Manjšin-
ski
zakon za 21. stoletje
str. 2
Sirau-
ta
str. 4
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 10. oktobra 1991 Leto I, št. 18 Cena 10 forintov
PEZDIR V OČESU BLIŽNJEGA
NAŠ PREKMURSKI ROJAK, profesor Novak, ki dobro govori tudi madžarsko, je na nekem svojem predavanju na Filozofski fakulteti govoril tudi o prvem predsedniku češkoslovaške republike Tomašu Masaryku Ko ga je omenjal, je vedno pogledal na nas, študente z Madžarskega, in v madžarščini dejal: "Az az ur a kimondhatatlan nevevel. " (Tisti gospod z neizgovorljivim imenom. ) Ni šlo seveda za to, da bi bil priimek Masaryk res neizrekljiv za madžarsko govoreče, ampak da dobesedno v madžarščini pomeni nekaj spotakljivega ("danes serje").
PO SPREJETJU diskri-minativnega jezikovnega zakona v Vojvodini se zdaj govori tudi o načrtih, da naj bi tudi na Slovaškem začeli s pisanjem madžarskih imen in priimkov po slovaškem pravopisu. Po vsem tem me spreletava srh, če pomislim, kaj bi bilo, če bi Madžari odgovorili na to s tem, da bi od zdaj naprej tudi Masarykov priimek pisali po madžarskem pravopisu (Ma szarik).
Enostavno je smešno tudi to, da naj bi od zdaj naprej ime mesta, ki so ga tudi vojvodinski Madžari imenovali in pisali vedno kot Szabadka, uradno pisali tudi v madžarščini kot Szubotica.
Pa vendarle, preden bi se preveč poglobili v sicer popolnoma upravičeno kritiko teh pojavov, se ozrimo nao-
koli pri nas doma, na Madžarskem. Dobri zgledi namreč vlečejo. Veliko bolj kot recimo take izjave, kot smo jo lahko slišali iz ust šefa vlade v Vojvodini. Po njegovem namreč pripadniki narodnostnih skupnosti nimajo nikjer v Evropi takih manjšinskih pravic kot vojvodinski Madžari.
Na Madžarskem že vrsto let ni nobenih problemov z dvo- ali trojezičnimi krajevnimi imeni. Kar se pa pravopisa narodnostnih imen in priimkov tiče, pa ni več vse tako lepo. V vseh madžarskih dokumentih se uporablja madžarski pravopis. Tudi kar zadeva imena
in priimke pripadnikov narodnosti.
DA O PRAVOPISU, ki ga uporablja madžarski tisk v zvezi z imeni državnikov slovanskega izvora, niti ne govorimo. Po moje Madžari mislijo, da so različna diakritična znamenja (napr. strešica nad c, s. z, r) za okras. So nekakšne pentlje na dekliških črkah, ne pa znaki za t. i. foneme, ki razlikujejo pomen. Precej nenavadno je — da ne rečemo žaljivo — da se npr. priimek predsednika zisa v Beogradu piše kot Markovič. Za vic je slabo, za nevljudnost močno. Na Madžar-
skem ima človek občutek, kot če bi — na podlagi časopisnih poročil — vsi češki, slovaški, hrvaški, slovenski itd. državniki slekali: Calfa, Mesič, Kučan. Namesto Čalfa, Mesič, Kučan.
Ne vem, kaj bi rekli Madžari, če bi se recimo eden od njihovih ministrov pisal Szar Antal in bi v tujih časopisih pisali njegov priimek brez diakritičnega znamenja: Szar.
Tisti, ki ne znajo madžarsko, najdejo to besedo v Hradilovem madžarsko-slovenskem slovarju na 506. strani. Pa oprostite.
Franček Mukič
Z bučami in bučnim semenom je veliko dela, preden pride na mizo v obliki olja.
Posnetek: T. Standor
METEOROLOŠKA
JESEN JE TU kljub temu pa je vreme prej poletno kot jesensko. Le hladni večeri in jutranje megle nas opozarjajo, naj ne zamenjamo letnih časov.
Tudi na malih porabskih kmetijah pospravljajo pridelke. Vreme je bilo v tem letu pri nas kmetij-cem naklonjeno. Niso grozile večje nevihte ali toča, tudi suše ni bilo. Veliko škode pa je povzročila divjad. Zavarovalnica sicer kmetom škodo vrne, oni pa bi verjetno rajši pospravili pridelek in dobili plačilo za svoje celoletno delo. Če v teh dneh potuje po Porabju kakšen tujec iz drugih delov Madžarske, vidi po njivah veliko rumenkastih buč. Mnogi tudi sprašujejo, zakaj pridelujejo v naših krajih buče, saj drugje na Madžarskem malokdo pozna bučno olje.
Porabski Slovenci pa bi si težko predstavljali nedeljsko kosilo brez solate z domačim bučnim oljem
2
Pogovor ministrov v Lendavi
MANJŠINSKI ZAKON ZA 21. STOLETJE
"Za nas je zelo pomembno tesno sodelovanje s sosednjimi državami, s katerimi nas vežejo tudi manjšinske vezi, " je poudaril naš minister za Slovence po svetu dr. Janez Dular na pogovoru s svojim madžarskim kolegom dr. Balazsom Horvathom. Sestala sta se v Lendavi, kjer so proslavili 200. letnico rojstva grofa Istvana Szechenyija, največjega Madžara, kot označujejo tega moža v novejšem obdobju.
OD BALAZSA HORVATHA smo najprej izvedeli, da Madžarski demokratični forum, najmočnejša parlamentarna stranka, vseskozi podpira prizadevanje Slovenije za uveljavitev njene samostojnosti. Zaradi velikega števila Madžarov v Vojvodini je ravnanje madžarske vlade za zdaj zadržano in se pridržuje predvsem evropskim stališčem o razmerah v nekdanji Jugoslaviji. S podobnimi stališči so seznanili tudi predsednika predsedstva Slovenije Milana Kučana ob nedavnem obisku v Budimpešti.
Po besedah madžarskega manjšinskega ministra je tačas nadvse pomembno, kdaj bodo v parlamentu sprejeli manjšinski zakon, ki naj bi veljal tudi v 21. stoletju. Zakon nastaja v času, ko Madžarska	spreminja
družbo, sistem in tudi gospodarstvo. To ni slabo, marveč dobro tudi za manjšine, ki morajo dobiti več kot doslej. Njihovim zahtevam je prisluhnila tudi vlada, ki je na eni zadnjih sej podprla tudi izdajanje našega časnika. Na isti seji je bilo sklenjeno, da bo Budimpešta leta 1996 prizorišče Svetovne razstave, če bodo vladno odločitev podprli še poslanci v parlamentu. Madžarska, če bo organizatorica Svetovne razstave, računa na sodelovanje s Slovenijo, zlasti pa pripisuje veliko vlogo Ljubljani. Gre za gospodarsko sodelovanje, za zgraditev infrastrukturnih objektov in drugega.
Doktor Janez Dular je vnovič opozoril na pereč problem gornjeseniške cerk-
ve, kamor ne morejo dobiti slovenskega duhovnika. Ob nedavnem obisku papeža v Sombotelu se je pokazalo, da je na Madžarskem več slovenskih duhovnikov, ki delujejo v drugih škofijah. Zato bi se morali mariborska in sombotelska škofija čimprej dogovoriti in razrešiti star, a še zmeraj aktualen problem.
SLOVENSKI MANJŠINSKI MINISTER je tudi predlagal, da bi ob slovenski samostojnosti na novo podpisali dvostranski dogovor o priznavanju diplom in tudi srednješolskih spričeval. Že dalj časa namreč razmišljajo, da bi lahko Porabski srednješolci obiskovali srednje šole v Murski Soboti.
Kar se tiče izobraževanja, velja zapisati še nekaj misli predstavnice madžarskega kulturno-prosvetnega ministrstva. Tottosy Istvanne je namreč dejala, da je urejanje razmer v manjšinskem šolstvu nadvse težka naloga, ker je to šolstvo v "katastrofalnih razmerah". Zdaj sprejemajo zakon o izobraževanju (na vseh ravneh, od vrtca do fakultete), pri katerem sodelujejo tudi manjši ne. Računajo, da bodo na osnovi tega zakona lahko pop. avili/izboljšali sedanje razmere, že zdaj pa so znižali normative in predpisali, da je najmanjše število učencev pri narodnostnem pouku 6 do 8. Po tej poti
želijo ohraniti šole tudi v manjših narodnostnih naseljih. Kot rečeno, so predvidene spremembe tudi v srednjih šolah in na višje-oziroma visokošolski ravni izobraževanja.
Že uvodoma je minister Balazs Horvath dejal, da je uresničevanje manjšinske politike v Sloveniji nad evropskimi standardi in povprečji. S to oceno pa prihaja v nasprotje predlog o 'podpisu madžarsko-slovenskega sporazuma o varstvu manjšin, temelječ na evropskih standardih.
Kajti po podpisu sporazuma bi se lahko pred evropsko javnostjo pohvalili z novostjo v manjšinski zaščiti, v resnici pa bi zlasti madžarska in italijanska narodnost v Sloveniji s tem imeli manjšo zaščito kot sedaj. Dogovorili so se za konkretizacijo sedanjega besedila, o katerem se bodo pogovorili v tem mesecu. Tekst mora biti tak, da bo manjšinam pomagal pri uresničevanju njihovih pravic.
Seveda niso zaobšli tudi zavlačevanj pri odpiranju mejnih prehodov. Rečeno je bilo, da bi se poizkušali zdaj, ko je moratorij popekel, dogovarjati na tako imenovani regionalni ravni, kajti vse bolj očitno je, da Beograd podpiranja novih mejnih prehodov z Madžarsko ne bo dovolil.
eR
V
spomin Gabiju
Nepričakovano in tragično nas je zapustil. Nikoli več ne bo veselo zapel pri pevskem zboru, ne bo zaplesal pri folklorni skupini.
Pogrešali bomo njegov nasmeh, dobro voljo. Usoda je neusmiljena. Gabor Grebenar je bil star le 18 let. ko je v prometni nesreči izgubil življenje.
Za zmeraj nam bo ostal v spominu.
Člani pevskega zbora in folklorne skupine z Gornjega Senika
POMAGAJ, KAKOR MOREŠ!
Krvava tragedija hrvaškega naroda še traja. Kljub mirovnim prizadevanjem se na vseh hrvaških bojiščih nadaljujejo srditi spopadi.
Več tisoč hrvaških družin je ostalo brez doma in je prisiljeno pobegniti v varnejše kraje. Begunski val se povečuje proti Madžarski. V taboriščih na jugu države je že nad 20 tisoč beguncev. Kljub gospodarskim težavam v naši državi poskušamo pomagati sosedom.
Zbiralne akcije se vrstijo po vsej državi.
Učitelji gornjeseniške osnovne šole so se odločili, da bodo tudi ono pomagali. Zbrali so približno 50 kg oblek in jih poslali v zbirno središče. S tem dejanjem so pokazali, da so poleg moralne podpore hrvaškemu narodu pripravljeni tudi materialno pomagati ljudem, ki so v veliki stiski.
J. H.
OD
SLOVENIJE...
PO 8. OKTOBRU ŽE NEODVISNI
Slovenija je odločena, da po izteku moratorija uveljavi svojo polno neodvisnost. Poleg slovenskega predsedstva in vlade je takšno stališče sprejela tudi skupščina.
Slovenija je še naprej pripravljena sodelovati na haaški mirovni konferenci o Jugoslaviji, vendar pa po 8. oktobru le kot samostojna in neodvisna država, ki uresničuje svoje odločitve z dne 25. junija na temelju plebiscitarno izražene volje slovenskega naroda.
SLOVENSKI
DINAR
V	oktobru bo Slovenija dobila lasten denar, ki se bo v prehodnem obdobju najverjetneje imenoval "slovenski dinar". Odtlej bo mogoče jugoslovanski dinar normalno menjati v slovenskih menjalnicah tako kot vse tuje valute. Razmerje med jugoslovanskim in slovenskim dinarjem pa ne bo ena proti ena, vendar pa še ni znano, kakšno bo. Slovenski dinar naj bi veljal toliko časa, kolikor bo Slovenija potrebovala za izdajo svojega pravega denarja.
SPOMENIK
ANTONU SLOMŠKU
V	Mariboru so odkrili
spomenik Antonu Martinu Slomšku, ki je sedež lavatinske škofije iz Svetega Andraža na Koroškem prestavil v Maribor. Še vedno aktualne misli in resnice velikega Slovenca, rodoljuba, pesnika, prosvetitelja in duhovnika, so vrele iz ust govornikov na proslavi, njegovo kandidaturo za prvega sovenskega svetnika pa je s prihodom k slovesnemu bogoslužju, pred katerim je Šlomškov spomenik odkril Milan Kučan, blagoslovil pa Slomškov šesti naslednik, škof. dr. Franc Kramberger, podprla	nekajtisočglava
množica	pobožnih in
neverujočih.
Porabje, 10. oktobra 1991
3
KALENDAR (3)
Törki -1664
"Montecucolli je pa Törke blüzi Sz. Gotthárda pri Rabi tak szpomláto, da szo na pobegi mir ponüdili, steri sze je vu Vasvári na deveti den takoj i dogotovo, " pišejo gospaud Košič. Törki so bili zenkraj Rabe, med Dolenjin Sinikon, Sakalauvcami pa Slovensko vesjo. Montecuccoli pa z ovkraj Rabe par Maudinci. Lidgé eške gnesnaden parpovejdajo, ka so od starcov čüli. Vsikši malo po svoje. Vsikši malo cüdjau, aj pa vkraj zöu.
Tak parpovejdajo, ka se je strašna bojna zrankma v davetoj vöri začnila. Sultan je prej tak pravo, ka Vaugri te gvinejo, da de tisti pečani kokaut spejvo, šteroga un na talejri má. Te se pa je
nika čüdnoga zgaudilo — pe-čani kokaut na talejri je začno spejvati. V štrtoj vöri zadvečarka je prišo veuki viher pa Raba se je napunila z vodauv. Té so Vaugri šli na Törke pa so je kauti dvajsti gezero bujli. S Slovenske vesi pa so eno kruglo vöstarlili pa ž njauv sultana bujli. Da so tau Törki zvödeli, so steli vujti.
Depa Raba tak veuka bila, ka so sé zaladjali. Eške gnesnaden gučijo, ka tan je prej "mrtva Raba".
V zgodovini je tak zapisano, ka je zrankma rano dež üšo i v Rabi je teuko
vode bilau, ka je voda vöprišla do Dolenjoga Sinika pa Sakalauvec. Sultan nej büu tü v tajoj bojni, törski prejdjen Köprülü pa nej mrau tü. V njav štor je rejsan prilatejla krugla, samo nej njaga bujla. Mrau pa je v bojni v Maudinci brat sultanove žene.
V parpovejsti je cesarica Kati vujšla, samo zlato zi-
balko nej mogla seuv nesti, pa go je zakopala. Törski sodacke pa so žlato tele zakopali v našaj vasnicaj. Lidgé so dugo iskali, kopali. Gnauk so skor najšli, depa nakak je parklinjo pa je zlato tele nazaj zlatelo. Steri so kopali, tisti so plašivi gratali.
Cesarica je zapovejdla, aj v tiston kraji, ge je njen Oča mrau, eno cerkev dajo gorzozidati. Da je cerkev gotova bila, te je eno veuko svejčo poslala. Tak veuko, ka nej nut na cerkvene dveri üšla. Prejk so go zožagali, pa te so vidli, ka je v svejči pükšin pra büu. Cesarica je stejla minirati (v luft pognati) cerkev, ka bi mrli tisti, šteri so Törke bujli. Tau se gé pa nej posrečilo, ka cerkev v Monoštri eške gnesnaden stogi.
Staro cerkev — v šteron je Zdaj gledališče (szinház) — so gorvužgali, minirali. Depa eške pred bojno, 1605 leta, da je bila Bocskayjeva bojna. Na nauvo so go zidali 1677. leta i so go imenüvali po Sv. Gotthárdi. Stau lejt po törskoj bojni 1766 leta so popevge v Monoštri dobili tau lejpo, veuko cerkev, stera eške gnes stogi. V cerkvi na plafoni je dojnamalana törska bojna tö
Parpovejsiti o törskoj bojni znajo v vsikšoj našoj Slovenskoj vesnici, v Slovenskoj vesi pa eške tau parpovejdajo, ka:
"V eno mesta so bile tri dejkle. Bijla je Marinka pa Jutka pa Lena. Pa so te tiste dejkle šteli Törki meti. Té so sa njin nej podala. V Slovensko vesi dje ena breza. Tista itak stodji vej ga bauk keuk lejt. Tan so je gora povesili, pa so njin prej cectje vkraj zrezali. "
Marija Kozar
(Narodni muzej, Budimpešta)
OB BISTREM POTOČKUJE MLIN... "
Na Gornjem Seniku ob Seniškem potoku je klopo-tal mlin že leta 1897. Mlinarska obrt je prehajala v družini Filo iz roda v rad. Hiši in družini Tečejo po domače še danes Mlinarni. Nekoč so vozili v ta mlin žito kmetje od Monoštra do Sobote, od Trdkove do Ženavec. O "usodi" mlina smo se pogovarjali s Hildo Čabai, vnukinjo prvega lastnika.
"Mlin so zozidali 1897. Te ga je moj dejdak, Mihály Filo küpo. Da so že dejdak nej mogli delati, te so ga oči prejkdali. On ga je sig-dar popravlo. Stara zidina je tašna bila, ka znautra tučan-ca bila. Tak ka té cigeu je že Oča dau naredti. 1910. so turbino küpili, po tistin motor na bencin pa na plin. Sprvoga so samo z kamni mleli, nej bilau volclinov.
Oča ja te dva volclina küpo, pa 41. enoga völkoga, duplinskoga. V mlina smo meli tri legena, Trajber Lujzina, Lazar Mihálya pa Geček Djančina. Kak so nan mlin krajzeli?
Da so Rusi nut Prišli, so nan vse krajzeli, ka je bilau. Očino pavarsko, vse je vrag vzeu!
Te smo mogli Ruson mleti. Oni so z Avstrije sildje pelali. Eden je vozo, eden je pa tü biu. Da so odišli, te smo pa pavron mleli.
1952. so nan mlin krajzeli zatok, ka je prej Oča nej porca (davka) plačo. On je sigdar plačo, depa sakši keden so znauva poslali, ka je telko pa telko dužan. Na slednje so 30 gezero prosili, tisto véč nej mogo plačati, te so mlin krajzeli. Vej pa nikši vzlük (vzrok) so mogli najti. Dostakrat so ga odpe-
lali v Sombotelo pa so ga mantrali. Na slednje je te podpiso, ka mlin ta da. Zdaj te tau tak vögleda, kak če bi on mlin san od sabé tadau.
Mi mlin Zdaj nazaj prosimo. Prali so nan, ka mi mlin ne dobimo nazaj, samo državne delnice kot odškodnino (kárpótlási jegy). Če bi pa naš samoupravni organ
odküpo od nas delnice, te bi mlin nazaj dobili. Depa, ka si z njin pomoremo, da je vse na nikoj djani? Cejla streja, cejla zidina. Dež nut dé od strje do zemenice, tak ka je vse že prko. Mi pa za tau nemo milionke meli, da bi popravili. "
Hilda Čabai pravi, da je zadnjič približno pred desetimi leti mlela v mlinu "dino" (ajdo). Kot mlinarjeva hči se je veliko naučila od svojega očeta.
Mlin je svojčas slüži! tudi temu, da so se ljudje iz raznih krajev Prekmurja in Porabja srečavali. Ko so čakali, da pridejo na vrsto, so sé. pogovarjali, "norijo delali", pili ali "ležali na žaklih".
Ali bomo kdaj doživeli, da bomo rekli kakšnemu gostobesednemu človeku: "Ka pa meleš, kak Senički mlin? "
M. S.
Mihály Filo, šteri je I. 1897 mlin küpo. Zraven njega žena Julijana Schvvab.
Porabje, 10. oktobra 1991
4
SIRAUTA
Pšenica na pauti že zori, aI' mamica maja v graubi spi! O, preljuba mamica vi, zakaj ste me zapüstiti?
Dosta lüdi pozna tau Žalostno pesen par nan v Porabji tö. Lapau go igra in spejva napriliko Laci Korpič tö. Zdaj bi don eno takšo mogo ziskati, v šteroj bi sa Sirauta žalostivala zatogavolo, ka je zgibila tak očo kak mater. Kak se je tau inda svejta Zgodilo z Ivanskin Micinon z Gorenjoga Sinika, ki sé Zdaj po možej piše Tóth Istvanné in živé v Crejpnjeki.
Tak pravijo, ka če sé z nami kaj lagvoga zgodi, te nan tisto Baug — če smo vrli — v nikšoj drugoj formi nazaj da'. Na Vogrskom tö geste napriliko takši slepec, šteri je povejo na univerzi (egyetem) najbaukši učenec büu. Pokojna žena Avgusta Pavla, strina Inci v Somboteli, pa je Slejpa tak druknivala (tipkala), kak povejmo meni ranč s štirimi očami néde. Da o ton ranč na gučin, kak lapau zna povej mo igrati in spejvati sploj slejpi nigar, Stevie Wonder, pa tak tadale.
Vse tau mi je Zdaj zato napamet prišlo, ka če je Ivanska Mici rejsan rano Sirauta gratala, gensnadén don takšo lejpo daržino pa pet vrli maljšov má kak rejtko sto. Baug je njej takšo formo nazaj dau, ka ji je kot dateti vkraj zöu.
Njeniva stariša, Jožef Sukič pa Marija Hampo, sta sa oženila I. 1936. Mala Mici se je narodila I. 1940. Leko bi pravli, ka v najslabšon cajti. Da je bojna, te Žitek lüdi tö nej najbaukši. Brž se leko zgodi kakša navola. Mladi moški, mladi očevge napriliko morejo k sodakon. Tak se je zgodilo z maloga Micina očon tö. Da je una bila dvej leti stara, te je njen oča parminau na rusoškon fronti. Tau je lepše povödano, kak če bi pravli, ka je mrau. Istina pa je tau, ka je spadno.
Tau te nej bilau zavolé za Sukičevo daržino. Januara 1945 je na Gorenjon Siniki do kaulan velki sneg büu. Nenci so v vsikši Porabski vesi dali vöskričati, ka od vsikše iže more eden človek priti futodjarke (strelske jarke) kopat. Porabski Slovenci so mogli
ojti kopat na Stražo (Oberdrosen) par Dolenjon Siniki. Mati od maloga Mici-. na tö. Gnauk so ji te zaub vöskübnili, šteri se je vanej na velkon mrazi razčemerüu, pa so mati tö marlí.
Tak je te mala Sirauta sploj Sama ostala. Ranč eške pet lejt nej stara — pa brezi očo in matere. Eške dobro, ka so očina sestra, tatica llona in njini drugi mauž, Cameštarni Francli, dobroga srca bili in so go k sebi zeli. Pa so go gorzranili tačas, ka jo danešnji mauž I. 1962 nej za ženo zöu.
Eške gnes je Žalostno gledati dokument iz I. 1949, v šteron je dojspisano, ka je maloj sirauti, štera nema nej očo nej matere in ji je grda bojna stariše zaničila, tarbej dati nikšo materialno pomauč. Edino, kar človöki malo topline dá, je tau, ka prvi je té kancalajski papir podpiso naš Porabski Slo-
venec, dr. Ferenc Banki iz Slovenske vesi. Pa si človek samo leko brodi, ka je te vöfčeni Porabski Slovenec s svojo močjauv kaj tö pomago, aj njagvi slovenski bratke don s tau malo pomočjauv
nemajo višišnji problemov, če ji je Žitek že tak vse zaničo.
Ivanska Mici je ranč trnok nej poznala svoje stariše, depa že se pá parpravla — kak vsikšo leto —, ka de na Vsi svecovo üšla v svojo rojstno ves, na Gorenji Sinik. Na cintori lepau vred zeme grob svoji starišov, gordeje svoj venec, vožgé svejče. Pa de si med ten brodila, kak tau, ka edni lidgé dosta Večkrat morejo titi na graubišče svejče vožigat v svojon žitki kak drugi?
Siraute.
Oča in mati, da sta eške živiva bila.
(Reprodukcija: Aniko Szekely)
Francek Mukič
NAŠE PESMI (9)
Moj očka
Moj očka 'ma konjička dva, Obadva sta širniina, on sé pela v Varaš ž njim, Skoro vsaki den.
Cügle iapci v rauke dá, on paj nutri v krčmo dé, tam ga čaka najnaprej, v šalici kafej.
Tam ga čaka najnaprej, v bejioj šalici kafej, pauleg paj devojčica, tak kak raužica.
Ona me gleda gor paj doj, paj mi rede, fantič moj, pa mi rede, fantič moj, ostani tü nocoj.
Jaz paj toga ne včinim, rejši močno smrt strpim, rajš' ostanem ledičen, za nebeški raj.
(Gorenji Sinik) —mkm—
KAKO SMO NEKOČ ROMALI V MARIAZELI?
V tistih svobodnih časih, še pred diktaturo, ko na državni meji še ni bilo železne zavese (vasfuggdnv), so se gornjeseniški ljudje podali vsako leto avgusta pred veliko mašo na romarsko pot k celski Mariji. Visoke planine in strmine v
Avstriji so prehodili peš v devetih dneh.
Prijavili so se pri vodji romarjev, ki je poskrbel za skupni potni list. Matere oziroma žene so pripravile
hrano za celih devet dni. S pripravljenim so si romarji napolnili torbe in krenili na pot.
Štiri dni pred veliko mašo so se zbrali v domači cerkvi pri sveti maši. Duševno pripravljeni so odšli na božjo pot. Štiri dni so hodili v eno smer. Ves dan so molili in v slovenščini peli Marijine pesmi. Prenočevali so pri avstrijskih kmetih. Spali so v skednjih na dišečem senu.
Četrti dan so prispeli do željenega cilja v prelepo Marijino cerkev, ki jo je v 12. stoletju dal zgraditi madžarski kralj Ludvig Veliki (Nagy Lajos). Telesno so bili sicer utrujeni, toda duševno sveži in veseli.
Ta dan je priromala k celski Mariji množica pobožnih ljudi iz vse Avstrije in tudi drugih držav.
Vsi skupaj so častili Marijo z molitvijo in pesmijo. In spet jih je čakala pot, štiridnevno pešačenje, preden so se vrnili v svojo milo domovino, slovensko Porabje.
Vendel Mukič
Porabje, 10. oktobra 1991
5
OTROŠKI SVET
KAKO
VARČUJEMO?
Iz majhnega zraste veliko. pravi ljudski pregovor. Kako jaz varčujem?
Večkrat dobim denar od očeta, ko mu pomagam hraniti zajce. Za ta denar si lahko kupim sladoled, čokolado ali ga dam na hranilno knjižico. Tudi mama, babici ali tete mi večkrat dajo denar, ki ga položim na knjižico.
Za ta denar bi si rad ku-pil žogo. Tudi na druge načine lahko varčujemo. Če pazimo na knjige, šolske potrebščine, na obleko ali na predmete v učilnici.
Žal, tö velikokrat pozabim!
Kristjan Mižer
Med počitnicami sem hodil v gozd nabirat gobe. Gobe sem prodal in dobil denar. Denar sem shranil. Rad bi si kupil kolo.
Laci Kainc
KAKO SEM SE POČUTIL V BRALNEM TABORU?
Naš avtobus je krenil z Gornjega Senika okrog 7. ure. Približno ob 12. uri smo prišli v tabor, ki se imenuje Novakova pusta.
Popoldan smo se seznanili z našimi učitelji. Ponoči se nam ni dalo spati, še zjutraj ob 2. uri smo "noreli". Drugo jutro smo bili zelo zaspani.
Po zajtrku smo začeli delati. Z Miho Mohorjem smo obravnavali pravljice Poldrugi Martin in Butalske pripovedi.
V taboru so bili tudi "svobodni kristjani", ki so nam predstavili svojo mašo. Bila je zelo zanimiva, obenem pa vznemirljiva. En dan smo se šli kopat na Lipot. Ker ni bilo druge možnosti, smo pešačili. Dvanajst kilometrov tja in nazaj. Zame je bil najlepši zadnji večer, ko smo zakurili veliki ogenj in pekli slanino.
Meni je bilo na taboru všeč, boljše pa bi bilo, če bi bil v Sloveniji.
Francek Bajzek, OŠ Gornj i Senik
VEŠ-VEM
Včasih se srečamo z ljudmi ali gremo k njim in sé z njimi pogovorimo. Ko smo pa zelo oddaljeni, si telefoniramo. Poznamo različne telefone. Ali si se že kdaj vprašal, kje in kakšen je najmanjši telefon, 'takšen pravi, s katerim lahko telefoniramo?
Kdo drug kot Japonci so izumili tak majhen prenosni telefon, ki je tudi najlažji na svetu. To je model MT-5 Pocket, ki je manjši od zloženih dveh cigaretnih škatel, saj meri v dolžino le 16 cm, širok je 5, 6 cm,
njegova debelina pa je 2, 35 cm. Poganja ga akumulator, saj je telefon prenosni, kot smo že povedali. Skupno z akumulatorjem pa je težak le 30 dag. Izdelali so ga v tovarni Mitsubishi Elektric. Tak majhen telefonček je mogoče vtakniti kar v žep ali pa celo uporabljati v avtomobilu. Za sprejem in oddajo sta dve anteni.
Tak telefon pa je tudi zelo pameten. V sebi ima kar 99 vrstic spomina, vsaka pa dopušča kar 16 črk in 32 številk. Tak telefon lahko torej lastniki uporabljajo tudi kot kazalo priročnih številk (telefonskih) ali za naslove.
Baterija ima moč 0, 6 wa-tov in sé lahko tako neprekinjeno pogovarjamo kar 48 minut. Za ponovno polnitev potem baterija potrebuje le 1 uro. So pa tudi že baterije za tak telefon z 90-minutnim možnim pogovorom ali celo 120-minutnim. Klice pa taka naprava lahko sprejema kar 17 ur. Če koga zanima, ta mali prenosni telefon Japonci že prodajajo v sosednjih zahodnih državah. Cena z davkom je menda okrog 30. 000 ATS.
POLETNA
DOŽIVETJA
Poletne počitnice so hitro minile. Doživel sem mnogo lepega.
Dvakrat sem bil v taboru. Prvič v Balatonberenyu. To je bil prometni tabor. Učili smo se in igrali. Mnogo sem sé kopal v Blatnem jezeru. Ko pa je bilo tekmovanje s kolesom, sem naredil samo 3 napake.
Drugič sem se udeležil bralnega tabora v Kimleju. Imeli smo zanimive ure, vse v slovenščini. Veliko smo se igrali in peli.
En teden sem bil v Monoštru pri bratrancu. Hodili smo na kopališče, kolesarili in sé mnogo igrali. Tudi doma je bilo lepo. Bral sem, gledal televizijo, kolesaril ter pomagal krmiti zajce in kokoši.
Upam, da bo šolsko leto hitro minilo in bodo kmalu Spet počitnice.
Kristjan Mižer, 5. r., OŠ Gornji Senik
Porabje, 10. oktobra 1991
DEZINFORMACIJE
Iz neuradnih virov smo zvedeli, da sta konec oktobra leta 1990 predsednika Madžarske in Slovenije prestopila državno mejo pri Gornjem Seniku.
Od takrat je minilo 344 dni, mejnega prehoda pe še ni (Je bil to ilegalni prestop? )
SODELOVANJE PREKMURSKIH IN PORABSKIH ŠOL
Ravnatelji šol v Pomurju in Porabju so se sestali 24. septembra v Prosenjakovcih. Delovni sestanek je imel dvojni namen, in sicer medsebojno informiranje o novih težnjah na področju šolstva v Sloveniji in na Madžarskem oz. dogovarjanje o konkretnem sodelovanju posameznih šol.
S položajem dvojezične osnovne šole v Prosenjakovcih je navzoče seznanila ravnateljica, ki je med drugim poudarila, da bo šola praznovala v tem šolskem letu 10. obletnico delovanja. Med tem časom se je precej zmanjšalo število otrok na šoli. Na začetku šolskega leta so imeli največ težav z nakupom maždarskih učbenikov, ki so jih do zdaj dobivali iz Vojvodine. Na pomoč jim je priskočila R. Madžarska. Pri oskrbi z madžarskimi učbeniki računajo na pomoč matice tudi v prihodnje.
Evgen Koša, glavni svetovalec, je predstavil program Zavoda R. Slovenije za šolstvo in šport z naslovom Šolstvo v Sloveniji v 21. stoletju. Osredotočil se je na projekte za katere so zainteresirane tudi šole na dvojezičnem območju. O tem, kakšno naj bi bilo konkretno sodelovanje med posameznimi šolami, je govoril Janez Kerčmar, pedagoški svetovalec v Porabju. Srečanje bi morala biti strokovno čimbolj koristna, zato se je treba izogibati množičnih obiskov. Na nekaterih šolah je bilo namreč sodelovanje omejeno na en ali dva. obiska letno, na katera je šla skoraj vsa šola (učenci in učiteljski kolektiv).
Opozoril je tudi, da ni najbolj posrečeno, da so Porabski učitelji pri urah madžarščine ha dvojezičnih šolah v Prekmurju in obratno madžarski učitelji iz Prekmurja pri slovenskih orah v Porabju. Če bi bilo obratno, bi bilo za obe strani dosti bolj koristno.
Na koncu srečanja so se ravnatelji posameznih šol dogovorili za programe sodelovanja v tem šolskem letu. OS Gornji Senik bo v prihodnje sodelovala poleg prosenja-kovske še s šolo na Kuzmi.
MS
VSEM, KI RADI POJETE!
Gornjeseniški pevski zbor vabi v svoje vrste vsakega, ki rad poje, rad preživi uro ali dve v veseli družbi in je pripravljen žrtvovati del svojega prostega časa za slovensko pesem.
Zbor ima vaje vsak petek od 19. ure v osnovni šoli.
A felsőszölnöki énekkar szeretettel vás soraiba mindenkit, aki kedvért érez az énekle'shez, szereti eltölteni idejét vidám emberek között és hajlandó szabadidejéből áldozni e nemes tevékenységre.
A kórus a próbáit minden pénteken 19 órától tartja az általános iskola épületében.
NIKA ZA SMEJ
TUJI GEZIK
Mali psauve so v šaulo šli. Da že eden keden odijo, mati je pita: "Na, mlajša ka sta se včili v šauli? "
"Tuji (idegen) gezik smo sé včili. "
"Pa že kaj vejte? "
"Kaj pa nej! "
Pa vsi začnejo: "Miau, miau.. S
NA BIROVIJI
"Gospaud birauf, moj saused Franci se je cauno meni. Pravo mi je, da se edna grda svinja.
Birauf pa pravi: "Vas sausad je gvüšno fejs čemeren bijo, probajte ma odpüstiti. "
Of pa pravi: "Nej je bijo čemeren. Prvi, liki bi mi pravo, ka sa grda svinja, prvi me je dugo gledo. "
I. Barber
NEKAJ O UČBENIKIH ZA NARODNOSTNEŠOLE
Na naših šolah v Porabju imamo vsako leto probleme, ker dobimo pavočasno naročene učbenike s precejšnjo zamudo.
Medtem ko se je tako dogajalo le s slovenskimi učbeniki, v zadnjem času kot velja tudi za učbenike nemščine.
S tem problemom smo vedno seznanili pristojne organe. Kljub temu se nič ni spremenilo.
Danes, ko to pišem, smo 27. septembra. Kot nalašč smo danes dobili učbenike za slovenščino in nemščino.
Bo vedno tako?
A NEMZETISÉGI TANKÖNYVE: LÁTÁSRÓL
Evről-évre visszatérő gond, hogy késnek a nemzetiségi tankönyvek. Korábban ez leginkább a szlovén tankönyvekre vonatkozott. Az utóbbi evekben azonban már a német tanköny-
vekre is érvényes ez.
Minden alkalommal jelezzük e gondokat az illetékeseknek, a helyzet azonban változatlan.
Szeptember végén járunk, 27-ét írunk. Ma gegjöttek a könyvek. Ezentúl ez mindig így lesz?
MALI OGLAS
Moško dirkalno kolo znamke Csepel z 10 prestavami prodani. Približna cena 10 tisoč forintov. Podrobnejše informacije: Monošter, Zsidai u. 21.
10 sebességes Csepel férfi versenykerékpár eladó.. Irányár: 10. 000 forint. Érdeklődni Szentgotthárdon a Zsidai utca 21-ben lehet.
KA PARPOVEJDAJO
STARI TJEJPI
Inda svejta so si lüdjé nej mogli zamisliti veseldje brezi fud (harmonike).
Na fudan so igraii, če je gostüvanje bilau. Fudaš je ojdo pozdravlat na števanovo ali na nauvo Meto. S fašenki, da so norili po vesi, je tö bijo fudaš.
V Sakalauvca je bijo najbola poznani fudaš Štefan Makoš, steri je dudja lejta igral folklorni skupini.
Na tjejpi ga vidimo s padaši v petdesetaj lejtaj.
... DO
MADŽARSKE
OBISK IZ REPUBLIKE SLOVENIJE
Prejšnji teden je šole v Porabju obiskala delegacija Zavoda Republike Slovenije za šolstvo pod vodstvom Franca Hubra. Obiskali so podružnično šolo v Sakalovcih, osnovno šolo na Gornjem Seniku in 2. osnovno šolo v Monoštru. Srečali so se tudi s predstavniki Zveze Slovencev.
Ob koncu obiska je bil sprejet dogovor, da bo zavod šolam v Porabju pošiljal po 1 primerek vseh knjig, ki jih bodo v prihodnje izdajali. Šole v Porabju bodo dobile tudi program seminarjev v Sloveniji, na katere bodo lahko šli tudi zainteresirani učitelji iz Porabja.
Govor je bil tudi o predlogu novega sodobnega učnega načrta. Tega bomo poskušali sestaviti za prve štiri razrede in to do konca marca 1992.
POMOČ
BEGUNCEM
Sodelavci Urada za narodne in etnične manjšine so obiskali begunska taborišča ob južni meji Madžarske.
Po obisku so se obrnili kuratorij u sklada Za narodne in etnične manjšine po denarno pomoč.
Kuratorij je odločil, naj se kupi za pol milijona forintov tehničnih pripomočkov za vzgojno-izobraževal-no delo, ki bi jih uporabljali v začasnih šolah v begunskih taboriščih. Po vrnitvi beguncev v svojo domovino bi omenjeno opremo dobile narodnostne šole teh krajev.
OPRAVIČILO
V prejšnji številki Porabja se je ravnateljica seniške šole Erika Glanz zahvalila vsem vaščanom, ki so pomagali v šoli. Pozabila pa je na Ferenca Rogana, ki je tudi veliko delal. Hvala za njegovo pomoč I
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Szell Kilman ter 11, p. p. 77
Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. din, celoletna naročnina 240 forintov oz. din
Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota, Slovenija
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo.