa je bil posvečen 20. novembra 1865 v Carigradu od ukrajinskega grško-katoliškcga nadškofa Sem-bratoviča. Ta je izredno lepo deloval in utrdil unijo v svoji škofiji. Bil je v Rimu leta 1867 na proslavi 1800-letnice smrti sv. apostolov Petra in Pavla, kakor tudi na prvem vatikanskem kon-I cilu. Nove težave so nastopile za bolgarsko unijo, ko je na pritisk carske Rusije sultan izdal dovoljenje za pravoslavni bolgarski ekzarhat (1870), neodvisen od carigrajskega patriarha. Propagandisti proti zedinjenju so izkoristili to dejstvo, da so malodušne strašili, da je sedaj vsa Bolgarija pod »vsemogočnim varstvom« Rusije: Bolgarija je in ostane pravoslavna — pod rusko kontrolo. Posebno oni unijati, ki so v uniji gledali v prvi vrsti politično sredstvo, a v versko problematiko se niso nikdar poglobili, so se sedaj popolnoma ohladili in obrnili uniji hrbet. Bilo je seveda tudi spletk, o čemer je boljše molčati. Posebno hudi udarci so bili odpadi voditeljev, tudi iz najvišjih cerkvenih krogov. Med temi je bil nadškof Nil Izvorov. Bil je pravoslavni škof, a se je pridružil uniji v Carigradu 11. aprila 1872. Z dekretom od 5. septembra 1876 je bil imenovan za škofa zedinjenih Bolgarov; slovesno deklaracijo zedinjenja je dal pred papeškim de- Msgr. Kiril Kurtev (1891-1971) legatom v katoliški cerkvi sv. Petra in Pavla v Carigradu 21. septembra 1876. Nekaj let je zelo uspešno deloval v Egejski Makedoniji, kjer je takrat bilo 3.442 družin, 36 duhovnikov, 1 diakon, 28 cerkva ter 25 katoliških šol. Leta 1883 je bil Nil Izvorov pri reorganizaciji zedinjene bolgarske Cerkve imenovan za nadškofa s sedežem v Carigradu. Zaradi notranjih razmer med zedinjenimi Bolgari in zunanjih spletk ter sovražne propagande, je ta nadškof leta 1896 duhovno klonil ter se odpovedal svoji službi, odpadel je ter 1. 1901 umrl kot pravoslaven. Veliko dobrega je storil med zedinjenimi Bolgari škof Mihail Petkov, rojen 1850 v Odrinu, a bogoslovne študije je končal v Rimu. Za apostolskega administratorja v Odrinu je bil imenovan 7. aprila 1883. Za njegove uprave je odrin-ska grško-katoliška škofija imela 4.600 vernikov, 20 duhovnikov (brez tujih misijonarjev vzhodnega obreda, ki so imeli več samostanov in šol), 12 cerkva, 8 kapel in 11 šol s 670 učenci. Umrl je leta 1921, ko je zaradi vojne in razseljevanja Bolgarov iz Odrina in okolice (kar je ostalo Turčiji so Turki vse izgnali) doživel popolno fizično uničenje svoje škofije in svojega dela. Zadnji bolgarski zediojeni nadškof v Carigradu je bil Mihail Mirov, rojen verjetno 1. 1858, vzgojen v katoliških zavodih, a za nadškofa ze-dinjenih Bolgarov v Carigradu imenovan 6. marca 1907. Doživel je veliki izgoin Bolgarov iz Turčije ipo prvi svetovni vojni ter s tem razpad svoje nadškofije. Umrl je 17. avgusta 1923 v vasi Dobrukli, Jambolsko (rojstno mesto) v Bolgariji, kamor se je zatekel z delom katoliških beguncev iz Turčije. Zedinjeni Bolgari, ki jih je bilo največ na ozemlju, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Turčiji (Odrin in okolica ter Carigrad), so se kot begunci porazgubili po Bolgariji. Kot manjšina, »izgubljeni posamezniki«, so pod pritiskam javnega mnenja in propagande (vprašanje službe, zaposlitve, naselitve...) izginili v morju pra-voslavja. Pravoslavni so imeli v Bolgariji vse pravice, ne pa katoličani. Tako ni mogel noben katoličan v oficirsko šolo ali doseči kako višjo službo v državni upravi ali vojski. Maloštevilne ostanke nekdanje carigrajske in nekdaj cvetoče makedonske unije (del zedinje-nih Makedoncev je moral pobegniti iz svojih domov, ko so Grki po osvojitvi Egejske Makedonije z ognjem in mečem uničili vse zedinjene makedonske župnije in vasi), raztresene po vsej Bolgariji, so začeli počasi zbirati in zanje je bila osnovana posebna apostolska administracija z arhimandritom Hristoforom Kondovim na čelu, ki je umrl 11. aprila 1924. Njegov naslednik je bil. o. Jozafat Kozarov, kateremu je bil zaradi bolezni takoj dodeljen Kiril Kurtev (rojen 31. julija 1891) v Dripčevo, Svilengradsko, v pravoslavni družini; zedinil se je že kot dijak v Odri-nu, kjer je bil posvečen v duhovnika 14. junija 1914 od škofa Mihajla Petkova. Končno je za vse te katoličane vzhodnega obreda v Bolgariji ustanovi j ena škofija — ekzarhat s sedežem v Sofiji. Za prvega ekzarha je bil imenovan Kiril Kurtev (31. julija 1926), ki je prejel škofovsko posvečenje na grobu sv. Cirila v Rimu 5. decembra 1926. Zaradi bolezni je dal ostavko; nasledil ga je msgr. Ivan Garufalov (1940-1951), a po njegovi ismrti je moral ponovno prevzeti upravo škofije, v silno težkih okoliščinah, msgr. Kiril Kurtev, ki je ostal na tem mestu do svoje smrti. Umrl je 7. marca 1971 v Plovdivu, a pokopan je v Sofiji. Sedanji ekzarh je pokojnikov pomožni škof msgr. Metodij Stratiev, rojen v pravoslavni družini, a katoliško vzgojen, 11. januarja 1916 v vasi Srem, Jambolsko; duhovnik je od 26. julija 1942 (redovnik asumpcionist), škofovsko posve-čenje je prejel 5. septembra 1965 v Sofiji. Sedanje razmere, v katerih se nahaja bolgarska zedinjena škofija (katoliški ekzarhat), so silno težke; duhovno ozračje med duhovniki in verniki je zelo dobro: pripravljenost na žrtve in odpovedi, ljubezen in zvestoba Cerkvi in sv. očetu. Duhovniki živijo v zelo težkih materialnih razmerah, a polni so božjega duha. S pravoslavnimi poskušajo biti v najboljših razmerah. Nimajo ne malega ne velikega semenišča, pa so vendar imeli leta 1971 enega novomašnika in enega diakona. Z vero v božjo Previdnost gledajo optimistično v bodočnost, četudi po človeško gledano ni nobene perspektive. A pri Bogu ni nič nemogočega! Opomba: Pri datumih ni bilo trenutno mogoče vedno točno ugotoviti, ali je datum po starem — julijanskem koledarju, ali po novem — gregorijanskem. Datirali so namreč na Vzhodu v preteklosti v glavnem po julijanskem koledarju, kar je bilo v preteklem stoletju po 12 dni, a v našem po 13 dni za našim koledarjem. KAZIMIR HUMAR Zaton prve svobode na spodnjem Krasu V Koledarjih leta 1970 in 1971 sem opisal, kako je vzniknila in se razrastla prva svoboda na spodnjem Krasu v septembru 1943. Letos želim opisati, kako je zatonila v prvi veliki nemški ofenzivi. Po prvem tednu svobode in tragičnih dogodkih, ki sem jih že opisal, se je življenje nekako umirilo. Tu pa tam smo celo upali, da bo tako ostalo. Znamenje te pomiritve so bile tudi prve volitve v Opatjem selu. V petek 17. septembra popoldne je prišel v vas neki Škrbinec, ki so ga klicali Maks. Zglasil se je v župnišču. Predstavil se je, češ da je postavljen za to, da skrbi za civilno upravo na od partizanov zasedenem delu Krasa. V ta namen bodo danes volili vaški odbor, ki bo imel šest članov, in me prosi, če bi tudi jaz prevzel kako mesto v odboru. Ponudbo sem odklonil, češ da je bolj prav, če se kot župnik ne vtikam v take zadeve. Razumel je in volitve so se vršile takoj 'nato na trgu pred Pahorjevo gostilno kar javno. Tako so Kraševci po dvajsetih letih zopet znova volili svoje občinske zastopnike. V nedeljo 19. septembra je bila kva-trnica, vsakoletni praznik na Miren-skem Gradu. Drugo mašo sem imel na Lokvici, kajti številni domačini so bili zaposleni v tej kraški vasici, kamor so prenesli partizansko kuhinjo, potem ko so jo Nemci požgali v Opatjem selu. Nameraval sem maševati pri vaški kapelici, toda na mašo na prostem ni bilo misliti. V dolini onstran hriba proti Mirnu je silovito streljalo. Govorili so, da so Nemci prodrli preko Vipave in da obstreljujejo Mirenski Grad. Na nebu je krožilo nemško letalo. Zaradi tega smo se za mašo zatekli v Maruši-čev skedenj. Po končani maši se je prikazal ko- mandant Jože in skupaj z Ladotom iz Kostanjevice smo šli na kosilo k Županovim na Lokvici. Komaj dva tedna prej sta me oba na cesti zasliševala, sedaj pa smo skupaj sedeli pri kosilu; po kosilu me je Jože celo zapeljal z avtom domov v Opatje selo. Naslednji dan, v ponedeljek, so nas Že zgodaj plašili, da pridejo Nemci. Partizani so v tem času s patruljami kontrolirali cesto skozi Dol; patrulje so bile tudi razpostavljene na robu kraške planote vzhodno od ceste. Nemci so parkrat poskušali voziti po Dolu, a so vsakikrat utrpeli izgube. Tako so tisto jutro partizani uničili nemški avto v Gabrjah pri gostilni Pavletič. Že od 9. septembra dalje smo bili brez električne luči; kabli so bili nekje presekani ali pokvarjeni. Svetili smo s svečami ali kako drugače. Toda bolj kot luč mi je manjkal radio: bili smo brez novic, brez časopisov, navezani na to, kar so ljudje govorili ali partizani trdili. Ti so bili polni novic o partizanskih zmagah in o angloameriških izkrcanjih. Toda kaj se pravzaprav godi drugod? Kakšen je resničen položaj na bojiščih? Spomnil sem se, da ima župnik v Brestovici Bernard Špacapan radio na baterije. On bo znal kaj povedati. Pa sem se odpravil k njemu, ua sem si prišel nekoliko na jasno. Tam zvem, da so Angleži in Amerikanci še zelo, zelo daleč. Ko nazaj grede privo-zim do križišča Hudi Log-Opatje selo, slišim streljanje s strojnico tam pod Fajtovim hribom. Kaj neki pomeni to? So li Nemci že prodrli iz Renč na Kras? Stražar, ki je stal na križišču, mi pojasni: Naši so danes popoldne v Dolu zajeli nekaj Nemcev in sedaj so Z njimi obračunali. V vasi mi pozneje razložijo: nemška patrulja z dvema avtoblindama in tremi topovi je vozila skozi Dol. Ob cesti od Devetakov do Mačjega rebra so bili skriti partizani, ki so s strojnicami streljali od kamnoloma in prisilili Nemce, da so se ustaviti in se poskrili. Nato so jih obkolili in zajeli; avtoblinde so zažgali, topove in vojake pa odpeljali. Bilo je kakih 20 mož. Vse so odvedli na komando in jih postrelili, kot sem že omenil; prizanesli so le trem Poljakom. Tako vsaj so ljudje govorili. To je bil najhujši napad na Nemce v tem času. Čutili smo, da ne bo ostalo brez represalij. Toda od kod in kdaj bodo Nemci prišli? Prišli so čez dva dni v sredo 22. septembra. Že zgodaj se je razširil glas: Nemci gredo! Tam od Doberdoba in Poljan je res bilo slišati nemške tanke in avtoblinde. Začeli so obstreljevati pobočje proti Vrhu nad Devetaki; tudi v Dol je padlo nekaj granat. Približno uro časa so obstreljevali, potem je vse prenehalo. Nastala je popolna tišina. Kaj bo sedaj? Bodo Nemci šli mimo skozi Dol? Kar se nenadoma zasliši streljanje na zapadni strani pod vasjo okrog pokopališča na poti proti Devetakom in že so na trgu pred cerkvijo prve patrulje, za njimi pa se vsuje cel roj nemških esesovcev. »Wo sind die Partisanen, wo sind die Banditen?« vprašujejo. (Kje so partizani, kje so banditi). »Ni jih,« odgovarjamo. In res ne najdejo ničesar sumljivega; hitijo po hišah in vse ljudstvo zbirajo na trgu pred Pahorjevo gostilno, moške, ženske, otroke. Tudi v Župnišče pride vojak: »Pojdite z nami!« Na trgu me pokliče komandant: »Verstehen Sie deutsch?« (Ali razumete nemški?) »Nekaj že.« »Dobro. Potem povejte ljudem, da bodo moški sedaj šli pred nami nad partizane, ženske in otroci pa naj vzamejo iz hiš, kar morejo, ker čez dve, tri ure, ko se vrnemo, zažgemo vas.« »Tudi cerkev?« vprašam. »Alles.« (Vse) »Toda cerkev nima nič opraviti s partizani,« ugovarjam. »Ha, pa ne veste, da so se v neki vasi partizani tudi v cerkvi skrivali in streljali?« Razložil sem ljudem, kot mi je bilo naročeno, zamolčal pa sem glede moških, ki jih je bilo le kakih 8 ali 10 in vsi že starejši. Toda glej, nihče se ni ustrašil, nihče zajokal. Videl sem, da so vsi odšli olajšani, češ da nam le življenje pustijo. Po vasi se začne vsestransko izpra-znjevanje hiš. Tudi sam sem šel v cerkev, zaužil Najsvetejše, odprl taberna-kelj, vzel svete posode, spravil v vrečo matrike in vse naložil na kolo, da gremo. Tedaj sem videl, da so Nemci moške izpustili. Prosili so in so šli vsak na svoj dom spravljat. Tedaj sem se opogumit in vprašal komandanta: »Ali bi lahko odpeljali tudi z vozom?« »Seveda,« je odgovor. Tedaj vozove ven. Poiščemo vse, kar je imelo kolesa, in začnemo nakladati. Nemci nas nekaj časa gledajo. Komandant sam me zadržuje in mi dolgo razlaga o komunizmu in njega nesreči. Uporabim priložnost kakor Abraham v svetem pismu in prosim: »Ali boste prizanesli cerkvi?« »Bomo prizanesli.« No, saj gre zmeraj na boljše, si mislim. Čez čas se vojaki razgubijo iz vasi po cesti proti Mirnu, še nekaj tankov je šlo za njimi in potem nič več. Kam so šli Nemci, kdaj se vrnejo? Hiteli smo nakladati na žive in mrtve, pomagali smo drug drugemu in s strahom čakali, kdaj se Nemci vrnejo. Kako bo, nam je pričala Riševa hiša tam ob pokopališču, ki je počasi izgorevata. Nismo vedeli, da je v njej zgorel tudi hišni gospodar Miha. Bilo je že nekaj čez poldne, ko ljudje poženejo živino in spravijo vozove iz vasi na gmajno, prepričani, da se Nemci vsak hip vrnejo. Toda Nemcev ni, tudi streljanja ni slišati. Morda jih pa ne bo več? Up nam začne vstajati v srcu. Ko med strahom in upom čakamo v brezdelju na gmajni, začnemo misliti na Riševo hišo, ki je še zmeraj gorela in grozila, da se požar razširi še na sosednje hiše. »Morda Nemcev le ne bo. Zato bi bilo nespametno, če pustimo, da se ogenj razširi še na druge hiše,« pravim ljudem. »Pogasimo ogenj, presekajmo tramovje, da se požar ne razširi naprej.« Med ljudmi ni bilo veliko odziva na ta predlog. Kljub temu smo ognju zaprli pot, da se ni razširil na sosednje t hiše. Pozneje so bili ljudje hvaležni za to. Ko tako gasimo, se od Mirna začno dvigati črni oblaki visoko pod nebo: Nemci so zažigali Miren. Gledamo in premišljujemo, kaj bo z nami. Vsekakor v vas se ne vrnemo. Medtem je začelo pršiti, noč se je bližala. »Umak-nimo se v Novo vas. Tam so veliki skednji, za eno noč nas bodo že pre-: nočili,« pravim ljudem. Mnogi poslušajo, vsi pa ne in ostanejo na gmajni. Ponoči je potem ves čas lilo. Naslednje jutro sem maševal v Novi vasi. Toda z begunci so ponoči prišli tudi partizani, nekaj sto jih je bilo. Trdili so, da bodo Nemcem ubranili prihod na Kras. Zaradi tega da življenje v Novi vasi ni več varno, naj gremo rajši kam više proti Kostanjevici. Zato Lnovo preseljevanje v Korita, Hudi Log, Sela. Opatje selo je ostalo prazno, le nekaj moških se je tam zadrževalo in kaka ženska. Tudi sam sem ostal v župnišču. Tu naj omenim, da človek ostane človek, rajši dela slabo kot dobro. Ljudje so namreč v teh dneh začeli krasti. Prej se o tatvini skoraj ni slišalo. Sedaj pa res ni nobena stvar varna. Naslednji dan, petek 24. septembra je potekel mirno. Že smo računali, da se naslednje dni vrnemo na domove, ko nas v soboto 25. septembra zjutraj preseneti neverjetno močno brnenje motorjev, ki se je slišalo vse od Jamelj pa do Gabrij. Vmes streljanje s topovi. Zopet prihajajo Nemci. Kaj bo? Pridejo iz Dola gor po vseh poteh in po gmajni. Vsi so motorizirani ali na tankih ali na oklopnih avtomobilih. Skupina njih se ustavi v Opatjem selu in vse moške, kar nas je ostalo, pobere na oklopne avtomobile. Potem naprej po gmajni proti Hudemu Logu in Kostanjevici. Ukazali so nam, naj sedimo spredaj na najbolj izpostavljenih mestih. Razumemo: čistka se je začela in mi naj bomo za tarčo, če bodo partizani kaj streljati. Toda gmajna je bila mirna. Nikjer ni videti partizana vso pot preko Hudega Loga, Kostanjevice do Temnice. Kam so se poskrili oziroma umaknili? Enkrat popoldne privozimo v Temnico. Tja se zgrinjajo nemške čete od vseh strani spodnjega Krasa. Tja vodijo tudi nove talce kot smo bili mi. Med njimi privedejo tudi Arturja Zaletela, Župnika na Vojščici. Torej si bova delala družbo. Izprasujejo naju: »Wo ist der Pfaff von Brestovica?« (Kje je far iz Brestovice?) Bernarda Špacapana ni med nami. Kdo naj ve, kje je? Pozneje smo razumeli, zakaj so vpraševali po njem. Blizu Sel so se namreč spopadli Nemci in partizani. Bilo je nekaj mrtvih esesovcev, še več pa naših fantov. Če bi bili dobili v roke župnika Špacapana, bi mu gotovo huda predla. Proti večeru nas vse civiliste zaprejo v cerkev. Bilo nas je kakih 50 ali več; med temi tudi nekaj vojaško oblečenih moških. Eden teh je vso noč sedel za oltarjem in bil silno zamišljen. Bil je Italijan iz Tržiča. Pozneje sem zvedel, da so njega in še druge ustrelili blizu Gorjanskega. Ponoči je grmelo, bliskalo, lilo kot iz škafa. To je bila sreča za mnoge partizane, ki so se v temni noči prebili iz nemškega obroča in se izpod Trstelja umaknili proti spodnjemu Krasu. Naslednje jutro je bilo jasno. Ese-sovci se odpravijo na pot. Še prej pokličejo vsakega izmed nas civilistov in nas vprašajo, kje so nas ujeli. Večino izpustijo, nekaj jih pa pridržijo. Od Opajcev nas izpustijo vse; tudi A. Zaletela so izpustili; lahko si predstavljate, kako lahka in hitra je bila pot iz Temnice do Opatjega sela, saj nismo imeli veliko upanja, da se tako kmalu vrnemo. Bila je nedelja. Doma odmašujem, saj smo bili tešči od prejšnjega dne opoldne. Po maši se začnejo zgrinjati poročila o nemški čistki. Najprej se prikažeta na vratih dva moja brata. Bila sta pri vojakih v Italiji, po 8. septembru pa sta se prebila do domačih krajev, tu pa takoj v partizane. Izrabila sta viharno noč, da sta se izpod Fajtovega hriba prebila iz nemškega obroča in se napotila proti Opatjemu selu. Treba ju je bilo oprati in nasititi. Nato pridejo poročila z Lokvice: tri domače moške so Nemci ustrelili, tudi nekaj partizanov leži mrtvih na gmajni. Po kosilu grem s strežnikom Mila nom pogledat, kako in kaj. Res, na Lo-kvici so Nemci ustrelili tri domačine, ki niso hoteli v partizane in so ostali doma. Karlo Marušič, ki je bil odličen fant, ni hotel o partizanstvu nič slišati. Doma je ostal in mastil grozdje v kleti, ko pridejo Nemci, ga odvedejo in za hišo ustrelijo. Isto se je zgodilo Karlu Blažiču pri Segetih in Jožefu Kovačiču na Lokvici. V bližnjem vinogradu je ležal mrtev neznan partizan. Pri sebi je imel legitimacijo: Vittorio Fornasari, rojen v Trstu. Kaj narediti? Kdo naj jih pokoplje in kje? Skozi Opatje selo so še zmeraj hodili Nemci. Zato sklenem, da jih kar tam pokopamo. Tako smo pokopali Karla Blažiča pri njegovi hiši, Viktorja Fornasarija pa v vinogradu, kjer je padel. Za oba domačina z Lokvice so pa naslednji dan poskrbeli domači in jih navsezgodaj prepeljali na pokopališče v Opatjem selu. Na gmajni je bil pokopan tudi partizan Alfred Rusjan iz Renč, ki smo pozneje zvedeli zanj. Silno lepo septembrsko popoldne je bilo tisto nedeljo na Krasu, ko smo v strahu in negotovosti opravljali to dobro delo do nemških žrtev. Toda še en hud zločin se je moral Zgoditi v vasi prav tiste dni, da je bila mera polna. Omenil sem v prvem poročilu, kako so tri dni po svobodi partizani obsodili in ustrelili mlado 15-let-no Vilmo Ferletič. Njeni starši so ostali v vasi. Ponovno sem govoril z njenim očetom in ga skušal potolažiti. Bil je delavec v tržiški ladjedelnici kot toliko drugih Opajcev. Na moje besede je odgovarjal samo to: »Naj se položaj nekoliko umiri pa izginem iz vasi in se umaknem v Tržič. Ne morem srečavati teh ljudi, ki so mi umorili hčer.« Partizansko vodstvo je pa drugače sodilo. Bali so se, da se ne bi Vilmin oče maščeval, zato so enemu zločinu pridružili še novega. V ponedeljek 27. zjutraj po maši mi pridejo povedat: Benaševe so ubili do-mo. Pridite, da jih pokropite. Grem, da vidim. Oba, mož in žena, sta ležala ustreljena. Mož v kuhinji, žena v spalnici. Moralo je biti hudo, kajti polomljeni stoli, razmetano pohištvo je pričalo, da se je mož branil. Vendar tla so bila že umita od krvi, vse kolikor toliko pospravljeno. Sosede so dobile nalog, naj počistijo, predno mene pokličejo. Pozneje sem slišal, da ju je prejšnji večer posebno partizansko sodišče na Lokvici obsodilo na smrt, da ne bosta »izdajala« Nemcem. Naslednji dan smo Jožefa Ferletiča in njegovo ženo Jožefo Pahor pokopali na opajskem pokopališču. * * * Obračun prve svobode v Opatjem selu je bil torej naslednji: šest domačinov so ustrelili partizani, kajti tistim, ki sem jih že omenil, je treba dodati še Danico Boje, ki so jo v tistih dneh odpeljali, a nismo vedeli, da so jo tudi ustrelili. Štirje so postali žrtev nemških vojakov ob čistki dne 25. septembra. Dva. ki sta padla isti dan, nista bila domačina. * * * Tako je zatonila ta prva svoboda na spodnjem Krasu. Vzniknila je nenapovedana 8. septembra 1943 zvečer, zatonila pa v prvi nemški veliki čistki 25. septembra. Trajala ni torej niti tri tedne. V tem času smo veliko doživeli, hudega več kot dobrega. Bruhnile so na dan ljudske strasti, pokazale pa so se tudi številne vrline naših Kraševcev. Partizansko vodstvo je v tem času nastopilo odkrito, razkrilo je svoje namene, svojo taktiko, svoje cilje. Z nepotrebnimi umori domačinov so hoteli ljudi ostrašiti, morda se tudi nad kom m maščevati. Večkrat sem domneval, da ' so hoteli tudi umetno ustvariti »izdajalce«, saj jih med nami ni bilo. Kajti revolucija brez »bele garde« in izdajalcev ne more uspeti. Njim pa je šlo v prvi vrsti prav za revolucijo, za »oblast«. Vse ostalo jim je bilo drugotne-t ga pomena. Tudi slovenstvo jim ni bilo cilj. Saj so slovensko trobojnico zamenjali za rdečo zastavo, da se ne bi užalili tovariši Italijani. Tudi lugoslavija jim ni bita močno pri srcu. Saj so ljudi navduševali: »V boj za svobodo, v boj za sovjete! Živel Stalin!« Tita smo I takrat še bolj malo poznali. Kadar danes tedanji veljaki opisujejo svoje partizanske zgodbe, se načrtno izogibajo vsemu, kar je povezano s sovjeti, s Stalinom, s sovjetsko Ru-, sijo. Sami sebe prikazujejo kot čiste [ in neoskrunjene borce za svobodo, za Slovenijo, za Jugoslavijo zoper fašiste, - naciste in domače izdajalce. Ne upajo si prikazati celotne zgodovinske resnice, ker se je izkazalo, da je bil Stalin največji nasprotnik neodvisne Jugoslavije in Sovjetska zveza najhujši sovražnik povojne Jugoslavije. Partizanski Zgodovinarji o vsem tem molčijo in pišejo bajke ne pa zgodovino, kakor da se med vojno niso predvsem navduše-■■ vali za Stalina in Sovjetsko zvezo, dosti bolj kot za Jugoslavijo. Svoje nasprotnike hočejo prikazati kot ljudi, ki so bili povezani s fašisti in nacisti zoper koristi svojega ljudstva. Torej res izdajalci. Celotno prosovjetsko usmerjenost partizanskega gibanja pri nas, celotno obdobje stalinizma in stalinističnih metod bi radi zamolčali. In [vendar je bila ravno prosovjetska in pr o stalinistična usmerjenost slovenske OF tisto, kar je posebno nas slovenske duhovnike na Primorskem odtujevalo od takega osvobodilnega boja. Če kdo, smo si primorski duhovniki želeli svobode. Toda kakšna svoboda naj bi nam prišla iz sovjetske Rusije s pomočjo \ komunistične diktature? Naši primorski ljudje seveda vsega tega niso razumeli in so res s srcem in z dušo pristopili k osvobodilnemu boju, saj so imeli pred očmi le geslo: V boj za svobodo! Ostala gesla so preslišali, mnoge je pa uspešna propaganda že pridobila za svoje cilje. Videli so v novi Jugoslaviji tisto, kar smo si o njej vsi Primorci predstavljali: Narodno državo, kjer bomo svobodni in kjer bomo po slovensko govorili in se po slovensko učili. Kaj lepšega si takrat nismo mogli predstavljati. Večina duhovnikov in del slovenskih izobražencev smo pa gledali naprej in se vpraševali: Ali bomo po vseh teh grozotah vojne samo zamenjali eno diktaturo z drugo? Fašistično in nacistično s komunistično? Stalinizem smo poznali in si ga nismo želeli, prav zares ne. To je bil vzrok, da smo sicer ostali med ljudstvom in z ljudstvom, toda se z OF nismo povezali. Spominjam se razgovora s svojo pokojno mamo pozimi leta 1944. Očitala mi je: »Zakaj si proti svojim bratom?« (Bili so partizani, kot sem že omenil.) Od govoril sem: »Saj nisem proti njim, a tudi z njimi ne morem. Ne morem se boriti za novo diktaturo, ki bo še brezbožna povrhu.« Vem, da me preprosta Žena takrat ni razumela. Leta 1947 je prišla meja. Več let ni nihče smel preko meje. Po večletnem čakanju je mama dobila potni list in me prišla obiskat v Gorico. Takrat mi je priznala: »Prav si imel. Nisem mislila, da bo tako.« Bila so to leta najhujšega stalinizma v Sloveniji. Za časa vojne smo bili slovenski duhovniki res v velikem precepu: na eni strani je šel boj zoper nacifašiste za narodno svobodo, na drugi pa je grozila nova diktatura najhujšega kova. Naši primorski ljudje te dileme niso čutili in so z vsem srcem šli v boj za »svobodo«, duhovniki smo dilemo čutili in se za partizanstvo nismo mogli ogreti. Vendar izdajalci nismo bili. Svojih ljudi nismo nikomur izdajali. Zdi se mi, da bi s Prešernom mogel ponoviti o Črtomiru: »Strahljivca (izdajalca) v celem ni števili.« Zato nas tem bolj boli, da so umetno ustvarili primer kaplana Ladota Piščanca in ga še danes tako vztrajno ponavljajo. Ne samo to, njegov spomin tudi zmeraj bolj mažejo. Zadnji se je spravil nadenj pisatelj Tone Svetina v svoji Ukani. Ta roman je Svetina zgradil na zgodovinskih dogodkih. Tako je vanj vpletel tudi pokol partizanskih aktivistov v Cerknem o svečnici leta 1944 in njemu sledeči proces zoper oba kaplana, Ladota Piščanca in Ludvika Slugo ter skupino cerkljanskih deklet in nekaterih moških. Svetina je kot pisatelj svoboden, da s svojo domišljijo preustvar-ja dogodke in osebe. Toda ni svoboden, da maže in grdi resnične osebe, zlasti še zato ne, ker mnoge imajo še žive sorodnike. V svojem romanu govori Svetina samo o kaplanu Piščancu, ki ga imenuje »kaplan Piškur«. Kaplan Piščanc ali Piškur mu je nekaj najslabšega, kar si človek more predstavljati: človek, ki se je povezal z nemškim komandantom Wolfom v Idriji, da je ova-jal partizane, še prej pa je bil povezan s fašisti; nadalje je kaplan Piškur bab-jek, ki se je shajal z raznimi dekleti v Cerknem; fanatik, licemerec, zahrbtnež, svetohlinec. Mistim, da ne najdemo v slovenskem slovstvu duhovnika, ki bi bil grše orisan kot je kaplan Piškur v Svetinovi Ukani. Vsi, ki smo kaplana Piščanca osebno poznali, najprej v šoli in pozneje pri njegovem delu kot duhovnika, vemo, kako je njegova osebnost v Svetinovi Ukani ponarejena, falzificirana. Tone Svetina in njegovi čutijo, kako sitna je bila napaka pri partizanskem vodstvu, ki je s svojo lahkomiselnostjo pustilo, da je močan oddelek nemške vojske nemoteno in neopazno prišel iz Idrije v Cerkno na osvobojeno ozemlje in tam povzročil pokol tolikega števila mladih aktivistov. Še bolj pa to, da so se potem Nemci nemoteno in brez izgub vrnili v Idrijo. To je napaka, ki je ne morejo preboleti. Zato so takrat iskali grešnega kozla in ga našli pri obeh kaplanih in nekaterih dekletih in možeh iz Cerkna, ki so vedeli o njih, da ne simpatizirajo s partizani. Še danes morajo zato ponavljati bajko o i?- dajalskih kaplanih in njih priležnicah. Če bi te bajke ne bilo, bi morali iskati krivca pri tedanjem vodstvu, ki je bilo odgovorno za varnost v Cerknem. Čigavo ime bi prišlo na dan? Kdo je zakrivil tisto neodpustljivo malomarnost? Sa mo major Hrast? S pravim krivcem si ne upajo tiA dati. Zaradi tega so si izmislili bajko o izdajalcih in jo še naprej ponavljajo in napihujejo. Vendar slovenski duhovniki na Primorskem ne moremo k temu molčati in pustiti, da se naš sobrat tako grdi in blati še po smrti. Priznamo, Z majhnimi izjemami nismo simpatizi-rali z OF, toda nismo izdajali svojih ljudi. Če nismo simpatizirali z OF, so pa komunisti sami krivi predvsem zaradi svojega stalinizma. To pa bi danez ne smel biti očitek, temveč pohvala. Saj so pozneje sami prišli do spoznanja, da stalinizem pomeni smrt za male narode in sovjetski imperializem suženjstvo za male države. Zato so se pozneje tudi oni stalinizmu uprli. Zaradi tega se zmeraj sprašujem, zui kaj še vedno vztrajajo na nekdanjih pozicijah stalinizma, ko govorijo in presojajo zadržanje tistih, ki med vojno nismo mogli iti z njimi v osvobodilni boj, čeprav smo si svobodo tako želeli. Kaj je antiklerikalizem to staro komunistično gardo tako do mozga pre-žgal, da do smrti ne bodo več od njega ozdraveli? Klerikalizem in antiklerikalizem sta bila oba pogubna v zgodovini slovenskega naroda. Od črnega klerika-lizma smo ozdraveli. Kdaj bomo ozdraveli od rdečega antiklerikalizma? * * * Med vojno smo zaigrali priložnost, da bi vsi Slovenci enotno nastopili v boju za narodno svobodo, ki mora biti vsakemu narodu skupen cilj. Šli smo se komuniste in antikomuniste. Posledice so bile tiste, ki so bile. Časi, ki jim gremo kot narod naproti, ne obetajo biti rožnati. Zategadelj mislim, da je prišel čas, da se gremo predvsem Slovence. Glavno odgovornost pa imajo pri tem tisti, ki so si prisvojili nelahko nalogo, da sami o vsem odločajo. MARIJAN BRECELJ FRANCE BEVK C1890 - 1970] Ko sem se lansko jesen vračal potrt z dveh pogrebov, Bevkovega in Pi-lonovega, se mi je zazdelo, da smo Primorci zares dokončno, vsaj na področju kulture in umetnosti postali reveži ali vsaj hudo hudo ubogi. Zakaj potem ko nas je v bližnjem ali daljnem razletju zapustila vrsta mož, nimamo skoraj več kaj pokazati. Ta ugotovitev pa ni in ne more biti le trenutno Čustveno dejstvo, marveč globoka resnica in zgodovinska ugotovitev, da so nekatere dobe bogate na umetniških ustvarjalcih, druge pa puste in prazne, prenasičene s civilizacijami različnih stopenj, ki nimajo niti sledu pravega humusa in ozračja, da bi take umetnike rodile, kaj šele, da bi jih, potem ko so bili rojeni in pokazali nadarjenost, lahko vzdrževale. Tako izredno plodovito desetletje ali dvajsetletje, naravnost bajno bogato na besednih in likovnih, nekoliko manj glasbenih, primorskih umetnikih, je bilo nedvomno tisto, ki je napovedovalo naše stoletje. Takrat so rojenice prinesle na svet nekaj takih mož, ki so postali pesniki ali pisatelji ali likovni ustvarjalci ali glasniki »po milosti božji«, kakor bi rekel Cankar. Otožno lepo in žalostno obenem se zgane v človeku, ko pomisli na Gradnika in Preglja, Remca in Šorlija, Lovrenčiča in Bevka, Resa in Velikonjo, Beleta in Ceboklija in Česnika, Kogoja in Vodopivca, Lo-karja in Lulika in Batagelja in Špaca-pana, Zorzuta in Pilona, Bucika in Čer-nigoja in še in še... In prav to desetletje nam je dalo tudi — Bevka. Kakor Gregorčiča in Lovrenčiča, Čeboklija in Šorlija, nam je tudi Bevka dala Tolminska dežela, še bolj natančno: tisti košček idrijskega sveta, ki so mu središče Cerkno in njegove grape. Vse kaže, da so otroci, ki prihajajo iz teh krajev, polni velikega, svetlega in nedopovedljivo lepega, čeprav grozotnega, trdega in trpkega sveta; da so ne le navdušeni nad vsem lepim in dobrim, marveč naravnost prežeti z živo željo, da bi ta lepi svet, ki se jim odpira, ko ga gledajo v dolini pred sabo, vsrkali vase, da bi zajeli vse, kar jim nudi, zakaj tako vabljivo in mično je vse to... Tudi Volarjevega Franceta — tako so rekli pri Bevkovih — je nenehno vabilo v svet, vse od tedaj, ko je iz de- dovih ust izvedel za čudovite dogodivščine, ki se človeku lahko pripetijo v širnem svetu. Toda mladega Franceta je zamikal še vse drugačen svet, ki mu je odprl neslutena bogastva, odkar so — kakor sam pravi — prihajale v hišo mohorjevke in jih je s posebnim dovoljenjem, poleg drugih knjig seveda, jemal v roke. Nič ni zato čudno, če se je tudi v njem prebudila skrita želja, ki je kasneje prerasla v pravo slo, da bi pisal, pisal... Toda daleč je bila še tista pot, ki ga je šele sedemnajstletnika spravila na pot v šole. Botroval ji je, kakor je za našo starejšo pisateljsko generacijo skoraj železno pravilo, duhovnik — cerkljanski dekan. Skozi vsa pisateljeva študentovska leta — učiteljišče v Kopru in Gorici — ga je pravzaprav leposlovje, knjiga, lastno umetniško ustvarjanje sikoroda obsedlo, da je le za to živel. Le tako moremo razumeti, kako ta načitani samouk pošilja že zgodaj dopise časnikom, črtice in pesmi in še kaj revijam. Tu in tam mu katera kaj objavi (Kvedrova v Domačem prijatelju in — po pisateljevih besedah — dr. Ukmar v Družinskem prijatelju), še več tega gradiva pa roma v koš. Tako konča študije, postane učitelj, zajame ga vojni čas — vmes pa nenehno ustvarjanje. Toda Bevk bi se še vedno najbrž dolgo iskal v pisanju, da ni srečal osebnosti, kakršna je bil v tistem času Izidor Cankar, ta estet. Po njem je prišel v Dom in svet in tej reviji ostal — naj so se razmere ali okolja še tako menjavale — zvest do zadnjih predvojnih let. Isto, in še bolj, velja za mohorjevsko Mladiko. Izidor Cankar je bil torej prvi, ki je v Bevku spoznal resničnega in nadarjenega besednega ustvarjalca, za njim in ob njem pa še Jože Res... Po kratki dobi, ki jo Bevk preživi v Ljubljani po koncu prve vojne, se vrne v Gorico in tu ostane vseh dolgih 25 let, ki so bila za Primorsko tako težka. Vojna leta preživi deloma v konfi-naciji deloma v zaporu in deloma v partizanskih vrstah, po drugi vojni pa le še nekaj časa, ko se za stalno naseli v Ljubljani, kamor so ga klicale nove dolžnosti. Ljubljansko bivanje pogosto zamenja z novogoriškim, kjer si je v Rožni dolini postavil svojo primorsko rezidenco. Tu ga na resničnem pragu osemdesetih let, ki jih je še sredi snovanja pričakal, skoroda nepričakovano sreča smrt. Ivan Grafenauer je v času, ko se je Bevkova pisateljska krivulja komaj začela v drznem loku dvigati, zapisal, da je njegova lirika »nadžupančičevala Župančiča«. Pa tudi ko bi ta Grafenauer-jeva ocena ne bila nikdar zapisana, bi morali Bevka kljub temu in predvsem šteti za pesnika. Kajti tudi vse njegovo prozno delo pravzaprav očituje to njegovo posebno lastnost doživljanja in tudi izražanja. Naj nas v tem ne motijo Bevkovi obsežni in tudi zgodovinski teksti. Debeli špehi še niso epski zamahi rojenega prozaista. Kot pesnik je Bevk ustvarjal vse tja v trideseta leta, se pravi, nekako do svojega štiridesetega leta. Ta žetev ni posebno velika. Čeprav je pisatelj imel že leta 1912 pripravljeno pesniško zbirko, ki jo je ponujal Katoliški Bukvami v Ljubljani, je kasneje izdal le eno knjigo Pesmi (1921). Šele kasneje, v prvi knjigi Izbranih spisov (1951), je bil objavljen obširnejši izbor iz vsega njegovega pesnenja. Za Bevkovo poezijo je značilno vsaj nekaj not. Predvsem je tu lepa impresijska lirika. Čustvena razpoloženja, vezana na domačo pokrajino, rahli vzgibi dogajanja v naravi, ki so kot odsev mlade, hrepeneče duše. In potem grozotne podobe vojne, in še lepše trpke slike goriške dežele in njenih ljudi (Jutro v Brdih, Tolminska pomlad), posebej pa izredno lirični ljubezenski motivi. Druga literarna zvrst, ki ji je Bevk pravzaprav posvetil prav prve svoje literarne sile, je bila dramatika. Tako je prva Bevkova knjiga sploh dramatični prizorček v Slomškovo proslavo Veseli god (1912), kasneje je napisal enode-janko za mladino Čar gozda (1918), ki je bila igrana v Cerknem, ter trode-janko Invalid (okoli 1920), enodejanko v kavarni (1922), dramo Kajn (1924), dramo v štirih dejanjih Krivda (prvotno Sence greha, še kasneje Materin greh), komedijo Partija šaha (1939). Več je seveda nastalo krajših prizorč-kov, mladinskih, pa tudi humorističnih za odrasle (Razbojnik, Brainjevka pred sodiščem, Resnica v oči bode, Čudežna skrinjica, itd.). Svoje mladinske dramske tekste je izdal v več knjigah: Bedak Pavlek, Kmetič in volk, Lenuh Po-ležuh. Dramatizirano sta izšli tudi mladinski povesti Vanka partizanka in Tonček. Poleg tega je več dramskih prizorov že v Pastirčkih pri kresu in plesu. Za ljudske odre je tudi prevedel več dramskih tekstov, tako Kranewit-terjevega Ivaneta, Gerstackerjevega Lovskega tatu, Schonherrjevo Vero in dom. Nekaj njegovih proznih tekstov so drugi pripravili za oder (Za našu grudu, Kaplan Martin Čedermac). K dramatiki lahko štejemo tudi njegov filmski scenarij Še bo kdaj pomlad (za film Trst, 1950). Potopisni teksti so pri Bevku značilni, saj je na ta način polagal nekak obračun nad svojimi bolj redkimi potovanji, kolikor mu jih je pač omogočala mednarodna organizacija PEN klubov, katere član je bil. Tako sta nastali knjigi: Izlet na Špansko (1936), Deset dni v Bolgariji (1938). Vemo pa, da je snoval tudi knjigo o Češki in celo potopis po Italiji. Pa je vse skupaj ostalo le pri načrtu. Različne so bile silnice, ki so pisatelja gnale, da se je loteval skozi vso svojo pisateljsko dobo tudi avtobiografskih tekstov. Lastno življenje mu je bilo kot umetniku izpovedovalcu pravzaprav tisto polje, s katerega je pobiral velik del svojih sadov. Bilo pa je tudi nekaj zunanjih ali objektivnih pobud, da je do nekaterih takih spisov prišlo. Bevku je uspelo, da je še komaj pravočasno — zadnji tak tekst je izšel prav tiste dni, ko je umiral — pokril s spomini ali avtobiografskimi spisi zemljevid svojega življenja od rojstva pa do leta 1945. Seveda ti spisi niso prihajali tako, kakor se je odvijalo njegovo življenje, marveč je v različnih dobah obdelal kak kos svojega življenja. Domači kraj in svojo mladost do trinajstega leta je prinesel spis Začudene oči. Temu sledi črtica Materina smrt. Dobo od petnajstega do 27. leta starosti prinašajo Nemirna leta. Obdobje prve svetovne vojne Pot v neznano, po prvi svetovni vojni dobo do leta 1940 Mrak za rešetkami in zadnje obdobje do maja 1945 pa Pot v svobodo. Seveda je treba vsa ta dela dopolniti še s takimi teksti, kakor so Tatič, Suženj demona, V zablodah in drugi. Bevkovo ime je sinonim za mladinskega pisatelja. Prikazati vseh teh del sploh ni mogoče, zakaj njih naslovi gredo v visoke desetine. Res je, da pri tolikšnem ustvarjanju pisatelj ni mogel vsakega dela tako izdelati, da bi mu lahko rekli klasično mladinsko delo. Toda več kot nekaj je takih tekstov, ki so gotovo sam vrh slovenskega mladinskega pripovedništva. Tu mislim na dela, kakor: Tatič, Jagoda, Lukec in njegov škorec, Lukec išče očeta, Kozorog, Tovariša, Pastirci, Grivarjevi otroci, Pestema, Tonček, Otroška leta, Pastirci pri kresu in plesu in zadnji pred-srnrtni izbor njegovih krajših tekstov Zlata voda. Preostane nam tako, da na kratko pregledamo tisto literarno polje, na katerem je Bevk največ zasejal in tudi največ požel: polje literarne proze. Tu pa stojimo pred pisano množico literarnih oblik, ki se jih je Bevk posluževal: črtica, povest, novela, roman, legenda, itd. Predvsem je tu vrsta knjig, v katerih so zbrane Bevkove novele in črtice iz različnih dob, tako: Faraon, Rabi ji, Gmajna, Povesti o strahovih, Samote, Dan se je nagibal, Med dvema vojnama, Obračun, Krivi računi, Mati Polona in druge. Potem vrsta povesti ali daljših tekstov: Smrt pred hišo, Hiša v strugi, Kresna noč, Jakec in njegova ljubezen, trilogija Znamenja na nebu, Vihar, Zastava v vetru, Krivda, Človek, proti človeku, Železna kača, Žerjavi, Veliki Tomaž, Srebrniki, Mrtvi se vračajo, Ubogi zlodej, Stražni ognji, Kaplan Martin Čedermac, Pravica do življenja, Mlini življenja, Domačija, me- ščanske povesti Muka gospe Vere, Ju-lijan Sever, več tekstov o dobi fašistične okupacije Primorske: Črna srajca, Tuja kri, dalje poleg že omenjene trilogije Znamenja na nebu še cela vrsta knjig, ki so vzete iz bližnje ali daljne preteklosti: Umirajoči bog Triglav, Iskra pod pepelom, Viharnik, Iz iskre požar. Iz te obširne vrste izstopajo neka dela, ki pomenijo Bevkov umetniški vzpon. Talk je na primer Kaplan Martin čedermac, take so Legende in še nekatera dela. O prvi je bilo že toliko napisanega in delo samo že tolikokrat objavljeno, da bi bilo vsako razpravljanje le ponavljanje. Eno je gotovo: sinteza dveh elementov: osebnega duhovnega boja posameznika in zavest njegove pripadnosti na smrt obsojenemu ljudstvu je rodila tako umetnino, ki ji zob časa zlepa ne bo mogel do živega. Z drugo pa nam je Bevk dokazal, kako je mogoče tudi v sodobnosti ustvarjati dela, ki izhajajo v preteklosti, a je njih posledice možno uporabiti v vseh časih. To je tista globoko človeška notranja vsebina, ki bo v človeku ostala večna. Seveda je ves ta prikaz Bevka tako hudo nepopoln, saj bi morali tu navesti sedaj zares dolgo vrsto del, ki jih je pisatelj posredoval najprej primorskemu, posredno pa tudi slovenskemu bralcu sploh. Vse prevode iz slovanskih in drugih jezikov. Prikazati bi bilo treba vse njegovo uredniško, časnikarsko in bibliografsko delo. In še in še. Človek stoji zavzet pred to Bevkovo neizčrpno osebnostjo, za katero skoraj ne vemo, od kod je jemala za vse to zmožnosti, voljo, čas in vse tisto, kar je pri takem delu potrebno. Po svojem ogromnem opusu stoji Bevk zares kot velikan med ostalimi pisatelji. In nič ne de, če vse njegovo delo ne bo Obstalo. Tudi če je v njem plev, kakor v vsakem človeškem delu, bodo še vedno ostala bogata klena zrna. Zakaj Bevk je bil pisatelj po svojem notranjem imperativu, za to delo gotovo poklican od Tistega, ki v človeka postavlja te kali. Ni se izneveril danim darovom; množil jih je kakor skrben služabnik v hramu umetnosti. Po svoji človeški strani je bil tudi srčno blage narave, človek, ki je imel rad vse božje stvarstvo, od ptic do otrOk. Za te zadnje je v resnici živel. Kdor mu je bil dolga leta blizu, bo vedel, da je bil tudi izredno odprtega in dobrega srca, da je razumel človeško bedo, da je bolj kot k višjim, silil k preprostim in se dobro počutil med revnimi. Ob takih svetlih straneh v človeku pa morajo nujno zbledeti tudi tiste senčne strani, ki jih ima vsak človek. In ostati mora le hvaležnost brez pridržkov in predsodkov. KAZIMIR HUMAR Ob 10-letnici Katoliškega doma v Gorici Koncem meseca februarja poteče deset let, odkar je bila odprta in blagoslovljena nova dvorana pri Katoliškem domu v Gorici. To se je zgodilo dne 25. februarja 1962. Dvorano je ob navzočnosti predstavnikov najvišjih civilnih oblasti v pokrajini blagoslovil pokojni nadškor Hijacint Ambrosi. Po dveh letih je odboru uspelo, da je dobil vsa potrebna dovoljenja za redno gledališko delovanje v novi dvorani. Zato se od sezone 1964/65 začenja redno kulturno in gledališko delo. Kako je potekalo, najbolje pričajo statistike. 1964/65: koncertov 5, dramskih predstav 15, kulturnih večerov 5, raznih 4; udeležencev 6.400. 1965/66: koncerta 2, dramskih predstav 12, kulturnih večerov 6, raznih 18; udeležencev 9.000. 1966/67: koncertov 6, dramskih predstav 9, kulturnih večerov 8, raznih 12; udeležencev 7.000. 1967/68: koncertov 4, dramskih predstav 13, kulturnih večerov 14, raznih 8; udeležencev 10.000. 1968/69: koncertov 8, dramskih predstav 10, kulturnih večerov 12, raznih 9; udeležencev 10.000. 1969/70: koncertov 7, dramskih predstav 10, kulturnih večerov 16, raznih 6; udeležencev 7.600. 1970/71: koncertov 5, dramskih predstav 16, kulturnih večerov 11, raznih 7; udeležencev 9.200. V osmih letih (1964- 1971) je bilo v KD 31 koncertov, 76 gledaliških predstav, 68 kulturnih večerov, 48 raznih drugih prireditev in srečanj. Udeležencev je bilo okrog 59.000. Če prištejemo še prvi dve leti po odprtju dvorane, ko odbor ni še vodil statistike o udeležbi, smemo pa računati na povprečno 5.000 udeležencev vsako leto, vidimo, da se je kulturnih prireditev v KD v 10 letih udeležilo približno 70.000 oseb. Mislim, da navedene številke same dovolj pričajo o pomenu, ki ga je Katoliški dom zavzel v kulturnem življenju goriških Slovencev. Ni bil zaman trud, niso bile zaman finančne žrtve: dovolj dobro so se obrestovale v tem prvem desetletju. Do tako bogatega kulturnega delovanja KD je prišlo tudi zaradi uvidevnosti odbora, ki je odprl vrata vsem skupinam brez razlike, da le nastopajo s stvaritvami, ki ne žalijo naše slovenske časti ali krščanskih načel. Odbor ni s tem vpeljal nobene cenzure, ampak je hotel le potrditi, da mora dvorana KD služiti v namene, za katere je bil Katoliški dom kupljen in dvorana zgrajena. V tem okviru se je razvilo plodovi to gostovanje domačih in tujih kulturnih skupin iz Italije, Jugoslavije, Avstrije in tudi od drugod. Težko je bilo prebiti led za gostovanja iz Slovenije. V oviro so bili številni psihološki, politični in tudi osebni predsodki. Ustvarjanje enotne kulturne skupnosti je bila težka zadeva, ki še do danes ni prav stekla. Prva skupina iz Slovenije, ki je gostovala v KD, je bil Slovenski oktet. Ta je imel svoj koncert dne 27. septembra 1964 kljub velikim oviram, ki so jih delali nekateri slovenski ljudje iz Gorice, ki so gostovanja iz Slovenije hoteli preprečiti. Uspeh tega koncerta je bil resnično velik, saj je Občinstvo do kraja napolnilo dvorano. Slovenskemu oktetu so v poznejših letih sledile še druge skupine iz Slovenije in tudi Hrvaške. Naj omenim nekatere vidnejše : Akademski zbor Tone Tomšič iz Ljubljane, folklorni skupini France Ma-rolt in Tine Rožanc, Glasbena šola iz Novega mesta in dramska skupina iz Kostanjevice na Krki, ljubljanski bogo-slovci in študentje iz semenišča v Vipavi, solisti ljubljanske Opere in solisti ljubljanskega opernega baleta, Ansamfol narodnih plesova i pjesama iz Zadra in zbora iz Vrtojbe in Mirna. Še bolj kot koncertno delovanje so se uveljavili dramski nastopi. Dvorana Katoliškega doma je bila v tem oziru odprta vsakovrstnim skupinam, tako amaterskim kot poklicnim. Med amaterskimi skupinami so bile zlasti skupine s Koroške in s Tržaškega. Prednjačili so seveda naši domači odri iz Goriške, ki so ponovno nastopali na odru KD. To so igralske skupine iz Gorice, Štan-dreža, Doberdoba, Števerjana, Podgore, Pevme, torej iz vseh naših vasi, kjer gojijo ali so gojili dramsko prosvetno delo. Posebno pa sta se dvorane KD posluževali Slovensko gledališče iz Trsta in Primorsko gledališče iz Nove Gorice. Gledališče iz Trsta je prva leta gostovalo od časa do časa posebno z igrami za mladino, pa tudi z drugimi. V sezoni 1970/71 se je pa skupno z nekaterimi drugimi ustanovami organizirala redna gledališka sezona z abonmaji. In največ predstav je bilo ravno v KD. Vendar glavni namen KD ni gojitev koncertne in dramske umetnosti, temveč zbiranje mladine. Tudi v tem oziru je bilo veliko narejenega. V KD so dobili svoj sedež Slovenski goriški skavti, akademsko društvo SKAD, Zveza slovenske katoliške prosvete, Slovensko katoliško društvo »Mirko Filej« z zborom »Lojze Bratuž«, moški zbor »Mirko Filej« ter športno udruženje Olympia z ansamblom Mi-Ni-Pe. Za pospeševanje športa je uprava KD zgradila novo igrišče za odbojko in košarko in usposobila igrišče za nogomet. Vendar je danes jasno, da šport okrog Doma ne bo v polno zaživel, dokler ne bomo imeli tudi svoje pokrite telovadnice. Pri Katoliškem domu manjka še veliko, predvsem manjka primernih pro- storov za zbiranje mladine ob prostem času. Razen dvorane in prostorov pod dvorano je vse ostalo staro in malo uporabno. Rabili bi sodobne prostore, kakor jih ima mladina drugod. Potreben bi bil poseben Mladinski dom. Ali bo v drugem desetletju mogoče zgraditi še tega? Korakajmo v prihodnost z enakim pogumom in upanjem, kakor smo jih imeli od začetka do danes. DR. RUDOLF KLINEC škofa dr. Antona grobu Mahniča Dr. Anton Mahnič, škof na otoku Krku, je bil neustrašen borec za glago-lico, to je staros(lovanski jezik s posebno pisavo, ki se je rabil v mnogih krajih Dalmacije in Istre pri službi božji. Dunajska vlada jo je na pritisk italijanskih elementov hotela zatreti. Škof Mahnič pa je zadevo glagolice zgodovinsko preiskal, dognal njeno polno upravičenost in postal njen zagovornik. Na posebni škofijski sinodi leta 1901 jo je uzakonil in s tem se je gla-golica v krški škofiji za stalno uveljavila. Ko so v prvi svetovni vojni italijanske čete zasedle otok Krk, je podadmi-ral Cagni zahteval, naj Mahnič takoj ukine slovansko bogoslužje. Škof je zahtevo odločno odklonil, rekoč, da v tej zadevi mu sme samo papež ukazovati. Tedaj je vojaška oblast škofa zvijačno spravila na torpedovko, češ da ga senjski škof nujno vabi k sebi, in ga odpeljala v internacijo v Italijo. Tam je nevarno zbolel. Domov se je vrnil docela izčrpan in se šel zdravit v Zagreb. Tam je kot gost nadškofa Bauer-ja umrl dne 14. decembra 1920. Pokopali so ga v kanonoški grobnici na Mi-rogoju. Glagoljaški tretjeredniki, ki imajo v Zagrebu v lasti cerkev svetega Frančiška Ksaverija, pa niso pozabili, da je škof Mahnič rešil glagdlico in bogoslužje v staroslovanskem jeziku. Zato so leta 1929 prenesli truplo ško- fa Mahniča v svojo cerkev in ga pokopali v kapelici Brezmadežne. Udeleženci ekumenskega romanja, ki ga je Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu in Gorici organiziralo leta 1969 v Srbijo in Makedonijo, so ob prihodu v Zagreb šli pomolit tudi na grob škofa Mahniča, velikega apostola krščanske edinosti. Ko .so v cerkvi sv. Frančiška pokleknili ob njegov grob, jih je zelo zabolelo, ko so videli, da stoji na grobu le kratek hrvaški napis: »Grob bi-skupa Mahniča« in ob njem neznaten škofovski grb z geslom: »In cruce sa-lus!« (V križu rešenje!) Brž so se sporazumeli, da postavijo škofu Mahniču na grob dostojno marmornato ploščo s primernim slovenskim napisom. Ob 50-letnici smrti škofa Mahniča je misel dozorela. Dr. Angel Kosmač, predsednik ACM v Trstu, je odšel v Zagreb in dosegel pristanek predstojništva cerkve sv. Frančiška Ksaverija, da se plošča vzida na desni strani kapelice. Dr. Rudolf Klinec in dr. Stojan Brajša pa sta v imenu goriškega ACM, s sodelovanjem Franca Gorkiča, predsednika Kluba starih goriških študentov, poskrbela za izdelavo spominske plošče in za njen prevoz v Zagreb. Marmornato ploščo, visoko 100 cm in široko 80 cm, je izklesal vrtojbenski veščak Vizintin. Slovesno odkritje plošče se je izvršilo v soboto 14. avgusta 1971. Odkritju so prisostvovali udeleženci letošnjega i« AKTOM1 H' Pt, AniV/KV f¥*»fwm.w misu cu i* ison; imsic^ Bitosft totcv a omougo 01 mm' mmtm nmmM mmm Afoifotsffo *c«y M um V oOtJCl W (ISTU ekumenskega romanja, ki je imelo za cilj, poleg odkritja plošče škofu Mah-niču, tudi udeležbo na marijanskem kongresu pri Mariji Bistrici ter srečanje s slovenskimi evangeličani v Prefc-murju. Prisotni pa so bili tudi številni hrvaški kongresisti iz Istre, ki so imeli pri cerkvi sv. Frančiška Ksaverija svoje zbirališče. Zamejski Slovenci, Gori-čani in Tržačani, so v sprevodu prenesli ploščo k Mahničevemu grobu. Po somaševanju so odkrili ploščo, ki jo je msgr. Natal Silvani blagoslovil. Na plošči stoji, pod umetniško izdelano Kristusovo podobo, napis: DR. ANTONU MAHNIČU (1850-1920) mislecu in škofu apostolu edinosti borcu za glagolico OB 50-LETNICI SMRTI Pred oltar je stopil dr. Stojan Braj-ša, ki je škofa Mahniča osebno poznal in bil njegov sodelavec. V lepem govoru je s prisrčnim zanosom prikazal lik škofa Mahniča, očrtal njegove vodilne ideje in prikazal veličino in pomen njegovega dela za načelno razjasnitev ter katoliško prenovo slovenskega in hrvaškega naroda. Izrazil je up, naj bodo po priprošnji škofa Mahniča Slovenci in Hrvatje vedno zvesti Resnici, Dobroti in Lepoti. P. provincial glagol jaških tretjered-nikov je nato sprejel predstavnike zamejskih Slovencev, pohvalil njihovo pobudo in izrazil globoko spoštovanje do škofa dr. Mahniča, ki počiva v njihovi cerkvi. »Če bi danes živel škof Mah-nič,« je med drugim rekel, »bi bil neustrašen apostol velikih idej, ki jih je proglasil zadnji vatikanski koncil. Vse njegovo življenje je bilo namreč en sam utrip s pristno Kristusovo Cerkvijo!« hvaležni primorski Slovenci Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Gorici in Trstu Slovenci smo se s postavitvijo te spominske plošče vsaj skromno oddolžili spominu našega velikega goriškega rojaka, ki je z ostrino svojega duha spoznal potrebe svojega časa, nevarnost miselnih tokov, ki so tedaj vdirali med Slovence, zmedo idej. V slogu krščanskih načel je presojal tedanje slovensko javno življenje, in še zlasti slovensko književnost, ter proglašal, da je rešitev slovenskega naroda v zvestobi Kristusovi resnici. Ob 50-letnici smrti dr. Mahniča se postavlja zahteva, naj bo slovenska kritika do njega vse bolj stvarna in pravična. Kakor rade volje priznava vsak objektiven presojevalec, da je dr. Mah-nič s svojo kritično metodo in z ostrim načinom izražanja zdaj pa zdaj tudi kaj pogrešil, kar je pozneje sam prizna- val in obžaloval, tako bi moral kritik, ki mu je res do resnice in pravice, nepristransko ocenjevati njegovo delo. Predvsem bi moral uokviriti Mahničevo osebnost v zgodovinsko resničnost njegove dobe in ocenjevati njegovo delo v luči tedanjih razmer in zahtev. Moral bi tudi upoštevati, da dr. Mahnič ni bil samo filozof, ki je z ostrino razuma vse presojal, temveč tudi bogoslovni profesor in semeniški ravnatelj in kot tak dolžan proglašati katoliška načela in zahteve krščanske morale. Objektivna presoja Mahničevega dela bo odkrila njegovo veličino: veličino enega izmed najbolj bistrih in pro-dirnih duhov, preroških vidcev in miselnih orjakov, kar jih je rodila slovenska mati. MARIJAN BRECELJ MATIJA VRTOVEC (1784-1851) Šmarje na Vipavskem so rojstni kraj duhovnika, strokovnega pisatelja, zgodovinarja, gorečega pospeševatelja slovenščine in narodnega delavca Matije Vrtovca. Tu se je rodil 28.1. 1784. leta. Začetne srednje šole je obiskoval v Gorici, licej v Gradcu, prvo leto bogoslovja v Ljubljani, ostala tri pa v Gorici, kjer je bil 8. XI. 1807 posvečen. Prva njegova služba je bila v Vipavi (1807-1809), potem na Planini pri Ajdovščini (1809-1813), od 9. III. 1813 pa je bil najprej kurat, potem pa vikar v Šentvidu (Podnanosu) do 28. IV. 1851. Zatem je živel prav tu še nekaj mesecev v penziji v hiši št. 37, kjer je zaradi prsne vodenice 8. IX. 1851 umrl. Leta 1884, ob stoletnici rojstva, so mu v Šentvidu (ker lastnik rojstne hiše v Šmarjah tega ni dovolil), postavili spominsko ploščo, ki je še danes vzidana. Že ob smrti in še prej (1846) so tiskali njemu na čast pesmi, v katerih so z izbranimi besedami povzdigovali njegove zasluge in kreposti. Sodobnik preporodi teljev Matija Schneiderja, Urbana Jarnika, posebno pa domačina Valentina Staniča in kasnejšega Petra Aleša, je kaj kmalu spoznal, kakor sam piše v enem izmed svojih del, da »z molitvenimi bukvicami se še vse pri ljudstvu ne doseže!« Zato je hotel svoje ljudstvo, pa ne le Vi pavce in sosede, marveč vse slovensko ljudstvo, kar je bilo v njegovi moči podučevati v najbolj preprostih, pa tu di najpotrebnejših rečeh, potrebnih za življenje. Da je bil tej nalogi tudi kos je pokazalo njegovo kasnejše delovanje in uspehi. Matija Vrtovec se je na svoje poslanstvo, ki ga je po vsej verjetnosti že v zgodnji mladosti začutil, dobro pripravil. Veliko je potoval po domačih in tu jih krajih (Istra, Dalmacija, Severna in Srednja Italija, Spodnja Avstrija Saksonska, Bavarska). Poleg slovenščine, nekaj hrvaščine, nemščine, latinščine in grščine je znal tudi italijansko in francosko. Z vsem tem bogastvom zna nja se je lotil pisanja strokovnih del, začel orati na tem polju ledino, zakaj malo ali nič ni bilo dotlej tu storjenega. Seveda je vse nauke, kolikor jih je bilo v njegovi moči, tudi prej sam preskušal. Tako se v uvodu k svoji »Vino-reji« spominja in dokazuje, kako je kot dušni pastir na Planini leta 1810 poskrbel, da so 90 mladim ljudem kravje koze cepili, in ko so se nekaj mesecev kasneje pojavile v Vipavski dolini koze, je poslal v Vipavo na cepljenje še nadaljnjih 30 otrok, da je tako od 620 oseb, kolikor jih je tedaj štela Planina, bilo proti kozam cepljenih kar 120. Ko so se kasneje koze razširile po Vipavski dolini in množično morile, na Planini ni bilo nobenega primera obolenja za kozami. To Vrtovčevo dejanje je toliko pomembnejše, ker je francoska oblast (takrat so bile pri nas Ilirske province), kasneje ukazala cepiti ljudi. V Šentvidu je tudi po miru, ki je bil 1815. leta sklenjen, ukazal cepiti še 161 mladih ljudi. Podobno so spomladi leta 1841 na njegovo prigovarjanje cepili 1.013 oseb obojega spola v Šentvidu, fari, ki je tedaj štela 2.000 ljudi. V govoru, ki ga je imel Vrtovčev sorodnik J. Vrtovec ob priliki »besede«, ki jo je priredila podraška čitalnica 22. aprila leta 1868, je Vrtovčevo zanimanje in skrb in zasluge za vinogradništvo in kmetijstvo sploh takole prikazal: »... Kjerkoli je z ljudstvom občeval, po-dučeval ga je deloma z besedo, deloma z izgledom. Učil ga je trte saditi, obrezovati in gnojiti. Kazal mu je, koliko vpliva ima red in snaga na človeško življenje, in priporočal mu še posebno zmernost in varčnost, brez ktere ni niti sreče niti blagostanja... Da se pa ni zastonj trudil, kažejo dovolj današnji vipavski vinogradi. Kdo je pred nekoliko leti trte gnojil? Naravnost smem reči, da nobeden — vsaj kmetov ne. Naši stari očetje niso vedeli tega, kar vemo dandanes mi. Ali se ne prideljuje v naši Vipavi veliko več vina nego prejšnja leta? Ali ne goji trt sedaj, kdor le le more? Kdo nas je tega navadil, — kdo drug nego naš dobrotnik Matija Vrtovec. Pridobil si je s tem zasluge, Kmetijska kemija, to je, natorne postave in kemijske resnice obernjene na človeško in živalsko življenje, na kmetijstvo in njegove pridelke. Spisal Ha I i Ju Vertovc , Fajmoisler v Šent-Vidu nad Ipavo, tovarš c. k. kmetijskih družb na Krajnskim, Slajarskim in Gori£kimxi. t. d. V Ljubljani, natisnil Jožei Blazuik. 181«. za katere mu moramo biti Vipavci na veke hvaležni. Al ne le ustmeno in ne le za nas Vipavce same je ta mož skrbel, — osrečiti je želel ves slovenski narod. To nam jasno pričajo knjige njegove.« (Novice 1868, str. 164). Ko so v Ljubljani začele izhajati Bleiweisove »Kmetijske in rokodelske novice« (1843), je bil med prvimi njenimi sodelavci. Že v tretji številki je objavil, sicer nepodpisan, članek »Vinske terte hvala«, v katerem si prizadeva, da bi kar moči mično in vabljivo prikazal trto in njen sad. Zato ne skopari ne s primeri iz svetega pisma, pa tudi išče zanjo izbrane besede in prispodobe, da na koncu naravnost ne izreče vabila ali izziva z besedami: »Tvojo čast, vinska terta! še dalej povikšo-vati, bom perviga pevza med nami, pev- za ljubesni naprosil...« Ali ni to veljalo naravnost Prešernu? Ali je morda tudi tu ena izmed vzpodbud za Zdravljico? Ko je Vrtovec videl, da omenjene Kmetijske in rokodelske novice niso začele nič pisati o vinogradništvu, je sam poslal sestavek »Od mnogoterosti trtnih plemen« z željo, če bi bilo mogoče, ta in podobne spise, ki jih je bil pripravljen napisati, posebej ob Novicah izdajati. Ta misel je pri Kranjski kmetijski družbi takoj našla odprta vrata. Tako je družba začela izdajati prilogo, v kateri je Vrtovec pod naslovom »Vinoreja«, ki je že naslednje leto 1844 izšla v knjigi (»Vinoreja Za Slovence spisal Matija Vertovc. V Ljubljani 1844« na 253 + 32 straneh), začel prinašati razne Članke v zvezi z vinogradništvom. »Vinoreja« je pravzaprav prava enciklopedija vinarstva, zato se ne smemo čuditi, če ga je uredništvo Novic že novembra 1846 naprosilo, naj bi poslovenil Babojevo »Ackerbau-Chemie«. Toda Vrtovec je spoznal, da tega dela ni mogoče v slovenščino preprosto prestaviti, ker je po sredi cela strokovna terminologija, ki je slovenščina takrat še ni imela. Odločil se je torej, da napiše (in res jih je napisal kar 27!) nekaj sestavkov za Novice o tem. Ko je potem izšla tudi knjiga, je avtor zapisal v uvod med drugim tudi tole: »... Namenili smo bili in srčno želeli ljudske bukve Slovencam spisati, v kterih bi — razun Božjih zapoved in cesarskih postav — vse nepramakljive natorne postave, ki se vežejo z dobro rastjo, z zdravjem in življenjem človeka, živine in rastljin, ob kratkim, in vender umevno razložili. Kakor je bila naša "vinoreja", je tedej tudi kemija pervopis... Kako malo je iz baron Ba-botove kmetijske kemije v našo zlezlo, se bodo, kterim je to mar, lahko prepričali...« Tako je zagledala beli dan komaj pičla tri leta po »Vinoreji« še »Kmetijska kemija, to je natorne postave in kemijske resnice obernjene na človeško in živalsko življenje, na kmetijstvo in njegove pridelke. Spisal Ma- tija Vertovec. V Ljubljani 1847«, na 249 straneh. Toda Vrtovčevega dela s tem še ni konec. Napisal je v Novicah več člankov o zborovanju nemških kmetovav-cev, zraven pa še vrsto člankov o zve-zdoslovju. Poleg kmetijstva in zvezdoznanstva pa je Vrtovec imel še dve polji udej-stvovanja. Prvo med njimi je bila zgodovina. Vrtovec se je z mislijo, podati občo zgodovino, ukvarjal že leta 1849, ko je kot poskus objavil odlomek iz te pod naslovom »Križarske vojske« (Letopis slovenskega društva na Kranjskem). Vendar dela ni končal. Pripeljal ga je le nekako do konca srednjega veka. Delo je potem nadaljeval in ga zaključil Miha Verne. Naslovni list se glasi: »Občna povestnica ali zgodovina celega sveta. Spisala narodu slovenskemu Matija Vertovec in Miha Verne. V Ljubljani 1863«. Zgodovine Vrtovec ni videl objavljene, ker je začela ižhajati 1853 in končala 1863. Drugo polje pa je bilo cerkveno govorništvo. Vrtovec je bil od vsega začetka svoje duhovniške službe cenjen pridigar. Le tako si moremo razlagati, da so ga vabili vsepovsod, v bližnje in daljne fare, posebej pa še ob slovesnih prilikah, kot so bile škofov prihod, no-vomašniško slavje, itd. Zato se lahko čisto zanesemo na Vrtovčevo izjavo, napisano v uvodu dela »Shodni ogovori« (1850), zbirke svojih pridig, v katerem piše: »V 40 letih svojiga duhovniga pa-stirstva smo doma in drugej mnogoter-krat priložnost imeli o velikih shodih pridigovati...« Tako je zbral na prigovarjanje sobratov 26 pridig, ki jih je govoril med leti 1810 in 1847. Poleg homiletične vrednosti, ki je morda le še zgodovinskega pomena, pomenijo odlomki v nekaterih pridigali zanimiv in vsega upoštevanja vreden vir za krajevno zgodovino, tako svetno kakor cerkveno. Predvsem je treba vedeti, da so bili vsi njegovi »ogovori« govorjeni v Logu, Vipavi, na Planini, v Šentvidu, na Nanosu in na Gočah. Kaj vse nam Vrtovec v teh pridigah ne sporoča! O zamenjavi denarja; o novem loškem ol- tarju (koliko je stal, kje je bil kupljen, kdo je naslikal Marijino podobo in za koliko); o veliki lakoti, ki je vladala v deželi v letih 1816 do 1819; o laških beračih, ki so se vlačili po dolini; o njenem upadu; o tem, kako so ljudje kuhali skorjo drevesno; o procesijah k sv. Jeronimu na Nanos, ko je prišlo tudi do 4.000 ljudi; o veliki suši leta 1834, ko so vodo z Rebernic vozili na tržaško cesto; o tem, kako so leta 1813 avstrijski vojaki Francoze podili iz dežele in kako so šli mimo Loga točno ob 10. uri dopoldne; o tem, kako je v Log prihajalo od 30 do 50 kočij na Mali Šmaren; o izseljevanju v Ameriko, leta 1848 pravi, da so leta 1828 šteli v Severni Ameriki 7, po dvajsetih letih pa 17 milijonov ljudi; kako so se Planinci pod Francozi uprli bistr-ški graščini davke odrajtovati, itd. itd. V tem oziru je Vrtovec pravi nadaljevalec Janeza Svetokriškega, saj je znal tako vabljivo in domače podajati snov in se docela vživeti v preprostega človeka. Matija Vrtovec je pravi vzor narodnega delavca. Skrb za slovenskega človeka ga je spremljala povsod, kjer je bil. Iz nje je pravzaprav zrastlo vse njegovo delo, ki je imelo edini cilj: da bi svojim ljudem pomagal, jih v izobrazbi dvigal, jim koristil z nasveti, da bi se tudi ekonomsko opomogli. In v tem je tudi uspel in je danes po krivici pozabljen, ko citiramo vse mogoče tuje avtorje. Poleg tega pa ga odlikuje prava skrb za jezik in vse tipične lastnosti narodnih buditeljev iz prejšnjega stoletja. Postal je tako naš prvi strokovni pisatelj in kot tak ne več le za ozek krog vipavskega sveta, ki ga je rodil in kateremu se je Vrtovec predvsem posvetil, marveč za vso Slovenijo. Zato pomeni njegovo delo trajen doprinos na polju slovenske kulture. DR. RUDOLF KLINEC V slovo pok. vipavskemu dekanu Slavku Podobniku Apostolska administratura za Slovensko Primorje je s smrtjo dekana Slavka Podobnika izgubila enega najvidnejših primorskih duhovnikov. Kot vipavski župnik in dekan ter kot rektor tamkajšnjega malega semenišča je bil eden nosilnih stebrov cerkvene zgradbe in verskega življenja na Goriškem. Da so ga sObratje in verniki visoko cenili, je pokazal njegov veličastni pogreb v ponedeljek 2. avgusta 1971. Zbrala se je tolika množica globoko pretresenih vernikov iz vse Primorske, da jih prostorna vipavska cerkev ni mogla vseh sprejeti. Prišlo je okoli 170 duhovnikov iz vse Slovenije in tudi iz zamejstva. Pogrebne svečanosti je vodil koprski škof dr. Janez Jenko ob prisotnosti ljubljanskega pomožnega škofa Stanka Leniča in mariborskega pomožnega škofa Vekoslava Grmiča. Dekan Slavko Podobnik se je rodil v Trstu 24. septembra 1911, a svoja mlada leta je preživel v Kanomljah, v župniji Spodnja Idrija. Po končani pripravnici v SI. Alojzijevišču je posečal gimnazijo v goriškem malem semenišču in bogoslovje v goriškem osrednjem semenišču. Nadškof Karc'1 Margotti ga je 27. marca 1937 posvetil v mašnika in ga brž poslal v dušno pastirstvo. Začel je kot župnik v Šebreljah (1937-1951), nato pa je nadaljeval kot župnik v Oseku (1951-1954), na Vogrskem (1954-1961), in končno kot župnik in dekan v Vipavi (1961-1971). Meseca junija je nenadoma ošibel. Zaman je iskal pomoči v bolnišnici v Šempetru in Ljubljani. Dne 31. julija 1971 je preminul. Prenesli so ga v Vipavo in tamkaj pokopali. Dekan Podobnik je bil poln božjega duha. Iskrena ljubezen do Boga in do slovenskega 'ljudstva mu je bila osrednja sila in vzmet, ki ga je priganjala k dinamični dejavnosti, kot da bi čutil, Dekan Podobnik ob prihodu v Vipavo da mora v kratkih letih veliko narediti. Ni poznal ne počitka in ne odmora. Zlasti si je prizadeval, da bi Bog zavladal v vseh dušah. Trudil se je za duhovno rast svojih vernikov, za lepoto hiše božje, za božjo in Marijino čast, pa tudi za svetost in oblikovanje lastne osebnosti v ponižnosti in skromnosti, v resni razsodnosti, v prijaznosti in ljubezni do vseh. Zato pa je mogel ap. adminitsrator msgr. Mihael Toroš vzkliknil ob slovesni umestitvi v vipavski cerkvi: »Bog vam je naklonil velik dar: župnika, ki je eden izmed najboljših duhovnikov, ki jih premore naša škofija!« V Vipavi je novi župnik in dekan, ob polnosti svojih sil in življenjske izkušnje, še prav na poseben način razvil svojo dejavnost. Poleg običajnega duš-nopastirskega dela v župniji in v dekanatu je sprejel še odgovorno mesto ravnatelja, ekonoma in nekaj let tudi kateheta v malem semenišču. Kot rektor je vsklajal celotno vzgojno delo, ščitil obstoj zavoda, posredoval na vseh straneh za dobrobit semenišča; kot ekonom je skrbno pazil na materialno plat in izvedel zgradbo nove semeniške stavbe, s čimer si je postavil najlepši spomenik. Kot vnet Marijin častilec je še zlasti skrbel za lepoto Marijinega svetišča v Logu. Izvršil je razna popravila. Ob 1100-letnici sv. Cirila in Metoda leta 1963 je slikar Mole naslikal fresko na stropu. Naslikani so sv. Ciril in Metod ter slovenska škofa Slomšek in Baraga. V tem Marijinem svetišču je ob vznožju oltarja Tolažnice žalostnih dne 6. septembra prejel škofovsko posvečen je koprski škof dr. Janez Jenko. Župnik Podobnik je tudi poskrbel, da so Marijini prazniki, zlasti veliki in mali šmaren, privabljali v Log množice vernikov in da so se z duhovnim pridom vršile prošnje pobožnosti na prve nedelje v mesecih od maja do novembra. Podobnikovo osebnost in dejavnost je takole opisal škof Jenko med mašo zadušnico: »Bog je dal pokojnemu Slavku Podobniku vseh deset talentov: bister razum, močno voljo, uravnovešen značaj, tekočo besedo, izreden praktični čut, pridnost, delavnost, gorečnost. Kot dober ljudski misijonar je znal po vojni duhovno pretresti in prenoviti široke množice na Primorskem in v ljubljanski škofiji. Izvršil je velika obnovitvena dela po raznih cerkvah, zlasti na Šebreljah, na Jagerščah, v Oseku, v Logu in v Vipavi. Tu je preuredil vso cerkveno notranjščino, dal restavrirati Wolfove freske v prezbiteriju in popra vil zvonik. Lastnoročno je predelal orgle v Vipavi in v gornjih župnijah. Obnovil, moderniziral in dozidal je novo stavbo v malem semenišču.« Dekan Podobnik pa se ni odlikoval samo kot goreč dušni pastir in dober ljudski misijonar, ampak tudi kot izvr sten spovednik, spreten katehet in pri ljubljen pevovodja. Poskusil je tudi kot cerkveni skladatelj. Kot vsi duhovniki, ki so vzrastli v I dobi fašističnega narodnega zatiranja, I je tudi dekan Podobnik bil narodno ( zelo zaveden. Najvišji ideal mu je bil: f žrtvovati se za božjo čast, za zveliča-I nje duš, za blagor svojega ljudstva. Ob odprtem grobu mu je prijatelj in sodelavec dr. Tone Požar zaklical: »Osiromašeni stojimo ob Tvojem pre-ranem grobu. Pomagal si nam do spoznanja, kako velika dela zmore duhovnik, poln božjega duha in ljubezni! Prisrčna Ti hvala za vse tvoje delo!« V Podragi. Drugi od leve dekan Podobnik [ Prva matura v se- I menišču v Vipavi. I Četrti od leve dekan j Podobnik ANTON KACIN li korespondence Mihaele Me Imena Mihael Arko se danes spominja le še malokdo med nami. V svojem času pa je bil zelo vpliven duhovnik in narodni delavec na bivšem Kranjskem in po letu 1918 tudi na Goriškem. Šteti ga moramo v tisto generacijo požrtvovalnih javnih delavcev, ki so ob prehodu iz 19. v 20. stoletje izvršili podrobno preroditeljsko delo na predzadnji stopnji slovenskega narodnega preporoda, to je v času, preden so Slovenci izstopili iz avstrijskega državnega okvira. Arko se ni gibal na samih vrhovih političnega in narodno izobraževalnega dela. Na vseh mestih pa, kamor ga je življenje postavilo, je izpolnil svoje naloge stoodstotno. Rodil se je 19. septembra 1857 v Zapotoku pri Sodražici na Dolenjskem. Tedanji kaplan v Sodražici Franc Gro-znik, ki je umrl kot vikar v Zagorju na Pivki, je nadarjenega dečka poslal v Ljubljano v gimnazijo. V drugi šoli so Arka sprejeli v Alojzi j evišče, kjer je ostal do mature 1877. V Alojzij evišču se je učil petja in igranja na klavir, harmonij in orgle. Njegov učitelj je bil znameniti skladatelj in cecilij anec Anton Foerster. Ljubljanski škof Pogačar je potem Arka poslal na Dunaj na enomesečni tečaj za pevovodje. Po maturi je Arko šel v bogoslovje. Novo mašo je pel kot tretjeletnik v septembru 1880 v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Po končanem semenišču je jeseni 1881 postal kaplan v Škof j i Loki, kjer je deloval polna štiri leta. Od tam je bil prestavljen v Hrenovice pri Postojni. Ljudski humor je trdil, da je tam sam »hren in vice«, torej slabo službeno mesto. Življenja polni in iniciativni Arko se je kmalu privadil ter se ni pritoževal. Cez tri leta pa ga je škofija poslala v Š tur je v Vipavski dolini. Tja ga je želel imeti vipavski dekan Matija Erjavec. Arko je v Šturjah služboval devet let. Potem ga je ljubljanski škof dr. Jakob Missia, poznejši goriški nadškof, pozval, naj zaprosi za izpraznjeno mesto župnika in dekana v Idriji. Missia je bil spoznal Arkovo pripravnost za dušno pastirstvo v župniji, v kateri so živeli delavci, obrtniki, trgovci in uradniki, kajti Arko je že v Šturjah bil priljubljen med delavci v predilnici. Tako je 22. avgusta 1897 prišel v Idrijo, kjer je ostal do svoje smrti 29. marca 1938, torej več kot štirideset let. Po koncu prve svetovne vojne, ko so bile redne zveze med škofijo v Ljubljani in župnijami v zasedenem ozemlju pretrgane, je škof Jeglič z dopisom z dne 22. decembra 1918 (štev. 5247) podelil Arku za idrijski dekanat »vse fakultete in spiritualibus, ki jih ima v smislu kano-ničnega prava škofov generalni vikar.« V Idriji je Arko našel že lepo delujoče katoliške organizacije. Takoj se je Vključil v delo ter organizacije dvignil na lepo višino. Uničil jih pa je fašizem v prvem desetletju po končani vojni. Zadružno zvezo v Gorici, pri kateri sta bili včlanjeni tudi dve katoliški zadrugi v Idriji, je začel razbijati prefekt Cas-sini v januarju 1928. Takrat je šla delegacija vplivnih zadrugarjev k prefektu, da bi zvezo rešili. V njej je bil tudi Arko, ki je med drugim rekel prefektu: »Ali se spominjate, kaj je rekel Cavour, ko je Italija nastajala?« — »Seveda,« je odvrnil prefekt, »1'Italia fara da se.« — »No vidite,« je dejal Arko, »pa se je res naredila. Pustite, da tudi Zadružna zveza fara da se.« Prefekt ni vedel, kaj odgovoriti. Svojega dekreta seveda ni mogel preklicati, ker to ni bilo v njegovi moči. Arko je vedno dopisoval v časopise v Ljubljani, kot so bili Slovenec, Domoljub, Cerkveni glasbenik in druge. Po koncu vojne je objavljal članke in dopise v Goriški straži, Našem čolniču, Zborniku svečenikov sv. Pavla, Koledarjih Goriške Mohorjeve družbe, Jadranskem almanahu. Najvažnejše njegovo delo pa je Zgodovina Idrije, katero so založili idrijski župljani ob njegovi zlati maši. Izšla pa je 1. 1931. Gradivo za to knjigo je zbiral leta in leta. Ohranil je mnogo podatkov, ki bi se bili brez njega gotovo izgubili. Še vedno [ je pomagal pri katoliških organizacijah. Tedanja Prosvetna zveza v Gorici ga je [ izvolila za svojega prvega častnega [ člana. Političen človek v ozkem pomenu besede ni bil; v politiko pa je uspešno ; posegal. Od leta 1902 do 1908 je bil de-; želni poslanec za idrijski okraj. Pote-; goval se je za to, da država prevzame j realko v Idriji, katero je bil v začetku | stoletja ustanovil občinski svet. To se I je tudi zgodilo. Več let je bil Arko član i vodstva Slovenske ljudske stranke. Pripadal je desnemu, šušteršičevemu krilu. šušteršičev pristaš je ostal tudi po i znanem raZkolu leta 1917. Svojega mne-[• nja pa ni nikoli nikomur vsiljeval. Ob aneksiji Arko ni postal i talij an-[ ski državljan di pieno diritto, ker se i je rodil zunaj novih državnih mej. Za-I to je moral optirati. Takratne vlade so L marsikateremu slovenskemu intelek-■ tualcu državljanstvo odklonile. V ne-I varnosti je bil tudi Arko. Predkonkor-l datnim krogom v Vatikanu se je posre-I čilo, da so ga rešili. Morda je bil na I odločilnem mestu v pristojnem mini-1 strstvu kak razsoden in iskren človek. Prof. Sede j omenja v svojem prvem I tu objavljenem pismu organista Ivana Pogačnika, ki je bil takrat v Vipavi. Tega Pogačnika, ki je bil znan sklada-[ telj, je Arko pozneje (1900) povabil, naj pride za organista v Idrijo. Pogačnik se je vabilu odzval: v Idriji je pou-I' čeval tudi petje na realki. Po Arko vi smrti so mi iz njegove zapuščine izročili več pisem in drugih papirjev. Pisali so mu: Detela Oton, deželni glavar kranjski (1), Doljak D. J. (1), pisatelj Fr. Finžgar (1), škof Jeglič (11), škof Karlin (2), dr. France Lampe, ustanovitelj Doma in sveta (1), Franc Povše (1), nadškof Sedej (3), dr. Ivan šušteršič (7), Ignacij Žitnik (3). Skoraj vsa so pisana na roko. V naslednjem objavljam pet pisem: tri mu je pisal goriški nadškof Sedej, dve pa bivši tržaški in mariborski škof dr. Andrej Karlin. Kdaj se je seznanil s Sedejem, mi ni znano. Sedej je, kot priča pismo, Arka zelo cenil, čeprav je bil po letih starejši in že bogoslovni profesor, ko mu je pisal prvo tu objavljeno pismo, Arko pa je bil kaplan na deželi. Vidi se, da je Arko užival velik ugled. Z dr. Karlinom pa sta bila znana že iz dijaških in bogoslovnih let. Bila sta skoraj enako stara; med njima je bila le malenkostna razlika dveh mesecev. Bila sta dobra prijatelja. Današnji bravec se bo morda malce začudil, ko bo bral, da Karlin 1925, torej sedem let po končani vojni in po razpadu stare monarhije s skoraj otožnim prizvokom omenja cesarja. Ne smemo pozabiti, da mu je bilo leta 1918 že več kot šestdeset let (r. 1857) in da se mu je po preganjanju v Trstu in po divjanju fašističnih tolp spomin vračal v čase, ko je živel v varnem zavetju pravne države. Iz drugega Karlinovega pisma je zanimiva tudi vest, da se je začel postopek za beatifikacijo Antona Martina Slomška, ki še danes ni končan. 1. Prečastiti gospod! Dragi prijatelj! Zvedel sem včeraj iz Slovenca, da ste imenovani vikarjem v Šturjah pri Ajdovščini — torej na meji goriške niadškofije. Srčno, prav srčno me veseli ta novica, ker sedaj bodete samostojni ter bližje Gorici. Vaša ljubeznjivost in izvrstnost ter navdušenost za cerkv. glasbo bode gotovo vpljivala tudi na goriško obldžje ter širila cecili-janske ideje. Sicer imamo v Vipavi že nekaj Ce-cilijancev npr. v Vipavskem trgu I. Pogačnika, v Ajdovščini učitelja Setničarja, v sv. Križu (pri Ajdovščini) učenca ljublj. orglarske šole — ali ti so vsi lajiki in brez vodje, ki bi jih edinil. Zdaj pa pridete še Vi v njih krog kot vodja, organizator, duhovnik z avktoriteto. Iz teh vzrokov in namenov Vam iz dna svojega prijateljskega srca čestitam k Vaši promociji. Dobrodošli v krasno Ipavo. O božiču navadno zahajam v sv. Križ (pri Ajdovščini) ter pomagam č. g. oo. kapucinom spovedovati, predikovati, ker imajo sacrum tri-duum z odpustki. K tej tridnevnioi se zbero vsi sosedni duhovniki — navadno tudi Šturski. Zelo bi me veselilo, ako bi se videla tedaj v prijaznem sv. Križu; ako bi pa Vi bili zadržani, bi se predrzni! jaz Vas obiskati in se o marsičem pogovoriti. Kakor sem iz Slovenca seznal ste bili v Rimu; jaz tudi. Šikoda, da nisva vedela eden za drugega. Sedaj bivam na Serpenici (P. Serpe-nica na Primorskem) sredi gora ter nadomestu-jem č. g. vikarja Kuiinčiča, ki se je podal v Hofgastein. Prav lepe ure živim v družbi g. D. Fajgeljna, ki je tu nameščen kot učitelj. Vošeeč tudi Vam, dragi prijatelj, vse dobro posebno zveličaven vspeh na Vašem novem mestu in presrčno Vas pozdravljaje ostanem z vsem spoštovanjem Vam veleudani Dr. Fr. Sedej prof. bogoslovja Serpenica 7/8 88 P. S. To pismo, pisano Vam pred tednom se mt je vrnilo. Poštarji niso vedeli, kje so Hrenovice. Preskrbel sam drugo koverto ter bolje označil Hrenovice. Pozdrav! Na Serpenici 14/8 88 2. V Gorici dne 7. IV. 1924. Prečastiti, preljubi Monsignore! Kardinal Gasparri mi je včeraj sporočil (zaupno), da je vlada mislila Vam zavreči prošnjo za podelitev državljanstva, zaradi priporočil in lj.ub-stva pa bi Vam uslišala prošnjo, ako v teku treh prihodnjih mesecev ničesar ne storite, kar bi Vam vladni organi zapisali na rovaš in sporočili v Rim. Zatorej Vas prosim, da se v tem roku izognete vsaki narodni manifestaciji ali sodelovanju pri narodnih društvih (razun glasbenih, socialnih, karitativnih) in protiital i jamski politiki. »II Governo fra tre mesi richiederebbe le informazioni e, ove risultassero di nuovo sfa-vorevoli, nulla si potrebbe piu fare in loro fa-vore.« Tako pismo kardinala. Pričakujem od Vaše previdnosti, da to storite v lastnem interesu in v korist naše Cerkve in naroda. Presrčno Vas pozdravljam voščeč felix A — a-z vsem spoštovanjem Vam vedno vdani prijatelj. + F. B. Sedej P. S. Treba pa o tem pismu strogo molčati. Vogrsko dne 25. oktobra 1926. Prečastiti Monsignor, Dragi prijatelj! Pišem na Vogrskem blizu Gorice, kjer imam kanonično vizitacijo in birmo ter odgovarjam na kratko na Vaše zadnje pismo v zadevi poduka kršč. nauika v italijanskem jeziku v IV razredu. Doslej nisem kot škof še nič odločil, ker sem pisal Msgr Fogarju, da v tej važni zadevi skupno postopamo. Moje prepričanje pa je, da duhovniki ne smejo sprejeti poduka v italijanskem jeziku, ker bi bilo to zelo škodljivo ne samo našemu narodu, ampak tudi temu velevažnemu predmetu samemu. Saj ne znajo ne duhovniki ne slov. otroci dovolj italijanščine, da bi mogli z uspehom učiti se tako abstraktnih in za zveličanje neobhodno potrebnih resnic. Nastal bi sčasoma v družinah žalosten razpor: stariši bi molili slovenski, otroci pa italijanski ali pa — nič. Na tak način bi prišli goriški Slovenci na nivo — idijo-tov in brazznačajnežev. Zdi se, da to namerava — politika. Torej se mi zdi brezpotrebno in celo škodljivo učiti otroke v IV razredu nič drugega kakor le italijanske molitvice, ki jih ne bodo molili zasebno. Kolikor mi je znano, so doslej vsi slovanski duhovniki odklonili poduk kršč. nauka v italijanščini, in sklenili podučevati otroke v cerkvi. To se je zgodilo v tolminskem dekanatu in šolski nadzornik g. Spacapan je dovolil duhovnikom, ki ne znajo italijanski, učiti kršč. nauk v slovenščini. Potem takem vlada sama ni konsekventna v tej reči. Po mojem mnenju je treba počakati, da se stvar defi-nitivno odloči, med tem pa naj duhovniki ostanejo pri svojem sklepu. S prijaznim pozdravom bivam Vam, Monsignor, velevdani + Fr. B. Sedej 4. Maribor 24/12 1923. Ljubi moj! Takole je: od svojega godu nadalje že pišem zahvalna pisma in še nisem pri koncu. Sedaj pa zopet pričenjajo božična in novoletna voščila — tako da se bo držalo do sv. 3 Kraljev ... Človek pa le piši in piši! ... Srčno zahvalo za Tvoje voščilo in še bolj za zanimive novice. Jaz večkrat na Te mislim, a vselej z žalostjo. Kaj ne, človek se trudi vse svoje žive dni zato da bi ustregel zahtevam svo- jega poklica naposled se mu pa godi skoro kakor Zveličarju, da nima, kamor bi naslonil trudno glavo. Sreča Tvoja, da si že izza mladosti I znal mnogo potrpeti. Tolaži se s tem, da Te v | prihodnjem življenju ne bodo preganjali. Srečno novo leto! O sebi nimam mnogo pisati. Kolikor morem spoznati, me imajo ljudje dosti radi. Tudi duhovniki z nekaterimi izjemami. Vsem se pa ne more vstreči. Dragi Miško! V Trst si prišel, tudi jaz sem bil v Idriji, zato upam, da Te bom v Mariboru tudi še videl. Mene pa Ti v Italiji ne boš več videl. Marsikaj bi bilo še tožiti, toda v moji dobi in v mojem stanu človek več ne toži, pa tudi tolažbe ne pričakuje od ljudi. Stanu se svojega spomni Trpi brez miru! Pozdravljen in nikdar pozabljen! + Andrej škof lavant. 5. Monsignor ' Andrej dr. Karlin škof lavantinsiki Maribor Ljubi moj! Prisrčno zahvalo za Tvoje prijazno pismice, ki me je tem bolj razveselilo, ker pišeš prav tako, kot si mi pisal, ko si bil za kaplana v Škofji Loki, jaz pa v Smledniku. — Jaz upam, [ da se bodo kmalu odprle meje med Vami in nami, potem Te pričakujem. Boš videl kakšno vino imamo, pa ga tudi radi damo. Novega mi vsak dan dosti prinese pošta iz cele škofije — zato Ti ne bom nič novic pisal, ker sam veš, kaj prihaja v ordinariat: raje slabo, kot dobro. — Prihodnje leto je 50 letnica naše mature. Laha smo izvalili, če bo stvar mogel izpeljati. 11 nas je še živih. Vederemo. Bolj pa bi me razveselilo, aiko bi me enkrat po leti obiskala že veš s kom: s tistim dolgim Jožetom iz Suš j a kaj? To bi bilo moje veselje. Eno je pa še novo, kar Te bo zanimalo. Pred tednom dni sem dobil prošnjo (krasno sestavljeno) za beatifi-kacijo Antona Martina Slomška. To bo velikansko delo, toda če nas Bog usliši, bo velikanskega pomena za ves naš narod. Sedaj pa, ljubi moj srečne in vesele in zadovoljne božične praznike in srečno novo leto! Pozdravljen! V stari, zvesti ljubezni 17/12/1925. udani . AK. P. S. Pomisli: sv. Tomaža dan bo 15 let, odkar me je imenoval tržaškim škofom cesar Franc Jožef I. Kako hitro teko leta! Z Bogom! SEVERIN RES 1 1 lili Ukaži morju, naj ne bi kipelo, ukazi soncu, naj ne bi žarelo, ukaži ognju, naj ne bi gorel, in reci strasti, naj se pomiri... Glej, morje je mogočno, ker kipi, in sonce je dobrotno, ker žari, in ogenj greje le, dokler gori... Sicer je prav, da morju moč upada, in prav, da soncu žarki oslabe, in prav, da ogenj vzplapola iznenada, in prav, da strast kot curek se vzpne — saj v strasti dvoje se teles vrtinči in duša dušo muči, mlinči in tira v brezno temne globočine... A ko se vse pomiri in zasine v duši svetel žarek in se zde oči kakor na nebesu zvezde, utonejo poslednje bolečine ... — dokler nov val ne vzburka površine, dokler nov žarek ne predre temine, dokler iz ognja zubelj nov ne šine, dokler se večnomlada strast ne vzpne, da spet zajame v drzni, blazni ples, duš dvoje svetlih in dvoje teles ... DR. IVAN SLOKAR ? / / MARIJAN BRECELJ DECBuiber (Iz cikla: Rimano leto) Se življenje steka v smrt. Tudi leto je pri kraju. V bleščečem, snežnem gaju v zrak štrlijo kolci trt. Mesec ta je letu rakev. Kaj bilo je truda, znoja! Smrt zdaj trže nitke s statev in nas vabi v svet pokoja. JOSIP DOLENC Svet v iskanju sožitja in miru »Vsak človek je moj brat«, to je bila misel, katero je bil izbral papež Pavel VI. za geslo v zvezi z obhajanjem svetovnega dneva miru, ki se že nekaj let praznuje 1. januarja. »Vrhunski izraz človeka sta ljubezen in mir,« je zapisal sv. oče Pavel VI. v svoji poslanici za četrti svetovni dan miru. »Oba sta tesno povezana med seboj. Mir, resničen mir, mir med ljudmi je učinek ljubezni. Resničen mir mora sloneti na pravici, na zavesti o nedotakljivem dostojanstvu človeka, na priznanju neizbrisljive in osrečujoče enakosti ljudi, na osnovi resnice o človeškem bratstvu, to je na spoštovanju in ljubezni.« Brez dvoma se je v letu 1971 mnogo delalo na tem, da bi prišlo do sožitja, ljubezni in miru med narodi. Mnogi državniki so bili iskreno zavzeti za delo za mir. Pri tem so imeli veliko moralno podporo v vodstvu katoliške Cerkve. Sv. oče je izrabil vsako priložnost, da je odgovorne oblastnike pozval k iskanju miroljubnih rešitev in izkazovanju pomoči nerazvitim in podhranje-nim ljudstvom. Po drugi strani pa je leto 1971 znova odkrilo, da j s sodobno človeštvo še vedno daleč od resničnega miru in blagohotnega sožitja. Vojna v Vietnamu s svojimi grozovitostmi je divjala naprej; spomladi se ji je pridružila državljanska vojna v Bangla dešu ali Vzhodnem Pakistanu, ki je povzročila nad osem milijonov beguncev; sredi poletja je silno narastla napetost v Sev. Irski, ki grozi spremeniti se v angleški Vietnam. Orožje ob Sueškem prekopu je k sreči molčalo, a groženj je bilo izrečeno brez števila z obeh strani. Nihče dobro ne ve, kaj se pravzaprav dogaja v južnem delu Sudana, kjer že deset let arabski vojaki izvršujejo rodomor nad črnskimi plemeni, ker se nočejo pomuslimaniti in s tem poarabiti. CERKEV V DANAŠNJEM SVETU Eden osnovnih dejavnikov miru na svetu je brez dvoma Cerkev. Razodeta božja beseda, ki nam govori, da je Bog oče vseh (Ef 4, 6), Kristus pa naš prvorojeni brat (Rimlj 8, 29), jo neprestano vzpodbuja, da se za mir zavzema vsak trenutek, na vsakem kraju in med vsakim ljudstvom. Eno takih pomembnih prispevkov za razumevanje med narodi je bilo apostolsko potovanje sv. očeta Pavla VI., ki ga je izvršil od 26. novembra do 4. decembra 1970 v razne dežele Daljnega vzhoda. Obiskal je Filipine, otočje Samoa, v Oceaniji, Avstralijo, Indonezijo, Hongkong pred vrati celinske Kitajske in Cejlon. Spotoma se je ustavil še v Daki, glavnem mestu Vzhodnega Pakistana. V novembru 1970 je namreč ta dežela doživela silno naravno katastrofo: morska voda je zalila in prekrila obalne predele s tako silo in naglico, da je bilo ob življenje več stotisoč ljudi. Nikdar se ne bo vedelo točnega števila. Sv. oče je hotel s svojim postankom v Daki izraziti svoje sočutje s težko prizadetim prebivalstvom. Tedaj ni slutil, da bo čez nekaj mesecev ista dežela doživela še hujšo preizkušnjo: državljansko vojno. Prvi del potovanja papeža Pavla VI. je bil silno vznemirljiv, saj bi bil v glavnem mestu Filipinov v Manili skoro postal žrtev atentata. Sv. oče je v vseh svojih govorih poudarjal, da je Cerkev na strani revnih. Prebivalcem predmestja Tondo, kjer je nakopičena vsa velemestna revščina, je dejal: »Rad 'bi vam povedal, da vas Cerkev ljubi, zelo ljubi. To pomeni, da vidi v vas dostojanstvo božjih otrok; da vam je zato treba pomagati, pa vam poleg kruha in časnega blagostanja, do česar imate vso pravico, nuditi višje dobrine, ki jih vključuje božje kraljestvo. Kot reveži ste prvi poklicani k odrešenju in sreči.« Pomembne so bile tudi besede, ki jih je sv. oče spregovoril na stadionu v Hongkongu na pragu Kitajske. Te besede so bile kot roka sprave, nudena kitajskim komunističnim oblastnikom: »Prvič prihaja ta zadnji Kristusov apostol v te daljne kraje. Kaj hoče povedati? Eno samo Zasedanje škofov v oktobru 1971 besedo: ljubezen! Kristus je tudi učitelj, je tudi pastir, je tudi ljubeznivi odrešenik. Cerkev ne more molčati o besedi, ki je večna: ljubezen.« Priznanje ljubezni, ki se žrtvuje za bližnjega, je bila tudi podelitev mirovne nagrade papeža Janeza XXIII. skromni redovnici albanskega rodu, a v Skopju v Makedoniji rojeni m. Tereziji Boyaxhiu, ustanoviteljici kongregacije »Misijo-narke ljubezni«, ki že vrsto let deluje v Kalkuti v indijski Bengaliji ter z izredno požrtvovalnostjo in predanostjo lajša bedo ondotnih domačinov. CERKEV V ISKANJU NOTRANJEGA MIRU Oporekanje, ta značilni pojav sedanje dobe, je zaneslo nemir tudi v Cerkev. Oporekajo škofje, duhovniki, redovniki, laiki. Pri tem je mladina posebno glasna. V okrožnici »Oetogesimo adve-niens« pravi sv. oče, da se zaradi materializma, egoizma in težnje po nasilju, ki so značilni za današnjo družbo, premnogi zatekajo k oporekanju, ne da bi kaj novega ali boljšega nudili. Da se izognejo lastni odgovornosti v sedanjem času, se predajajo neki utopistični sliki bodočnosti. Prav sredi tega oporekanja pa je mesto za kristjana, ki more in mora postati glasnik Boga ter se mora prizadevati, da bo zgradila nova družba, miroljubna in polna bratstva. Cerkev ni proti vsakemu oporekanju. Sam sv. oče je 2. decembra 1970 na hipodromu Ran-wick v Sydneyu dejal zbrani mladini: »Mladi ljudje čutijo odpor do sovraštva in do vsega, kar to sovraštvo poraja, kot sta vojna in sedanja materialistična civilizacija. Ko vi vse to obsojate in zahtevate, da družba odstrani nezdrave pojave in jih nadomesti z vrednotami, ki se opirajo na pristno iskrenost, moralno poštenost, pravičnost in bratstvo, imate brez dvoma prav in smete računati z oporo Cerkve. Toda pazite pri tem, da ne boste zametavali vsega, kar so ustvarili prejšnji rodovi, iz katerih ste sami izšli ter da se ne boste postavili za edine sodnike družbe. Tako postopanje bi svet napravilo sicer različen, a ne boljši, kajti v njem bo ostala korenina zla: človekov napuh.« Pripomoči k utrditvi miru v Cerkvi je bila med idrugim tudi naloga sinode škofov, ki je v oktobru 1971 zborovala v Rimu. Udeležilo se je je 214 sinodalnih očetov. Razprava je tekla predvsem v dveh smereh: o službenem duhovništvu in o pravičnosti v svetu. CERKEV IN SOCIALISTIČNE DRŽAVE Dekreti zadnjega koncila pričajo, da je Cerkev spoznala, da ni dovolj, da samo oznanja in ohranja neomadeževan Kristusov nauk, temveč je postavljena v sredo med svet, da ga od znotraj presnavlja in posvečuje. Od tu pripravljenost sodobne Cerkve na mirno sožitje povsod tam, kjer so dana jamstva, da bo mogla vršiti svoje poslanstvo v korist vernikov v potrebni svobodi in neodvisnosti. Zato se je pokoncilska Cerkev odločila, da vzpostavi stik tudi z oblastmi v socialističnih državah, kjer je le kaj upanja za enakopraven dialog. Olajšati težki položaj na razne načine zapostavljenih mora zmagati vse druge pomisleke, ki so v preteklosti Cerkev odvračali od stikov z brezbožnimi režimi. Tako je na začetku leta 1971 obiskal Moskvo msgr. Casaroli. Uradno je šel na podpis pogod- be o zapori atomskega orožja, h kateri je pristopil tudi Vatikan. Seveda je bil to le izgovor. Šlo je za to, da bi mogla Cerkev zavarovati in potem urejati versko življenje katoličanov v Rusiji, ki jih je po sovjetskih -virih še okrog dva, po vatikanskih podatkih pa okrog tri in pol milijona. Vendar pa msgr. Casaroli v tem oziru ni kaj prida opravil. Sovjetska zveza hoče razpravljati z Vatikanom le ko-t s suvereno državo in samo o političnih vprašanjih, zato je tudi za navezavo diplomatskih stikov, noče pa -nič vedeti o Cerkvi -kot verski družbi. Msgr. Casaroli se je tudi prizadeval, da bi Moskva Sv. sedežu dala dovoljenje za umestitev stalnega zastopnika pri moskovskem patriarhatu, a ni uspel. Kljub temu je Sv. sedež nadaljeval s svojimi napori. Tako je v začetku junija poslal v sovjetsko prestolnico kardinala Willebrandsa, ki se je udeležil umestitve novega ruskega patriarha Pimena, konec avgusta pa še jezuitskega generala p. Arupeja, ki je bil uradno gost leningrajskega metropolita Ndkodima. Očividno je Sv. sedežu mnogo na tem, da bi katoliška in ruska pravoslavna Cerkev skupno obnavljali versko življenje v Rusiji ter gradili in utrjevali temelje za zbliževanje in enotnost obeh Cerkva. Odhod kardinala M-indszentyja iz Budimpešte je tudi Vatikanu olajšal nadaljnje korake za ureditev številnih neurejenih vprašanj, zlasti imenovanja novih škofov na Madžarskem. Položaj Cerkve na Češkoslovaškem je za Cerkev po Dub-čekovi odstranitvi spet nepovoljen. Skoro vse škofije imajo le upravitelje. Toda stiki se nadaljujejo, dasi je Husakova vlada težko dostopna za kake bistvene privolitve. Tudi romunska vlada je pokazala letos prvi ščepec dobre volje, ko je dovolila škofu Martonu, da se je udeležil sinode škofov v Rimu. Na 2. vatikanskem koncilu in na prvih dveh sinodah škofov namreč noben katoliški škof iz Romunije ni dobil dovoljenja za udeležbo. Največjo pozornost pa je vzbudil letos Titov obisk v Vatikanu. Ne moremo sicer reči, -da uživa Cerkev v Jugoslaviji polno svobodo. Gre še vedno za enopartijski režim, ki hoče usmerjati celotno življenje državljanov. Zato poleg svojih ne dopušča drugih organiziranih skupin. Kljub temu pa priznava jugoslovanski Cerkvi toliko svoboščin, da je sv. oče imel za primerno skleniti sporazum z beograjsko vlado, 29. marca 197.1 pa sprejeti jugoslovanskega predsednika v posebni avdienoi. Vse to v upanju, da se bo proces reševanja odnosov med Cerkvijo in jugoslovansko državo še naprej povoljno razvijal. PRESENETLJIVE NIXONOVE ODLOČITVE Pa ne samo Cerkev, tudi največja zahodna demokracija, to je Združene države S-ev. Amerike, so prišle do zaključka, da se da z razgovori doseči več v korist svetovnega miru kot pa s hladno vojno. In tako je v petek 16. julija severnoameriški predsednik Richard Nixon po radiu in televiziji sporočil ameriški javnosti novico, ki jo mirno lahko označimo za senzacionalno. Povedal je, da je z zadovoljstvom sprejel povabilo, naj obišče ljudsko republiko Kitajsko. Osebni njegov odposlanec Kissinger je v ta namen dvakrat potoval v Peking, da obisk dobro pripravi. Tako se zdi, da se bo obisk izvršil v začetku leta 1972. Istočasno, ko se je komunistična Kitajska začela znova odpirati svetu, je pa v okviru Organizacije Združenih narodov stekla akcija, da se Kardinal Mindszentv celinski Kitajski izroči sedež, ki ga je do sedaj posedovala otoška Kitajska na Taivvanu ali For-mozi, kot so otoku svoj čas Portugalci nadeli ime. Ta akcija je bila upravičena, v kolikor so hoteli Formozi odvzeti predstavništvo pete največje svetovne sile; toda ni bilo pa v redu, da so paborniki za sprejem rdeče Kitajske istočasno zahtevali izključitev Formoze in jo tudi dosegli. V odločilnem glasovanju na 26. zasedanju Združenih narodov 25. oktobra 1971 je masa držav tretjega sveta, tako imenovanih pristašev nevezanega bloka in komunističnega sveta odklonila predlog ZDA, da je izključitev Formoze važno vprašanje in da je zato potrebna kvalificirana, tj. dvotretjinska večina. Za nasprotno, albansko resolucijo je glasovalo 76 držav, proti jih je bilo 35, 17 se jih je pa vzdržalo. Same ZDA so bile nad izidom glasovanja presenečene in razočarane. Takega izida res niso pričakovale. Premnoga država, ki so ji pomagale pri njeni gospodarski obnovi, jim je obrnila hrbet. Če so ZDA doživele na mednarodni pozor-nioi hud poraz, so imele pa več uspehov na tehničnem področju. V letu 1971 so ameriški vesoljci dvakrat pristali na Luni. Zgodilo se je to 5. februarja in 31. julija. S tem se je poznavanje Zemljinega satelita zelo povečalo. Niso pa imeli sreče sovjetski kozmonavti. Ne samo, da do sedaj sovjetskim znanstvenikom ni uspelo poslati človeka na mesečevo površino, zgodilo se je najhujše. Trije ruski vesoljci so izgubili življenje ob povratku iz vesolja, ko se je ladja »Sojuz 9« bližala Zemlji. Uspelo pa jim je postaviti nov rekord bivanja v vesolju, saj so bili v njem 24 dni. AKTIVNA SOVJETSKA DIPLOMACIJA Sporočilo Bele hiše v Washingtonu, da bo šel Nixon v Peking, sovjetskim voditeljem ni bilo kar nič po volji. Kot je znano, so že od časov Hruščeva odnosi med Sovjetsko zvezo in Kitajsko močno napeti. Svojega nezadovoljstva seveda niso mogli in smeli javno pokazati, saj vedno zatrjujejo, da so za sožitje med narodi, toda dejansko so imeli občutek, da se bosta Washington in Peking povezala proti njim. Zato je komunistična trojka, ki jo sestavljajo Brežnjev, Podgor-ni in Kosigin, začela v drugi polovici leta razvijati nenavadno dejavnost. Skoro so bili več na potu kot doma: enkrat Podgomi v Hanoi, drugič Kosigin v Egipt in Alžirijo, Kanado in Kubo, tretjič Brežnjev v Jugoslavijo, v Francijo in po vseh državah vzhodnega bloka: potovanj kar ni bilo konca. Malo jih je nato pomiril sam Nixon, da bo po obisku v Pekingu prišel tudi v Moskvo. Sovjetski voditelji si zdaj najbolj prizadevajo za to, da bi organizirali konferenco za evropsko varnost. Radi bi dosegli, da bi prišlo do pomirjenja v Evropi in da bi vse države pristale na meje, kot so sedaj. Če bi to dosegli, bi lahko del svojih čet prestavili na mejo s Kitajsko, kajti za Sovjetsko zvezo je postala Kitajska, ki zahteva cela ozemlja, da se ji vrnejo, zelo pekoč in zaskrbljujoč problem. Da bi imeli evropski hrbet zavarovan, so Sov-jeti pohiteli skleniti dogovor o Zahodnem Berlinu ter vplivali na pobotanje med Poljsko in Zahodno Nemčijo, po katerem sta se obe podpisnici izrekli za nedotakljivost sedanjih meja to da ne bosta imeli ozemljsfcih zahtev niti v bodočnosti. V sporu na Bližnjem vzhodu so Sovjati še naprej pridno zalagali Egipt z orožjem, pri tem pa skrbno pazili, da ne bi Egipt na svojo roko sprožil kakih sovražnosti. Sovjetom gre v prvi vrsti za to, da se dokončno usidrajo na Sredozemlju in izpodbijajo s svojo navzočnostjo ameriški vpliv. Ni pa šlo Moskvi vse gladko pri vodenju arabskih zadev. V Sudanu je propadel poskus udara levičarsko usmerjenih zarotnikov. Zaman so skušali v Moskvi upornikom rešiti življenje. Bili so usmrčeni po hitrem postopku. Tudi v Egiptu je predsednik Sadat preprečil zaroto pro-sovjetskih elementov, libijski predsednik E1 Ge-dafi pa sploh ob vsaki priložnosti poudarja, da je komunizem z arabstvom nezdružljiv. In še eno ponižanje je doživela sovjetska diplomacija. V Londonu so odkrili široko razpredeno sovjetsko vohunsko obveščevalno mrežo. Ugotovili so, da se je od 550 sovjetskih diplomatov in drugih uradnikov, ki so nameščeni v Vel. Britanija, kar 105 bavilo z vohunskimi posli. Zato je britanska vlada kljub ogorčenim protestom iz Moskve odredila njihov izgon. Več odjeka kot v Sovjetski zvezi je imela po svetu vest o smrti Hruščeva, nekdanjega prvega tajnika sovjetske partije in ministrskega predsednika. Bil je deset let kovač nove sovjetske politike po Stalinovi smrti, mož, ki je razkrinkal Stalinove zločine in človek nepričakovanih potez. Zadet od srčne kapi je umrl 11. septembra 1971 v Moskvi. Nihče od predstavnikov oblasti se ni udeležil pogreba. Sicer pa so Hruščeva že davno za javnost pokopali. Med zasedanjem sinodalnih očetov KRIZA DOLARJA Vse zahodnoevropske države s trdno valuto je vznemirilo nenadno Nixonovo sporočilo, da v bodoče Sev. Amerika ne bo več jamčila s svojim dolarjem vrednosti zlata. To je povzročilo nihanje njegove vrednosti na vseh svetovnih tržiščih. Vendar ni prišlo do tolikega razvrednotenja dolarja, kot so nekateri sprva pričakovali. V Italiji je dolar zdrknil od 620 na 610 lir in na tej točki obstal. Mnogi so Sev. Ameriki njeno novo finančno politiko zamerili, toda iz Washingtona so odgovorili, da imajo tudi oni pravico braniti svoje gospodarstvo, saj so do sedaj le dajali. Samo Marshallov plan po koncu vojne jih je stal 13 tisoč milijonov dolarjev. NEMCI Z DVIGNJENO GLAVO Kriza dolarja pa je na drugi strani dvignila ugled in moč zahodnonemške marke. Bila je to v lletu 1971 najbolj spoštovana in iskana valuta. Nemške marke so se naravnost morale otresati dolarske vrednosti, saj so vsepovsod skušali dolarje zamenjati v marke. Zahodnonemški kancler Brandt je kljub pičli večini, ki jo ima v parlamentu, nadaljeval z uresničevanjem svojega odpiranja na vzhod Evrope, pri- čemer je naletel na glavno kritiko v demokrščanskih vrstah. Ti so si za načelnika stranke izbrali namesto bivšega kanclerja Kie-singerja dinamičnega in mlajšega Barzela. iNjih cilj je čez dve leti spet priti na oblast. Kancler Brandt je za svojo politiko pomirje-nja z vzhodnimi državami prejel izredno mednarodno priznanje: dodeljena mu je bila Nobelova nagrada za mir. Nekateri sicer menijo, da je bila nagrada prezgodnja, ker se mora šele pokazati, ali je Brandtova politika res utrdila mir v Nemčiji in v Evropi, vsi pa priznavajo, da se je ugled Zahodne Nemčije v mednarodnem svetu s tem zelo dvignil. V Zahodnem Berlinu so imeli v marcu tudi Papež Pavel VI. na potovanju volitve. Do sedaj so vedno zmagali socialni demokrati. To se je poliovilo tudi to pot, samo da so se socialisti slabše odrezali kot pri prejšnjih volitvah. Nazadovali so na račun krščanskih demokratov za 6,5 odstotka, a vendar ohranili absolutno večino 50,4 % in 73 sedežev. Njih zavezniki liberalci so dobili 11 mest, demokristjani pa 54. ANGLEŠKE TEŽAVE Pa ne samo Nemci, tudi Angleži so letos na svoji koži spoznali, da ni pametno isti narod svojevoljno delitii v dva dela in mu vsiliti dve državi. Leta 1921 je Vel. Britanija na zahtevo irskih protestantov pristala na delitev Irske. Sedaj pa se je ta zatirani irski katoličan prebudil. Noče več biti zapostavljen zaradi vere; zahteva pravice, ki mu kot človeku in državljanu gredo. Zatekel se je k uporu. Angleška vlada je mislila, da bo z vojaško silo upor zatrla, a je le še pri-lila olja na ogenj. Vel. Britanija je tudi posredni krivec tega, kar se danes dogaja v pakistanski Bengaliji ali v Vzhodnem Pakistanu. Ko je leita 1945 zapuščala Indijo, je tisti del Bengalije, ki je imel muslimansko večino, iztrgala iz Indije in ga dodelila Pakistanu, čeprav je ta ležal tisoč osemsto kilometrov zahodno od Bengalije. Ko je letos na volitvah stranka Avami liga prejela 160 od 161 možnih poslanskih mest, je postavila zahtevo, naj osrednja vlada v Zahodnem Pakistanu podeli pakistanski Bengaliji sa- moupravo. Toda v odgovor so prišle vojaške čete in začele nasilje nad Bengalci, tako muslimani kot hindujci. Voditelj Avami lige Mudžibur Rahman je v odgovor na divjanje vojske proglasu samostojno državo Bengla deš. Toda vojaške oblasti so ga takoj zaprle in odpeljale v Vzhodni Pakistan. Tedaj se je obupano prebivalstvo dvignilo s svoje zemlje in začelo množično bežati v Indijo. Do sedaj se jih je v Indijo zateklo že nad osem milijonov. Najhuje je to, da Indija, sama revna, ne razpolaga z živili in zdravili za to ogromno reko ljudi. Poleg tega pa se velesile sprenevedajo in skušajo problem pakistanskih beguncev čim bolj molče preiti, kajti prav v Indiji in Pakistanu se križajo njih politični interesi. Rdeča Kitajska podpira Pakistan, Sovjetska zveza Indijo, Scv. Amerika pa je tudi bolj na strani Pakistana. Indira Gandhi, ki je zmagala letos spomladi na volitvah z dvotretjinsko večino (dobila je 350 od 521 sedežev), je zato sklenila obiskati številne države, da izprosi pomoč za pakistanske begunce. Medtem pa je Indija sama v začetku novembra postala v zvezni državi Orisa žrtev oiklonskih povodnji. Nekaj težav je Angliji povzročila tudi sprememba vlade na otoku Malti. Leta 1964 so ji Angleži podelili neodvisnost, na vlado pa je prišla konservativna stranka, ki je bila Angliji naklonjena in je z Londonom sklenila poseben finančni jn obrambni sporazum, ki naj bi veljal do leta 1974. Pa so bile 13. junija volitve in na njih je zma- Pakistanski begunci gal z enim glasom večine vodja opozicijske laburistične stranke Dom Mintoff. Ker je že prej stal na stališču, da ima Malta premalo koristi od Vel. Britanije, je takoj po zmagi v upanju, da bo iztisnil od Anglije več denarja, odpovedal sklenjeni sporazum. Da bi (izvedel čim večji pritisk na Vel. Britanijo, je začel dvoriti arabskim državam, zlasti Libiji, ter Sovjetski zvezi. Vendar je končno spoznal, da loka ni prenapenjati in se je raje pobotal z Anglijo. NEMIRNI BLIŽNJI VZHOD Orožje ob Sueškem prekopu je mirovalo vse leto, čeprav je bila z egiptovske strani izgovorjena ploha groženj. Zdi se, da sta ZDA in Sovjetska zveza soglasni, naj do novih spopadov ne pride. ZDA močno pritiskajo tna izraelsko vlado, da bi svoje čete umaknila od prekopa in bi tako prekop spet postal odprt za ladje. Toda izraelska vlada to pot trdo drži. Zahteva jamstva in je pripravljena na umik na varne in zagotovljene meje šele po končanih pogajanjih, medtem ko Egipt zahteva ravno nasprotno: najprej umik z zasedenih ozemelj in nato dogovarjanje o miru. Izraelska in arabska stališča so si tako zelo narazen, da je težko predvidevati, kdaj in kako bo prišlo do rešitve krize na Bližnjem vzhodu. DOBA SOCIALDEMOKRATSKIH VLAD Leto 1970 je bilo zelo uspešno za razne socialistične in socialdemokratske vlade v Zahodni Evropi. Spet so se vrnili na oblast na Norveškem 'in Danskem. V Zahodni Nemčiji je kancler Brandt utrdil položaj svoje stranke, do absolutne večine pa so se dokopali socialdemokrati tudi v Avstriji. V tej državi so imeli kar dvakrat v letu 1970 splošne volitve. Tako so se morali volivci 25. aprila izreči, kdo naj prihodnjih sedem let vodi avstrijsko republiko. Volivci so ostali zvesti tradiciji in so tudi to pot izvolili predsednika iz socialističnih vrst. Ponovno je bil izvoljen Franz Jonas, bivši dunajski župan. Prejel je 52,79% oddanih glasov, njegov tekmec Kurt Waldheim pa 47,21 °/o. V nedeljo 10. oktobra 1971 so bile v Avstriji državnozborske volitve. Bile so predčasne, saj je imel dosedanji parlament šele poldrugo leto življenja za seboj. Toda voditelj avstrijskih socialistov dr. Bruno Kreisky je spozinal, da so časi za njegovo stranko ugodni, pa se je odločil, da gre na volitve v upanju, da si zagotovi absolutno večino. V tem je tudi uspel. Socialistična stranka je prejela 93 poslanskih sedežev, Avstrijska ljudska stranka 80 in Stranka svobode 10. Komunisti so ostali kot vedno zadnje čase praznih rok. Narodni svet koroških Slovencev, ki je organizacija krščansko usmerjenih Slovencev na Koroškem, je v zvezi s temi volitvami ugotovil, da nobena od vodilnih strank do danes ni izpolnila vseh obveznosti do koroških Slovencev, ki jih nalaga avstrijska državna pogodba, zato je slovenskim volivcem svetoval, naj se ravnajo po svoji vesti in se odločijo za tisto stranko, ki slovenski skupnosti na Koroškem v narodnostnem oziru najbolj koristi. USTAVNE SPREMEMBE V JUGOSLAVIJI Preteklo leto je v Jugoslaviji potekalo v pripravi in sprejetju novih ustavnih določil. Čeprav je Jugoslavija uradno zvezna republika, pa je bila do zadnjega časa centralistično zgrajena in vodena iz Beograda. Sedaj pa je postala nekaka zvezna država suverenih republik. Večina pristojnosti je bila nanje prenesena. Od teh sprememb si največ obetata SR Slovenija in Hrvatska, dve gospodarsko dobro razviti republiki, ki sta do sedaj tožili, da ju Beograd izkorišča. Gospodarski položaj se v preteklem letu ni popravil. Podjetja vse preveč in nesmotrno uvažajo, izvoz pa životari. V tem oziru bi morala država nekoliko ostreje nadzirati dejavnost podjetij, saj so le-ta postala pravi gospodarski mogotci na kapitalistični zasnovi. V aprilu je bilo v Jugoslaviji ljudsko štetje. Našteli so nekaj več kot 20 milijonov prebivalcev. Prebivalstvo v Sloveniji narašča bolj s priseljevanjem iz drugih jugoslovanskih republik kot pa da bi se večalo z lastno rodno močjo. Leta 1970 je živelo v Sloveniji 1.731.787 ljudi. 95 % jih je bilo slovenskega porekla. Senca »velikega brata«, tj. Sovjetske zveze je bila v letu 1971 v Jugoslaviji zelo močno prisotna. Ljudje so silno veliko govorili o možnosti zasedbe Jugoslavije po sovjetskih četah. Sovjetski vojaški manevri ob madžarski meji so to vzdušje še povečali. Titova Jugoslavija je dala na to odgovor s svojimi manevri »Svoboda 71«, ki so se razvijali konec septembra v Beli krajini in Kordunu. Medtem je prišel sam Brež-njev v Beograd. Zdi se, da je prišlo med njim in Titom do pomirjenja. Brežnjev je Titu zatrdil, da nima namena vtikati se v notranje zadeve jugoslovanske partije, čeprav se v marsičem ne strinja z njenimi pogledi. Očividen znak popuščanja je bila nato odpoved skupnih sovjetsko-bolgarskih manevrov ob vzhodni meji Jugoslavije. Ozračje se je omililo in Tito je očividno bolj samozavesten odpotoval k N;ixonu v Wash-ington, kjer je bil izredno prijazno sprejet. Moskva je lahko spoznala, da je ZDA mnogo na tem, da se ne spreminja razmerje sil na Balkanu in da je zato bolje potrpeti s Titovo politiko kot je kakor pa poskusiti z vdorom kakršen je je bil leta 1968 izveden na Češkoslovaško. ITALIJA SE PREBIJA SKOZI NEMIRE Jugoslavija ima na zahodu za svojega mejaša italijansko republiko. Odnosi so dobri, meja zelo odprta, trgovinska izmenjava velika. Vendar obstaja neka senca, ki zatemnjuje te odnose. Vsako toliko časa sproži italijansko desničarsko časopisje vprašanje bivše cone B tržaškega ozem-- Ija, ki je po Londonskem sporazumu pripadlo Jugoslaviji kakor cona A Italiji. Zadnje čase so nekateri' nacionalistični krogi izdelali teorijo, da ima Italija še vedno suverenost nad cono B. Dokončna ureditev meje nasproti Jugoslaviji v sedanji obliki bi po njih mnenju pomenila odstop italijanskega ozemlja tuji državi, kar pa bi bil zločin nad domovino. Prav zaradi izjave zunanjega ministra Mora v rimskem parlamentu, da v zvezi s cono B italijanska vlada ne misli odstopiti od zakonitih državnih interesov, je prišlo do preklica Titovega obiska v Italiji, ki naj bi se pričel 10. decembra 1970. Kasneje so ves diplomatski zapletljaj toliko zakopali, da je Tito mogel konec marca 1971 priti v Rim. Italijanska vlada se je tudi potem izogibala vsaki izjavi, ki bi se nanašala na bivšo cono B, dasi se je na tihem delalo na to, da pride do dokončnega sporazuma. Najbolj pogumen je bil poslanec Ferri iz vrst socialdemokratske stranke, ki se je javno postavil na stališče, da je treba smatrati italijansko-jugoslo-vansko mejo za dokončno. Leto 1971 je bilo za Italijo na splošno nemirno leto. Vsako toliko časa so izbruhnili poulični nemiri, ki so imeli dostikrat socialni pečat, še večkrat pa so služili merjenju sil med skrajno desnico in skrajno levico. To je prišlo do izraza zlasti v imestu Reggio Calabria, kjer so prebivalci več mesecev uprizarjali nerede, ker je postal glavno mesto nove dežele Catanzaro. Tudi mesto L'Aquila v Abruoih je doživelo iz sličnih nagibov dan pouličnega divjanja, v Trstu pa je bil najbolj vroč dan 8. decembra 1970, ko so se zbrali neofašisti iz vse gornje Italije in demonstrirali proti Titu, Slovanoem in domnevnemu odstopu cone B Jugoslaviji. Vlada predsednika Colomba je bila večkrat na tem, da pade, ker so socialisti, sicer član vlade, dostikrat zahtevali neizvedljive stvari. Ker so se pa socialisti sami zavedali, da ni nadomestila za sedanjo vlado leve sredine, so nazadnje vedno pristali na kompromis. Sploh so se socia- Ameriški vesoljci listi ves čas zavzemali za novo večino, ki naj bi bila v tem, da bi komunisti vlado najprej od zunaj podpirali, kasneje pa tudi vanjo stopili. Pri tem so našli veliko razumevanja v levici krščanskodemokratske stranke. Določen nemir je prineslo v italijansko javno življenje tudi vprašanje referenduma o raz-poroki. Italijanski parlament je v novembru 1970 s 319 glasovi proti 286 sprejel zakon, ki uvaja razporoko v Italiji. Ker pa predvideva italijanska ustava ljudsko glasovanje (referendum) o vsakem zakonu, ki ga sprejme parlament, če se za to zbere 500.000 podpisov, so se italijanski katoličani poslužili te pravice in zbrali v kratkem času kar 1.300.000 podpisov. Pristaši razpo-roke so bili presenečeni. Takega odziva niso pričakovali. Sprožili so že več pobud, da bi do referenduma ne prišlo, saj se bojijo, da bodo volivci zakon odklonili. Tako so v parlamentu predložili predlog, naj bi referendum bil mogoč šele po treh letih, odkar je osporavani zakon stopil v veljavo. EVROPSKE MANJŠINE V BOJU ZA SVOJE PRAVICE Sredi zbora velikih evropskih držav se je od časa do časa zaslišal tudi glas manjšin, ki jim člani večinskega naroda kratijo pravice in ovirajo na brutalen ali zahrbten način njih naravni razvoj. Ena takih držav, ki bi rada vse manjšine čimprej použila v kotlu večinskega naroda, je Španija. Niti Katalonci niti Baski niso uradno priznani kot narod in njih jezik je v javnosti prepovedan. Medtem ko Katalonci le protesti-stirajo v besedah, so se pa Baski zatekli k orožju. Posledica so potem razni procesi. Najbolj je odjeknil tisti v Burgosu konec leta 1970, na katerem je vojaško sodišče obsodilo na smrt šest baskovskih nacionalistov. Do izvedbe smrtne obsodbe pa k sreči ni prišlo. Istočasno kot v Španiji so imeli političen proces tudi v Leningradu, kjer je na sam božični dan sovjetsko sodišče obsodilo na smrt dva ruska Juda, ki sta bila nameravala preusmeriti letalo, da bi z drugimi sorojaki mogla doseči Izrael, ker jima sovjetske oblasti niso hotele izstaviti izselitvenega dovoljenja. Ogorčenje svetovne javnosti je bilo veliko, saj je bila izrečena smrt za dejanje, ki je bilo le programirano, a ne izvršeno. Dan potem, ko je Franco pomilostil baskovske naoionaliste, so tudi sovjetske oblasti pomilostile na smrt obsojena Juda. V Sovjetski zvezi živi okoli tri milijone Judov. Težko življenje ima tudi slovenska manjšina na Koroškem. Živi pod stalnim pritiskom nemških nestnpnežev, ki vsako zahtevo po uveljav-ljenju pravic slovenske manjšine že označijo za kaljenje miru in sožitja med obema narodoma. Predstavniki oblasti veliko govore o bogatitvi, ki jo prispeva prisotnost manjšine k razvoju države, a vse ostane le pri lepih besedah. Zato pa nemški zagrizenci pridno skrunijo slovenske spomenike in napise. Če pa Slovenci pomažejo nemške krajevne napise ter jim dodajo slovenske in s tem dajo zadoščenje 7. členu avstrijske državne pogodbe, ki prav to dvojezičnost zagotavlja za kraje, kjer živijo Slovenci, se že vsa nemška javnost razburi in začne govorita o slovenskem ekstremizmu. Sicer pa je enako tudi pri nas v Italiji. Znaini »neznanci« so oskrunili spomenik padlih v So-vodnjah, napisali sramotilne napise na pročelje slovenske šole v Gorici, mažejo slovenske cestne napise na Tržaškem, odstranjujejo slovenske napise v Trstu, pa se storilcev nikdar ne najde. Kako je težko kaj doseči v korist slovenske manjšine v Italiji, najbolj zgovorno spričuje pismo 27 predstavnikov slovenskih političnih in drugih organizacij, ki delujejo na območju dežele Furlani j a-Julijska krajina in ki je bilo 3. decembra 1970 odposlano predsedniku rimske vlade Emiliu Colombu. Predstavništvo je sprejel predsednik vlade šele 2. decembra 1971. Zato so Slovenci v Italiji že pred časom prišli do zaključka, da bodo le toliko uspeli, v kolikor si bodo ustvarili lastne politične organizacije. Slovenska skupnost na Tržaškem in Slovenska demokratska zveza na Goriškem sta zbrali nad 10.000 glasov, ki predstavljajo tiste demokratične Slovence, ki nočejo svojih glasov razvodeniti v italijanskih strankah. Njih predstavnik v deželnem svetu dr. Drago Štoka je bil vse leto budno na straži v obrambi Zborovanje o pravnih deželnih vprašanjih V mesecu aprilu 1971 je dežela Furlani j a-Julijska Benečija prvič organizirala tridnevni simpozij o pravnih deželnih vprašanjih. Na tem sestanku so govorili posamezni predsedniki treh dežel, v katerih obstaja posebni statut. Za deželo Furlanija-Julijska Benečija je govoril njen predsednik Berzanti, za Sicilijo Fasino ter predsednik Grigolli za Tridentinsko-Gornje Poadižje. Nastopili so tudi drugi govorniki. Vsi govorniki so v svojih referatih prikazali neobhodno potrebo po uresničitvi zakonodajne reforme, s katero naj bi bile bolj zaščitene pravice posamezne dežele in tudi slovenskih pravic, zastavljal interpelacije, interveniral, protestiral in iskal stika s pristojnimi krogi. Dvakrat je v letu 1971 tudi uspešno nastopil na italijanski televiziji ter povedal v obeh deželnih jezikih, kdo Slovenci smo in kaj hočemo. Vodstvo Slovenske demokratske zveze v Gorici pa je konec oktobra dokončno potrdilo vloge, naslovljene rimskemu parlamentu, sklicujoč se na 50. člen ustave, ki daje vsakemu državljanu pravico, da pošilja parlamentu predloge za izdajo kakega zakona. Besedilo zakona o splošni zaščiti Slovencev v Italiji sta pregledali tudi tržaška Slovenska skupnost in tržaška Slovenska demokratska zveza. Veliko je še število nerešenih problemov slovenske narodnostne skupnosti v deželi Furlanija-Julijska krajina. Slovenci imamo v tej deželi zgodovinsko vlogo mostu med dvema kulturama. Izvršiti pa jo bomo mogli le tedaj, če bo prišlo do splošne rešitve vseh manjšinskih problemov. Po besedah dr. Štoke, izrečenih 16. oktobra 1971 na italijanski televiziji, je kljub vsemu treba zaupati v bodočnost. Zaupati je treba tudi odgovornim ljudem, ki se srečujejo na tem delu sveta in ki delajo za stvar miru in prijateljstva med narodi. bolje začrtano kompetenčno območje in vloga na posameznih področjih s posebnim poudarkom, kaj pri tiče državi in kaj deželam. Pri večini govornikov je prišlo do izraza mnenje, da mora te probleme reševati parlament, kajti s takim postopanjem bi se tudi izognili nevarnosti, da bi med državo in deželo prišlo do morebitnih napetosti. S stalnim posvetovanjem med osrednjimi oblastvenimi organi in deželami bi se izognili marsikaterim nesoglasjem in bo odpadel vsak nesporazum. Na tem zborovanju je bila tudi iz-nešena potreba, da bi državni organi čimprej izdali zadevne dekrete za pre- DEŽELNE NOVICE hod upravnih funkcij na dežele z navadnim statutom. V svojem zaključnem govoru je predsednik Alfredo Berzanti prikazal potrdbno in važno tridnevno delo zborovanja, ki je imelo jasno politično vsebino. Prikazal je tudi potrebo o postopku za deželna pooblastila manjšim krajevnim ustanovam. Ogled slovenskih prosvetnih prostorov Odbornik Stopper, ki je pristojen tudi za vprašanja slovenske manjšine v deželi Furlanija-Julijska Benečija, je obiskal prosvetne ustanove na Goriškem in Tržaškem. Na Tržaškem so odbornika spremljali deželni poslanec dr. Drago Stoka, predsednik Slovenske pro-svete Marij Maver, dr. Zorko Harej, prof. Maks Šah in prof. Jože Peterlin. Odbornik Stopper je bil povsod sprejet od predstavnikov posameznih prosvetnih domov in se tako seznanil z delovanjem slovenskih kulturnih ustanov ter s problemi, ki jih bo treba rešiti na kulturnem, športnem in vzgojnem področju. Z letalom v Jugoslavijo V mesecu septembru je bila odprta dnevna letalska proga med deželnim letališčem v Ronkah ter Reko in Splitom. Taka dnevna proga že- obratuje med Ronkami in Zagrebom. To novo progo oskrbuje zagrebška letalska družba Pan Adria, ki pa ne obratuje ob nedeljah. Do uresničitve te redne letalske zveze med Ronkami in Reko ter Splitom je prišlo po dolgotrajnih naporih med predstavniki dežele Furlanija-Ju-lijska Benečija in predstavniki jugoslovanske vlade. Zaradi vedno večjih stikov med obema obmejnima deželama so poslovni krogi zelo navdušeno sprejeli otvoritev te proge. Pričakuje se, da bo nova proga prinesla velik uspeh in to tudi zaradi razmeroma nizkih tarif. Iz Ronk na Reko stane potovanje 5.000 lir, do Zagreba 10.000, do Splita pa 12.500 lir. Odhodi z ronškega letališča na Reko in Split so zjutraj ob 10. uri. V Zagreb pa je odhod iz Ronk ob 21. uri. 23. tržaški velesejem Na 23. tržaškem mednarodnem vele-sejmu, ki je bil odprt od 17. do 29. junija je bil presežen vsak dosedanji rekord. Sodelovanje tujih razstavljalcev je bilo razdeljeno na posamezna zemljepisna področja: a) tropsko-ekvatorialna Afrika, ki je razstavljala kavo, kakavovec, eksotični les. Prisotne so bile države: Kamerun, Slonokoščena obala, Kongo Brazzaville, Kongo Kinshasa, Gabon, Togo, Ruanda in Burundi. Iz afriškega Commonweal-tha sta bili zastopani Gana in Uganda ter Portugalska s prekomorskimi deželami, ki proizvajajo zeleno kavo; b) južnoameriško področje: obe svetovni proizvajalki kave Brazilija in Kolumbija; c) evropsko področje: Avstrija, Jugoslavija, Češkoslovaška, Poljska, Bolgarija, Madžarska in iz zapadne Evrope Zvezna republika Nemčija. Anglija se je udeležila velesejma z razstavo, na kateri so prikazali konfekcije za mladino pod etiketo »Carnaby Street« ; c) severnoameriško področje, na katerem je bil prisoten najvažnejši organ na področju lesa; d) azijsko področje: razstava Filipinske republike. Na razstavi je bilo zastopanih 1.200 razstavljalcev; približno polovica je predstavljala tuja podjetja in države. V okviru razstav so bila tudi posamezna posvetovanja, ki zadevajo kavo, pohištvo, za predelovanje lesa ter posvetovanje o marmorju s posebnim poudarkom na našo deželo. V desetih mesecih V prvih desetih mesecih leta 1971 je v tržaški pokrajini znašal obmejni prehod skoraj 54 milijonov, in sicer 29 mi- lijonov in pol s potnimi listi, 24 milijonov pa s prepustnicami. V samem mesecu oktobru so našteli na meji preko 5 milijonov 700 tisoč prehodov v obe smeri. Na prvem mestu so bili med tujci Jugoslovani (1.140.167), Zahodni Nemci (85.525), Švicarji (36.514), Američani (20.462) in Grki (11.453). V goriški pokrajini je v prvih desetih mesecih prekoračilo mejo 12 milijonov oseb; v mesecu oktobru pa milijon 359 tisoč. Največji promet so zabeležili v juniju in juliju. V oktobru je prešlo mejo s prepustnicami 715 tisoč, od teh 472 tisoč italijanskih in 242 jugoslovanskih državljanov. S potnimi listi pa 434 tisoč italijanskih potnikov in 210 tisoč tujcev. Največji promet so zabeležili na obmejnem prehodu pri Rdeči hiši, kjer so našteli več kot 282 tisoč avtomobilov. Proračun za leto 1972 Deželni svet je na svoji seji 30. novembra 1971 izglasoval obračun za leto 1970 in proračun za finančno leto 1972. Oba Obračuna sta obravnavala predsednik Berzanti in odbornik za fi- nance Tripani. Spregovorili so tudi predstavniki posameznih svetovalskih skupin. Odbornik Tripani se je pri svojem pojasnilu o proračunu zadržal največ pri vprašanju o finančnih razpoložljivostih zadnjih poslovnih let ter tudi zagovarjal ukrepe deželne uprave pri upravljanju deželnih sredstev. Predsednik Berzanti je med drugim omenil, da dežela računa, in to v smislu člena 50 deželnega statuta, na državno pomoč v merilu 490 milijard lir. Omenil je še, da bo deželni svet tudi v bodoče nadaljeval po dosedanji politični liniji levega centra. Za oba računa so glasovali predstavniki levega centra, med katerimi je dala glas za proračun tudi Slovenska skupnost. Na tej seji so tudi obravnavali in odobrili različne spomenice, predložene od različnih strank. Odobrene so bile tudi spomenice, katere je predložil zastopnik Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka, in sicer spomenica o hitrejšem izplačevanju razlaščenega zemljišča na Tržaškem in Goriškem, priznanje večje pomoči slovenskim organizacijam, priporočilo za rešitev določenih problemov slovenskih šol na Goriškem ter spomenica o večji prizadevnosti v reševanju različnih vprašanj slovenske manjšine. Ricmanje. Notranjščina cerkve sv. Jožefa Kalendarij..................1-27 Godovi svetnikov................28-29 Čemu verouk (dr. Lojze Škerl)........................30 Zlatnik (Vinko Beličič)............................33 Mrtva Mija (Jurij Kuk)............................38 Pogled v preteklost (Martin Jevnikar)....................43 Vinko Vodopivec ob 20-letnici smrti (Jožko Kragelj)............53 Tragika prvega zedinjenega bolgarskega nadškofa (msgr. Alojzij Turk) 64 Zaton prve svobode na spodnjem Krasu (Kazimir Humar) .... 77 France Bevk (Marijan Brecelj)........................83 Ob lO-letnici Katoliškega doma v Gorici (Kazimir Humar) .... 86 Spominska plošča na grobu škofa Antona Mahniča (dr. Rudolf Klinec) 88 Matija Vrtovec (Marijan Brecelj)......................90 V slovo pok. vipavskemu dekanu Slavku Podobniku (dr. Rudolf Klinec) 93 Iz korespondence Mihaela Arka (Anton Kacin)..............% Avtobiografija (dr. Ivan Slokar)......................100 Duh preporoda v razseljeni Beneški Sloveniji (Albert Rejec) . . . 107 Na meji dveh svetov (l. z. Fervidus)....................112 Slovenski škof na sinodi v Rimu......................114 Nočni pogreb (l. z. Fervidus)..........................118 Kulturno-prosvetno delovanje na Goriškem (Jože Jurak)..........120 Nadškof Alojzij Fogar (dr. Rudolf Klinec)..................135 Srečanje is slovenskimi evangeličani v Prekmurju (dr. Rudolf Klinec) 155 Fortunat Mikuletič (Zorko Harej)......................159 Msgr. Jakob Ukmar (dr. Rudolf Klinec)..................162 Svet v iskanju sožitja in miru (Josip Dolenc).................167 Deželne novice..................................176 Hermelika (l. z. Fervidus)............................37 Pesem o nemiru (Severin Res)........................99 Plavolaski (Marijan Brecelj)..........................110 Pusiti, dekle, pesem srcu (Severin Res)....................111 December (Marijan Brecelj)..........................166 Naslovna stran: Albrecht Diirer (1471 - 1528) - APOKALIPTIČNI JEZDECI REGISTRIRANO NA SODIŠČU V GORICI, DNE 26. 8. 1968 - ŠTEV. 3080 ODGOVORNI UREDNIK: DR. KAZIMIR HUMAR UREDIL MAKS KOMAC