Anton Gnus, Dol: Ob SOletnem jubileju V času avstrijskega konkordata, t. j. pred letom 1869., se je moglo pri nas sicer govoriti o šoli in učiteljih na Slovenskem, pojma: slovenska šola, slovenski učitelj, pa sta bila neznana. Redke so bile šole, ki so se nahajale le v mestih, trgih in nekaterih večjih vaseh. Šolske obveznosti ni bilo. Šolo so obiskovali le posamezni otroci zavednejših in premožnejših staršev. Ogromna večina otrok pa je ostala brez pouka. Narod sam je bil jezik. Ko so se pa začela pod vplivom"mlajših nepismen, neveden, zato na milost in nemilost  na učiteljiščih izšolanih učiteljev, ustanavljati nova učiteljska društva s slovenskim poslov- Znano je, kako malo velja glas posameznika, ako zastopa še tako dobro idejo, ki bi mogla koristiti vsemu stanu. Iz te zavesti in spoznanja, da se dajo doseči uspehi le v složnem in skupnem delu, po najtesnejši združitvi enako mislečih, so se rodila učiteljska društva. Ustanavljanje prvih takih društev ni naletelo na nobeno oviro pri državnih oblastih. Vzrok: nemška pravila in nemški poslovni izpostavljen kvarljivim vplivom in izkoriščevanju. Učitelji te dobe — večina brez vsake prave izobrazbe — saj ni bilo kakih šol, kjer bi se lahko usposobili za svoj vzvišeni poklic, so bili brez vsakih zakonitih pravic, brez urejenih službenih prejemkov in povsem odvisni od dobre volje krajevnih mogotcev. V navedenem letu pa se je izvršil v tem pogledu temeljit preobrat. Nov avstrijski šolski zakon je dal tako narodni šoli, kakor učiteljstvu teh šol, popolnoma novo osnovo. Rekli bi: ustvaril je novo šolo, šolo za narod, t. j. za vse sloje in stanove. Ustanavljanje šol je bilo predpisano v vseh krajih in povsod, kjer so bili za to dani pogoji, t. j. dovoljno število otrok in kjer je bilo vzdrževanje šole zagotovljeno. Poset šole je bil za vse otroke obvezen, pouk brezplačen. Šola je postala državna ustanova, učitelj — važen čitnitelj človeške družbe. V posebnih šolah, učiteljiščih, se je pripravljal na svoj poklic. Izboljšalo se mu je gmotno stanje, pridobival je na ugledu in obetala se mu je lepša bodočnost. Šele od te dobe naprej moremo govoriti o slovenski šoli in slovenskem učitelju. Novi zakon je natančno določal dolžnosti in pravice učiteljev. Šolske oblasti so sicer strogo pazile na to, da so učitelji izpolnjevali vestno in točno svoje dolžnosti, kazale pa niso nikake pravc volje, priznati jim zakonite pravice. V tem je pač največ trpelo učiteljstvo od predstavnikov šolskih oblasti v slovenskih pokrajinah, ki so bili največkrat tujci in narodovi nasprotniki. Najbolj sovražno pa so nastopali proti najvestnejšemu slovenskemu učitelju, ako se je opogumil vzfajati mladino v šoli v narodnem duhu, izven šole pa poseči kot svoboden državljan v občinske in politične zadeve. Najmilejši pridevek za takega učitelja je bil: »državi nevaren element«. s nim jezikom, se je to spremenilo. Šolske oblasti so nerade gledale take pojave. Člani takih društev so bili ogrožani, preganjani in zapostavljeni, voditelji teh pa še v mnogo večji meri. Junak je bil, kdor je vztrajal na svojem mestu. Učiteljska društva, ki so jih ustanavljali v raznih okrajih, niso imela nikakega stika med seboj. Ločena so se borila za stanovske pravice in za izboljšanje šolskih razmer. Bilo je zato umevno, da so bili na raznih učiteljskih zborovanjih v isti zadevi sprejeti predlogi, sklepi in ukrepi neenotni, včasih popolnoma različni in celo nasprotni. Učiteljstvo je zaradi tega vcdno bolj uvidevalo potrebo ožjega stika in vzajemnega medsebojnega postopanja. Ob raznih prilikah sprejeti poskusi, pozivi in sklepi za osnovo skupne učiteljske organizacije pa so ostali brezuspešni do zgodovinskega zborovanja »Celjskega učiteljskega društva« dne 2. novembra 1887. Tu so bila sprejeta izvajanja tovariša Frana Kocbeka »O zavezi slovenskih učiteljskih društev« z velikim odobravanjem. Osvojeni so bili njegovi predlogi, da vzame društvo osnovanje »Zaveze« v svoje roke, izvoli osnovalni odbor, ki naj povabi obstoječa društva k sodelovanju, sestavi začasna pravila in oskrbi njih odobrcnje; neorganizarano učitcljstvo pa pozove k snovanju novih društev in k pristopu. Po končanih predpripravah pa skliče takoj ustanovni občni zbor, ki ustanovi »Zavezo« dokončno. Osnovalni odbor je rešil svojo nalogo častno in vkljub raznim oviram, sklical y velikonočnih počitnicah 1. 1889. ustanovno skupščino v Ljubljano. Z oživotvorjenjem »Zaveze slovenskih učiteljskih društev« je nastopil za slovensko šolstvo in učitelje nov dan vstajenja. V skupni stanovski organizaciji zedinjeno slovensko učiteljstvo, je predstavljalo prvo .. zedinjeno Slovenijo. Neizmernega pomena in izredne važnosti je bila nova »Zaveza« za slovensko učiteljstvo. Združeno jc moglo posvetiti vse svoje sile za povzdigo stanovskega ugleda, veljave in v dobrobit stanu, za prospeh in napredek slovenskega šolstva ter s tem za srečo in blaginjo svojega narada. Slovenski učitelji smo imeli odslej priliko medsebojnega spoznavanja ne le na zunaj, marveč tudi po srcu in duhu. Spajala nas jc ista prijateljska vez, ista bratovska ljubczen, iste stanovske težnje: stanovska čast in ponos. V medsebojnem občevanju smo se navduševali za svoj prevzvišeni poklic, v skupnem delu in stremljenju se potegovali za svoje pravice. Zavest sloge in edinosti jc jeklenila naš pogum, da branimo svojo veljavo, svoj ugled in svoj stan proti vsakemu neprijatelju. Da se pa omogoči tudi hrvatskim tovarišem iz Primorja in Dalmacije, kateri se iz političnih razlogov niso mogli združiti s svojimi tovariši v »Savezu hrvatskih učitcljskih društava«, je XI. skupščina naše »Zaveze« v 1. 1899. sklenila spremcniti pravila in svoje ime v »Zavezo avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih drustev«. Bil je to lep in pomemben pojav jugoslovanske vzajemnosti. Poslovanje naše stanovske organizacije je postajalo popolnejše, ko se je mogla opreti na novoustanovljene gospodarske, socialne in kulturne ustanove. Tem je posvečalo organizirano učiteljstvo veliko pažnje, skrbnega dela in mnogo truda v prcpričanju, da so kulturne in materialne dobrine ono sredstvo, ki druži in veže člane v nepremagljivo četo in jim daje odporno silo proti nasprotnikom nas samih in našega stanu. Svetovna vojna je povzročila slovenski šoli in slovenskemu učitcljstvu neizmerno in težko popravljivo škodo. Nihče ni utrpel relativno toliko žrtev kakor vprav učiteljski stan. Njegovih vrst pa ni toliko zredčila bojna vihra, kakor pohlep njegovih sosedov po slovenski zemlji. Po razpadu Avstrije, krute mačehe slovanskih rodov, je bila zopet slovenska učiteljska organizacija prva, ki je uvidela potrebo in važnost združiti vse jugoslovansko učiteljstvo v enotno, skupno organizacijo. ln to le v korist šole, naroda, države in učiteljskega stanu. Že v aprilu, 1. 1919., je poslala svoje tri zastopnike v Zagreb in Beograd, da ustvarijo v posvetih in razgovorih s hrvatskimi in srbskimi tovariši vse v ta namen potrebne pogoje. Uspeh ni izostal. Prvi kongres vsega jugoslovanskega učiteljstva, meseca julija 1920. v Beogradu, jc oživotvoril novo vsedržavno učiteljsko organizacijo. Nova organizacija, v novi državi, pod novimi razmerami, je nastopila in hodila po novih potih. Dosegla je lepe uspehe, nakopala pa si je tudi mnogo nasprotnikov. Vemo pa, da brez bojev ni uspehov, in da zahteva vsak boj — svoje žrtve. Sredstva pa, ki se jih poslužujemo v idejnih bojih, ne smejo biti nikdar nečastna. Iz tega izvajam: »Ne jemljite in ne uničujte učiteljem ugleda! S tem ovirate in onemogočate njegovo vzgojno delo v šoli in izven šole. Bodite uverjeni, da ne škodujete le učitelju, marveč v enaki meri samemu sebi, svojemu poklicu in stanu!« Anton Gnus, voditelj slovenskega učiteljstva v deklaračni dobi