Na pokopališču 
Zejčar je bil zelo premožen mož. Kakor mora vsak človek, umrl je tudi on. 
Njegovi sorodniki bili so pa silno lakomni. Ko ga v rakev zabijejo, mu ne 
privoščijo drugega, kakor raztrgano nogavico mu puste na eni nogi, vse drugo pa 
sami pograbijo. 
Druga noč pa, ko je že v grobu ležal, bila je petkova. V petkih pa je imel 
cerkovnik vselej navado pozno domu hoditi. Pride čez pokopališče ravno, ko je 
enajst odbila. In ta čas, pravijo, pridejo mrliči iz grobov. 
Koraka mimo enega še ne davno zagrebenega groba, kar zapazi na njem nagega 
človeka, ki je nogavico preobuval rekoč: 
»Če jo obujem na levo nogo, ni na desni ničsar, a ko jo pa denem na desno, je 
pa leva prazna.« To pa ponavlja toliko časa, da se mu jame cerkovnik na vse grlo 
smejati. 
Mrlič ga opazi, ujezi se in steče za njim. 
Cerkovnik pa v največji sili, teče pod zvonik in jame zvoniti. Mrlič pusti 
cerkovnika in se povrne v grob nazaj. 
Drugi dan pa navsezgodaj poprašujejo ljudje cerkovnika, kaj je bilo, da je 
opolnoči zvoniti začel. Povedal jim je pa vse, kar je videl in slišal. 
Zvedeli so tudi Zejčarjevi sorodniki in dobro so vedeli, kaj pomenja to 
znamenje, pa ni jim bilo mar, da bi za eno mašo plačali za rajnkega. 
188