NT
2
/
LETF12J
19 7T-K
STEV. 6
Mentor — dijaški list — XXIII. leto 1935-36
Vsebina 6. številke:
Janko Mlakar, Spomini 121 / Memor, Marija in študenta 128 / Jelko Erzin, Zima v gozdu 129 / Joža Lovrenčič, Appel 129 / Polde Pavčnik, Jurčki 130 / Kajžarski, Jok 131 / Emanuel Kolman, Nocoj so zvezde zažarele 133 / Dular Jože, Nazorno predstavljanje 134 / Fred Bralle, Na straži ob svitu 137 / P. Gaber, Zvezde 137 / Emanuel Kolman, Mrtvi materi 137 / Rusalka, V. a 138 / Niko Kuret, Ulysses z Ithake 139 / Fred Bralle, Nocturno 141 / Ivan Čampa, Iz nekega jesenskega večera 141 / Obzornik: Nove knjige 142 / Pomenki 143 / Zanke in uganke 144.
Uredništvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. ?. — Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. — Rokopisi se ne vračajo. - Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. - Na npravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije.
Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. — Izdaja ga Prosvetna zveza v Ljubljani (odg. Vinko Zor, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80.) Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju. Predstavnik tiskarne France Uhernik, Kranj.
Celoletna naročnina za dijake Din 30., za druge in zavode Din 40. Posam. številka Din 4.—. Plačuje se naprej. — Štev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo: Lit. 10.— za dijake, Lit. 15.— za druge; za Avstrijo: S 4.— za dijake , S 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, ožiroma avstrijskih čekovnih položnicah »Katoliških misijonov" v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino z vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika.
B. KOLB & PREDALIČ
Športna trgovina ■ Ljil hi j tl 11 tl • Kongresni trg 4
Za %imo priporočamo svojo bogato zalogo zimskega športnega blaga: smuči, palice, stremena, čevlje, maže, volnenega blaga itd. Za poletje pa naše priznane šatore, kajak čolne in dežne plašče ter vso opremo za lahko atletiko, tenis, turistiko L t. d.
(Od 1, novembra dalje Kongresni trg itev. 4)
JANKO MLAKAR:
SPOMINI
„QUEM DII ODERE . .
S poučevanjem mladine se ukvarjam že nekaj več kakor tretjino stoletja. Zato mislim, da sem si kot pedagog vsaj nekoliko skušenj nabral. le skušnje me pa uče, da je imel tisti Rimljan precej prav, ki je trdil, da bogovi sovražijo njega, ki so ga naredili za vzgojitelja: .,Quem rlii odere, paedagogum fecere!“ In vendar bi ne bilo tako, če bi le mladina hotela.
Še danes se rad spominjam prvega liceja iz šolskega leta 1909/10. Živel sem z njim v največjem prijateljstvu. Vselej sem bil vesel, ko sem stopil v razred in me je pozdravilo petdeset nedolžnih obrazov v veselem pričakovanju. Vse bi bile rade vprašane in vse so znale, tako da mi je včasih zmanjkalo podobic za druge razrede. Kadar sem jim povedal za „intermezzo“ kaj veselega, je zazvenel po sobi sre-brnočist smeh. kakor bi se bili angelci zasmejali. Komaj sem pa dal znamenje, že je bilo zopet vse tiho. Ob tistih urah sem smatral za posebno milost, da me je Bog poklical v katehetski stan. Odškodovale so me za druge, ki so bile včasih jako hude.
..Dekleta.11 sem dejal pri neki priliki v šestem liceju, „rajši bi šel drva. sekat, kakor v vaš razred učit. Če bi celo uro delal s sekiro, l)i lahko pokazal na kup sesekanih drv: iz vašega razreda pa grem z grenko zavestjo, da sem se celo uro trudil, pa nič dosegel.11
Da, če bi mladina le hotela, bi imel učitelj1) v šoli nebesa. Res je. da vsi ne morejo znati za „odlično“: toda ako bi vsak storil svojo dolžnost, in seveda tudi učitelj, bi ne bilo v razredu „hudih ur“, in dan spričeval bi bil „dies. quem fecit Dominus",2) ne pa „dies irae et calamitatis".3) Pa je že tako. da je skoraj v vsakem razredu nekaj ta-
M Besedo ..učitelj” rabim večkrat v najširšem pomenu, torej za pedagoge od ljudsko šolskega učitelja do profesorja. 2) Dan, ki ga je Gospod naredil. '*) Dan je/e in nesreče.
MKNTOR	ŠT.	t».
121
kih, ki smatrajo za sveto študentovsko dolžnost lenobo pasti, nemir delati in profesor ja jeziti.
Tudi mladina bi lahko včasih pogledala „za kulise“. Kolikokrat se zgodi, da je profesor bolehen, ali da pride v šolo ves potrt zaradi kake neprilike ali nesreče, ki ga je zadela, pa študent tega ne vidi ali tudi noče videti in upoštevati. Prav takrat mu še nalašč nagaja in ga draži do krvi.
Nekega dne sem prišel ves prehlajen v šolo. Dve uri je še nekako šlo, tretjo sem že težko govoril, četrto mi je pa glas skoraj popolnoma odpovedal. Zato sem prosil dekleta, naj bodo mirne, ker ne morem glasno razlagati. Pa še nikdar niso bile tako nemirne, kakor takrat, ko so vedele, da jih ne morem „nahruliti“. Bile so pa to večinoma samo „boljše“ deklice, ki so menda samo zato hodile v šolo, da so imeli doma mir pred njimi.
V	tem oziru so imeli celo „ledinarji“ več srca.
Začetkom šolskega leta 1902/3 sem moral v Leonišče pod nož. Imel sem namreč nekaj pretrgano, kar je bolje, da je celo. Znanci so me opravl jali, da sem se zato pretrgal, ker sem o počitnicah stopil z Jalovca na Razor. Ko sem se čez štirinajst dni poslovil od postelje in primarija Šlajmerja, mi je svetoval, naj vzamem pet tednov dopusta. Jaz ga pa nisem ubogal, temveč sem šel takoj v ponedeljek v šolo in odrešil svoje tri suplente, ki so prevzeli mojih trideset tedenskih nr. Nisem hotel, da bi mi kdo očital, da sem cele počitnice letal po gorah, potem pa legel na leno kožo, ko je bilo treba v šolo. Otroci so me začudeno gledali, ko sem počasi lezel in sedel za kateder, za katerim so me redkokdaj videli sedeti. Po uri sem pa dejal v petem razredu fantom: „Jaz ne morem z vami v vežo. Zato pojdite kar sami, pa lepo mirno, kakor bi vas jaz peljal.“ In ubogali so. Tudi med poukom so bili tako mirni, da sem se kar čudil. To je trajalo več tednov. Učiteljice in učitel ji so namreč naročili otrokom, da morajo biti mirni, ker da bom moral zopet v Leonišče, če se bom razjezil in nad kom zakričal.
„Potem bo pa gospod katehet umrl,“ je rekla neka učiteljica na šent jakobski šoli deklicam, „ve ga boste imele na vesti.“
Seveda, „na vest“ me pa niso hotele dobiti, zato so bile ra jši tako mirne, da sem se njihovi obzirnosti čudil.
Ker je navadno v vsakem razredu nekaj lenuhov in nagajivcev, je skoraj vsak učitelj vedno v bolj ali manj skritem boju s svojimi učenci. Orožie je pa na obeh straneh precej različno. Mladina se bojuje z lenobo, zanikrnostjo, nemirom, lažjo, goljufijo, profesor pa s ,.cveki“, razrednico in disciplinarnimi kaznimi od navadnega opomina do „pregnanstva“.
Za vsakega učitelja je nerodno, če mora s silo vzdrževati red v šoli, zlasti pa še za kateheta, ki ni le veroučitelj, marveč tudi, in sicer pred vsem. dušni pastir svojih učencev, ki jim mora biti bolj oče in prijatel j, kakor pa predstojnik. Žal. da poverjena mu mladina večkrat smatra njegovo dobroto za slabost in se pri verouku temu primerno obnaša. Tu je pač iežko zadeti pravo mero. Jaz sem v tem
oziru večkrat zavidal svoje tovariše profesorje, ki so lahko z „močno roko“ vladali v razredu. Ako sem bil kako uro bolj profesor kakor katehet in sem ostro nastopil, mi je vselej po šoli vest očitala, da nisem prav ravnal, zlasti še potem, ko mi je dal ravnatelj Macher kratek pa dober nauk, ki sem si ga bil dobro zapomil.
Bilo je koncem leta in stopil sem zadnjikrat v šesti licej, v katerem sem užil malo veselja, tem več pa jeze in žalosti. Temu sem dal duška pri slovesu. Končal sem nekako takole: „K sklepu vam iz srca želim, da bi vam nihče v življenju ne prizadel toliko bridkih ur, kakor ste jih ve meni.“
Ko sem potem domov grede Macherju povedal, kako sem se poslovil, mi je dejal: „Kot Mlakar si prav govoril, kot katehet pa ne.“ Razumel sem ga dobro. Kot katehet bi bil moral pozabiti na vse bridke ure, ki so Mlakarju ostale še v živem spominu. Moral bi se od razreda lepo spravljivo in prijazno posloviti, da bi dekleta imele lep spomin na zadnjo uro verouka.
Jaz nikdar nisem rad zatiral lenobe s „cveki“ in ne nagajivosti z razrednico, čeprav sem bil včasih prisiljen prijeti za to orožje. Pritožba pri razredniku je navadno pomagala, pa sem se tega pripomočka malokdaj poslužil. Zdelo se mi je nekako poniževalno, da bi iskal pri drugih pomoči ter tako priznal svojo slabost.
V	razrednico sem navadno zapisal — kar se je pa redkokdaj zgodilo — nagajivko s svinčnikom, da sem jo lahko izbrisal, če se je poboljšala. Pri neki priliki je to delo opravila neka učenka, kar je pa imelo za zbrisano „grešnico“ hude posledice.
So otroci, ki se ti zde na prvi pogled simpatični; čim boli jih pa spoznaš, tem bolj te odbijajo. Take vrste je bila tudi licejka Tea. Ko je prišla k meni v šolo, sem mislil, da bo prav dobra in pridna deklica. Sčasoma so se pa v nji razvile prav neprijetne lastnosti; da, znala je biti naravnost zoprna. V razredu je bila vedno središče nemira. Ko sem jo neko uro opominjal, ker me je s klepetanjem motila pri razlagi, se obregne nevoljno: „Pa že zopet jaz!“ Ko mi je na zopetni opomin odgovorila prav tako predrzno, sem potegnil iz mizni-ce razrednico in jo zapisal, seveda s svinčnikom. Neka Teina prijateljica je to opazila in jo je nasledn ji dan. ko se ji je posrečilo dobiti razrednico v roke, zbrisala. To je bilo zelo predrzno, pa tudi neumno. Vsa zadeva je prišla namreč na dan in pred konferenco, dasi brez moje krivde. Ker je imela Tea že toliko disciplinarnih grehov, da je bila z zadnjim mera polna, je morala v „pregnanstvo“.
Pri deklicah bi bilo prav lahko vzdrževati mir in red, če bi imele svoje jezičke nekoliko bolj v oblasti. Pri razlagi so še nekam mirne, če jih snov zanima, ali če se jim podaja vsaj v zanimivi obliki. Tudi med spraševanjem molče, ako vprašane gladko znajo. Kakor hitro se pa začne kateri ustavljati, se prične prišepetavanje. Jaz sem sem že večkrat rekel, da nisem gluh, da bolje slišim, kakor tista, ki ie vprašana, pa ne pomaga veliko. Najbolj me pa še danes tista draži, ki v knjigo gleda in prišepetava. To se mi prav tako zdi, kakor bi berač kradel, da bi vbogajme dajal. Neka deklica mi je celo rekla,
da je prišepetavan.je „duhovno delo usmiljenja: poučevati nevedne." Čudno, da ni trdila, da se s prišepetavan jem dobe odpustki —.
Če se je katera med poukom smejala, ji nisem posebno zameril, ker vem iz lastne skušnje, da človeka najbolj takrat smeh sili, kadar se ne sme sme jati. V Posto jni sem moral namreč nekoč celo izpred oltarja v zakristijo, tako me je smeh lomil.
Na veliko soboto sva z dekanom na stopnicah velikega oltarja pela litanije, organist je pa na koru odgovarjal.
„Sancte Petre, ora pro nobis,“4) in na koru se je oglasilo prav tako: „Sancte Petre, ora pro nobis." Vse je šlo lepo v redu in slovesno, dokler nisva prišla do župnijskega patrona, ki je sv. Štefan.
..Sancte Stephane, ora pro nobis!“
In organist je odpel: „Sancte Stephane, orate pro nobis!“5)
„No, tega pa	vika, ker je patron,“ je	zagodrnjal dekan in	bilo
mi	je dosti. Smeh	me je tako silil, da nisem	mogel več peti. Vstal	sem
in šel v zakristijo.	Komaj sem pa prišel tja.	me je takoj minulo.
Zato navadno	niti smeha med molitvijo nisem kaznoval, marveč
sem ono, ki se je smejala, samo resno opomnil, naj drugič moli.
Na šent jakobski šoli je poučevala med drugimi tudi neka učiteljica, ki ji je bilo ime Agneza, kar so pa deklice spremenile v manj blogodonečo „Nežo“. Bila je velike in močne postave, hodila je pa. kakor bi se vozila. Nosila je namreč, kakor je bilo takrat v navadi, tako dolga krila, da se ji niti čevlji niso videli. Zdelo se mi je pa. kakor bi pri hoji nog prav nič ne premikala. Jaz sem imel vedno vtis, kadar sem jo videl „voziti“ se po Starem trgu v šolo, kakor bi imela na nogah kolesa in bi jo nevidna moč naprej porivala.
Nekega dne me ustavi na hodniku: „Gospod katehet! Deklice iz šestega „a“ razreda so se včeraj med molitvijo smejale. Prosim vas. da jih strogo posvarite.*1
Meni se je vsa zadeva čudna zdela, ker so bile prav te deklice naravnost vzorno disciplinirane. Ko sem prišel popoldne v razred, sem takoj spoznal, da imajo slabo vest in da pričakujejo „pridige”. Hotele so me menda potolažiti in so še pobožneje molile kakor navadno.
Ko so sedle, sem pa začel. Poslušale so me mirno in nekam skesano. Ko sem jim slednjič rekel, da me posebno boli, ker mi je šesti .,a“, ki je sicer tako priden razred, naredil tako sramoto, pa niso več zdržale. Nekatere so se malo spogledale, nato je pa ena izmed njih, zdi se mi, da je bila Palmira, dvignila roko in rekla: „Prosim, gospod katehet, Ne- (hotela je reči „Neža“, pa je hitro popravila) gospodična je stala na katedru med molitvijo, pa je bila tako visoko . .
Dalje je nisem pustil govoriti.
..Je že dobro! Sedi! Za sedaj naj bo. Upam pa, da mi ne boste nikdar več kaj takega storile."
Nato sem začel takoj spraševati. Če bi bila Palmira še naprej pripovedovala, zakaj so se smejale, bi se bil tudi jaz začel smejati.
Sveti Peter, prosi /u nas! 5) Sveti Stefan, prosite /a nus!
saj sem itak komaj ostal resen. Tiste dni so namreč namazali tla v šolskih sobah z nekim oljem. Da bi ga s krili ne brisale, so si til1 učiteljice nekoliko pripele, kar je bil seveda za deklice nenavaden pogled. „Neža“ se je posebno visoko izpodrecala, da so se videle v nizke čevlje in čisto navadne debele rdeče nogavice obute noge. Zato nisem mogel zameriti deklicam, da jih je smeh silil, ko je stala »^Neža" kakor sveča zravnana med molitvijo ob katedru. Mene bi bil najbrž tudi, če bi bil na njihovem mestu.
Tudi kake nedolžne šale nisem učenkam nikdar zameril. Posebno so bile vesele, če so me naredile „za aprila11. Zato sem moral prvega tega meseca vedno paziti, da nisem „noter padel“. Ko sem šel po stopnicah ali hodniku, je kar deževalo name:
„Gospod katehet, zadaj ste pa umazani!“
„Se bom že v konferenčni sobi okrtačil.“
„Na rokavu vam visi velika nit!“
„Če visi, jo pa dol vzemi!“
Včasih sem jim pa le naredil veselje, da sem se odkril, ko so mi prigovarjale, da imam klobuk umazan.
Med uro seveda niso kaj takega poskušale, ker smo bili takrat vedno „službeni“. Samo v tistem razredu, ki je bila v njem Tea, so me nekoč speljale, pa se jim ni popolnoma posrečilo.
Sredi ure med razlago vstane naenkrat Milka, ki je bila izmed najboljših učenk, in gre ven. Ko pride nazaj, mi pravi: „Prosim, gospod profesor, neka dama bi rada z vami govorila."
Na liceju sicer ni bila navada, da bi nas bile dame klicale med uro iz razreda, pa sem vendar šel ven, nekoliko nevoljen, ker me je zmotila med poukom. Ko pa pridem na hodnik, ni bilo nikogar. V hipu se spomnim, da je prvi april. Zato počakam nekoliko zunaj, nato pa grem zopet v razred in nadaljujem z razlago, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Deklice so bile potem celo uro nenavadno mirne. l isti
Eeti licej je namreč spadal med najbolj nemirne razrede. Milki je
ilo	pa hudo, ker je mislila, da sem zameril. Skrila je obraz v roke in se me do konca ure ni upala pogledati. Ko sino odmolili, pa pride h katedru.
„Gospod profesor, ali ste zelo hudi?“
.,Prav nič nisem hud. Toda če bi vprašal, zakaj si me ven poslala, ko ni bilo nikogar, bi se bile vse tako smejale, da bi ne bilo celo uro miru.“
Na liceju in pozneje na gimnaziji je bilo več deklic, ki sem jih učil od prvega razreda ljudske šole do mature, tako da niso imele nikdar drugega kateheta kakor mene. Zato ni bilo čudno, da smo si tekom toliko let postali nekam domači, v osmi že celo nekoliko preveč. Ker so bile res pridne ne le v šoli, marveč tudi v cerkvi, sem jim večkrat kaj spregledal. Tako so mi včasih takoj, ko sem prišel v razred, „izjavile“, da nič ne znajo.
..Prosimo, gospod profesor, nikar ne sprašujte. Morale smo se za druge predmete toliko učiti, da za verouk ni nič časa ostalo. Se bomo pa prihodnjič naučile. Rajši nam razlagajte ali pa kaj lepega povejte."
Ker so držale, kar so obljubile, sem jim navadno ustregel. Pri neki taki priliki se pa le nisem mogel zdržati, da bi jih ne bil opominjal.
„Zdi se mi, dekleta, da ne delam prav, ko vas tako lepo ubogam. Hvala Bogu, da vas imam zadnje leto. Če bi bila še deveta gimnazija, bi vas ne hotel več učiti.“
„Oh, seveda ne! Pa še radi! Boste videli, da boste še jokali po nas!“
In res mi je bilo hudo pri srcu, ko sem se od njih poslavljal in si je moja „stara garda", ki sem jo učil od šestega do devetnajstega leta, solze brisala . . .
V istem letu jih je peljal razrednik na izlet v Vrata. Raztegnile so ga še na nedeljo. Jaz tega nisem rad videl zaradi nedeljske službe božje. Pa so mi obljubile, da bodo šle vse na Dovje k sveti maši. Takoj v ponedeljek mi je neka osmošolka, ki so ji rekli „Kavkica“, med potjo v šolo zvesto poročala.
„Ko smo zvečer prišle k „Šmercu“, so nas nekam grdo gledali. Drugo jutro po maši so bili pa silno prijazni in so nam zelo postregli.“
„No, to je lepo. Šmercla je krščanska žena in je v soboto zvečer mislila, da ste najbrž kake mestne „frklje“, ki hodijo v nedeljo na izlete namesto k maši. Kako ste se pa na Dovjem obnašale?"
„Oh, tam smo pa jaz in še nekatere druge ušle med pridigo iz cerkve, tako smo se smejale," je priznala odkritosrčno. „Veste, gospod Aljaž je tako „špasno“ pridigoval. Govoril je o sv. Ignaciju Lojolan-skem, pa je rekel: „Sv. Ignacij je bil nekaj takega, kar se pravi po naše „afcer“.
Seveda, potem ni bilo čudno, da je zbežala Kavkica v lopo pred vrata.
„Kaj pa, ali ste ostale potem ves čas v lopi?"
„0 ne! Ko smo se nasmejale, smo šle nazaj v cerkev."
V sedmi me je Kavkica — zdi se mi, da je bila prav ona — vprašala, če so tudi šolske goljufije greh. Razložil sem ji, da je prepoved rabiti nedovoljene učne pripomočke samo „lex mere poenalis", da spada torej med postavke, o katerih pravijo moralisti, da postavoda-jalec ni imel namena z njimi vezati v vesti.
„Če goljufaš profesorja, sicer ni greh; ako te pa zasači in kaznuje, se pa jezi sama'nad seboj, ker si bila tako nerodna, da si se dala ujeti, ne pa nad profesorjem."
Da, goljufija, to je najstarejši učni pripomoček, ki se še ni in se tudi nikdar ne bo preživel, to je najboljše orožje, s katerim se študent bojuje v šoli. Zdi se mi, da se v sili vsak posluži tega orožja, če ga je le vajen. Nekateri so res pravi virtuozi v goljufiji, da jih profesor nikdar ne zasači, najsi že prepisujejo s takoimenovanih „plonkarskih" listkov ali od kakega dobrega študenta iz bližnje okolice. Drugi so pa zopet tako nerodni, da vse napačno prepišejo. Zlasti je goljufija tistim nevarna, ki v sebe premalo zaupajo in mislijo, da vsi drugi več znajo.
„Oa štirih računov imani dva prav," se mi je pritožila neka deklica, „pa sem «slabo» pisala."
Pogledam nalogo in vidim, da ima prvi račun popolnoma prav, drugega, ki je bil tudi pravilen, je pa prečrtala in ga še enkrat naredila, a napačno.
„Zakaj si pa ta račun prečrtala in ga še enkrat delala?“
„Pogledala sem k Betki, pa sem videla, da ima drugačen rezultat kakor jaz. Ker sem mislila, da imam jaz napačno, sem pa svojo nalogo prečrtala in jo od nje prepisala."
„Vidiš, to je kazen, ker si hotela goljufati. Zakaj pa tako malo vase zaupaš? Narediti se pa nič ne da. Gospod profesor ti ne bo reda popravil. Drugič sama delaj naloge in ne glej drugam!"
Kateheti smo v tem oziru na boljšem od svetnih profesorjev, ker navadno nimamo pismenih nalog. Pa tudi mi nismo varni pred goljufijo. Pri meni so včasih obred sv. maše na tablo spisale, potem ga pa tako varno zbrisale, da je vsaka lahko brala, če je imela dobre oči. Nekoč so mi celo na liturgične slike napisale imena pod mašno orodje, pa s tako drobnimi črkami, da prvo uro niti zapazil nisem. Da skušajo brati iz knjige, če ne pazim, se samo ob sebi razume. Marsikatera se tudi usmiljeni okolici priporoči za pomoč, da bi „ne-vedno učili“. Če ji zmanjka, naredi tako moder obraz, kakor bi vedela, a se le spomniti ne more. Če ji pa kaka usmiljena duša priše-peia. ne pove takoj, marveč pogleda prej v strop, kakor bi prav napeto premišljevala, da bi se domislila.
Šolske goljufije imajo včasih slabe posledice ne le v šoli, ampak tudi pozneje v življenju. Študent, ki se zanaša samo na goljufije, tudi pozneje izven šole ne bo lahko samostojno delal. So tudi ljudje, ki prepuste delo drugim, sami pa poberejo lavorike in znajo prav spretno porabiti bližnjega za lestvico, po kateri kvišku plezajo, pa večkrat z n je strmoglavi jo. To so večinoma tisti, ki so že v šolskih letih živeli na račun drugih. Lepi značaji baš niso taki možje.
„Inter arma silent musae“. Ta pregovor velja tuda za šolo. V razredu, v katerem se vrše dan na dan srditi boji med mladino in profesorji, v katerem se bohotita lenoba in zanikernost, se uporabljajo vse vrste goljufije, v katerem se polnijo katalogi in zvezki s „cveki“, free izza katedra ukori in druge kazni, v takem razredu ni uspehov. Zato jih koncem leta obleži ria bojišču včasih kar polovica „ranjenih“ in „mrtvih“. Ko zbira naslednje leto razrednik ostanke svoje „vojske" iz prejšnjega razreda, lahko pravimo o njem po Schillerju, seveda „mutatis mutandis“:
Er ziihlt die Haupter seiner Lieben,
Und sieh, es fehlt manch teu’res Haupt.6)
Profesor, ki ima več takih razredov, pa sjiozna vso resnico latin-kega pregovora: „Quem dii odere, paedagogum fecere“.
(Dalje.)
•) „Die Glocke": GluviV prešteva svojih ljubih, — in glej, prenekatere drage glavice ni več.	i
MARIJA IN ŠTUDENTA
Leži, leži ravno polje, po polju belu cesta gre.
Po cesti gresta študenta dva, ki sta iz črne šole šla.
Prišla sta do lipe zelena, db lepe hladne senčice.
Pod lipo sedi Marija, jo dolga pot je utrudila.
Študenta jo pozdravita in se naprej odpravljata.
Marija ju je vprašala:
„Ne bosta nič počivala?"
Tako študenta pravita: ..Kaj bi midva počivala,
študenta dva, oba inlajda, saj nisva nič utrujena!"
Tako sta ji povedala in se naprej odpravila.
Se ju pokliče Marija: ..Počakajta, študenta dva.
(Narodna.)
študenta dva, oba mlada, mi bosta nesla Jezusa!“
Študenta sta počakala in sta ji nesla Jezusu.
Študenta sta prehitro šla. Marija je zastajala.
Jezus se jokati začno, ko več ne vidi matere.
Marija je podvizala in je študenta klicala:
..Oj čakajta, počakajta, študenta dva, oba mlada!
Mi bosta dala sineka. preusmiljenega Jezusa!"
Študenta sta počakala. Mariji dala Jezusa.
Se je Marija vprašala študenta dva, oba mlada:
..Kaj za plačilo hočeta, ker nesla sta mi Jezusa?"
..Kaj za plačilo hočeva. Marija, mati usmiljena?
To, prosiva te, nama daj, da prideva kdaj v sveti raj!'
Marija ju je uslišala: sta črne šole zmagala.
Sta črne šole zmagala, oba postala mašnika,
služila Jezusu zvesto po smrti ju je vzel v nebo,
v sveto nebo. v nebeški raj -še nam ga kdaj vsem Jezus daj!
JELKO ERZIN:
ZIMA V GOZDU
V	sprebele plašče	lesovje	Ob hrastu	ponosnem lipa
ogrnil čez noč je	sneg.	zamaknjena	sanja zimski sen,
nikjer nič zelenja, življenja —	utrujen pod	težo sneženo
molčita dolina in	breg.	počiva mrk	maklen.
Nad lesom sklanja sc zima in jezno grozi z roko, vse tiho pred njo je, le vrani mrtvaško pesem pojo ...
.JOŽA LOVRENČIČ :
APPEL
(Klicanje.)
Sur le bord du chemin, un urkre bruit tout ba«
„Attends, ou presses-tu ton pas?"
Oii je vais? Ah. je n’en sais rien.
J’ aimerais voir des gens de bien.
L’arbre freniit, frčinii . . .
Mon pas sarrčte — la route I init.
..l.cs bonnes gens? Je crois dans leur cocur el murnmre. reposc-toi sous moi pour ([ue je te rassure!"
Pour ecouter. sous l'arbre je massis. el mon coeur fut čtrangement rassis.
Crassus.
POLDE PAVČN’K :
JURČKI
Mati me je obiskala. Vsa mokra je pritekla. Zeblo jo je. Še v obraz je bila mokra in drobne kapljice so si utirale pot med njenimi prezgodnjimi gubami. Od velike noči	sem so se ji	zarezale v	obraz, ki	je	bil nekdaj	tako
lep in mlad . . . Skrbi	so jo potrle,	sključeno	hodi in vsa	majhna in	strta
je od bolečin, ki le nerada govori o njih. Ko sem šel nekoč z njo po mestu in nesel njen cekar, se. je nekdo zaničljivo	ozrl nanjo	— nato pa	je	pogledal v stran.
Zamižal sem od bolečine,	ki mi jo je vsekal tisti poredni fant	v	mlado dušo,	mati
pa se je nasmehnila.
„Bog ve, kaj še njega čaka!“ je dejala mirno. Nič drugega. Nič ni hotela pokazati, da jo je zabolel tisti pogled, a vedel sem. da ji je hudo, zakaj stisnila je ustnice in pogledala vstran, da ne bi videl njenega obraza. Toda jaz srni ga videl, ni mi ga mogla skriti. Sključil sem se in sam šel poleg nje. mučenice. Nič nisva govorila, a čutila sva oba, da sva uboga reveža iz uboga Kleške doline, ki slabo redi svoje prebivalce . . .
Zazrl sem se v njen mokri obraz in ji dal roko. Krepko jo je stisnila. Tudi njena roka je bila mokra, da me je mrzlo spreletelo po vsem telesu. — Nato sva si za hip pogledala v oči. Iz njenih je sijala beda, iz mojih pa bolest, ki ji imena ne vem. Vzel sem ji cekar in šla sva v sobo, ki zame ni nič posebnega, mati pa sanja o njej in želi, da bi sama imela tako. Pa se ji nič ne čudim. Očetu, ki sem se poslovil od njega v temni celici ljubljanske bolnišnice, je bila silno všeč. Nekoč mi je dejal. ,.Ti boš tudi imel tako sobo . . .“ Nato je zasanjal.
Z materjo sva vstopila. Tedaj so ji zažarele oči: „To je tista soba!" — Sklonila je glavo in ozka črta se ji je zarezala pod ustnicami. Vzdihnil sem in nisem odgovoril.
Tiho sva sedela, glavi sta nama klonili na prsi. Zdtamil me je šele materin vzdih. Odgrnil sem moker prt, ki je bil v cekarju.
„Jurčki!“
Prej temna soba je bila mahoma polna sonca, dišala je po mladih, svežih jurčkih, morda še to jutro natrganih v Crni grapi, nad Jero in pod Korentom. pa še pod tistim hrastom, kjer stoji moja klop. O Bog, kako so lepi tisti kraji, kjer sem o počitnicah sanjal ure in ure, ko se je pasla moja drobna bela koza v akacijevem in nagnojeveni grmičju. Mahoma je vstala v moji duši ta lepa Kleška dolina, ki ni bogata, a je lepša ko vse druge doline na svetu. Črna grapa . . . Pravijo, da je črna. pa je polna sonca, zdravja in veselja. Spomladi rasejo tam zvončki, jeseni pa jurčki. Ali ni to čudno? Pa jo vendar-le res. Jurčki rasejo tam, sami mladi, zdravi jurčki s črnorjavimi kapicami, ki se jih tako razveselim, če jih zagledam v resju. Srebrna jutranja rosa je na njih. Včasih mi je kar žal, če odtrgam mladega jurčka, v jutranjem soncu se bleščečega.
„Jttrčki!“ je izpregovorila mati. ..Tonček in Lojzek sta jih nabrala. Pa je imel Lojzek smolo in je samo stare jurčke nabral. Hud je bil na Tončka, ki je trgal samo mlade jurčke."
Nasmehnil sem se in zasmilil se mi je ubogi Lojzek. Izmed vseli bratov ga imam najrajši. Bog ve, če se še spominja, kaj sva nekoč doživela v Črni grapi, ko sem mu kakor blazen vpil: ..Lojzek, zapojva!" — Zvončke sva nabirala in v meni je bilo polno sonca in zdravja. —
Tedaj pa me je zgrabilo. Prijel sem materino roko in pogledal v njen zmučeni obraz. „Mania,. domov pojdem. Gobe bom nabiral, te lepe jurčke s črnorjavimi klobučki."
Sklonil sem se nad cekar in srkal sladki vonj jurčkov . . * Kakor bela potica so se smejali izpod klobučkov beli, trdi štorčki, da bi kar ugriznil vanje.
Mati se je nasmehnila: „Ne bodi kakor otrok!" — Prav je imela. Včasih sem res kakor otrok, ki mu nič dopovedati ne moreš.
Nato sva šla. Nesel sem cekar, poln mladih gob, mati pa je vsa sključena šla
zraven mene —-----------
Nekaj čudovito lepega so taki-le jurčki. Prijetno diše in iskre se v jutranjem soncu — ali pa se nabirajo na njih drobne srebrne kapljice, da je črna kapica kakor posuta z dragulji in biseri. —
Rad imam jurčke, rad jih nabiram, ali od tistega dne mi je spomin nanje grenak. Mati je vsa mokra prišla v Ljubljano, da bi jih prodala. Zato me zaboli v dno duše, če se spomnim jurčkov, zakaj spomnim se tudi materinih skrbi in težav... Zato mi je tako grenko, ko mi vstanejo pred očmi te lepe črnobele gobe —
KA.IŽARSKI:
JOK
Tako težko so legli sivi oblaki na pusto jesensko dolino, da se je človeku stisnilo srce, če je stopil na prag in se ozrl v nebo. Dolinarjev pastir, ki je gnal živino k potoku, je cmokaje pulil noge iz blata in se tiščal v dve gube.
Župan se je peljal po klancu in ljudje so s spoštovanjem odgrinjali okna in govorili tajinstveno, ker so vedeli, da je čemeren.
„Pelje ga . . .
curkih	je lil	iz	sivih oblakov	mrzel	dež in župan je le	redko	priganjal
konja. Stiskal	se je v odejo in velik	dežnik	je razpel	nad seboj.
V	košu za njim je sedel Jok. Poznalo se mu je, da je šlo življenje preko njega. Beli lasje so mu razmršeni štrleli izpod preluknjanega klobuka, raz katerega je lila voda na raztrgano suknjo, na prsi, in čutil je, kako se mu vije po koži mrzel curek.
Voz se je	gugal	in	pogrezal in Joka je	metalo po	podu sem	in tja.	On pa se
je držal na smeh in	če	sta se peiljala	mimo	okna, kjer	so gledali	pusti obrazi ble-
dih kajžarjev, se jim je nasmehnil: '„() ljudje božji, čakali ste me... Prijatelji, saj nisem pozabil na vas... Prihajam... Pozdravljeni!" Še celo pomahal je z mokro, okorelo roko. In okna so se s hrupom zapirala. Jok pa si je mislil: „Slabo vreme je ..
Zupan je ustavil pred veliko in ponosno hišo. Počil je z bičem in na pragu se je pokazal obilen mož s črnimi brki in žena in otroci in so bulili v Joka.
„Tn sem ti ga pripeljal... V takem vremenu... Preklete oblasti... Zahvali se jim za lep dar . . Počil je z bičem in izginil za ovinkom.
Jok je bil. star in strt v hrbtu in okoreli prsti so nerodno oželi raztrgane cunje, iz katerih je tekla umazana voda.
*0 Francelj in Neža, dobro se vama godi, dobro . . . Vidim . . . Clejta in vendar nisem pozabil na vaju . . . Tujina mi je čepela na tilniku; o, na pot me
je nagnala v dežju iu mrazu, tako težko je legla narue, da mi je hrbet strla... Ho, pa otroke imata tudi... Lej. lej... Na. na. ti mali ti. čisto ti je podoben, Francelj! Pa sadja ste imeli tudi; o, Bog' vas ima rad . . . Seveda, dobri ljudje..." In Francelj in Neža sta potegnila otroke za seboj in zaloputnila duri.
Jok se je predramil in se je nasmehnil: „Seveda, mraz jim je . . . Preccj hladno je postalo in otroci bi se lahko prehladili, saj so nežni kot gosposka de-čad . . . joj, srečna sta Francelj in Neža . . . Lej, kako hišo imata . . , Seveda, Jok. scedi se. da jim v sobi ne umažeš; lepo imajo . . .“
In Joku je zaigralo okoli ustnic nekaj dobrohotnih potezic, ki so očitovalo neoinadeževano veselje in nekako otroško pričakovanje. Koliko pravega življenja, koliko one življenske filozofije, o kateri pišejo slavni plešasti učenjaki debele leksikone, je v enem samem takem nasmešku! Ena sama potezica vsebuje tisoče in tisoče tiskanih strani velikih knjig! In mnogo takih ljudi hodi dan za dnem mimo nas. Mnogo takih ljudi, ki nosijo ogromno večino pravega življenja v sebi, mnogo več od onih. ki si dajejo cilindre na glavo in se smejejo na glas. In vendar opazimo samo one, ki nosijo cilindre, in tem je treba pisati debele knjige, da razumejo življenje, med nami pa hodi mnogo, mnogo onih, ki nosijo samo v eni potezi, samo v enem nasmešku vse svoje življenje.
Joka je začelo tresti in prijel je za kljuko. Narahlo jo je pritisnil in že je stal z eno nogo v veži, ko je Neža, pomolila debelo glavo skozi kuhinjska vrata, od koder je zadišalo	po svežem kruhu.
„\ hlev pojdite,	v hlev, oče . . . Tam je vaša	postelja . .	.“
Jok se je obrnil	trudoma, si potisnil klolntk čisto do uhljev	in	stopal	počasi	v
hlev. Noge so se mu	šibile v kolenih in težko se je	opiral na grčavo	palico.	Naglo
je odprl vrata in iz hleva je zadišalo po konjih in senu.
„V hlev pojdite, v hlev, oče . . . lam je vuša postelja ... — Tu boš torej, jok, preživljal svoje dni... O domovina, ali moreš obrniti tudi ti oči od inene?... ‘ ležko je sedel Jok na slamnato ležišče in si podprl glavo. Treslo .ga je po vsem telesu in gorje mu je leglo na trudne oči.
„Pa bodi, kakor je božja volja in človeška pravica... Star sem; kaj bi tožil. “ In je prišla soseda in Jok je	čul. da je Neža	tožila: „\	teh časih so	nam	jih
poslali . . . Pa ravno v teh	časih	. .	. Rubeži hodijo dan za	dnem okoli	oglov	in
še očeta so nam naprtili... Pustili bi jih, kjer so bili... Ravnotako bi umrli, kot bodo tu . . .“
Jok je legel in zasanjal . . . Kakor da je mlad. poli/ življenja in sc pelje k nevesti. Kočija jo lepo črna in on premišljuje, kaj ji bo rekel, kako jo bo poljubil. A premišljevati ni	mogel, kakor se	spodobi	ob taki	priliki, zakaj pusta in umazana
je bila pokrajina,	po	kateri se je	vozil, in	bridko	niu je bilo \ srcu. Kot da se
pelje po slovo . . .
Sanje pa so se spreminjale, kot bi bral knjigo, in ko je vstal, se je držal na smeh . . .
„Kaj bi tožil; star sem in smrt je blizu... Umrl bi lahko tudi v obcestnem jarku... Zakaj so te poslali. Jok, v domovino, ko pa hodijo okrog nje rubeži iti ii	ne more dati kruha	saj	so	dobri ljudje,	pa revmi	je domovina	. .
/grabilo ga je nekaj za	vrat.	za	ude. po vsem	telesu ga	je grabilo in	praskalo
ga je in zaprl je oči.	kot da se pripravlja	na veliko spanje. Dolgo je ležal tako
in ko je vstal, je	bil	strt še bolj	in čutil	je. kar	čuti bolnik, ko vidi. da se je
zdravnik obrnil od njega in pomembno /majal / glavo . . .
..Ni daleč. Jok, pa zvonili ti ne bodo, kajti revna je domovina in rubeži hodijo okoli nje . < .“
rn pokleknil je Jok na kolena in pobožno je zapel s tankim glasom kot vernih duš zvonček v cerkvi sv. Miklavža.
..Tingl ting	. . . Tingl ting	. . .“
Neža je šla	mimo hlevu in	se prestrašila	ter	zavpila:	..Bog	se usmili,	božje	jih
meče in pri zdravi tudi niso . . . Kaj so nam naprtile oblasti!"
Tingl ting	. . . Tingl ting	. . ."
In Jok je legeil, na hrbet je	legel	in	trdle	prste	je	sklenil	in jih	ovil	z	rožnim
vencem in zaprl oči . . .
Pri cerkvici sv. Miklavža je zvonček pel Zdravo M a rij o.
Tingl ting . . . Tingl ting . . . —
*
Drugi dan so prihajali ljudje od vseh krajev kropit mrzlo telo starega Joka. ki je ležalo negibno na beli postelji v široki in svetli sobi in v cerkvi so zvonili z vsemi zvonovi . . .
V	umazanem mošnjičku so našli pri Joku precej denarja . . .
Neža je obupano vila roke in rotila nebo: „Le zakaj so nam umrli naš oče . . . Tako radi smo jih imeli in tako potrpežljivi so bili... Pa bi lahko kaj povedali..."
Z Jokovih ustnic je izginil nasmešek, bridkost se mu je splazila na obraz in usta so bila nekoliko odprta, kot bi mislil nekaj povedati. —
EMANUEI. KOLMAN:
NOCOJ SO ZVEZDE ZAŽARELE . . Nocoj so zvezde jušno zažarele in sen čez polja legel je mehak: sam stopam ves samoten skozi mrak nocoj so zvezde jasno zažarele.
O zvezde daljne, žarke in blesteče, zasanjan ves strmim nocoj v nebo in k vam mi tožno hrepeni oko. o zvezde daljne, žarke in blesteče!
Tako je tiho vse tu in mirno, le veter lahno skozi gaj šepeče . . .
O zvezde daljne, žarke in blesteče, zasanjan ves strmim nocoj v nebo . . .
NAZORNO PREDSTAVLJANJE
Stari profesor Ivan se ni nikoli preveč ogreval za poetiko. Po njegovem mnenju so pesniki samo zato na svetu, da kradejo čas Bogu in sebi. No, saj se kakšna pesem tudi prijetno bere. Toda čemu bi iskali rime, ko pa se lahko v nevezani besedi pove ravno tako, če ne še bolje.
Pa je nanesla usoda, da nas je poučeval v peti šoli, v kateri je ravno največ poetike. Saj bi še šlo, vse bi šlo, če ne bi bili mi tako hudobni ali pa zabiti, kakor nam je zatrjeval. O lenobi pa sploh ni hotel govoriti, ker je to umljivo samo po sebi.
In tako se je zgodilo, da smo prišli do balade. Vse nam je na kratko razložil. Na dolgo po njegovem mnenju itak ni bilo vredno, ker je bil prepričan, da bomo do naslednje ure vse pozabili. Pa nam je povedal vse, kar približno spada k taki pesmi, ki jo lahko imenujemo balado. Takole: kraj je navadno neznan, dejanje se po navadi izvrši ponoči, brez električne razsvetljave ali podobne moderne primesi, glavni junak klaverno propade ali ga ugonobe višje sile, in še nekaj takih maletnkosti; skratka: balada je pesem, ob kateri se človeku ježe lasje, ali pa ga vsaj obliva kurja polt. Tako nekako nam je profesor razložil pojean balade, pri tem pa venomer bobnal z majhnim svinčnikom po razcefrani knjigi in se od časa do časa pogladil z roko po gladko obriti brajdi.
Hodil je po razredu, naenkrat pa se je sunkoma ustavil in zaklical:
„Jerovšek, odprite knjigo, stran 29. numara 14.“
Srednje velik fant v zelenem jopiču se je zganil.
„Koliko, gospod profesor?1' je vprašal študent zateglo.
„Moj Bog, ali sedite na ušesih, moj dragi Jeirovšek? Odprite knjigo stran 2*). berilo numara 14. No, ali bo kaj? Ali boste blagovolili odpreiti knjigo in poiskati Aškerčev „Mejnik“? No, kaj vidite značilnega na tein komadu?'*
„To je pesem,“ je malomarno zinil študent.
„Moj Bog, od vas še nisem dobil pametnega odgovora, odkar vas poznam. Da je to pesem, bi lahko vedeli z zaprtimi očmi, če bi se količkaj zanimali za Aškerca. Toda berite, berite, saj drugače gotovo ne bomo nikamor prišli.
Študent je vzel knjigo in pričel brati. Zlogoval je besedo za besedo, počasi in umerjeno kakor zidar, ki priklada opeko k opeki. Profesor se je prestapal na mestu in nervozno tolkel s svinčnikom po knjigi.
„Toda, moj dragi Jerovšek. ali se vam sploh ljubi čitati?" je naenkrat zakričal nad njim.
„Se mi, zakaj ne? Saj. je lepa pesem.“
„Potem naprej, toda izkoristite čas, če se vam ne fržmaga!"
Tedaj se je v fantu sprožilo. Kot bi trenil, je odridral naslednji dve kitici.
„Toda ne govorite v takem tempu kot brzovlakl Vzemite ne;ko srednjo hitrost. Tako nekako: Pa... bil... Martin... ja svoje dni.., vojak vam
Profesor je prečital preostali del in pogledal po razredu.
„No, kaj hoče Aškerc povedati s to pesmijo? . . .“
Aškerc hoče povedati s to pesmijo . . .“
  balado," so se oglasili trije fantje, ki so sedeli v cmi klopi vsi naenkrat,
kot bi odrezal.
„Menda je že taka božja volja, da se največji tepci zbirajo skupaj,“ je dejal profesor in se obrnil proti njim. „Sam Bog vet, kakšno maso imate v glavi namesto možganov. Pa, da bi bili vsaj toliko obzirni, da ne bi vpili vsi hkrati, medtem ko hočem dobiti odgovor od vašega pajdaša!"
Ves razred se je smejal in tudi oni trije.
„No, ali ste že pogruntali, Jerovšek, kaj hočem od vas?“ je nadaljeval profesor. ..Povejte mi prvo porcijo ..Mejnika."
Fant se je namuznil in odprl knjigo.
.,To pesem je napisal Aškerc.“
..Toda pustite Aškerca pri miru! Ali šei ne kapirate mojega vprašanja? Ali ste res Kinezar, moj ljubi Jerovšek? Morda niste še nikoli gnali vola ali teleta v semenj?"
..Ne, še nikoli," je odvrnil študent.
„No, potem mi je umljiva vaša nevednost! Toda kaj sem hotel reči? Sedite, sedite, bom govoril sam! S takimi idijoti, kot ste vi, ne bomo prišli do konca! Sle razumeli, kaj hočem od vas? Sedite!"
Fant je smeje se sedel in ves razred se je muzal.
..Čemu se smejete koit kakšen furman, ko vendar na lastne oči vidite, da niste nič opravili z Aškercem!" se je kar na lepem razjezil profesor. Takoj na to pa se je umiril in pričel: ..Tukaj začenja Aškieirc svojo balado s sejmom, Lahi in voli. No, ali je kaj strašnega v teh prvih besedah? Ali morda spoznamo iz tega. da je pesem balada?"
,.Ne!...“ se je zadrl razred.
..Toda, če koga izrecno ne pokličem, molčite, sicer odgovarjam na svoja vprašanja sam! Po teh uvodnih besedah pride kmalu do onega konflikta v hosti in potem sledi smrt sose ...“
„Do kakšnega konflikta?" je vprašal Renko v zadnji klopi.
..Bodite tako obzirni, da ne lajate name, ko govorim! Berite sami, pa boste videli!"
Profesor je pogledal na uro in se zdrznil. ..Oetz dve minuti zvoni in mi nismo prišli niti do Custozze, kaj šele do Vidove smrti! Da vam povem: Vsak naj si predstavlja pesem kolikor mogoče nazorno, da bo lahko dejanje zagrabil...”
  kot golinan žogo," je bleknil nekdo tam zadlaj.
..Že zopet ta vražji nogomet in ona bedasta opazka!" Profesor se je okrenil in pomilovalno pogledal idiijota v predzadnji klopi. Sluga pa je pritisnil na zvonec, po razredu je zabučalo in profesor se je otresal. petošolcev. onih bedastih peto-šolcev, ki v eni celi uri niso mogli doumeti, kaj jie hotel Aškerc povedati v svojem -Mejniku".
#
Dva dni nato smo imeli popoldanski pouk. Bila je zima. /umij mraz in teina, mi pa smo razsajali v razredu in čakali profesorja Ivana. Danes bo izpraševal. Sicer tisto izpraševanje ni bilo bogve kako težko, toda na nazorno predstavljanje sc je marsikdo dbmislil.
..Vraga, pa naj nam profesor preskrbi Lahe. vole in mejnik, da si bomo nazorno predstavljali ono balado! Brez nič ni nič!" je kričal Renko in tolkel s knjigo p«> katedru. ..Kaj pa rišeš te črte in kolobarje po tabli?" je zaklical fantu, ki sc je trudil, da bi določil ..Mejniku" primerne rimo in stopice.
„Če ni troliej. je j;unl>. če pa ni jamb, je pa skoraj gotovo daktil ali anapest." Risal jie po tabli vsevprek ona /namenja, da navsezadnje pri najboljši volji ni uganil pravega.
„Kaj je to nazorno predstavljanje?" je vprašal Renko in 11111 iztrgal kredo iz rok. ..Kdaj pa je zadnjo uro govoril profesor o rimah, aa...? Predstavljati si je treba vso stvar, drugo pa že pride samo po sebi. Fantje, pametno misel imam!" je kričal in prevpil razred.
„Kakšno misel? Spet kakšno neumnost! Sam imej svojo misel!" so odgovarjali posamezniki.
,.Ne, ne, zares pametno misel. Igrali bomo ..Mejnik”. Tone in Stanc bosta vola, Milia bo Martin ...“
„Pa bodi ti vol!" je jezno odvrnil Tone.
..Kakopa, vse naj bom jaz. Kdo bo pa režiser?11 je ugovarjal Renko.
Tone je uvidel, da za režisersko funkcijo še ni dorasel in sa je vdal.
..Tako pravim jaz. Tone, ti bodi vol," je nadaljeval Renko, ..Janez bo Vid, ti Polde boš pa bral ono, kar ni napisano v narekovaju, da bo v pesmi zveza od začetka do konca.'1
Vse je bilo narejeno, vse pripravljeno in dokazali smo samim sebi, da navsezadnje le nismo taki tepci, za kakršne nas smatra profesor. Vse je bilo v redu. vola sta stala v kotu, Martin je bil oborožen s palico, s katero smo drugače kazali kraje po zemljevidu, Vid je oblekel narobe obrnjeni suknjič in se namazal s kredo po obrazu, da bi bil kolikor mogoče podoben mrtvecu. Na ramo pa si je naložil zaboj za smeti, ki naj bi predstavljal mejnik.
..Tako, sedaj začnimo!" je zapovedal Renko. Polde se je postavil v zmagoslavno držo recitatorja in pričel brati s čudno zamolklim glasom. Bila je pač predstava balade in glas tedaj ne sme biti vesel.
..Sejni bil je živ..." je odmevalo po razredu. Martin ju? prignal iz kota voli in ju prodal I.aliu. Tukaj, pa bi se kmalu predstava razdrla. Zakaj vola sta se pričela pritoževati, da nista taka osla, da bi se pustila tepsti Martinu. Pa se je prodaja k sreči hitro izvršila in naenkrat smo bili sredi gozda, kjer naj bi se Martinu prikazal sosed Vid.
..Zabliska se..." je s povzdignjenim glasom bral Polde.
..Tepec, ugasni luč!" je kričal	Renko nad onim.	ki mu je poveril to važno
opravilo. Zakaj tema je eden glavnih	vzrokov, da se ta	balada sploh	lahko imenuje
balada.
Fant je besno v rti I stikalo in bliskalo se je kot v resnici.
Poldo jo bral: ..pred njim .sopeč, pripognjen stopa sosed Vid. na rami mejnik noseč."
Vse jo šlo gladko, čisto po pravilih, če ne bi naenkrat vmes poscigla nepričakovana višja sila. Prav kakor \ resnični baladi! Morda jd bila že taka usoda, da se nas je pri vseli večjih iu \ažnejšili opra\ilili krčevito držala smola.
Na vratih se je pojavil profesor	latinščino, dolg.	slok človek.	/ oblito glavo
in	zavihanimi brki. \ levici jei držal	knjigo, očala je	imel obešena	preko kazalca.
/ desnico pa je z iztegnjenim prstom iskal krivca za to najnovejšo neumnost.
..Kdo je prižgal elektriko?" je siknil med nas. ..Kaj hoc\ oni človek z onim /ubojem na rami?11
Vsi smo molčali, colo režiser je odpovedal. I)a bi 11111 kdo pojasnil našo nazorno predstavljanje, nam še na misel ni prišlo.
„Tako torej.? Namesto da bi se učili, uganjate neumnosti! Si bom že zapomnil, saj konferenca ni več daleč. Tako, tako torej, lepe stvari počenjate!"
Profesor je kimal z glavo. Morda se' mu ni ljubilo, da bi preiskoval vso stvar, ali pa se je že nagledal naših preplašenih obrazov. Razkropili smo se po klopeh in profesor je brez besede odšel.
Da bi nadaljevali igro. se	nam v takih okolnostih ni	ljubilo	in tudi	sos^I
Vid, ki si je v naglici zbrisal	kredo z obraza, bi porabil	preveč	časa za	novo
šminkanje. Predstava je ostala	nedovršena.
Ono uro so pri profesorju Ivanu padle štiri dvojke. Sam Bog vedi čemu? Morda radi tega, ker si fantje niso znali dovolj nazorno predstavljati drugega dela ne-odigrane balade.
*
FRED BRALLE:
NA STRAŽI OB SVITU.
Svetla luč je pohitela preko lok in preko nas, srca gluha nam zajela in pregnala topi čas.
Lahen vetrič z Učke piha, božji mir objema svet. v dušo mladi dan mi diha: „Pusti žalost, smej se spet!“
P. GABER:
ZVEZDE.
Nocoj, nocoj, ko tiho šel sem daleč čez poljane, zvezde sem gledal in jih štel po nebu nasejane.
Tu Jupiter, veliki voz, Neptun in severnica, tam gostosevci, mali voz pelja nebeška ptica.
Kaj vse se razodeva mi, ko gledam zvezde krasne? Postave vsemogočnosti so vedno bolj mi jasne.
EMANUEI. KOLMAN:
MRTVI MATERI.
O čutim te, nocoj si vsa pri meni in skozi mrak mi sveti tvoj obraz, spet govoriš kot si mi prejšnji čas o, mati, in j>e dobro meni.
Je kdo li, ki te žalil ni nikoli? Kako bi srečen bil vesel, če sebi zdaj bi reči smel, da žalil nisem te nikoli...
Poznal prej nisem tvoje boli in bil sem zanje gluh in nem; odpusti, mati, zdaj vse vem, o zdaj poznam vse tvoje boli.
O čutim, da si vsa nocoj pri meni, u hladen, tih je tvoj obraz in mrtev in bolesten tvoj je glas, o, mati, in hudo je meni.
V. a
Pri konferenci se pritožujejo profesorji: „0 ta V.a! Skoraj strah me je vstopiti v razred, takšni so!“ „Lani, ko so bila še sama dekleta, je bil to najvzor-nejši razred na gimnaziji, letos, ko so z dečki skupaj, so pa kot podivjani!“
Takšne in podobne pritožbe se slišijo in ubogi razrednik je že čisto zmešan.
Sedaj pa poslušajte, kaj so si zadnjič izmislili!	;‘l1
Tista nagajivka Vlasta, ki nikoli ne da miru, je svoji sosedi nekaj pošepetala. Ta je povedala naprej in kar naenkrat je profesor latinščine opazil na dekliški strani nemir.
Že je hotel vprašati, kaj je, ko mu je zvonec zaprl usta. Dostojanstveno je odkorakal iz razreda.
Dekleta so tega komaj čakala.
„Fantje, ali ste za to, da špricamo slovenščino in gremo domov!'*
„ Seveda!" „Seveda!“
V razredu je nastal silen hrušč. Po zraku so frfotali plašči, čepice, rokavice, aktovkev kratkomalo: vsi so se pripravljali za odhod.
„No, gremo že vendar!"
,.Kdo gre prvi!?''
,.Ah. fantje se pa res nič ne upate!'*
Najpogumnejši so prišli do vrat.
„No, pojdite vendar!"
..Halo, Vera, Nada. Ivan, Vlado, Vlasta, Erik, Hinko, Sonja, gremo!"
„Naj se 110 kdo okorajži!"
„Grem pa jaz prva," reče Vlasta, „če se nobeden ne upa! Nada, greš?"
„Takoj, samo rokavice si še oblečem!"
V tem trenutku je pozvonilo.
„No, sedaj pa imate, ko se nič ne upate!"
Profesor je vstopil.
,.Kaj pa je pomenil ta dirindaj? Reditelj naj vstane!"
V zadnji klopi se je dvignil repetent Križan:
„Domov smo hoteli."
„Tako torej! Vam bom kmalu pregnal takšne muhe. In vsega tega so gotovo krivi fantje! Ze štiri leta učim dekleta in nikoli jim ni prišlo kaj takega na um. Letos, ko so z vami skupaj, gre pa vse narobe! Vam bom že pokazal!"
Na fantovski strani se je začulo mrmranje.
,.Kaj, še godrnjali boste?!"
Z naglo kretnjo je segel v žep in izvlekel notes ter poklical prvega po abecedi.
Poklicani je šel ponosno na bojišče, skrušen se je vračal s cvekom. In tako je šlo naprej, dokler ni vseh osemnajst dobilo slabo.
„Naj bo za danes dosti!" je velikodušno dejal profesor.
Tedaj se je oglasil zvonec in naznanil konec pouku.
Komaj so se zaprla vrata za profesorjem, že so planila dekleta pokoncu: „Čisto prav vam je, kaj ste pa taki mulci in se nič ne upate!"
Vzele so aktovke in se z zmagoslavnimi obrazi odpravile domov. Fantje pa so zapeli za njimi:
Zenska le vara nas . . .
ULYSSES Z ITHAKE
Komedija v petih slikah, spisal Ludvvig Holberg. Po Jacobsovi priredbi predelal Niko Kuret.
PETA SLIKA.
Napis: Spet na Ithaki.
Ulysses in Kilian, oba starejša in v raztrganih oblačilih, nastopita utrujena ob popotni palici.
Ulysses silno vesel: Vendar je prišla srečna ura, da spet vidim svojo ljubo Ithako! Daj, padiva po zgledu starih junakov na tla in poljubiva zemljo!
Padeta na čelo in poljubita tla.
Kilian si briše obraz in pljuje: Fej, fej, šent te pobaši! Res ne vem, čemu naj bi bile take preklemane ceremonije! Fej!
Vstaneta.
Ulysses: Zdaj se bova oba preoblekla in bova kot romarja šla na grad, da presenetiva Penelopo.
Kilian: To pač ne bo potrebno, milostljivi gospod. Če je človek takole svojih trideset let zdoma, se mu ni treba več preoblačiti. Vrhutega sva pa morala svoje kostume tako že oddati. — In naposled mi tudi ni toliko na tem, da bi svojo ženo presenečal. Česar oko ne vidi, od tega te srcse ne boli.
Ulvsses: Če dvomiš ti o zvestobi svoje žene, pa jaz vendar ne dvomim o zvestobi svoje Penelope. O njenih krepostih imam preveč dokazov.
Kilian: V tridesetih letih se marsikaj spremeni. Ampak tamle prihaja kmet. Če se vam zdi, ga lahko malo pobarava.
Kmet je praznično napravljen in si požvižguje.
Kilian: Dober dan, prijatelj! Ali si iz tega kraja?
Kmet: Prosim, sem. Kaj pa bo?
Kilian: V pražnje si se oblekel. Dobre volje si. Ali je kakšen praznik v dežeili?
Kmet: Kaj sta vidva edina, ki ne ve-stA, kaj se danes na Ithaki godi?
Kilian: Ali sa je kralju otrok rodil? Ali pa imate žegnanje v fari?
Kmet:	Pred dvajsetimi leti je padla
Troja. To slavimo. In potem bo Penelopa, izgubljenega Ulyssa žena, ki se je toliko časa ustavljala množici snubcev, izbrala najlepšega med njimi za moža. Plavolasi prestolonaslednik iz Ilirije bo prvi, kakor kaže. Za moj okus je sicer preobleden, ampak ženska... No, pa saj ga dobi prava v roke, — Ali povejta, odkod pa vidva prihajata? Lepše bi se morala napraviti. Za beračijo jim tukaj ni dosti. Brezposelnih imamo sami preveč.
Ulysses: Tujih popotnikov ne zmerjaj, mož.
Kilian: Midva sva iz dežele Monomoto-pobrazilijadelfija.
Kmet: Kakšna dežela pa je to? Ali se imenuje tako tudi poziijii, ko so dnevi kratki?
Kilian: O, to je blagoslovljena dežela. Tam ti tekajo prešiči z nožem in vilicami v hrbtih okoli. Pečeni golobje letajo po zraku in županstvo ti plača srebrn tolar za vsako uro, ki jo prespiš.
Kmet: Če je to res, potem se čudim, da sta zašla k nam. Tukaj s spanjem niti počenega groša ne zaslužiš.
Ulysses: Pusti me, da jaz govorim z možem. Ti zapravljaš čas s samimi norčijami. Dobri mož, midVa imava tu važne opravke. Mu da denarja. Na, pa si ga privošči polič.
Kmet se odkrije in obdrži klobuk r roki: Bog vam povrni, milostljivi gospod. Kako Vam lahko postrežem?
Ulysses: Samo odgovarjal boš, kar te bom vprašal. — Poznaš Penelopoi, UIys-sovo žetno?
Kmet: Seveda jo poznam.
Ulysse6: Ali pričakuje svojega moža?
m
Kmet: To bo lahko še dolgo čakala. ?e dvajset let ga ni od nikoder. Nihče ne ve, kje leži ali po katerem morju plava njegovo truplo.
Ulysses: Mrtev je.
Kmet: Ali pa se je pri vrnitvi zapletel v mreže kakšni lepi čarovnici in ječi sedaj v ljubezenskih sponah, kakor se tako pravi.
Ulysses: In če bi se vendarle vrnil?
Kmet: Potem bi se mi gospod smilil. Bila je bedarija, da je zapustil ženo in otroke, da bi otel neumno babnico. Pa čeprav so se borili kakor pravi junaki. — Ampak, med nami povedano, zaradi mene se naj le vrne vrli Ulysses živ domov. Samo danes ne. Zakaj sicer nam pokvari gostijo. Jutri naj pride, potem bo prepozno,
Ulysses srdito zase: Bog nebeški, kaj slišimPV daljavi se sliši vesela godba.
Kmet: No, sedaj je že, kar je. Zal mi je zanj, ubogega junaka. Ampak zdaj se mi mudi, da ne zamudim gostije. Zbogom, gospoda! Hoče naglo oditi.
Kilian skoči za njim in ga naglo pograbi: Ali poznate ženo, po imenu Po-Ivdoro?
Kmet: Lahka roba.
Kilian: Potem gorje ji! Zakaj ne samo, da njen mož živi, v nekaj dneh bo celo tukaj.
Kmet hoče oditi.
Kilian ga ne izpusti: In uii poznaš fanta, ki so mu pravili Izmakne in je bil Kilianov brat?
Kmet: Da, ampak ga že deset let ni ■bilo pri nas.
Kilian: Zakaj?
Kmet: Ni utegnil. Zakaj pred enajstimi leti so ga obesili. Odhiti med glasnim smehom,
Kilian: Hvala za dobro novico.
Odmor. Kilian se obrne do UIyssa, ki stpjii prav ob strani.
Kilian: Ali nisva prijetno potovala?
UIysses: Kilian. moje srce krvavi, krvavi ...
Kilian potegne klobuk z glave in si ga spet natakne: Ali nisva prijetno potovala?
Ulysses: Kaj pa ga spet lomiš?
Kilian:	Rad bi, da bi ga ne. Ampak
človek se mora vesti in oblačiti stanu primerno.
Ulysses: Ni čas, da bi norce bril, ko-naju obdaja sama nesreča.
Kilian: Zares ne brijem norcev in se ne pokrivam in odkrivam iz samega dolgega časa.
Ulysses: Še preden sonce zaide, se hočem maščevati nad snubci! Vsi naj po-mrjo! Tožeče: Kaj poreko drugi veliki junaki, če izvedo mojo žalostno usodo?
Kilian: Uboga reveža, bodo rekli. In nama bodo strgali korenček.
Ulysses: Nič naj ne omaje mojega naklepa. nobeno opravičilo naj ne velja, ker so si drznili onečastiti mi dom! In če se hoč£ sklicevati Penelopa na mojo odsotnost, na svojo mladost, zaman! Naj ve, da ni osramotila samo svojega soproga, ampak enega izmed na j večjih junakov sveta, ki je s svojim zmagovitim o-rožjem plemenito in ponosno Trojo zavzel in upepelil!
Kilian: Tuldi v mojem gospodinjstvu ne bo veljal noben izgovor. Maščevati se hočem nad svojo ženo, ki v cvetu let. ki so podvržena mnogim skušnjavam, ni osramotila samo svojega moža. mar vet' izrednega poslanika in junaka, katerega je vsa vojska izvolila, da sp je pomeril v dvoboju z najhrabrejšim Trojancem, ki je bil baje sam Hektor, in je deset let vodil blokado Troje. Če bi mene ne bilo. bi bili vi drugi, če dovolite . . .
Ulysses: Teci, Kilian, prinesi mi mojo najboljšo obleko. Pokazati se hočem v vsem sijaju, da jih bo tem bolj strah!
Kilian prinese obleko in klobuk s peresom; Ulysses oboje nadene: Hentaj-te, kako bojeviti ste zdaj videti, milostljivi gospod!
Ulysses: Teci brez obotavljanja v mesto in naznani Penelopi in snubcem, pa tudi
vsemu prebivalstvu, dia sem se vrnil. Reci jim, da sem tu, da maščujem z njihovo krvjo sramoto, ki so jo prizadejali moji hiši!
Svatovska muzika se spet oglasi, približa se. Slavnostni sprevod, ki ga tvorijo vsi igralci in ga vodi Kilian, pride na oder. Kot prvi pohiti naprej
Kilian odhaja: Ah, bojim se, da me kakšen pes ne sreča in se mi ne prigodi kakor mojemu stricu Akteonu, ki so ga njegovi lastni psi. raztrgali, ker je bil začaran v jelena ...
Holofernes in vpraša Kiliana: Kje je junak, drzni junak Ulysses? Hiti k Ulys-su, prisrčno se objameta. Ljudstvo kliče in maha z robci. Penelopa se je obrnila v stran in si zakriva obraz.
KONEC.
FRED BRALLE:
NOCTURNO.
Polnoč bije. Mrzle sence iz teme hite,
na dušo legajo mi, na srce,
potem pa spet kot misel tiho odbeže.
Mar res že pol noči je preč in bolni mrak se ne povrne več?
Mar res prihaja nove zore svit,
in vanjo prebujen bom z novimi močmi oblit?
Mrzle sence iz teme hite in kraj mene spet v temo beže.
IZ NEKEGA JESENSKEGA VEČERA.
ivan Čampa :
Kot češnjevega cvetja metež bolest se tiha mi na srce vsipa.
O duh, v tišino slehernega utripa mi sanje čudovite pleteš!
V	mladostnem bi razpoloženju vso dolgo noč na polju presaiueval
in ob ugašajočih ognjih peval
o	lepem, radostnem življenju.
A vedno znova jasno slutim, da bo vse pomladansko cvetje belo pod jesen, ki prišla bo, dozorelo s srcem, z nadami obsutim ...
NOVE KNJIGE
S. M. Felicita Kalinšek: Slovenska ku-1 harica. Osma izpopolnjena in pomnožena izdaja. 1935. Jugoslovanska knjigarna Ljubljana. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Str. 728. Cena vez. Din 160.—. Kot berete v Iloracijevi satiri, je kuhinjska umetnost že v davnih časih vzbujala posebno zanimanje in priznanje. Tudi Slovenci smo že, kot veste iz književne zgodovine, dobili v prevodu Valentina Vodnika leta 1799 prve kuharske bukve, ki so doživele več izdaj. Da bomo čez dobrih sto let dobili Slovenci tako sijajno kuharsko knjigo, kot nam jo je spisala učiteljica na gospodinjski šoli s. Felicita Kalinšek in jo v prvovrstni opremi že v osmič izdala Jugoslovanska knjigarna, tega Vodnik gotovo ni sanjal. Čeprav je v dosedanjih izdajah šlo med slovenske gospodinje že do 100.000 izvodov te knjige, kar priča o njeni priljubljenosti in koristnosti, je morda le še kje neznana. Ako je med Mentorjevimi na-•ročnicami kaj takih, ki jim gospodinjstvo s kuhinjo ni premagana, nesodobna zadeva — mislimo, da nobeni ne bi smela biti — jim toplo priporočamo ta kuhinjski repertoar neštetih receptov, ki spravijo še takega izbirčneža v dobro voljo. Knjiga je tudi bogato ilustrirana.
Dr. Mirko Rupel: Epske narodne pesmi.
Priredil-----V Ljubljani 1935. Tiskala
J. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna. Str. 104. V »Klasičnih delih", ki jih izdaja zveza društev „Šola in dom“, je
izšla kot drugi zvezek iz srbskohrvaš-kega slovstva ta knjiga. Potrebna je bila ko vsakdanji kruh za naše šole. Prireditelj je napisal lep uvod, v katerem je pokazal strokovnopregledno usodo narodne pesmi v teku stoletij, podal njeno o-predelitev po vsebini in obliki, se pomudil ob značilnostih narodne epske pesmi in ob njeni metriki. Nato sledijo pesmi iz nezgodovinskega cikla (Car Duklijan i Krstitelj Jovan, Sveči blago dijele (cir.), Majka Margarita, Hasan Aginica); iz predkosovskega cikla (Sveti Sava (cir.), Zenidba Dušanova, Uroš i Mrnjavčeviči (cir.) in iz kosovskega cikla (Slava kneza Lazara, Car Lazar i carica Milica (cir.), Propast carstva srpskoga, Kosovska devojka in Smrt majke Jugoviča). Opombe in slovarček niso obsežni, a bodo v glavnem zadostovali. Priporočamo.
Briider Grimm: Kinder- und Hausmiir-chen. Auswahl. Einfiihrung und Erliiu-terungen von Prof. Dr. Lovro Sušnik. V Ljubljani 1935. Tiskali J. Blasnika nasl. Str. 48. Cena broš. Din 5.—. Pravljice bratov Grimm naša mladina pozna že v prevodih, v tej knjigi, ki je namenjena predvsem kot pomožna knjiga za IV. in V. razred srednjih šol in za meščanski četrti, kjer pride tako čtivo v poštev, imamo pa v originalu — v nemškem jeziku — 10 pravljic. Vsaki slodc posrečene potrebne pripombe, pretres in vaje, kar pride začetnikom v nemščini prav, pa naj se je učijo v šoli ali privatno
doma. Uvod o bratih Grimm, ki nista brez pomena tudi za naše slovstvo (Kopitar, Karadžičl), je podal prireditelj v slovenščini, kar je dobro in prav. Tudi ta zvezek ..Klasičnih del“ vsem pripo-rcfčamo.
Jos. Schrijvers: Daruj se Bogu (Le do n
de soi). Poslovenila m. Pija Regali, ur-šulinka. Ljubljana 1955. Tisk Jugoslovanske tiskarne, podružnica Novo mesto. Str. 519. Cena kart. Din 20.—, vezano Din 25.—. To je sedma knjiga v izdaji zbirke „Nebeških rož“, v kateri izhajajo pod uredništvom kanonika Alojzija Stroja dela za poglobitev duhovnega življenja. Schrijvers je v tem svojem delu, ki ga je m. Pija Regali lepo prevedla iz francoščine, tako preprosto in prisrčno pokazal, kakšno bi moralo biti naše živ-ljnje v pravi božji službi. Pomembnost te knjige označuje dovolj to, da jo postavljajo tik ob Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom in je zato prevedena že v večino evropskih jezikov. Ker je treba tudi dijaštvu dtihovne poglobitve: Tolle, lege!
O. Kasijan Karg: V Zveličarjevi šoli.
Poglobitev notranjega življenja. Poslovenil Tone Vode. II. zvezek. 1955. Ljub-
I	jana-Rakovnik. Salezijanska tiskarna. Str. 85. Cna Din 5.—. Tudi to knjigo v zbirki rakovniških ..Knjižic", ki nudi v devetih poglavjih obilno in lepo razvrščeno snov za meditacije, bi moral predelati vsak dijak, da se vzdrži v viharjih in megli naših dni na svetli poti, ki vodi k Bogu.
POMENKI
Fr. K. ..Misli" in ..Gašperjeve sanje" o priliki porabim; prejšnjo pošiljko sem spravil in pridete lahko ponjo, kadar utegnete.
Ego. Vaš ..Bolnik" mi je skoraj kar všoč. Verzi Vam gladko tečejo, rime so dobre, le apostrof bi radi spet uvedli. Najbrž še ne veste, da ga je že Stritar
pregnal. In še nekaj ješ, kar moti. V posameznih kiticah ste za lirično pesem le preveč pri tleh, n. pr.
Tam hčerka gospodinji, pomaga v kuhinji, in dekla tamkaj svinji poklada zdaj jedi.
Upam, da se še oglasite in da se v prihodnjih pesmih povzpnete s svojim Pegazom visoko nad domače dvorišče...
Petrovskij. „Cigani“ so dolgočasno pisani in niso nič poseibnega kljub oni razgibanosti v koncu, ki jo tako tragično podajate in poantirate kot obsodbo mesta in meščanov. Ali ne bi rajši zajemali iz zdravja naših ljudi?
Zvonimirov. V treh pesmih ste sicer povedali stare, tehtne misli, a v tako šepavih verzih in neokretnem jeziku, da ni z njimi nič. Učite se ob dobrih pesnikih, če ne iz njihovih zbirk pa v čitanki, ki jo imate vsak dan v rokah, kaj je prava pesem. Treba bo še Idosti šole, preden bodo Vaši verzi res pesem.
K. J. S ..Tončkom" niste imeli prave sreče; čeprav se zdi, kakor bi v njem podajali kos svojega življenja iz ljudske šole. Preveč ste zašli v podrobnosti, ki niso prav nič važne v poteku dejanja. Posamezna mesta so prav lepo pisana, a večinoma je podajanje prepusto. Toploto bi dahnili v to svojo črtico, če bi bili bolj lirični, kar odgovarja Tončkovim težnjam in njegovemu značaju. V stilu one knjige, ki jo je dobil ob zaključku šole. bi moral biti podan. Le berite jo tudi Vi in se ob njej učite, kako je treba psihološko podajati take motive. Prijatelja bova menda kljub temu ostala, čeprav ne morete priti osebno v uredništvo. Verujte mi, da Vas tudi tako že dobro poznam in vem, da ste fant od fare. Reprodukcija poslanih slik ne bi bila dovolj jasna, zato jih ne uporabim. O priliki Vam jih vrnem. Upam. da boste držali besedo.
Bernardin. Vaši zgodbi ..Mežnarjcva dogodivščina" in ..Poslednji lov" sem z zanimanjem prebral. Nemara ju o pri-
liki nekoliko opilim in priobčim, da bi se tudi drugi navdušili in nabirali narodno blago, katerega je gotovo še v naši domovini mnogo in čaka, da bi ga kdo zapisal. Dijaki imate za to pač največ prilike. Ako imate še kaj takega, kar pošljite. In zglasite se tudi osebno, da Vam dam eventuelno nekaj navodil.
E. K. Dve priobčim. V stalnih oblikah ste, kakor je videti, kar spretni. Da pa
ne postanete šablonski, bi Vam svetoval, da bi poskusili tudi v drugih kaj zapeti.
Z. Z. Tako je dosti bolje, samo neka nesoglasja bom skušal zabrisati, če se bo dalo. Pričakoval sem, da mi pošljete kaj novega, boljšega, keir sodim, da imate talent, s katerim se boste še postavili.
Fr. Ks. Vaša zgodba mi je prav všeč in jo. če 1)0 le prostor dopuščal, priobčim prihodnjič.
ZANKE IN UGANKE
IZ LITERATURE.
0	A	A	A A		 C	D	slov. pisatelj
E	S	E	E E	E	E	slov. pisatelj
G	G	0	i I I	I	I	Trdinova bajka
1	I	I	CD' •’	K	K	pisatelj proze
K	K	K	L |T|	N	0	v rsta pesmi
0	0	P	P R	S	R	Homerjev epos
H	s	T	T | V	v	1 Z 1	književna sodba
V	debelo tiskani diagonali dobiš izraz /.a pesništvo.
REŠITEV ZANK IN UGANK.
Literarna: 1) k.s. Meško: Mladini srcem. 2) Ostenso: Klic divjih gosi. i) Ivan Cankar: Podobe iz sanj, 4) Maksim Gorkij: Mati, fa) Miško Kranjec: Os življenju. 61 Peter Lippert: Od duše do duše, 7) Ivan Pregelj: Otroci sonca.
Tako sta prav rešila: Vladimir Bonač. V.a III. drž. real. gimn. v Ljubljani in Anica Hočevarjeva, šestošolka v Ljubljani. Sledeči so pod 4) označili Meška (Mati. drama) oziroma Bolha (Mati, Mohorjeva antologija), kar končno tudi drži: Modrinjak France, kaplan, Pišece pri Brežicah, Ahačič Mtitod, Pleničar Dušan in Suhadolnik Stane, petošolci iz Št. Vida, Roesmann Romana, dijakinja, D. M. v Polju pri Ljubljani, in Vilko Čekuta v Ljubljani.
Izžrebana je bila Anica Hočevarjeva, ki naj se zglasi v upravi in si izbere po želji starejši letnik Mentorja.
Nagrada za prihodnje žrebanja pri katerem pridejo seveda v poštev le naročniki Mentorja: Horacij - Sovre: Pismo o pesništvu.
Novo, upravo isaSlo! Djačka enciklopedija, Sredttjoškolski repetitorjj i Kalendar %a školnku godinu 1985-1936.
na 380 strana sa 8300 podataka iz svih naučnih i praktičnih disciplina. Repetitorij cjelokupnog znanja u džepnom formatu. Sestavio ga prof. A. Marsič.
Meko vezan u cijelo platno sa zlatnini naslovom cijena Din 20.-
Dobije se u svakoj boljoj knjižari
ili	izravno kod nakladne Knjižare St. Kugli, Zagreb, Iliča 30. Salje se pouzečem ili uz unapred poslani novac franko.
NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI
Kongresni trg št. 19.
SOLSKE POTREBŠČINE za vse šole, nčila, zvezki, barve, risalno in tehnično orodje, nalivna peresa,
KNJIGE: Šolske, leposlovne in znanstvene. Tuja literatura v vseh jezikih. Cankarjevi in Finžgarjevi zbrani spisi.
PO ZELO NIZKI CENI odlični prevodi iz klasične literature za šolsko čtivo. Kot pomožna knjiga dr. Jak. Kelemina: Literarna veda.
Pred nakupom
domačih ali inozemskih knjig, revij, muzikalij itd. obrnite se na
Jugoslovansko knjigarno
r. z. z o. m Ljubljana
Pred škofijo
Ima stalno bogat sortiment slovenskih in tujejezičnih leposlovnih ter znanstvenih knjig*zbirko žepnih slovarjev in učbenikov • šolske knjige • Naročniki knjižnih zbirk (Leposlovne - Ljudske knjižnice • Zbirke domačih pisateljev in Kosmosa) uživajo pri nakupu knjig domače zaloge • 25% popust (izvzemši
šolskih)
Zahtevaj te brezplačno cenike lastne založbe in knjižnih zbirk
LJUDSKA POSOJILNICA V LJUBLJANI
registr. zadruga z neom. zavezo Miklošičeva cesta 6 (v lastni palači)
obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri
NOVE VLOGE, vsak čas razpoložljive, obrestuje po 3°/o
9 ALI POZNATE SLOVENSKO ŠT ■ ZAVAROVALSTVO ■
Zadnja desetletja prejšnjega stoletja so v slovenski gospodarski zgodovini zelo važna. V konsumnih društvih in blagovnih ter kreditnih zadrugah je našel slovenski človek rešitev iz spon tujih kapitalistov in se osamosvojil.
V	enem dolgo časa ni mogel stopiti na lastne noge — v zavarovalstvu. Naši ljudje so bili v tej važni gospodarski panogi često prepuščeni na milo voljo tujcev, ki so iz nesreče našega človeka kovali zlate kapitale.
Pa je šinila tudi tu rešitev v letu 1900 z ustanovitvijo samostojne slovenske zavarovalnice
Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani
Tekom 35 let se je Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani iz skromnih početkov razvila v mogočno gospodarsko podjetje, ki ima v elementarnem oddelku 21 milijonov, v življenjskem pa 29 milijonov kritnih sredstev. Letni premijski donos znaša v elementarnem oddelku približno 10 milijonov, v življenjskem pa nekaj nad 5 in pol milijona.
Za enkrat vodi Vzajemna zavarovalnica naslednje panoge:
a) ELEMENTARNI ODDELEK« požarno zavarovanje, steklo,
jamstvo, kasko, nezgode vlom in zvonove.
b) ŽIVLJENJSKI ODDELEK - živi jensko in rentno zavaro-
vanje v	vseh kombinacijah,
, dalje v	posebnem oddelku
c) KARITAS-	posmrtninsko zavarovanje.
Slovenski izobraženec mora poznati zgodovino in pomen slovenskih	gospodarskih	institucij, da	ve prav svetovati in
prav tolmačiti	vsakemu	slovenskemu	gospodarju, ki se z
zaupanjem obrne nanj za nasvet.