Okrogla miza Javne tribune o usmerjenem izobraževanju Do ciljev brez birokratske togosti! Po dobri polovici šolskega leta, kolikor ga je za učenci v prvih letnikih usmeijenega izo-brazevanja, so se že izoblikovale prve izkušnje in spoznanja o prednostih in pomanjkljivostih takšnega načina izobraževanja. Sogovorniki, ki so sodelovali v pogovoru ob okrogli mizi, ki sta ga pripravila koordina-cijski odbor pri OK SZDL za usmerjeno izobra-ževanje in Javna tribuna, so pojasnili in po-drobneje razčlenili številne težave, s katerimi se ubadajo, seveda pa so pohvalili tudi vse tisto, kar je dobro. Zaradi omejenega proslora ne moremo posredovati vse, izredno plodne raz-prave, vendar pa upamo, da smo izluščili naj-pomembnejše poudarke. V pogovoru so sodelovali ravnatelji treh šol, kjer imajo usmerjeno izobraževanje v naši občini, učenci, ki hodijo v prvi letnik usmer-jenega izobraževanja, psihologi v osnovnih šo-lah, mentorji za proizvodno delo, učenci, ki se pripravljajo za vpis v usmerjeno izobraževanje, delavci zavoda za zaposlovanje, člani koordi-nacijskega odbora za usmerjeno izobraževanje. Srečko Božnar: »Kolektivi v šolah, kjer so prej imeli splošni izobraževalni program, imajo več težav pri uvajanju usmerjenega izobraže-vanja kot tam, kjer so imeli prej specializirane ali poklicne šole (tehniška strojna šola, izobra-ževalni center Litostroj .. .)¦ Srečujemo se z različnimi programi, kar povzroča določene te-žave, še posebej pri usklajevanju programov, prav tako pa tudi pri ljudeh, ki vzgojno izo-braževalni program uresničujejo. Vse šole se srečujejo s spreraenjeno strukturo učencev, kajti učenci so se sedaj bolj porazdelili, ni več primer, da bi bili na nekateri šoli sami od-ličnjaki, na drugi pa učenci s slabšimi učnimi uspehi, pač pa je sedaj približno enaka struk-tura učencev. Tudi proces usmerjanja osnovno-šolcev je že precej boljši, kajti lani so se ne-kateri vpisovali še po stavbah, v kateri je bila šola, ne pa v programe izobraževanja, medtem ko je letos že bolje. Potem so tudi še vprašanja materialne narave, kadrovske teža-ve.« MATERIALNE TEŽAVE Srečko Božnar: »Na bivši gimnaziji Šentvid smo najbolj na udaru, ker smo imeli prej gim-nazijo, kjer smo potrebovali le kabinete za fi-ziko, kemijo in biologijo. S pomočjo izobraže-valne skupnosti smo riaredili učilnico za fiziko in osnove tehnike in proizvodnje, vse ostalo nam še manjka.« Vida Bogataj: »Imamo del delavnic, ki sino jih imeli že prej, vendar pa nismo imeli ka-binetov. Sedaj imamo tri kabinete, toda to je premalo, ikajti potrebujemo jih še nekaj. Po-skušamo se znajti. Tisti, ki so imeli prej sploš-no izobraževanje, so bili na boljšem, glede učilnic za splošne predmete, mi pa smo tu za-ostajali. Mislira, da smo bili šolniki preveč izvzeti iz oblikovanja usmerjenega izobraževa-nja, zato moramo sedaj nadoknaditi zamujeno. Družba se birokratsko obnaša pri nekaterih vprašanjih, kot je izdaja uporabnih dovoljenj za uporabo učilnic. Sedaj prihaja do velikega krčenja sredstev. Sklenjeno je bilo, da za vse velja enoten- normativ glede učilnic in apara-tur. Tako je na primer kabinet za kemijo enak na šoli za kemijsko usmeritev kot na vseh osta-lih šolah. Tu smo se neracionalno obnašali.« Janez Štrumbelj: »Iraeli smo velike težave zaradi uvedbe splošnih predmetov. Soočali smo se s trmoglavoatjo ustreznih organov, ki te silijo porabiti določena sredstva, pa je to po-trebno ali ne. Za poučevanje predmeta tehnike in osnove proizvodnje smo imeli primerne pro-store, a smo morali delali vse na nova. Slo je za neracionalno trošenje sredstev, ki bi jih lahko porabili kje drugje. Mi srao še vedno brez lelovadnice, toda moramo jo imeti, ker sicer nimamo pogojev za izvajanje programov nsraerjenega izobraževanja. Zaradi neživljenj-skega pogleda na nekatere stvari smo naredili precej škode. Program usmerjenega izobraževanja'je po-stavljen na preccj dražje osnove kot prejšnji program. Sprašujemo se, kje bomo poučevali nekatere predmete, ker zanje nimamo možnosti. Program tudi predvideva razdelitev oddelka pri nekatorih predmetih na štiri skupine, kar se-veda zahteva tudi mnogo več učiteljev in več prostorov. Zvone Smrekar: »Nimamo kabineta za fi-ziko, zato se ta predmet učimo na PTT centru. Imamo nekaj priprav, da nam učitelj lahko raz-loži nekatere dele snovi, vendar bi lažje doje-mali predavano snov, če bi jo učitelj lahko praktično razložil.« Igor Bohinjec: »Praktičnega dela nismo ime-H, kajti nimamo ustreznih instrumentov, zato tudi ne moremo opravljati meritev.« Tomaž Langerholc: »Ker nimamo telovadni-ce, moramo v petih minutah priti do železni-čarske srednje šole.« Vida Bogataj: »Združevanje poučevanja ne-katerih predmetov na eni šoli ni sprejemljivo. Bolje bi bilo, če bi povsod opremili potrebne prostore, pa čeprav skromneje. 84 šol v Slove-niji čaka na gradbena dovoljenja, čeprav po-nekod učilnice že uporabljajo. Med poletnimi počitnicami smo pri nas vsi delali, da bi ure-dili potrebne učilnice. Takrat nara ni nihče povedal, da je potrebno gradbeno dovoljenje. Tukaj bi družba morala učinkoviteje rešiti to vprašanje. Vsaka naprava je tipizirana, torej že enkrat prevzeta, potem pa je potreben po-noven pregled. To je nelogično-.« Srečko Božnar: »V gimnaziji smo pred de-setimi leti zgradili tri učilnice za fiziko, kemijo in biologijo. Poslali smo pismeno izjavo, da ni razloga, da bi te učilnice menjali, ker so dobro opremljene, toda odgovora še ni.« Janez Štrumbelj: »Sola izobraževalnega cen-tra Litostroja je stara 35 let, toda če hočemo izpolniti normat.ive glede površine, moči osvet-ljevanja, instalacijskih naprav, ljam ne ostane nič drugega kot šolo podreti in zgraditi novo. Stare namreč ni moč preurediti tako, da bi ustrezala zahtevam.« UČNI PROGRAM Vida Bogataj: »Učni programi so narejeni, sprejeti in se uresničujejo. Težave nastajajo pri splošnih predmetih. Programi za splošne predmete so povsod enaki, vendar pa je struk- tura učencev po uspehu zelo različna v raziiih programih in raznih šolah. Gre tako za kako-vost kot količino učnih programov. Pri stro-kovnih predmetih mora za poučevanje združe-no delo dati ljudi, toda združeno delo potem tudi zahteva, da njihov učenec dela pri njih v času proizvodnega dela. Pri strokovnih pred-metih se učenci učijo nekatere stvari, kar ne bodo rabili, nekaterih potrebnih znanj pa ne dobijo. Nabiramo izkušnje in postajamo vse bolj gibčni. Imeli smo velik problera tudi z dotokom učencev in ni nepomembno, da smo z uvedbo usmerjenega izobraževanja v šolo spet dobili slovensko mladino.« Srečko Božnar: »Kaj kmalu bo moralo priti do korektur vzgojno izobraževalnih programov, saj je to potrebno zaradi ljudi, ki prograrae uresničujejo, zaradi strukture učencev in za-radi učbenikov in priročnikov.« Janez Strumbelj: »Srednji prograra za kovi-narja-obdelovalca je zahteven, toda struktura učencev je takšna, da ga vsi ne zmorejo. Po prvi redovalni konferenci ne moreš reči učen-cu, da ne zmore tega programa. Potem mu sve-tuješ, naj gre v skrajšani program, kjer pa so imeli učenci na teden šest ur praktičnega po-uka, v srednjem pa nič. Možnost prehodov iz enega programa v drugega ni dobro opredelje-na, kajti učenec bi moral imeti možnost, da se med šolskim Ietom normalno vključi v drug program. Tako mora tisti, ki ne izdela prvega letnika siednjega programa, ponovno v prvi letnik skrajšanega programa, kar pa je v na-sprotju z zagotovili, da učenci ne bodo več iz-gubljali letnikov. Jožica Cergolj: »Primerjava učnih uspehov učencev kaže, da so prej učenci z dobrim us-pehom v osnovni šoli lahko zdelovali poklicne šole, sedaj pa jih težko zdeiujejo. Zato se mo-ramo vprašati, kaj je s težavnostno stopivjo splošnih predmetov, kajti priden učenec se pri pouku celo dolgočasi. Vprašanje je, kateri sku-pini otrok bomo prilagajali programe.« Franci Pipan: »Na pedagoški gimnaziji so vpisali sto odličnjakov, sedaj sta odlična le še dva. To kaže, da nekaj ni v redu, morda tudi to, da preobrazba šolstva ni usklajena in pri-haja do razkoraka med osnovno šolo in sred-njo šolo.« Srečko Božnar: »Soočamo se tudi s proble-mom vertikalne prehodnosti kajti v vsaki šoli iraajo že v prvem letniku enega ali dva si.ro-kovna predmeta, pa je tako nemogoče brez posebnih iziptov prehajati iz ene šole v drugo.« Tomaž Langerholc: »Nekateri učenci se pri-tožujejo, da ne znajo, da ne razumejo, medtem ko drugi pravijo, da je snov lažja kot v osnov-ni šoli. V osnovni šoli sem bil dober, sedaj sem prav dober,' res pa je, da me snov zelo zaniraa, zato se tudi lažje učim.« Zvone Smrekar: »Učenci smo prišli iz raz-nih krajev, imamo različno znanje iz osnovnih šol. Eni imajo-boljše osnove, drugi slabše. Ima-mo prenatrpan program, kar se kaže po številu učbenikov. Poleg tega so nekateri učbeniki na-pisani zelo strokovno, tako da jih težko razu-memo, drugi pa so veliko bolj razumljivi. Vzrok za slabše uspehe je tudi premajhna de-lavnost učencev.« • Igor Bohinjec: »Učenci z zadostnim uspehom pri nafs ne morejo zdelovati srednjega progra-ma. Učenci natančno vedo, katerih predmetov se jim ni treba učiti, ker bodo kljub nezadost-nim ocenam odšli v skrajšan program. Na pri-mer, pri kemiji se učimo organsko in anorgan-sko kemijo, imamo za ta predraet štiri knjige, potem pa se znajdi. Za dopolnilni pouk za učence, ki imajo težave,¦ ni časa, niti prosto-rov.« Zvone Smrekar: »Problem je tudi v tem, da so imeii nekateri učenci v osnovni šoli pouk nemščine, sedaj pa se vsi učimo angleščino.« Vida Bogataj: »Dopolnilni pouk je možno izvesti, nikakor pa ne dodatnega pouka za spo-sobnejše učence, kajti učitelji so že tako pre-obremeujeni.« Srečko Božnar: »Vprašanje tujih jezikov rao-ramo rešiti. Učenci ne prihajajo k pouku, ker vedo, da bodo šli v četrto zahtevnostno stop-njo, kjer ni treba imeti pozitivne ocene iz lu-jega jezika.« Janez Štrumbelj: »Premalo usmerjamo učen-ce v skrajšani program, kajti tudi ta je zahte-ven, saj ima samo šest ur na teden praktične-ga pouka, ostalo pa je zahteven splošni pro-gram. Malo učencev je nesposobnih, res pa je, da nekateri učenci nimajo delovnih navadali da so vzgojno zanemarjeni, zato z njimi težko uspemo.« Srečko Bo/.nar: »Ljudi moramo seznaniti, kakšne so razlike med posameznimi programi.« USMERJANJE V IZOBRAŽEVALNE PROGRAME Katarina Lenart: »Veliko sem se pogovarja-la s tovarišico psihologinjo v šoli, ki mi je svetovala, kam naj se usmerim. Tudi pri pouku družbene moralne vzgoje smo se pogovarjali o možnostih nadaljnjega izobraževanja. Na infor-mativnih dnevih v srednjih šolah so nam tudi podrobno razložili, kaj obsega kakšen pro-grarn.« lngrid Holzbauer: »O možnostih nadaljeva-nja šolanja smo se pogovarjali na mladinskih urah,. pa v pogovorih s tovarišico psihologinjo, vsak pa je največ zvedel na informativnem dnevu. Poleg tega smo povprašali tudi tiste, ki že obiskujejo usmerjeno izobraževanje, kako je v pošameznih šolah.« Vida Bogataj: »Učence bi morali začeti usmerjati že v sedmem razredu osnovne šole, kajti v oismem že morajo vedeti, kam bodo odšli po koncu osnovne šole.« UDELEŽENCI V pogovoru so sodelovali: Srečko Božnar, ravnatelj gimnazije Šentvid, Vida Bogataj, ravnateljica Železničar-ske srednje šole, TOZD Ljubljana, Ja-nez Štrumbelj, pomočnik ravnatelja izobraževalnega centra Litostroj, Ro-man Samcc, mentor v Zelezniškcm go-spodarstvu CD TOZD Moste, Zvone Smrekar, učenec ŽSŠ Ljubljana, Me-jaš Niko, SIS za zaposlovanje, Ivanka Merhar, SIS za zaposlovanje, Jožica Ccrgolj, psihologinja v celodnevni osnovni šoli Tine Rožanc, Pirniče, Ur-ška Pegan, aktiv SSD, Katarina Le-nart, učenka osnovne šole Ivana No-vaka-Očka, Ingrid Holzbauer, učenka osnovne šole Alojz Kebe, Franci Pi-pan, predsednik koordinacijskega od-bora za usmerjeno izobraževanje, Igor Bohinjec, učenec v vzgojnoizobraževal-nem programu elektronike, Šentvid, Tomaž Langerholc, učenec v izobraže-lalnem centru Litostroj, Vladimir Verš-nik, tnentor v Titovih zavodih Lito-stroj. Urška Pegan: »Obstaja tendenca, da se in-formiranje učencev p nadaljnjera šolanju pre-nese v nižje razrede, v šesti, sedmi razred. V osnovne šole bomo morali povabiti učence, ki že obiskujejo usmerjeno izobraževanje, da bo-do povedali svoje izkušnje. Prav tako načrtu-jemo pogovore s starši, kjer naj bi učencem predstavili svoje poklice. Zelimo si tudi tesnej-ših stikov z delovnimi organizacijami, ki naj povejo, kakšne kadre potrebujejo. Zastavlja se tudi vprašanje, kakšna ranenja naj potujejo z učencem, ali prava slika ali zgolj njegove do-bre lastnosti. Sedaj pišemo samo dobre podat-ke.« Srečko Božnar: »Z učencem bi moral polo-vati matični list, saj ne bi nihče zlorabil po-datkov, pač pa bi tako lahko prekinili marsi-katero napačno pot. Tako pa v srednji šoli od-premo nov osebni list učenca, ki pa je popol-noma prazen.« Urška Pegan: »Pri predvpisu so mnenja za vpis zelo pomembna. V osnovnih šolah skuša-mo dobiti nazaj podatke o.uspehih naših učen-cev v srednjih šolah.« Franci Pipan: »V osnovni šoli smo pod pri-tiskom, da bomo učencu, ki ga nekam usmeri-mo, tudi omogočili, da bo tja sprejet.« PROIZVODNO DELO Roman Samec: »Veliko smo se pripravljali na sprejem učencev na proizvodno delo. Obis-kovali smo poseben tečaj. Pri nas je devet in-štruktorjev za proizvodno delo učencev. Učen-ci so imeli sprva nekoliko strahu pri delu, ven- dar pa niso pokvarjeni. Uredili smo delovišča s po petimi delovnimi mizami. Učenci izdeluje-jo izdelke, ki so uporabni in jih lahko prodamo po dnevnih cenah. Tako ima učenec zavest, da nekaj koristnega ustvarja. Učence moraš jemati kot otroke, treba je imeti razumevanje. Nismo vseskozi z njimi, temveč jim najprej teoretično lazložimo delo, potem pokažemo praktično, po-tem pa nadziramo njihovo delo. Inštruktorji de-lamo svoje delo. Sodelovanje s šolo je zelo dobro. Doslej nismo iineli problemov z učenci. Bislven namen proizvodnega dela ni, da bi.se učenec nekaj naučil, temveč, da bi se spoznal z določenimi deli.« Vladimir Veršnik: »Učenci so zelo discipli-nirani. V montažnem oddelku smo učence za-upali mojstrom. V TOZD Obdelava so sami stroji, na katerih delavci delajo na normo, po-leg tega pa moramo še paziti, da se komu od učencev kaj ne zgodi. Delo učence zelo zani-ma. Urejeno imamo tako, da učence seznanimo z raznimi deli. Srečko Božnar: »Pripravljenost delovnih or-ganizacij za sprejem učencev na proizvodno delo je zelo velika. V tozdih bodo morali skr-beti za inštruktorje, jih še naprej usposabljati. Samo 30-urni tečaj je premalo. Različna so mnenja o nagrajevanju učencev pri proizvod-nem delu. Če vzamemo proizvodno delo kot del vzgojnega procesa, potem moramo tako jemali tudi nagrajevanje. Učenci enega razreda oprav-ljajo prakso v devetih tozdih, nagrajevani pa so zelo različno.« Igor Bohinjec: »Med počitnicami sem delal za lo, da čimveč zaslužim. Na proizvodnem de-lu nekateri skoraj nič ne delajo, drugi pa u-stvarijo precejšnjo korist za delovno organi-zacijo. Nagrada pomeni tudi motiv za uspešnej-še delo.« Janez Štrumbelj: »Menjali smo vsebino pro-izvodnega dela v primerjavi s počitniško prak-so. Ločiti moramo proizvodno delo proizvod-nih usmeritev od spoznavanja z delom kot ga imajo v naravoslovnih usmeritvah, kjer je glavni namen, da se učenec spozna s proizvod-nim delom. Ta lahko dela na traku, ker ni cilj, da bi se spoznaval z določenimi opravili. Uče-nec za kovinarja pa se seveda mora spozna-vati ,s svojim delom. Nesmiselno je vztrajati, da bi učenec na proizvodnem delu ustvarjal no-vo vrednost, gre le za seznanjanje z delom.« Vida Bogataj: »Nagrada za učence na pro- izvodnem delu v prvih Ietnikih naj bi bila malica in povrnjeni prevozni stroški. Mislim, da je to dovolj.« Janez Strumbelj: »Tovarne bodo odslej slal-no imeie učence. Zastavlja se vprašanje, kdo bo plačal inštruktorje.« Zvone Smrekar: »Na proizvodnem delu mi je bilo zelo všeč, ker sera spoznal številne no-ve stvari.« Takšne so nekatere prve izkušnje in sp»zna-nja o uspehih in težavah usm&rjenega iz»bra-ževanja. Vsekakor bo potrebno, da bomo neka-Lere napake in pomanjkljivosti odpravili, da se bo treba o nekaterih nerešenih vprašamjih te-meljito pogovoriti, da bi čimprej odpravili ne-katere težave. Predvsem pa bomo morali biti bolj gibčni pri reševanju določenih problemov, kajti birokratsko- vztrajanje na nekaterih zapi-sanih ciljih lahko prinese več škode kot ko-risl.i. Pogovor zapisal: France Kmetič Foto: Franci Rozman