Maribor, 20. februarja 1957 Poštnim plačana v gotovini. Številka 7 I * h•j a led*n«Vo Velja po pošti dostavljen: na mr*rr . . . Din 10'— u pol leta . . . Din 55'— na leto .... Din 100’— za tujino letno . Din 150'— Oglasi po tarifi Rokopisov ne vračamo uredništvo in uprava: Maribor Prešernova ulica Brzojav: Neodvisnost Maribor Račun Poštne hranilnice Ljubljana št. 17.160 Telefon uredništva in uprave 26-16 Stane Lubienskl, Jarenina Vsebina Bistvo kmečko-delavskega gibanja Naše gibanje je samoniklo, popolnoma slovensko in edino slovensko Slov. kmečko-delavsko Ribanje ima svojo zgodovino. — Usoda razumništva v današnjem času. — Zakaj smo za demokracijo. — Fašistične težnje v naši strankarski politiki. — Odkritosrčnost nemškega lista. — Nemški agitatorji na slov. zemlji. — »jugoslovenski nacionalizem«. — Iz popotne torbe. — Kdo pije našo kri. — Bajka o slov. narodnem blagostanju. — Za socialno pravičnost. — Bratom na oni strani Mure. — Kdo osrečuje narod. »Neodvisnost« izhaja v soboto zjutraj. Posamezna številka stane Din 2.50. Za slovensko samozavest iVved južnimi Slovani sino mi Slovenci prvi ustanovili samostojno državo, in sicer na temeljih najpopolnejše demokracije, ki je zahtevala celo to, da se sioveusKi vladarji ne postavijo na slovenski prestol sami, ampak da jih izvoli in potrdi slovensko ljudstvo. Spomin na to dooo zgodovine našega naroda je v nasi zavesti skoraj že popolnoma u-gasnil, dasi bi mogli iz njega črpati trajno samozavest in ponos. Toda prav tako, kakor je ugasnil v nas spomin na to veitko m ponosno preteklost, je ugasnila mai zavest naše narodne bitnosti v smi-siu enakovrednosti in enakopravnosti sredi svojih sosedov. V stoletjih avstrijskega gospodarstva nad nami smo se maiodusno vdali v prepričanje, da smo komaj narod druge vrste, ki ne more imeu višjih ciljev, kakršne imajo drugi, mogočnejši narodi. Posledice te naše krive vere so postale za naš narod usodne zlasti tedaj, ko je duh francoske revolucije pričel rušiti vladarsko in plememtaško samovoljo tudi v stari Avstriji, še bolj pa v poznejših desetletjih, v času svetovne vojske in v Jugoslaviji. Ko bi bui morau i. is4» izbojevati združitev vseh sloven skih pokrajin v kronovmo Slovenijo, si s to zahtevo nismo upali na dan tako pogumno ter odločno, kakor bi bilo treba, za 10 združitve tudi nismo dosegli. Ostaii smo razcepljeni na 6 kronovin. Prav v tem duhu krive zavesti naroda druge vrste, smo ustanovili v bivši Avstriji tuid svoje politične stranke in vodil; njihovo delovanje. Teh svojih strank nismo ustanovili iz lastne slovenske bit-uosti, ampak smo jih le iz nemškega dela Avstrije presadili na svoja tla. Naš liberalizem, klerikalizem in marksizem je bil zato naš le po slovenski firmi, ki smo mu jo dajali, v jedru pa je bil — avstrijski. Zato se ne smemo čuditi, da se niti liberalizem niti klerikalizem niti marksizem ni mogel nikoli dvigniti do tega, da bi dal Slovencem vsenarodni program in cilje, h katerim bi moralo streifieti vse narodno delo. Delo vseh treh naših strank se je izgubljalo tako, v deželnih zborih kakor v dunajskem državnem zboru, v boju za razne politične, kulturne, gospodarske in druge drobtine. Višek njihove politike je bil moledovanje za kak most, kako cesto, kako šolo, kako slovensko uradno osebo itd. Ako je katera teh naših strank po dolgih naporih res izbojevala kako tako drobtino, je oznanila to kot »ogromen uspeh« svoje politike in živela potem s to drobtino še dolgo v svoji strankarski agitaciji po listih in shodih. Na nobenem političnem, posebno volilnem shodu, naši poslanci niso poznali višjih nalog, kakor hvaliti se s temi »uspehi«, in nobenih višjih narodnih ciljev, kakor obljubljati volilcem nove »mostiče« in podobno drobnarijo. Danes, ko moramo že nepristransko presojati tisto slovensko preteklost, nam je mogoče ugotoviti, da so prav naše politične stranke same vcepljale nam Slovencem usodno zavest naroda druge vrste. In s to usodno zavestjo so stopile te tipično staroavstrijske stranke tudi v novo kraljevino Jugoslavijo. Tudi tu, kakor v Avstriji, se niso dvignile do zavesti, da ne zastopajo le posameznih kronovin ali volilnih okrajev, ampak samostojni in z drugimi enakovredni ter enakopravni slovenski narod kot celoto. V Beograd so šle zaradi tega z enakim občutkom manjvrednosti, kakor so hodile nekoč na cesarski Dunaj! In namesto da bi bile bratom Srbom in Hrvatom odkrito in samozavestno povedale, da prihajo v državno prestolnico kot legitimne zastopnice enega izmed treh jugoslovanskih narodov ter zahtevale za ta narod brezpogojno pravico, da v sporazumu s Srbi in Hrvati sam odloča ne samo o svojih »mostičkih«, ampak tudi v vsej svoji politični, gospodarski, finančni, socialni, kulturni, prosvetni, upravni in drugi bodočnosti, so pričele zopet moledovati za drobtine. Tako se je pričel tudi v Jugoslavij naš »veliki« politični boj za mostičke vaške ceste, plemenske bike, vzorne gnojne jame, eksekutorje itd., in vse kar je ta ali ona naša stranka v tem oziru v Beogradu izmoledovala, je potem oznanila doma kot svoj »uspeh« in veliko svojo moč. V Beogradu so naše stranke'in njihove zastopnike spočetka ki ga je pripeljalo v druge vode. Radičev poizkus ustvariti kmečko gibanje na Slovenskem se tudi ni mogel obnesti, čeprav je velika misel Radičevega kmečkega gibanja bila za naše kmečke množice privlačna. Iz popolnoma umljivih vzrokov ta misel ni mogla računati na večji trajni uspeh. Prvič zato ne, ker je bilo seme vzeto od drugega naroda, in drugič zato ne, ker je bilo vrhovno vodstvo v neslovenskih rokah. Tudi vsak novi poiskus bi moral propasti že iz enostavnega razloga, ker bi ga slovenski kmetje in delavci odločno odklonili. III. Splošne razmere nastale po letu 1927., dogodki v letu 1928., šestojanuarska diktatura in popoln odvzem svobode in narodnih pravic slovenskemu ljudstvu, kakor tudi politično moralni polom vseh vodstev političnih slovenskih strank od leta 1929. nadalje, se ustvarile ozračje, ki je moralo roditi splošen ljudski odpor m previranje ljudstva iz obeh prejšnjih taborov, sedaj pobarvanih z novimi napisi JNS in JRZ, v novo smer. Te ljudske množice, katerih dei je vidno manifestiraj s sodelovanjem pri pe-tomajskih volitvah za listo dr. Mačka, so se v juniju 1935. strnile im formirale v slovensko Kmečko delavsko gibanje. Vsi očitki in napadi nasprotnikov, da smo podružnica hrvaškega kmečkega gibanja, aii da smo celo pr.vesek b;vše SDS ali pa takozvane ljudske fronte po francoskem vzorcu so se sčasom razblinili. Ni vsak škorenj za vsako nogo, ni vsak klobuk za vsako glavo! Tudi v politiki je tako! Slepo posnemanje tujega ne more imeti dolgotrajnega pomena! Naše gibanje je samoniklo. Slovensko kmečko delavsko gibanje ni privesek HSS (Hrvaške seljačke stranke, sedanje predstavnice Hrvatov) ne privesek SDS (sedaj predstavnice prečanskih Srbov),, ampak je popolnoma slovensko in edino slovensko. Res je, da si je vzelo do gotove meje Radičevo kmečko miselnost za vzor, splošno hrvaško narodno gibanje pa za vzgled, toda naše razmere, naša kultura in civilizacija so tako različne, da bi bilo čisto posnemanje Hrva- Ze lansko leto sem v »Slov. zemlji« v sestavku pod naslovom »Potrebna beseda« objasnil bistvo našega slovenskega kmečko-delavskega gibanja. Toda različni pojavi — nastopanje naših nasprotnikov, kakor tudi posamezna naziranja v lastnih vrstah — silijo, da se postanek m pomen našega gibanja objasni ponovno in odločno. I. Politične stranke se lahko ustvarjajo od spodaj iz naroda. Tedaj imajo pogoj za obstoj in oporo v narodu. Ustvarjajo pa se lahko tudi od zgoraj. Slednje je mogoče seveda le takrat, če ima kdo o-blast v rokah, ko more vaške, okrajne in višje organizacije ustanavljati s pomočjo javnih organov, pod njihovim pritiskom, patronatom aii priganjaštvom. Razumljivo je, da takšna stranka nima bogve kako globokih korenin v narodu in je kmalu po izgubi oblasti obsojena iia smrt in likvidacijo. Gibanje pa nastaja izključno v narodu. Poraja se radi velikih težav, socialnih, gospodarskih, in tudi političnih. Gibanja so elementarna, ker črpajo svojo moč iz najširših plasti ljudstva. Misel za ustanovitev kakšne politične stranke se porodi večinoma na enem mestu in ima začetek v ožjem krožku. Začetek gibanja pa nastaja sočasno na vseh krajih obljudenih po enem narodu. To je važen razloček in so radi tega tudi posledice in moč stranke in gibanja neizogibno različne. Stranka je plamen, ki izbruhne na enem mestu in skuša zajeti sosedne objekte, da postane ogenj. Gibanje pa je morje plamenov, ki izbruhnejo na vseh krajih in se zlijejo v močan ogenj, ki se stopnjuje do velikega požara! II. Na Slovenskem smo od leta 1918. imeli že takšno gibanje. Bilo je to gibanje kmečkih množic, ki so se hotele osamosvojiti, osvoboditi iz krempljev klerikalcev in liberalcev. V prvem naskoku na nasprotne postojanke, v krstnem ognju, je to gibanje bivših samostojnežev z velikim navdušenjem doseglo prav lepe u-spehe. Toda zbito v stranko in organizacijo se je kmalu žalibog razblinilo radi zgrešene poti in brezvestnega vodstva. Po italijanskem zavojevanju Posledice vojske in sankcij. Beda na deželi Abesinije Prialaševanie za izselitev v Abesinijo in gobavost • T r st, 14. februarja. Vojska v Abesiniji je s sankcijami vred zapustila za Italijo težke gospodarske posledice, ki jih čutimo po vsej državi, posebno pa še v Trstu ter sploh na Primorskem. Abesinija je sedaj sicer res italijanska, toda bojni pohod v Afriko je izčrpal državne finance in sankcije so nam usodno zavrle trgovino. Na obrestovanje vseh teh izdatkov še dolgo ne bo mogoče misliti, še manj na amortizacijo. Milijarde lir so porabljene* in to čutimo na vsakem koraku, pri davkih, v zadolžitvi, prometu, trgovini. Da bo mogoče imeti od Abesinije koristi, bo treba žrtvovati še nove ogromne vsote za vzdrževanje reda in miru, za gradnjo cest in železnic, izrabljanje naravnih zakladov, kolonizacijo itd. Ali bo država vse to zmogla? Z lastnim kapitalom gotovo ne, ako se bo skušalo delati le polovičarsko, pa iz tega kolonialnega podjetja sploh ne bo pravega haska. Vsa težava se kaže v polni meri prav za prav šele sedaj, po končani abesinski vojski. Sedaj šele vidimo tudi posledice sankcij. Dokler so trajale, smo se tolažili, da se bodo razmere po njih ukinitvi izboljšale, a morali smo se nasprotno prepričati, da je Italija v tistih mesecih, ko ie stala njena zunanja trgovina, izgubila tuja tržišča večinoma za trajno. Sankcijske države so našle za svoje blago drugod kupce, zato krijejo tudi svoje uvozne potrebe na tujih, ne italijanskih trgih. Posledica je splošen zastoj v industriji, trgovini in prometu. Tovarne, ki so v času abesinske vojske in sankcij izdelovale večinoma blago za bojne namene, bi se morale sedaj zopet preusmeriti za mirovne potrebe, a kdo naj jim odkupi izdelke, za katere je sam notranji italijanski trg premajhen? Posledica je naraščanje brezposelnosti. Pohod v Abesinijo je imel v tem oziru še druge posledice, na katere prej nismo mislili. Tedaj je bilo pod orožjem nad milijon ljudi čez normalo. Vsi ti so bili odtegnjeni z dela in od zaslužka. Ko se sedaj vračajo kot demobiliziranci, najdejo na svojih prejšnjih službenih mestih druge ljudi in ostajajo tako na cesti. Kam sedaj z njimi, to je problem, ki postaje zelo pereč. Vendar je v tem oziru v stari Italiji veliko boljše, kakor je na Primorskem. Tam že še nekako skrbe za zaposlitev demobilizirancev, tu se pa za naše ljudi, posebno Slovence, nihče ne briga. Ker se čuti zastoj tudi na kmetih in tarejo vse velike državne dajatve, se beda občutno širi. Po slovenskih mestih, trgih in vaseh je življenje iz dneva v dan težje. Ni zaslužka, ni dohodkov, ni možnosti vsaj za silo trdne in četudi le skromne eksistence. Mnogi prihajajo z dežele tudi sem v Trst, a dela ne najdejo, kajti sankcije so prav Trst najbolj udarile. Njegova trgovina in promet sta silno občutno padla. K temu se je pridružila še nova razdelitev pomorskih prog med italijanska pristaniška mesta. Trstu so se vzele skoraj vse dosedanje proge in so se mu dodelile le one na vzhod čez Suez, a z vzhodom bi bilo treba trgovino šele ustvariti. Ako se ne najde zbližanje z Jugoslavijo, posebno trgovinsko, bo naše mesto moralo trajno propadati. Rešiti bi ga mogla samo Jugoslavija z ostalim podonavskim zaledjem, zato je tudi od tu izšel prvi čašniški klic za zbližanjem z vašo državo. Radi vseh teh razmer se ne smemo čuditi, da je vladni oklic na ljudstvo, tov . _____.„ nesmotreno Slovensko kmečko delavsko gibanje je kot samoniklo gibanje moralo računati z dejstvi in z našimi razmerami Slovensko kmečko delavsko gibanje je zajelo vse sloje izkoriščanega delovnega ljudstva in združilo kmeta in delavca, ki sta steber naroda, v eno fronto. Tej fronti se pridružuje tudi naše slovensko obrtništvo in slovensko izo-braženstvo, ki uvideva, da je vodilna vloga prirojena večini naroda, ki jo tvorita naš slovenski kmet in delavec. Na svojo zastavo je slovensko kmečko gibanje zapisalo kot glavni smoter: boj za svobodo, demokracijo in slovenske pravice, politične, gospodarske in socialne. V tem boju pa ni moglo ostati brez zaveznikov. Kje pa je tudi moglo najti bližje in bolj sorodne zaveznike kot v sosednih Hrvatih, ki se s prečanskimi Srbi v kmečko demokratski koaliciji pod vodstvom dr. Mačka bojujejo za enake svetinje. Zato je naše gibanje tudi javno naglasilo in javno naglasa, da je tretji slovenski samostojni del navedene politične zveze. Slovenski kmet in delavec bosta ramo ob rami s hrvaškim in prečansko-srb-skim izbojevala in nadaljevala boj do končne zmage, ne, da bi skušala posegati v tuje, ne da bi kedaj zapustila, da hi se kdo vmešaval v njune domene. Avstrijski legitimizem na novem pohodu Zanimiva izvajanja avstrijskega zveznega kanclerja Sušnika V ponedeljek 15. t. m. je imel avstrijski zvezni kancler dr. Š u š n i k na Dunaju govor, v katerem je podrl skoraj vse, na čemer je slonel avstrijsko-nem-ški sporazum, sklenjen lani 11. junija ob kumovanju Italije. Ta sporazum je sklenila Italija z Nemčijo preko Avstrije zato, da bi zaustavila nemško prediranje v Avstrijo in v ostalo Podonavje, Nemčija pa zopet zato, da bi na »prijateljski« način prepojila Avstrijo z narodnim socializmom in izigrala italijanske podonavske težnje. Toda tisti, ki se je pri tem uštel, je bila Nemčija. Nova prija: teljska pogodba položaja hitlerjevskih teženj v Avstriji ni prav nič izboljšala. Sušnikova vlada je s podporo fašistične Italije skrbno pazila na to, da se narodni socializem, katerega končni namen je priključitev Avstrije k Nemčiji, ne dvigne iz razvalin, v katere ga je zrušila zadnja ponesrečena oborožena vstaja. Kancler dr. Š u š n i k je sedaj ponovno odkrito naglasil, da njegov režim nikoli ne bo dovolil, da bi se v Avstriji razrastjo gibanje, katerega namen bi bil uničiti njeno državno samostojnost. Razen tega je pa sicer zelo previdno, toda nedvoumno pokazal, da simpatizira še vedno z mislijo obnovitve monarhije s Habsburžani. Dejal je, da je to zadeva avstrijskega ljudstva, ki jo bo pa rešilo šele tedaj, kadar se bo to zdelo vladi in Domovinski fronti primerno. S tem je prav za prav prvič s svojega vlad nega mesta priznal legitimizem kot cilj svojega režima. Vrnitev Habsburžanov v Avstrijo pa pomeni zarisanje ogromnega križa čez vse nemške račune o združitve Avstrije z Nemčijo. Zato lahko razumemo, da je vzbudil govor dr. Sušnika v Nemčiji vihar nezadovoljstva, ki se je pokazal posebno v pisanju nemških listov. Poseben pomen je pa dobil ta govor še z ozirom na to, da se za prihodnje dni pričakuje na Dunaju obisk nemškega zunanjega ministra dr. N e u r a t h a. Zanimivi so za presojanje položaja tudi glasovi iz drugih držav glede na Šuš-nikova monarhistična izvajanja. Tako so ostali v I t a 1 i j i precej tihi, kar dokazuje, da je avstrijski kancler gotovo govoril z vednostjo Rima, ki je vsaj na- tihoma za vrnitev Habsburžanov. Da ni tudi na glas za to, je vzrok v tem, ker Italija noče odkritega razhoda z Nemčijo. V A n g 1 i j i se je pojavil proti Habsburžanom odkrit odpor, v Franci j i so pa to stremljenje večinoma pozdravili. Nekateri francoski listi so celo naglasili, da bi bila sedaj naloga Francije, da pridobi tudi države Male zveze za obnovitev avstrijske monariiije. Stališče Francije je v tem oziru razumljivo: Francija bi videla v avstrijski monarhiji največje zagotovilo, da se Avstrija nikoli ne združi z Nemčijo. Drugo je seveda vprašanje, kakšno bi bilo v tem oziru končno stališče Male zveze? Doslej so tako Češkoslovaška kakor Romunija in Jugoslavija na-glašale, da bi jim bila obnovitev avstrijske monarhije s Habsburžani celo manj ljuba, kakor združitev z Nemčijo, Ali je njih stališče še vedno tako? Ako je, se bodo znašle v tem oziru na skupni črti z Nemčijo in Anglijo proti Avstriji, Italiji in Franciji, ako ni, se bodo morale postaviti na stran teh zadnjih proti Nemčiji. Razni znaki bi nam mogli biti v oporo pri ugibanju o tem vprašanju, toda zaenkrat svojih misli še ne moremo izreči. Počakajmo! Nam se zdi pa nazadnje še najpravil-riejše mnenje nekaterih francoskih ljudskih glasil, ki so ob tej priložnosti naglasila, da Avstriji v obrambi pred Nemčijo ni potrebna monarhija s Habsburžani, ampak — demokracija! Da, samo popolna demokracija bi dala Avstriji lahko najtrdnejše zagotovilo, da si Avstrijci ne bodo želeli v Hitlerjev »tretji rajh«. To si morejo želeti le v diktatorski Avstriji, kjer nimajo prav nič več svoboščin kakor v Nemčiji, ali pa z neke strani še manj. Demokratično državljansko svobodo bi znali Avstrijci gotovo tako visoko ceniti, da je ne bi bili pripravljeni zamenjati za nemško ne svobodo. V tem primeru bi se tudi agitaciji nar. socializma odbile glavne osti. Vsi ti dogodki nam pa znova potrjujejo, da se pletejo za diplomatskimi kulisami srednje Evrope čudne stvari, ki se srednjeevropskim narodom — prikrivajo! naj se priglasi za izselitev v Abesinijo, našel največ odziva prav med primorskimi Slovenci. Po nekaterih slovenskih vaseh, mestih in trgih se je prijavilo za Abesinijo kar polovico mladeničev, pa tudi dosti deklet. Pripravljeni so iti na konec sveta, samo da se rešijo domačega pomanjkanja. Toda Abesinija je dežela, ki naših ljudi gotovo ne bo osrečila. Bojmo se, da bo tam kraj propada naše najtrdnejše mladine. Večina se je polakomnila po obetanih velikih zaslužkih, a po novejših poročilih se tudi v Abesiniji mezde delavcem naglo znižujejo in so padle že na tretjino ali celo četrtino začetnih. Nižajo jih posebno abesinski domačini, ki imajo skromnejše zahteve in delajo za vsak denar, samo da se prežive. Zgodi se lahko, da naši fantje še za vrnitev ne bodo imeli sredstev. Ali naj postane tudi še Abesinija slovenski grob? Odseljevanje v Afriko bi pa tudi oslabilo naš narodni položaj. Vesti o nižanju mezd v Abesiniji so že doslej slabo uplivale na priglašence za izselitev v Afriko in postaja jim žal, da so se javili. Se večji strah je pa med njimi, kakor tudi med ostalim prebivalstvom, povzročilo obolenje nekaterih demobiliziranih, iz Abesinije se vrnivšili fantov za gobavostjo (lepro). Obolelo je po Primorskem že nekaj fantov, katere so takoj odgnali nekam v Italijo v taborišča za gobavce, doma pa požgali vse, s čemer so bili v dotiki, ponekod celo hiše. Ali bo pa to pomagalo? Kdo ve, ako niso okužili tudi že svojcev in sosedov? Zveza z Abesinijo, v kateri je gobavost močno razširjena, bi lahko okužila vse naše kraje. Državna zdravstvena oblastva se sedaj na vso moč trudijo, da bi rešila ta problem, ki je zelo nevaren in težaven. Navdušenje za kolonizacijo Abesinije pa s temi kopni ne samo med Slovenci, ampak tudi med Italijani. Ch. Pred blokado razdvojene Španije Republikancem se j*e s silnimi napori posrečilo obvarovali Madrid pred padcem. Po zavzetju Malage so se pomaknile iz Italijanov, Nemcev, Arabcev in španskih nacionalistov sestavljene čete generala r ranča dalje oo obali prot) pristaniškemu mestu Aimerijt, katerega so republikanske čete sedaj .močno .utrdile, pripravljene braniti pa za vsako ceno. Sočasno so rrancove cete znova napadle Madrid in poizkusile vse, da bi ga zavzete. Njuiov pritisk je bil tako silovit, da je >biii že ves svet puepncan, aa je vprašanje padca spanske prestolnice samo še zadeva nekaj ur. Toda republikanci so se izkazali tudi tokrat kot jekleni branilci svojih položajev. Ko je bila sila naj večja iiui je bil Madrid že skoraj popolnoma ookoijen, so izvršili republikanci protinapad, prebili nacionalistično fronto in vrgli sovražnika nazaj. T ako je Madrid vsaj zaenkrat Se ubranjen pred padcem, kako se bodo razvijali nadaljnji boji, je pa seveda odvisno od mnogih neznanih okolnosti. Med velesilami se je med tem nadaljevala akcija za blokado nacionalistične in republikanske Španije, na katero so nazadnje pristale poleg Francije, Anglije in Rusije tudi Italija, Nemčija in .Portugalska, toda poslednja s pridržkom, da bo Kontrolo na svoji meji proti Španiji vršila — saina! Kaj bi to pomenilo, ni treba razlagati. General Franco bi čez Portugalsko lahko, imemoteno dobival še dalje »prostovoljce« in bojni material. Temu sta se Anglija in Francija seveda odločno uprli in zahtevali, da se odredi tudi blokada Portugalske. Žele to je toliko zaleglo, da se je Portugalska vdala in dovolila tujo kontrolo, a vršiti naj bi jo smeli samo Angleži. Prav take so bile težkoče radi sodelovanja Rusije pri blokadi, ker so Italija, Nemčija in Portugalska pritegnitev Rusov odklanjale. Vendar se je nazadnje našel način, da se tudi ta ovira srečno odstrani. Ako se ne zgodi nič nepričakovanega, se bo izvajanje prvih odredb blokade pričelo že to soboto. Španske meje se bodo zastražile na morju po ladjah, na kopnem pa po pehoti. Tako bo nemogoč vsak prihod novih bojevnikov na republikansko in na nacionalistično stran, preprečil se pa bo tudi nov dovoz bojnega materiala. Sprti stranki naj se potem bijeta sami, loče,ni od ostalega sveta, in izbojujeta bodisi republikansko, bodisi nacionalistično zmago. Med tem bodo velesile skušale med obema strankama tudi še posredovati, dasi v uspeh takega posredovanja ne verujemo. čas do uvedbe blokade pa zlasti Italijani dobro izrabljajo s pošiljanjem novih čet in bojnega materiala generalu Francu, tako, da bo imel, kakor vse izgloda, od blokade korist nazadnje le fašizem. Konferenca Balkanske zveze V ponedeljek se je pričela v glavnem mestu Grčije, Atenah, konferenca zunanjih ministrov držav Balkanske zveze, na kateri zastopa Jugoslavijo ministrski predsednik in zunanji minister dr. Stoja-dinovič, Grčijo zunanji minister Metak-sas, Turčijo zunanji minister dr. Ruždi Aras, Romunijo pa zunanji minister An-tonescu. Ob otvoritvi se izrekli zunanji ministri govore, v katerih so ponovno poudarili solidarnost medsebojne in zunanje politike balkanskih držav. Na dnevnem redu sej so vsa mednarodno-politi-čna vprašanja, ki zanimajo naštete države skupno in posamezno, vendar sklepi razprav še niso znani. Gotovo je samo to, da se je razpravljalo posebno o namenih Italije za zbližanje z Balkanom iini stališču Bolgarije. Odobrila se je ponovno pogodba, ki je bila nedavno sklenjena med Jugoslavijo in Romunijo. Podobne pogodbe se bodo skušale skleniti z Bolgarijo tudi s strani Grčije in Romunije. Ker sta Bolgarija in Turčija zvezani s prijateljsko pogodbo že od preje, ni izključeno, da se bo nazadnje tudi Bolgarija pridružila kot članica Balkanski zvezi. Krmarji evropske politike. Te dni je obiskal nemški poslanik Ribbentrop lorda Kalifaksa. Hitlerja sta obiskala Fran-cots-Poncet in poljski poklisar Lipski. Poljski poslanik Lukasijevič je obiskal v Parizu francoskega zunanjega ministra Delbosa. Predsednik češkoslovaške republike dr. Beneš je sprejel v avdi-jenco našega prometnega ministra dr. Spaha. Nemški poslanik von Pappen se je razgovarjal z avstrijskim kancelar-jem dr. Sušnikom radi povratka Habsburžanov Stalin je konferiral z maršali sovjetske vojske radi reorganizacije. Avstrijski kancelar dr. Sušnik bo potoval k Mussoliniju in mu obrazložil vprašanje restavracije Habsburžanov. Jugoslovanski poslanik v Parizu dr. Purič je imel daljšo konferenco s francoskim zunanjim ministrom Delbosom. Predsednik jugoslovanske vlade dr. Stojadinovič je odpotoval v Atene. Češkoslovaški zunanji minister dr. Krofta je izjavil, da ni komunizem za češkoslovaško prav nič nevaren. - ' debelo gledali, polagoma so pa spoznali njihovo hlapčevsko slabost ter jo pričeli vsak dan bolj izkoriščati v svoje centralistične namene. Nazadnje smo prišli v tem oziru tako daleč, da Beograd ne daje našim političnim zastopni-’ kom niti več mostičkov, plemenskih bi-1 kov in vzornih gnojnih jam, ampak sa-' mo še razne — politične častil Da dobe J eno ali dve ministrski mesti, banski sto-• lec in nekai okrajnih glavarjev, so naše - politične stranke danes pripravljene od-i reči se vsem zahtevam slovenskega naroda! Kako dolgo naj Slovenci to še trpimo? Kako dolgo naj ostanemo še narod dru- ge vrste? Ta politika nas je spravila na položaj hlapcev in na beraško palico. Za ta naša ministrska, banska in glavarska mesta se odtekajo iz Slovenije leto za letom stotine ini!ijono\ dinarjev, ki jih nikoli več ne bo nazaj, naš kmet, naš delavec, naš obrtnik in nameščenec pa stradajo in zaman čakajo na »boljše čase«. Toda danes vemo vsi, da teh boljših časov, ki nam jih že od 1. 1918, zaman obljubljajo naši liberalci in klerikalci, nikoli ne bo, dokler Slovenci ne bomo pometli iz Slovenije smeti avstrijske hlapčevske preteklosti in si ustvariti politično organizacijo, ki bo zares slovenska, ne samo po firmi, arnpak tudi po ponosni narodni samozavesti. Slovenci smo eden izmed treh narodov, ki smo ustanovili to državo, ki je prav tako naša, kakor srbska in hrvaška in smo zato v njej tudi enakopravni sogospodarji. Zato odklanjamo, da bi za naš dei gospodaril kdo drugi, kakor mi sami! O našem denarju bomo odločali mi ir. ga uporabljali tako, kakor zahtevajo naše potrebe, ne da bi se seveda branili dati tudi državi tisti del, ki ji pripada, toda ta del mora biti v sorazmerju z deli drugih, ne večji! Sami bomo odločali tudi o tem, kako urediti naše javno gospodarstvo, naše socialno razmerje, našo kulturo, prosveto in u-piavo, kako pomagati slovenskemu kmetu, delavcu, obrtniku, javnemu in zasebnemu nameščencu itd. Vse to pa bo mogoče samo tedaj, ko bomo dali slovo starim strankam in se oklenili našega novega vsenarodnega kmečko-delavskega gibanja, ki hoče dvigniti Slovence na položaj naroda prve vrste in pribojevati mu vse pravice, ki mu v takem položaju pritičejo. S tem gibanjem stopamo Slovenci na nova pota, ki nas edina lahko pripeljejo v lepšo bodočnost. Kdor ni več slep, nam bo sledil junaško v ta včliki boj! Slovensko kmečko-delavsko Dr. Vekoslav Kukovec gibanje ima svojo zgodovino Slovenci smo ustvarjali in moramo sami ustvariti svojo politično organizacijo Objavljamo poročilo, ki ga je podal predsednik izvršilnega odbora g. dr. Vekoslav Kukovec na sestanku zaupnikov kmečko delavskega gibanja 4. X 1936. v Zagrebu1. Da smo se zaupniki iz vse Slovenije sestali v Zagrebu, je važno v dveh ozirih. Sestanek sredi Zagreba dokazuje, da se kmečko delavsko gibanje opira na veliko politično moč, ki se je z našim sodelovanjem pri volitvah 5 maja 1. 1. pokazala pod nosilcem liste in vodje Hrvatov dr. Mačkom. V drugem oziru je pa važno, da smo na sestanku udeleženi samo Slovenci z vednostjo vodstva KDK, da torej svobodno urejujemo kot Slovenci sami svojo politično organizacijo. To je odgovor onim obrekovalcem', ki nam podtikajo, da bi s (tem bili izdajalci Slovencev, če sledimo vodstvu Hrvata dr. Mačka. Da je današnji sestanek nujno potreben, je razvidno iz tega, da nas le malo tednov loči od občinskih volitev. Ni naš namen, dogovoriti se samo o zadnjih pripravljalnih delih, predočiti si moramo in temeljito proučiti, za ka- tero miselnost se spuščamo v ta politični boj, ker bo izid volitev dal šele dokaz, če kmečko-delavsko gibanje v Sloveniji živi ali ne. V volitve moramo iti z jasnim geslom. Pred nekaj meseci smo v Ljubljani sklenili, da združimo svoje delo vsi ki so gibanju služili, bodisi z glasili »Slovensko zemljo«, »Ljudsko pravico«, »Bojevnikom«, ali s »Staro pravdo«. Takoj nato smo že v avgustu morali meriti svoje moči nasproti onim, ki so koncesionirani in so mogli imeti javna zborovanja, ko mi nismo smeli imeti niti sestanka. Sledili so veliki dnevi kmečko delavskega gibanja, ko je kmet s svojo gmotno in duševno podporo podrl delavca v boju za zboljšanje njegove bedne mezde. Ta skupen boj je slovensko kmečko-delavsko gibanje zelo utrdil. Obenem so ti dogodki v zvezi s pogumno bojevitostjo za svobodo 5. maja 1935. pokazali vsemu svetu, da je krenila politika Slovencev na nova pota, kjer odločujeta složno kmet in delavec. Nekateri med nami so bili še v dvomih, zato je prav, da se danes tu sestanemo. Iz vaših današnjih izjav pa moram povzeti, da smo danes tu vsi' složni v tem, da od današnjega dne predstavljamo če ne stranke, ker nam ta še ni dovoljena, vendar pa enotno gibanje. Oreh bi bil, če je temu tako, da bi tega danes ne zaklicali v svet pred občinskimi volitvami. Njih izid bo posvetil naše delo. Zato je umestno, če se dogovorimo že danes za enotno zaupniško organizacijo z začasnim izvršilnim odborom, ki se bo z izvedbo organizacij v krajih še izpopolnil. Politične zahteve kmečko-demokrat-ske koalicije so glavni del programa našega kmečko delavskega gibanja; ker smo prepričani, da brez boja za program ni napredka. Globoko pa smo vsi prevzeti tudi od dejstva, da sta se naš kmet in delavec združila nerazdružno za boj za boljši kruh z ozirom na veliko osiromašenje kmeta in delavca in veliko skupno stisko. Pod tem političnim in socialnim vidikom stopamo danes složno v boj za najbolj zdravi politični program, ki so si ga začrtali Slovenci. Rudolf Golouh Naloga razumništva v današnjem času Uveljavljenje in dvig posvečenih resnic, ki bodo oplodile našo bodočnost] Vsepovsod skušajo dandanes odvzeti razumništvu ono ogromno ulogo, ki jo je igralo v prejšnjih stoletjih v vseh zgodovinskih dogajanjih in zopet izgovarjajo diktatorji zaničevalno besedi »razum« in »razumništvo«. Ta stremljenja uspevajo tu bolj tam manj in razumljivo je da njih uspehi v naši ožji domovini, kjer nikdar niso bila potisnjena iz napada v obrambo, niso ravno med najmanjšimi Malokje na svetu se tako podcenjuje po men intelektualcev v narodnem življenju, čeprav gre baš njim največ zaslug, da smo se razvili v samoniklo narodno edinico z jasno izraženo svojstveno kulturo in fiziognomijo ter težnjami. Slovenski narodni lik so izklesali naši kulturni delavci, jezikoslovci in umetniki šolniki in publicisti, izbrana četa izobraženih vodnikov in prerokov, ki je vedno bolj dohitevala svoje vzornike v velikem svetu. In vendar vzlic njihovemu ogrom nemu delu, izvršenemu na najbolj pustih tleh in ob najtežavnejših okolno-stih, ki bi pa že samo po sebi moralo vzbuditi v narodu brezmejno hvaležnost, se prehaja preko njih, ki so vsekakor, v kolikor so znali široko gledati in se upali svobodno misliti ter se boriti proti vsakršni ozkogrudnosti in okostenelosti, predstavljali tvorno silo, na na čin, kakor da bi bili nekaj odvišnega ali celo škodljivega. Kje tiči vzrok temu nerazumevanju in nerazpoloženju, ki je tako zelo oviralo pravo razumništvo v izvrševanju njegovih nalog? Pred vsem je gotovo res, da je osamljenosti našega intelektualca mno go kriva napačna narodova vzgoja, njegova zaostalost v presojanju kulturnih vrednot. Toda, ako se ozremo po glavnem krivcu te zaostalosti, moramo pribiti, da so to naše stare politične stranke, ki so, izbirajoč si voditelje ne po znakih pravega intelektualca, po široki razgledanosti in znanju, ampak po agitacijskih, demagoških in še drugih kvar-nejših sposobnostih, dvigale na ščit po večini ljudi, ki so dajali strankinemu dejanju in nehanju pečat malenkosti, omejenih pogledov, vaške zagrizenosti. Naše politično življenje je bilo tudi zato tako nerazvito in v odločilnih trenutkih tako nedoraslo položaju, ker mu je nedosta-jalo politikov svetovljanskega kova, ne-dostajalo mu jih je zato, ker se ni dovolj cenila koristnost pravega razumništva v političnih trenjih in borbah. V naših razmerah v politični areni ni bilo prostora za razumništvo, temveč le za zagrizen-ce in priganjače. To dejstvo nam pojasnjuje trnjevo pot vseh naših najboljših glav, pisateljev in narodnih vzgojiteljev ter budnikov. Toda izobraženstvo ne sme iskati krivca samo izven sebe, temveč tudi v sebi, kajti zopet je res, da je bilo med njimi ne samo takih, ki so hoteli, pa niso mogli, nego tudi mnogo takih, ki niti hoteli niso. Mnogi so se namreč čutili vzvišene nad mravljiščem marljivega narodnega snovanja in pehanja in so smatrali borbo za narodove potrebe in cilje, za njega vzgojo in dviganje njegove narodne in socialne zavesti kot njih nevreden, nizek posel ali celo kot narodu in državi škodljivo opravilo. Premnogo je med našim izobraženstvom ljudi, ki ne vidijo, da vse njih nosi narod na svojem ogromnem hrbtu naprej po poti, ki jo sluti za pravo, pa ne skušajo iz teh slutenj izluščiti jasno misel, kar je ravno naloga razumništva, temveč mu hočejo vsiliti svojo vzvišeno voljo. Mnogo jih je seveda tudi, ki se mešajo med narod tako dolgo in toliko, dokler in kolikor ga rabijo. Toda poleg tega povprečnega tipa na šega intelektualca je častno tudi število onih, ki so vložili vse sile v službo ljudskih pravic in potreb, ki z ljudstvom živijo in z njim stremijo v nove čase. Zlasti v povojni dobi se kaže nepričakovan in mnogo obetajoč preokret v razpoloženju velikega dela našega razumništva in njegovem stališču napram novim miselnim tokovom, ki danes pretresajo svet. Med tem ko so bili pred vojno intelektualci, ki so imeli pogum prelomiti z našo farizejsko sredino in iti ravno pot med ljudstvom in z ljudstvom, le redke prikazni, se je po vojni število prosvitljenih izobražencev, ki znajo z ljudstvom v boj, dvignilo tako, da predstavlja nedvomno starim že močno nevarno politično silo. To razumništvo, med katerimi jih je mnogo, ki jim nihče ne more odrekati neomajnega prepričanja in zvestobe idejam svobode in demokracije, je rešilo in rešuje čast našega intelektualnega sveta in se pokazalo na višini našega zgodovinskega časa. Ravno te naše intelektualce pa na vse mogoče načine ovirajo pri njihovem delu ogražajo tudi njihov obstanek. Življenje politično neodvisnega intelektualca je dandanes še posebno težko, bolj kot kdaj. On je vedno prva žrtev reakcije. To pa še posebno tam, kjer je najbolj potreben, na deželi, kjer se mora boriti z ljudskimi predsodki, z odkritimi in skritimi sovražniki, sredi vse-obče slepote in tope nevednosti, ako hoče pomagati, da se dvigne naš narod iz raznolikih strankarskih in miselnih spon, ki ga vežejo in tlačijo, duševno, nravno in politično ugonabljajo. Pri naši borbi pa ne smemo nikdar tudi pozabiti, da šteje razumništvo še polno takih, ki s svojo nebrižnostjo ali pa zavestno ali nezavestno tudi s svojim udejstvovanjem podpirajo preživele življenske oblike in reakcijo s te ali one strani proti silam bodočnosti in demokracije. Iz naše sredine ni še izginil oni na žalost pretežni del našega razumništva, ki se pusti izrabljati od raznih strank, ki jih prepuste samim sebi takoj, ko jih ne potrebujejo več. Da se dvigne ugled našega razumništva v očeh naroda, mora predvsem pre nehati pojav preganjanega intelektualca in njegovih menjajočih se preganjalcev. Slovenski razumniki, ki so po večini pokorni služabniki naših starih strank in z njimi zvezani v sreči in nesreči, ne čutijo smešnosti svojega junaštva in trpljenja. ko se neprestano, kakor se že zavrti kolo sreče, ki ponese zdaj eno zdaj drugo stranko na oblast, preobra-zu.iejo iz velenarodnjakov v veleizdajalce in zopet v velenarodnjake in se tem nazivom primerno z njimi tudi ravna. Naše politično kolo se je že tolikokrat zavrtelo, da ga skoraj ni intelektualca, ki ne bi bil kdaj trpel za namišljeno sveto stvar svoje stranke, ki pa njegovih žrtev ni vredna, ker vodi le brezciljno borbo za golo oblast s svojo tekmovalko, pozabljajoč na vse narodove potrebe in koristi. Tako pripravljamo na najneumnejši način svojo lastno nesrečo in doprinašamo žrtve, ki nikomur ne koristijo. Narod se v svoji preprosti razsodnosti temu brezsmiselnemu početju krohota in sodi o pameti trenotne vladne stranke in njej udanega dela razumništva na svoj način. Že radi tega je nujno, da se razbije tesni okvir, v katerega je uklenjeno danes naše politično življenje in življenje večine naših intelektualcev. Nasproti današnjemu stanju, ki ponižuje narod in njegovo razumništvo, postavljamo tvorbo, ki naj združi in dvigne vse zdrave in močne sile našega naroda in njegovega razumništva, da se preko bedne sedanjosti povzpne v jutrišnji dan svobode in demokracije, ko bo znova krepko zadihal in ko bo tudi naši misli (in njenim tvorcem mogoče izvrševati svoje visoko poslanstvo. Kajti svoboda je najosnovnejši pogoj vsakršnega pravega razvoja, pa tudi miselnega. Zato se naše gibanje, ki mu je svoboda glavni cilj, ne obrača samo na zastopnike ročnega dela, ampak tudi na duševne delavce in jih poziva, naj se mu pridružijo, da bodo mogli nekoč na svobodnih tleh, v okrilju svobodne, ves narod združujoče fronte dosegati s svojim delom v službi ljudstva in njegove daljne prihodnosti velike in trajne uspehe, ki do-sedaj niso bili mogoči, ker je brezciljnost političnega trenotka uničevala njih osnovne pogoje. Vsak razumnik, ki kot resen delavec teži za čim večjo in čim trajnejšo učinkovitostjo svojega dela, mora biti naš pristaš. V našem gibanju, ki hoče služiti povzdigi našega ljudstva v političnem, gospodarskem, socialnem in kulturnem pogledu, je pravo mesto tudi za našega intelektualca. Tu se more aktivno izživeti v korist celote, ohranjujoč in negujoč najsvetlejša izročila najboljših umov našega naroda. Tu se nudi njegovemu udejstvovanju široko polje, tudi ako ga ne pojmuje tako, da mora slikati narodu fatamorgane, učiti ga požirati ogenj in žveplo in spravljati v prekucuške ekstaze, temveč si je priza deva dvigniti ga iz današnje usodne brez voljnosti, pomagati mu v njegovih gospodarskih tegobah, osvoboditi ga tesnih okov in usposobiti za vero v sebe in svoje poslanstvo, v politiko resnične demokracije, v cilje svobode in miru, ki mu moreta edina vrniti življensko silo. Današnjemu razstrojenemu svetu, ki se maje in lomi v svojih tečajih in išče novih opor, je treba predočiti vso vrednost človeškega duha, in sicer onega stremečega duha, ki samostojno in pogumno kuje svoje misli, zaupajoč v svoje sile in napredek. Prav temu bodremu in neupogljivemu kovaču, vsakemu samodrštvu najnevarnejšega orožja, ki je resnica, pa velja v prvi vrsti borba današnjih diktatorskih režimov. Današ- nji spačeni obraz velikih pofašistenih narodov se očituje pred vsem v popolni ohromelosti duševnega ustvarjanja. Silni polet italijanske renesanse in ustavljen orjaški razvoj nemške filozofske in umetniške misli je pretrgan, vse neprecenljive dobrine stoletnega »evropskega kulturnega snovanja so v nevarnosti. Zato je v današnji odločilni dobi potrebno, da se vsi naprej stremeči intelektualci združijo z ljudstvom v delu za uveljavljanje in dvig posvečenih resnic, ki jih je človeška misel rodila v preteklosti in ki bodo oplodile bodočnost, in s tem dokažejo. da niso prenehali biti ono, kar so pravi intelektualci vedno bili — prednja četa novega, v svobodi prerojenega sveta. Zakaj smo za demokracijo Demokracija nam ni smoter, marveč nujno sredstvo za ustvaritev neodvisne Slovenije Motrda v nobenem jugoslovanskih narodov ni bilo toliko navdušenja za zedinjenje vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v »eno državo, kakor prav pri Slovencih. Naš kmet, kakor naš delavec, o-brtnik in izobraženec so pričakovali, da se bo s tem zedinjenjem šele pričel pravi gospodarski, socialni in kulturni razmah naše ožje domovine in vse države. Danes po 18 letih vidimo, da se naše pričakovanje ni uresničilo in da so vse naše nade, ki smo jih stavili v to veličastno stavbo, splahnele. Nesrečni politični in gospodarski centralizem nam je prinesel mesto blagostanja in napredka, samo bedo in pomanjkanje, ki grozi uničiti našemu narodu vse kulturne, gospodarske in socialne pridobitve. Naravno je, da se je hrvaški narod organiziran v HSS prvi dvignil proti centralističnemu upravljanju države, ker so njegove kmečke množice uvidele, da jim grozi uničiti centralizem beograjske gospode vse, kar so si s trudom pridobile. Hrvaške kmečke množice so tudi prve doživele visoko šc’o nasilja in preganjanja v dobi , -1 °1"' diktature zato so tudi spoznale vse dobrote centralističnega sistema. Temu odboru hrvaških mas, so se pridružili tudi prečanski Srbi zbrani v SDS pod vodstvom pok. Svetozara in iz združitve HSS in SDS je nastala braniteljica prave bratske enakosti in demokracije SDK, ki je v zadnjem predšestojanuar-skem parlamentu vodila oster boj za načela svobode, demokracije in napredka. V izvrševanju svojih poslanskih dolžnosti so v tem boju in sicer v narodni skupščini padli vodilni hrvaški poslanci, padel je zadet od svinčenke vodja hrvaškega naroda Stjepan Radič. Oropana enega svojih vodilnih mož, SDK ni klonila, ampak je še višje dvignila prapor čiste demokracije in ga ponesla. kljub nasilju diktature “ ki je imela namen streti odpor te koalicije, kljub nasilju in terorju, ki ga je kirvavi režim JNS izvajal nad pristaši SDK, v volilni boj do 5. maja 1935, ki je strmoglavila nasilno Jeftičevo vlado. Diktatura ^ : je oropala ljudstvo vseh državljanskih pravic. Mesto tajne volilne pravice smo dobili javno glasovanje, svobodni tisk je zamenjala stroga cenzura, razpuščene so bile vse oblastne skupščine, razpuščene vse politične stranke itd. — vse pod izgovorom, da je treba naše razmere, politične in gospodarske, ozdraviti Kaj so narodi te države, zlasti hrvaške kmečke množice in delavci vse države v tej dobi pretrpeli mi treba posebej poudarjati. Kdor ni bil za diktaturo in nasilje, je bil protidržavni element, komunist, prevratnik itd. Cvetela . je korupcija, podkupovanje, denuncijacija. Ječe so bile natrpano polne najboljših sinov in voditeljev naroda, kakor dr. Maček, dočim so si pravi protinarodni elementi polnili žepe z ljudskim denarjem. Ko je po 5. maju 1935 padel zadnji no-sitelj klasične dobe diktature Bogoljub Jeftič, je narod svobodneje zadihal in glas je šel od ust do ust, da dobimo tajne volitve, politične stranke, svoboden tisk, da bo rešeno državno vprašanje itd. Vse to je bilo narodu obljubljeno, toda le obljubljeno. V resnici je ostalo pri starem. Kako je zgledala Slovenija ob 5. majskih volitvah? Mesto bi se njeno gospo- darstvo dvignilo v tej dobi »reda in miru«, nam je JNS diktatura zapustila samo razvaline vsega onega, ki si je slovenski narod s težkim trudom priboril v boju za svoj obstanek. Obubožana dežela, brezposelnost pri manuelnih in inte-tektuelniii delavcih — to je bilanca 18 let svobode. Centralistični režim je spretno speljal vse kanale proti Beogradu in po teh kanalih se vale vsi davki in vse javne dajatve našega ljudstva proti jugu. Ni čuda, da vse naše gospodarstvo hira v tej »najbogatejši« vseh banovin in da nima Slovenija potrehnih kreditov, da bi si zgradila odnosno vzdrževala one institucije, ki so narodu nujno potrebne in brez katerih izobražen narod ne more 'biti. Kje je zveza Slovenije z morjem, da bi odprla našemu gospodarstvu pot v svet? Kje zgraditev nujno potrebnih bolnišnic? Kje krediti za naše znanstvene zavode: univerzo, narodno galerijo itd.? Kje ureditev naših cest in mostov? Kje sanacija kmečkega gospodarstva in ozdravljenje naših denarnih zavodov? O teh nujno potrebnih stvareh si naše delovno ljudstvo ne upa niti sanjati, ko vendar v hiši ni niti toliko gotovine, da b si nabavila za življenje najpotrebnejše. Sol na kmetih je postala luksus. Beračenje brezposelnih vsakdajnost. V. Oe.Ov^ jd*tv -' -rvrveti Jurij predstavlja junaškega kmeta svouoaiijaka, zmaj pa grajsko gospodo, kj smo ji moran dajati do leta 1»48. uesetek *n ji sluziti tiako. Vedi tudi. da si se rodu kot s.n kmeta svoooanjaka in ti radi tega ne oo potreono nikdar tlačanih. Leta i91b„ dne 4. novembra, ko sem se vrnil iz svetovne vojne, v Kateri sem bil p. v. (po naše pomeni po.itično nezanesljivi iti to kljun temu. da imam dokaze, da nisem bil stratiiopeten vojak, pac pa da sem dano zapriso do punce izpoinii, in to kljub temu, 'da sem že od rta 1910 nosil im še nosim od italijanskega neprijatelja podarjeno krog.o v lsvi roki. Ko sem se torej vrnil poln neprijetnih in razburmvih spominov v očetovo hišo. me je oce težko čakal v 83. letu starosti. Izročil mi je kma.u nato posestvo z že prej omenjenim spomenikom, rekoč: »Sin, izročim ti jvosestvo in naši rodbini dragocen spomenik; obljubi mi, da boš ljubil in čuval oboje, da ne pride iz naših rok!« Tovariši, vedite, ua sem svojemu očetu zahtevano svečarno obljubil, da bom zaupano mi držal do zadnjega zdihljaja, a glej. pri obstoječi razmerah mi bo dano obljubo, kakor vam je vsem sotrpinom znano, ležko izpo.ii.itL Tovariši! Doživeli smo velikanska razočaranja, ki jih vsen ne bom mogel navesti rad, pomanjkanja časa. Lato samo to-le: Slišali in čitali sino. da so svoje dni ob.asti proti padarjem, aii takozvanim mazačem, zelo strogo nastopa.e, ker se je dognalo, ga niso znali krvavečih še manj pa rak-ran zdraviti. Prosim vas, kako pa je danes ? Znano vam je, da so se in se še neovirano pojavljajo takšni mazači, ki naglašajo. da se zavedajo, da je kmet temelj države in da nam morajo in hočejo pomagati, a mi smo sprevideli še hvala bogu pravočasno, da so ta od njih dobljena politična zdravila bi.a za nas kmete najhujši strup. Navedel bom samo nekaj primerov: Prvič, ko so naši kmečki mazači znižali plače, oziroma doklade državnim in banovinskim nastavijencem, je v splošnem padel konzum kmečkim pridelkom. Najbolj pa so bili prizadeti vinogradniki, ker si državni nast.iv-ljenec ne more privoš.iti vina. kakor si ga je lahko privoščil poprej. Za izvoz naših vin se pa nobeden naših pol.ticnih mazačev ni zares pobrigal, pač pa pišejo naši številni Isti o nadprodukciji vina v Jugošiav.ji, za-kar se resno bojim, da bomo dobili naziv, da smo pijanci. uotovo tudj tu niso bili dobri mazači, dosti manj pa kmečki prijate/ji, ki so dopustili, da se je črno živino zoper crno žival, ki je najbolj podobna krtu, ker dela po zemlji skoraj noč in dan za svoj in za obstanek države — nahujskalo. Po eni strani smo tista črna živina kmetovalci, po drugi strani pa vin.čarji in poljedelski delavci. Mi vsi smo garali in delali skozi več let, pa na koncu ne vemo za koga smo de.ali. ker o kakem dobičku ali napredku ne more biti govora, ali pa smo po bratsko delil j dobro in slabo- Zadnji čas pa je to nemogoče, ker so nahujskali gotovi elementi viničarja in po jskega delavca zoper kmeta, rekoč: »Naj plača t.sti, ki je lastnik zemlje ne samo dogovorjeno plačo, pač pa tudi nagrado«, in to ne glede na to, ali je imel dohodke ali primanjkljaj. Glejte, to smo v naši bogati agrarni državi doživeli. Zdaj pa nastane vprašanje, zakaj? Po mojem mnenju radi tega, ker se naši faktorji niso zavedali, da smo agrarna država. Zato so in še danes podpirajo ter ščitijo tistih nekaj tujih industrijcev v škodo lO-m.lijon-skega kmečkega ljudstva. Rad bi vam o tem več govoril, a rečem še samo to-le: Da, res je, da je naša država bogata, ker smo že ob preobratu iz ust političnih pridigarjev slišali: »Pri nas je zlato, mi imamo preveč kruha, preveč mesa in preveč vina«, kar še danes drži. Toda prosim vas. kaj pomaga taka zlata jama v rokah ljudi, ki je ne znajo ali nočejo ali radi pohlepa ne morejo izkoristiti? Vidite, radi tega je nastalo tisto zlo, kateremu tudi mi Slo vam pravimo korupcija. Res je. da so tudi proti temu z u nastopili gotovi faktorji kot opozickmalci ter pisali po svojih številnih listih, češ, nič ni bolj potrebnega Jugoslaviji, kot zakon zoper korupcijo in da gre preveč našega denarja v Beograd v našo centralo. Videii smo in že tudi čutimo, kaj so napraviti razni bivši opozionalci, ko so prišli do korita Res so marsikaj spremenili, še več pa naših državnih in banoviaskih nastavljen-cev brez potrebe ali pravega vzroka premestili m upokojili, in to zopet na škodo narodnega premoženja. Zoper korupcijo pa še do danes niso nič ukrenili. Tovariši, pa še eno usodepolno razočaranje nas je pred kratkim doletelo, in zopet po naših mazačih, torej nestrokovnjakih. Dali so nam injekcijo zoper kmečke do.gove s takzvano odredbo o zaščiti kmeta. A rni se že zavedamo, da vsaka injekcija učinkuje in omili bolezen le za nekaj časa. Zato mislim, da bo ta injekcija jugoslovanskim, a gotovo vsaj slovenskim agrarcein več škodovala kot pa koristila: To pa radi tega, ker so po omenjeni odredbi vse zadolžene kmete zmetali v eno vrečo, ne g.ede na to. ali so se po lastni ali ne po lastni krivdi zadolžili. S to odredbo se nam je vsem kmetom vzel ugled, oziroma kredit, možnost do napredka in možnost do nadaljnjega obstoja naših denarnih zavodov A pri vsem tem se je pozabilo na najpridnejše, ki so kakor čebelice nabirai ter si od ust odtegali in nosili v svoje denarne zavode za slabše čase, za bolezen in za eventualno popravilo hiše ali gospodarskega poslopja. Ce pa kdo od tistih pridnih danes potrka na vrata pri denarnem zavodu, kateremu je zaupal krvavo pris uženi denar, se mu kratko reče: »Tvoja vlago ie radi zaščite kmeta zmrznila!« Tovariši! Moj že zdavno umrl. katehet me je učil, da je tako postopanje v nebo vpijajoči greh, to je če se nekemu zasluženi denar odvzame. Prepričan sem, da je to, kar je bilo še pred tridesetimi leti po naši krščanski veri greh. greh tudi še danes. Zdi se mi, da vse to navedeno ne more biti res. A vendar smo žal vse to dož.veli. Ker sem torej vse to doživeli na naši bogati kmetiji v Jugoslaviji, sem se že neštetokrat vprašal, zakaj je to pri nas mogoče, ko bi nam morala biti kriza m brezposelnost nepoznani? Namenoma sem, četudi kot rodoljub, čakal, da na to srčrno vprašanje odgovori učeni inte-ligent, ne jaz kmet. Ker se pa ves čas ni nobeden drznil povedati resnice, jaz sem v tem času priše v leta, s katerimi še celo Tirolec s pametjo sreča in ker se zavedam, da bom z odgovorom koristil ljubljeni domovini, si drznem reči. da smo sedanjih razmer le mi krivi. Mi agrarci, mi kmetovalci, ki nas je v Jugoslaviji 8-0 odstotkov, krivi pa zato, ker smo si že neštetokrat izvoli.i, oziroma postavili na naš lepi vrt vse drugo, kot pa umne vrtnarje, žal le zmiraj zagrizene strankarje. To se pravi namesto idealistov egoiste! Tovariši! Mi vsi imamo en cilj, katerega hočemo in moramo doseči, če ne bomo tudi vnaprej strahopetci in se kot taki obračali za vetrom. Ne, to ne sme več biti! Bod.mo zavedni! Zavedajmo se, da je tudi v naših rokah moč, da lahko strankarjem zavežemo jez,ke, da nas ne bodo mogli vec na štirinajst delov cepiti, kakor so z nami že storili. Spametujmo se še prej, preden bodo ustanovljene naše kmečke zbornice. Pokažimo svetu, da smo res složen in kulturen narod, ne samo na papirju, pač pa tudi z dejanji! Junaško se potegn,mo za svoje pravice, katere so nam že naši predniki leta 1948. izbojevali in nam po vseh naravnih zakonih gredo. Pokažimo našim hrabrim, bratom Srbom in Hrvatom, da smo tudj mi Slovenci junaki in da se želimo bojevati za svoje pravice, za svoj obstoj in da sovražimo krivico. Bojkotirajmo zagrižene strankarje, ker ti niso naši prijatelji, ker ti nas poznajo le če iabij0 naše glasove za njih čast in njih osebni dobiček. Spametujmo se vendar po tolikih letih zedinjenja! Pomagajmo, da se hrvaško in naše slovensko vprašanje reši na pravičen in pošten nač.n, ker bo to v sedanjih razburkanih časih le v prid vsej naši skupni aoino-vini. Preprečimo, da se v Jetu 1938. trije kralj ne bodo tako razočarani vračali iz Zagreba, kakor so se žal pred kratkim, ko so se potrudili v Zagreb, da poklonijo novorojenemu sporazumu zlata, kadila in mire, pa so morali uvideti, da sporazum še sploh ni bil rojen. Tovariši! Naš gospodarski voz se pogreza še zmiraj bolj globoko v blato. Ne smemo torej še delj odlašati in čakati s prikrižanimi rokami ter pros.ti le božje pomoči. Ne. ker Bog je rekel: »Pomagaj si sam in pomagano ti bo!« In zopet v drugi obliki ie reke. po svojem aopstolu Pavlu: »Delaj in moli!« 1 o-rej na delo! Najpotrebnejše1 se mi zdi, da si kot agrarci ustanovimo močno stanovsko organizacijo, zato ker so se že vsi sloji stanovsko organizirali, četudi jih je skupaj samo 20 odstotkov, nas kmetov pa .ie 80 odstotkov neorganziranih- Zaključujem z že jo. da bi moje kmečke besede padle na rodovitna tla ter obrodile stoteren sad v našo in v korist domovine. Pozdravljeni!« KULTURNI OBZORNIK Mariborska opereta Pretekli torek je uprizorilo mariborsko gledališče revijsko opereto »Sveti Anton, vseh zaljubljenih patron«, ki so jo napisali J. Armand, J. Balda, V. Špilar in A. Mirovsky, uglasbil jo je pa skladatelj Jara Beneš. To češko operetno delo najmodernejšega revijskega in šlager-skega kova je naštudirala naša opereta že lami z gdč. Pavlo Udovičev o v ulogi mlade Maruše, katero je tudi tokrat odpela in odigrala kot gostinja. — Zgodba libreta je operetno-revijsko pra-zina, toda vsa dejanja in vse slike (vseh je 11) so tako pestra, živahna ter razgibana, da dosežejo v polni meri svoj edini namen — občinstvo zabavati. V osredju so trije pari, ki se nazadnje seveda najdejo v ljubezenskem objemu, tako, da je volk sit in koza cela. Kako bi tudi drugače v taki revijski opereti! Prav tako pestra in živa je tudi Beneševa glasba, ki se vsa izživlja v ritmu in lahkoti modernih šlagerjev. G. Anton Ha r a s t o v i č je kot režiser zagrabil delo s te revijsko-šlagerske strani in vnesel vanj vse potrebno operetno življenje. Vse skupaj je pa poživil še z baletnimi nastopi, seveda v okviru mariborskih možnosti, tako da je predstava v tem oziru prav dobro uspela. Do ostalega u-speha so ji pomagali dirigent gosp. Lojze Herzog, orkester, zbor in solisti. Zbor in orkester sta se zelo dobro izlivala s celoto. Vrhunec uspeha je slonel na gdč. Pavli Udovičeviv ulogi županove nečakinje Maruše. V tem liku je našla igralsko in pevsko samo sebe kakor v malokaterem drugem in postala nepre-kosljiva. Iskrenost in prisrčnost, ki jo je zlila v solo »Ti moj sveti Antoniček . . je zaslužila odkrito občudovanje, zato tudi uspeh pri občinstvu ni izostal. Ves naraven je bil pevsko in igralsko tudi g. S a n c i n kot tenorist Klement. V vsej operetni ljubkosti se je izživljala gdč. Barbičeva kot Kanadčanka Fiel-dova, a prav simpatično se nam je predstavila tudi ga. Gorinškovav ulogi županove hčere Apolenke. Gosp. Verdonikjes poročnikom Tomcem izpričal, da se razvija v prikupnega operetnega igralca, dočim je ustva ril g. G o r i n š e k iz župana Ondruše naravnost odlično komično figuro. Pa tudi vse ostale uloge so bile posrečeno razdeljene in odigrane. Nastopili so: g. Harastovič kot reporter, g. P. Kovič kot stražnik, gg. Blaž in Nakrst kot vojaka, g. Rasberger kot sosed, g. Košuta kot primaš, ga. Savinova kot kmečko dekle, ga. Zakrajškova kot tetka, gdč. Čepičeva, ga. Tovornikova in gdč. Križajeva kot dekleta, g. Košič kot prodajalec, ga. Zakrajškova, gdč. Kraljeva, gdč. Starčeva in ga. Savinova kot prodajalke. g. Blaž kot pastir, Mohor kot Jožko, g. Crnobori in g. Turk pa kot gospoda. —r. Jetika ubija naše delovno ljudstvo Zemljevid tuberkuloze v Sloveniji ZEMLJEVID TUBERKULOZE DRAVSUl BANOVINI. PO STAT. OUZO V L3UBL MA VSI UJM 100 ZAVAOOVANCEV OOOADt IETUO 50UZEMSUIH ONI QAW TUBERKULOZE LJUBUANA lili 51 - 100 uo*omct?5 ZLM17EVIO JZ RAZ.DELJEN PO KlEZlM. MAU KROG S PIKO OZNAČUJE SE DEŽ SREZA , VELJKI KROG PA AUTONOMNO MESTO. ŠTEVILO V OBMOOU SREZA POMENI BOL.TBC DNI. KI OOPAOOO LETNO NA 100 ČLANOV Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani je že leta 1929 izdelal »Zemljevid delavske tuberkuloze« za območje Slovenije. Sedaj je zbral Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu obširne statistične podatke o bolovanju zavarovanih delavcev za leto 1933, in sicer po spolu, diagnozah in srezih. Na podlagi teh podatkov je izdal OUZD pričujoči »Zemljevid tuberkuloze v Sloveniji Kakor smo že svoječasno poročali, je tuberkuloza najstrašnejša bolezen našega delavstva. Petina vseh bolezenskih podpor odpade samo na eno samo diagnozo, to je tuberkulozo. Če pomislimo, da znašajo prispevki bolezenskega zavarovanja pri nas v Jugoslaviji in sicer samo pri SUZOR-u nad četrtino milijarde dinarjev vsako leto. vidimo, da nas stane samo tuberkuloza med delavstvom vsako leto okroglo 50 milijonov dinarjev. Žalibog moramo ugotoviti, da se izdatki za to strašno bolezen pri nas niso 101 - 150 201 - 300 301 - A00 zmanjšali zadnja leta, niti ne moremo trditi, da je tuberkuloza med delavstvom znatno popustila, če primerjamo analogne statistične podatke iz leta 1929 in 1933. Po statistiki bUZOR-a je bilo v letu 1933 vseh bolezen-sko-podpornih dni 826.998, od katerih odpade na tuberkulozo 101.769 ali nekaj nad 12°,o. K temu moramo prišteti še dva momenta. V statistiki je izkazana samo tuberkuloza, katera ni še tako daleč napredovala, da bi moral delavec opustiti svoje poklicno delo. Brezdvoma imamo takih primerov »ambulantne« tuberkuloze zekv mnogo. Nadalje moramo upoštevati tudi dejstvo, da naše socijalno zavarovanje pošilja v veliki meri tuberkulozne bolnike v posebne sanatorije, v katerih je zdravljenje mnogo dražje kakor zdravljenje doma v domači oskrbi, ko prejema bolnik samo hranarino. Vpošteva-ječ ta dva momenta vidimo, da odpade še vedna ca 20% vseh bolezenskih podpor sa mo na tuberkulozo. Recitacijski večer V ponedeljek, 8. t. m., je priredila Ljudska univerza v Mariboru irecitacijski večer, na katerem so brali svoja leposlov- na dela štirje pisatelji mlajše generacije: pisatelj in esejist Jože Kerenčič, pisatelj Anton Ingolič, pisatelj Milan Kajč ter pesnica Ruža Lucija Petelinova. Nastopajoče leposlovce je pozdravil in predstavil občinstvu predsednik Ljudske univerze g. inž. Kukovec. Prvi je nastopil Jože Kerenčič, ki je prebral odlomek iz svojega večjega leposlovnega dela »Zimsko podobo«, ki smo jo poznali že iz »Ljubljanskega Zvona«. Ker je bil malo pretih, ni mogel docela uveljaviti plastike opisovanja vasi in vaščanov, po kateri se sicer odlikuje ta sestavek. Njegov svet je slovenska vas na vzhodu Slovenskih goric, katerega nam bo morda kedaj opisal, kakor nam je Kranjec Prekmurje. Drugi je nastopil Milan K a j č in prebral dve svoji zgodbi, eno iz »Odmevov ob Muri«, drugo pa še iz rokopisa. Bral je glasneje, pazil pa premalo na plastiko in izgovorjavo besed. Anton Ingolič si je izbral za nastop odlomke iz romana »Lokarji«, ki jih je podal z živim poudarkom ter našel dober stik s poslušalci. Pesnica Ruža Lucija Petelinova je recitirala nekatere svoje pesmi, med katerimi so najtolj pristop in iskrene Ljubezenske Ugajali so tudi odlomki iz dramske pesnitve. Pri recitaciji bi se morala bolj obraniti patosa. Naši mladi leposlovci so s tem večerom pokazali, da jih druži v prozi rura-lizem, ki stopa — kakor podobno tudi na Češkem in drugod — zopet močneje v slovensko književno ustvarjanje, toda na novih, realističnih, ne več staro-roman-tičnih temeljih, kar je na vsak način zdrav pojav. Pesmica Petelinova }e nedvomno močna lirična natura, a še ni dovolj ustaljena in prečiščena. Po zrelejših, enotnejših in iskrenejših pesnitvah jo moramo šteti med prve pesnice na so- dobnem slovenskem Parnasu. — Obisk je pokazal, da je v Mariboru vendarle še nekaj zanimanja tudi za najsubtilnejšo umetnost, umetnost besede. —r. Golouhova »Kriza rt Delavski oder »Vzajemnosti« je uprizoril v dvorani pri Keuclju v soooto zvečer uo-jouiiovo soc.amo dramo »Krizo«, ki je svoje-^asno žem veiiK usi>eh v dramsKem gieaa-jišcu v LjuDljam in v Zagrebu. Naloga, da se ta koieKtivna drama, ki stavija na igralca m na sodeiujoce mase velike zahteve, vpn-zorj z domačimi močmi iii s skromnimi domačimi tehničnimi sredstvi na tukajšnjemu odru, ni bna lahka. Uspeh pa je bil nad vsa-K.m pričakovanjem vel.k. Igra.ci. sami delavci, so se močno vživeli v svojo vlogo m podali posamezne like z občudovanja vreano naravnostjo. Nekateri igralci so pokazali izredne odrske vrline. Funtarja je igra, Velušček, Martina Kojc, Petra Pečar, urednik ivan ie bil Korbun- Odigrali so svojo vlogo s temperamentom m z ljubeznijo do svojih likov- Prav dobra sta biia tudi 1. und II. delavec (mechberger in Fajdiga). Ravnaieja Oseka je igral Podkrižnik z močnim poudarkom Odličen v nastopu, v toplem vživetju v svojo vlogo in v izražanju je bil Nežna nec. b k upi no zase so predstavljali delničarji podjetja zivko, Divjak, Veš^gaj, Metiičar z odvetnikom Medjeraiom, kj so odigrali sejo upravnega sveta s predpisano eleganco. Ana je bila Živkova, ki se je po svojem s.gurnem podajanju takoj prikupila občinstvu, lmerut-uo je pogodil svojo viogo tudi invand. lgrai je sigurno in naravno. Tudi ostale vloge so bile prav dobre. Skladno in vigramo so nastopali govorilni zbori s prvo in drugo delavko. Ti zbori so pri tesnosti odra prav dobro nadomestovaii kretanje delavskih mas. Režijo je vodil Babič spretno in s polnim lazumevanjem ter z ljubeznijo do sode.avcev in do drame. Uveljavil je posamezne zelo posrečene domistike Vsi sodelavci z režiserjem vred so pokazali veliko mero požrtvovalnosti, da so v tako kratkem času naštudirali komad in ga podaJ s tol,ko močjo. To dokazuje, da so tudi naši delavci sposobni umevati umetnost, jo ceniti in podajati-V tem je globlji pomen prireditve. Prdiiškarov Vinc de eno blajnča Gda sen šteja Liikačovega Draša guč, sen si časi rnisia, če Diraš žiher guči, zakaj bi jaz ne smeja ene coj blajncti. Nesen več cecni, pa šolarska riiča se mj tudi ne pozna več krez piikel, pa ne bi neke veda? Zadjokrat smo mi pa melj enok shod. Mi nemarno dostikrat. Doč smo od mesta, vete jaz sen tan bliizi doma ge Turja zvira, tak malo gor prta Tesniti. Shod je meja en poslanec. Pa se je zaj ne poslanec, bija je, pa zaj bi drgoč rad bija, zato pr e okoli hodi. V naši krčmi smo se vkup zebrali. Dosti nas je bilo. Poslanec je ireka, da moremo meti enega predsednika shoda. Jaz sem se hitro coj ttekna pa sen predlaga .oaštjaneKa. Un je že navajeni. Un je že dostikrat bija, že negda, gda je Vesejak noaa, poti pa pr Tetovari je tudi bija. Vete Baštjanek je nekda eno leto v neke soie povodna, pa sc je še zaj to pozna, rvekj pravijo, da je Bašjanek tak kak veter piše, da je nekda pred vojskoj bija z Brenčicovim Mihom. He, se je zaj drgoč. Baštjanek san pravi, da jen neki zamerijo, da z Btiemičičon vkiip šivijeta, jaz nemren naci, se srna nekda pred vojskoj tudi, gda srna Tloja vrgla. Baštjanek je san najprie guča. Reka je, da naj poslanca poslušamo poti pa mo icnko še drugi gučali. Foslanec je reka, da živimo v strašnih cajtih. Politika na vseh kuncih. V Španiji mešnike pa niine kolejo, v Rusiji korne-msti tako delajo, v drugih državah pa so pre fesisti nič ne bojši. Prava je, da je zato kmetom strašno žmetno politiko za-siopiti. Be un ki je pre nekda v neke naj-visišje šola hoda giračiije širi pr politiki. Dugo nan je razlaga kaj je politika, pa smo ga ne zastopli. Gda je vida, da ga gledamo kak bik novo leso in reka, da je zdajšnja politika taka, kak da bi predi pa zadi pr vozi junce prpeja te pa fora. Voz bi nikan ne bi šo, se vete eni bi vlekli napre eni pa nazaj. Gda se je poslanec vtin zguča, pa sen se jaz zglasa. Baštjanek mi je ne rad pusta, da bi guča pa so drugi coj prtisnoli, da mi je moga pistid. Se je san reka, da de vsaki žiher guča. Ste čiili! Poslanec je dugo guča kaj je Politika, pa smo ga ne mogli zapopadno-ti Gda je od ovih jiincov poveda pa od voza, se mi je zasvetlo v keblači. Gda se jaz kon pelan z jiincoma, pa enega scat prtine. Te gda junec šči moren stavti. Pa junec dugo šči, čista pomalen se oce-javle. Gda se pevi ošči pa se čen dale poiati, pa se drugi zmisli. Te pa še moren duže stati. Večkrat sen že misla kaj to more biti, zakaj ne ščita oba jimca na-enotk. Pa sen se zdaj domisla, politiš sta henkara gnusna. Ce bi oba naenok scala bi ne bi tak dugo počivala. To van je politika! Vsi so se smdjali, da so se po be-drah pokali. Poslanec se je tildi smijo pa je reka, da je to jtinčoska podtika. Jaz pa sen jen ne dužen osta pa sen reka politika pa ie je. Za gnes naj bo zadosti. Pa driigokrat več, če te hteli. Jaz najrajši od politike gučin. Šal« Neki človek se je pritoževal stražniku: »Rekel mi je osel, tele, krokodil... »Jaz za to nisem kompetenten. Napišite pritožbo ter jo pošljite društvu za zaščito živali.« • »Gospod stotnik, prostak Jaka danes ne more priti v službo«, raportira pod-narednik. »Kaj se je zgodilo?« vpraša stotnik. »Kaj se je zgodilo?« »Zato, ker je trobentač Janez razbil trobento...« »Pa zakaj potem Jaka ne more priti?« »Zato, ker je trobentač Janez razbil trobento na Jaketovi glavi.« ZAGORKA: Republikanci Hrvaški zgodovinski roman \\ »Da.« »Ali boste do tedaj mislili na mene, Ivka?« »Bom.« Prijel jo je za roko in jo spoštljivo poljubil. Iz hodnika so se slišali glasovi. »Oditi moram,« je plaho rekla Ivka in se naglo poslovila. »Lahko noč!« »Lahko noč!«, je odgovoril Lackovič in nekaj trenotkov zrl v vrata, za katerimi je izginila Ivka. * Davno je minila polnoč. Ksenija se je vrnila vsa razigrana s plesa, sedla v svoji sobi za pisalno mizo in napisala naslednje pismo: Dragi oče! Slekla sem plesno obleko pravkar, in vse, kar sem doživela nocojšnji večer, mi je v živem spominu. Na plesu je bilo krasno. Škof je prekrasen človek. Prava sreča, da je duhovnik, sicer bi se vanj zaljubila. Vse plemstvo in vsa boljša gospoda se zbira okrog njega. Vsi so me lepo sprejeli. Dame z zavistjo, a gospodje z iskreno ljubeznivostjo. Že pri prvem koraku sem odkrila — marsaljezo. Igral jo je na klavirju neki plemič. Ni mi še znano njegovo ime. Toda slišala sem nekaj o *vuku«. On je pravi volk. Gledal me je s temnimi očmi, kakor bi mi hotel iz glave iztrgati moje misli. Zvit je kot kača. Na vsa vprašanja odgovarja in vendar ničesar ne pove. Ostrižen je, kar mu dobro pristoja, oblečen pa kot francoski revolucionar. Dame ga Cenijo, čeprav je trdega srca. Ce bi ga bila gledala Marija Antonijeta, kakor sem gledala jaz tega Hrvata, bi jo bi! prav gotovo ukradel izpod giljotine. Ostriženi plemič, o katerem ti pišem, je stal poleg mene naslonjen na glasovir, smejal se je, in zdelo se mi je, da ve za moje misli. Toda nič za to. Z njim se bom še sestala. Njegova prijatelja in on so* kakor triperesna deteljica. Vsi trije vedo eno, vsi trije so demokrati, o tem bodi prepričan. Lackovič je ime enemu. Bil je častnik in je pred kratkim slekel vojaško suknjo. Opazila sem tudi škofovega zastopnika' Brigljeviča. Njegove kačje oči neprestano nekaj iščejo. Lice ima hladno kakor led, a njegove kretnje so brez krvi. Odličen lopov. Priznati ti moram, da sem te pred temi ljudmi popolnoma zatajila. Predstavila sem se njim kot demokratinja in govorila kot jakobinka. Bili so z menoj zadovoljni. Počasi jih bom prepričala, da me je dvor zavrgel, da sovražim tebe in vso tvojo okolico. Ko bodo o tem prepričani, se bodo »ribice same vlo-vile v mrežo«. Dotlej pa potrpi s Tvojo Ksenijo. Mlada baronesa je odložila pero, zapečatila pismo in ugasnila svečo. VIII. Samotna hiša. V Goljufovem jarku je bila grobna tišina. Na vrhu je stala nizka koča. Mračna je bila in osamljena. Daleč za njo sta v temi in tišini dremala grič in kaptol, pod njo pa je bil prepad napolnjen z mrzlim mrakom, posod je bila mrtaška tišina. Na dnu jarka se je nekaj v mraku skrivnostnega gibalo ... Temne sence so se vspenjale na hrib in se tiho in oprezno priblževale samotni koči. Na lesena vrata je nekdo potrkal. Dva dolga, dva kratka — in zopet dva dolga udarca... V nekaj trenotkih so se odprla vrata hiše, skozi katera so vstopile skrivnostne postave druga za drugo in se klanjale pred vratarjem, ki je bil oblečen v črni plašč. Nekaj so mu šepetale na uho in v temnem hodniku je zavladala tišina. Cez pol ure so se zopet privlekle temne sence iz osamljene koče in zopet se je slišalo skrivnostno trkanje. Vrata so se odprla in vstopila sta dva moška. Prvi, manjši po postavi, se je podal naravnost v temo in odprl neka vrata ter povlekel s seboj drugega. Vstopila sta v majhno temno sobico, v kateri je borno pohištvo rasvetljevala skromna voščenka. V bledi svetlobi se je gubančilo lice profesorja Mariča, poleg katerega je stal močan in plečat mladenič v plemiškem oblačilu. Oči je imel zavezane z belim robcem. »Ali se zavedate gospod Bedekovič, kje ste?« »Ne, sledil sem vam, ne da bi vas vprašal kam grem, ker sem prepričan, dame ne boste zapeljali.« »Poslušajte me torej. Pred šestimi meseci približno ste izrazili željo, da bi radi pristopili v našo svobodno zidarsko ložo. Se spominjate tega?« »Spominjam se.« »Šele danes vam morem nato odgovoriti. Moral sem vas preizkusiti, če ste vredni časti, da postanete zidar svobode. Prišel je čas, ko boste dobili odgovor na svojo željo vendar morate preizkusiti še vse ostalo, kar je rotrebno. Najpoprej vas moram seznaniti s skrivnostmi svobodnih zidarjev. Minila je doba, ko je veliki z bogom obdarjeni graditelj Hyram bil pozvan od kralja Salamona naj bi zgradil najvrednejši in najpopolnejši hram božji. To bi naj bila hiša svobodnih, posvečena Bogu. Toda Hyram je pričel graditi to hišo božjo v največji popolnosti, dočim se je v srcih njegovih pomočnikov porodila zavist, v kateri so ubili svojega največjega mojstra. Nikdo ni mogel graditi dalje te hiše popolnosti tako, kakor je umorjeni zasnoval načrt. Njegova zamisel je propadla za vse večne čase, toda njegova ideja je ostala v srcih ljudi, ki so iskali popolnosti v sebi in hoteli zgraditi hišo božjo. Ljudje Salamonove modrosti so sklenili zgraditi iz ljudskih duš nišo znanja, svobode, plemenitosti, popolnosti in človeških kreposti, ki jih je zavest vsadila v pojem človeka. Ti ljudje so se na-zvali svobodni zidarji in vzeli za simbol svojega društva velikega mojstra Hyra-ma, ter si nadeli ime njegovih duhovnih naslednikov. Razšli so se po vsem svetu v družbah, ki delujejo po določenem zakonu , po položeni prisegi in pod de-vizo — svobode. V samotni in pusti celici naše svobodne zidarske lože stojite. Prestati boste morali velike izkušnje in obveznosti. Težke so te naloge. Že to, da ste prekoračili prag te samotne hiše pomeni, da ste izločili svojo glavo smrti... Znano vam je, da je Leopold I. prepovedal lože in da lebdi nad njimi roka ministra policije z ostro sekiro... Ko ste stopili v našo ložo, ste nastavili svojo glavo pod giljotino.« »Pripravljen sem na vse.« »Dobro. Za nekaj časa boste stopili pred svet svobodnih zidarjev, ki jih doslej niste poznali. Toda zapomnite si, če bi bil med njimi samo eden, ki bi bil nasproten, da bi vstopili v našo družbo, boste morali oditi odtod z zavezanimi očmi.« »Moja pot vodi samo v smrt,« je odgovoril človek z zavezanimi očmi. »Ne bi mogel prestati sramotne odklonitve, ki bi pomenila, da nisem vreden življenja v krogu mož, ki so posvetili svoje živ- ljenje svobodi.« Gospod Bedenkovič ostanite za treno-tek tu. Ne snamite povez z oči in ne ganite se, dokler se ne povrnem. To, kar bc sedaj sledilo, je zadnja vaša izpoved, ki vas loči od sedanjega popolnoma brezskrbnega življenja z življenjem polnim skrbi in smrtnega straha, ki vas čaka v trenotku, ko boste stopili v našo ložo. Pustil vas bom v samoti. V tej samoti prelistajte svojo preteklost dobro in skrbno, prelistajte vsaki list vašega življenja in pazite, da ni med nami človeka, ki bi vam bil nasproten. Ko se vrnem, izgovorite samo dve besedi: vračam se zopet v svet. Ce pa boste naleteli na nasprotstvo, se predajte svoje u-sodi.« Marič je odšel, Bedekovič je ostal sam. Pred njim se je razlila neprodorna in skrivnostna tema. Vsa njegova preteklost je vstala iz groba in pozabljenja ter se pojavila pred njegovo dušo, zahtevajoč od njega račun o življenju vse od onega časa, ko je prvič zapustil materine naročje. Videl je pred seboj slovo od Slavonskih dolin in svoj odhod na Dunaj. V spomin preteklosti je plesala pred njegovimi zavezanimi očmi slika vitke Jelene črnih las in temnih oči. Spomin mu je vračal dragocene trenotke preteklosti, ko je prisegal Jeleni zvestobo. Srečno je dokončal šolo, v Budinu si je poiskal službo in pohitel k njenemu očetu ter ga poprosil za njeno roko. Njena ljubezen je premagala obljube, toda zanetila je mržnjo odklonjenega plemiča do srečnega zaročenca. Obklala sta se med seboj s sabljami. Vsa Slavonija ni poznala dveh bolj krvoločnih ljudi. Izogni-bala sta se drug drugega in v strahu sta se srečavala na življenski poti. Ali je ta mržnja bila potrebna mojemu življenju? Ali ga sovražim? Ne sovražim ga. Toda to ni odraz moje plemenitosti. Nimam vzroka, da bi ga sovražil, dočim ima on povod d ame sovraži. Gorje meni čeje v sorodstvu s katerimkoli med svobodnimi zidarji. Če bi bil prav on med njimi. Ce bi bilo to, sem izgubljen. Bil bi nasproten... Toda, naj se zgodi karkoli. Če me odklonijo, vem kaj mi je storiti. V takšnih mislih ga je prekinil profesor Marič. Potrudite se z menoj, da boste slišali mnenje bratov. »Vprašam vas, povejte mi, če ni med njimi kateri mojih znancev?« »Ne. Če vas bodo sprejeli, boste izvedeli, kdo so vaši bratje, kdo je veliki mojster.« Bedekovič je odločno vstal. »S tega mesta vodita samo dve poti: v boj za svobodo in popolnost človeka ali v grob« ... Marič je svojega znanca prijel za roko in ga odvedel s seboj po temnem hodniku, ter se ustavil z njim pred vratmi. Bedekovič niti ni slutil, kam ga vodi Marič, ki je potrkal. »Kdo trka?«, se je oglasil nekdo za vratmi. »Pošteni smrtnik, ki prosi za sprejem v red svojih bratov,« je odgovoril Marič. »Odpri vrata,« je nekdo zaukazal. Zaškripala je ključavnica na vratih. Bedekovič je občutil, da so se vrata odprla in da se je pojavil na pragu z zavezanimi očmi in drhtečim srcem. »Kdo si in kako ti je ime?« »Franjo Bedekovič.« »Koliko si star in katere vere si pripadnik?« (Dalje prihodnjič.) Izdaja konzorcij »Neodvisnosti«. Ureja e in odgovarja Stanko Hiti, novinar v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna* predstavnik ravnatelj Stanko Detela.