PLANINSKI VESTNIH
letnega Mihaela Andrejca z
domačije Arnežnik (760 m), ki leži v prijaznem sedlu med Graško goro, Velunjo, Šmiklavžem in Podgorjem. Od tam se odpirajo slikoviti razgledi proti jugu in severu: na energetske velikane v Šaleški dolini. Goro Oljko. Zasavske gore, pa tudi na del Zahodnega Pohorja, Dravskega Kozjaka, Koral pe.
Mihael Andreje i ¿eno, ki je umrla pred dvema letoma
Planinci iz Šaleške doline smo gospodarja, ženo In številno sorodstvo (8 otrok z družinami) bolje spoznali po letu 1970, ko smo se odločili, da po obrobju več slovenskih občin speljemo Šaleško planinsko pol in dopolnimo planinsko ponudbo. Pri Amežniku je tako po dogovoru nastala kontrolna točka št 8 V slabega četrt stoletja (od oktobra 1974 dalje) je po tej poti hodilo več deset tisoč ljudi, v celoti pa jo je prehodilo in prejelo značke 2025 oseb. Za omenjeno domačijo je bilo značilno, da je bila vedno odprta, iskreno so se razveselili slehernega gosta, vsakega so lepo sprejeli in pogostili, pa če je prišel od blizu ali daleč, prvič ali pogosto. Zato je Arnež-n i kov a hiša vsem obiskovalcem ostala v najlepšem spominu. Pokojni Miha Andreje, rojen 16. avgusta 1900, je imel težko, pa tudi zelo zanimivo življenjsko pot. A nikdar ni klonil. Ne kot avstrijski vojak v prvi svetovni vojni pri Doberdobu, ki je postal slovenskih fantov grob, ne med drugo svetovno vojno, ko je zaradi nudenja pomoči partizanom bil večkrat zaprt v celjskih, mariborskih in graških zaporih. Preživel je tudi koncentracijsko taborišče Buchenwald. Kruta usoda se je dotaknila celo hiše; Nemci so jo med vojno požgali, po vojni so jo z velikimi napori Arnežniki spet obnovili. Čeprav je družina med vojno zelo 408 trpela, niso izgubili upanja v mir.
boljše življenje in splošni napredek po vojni, ki so ga tudi dočakali. Obiskovalec je lahko pri Arnežniku Izvedel marsikaj o življenju v tem stoletju. Pokojni Miha je še posebno rad obujal spomine na dogodke iz druge svetovne vojne Ne brez razloga. Na domačiji so se pogosto ustavljali partizani, bila je tudi stičišče treh kurirskih poti. MIha Andreje je omenjen v knjigi Franceta Filipiča Pohorski bataljon kot edina posredna priča, ki je lahko povedala, kako je potekala poslednja bitka t. pohorskega bataljona 8. januarja 1943 pri Treh žebljih na Pohorju. V mariborskih zaporih se je namreč 29. junija 1943 v celici srečal z edinim preživelim borcem Francem Kunaverjem-Sulcem. ki mu je obširno pripovedoval o poslednjem boju bataljona; nekatere borce je osebno poznal. Naslednjega dne so Suica v Ljubnem ustrelili. V imenu krajanov in organizacij sta se od pokojnika z govorom poslovila Bertl Skarlovnik Iz Gaberk in Anica Mehova iz Podgorja. Vsem, ki smo Miha Andrejca-Arnežnika poznali, bo ostal v dragem spominu.
Planinsko društvo Velenje, Miroslav Žolnir, tajnik
70 let Franca Žnidarja
Pred 70 leti se je 29. avgusta v Stari Fužini v Bohinju rodil Franc Žnidar. po domače Vamretov Frončk. Že
kot otrok je bil pastir pri starem očetu v Fužinskih planinah in takrat je spoznal čare gorske narave in tako gore tudi vzljubil. Kmalu ni bilo hriba, na katerega ne bi zlezel. V planinsko organizacijo se je vključil takoj po vojni, že leta 1947 pa je postal član Gorske reševalne službe. Takrat so v težkih pogojih, s slabo opremo, pa s toliko več srčnosti pomagali ponesrečencem v gorah. Reševalnih akcij, na katerih je Frončk sodeloval, je bilo preko 30. Najtežje mu je bilo na iskalnih akcijah, ki niso bile uspešne. Z leti so prišli novi požrtvovalni ljudje. ki so nadaljevali delo pri GRS, sam pa je postal častni član GRS, ki še vedno z zanimanjem spremlja
vse, kar se dogaja v gorah in v organizaciji, katere član je že 50 let. Za jubilej, 70-letnico rojstva in 50-letno članstvo v Gorski reševalni službi, mu iskreno čestitamo in mu želimo, da bi še dolgo let užival v naravi in se razveseljeval pogledov na vršace.
Slavi Le sica Kolesa
Peter Lavrič — šestdesetletnik
Planinci mengeškega planinskega društva ga dobro poznajo, saj jim je zvest od leta 1950. Leta 1956 je ustanovil mladinski odsek, v katerem je združeval mladino iz osnovnih šol, gimnazije ter vajeniške šole v Mengšu in Mostah. Program, ki se je tedensko odvijal z njegovo pomočjo, je imel namen pritegniti čimveč mladih v slovensko planinsko organizacijo in jih seznaniti s tem, da planinstvo ni samo
PLANINSKI VESTNIK
hoja v gore, da je planinstvo tudi Kultura.
Z aktivnostjo je nadaljeval v mengeškem društvu. Deset let je bil predsednik društva, 13 let predsednik Meddruštvenega odbora planinskih društev ljubljanskega območja in član UO Planinske zveze Slovenije Planinci MDO Ljubljana ga dobro poznamo, saj smo pod njegovim vodstvom organizirali številne prireditve — tabore, planinske plese, rokovnjaške nočne pohode itd,
V	slogi je moč, brez vzajemnosti ni uspeha, res pa je, da so vidni uspehi odvisni od navdušenja in delovnega zgleda posameznika. Peter zagotovo spada mednje. Njegova posebnost je Izjemna natančnost, Je presednlk organizacijskega odbora nočnega rokovnjaškega pohoda, ki se ga je letos, že sedmega po vrsti, udeležilo preko 200 pohodnlkov.
Kot mladinski vodnik na Izletih In taborih je vedno govoril: »Goro glej vedno s poti, ne iz stene, plezaj le, če se čutiš sposobnega in ne zaradi izziva.« Tudi sam je zaradi padca v steni zapustil alpinizem. Hoji po hribih ostaja zvest. Rad občuduje naravo, saj v njej najde sprostitev, ki jo še kako potrebuje za premagovanje vsakodnevnih življenjskih stisk. Čez dobra tri leta bo Peter praznoval 50-letnico, kar je vstopil v družino slovenskih planincev. Naj ti volja in moč stojita ob strani, da boš užival lepote narave, zlasti gora! Zato ti, Peter, čestitamo ob jubileju — planinci Ljubljanskega meddruštvenega odbora
Stanko Jaki
Telekomova likovna kolonija na Kumu_
PD PTT Ljubljana je že vrsto let organizator uspešnih likovnih kolonij v Pošta rs kem domu na Vršiču, odkar pa se je skupina PTT razdelila na dve podjetji, si je Janez Me-žan iz Telekoma prizadeval, da bi poleg likovne kolonije na Vršiču organizirali še svojo. Tako je lani poskusil z likovno kolonijo Telekoma v Strunjanu.
V	začetku letošnjega julija je pod pokroviteljstvom poslovne enote
Telekoma iz Trbovelj, še posebej pa likovno navdušenega direktorja Pavleta Hacina In njegovega prijatelja, akademskega slikarja Janeza Kneza, domačina iz Dobovca pod Kumom, organiziral 1. likovno kolonijo Telekoma Slovenije na Kumu. Na Kumu so zadnja leta likovne kolonije že kar tradicija: že sedem let je vsako jesen ex tem-pore, katerega pobudnik in glavni orgnaizator je ravno akademski slikar Knez, ki z dušo, telesom in čopičem živi s Kumom. Tako je v tem lepem kumljanskem okolju ustvarjalo Sest slikarjev: Marjeta Zajec, Maja Ferleš. Matevž Perko In Janez Mežan z ljubljanskega območja ter Drago Kopše iz mariborskega in Štefan Re-mic iz kranjske enote Telekoma. Prijavljenih je bilo sicer precej več slikarjev, toda ustrašili so se slabe-
ga vremena in jih na Kum zato ni bifo. Pogoji za ustvarjanje na prostem v tistih julijskih deževnih dneh res niso bili dobri.
Bilo pa je toliko prijetneje v kletnih prostorih planinskega doma, kjer so slikarji Imeli za delo dobre pogoje. Poleg klasičnega motiva televizijskega stolpa, cerkvice sv. Neže in planinskega doma na Kumu so se lotili tudi drugih tem, večinoma povezanih z Zasavjem, tako v olju kot akvarelu in od realističnega slikanja do bolj svobodnih oblik. Za še bolj prijetno vzdušje sta na likovni koloniji poskrbela oskrbnika planinskega doma Veronika in Igor Herman in njuno osebje z dobro voljo In odlično postrežbo, še posebno z izvrstno hrano. »Če hočeš ustvarjati, moraš imeti poln želodec!« je to komentiral nikoli
Retrospektiva Jake Čopa_
•>Na vsaki fotografiji se življenje ustavi, pravijo na Jutrovem,« je v uvodu k doslej zadnji knjižni monografiji planinskega fotografa Jake Čopa »Trenta in Soča« napisal dia, Janez Bizjak, direktor Triglavskega narodnega parka in velik poznavalec slovenskega (in še katerega drugega) gorskega sveta. Življenje se je ustavilo tudi na 70 fotografijah tega mojstra slovenske planinske fotografije, ki so bile od 24. julija na ogled v Galeriji Prešernove hiše in v Mestni hiši v Kranju. Fotograf Jaka Čop, ki so mu razstavo postavili ob njegovi 85-letnici življenja, seveda niti na tej prireditvi ne more iz svoje kože: razstavlja kajpada svoje planinske fotografije od tistih izpred po! stoletja in več do onih, ki so nastale pred kratkim, od črno-belih do barvnih, od takih, ki jih je posnel med svojimi turami po Julijcih, ne da bi tedaj slutil, da jih bo kdaj razen svojim najbližjim in prijateljem pokazal še komu drugemu, do takih, na katerih je ovekovečil delček večnih gora tudi z namenom, da bi ta trenutek za večno ostal pred nami.
Na Čopovi kranjski retrospektivni razstavi so ob novejših umelnlških fotografijah, ki so poleg bogatih avtorjevih izkušenj deloma tudi plod moderne fotografske tehnike, razstavljene fotografije, ki so pomemben del slovenske planinske zgodovine. Jaka Čop se je, na primer, pred več kot po! stoletja znašel na vrhu Severne triglavske stene, nad Čopovim stebrom, ki se Imenuje po njegovem bližnjem sorodniku Jožu Čopu, ko sta takoj po koncu svetovne vojne iz nje po nekaj dneh izčrpana priplezala Pavla Jesih in Joža Čop, prva zmagovalca tega markantnega stebra v Triglavski steni. Ko je takoj po koncu druge svetovne vojne Jaka Čop hodil po Trenti in nad Sočo, seveda vedno s fotografskim aparatom, si nI mogel misliti, da je v objektiv ujel dokumentarne posnetke Izjemne vrednosti, na katerih je upodobljeno takratno življenje teh gorskih in podgorskih slovenskih predelov, ki je kmalu potem velik del izginilo ali se porazgubilo. To je bilo na ogled na retrospektivni fotografski razstavi Jake Čopa v
409