Štev. g. |rfijubljai\sXi3 Leposloven in znanstven, list? V Ljubljani, dne i. kimovca 1895. Leto XV. Rešiteljica sužnjeva. Balada. Z«>aman ! Izhoda ni nikjeV. Zaklenjena železna dver. Čemu spet misel o svobodi ? Kaj spet se mi po glavi blodi ! Ujet, zaprt vse žive dni , . . Ne, nade več nobene ni! Zakrivil grozno sem krivico: Ha, ha! Govoril sem resnico. Zat6 tu živ sem pokopan, Kot suženj v spone ukovdn ?! NI solnce naj ne sije robu! Ha, ha! Kaj luči treba v— grobu No, v večni noči vsaj ne vem, Kak dolgo že sem v robstvu tem . . . O solnca božja luč! . . . Priroda! Ljudje", življenje in svoboda! Zeleni gozdi, vrtov cvet! Ljubezen . . . Borba . . . Živi svet! Kd6 sliši tožbe samotarja ? Jek roga se mi, odgovarja . . . O, da imam nadzemsko moč! Razgnal bi sim ta mrak, to noč; Razmeknil tote bi zidove I11 stri železne bi okove ! . . . »Svoboden ! Vstani! Za menoj ! Jaz re"šila te bom nocoj !« »»Prikazen, kdo si svetla, jasna? O vila bela, bajnokrasna ! Mnog videl kdaj sem ženski čar, Miline takšne še nikdar ! O, dobro došlo te pozdravljam, Iz duše dna te blagoslavljam ! Kakd si našla k meni pot, Prijateljica ti? — Odkod? . . .«« »Trpinov vseh sem jaz resnica, Nesrečnikom sem tolažnica. Ni rdn, ki jih ne zvračim jaz, Prinašam b61i vsaki spas. Najtežje zlomim jaz okove, In osvobajam vse robove. Naj zdaj še tebi dam poljub — Takdj te mine ves obup!« Poljub na ustnih njen začuti: In kakor da imd peruti ! 34 $22 4.: Korotan. In z rok in nog na okomig Vsa teža pade spon, verig ! t In čudna slast srce" mu vnema, Ko žena krepko ga objema. In tam na vratih, glej, na mali Brez ključev jenjal je zapah. Odprta na stežaj so vrata . , . »Z mendj ! Svoboda vabi zlata ! Za nama svet verig, ok6v, Pred nama boljši svet, ves nov Za roko rahlo ven k svobodi In luči ona sužnja vodi. Spet diha božji sveži zrak, Kako legak mu je kordk! Ze zarja rdi tam za gorami . . . On v ječi mrlev spi na slami. A. Aškerc. Korotan. 2«^ila, reka srebropena ! V novo deli so te strugo; Da jim v smer ne kreneš drugo, Zagradili ti bregove. A po volji ni ti ječa, Spone niso kameuite: V kraj srdita se zaganjaš, Po svobodi hrepeneča. Pri Žili. In povspenja vedno više Zmagonosno se valovje, In drobi se v prah zidovje Pred mogočno silo tvojo . . . Tožen reki zrem v globine, A sred mi polni misel: Da posnema njo moj narod, Spas kedaj i njemu sine. L» dni, spev slovenski, ddni Čez hribe mi in čez ravan! Z radostjo srce mi polniš, Vesel naj si, naj si tožan. VI. Podklošter. Pravijo, da v Korotani Naš davno pokopan je rod, Da od nekdaj tujčev jezik, Z njim spev se tuj glasil je tod. A ko ti se mi razlegaš, Cez plan cvetno, čez hrib zelen, Glasna zdiš se meni priča, Da še prebiva tu Sloven.