Zažgani okviri mojih obrazov 1013 ZAŽGANI OKVIRI MOJIH OBRAZOV Janez Strehovec DVOJČEK Rove kopljem ... mostove postavljam ... Za iz sebe... Za nad sebe ... Sebe rujem iz sebe. Sebe kličem v sebi. To je vsa moja umetnost. To naj bi bila moja rešitev. Dvojček sem... A ne vem kdaj se je začelo, kdaj sem pregriznil svojo mladost. Dvojček sem... Rad se odkrivam in dirjam skozi potne noči. Rad sem v tišini, pod kamni, z zazidanim grlom. Rad zanikujem kraljestvo ključavnic. Rad dajem kri posušenim olupkom. Rad sem podoben črnim odtenkom drvečih rek. Rad sem kakor plavajoči oblak blizu sonca. Dvojček sem ... In moje ženske so Pepelke. In moje matere so neustavljivi stroji iger. Dvojček sem... Prek arzenikastih polj me nosijo moje želje. V živo apno se oblačim, v bolečinah odkrivam, med najbolj rdečimi breskvami grebem, od leve v desno kopljem, zaobjemam... V nedogled se iščem. 65 Sodobnost Janez Strehovec 1014 DIAGRAM PADANJA SONCA Po mlačni zemlji diši. Po koščkih se je docufala svetloba. Po luknjah so zabite tovarne. Kajti življenje si je sleklo pomen. Kajti nebo je splesnelo v dežnik. (Vsepovsod.) H koncu gre maj. H koncu gre mesec november. Po kolenih se plazijo odživeti trenutki. Traktor se skriva na prsni bradavici. Vlak se je vdrl v zemljo. Preproga nikamor ne sega. Roke držijo zobje. Med visokim žitom leži moja prižgana cigareta. Sonce in sence padajo skozme. Nekam daleč, daleč se zagledam .. . In se ugledam. In se nasmehnem. Seveda. Prišel sem, ne da bi me kdo poklical. Pesnik sem. PODPLUTBA NA ŽARNICI Vse možnosti so izlite na krožnik. Tako je odklenjen naš svet, majski dan, zglob oči pred komolcem časa, samo s krpo testa zakrito dekle... Samo z ene strani se odpirajo vrata Podhodi spijo, zgoraj dežuje. Kako prek aksiomov stanj tečejo podplutbe pokončne svetlobe, kako se stika premik nižine s predgrobom.. . (Izvor vsega v smislu nearitmetične sredine.) Gotovo nimam prav. Nočem sončnice, nočem opek v imitaciji penastih mrež, Zažgani okviri mojih obrazov 1015 nočem dojk prajalovih ogledal dolgega pogleda skozi okno ... (Ni večera brez minulega dne.) Prostor drgeta, ne moje roke ... Ni mi vseeno. Plačujem, a ne odneham v izogibanju prenehanja. Tretji dobiva. (Ne najdem druge žarnice.) Zjutraj mi glava pade na krožnik... OB PRIPRTIH OČEH Nekje po sredini drvijo moje oči. Nekje daleč sem že. Morda sem samo tarča, samo deveti deseti brat. .. Kovine. Dvojni stožci strupenih zvokov. Z neumitimi rokami rijem, s črnimi kamni spoznavam, z odlepljenimi očmi odkopavam rdeče in bele strmine zavesti. Smejem se in jokam hkrati. Toliko, toliko je vsega . .. Kje sem? Kdaj je rdeče padlo v črno? Kam se gnetem? Ali bom sploh kdaj našel, doumel.. .? Kovine. Nerjaveče kovine. Naše lepe matere. Oblaki oblik a in b. (Ždeča ržišča, ko jih zapušča sonce.) Bežim. Letos so bogato obrodile češnje. Letos je prvo leto po mamini smrti. Z rokami se upiram, odrivam... Le slutim ... 65* Janez Strehovec 1016 RAZDALJA PESEK—PESEM Barve se tepejo, umirajo v noč. Praznik praznine prihaja. Razsežnost samote. . . Zatemneni papirji s črkami, vlaki besed ... Sence zasipajo zametke rdečine. Vsi ljudje, sodih in lihih številk pa drve, se ustavljajo in padajo, so pesek v peščeni uri... Na zgornji ustnici prepada ležim. Mrzle so ogrlice visokih gora. Daljine samo žarijo, samo bolijo kakor pesek v očeh... NEVER MORE plava skozi trave mojih besed. Ne. Ne bom še zaspal. Če bi mogel, bi napisal zeleno pesem... AKVAREL OSMEGA DNE Mlečna luč v zavesi dežja ... Cesta je ogledalo in tudi moje oko je ogledalo, z razklano očetovo hišo, z zatemnenim ozadjem stopnjevanih spominiov. In čas je kakor mavrice lok zaobjet v podobi v slap združenih rek... Fosforna luč na koledarju samoraslih ljudi... 8. dan je, v najgršem mesecu .. . Prek ceste pa je razpet regratov prt s kozarcem mrzle vode nekje čisto ob robu. Prek mojega obraza pa polzijo mokrotrudne, že skoraj posušene poti skozi vrzeli koruznih zrn razlitega jutra... (Kozarec vode bo zame.) Zažgani okviri mojih obrazov 1017 PO PREDOLGEM DNEVU Gospa, prosim, koliko je ura? Čakam. Kaj vse bom še moral poskusiti? Kod vse bom še moral iskati? Kje vse bom še moral prebiti noči? Zašel sem. Včasih se z vrha vidi še manj. (Iz vsake stvari štrli bodeča žica.) Stojim. Sem. Na zdravje! Na zdravje! 2e dolgo vas nisem videl. 2e večkrat sem hotel priti. Že dvajset let bom star. Tečem in z glavo tolčem v zid. Samo površina na površini se maje. Samo utrudim se. Samo mrzlo je vedno bolj. Ležim. Prepih je. Okna zaprite ljudje. Okna, okna... (Vsaka nova sekunda je grša.) Prek mojih oči dere črna reka. PROTI JUTRU LEPE SANJE S črno barvo bom prebarval naš svet, da ga bo sonce žgalo, da ga bo sonce prepeklo, da se bo rdeča magma razlila čez gore, da bo vsepovsod, tudi po ulicah sonce ... Janez Strehovec 1018 Z vrelim železom bom prerezal naš svet da se bo prelomil pred nami, da ga bomo ugledali, da bo iz njegovih globočin pritekla naša kri, da bomo dosanjali resnico, da se bomo zjokali... Z vami bom odšel in bom povsod doma.. .