568                                                Na jutro vem.
sin! To je njih govorjenje, jednako go vorjenju onih, ki so bili poprej never niki. Udari jih Allah! kako so bedasti!« *
Dve leti, kateri je še živel po prihodu v Mekko, ravnal je sam tako. Bojeval se je z mestom Taif-om, ki je bilo na jugovshodu, katero je pa premagal le težko. Napadal je še druge rodove, urejeval razne zamotane razmere, razne prepire, zlasti tekmovanje med obema mestoma Mekko in Medino, določil, kako naj se posvečuje sveti kraj v Mekki, namreč Kaeba s svetim kamenom, zlasti, da ne sme prihajati sem noben neverec. Ce tudi je bila Ka'ba prav za prav poganski sveti kraj, vendar ga je sprejel Mohamed v svojo vero ali svoje bogočastje; izprevidel je namreč, da je romanje na jeden kraj jako imenitno za j edinost vseh njegovih privržencev. Zato je zapovedal vsakemu moslimu romanje v Mekko jedenkrat v življenju. — Poslednji čas svojega življenja je bil prerok v Medini. Pripravljal je vojščake, da bi šli plenit med Grke in napadli mesto Obra. Poveljnik čete je bil Osama. Mohamed mu je velel: »Imenujem te za poveljnika četi, ki seje zbrala. Idi tje, pa tako urno, da pre-hitiš prebivalce, predno o tebi kaj zvedo. Požgi njih hiše, polja in palmove zasade.«2) Kmalu potem ga jame boleti glava; poloti se ga huda vročinska bolezen. Dra-
x) Sura 9; 29. 30. po prevodu Riickertovem. 2) Sprenger, Mohammed. III., str. 551.
žilo ga je še to, da niso bili vojaki zadovoljni z njegovimi naredbami, in zato je ž njimi še prav ostro govoril. Bolezen
Zima v Tatra
se shujša, vročina močneje pritisne. Prosi, da bi ga deli v mrzlo kopel. Denejo ga in vlijejo iz sedem mehov nanj vode. To je bilo prehudo. Preneso ga k njegovi

„DOM IN SVET!« 1892, štev. 12.
569
najljubši ženi 'Ajiši, kjer se je vročina še povečala. Njegovi živci so bili tako razdraženi, da ni bilo ž njim dosti upanja.
.ma vTatrah.
Kakor v obupnosti se je valjal sem in tje, kričal in stokal. Njegovim ženam se je zdelo to preveč in nespodobno. Vprašajo ga:   »Kaj bi rekel,  ko bi se
katera izmed nas tako vedla?« On odgovori: »Ali ne veste, da ni nihče več trpel, kakor preroki?« Štiri dni je še trajala njegova bolezen, njegove žene so se trudile, da bi ga rešile, pa bilo je vse brezuspešno. Prosil je pisala, da bi pisal oporoko, a niso mu ga dali, pač zato ne, da bi jim ne kratil slobode po smrti. Dne 8. junija 1. 632. je umrl, in drugi dan so ga pokopali ravno tam, kjer je umrl. Tako se je končalo prerokovo življenje.
Citatelj je spoznal iz našega opisa, da je bilo Mohamedovo življenje tako, ka-koršno je življenje kakega drugega človeka. Pač treba priznati, da je bil nenavadno nadarjen, zlasti stanoviten, poleg tega še srečen: a božjega ni mogoče nič najti v njegovem delu. Res sloni moč njegovega nauka na prvi in glavni resnici: L e jeden Bog je, in ta mu je pridobila zmago nad poganstvom, toda s to resnico, povzeto iz judovstva in krščanstva, združil je toliko nespametnega, neresničnega in škodljivega, daje prav njegov nauk v mnogih ozirih za človeštvo grozna nesreča. Dandanes priznava vsaj po zunanje 176 milijonov ljudij, da je bil Mohamed božji poslanec. Kako ogromno število! In tem ljudem je bolj ali manj vtisnjeno znamenje, katero je vtisnil prerok sam svoji veri: nestrpnosti, sebičnosti, grozovitosti in pohot-nosti. Ali je to sreča za človeški rod?