Štev.  g.
|rfijubljai\sXi3
Leposloven in znanstven, list?
V Ljubljani,  dne   i. kimovca   1895.
Leto XV.
Rešiteljica sužnjeva.
Balada.
Z«>aman !  Izhoda ni  nikjeV. Zaklenjena železna dver.
Čemu spet   misel o svobodi ? Kaj  spet se mi  po glavi  blodi !
Ujet,  zaprt  vse žive dni , . . Ne,  nade  več  nobene ni!
Zakrivil grozno sem krivico: Ha, ha!  Govoril sem  resnico.
Zat6 tu živ sem pokopan, Kot suženj   v  spone ukovdn ?!
NI solnce  naj  ne  sije  robu!
Ha,  ha!  Kaj  luči  treba v— grobu
No,  v večni  noči  vsaj  ne vem, Kak dolgo že sem v robstvu  tem . . .
O  solnca božja luč! . . .  Priroda!
Ljudje",  življenje in  svoboda!
Zeleni gozdi,  vrtov  cvet! Ljubezen . . . Borba . . . Živi svet!
Kd6 sliši tožbe  samotarja ? Jek  roga se mi,  odgovarja . . .
O,  da imam nadzemsko moč! Razgnal bi sim ta mrak, to noč;
Razmeknil tote bi zidove
I11  stri železne bi okove ! . . .
»Svoboden !  Vstani!  Za menoj ! Jaz re"šila te bom nocoj !«
»»Prikazen,  kdo  si svetla, jasna? O  vila bela,  bajnokrasna !
Mnog videl   kdaj  sem ženski  čar, Miline takšne še nikdar !
O,  dobro  došlo  te  pozdravljam, Iz duše dna te blagoslavljam !
Kakd  si  našla  k  meni  pot, Prijateljica  ti?  —  Odkod? . . .««
»Trpinov  vseh sem jaz  resnica, Nesrečnikom sem tolažnica.
Ni rdn,  ki jih ne zvračim jaz, Prinašam b61i  vsaki spas.
Najtežje zlomim jaz okove, In  osvobajam vse robove.
Naj  zdaj  še tebi  dam  poljub   — Takdj te mine ves obup!«
Poljub na ustnih njen začuti: In kakor da imd peruti !
34
$22
4.:  Korotan.
In z rok  in nog na  okomig Vsa teža pade spon,  verig !
t
In   čudna slast srce" mu  vnema,
Ko žena krepko ga objema.
In tam na vratih,  glej, na mali Brez ključev jenjal je zapah.
Odprta na stežaj  so vrata . , . »Z mendj ! Svoboda vabi zlata !
Za nama svet verig,  ok6v, Pred nama boljši svet,  ves nov
Za roko rahlo   ven k svobodi In luči ona sužnja vodi.
Spet diha božji sveži zrak, Kako legak mu je kordk!
Ze zarja rdi tam za gorami . . . On v ječi mrlev spi na slami. A. Aškerc.
Korotan.
2«^ila,  reka srebropena !
V   novo deli so  te strugo;
Da jim  v smer ne kreneš drugo, Zagradili  ti bregove. A po volji ni ti ječa, Spone  niso kameuite:
V   kraj  srdita se zaganjaš, Po svobodi hrepeneča.
Pri Žili.
In povspenja  vedno  više Zmagonosno se valovje, In drobi se v prah zidovje Pred mogočno silo  tvojo . . . Tožen reki zrem v globine, A sred mi  polni misel: Da posnema njo moj   narod, Spas kedaj  i njemu sine.
L»
dni,  spev  slovenski,  ddni Čez hribe mi in  čez ravan! Z radostjo srce mi polniš, Vesel naj si,  naj si tožan.
VI.
Podklošter.
Pravijo,  da v  Korotani
Naš davno pokopan je rod,
Da od nekdaj  tujčev jezik,
Z njim spev se tuj glasil je tod.
A ko ti se mi razlegaš, Cez plan cvetno,  čez hrib zelen, Glasna zdiš se meni priča, Da še prebiva tu Sloven.