U]DK:8i21.16:0.1.09)-l"1'9" Elzbieta Dqbrowska Opolska univerza
LITERARNO-KULTURNI KODI V PESNIŠKEM JEZIKU NAJNOVEJŠE
POLJSKE LIRIKE
Razprava obravnava novejšo poljsko poezijo (iz 90. let prejšnjega stoletja) s stališča njene povezanosti s kodi, ki jih je oblikovala književna tradicija (navezave na slog, oblike in žanre). Avtorica predstavlja načine, na katere so starejši slogi prisotni v sodobni poeziji, in skuša razložiti nenavadni značaj poezije »klasicistov« (neoklasicistov), ki so se v nasprotju z »barbari« obračali k tradiciji in v njej našlijezik, primeren za obravnavo sodobnih tem. Domnevna nadaljevanja, polemični dvogovori, parodične in ironične oblike diskurza so postali »semantična poteza« sodobnega pesnika; med drugimi so se jih posluževali Krzysztof Koehler, Edward Tkaczyszyn-Dycki, Tomasz Majeran in Wojciech Wencel.
The article discusses recent Polish poetry (of the 1990's) from the perspective of its connection with the codes formed within the literary tradition (references to styles, forms and genres). The author presents the strategies in which the old styles are present in contemporary poetry and attempts to explain the peculiar character of the poetry of 'classicists' (neo-classicists), who - in contrast to the 'barbarians' - in turning to tradition found ready-made language to be used for the discussion of contemporary themes. Alleged continuations, polemic dialogues, parody- and ironylike modes of discourse became a 'semantic gesture' of the contemporary poet, including, among others, Krzysztof Koehler, Edward Tkaczyszyn-Dycki, Tomasz Majeran, and Wojciech Wencel.
Ključne besede: sodobna poljska poezija, literarna tradicija, zgodovinski stili, medbesedilnost
Key words: recent Polish poetry, literary tradition, historical styles, intertextuality.
»Zmeraj se mi je zdelo,« pravi sodobni pesnik Jacek Podsiadlo, »da pišem pesmi zoper literaturo, kakršna je bila doslej. Večkrat sem imel občutek, da pišem antipesmi. Naposled pa se je izkazalo, da jih je veliko iz mojega rodu pisalo literaturo zato, da bi se literaturi posmehovali. [BruLionovci] smo bili literarna kontrakultura. Tako se je začelo, zdaj pa me duši zavest, da tudi jaz pišem prav tisto, kar so vsi pesniki pisali tisoče let - torej predvsem o ljubezni in smrti. [...] Tradicija mi je pretveza, da govorim v vzvišenem, dostojanstvenem jeziku, ki bi bil brez take nedolžne maske malce smešen. Danes govoriti o resnici in sreči je nesprejemljivo. No, če pa se skriješ za Thoreaujem, Kleistom ali Hölderlinom, za njihovo biografijo ali njihov jezik, potem je vse še nekako užitno.« Formalni prijemi ne bi smeli preglasiti ali osiromašiti poslanstva pesmi - ugotavlja Podsiadlo, ki se čuti bliže liriki Czeslawa Milosza in Stanislawa Baranczaka kot pa poetiki Marcina Swietlickega.1
1 J. Podsiadlo se je v pogovoru z M. Cichym - kot pesnik - jasno izrekel za izbiro določene tradicije. (Gl. M. Cichy, Smakowac dojrzewanie, Gazeta Wyborcza, 21. november 1998.)
V navedeni izjavi se je pesnik izrekel za vrnitev k izročilu in odmik od načel sodobne poezije, da je treba »novosti obsipati z rožicami« (celo za ceno prekinitve sporazuma). Raba preverjenih umetniških kodov, pesniških vrst, oblik in zgodovinskih stilov v pesniškem govoru je v določenem smislu odgovor na tezo Janusza Slawinskega, ki je svoje čase opozarjal, da sodobni poeziji ni toliko nevaren tradicionalizem kot njeno neprestano eksperimentiranje - »zaradi nenehnega beganja od novosti do novosti zgublja občutek za svoj zgodovinski položaj in za svoje mesto v razvojnem procesu. Ker neprestano dvomi o sklenjenosti tega procesa, onemogoča jasno opredelitev same sebe; ker ne upošteva preteklosti, se kaj lahko zgodi, da bo ostala tudi brez sodobnosti.« Vnovič se torej potrjuje načelo, da je novejša poezija »člen v literarnozgodovinskem procesu«, da ne prihaja iz »praznine, temveč iz izročila, ki ga zapolnjujejo vzorci pesniškega govora, torej je njena dolžnost, da do tega izročila zavzame stališče, če hoče navezati dialog s sedanjostjo.«2
Ravno odnos do pesniške tradicije torej opredeljuje mnogoobrazno in slogovno raznoliko modeliranje najnovejše lirike. V tipu teh navezav se namreč razkrivata raznolika narava dialoga (alegativno prevzemanje ali/in polemičn dialog, potekajoč tudi v konvenciji parodično-ironične distance) in pomenski učinek medbesedilne igre različnih stilov. Na poti sodobne poezije se tako srečujejo predvsem opozicijski tokovi »barbarskega« (nizka izreka) in »klasicističnega« sloga (visoka izreka).3 Prvi tradicionalne kode zavračajo kot nesprejemljiv način govorjenja o sodobnosti (sem sodijo »brulio-novci«/»o'haristi«,4 mdr.: Marcin Swietlicki, Marcin Baran, Darek Foks, Dariusz Lukaszewski, Maciej Mielecki, Dariusz Sosnicki, Marcin Sendecki). Drugi pa, nasprotno - v tradiciji iščejo izrazne vzorce, primerne za izpovedovanje bivanjskih tem današnjega človeka (mdr. Adam Poprawa, Krzysztof Koehler, Jaroslaw Klejnocki, Edward Tkaczyszyn-Dycki, Marzena Broda, Grazyna Brakoniecka, Miroslaw Tarasiewicz, Maciej Wojdylo, Anna Piwkowska, Marcin Kielar, Marian Biedrzycki, Slawomir Ma-teusz, Tomasz Majeran, Wojciech Wencel, Jakub Winiarski, Rafal Rzany).
Na eni strani se torej podoba današnje mlade poezije kaže kot odgovor na kaos sveta s kaotično formo pesmi in fraze - to je razpadajoča oblika, ki predstavlja nekohe-rentno različico sveta in človeka, fragmetarno in razpršeno resničnost (kriza jezika, avtoritete, religije, filozofije, resnice in naposled krize same).5 Na drugi strani pa imamo tip lirske izjave, ki vzpostavlja dialog s tradicijo, se vrača k literarno-kulturnim vzorcem in iz njih ustvarja »sprejemljivo obliko« za zapletene teme sodobnega časa. Nesklenjenost in fragmentarnost sveta naj bi se izražala v sproščeni skladnji, »dvoumnem prestopu« in interpunkciji, v poenostavljeni pogovorni in kontrapunktni retoriki, v vrstno-zvrstni instrumentaciji (poezija - proza), »neposredni metafori, metafori iz prve roke; izražal naj bi jo človek, osebnost, ki vlada ali ne vlada temu svetu [...], ki s sabo napolnjuje pesem. Življenje. Življenje v pesmi. Posamezno življenje [...]. In za konec:
2	J. Slawinski, Proba porz^dkowania doswiadczen, Teksty i teksty, Warszawa, 1990, 94-95.
3	Gl. K. Maliszewski, Nasi klasycysci, nasi barbarzyncy: Szkice o nowejpoezji, Bydgoszcz, 1999; M. Orski, Co to jest klasycyzm, Pomosty, 1996 (prim. tudi Kresy 21).
4	O tej skupini gl. J. Klejnocki, J. Sosnowski, Chwilowe zawieszenie broni: O tworczosci tzw. pokole-nia »brulionu« (1989-1996), Warszawa, 1996.
5	Gl. P. Sliwinski, Poeta (mlody) wobec kryzysu, Res Publika Nowa 10/97 (1996).
dvojno videnje, samoironija [...], iztrošena epistemologija oholosti in samozaverovano-sti [...] aksiološko dvočrkje«.6
V	tem okviru je mogoče reci, da že sama izbira tradicije pomeni določeno semantično držo, obenem pa je tudi izraz nasprotovanja »postmodernističnemu dvomu«,7 kajti odpor neoklasicistov do »barbarov« (»novih divjakov«),8 jasno izražen in temati-ziran v pesniški praksi, najočitneje izraža njihovo zaupanje v jezik tradicije. Klasicistični in neobaročni tok, ki ga po izkušnjah prvotnega neoklasicizma poljske poezije v šestdesetih letih (Jaroslaw Marek Rymkiewicz, Zbigniew Herbert, Stanislaw Grocho-wiak) ponovno oživlja jezik sodobne lirike - je rezultat preobrazb, modifikacij in rein-terpretacij vzorcev iz tistih časov. O Klejnockem, Tkaczyszyn-Dyckem ali Koehlerju, predstavnikih slogovne različice »uravnoteženega upora«, lahko govorimo kot o »izjemno udomačenih divjakih«, pri katerih ne gre za prekinjanje kontinuitete, celo nasprotno, »vidno je prizadevanje po mnogih kulturnih navezavah in volji vpisati se v bližnjo in daljno tradicijo«. Drugi tok - resnično uporniški (predstavljajo ga Swietlicki, Baran in Marcinkiewicz) - pa ob poudarjeni vsakdanjosti, pogovornosti, ki se včasih spusti do navajanja prostaških opazk, res nima veliko skupnega s klasicizmom, pravzaprav pomeni njegovo zanikanje (očitne so slogovne zveze s poetiko novega vala).9
V	vračanju novejše poezije devetdesetih let k zaprtim formam, k »jezikom« tradicije (npr. baročno-romantično-modernistične), tudi tiste, ki jo kažejo slogovne navezave na Grochowiaka, Milosza, Herberta, Rymkiewicza - se razkriva izrazito nasprotje med »poezijo kulture« in »poezijo vsakdanjosti«. Pri tem v razpravah o najnovejši poeziji predvsem neoklasicistični tok velja za tistega, ki naj bi imel največ možnosti za obnovo pesniškega jezika in ponovno ustvaritev liričnega tkiva pesmi, ki ga je prekrila vse manj povedna poezija »vsakdanjosti«, odbijajoča bralca z banalnostjo in vulgarnostjo. Splošna razširitev tega pojava zmanjšuje vlogo poezije, ji odvzema vsakršno skrivnost in jo spreminja v povsakdanjeno banalno govorico. »Zato se tukaj,« pravi M. Kisiel, »v vsej celovitosti kaže heroizem odločitve za klasicistična načela [...]. V odločitvi za klasicistično dikcijo je bila skrita tudi plemenita volja po rešitvi lirike pred banaliza-cijo. Po letu 1989 so se naši novi klasicisti tega bržkone nadvse dobro zavedali: zamisel o zdravljenju poezije se mora pojaviti takrat, ko je poezija v stanju popolne zmedenosti. Razgrete glave morajo dojeti, da pri sovrstnikih, ki sodijo v isto generacijo,
6	K. Maliszewski, n. d., str. 61.
7	Gl. M. Cyranowicz, Cztery typy rzeczywistosci (O poetach urodzonych w latach siedemdziesi^tych), Rocznik Towarzystwa Literackiego Imienia Adama Mickiewicza 31 (1996), Warszawa, 1997; o klasicističnem toku v novi poeziji gl. K. Maliszewski, Podrož zimowa przez ziemi^ ognist^, Nowy Nurt 19 (1995); J. Kornhauser, Dekada nasladowcow, Tygodnik Literacki 1-2 (1991); isti, Mi^dzyepoka, Krakow, 1995; M. Ol^dzki, Wroclawskie debiuty poetyckie lat 90-tych, Wroclaw, 2000.
8	Tako J. Kornhauser imenuje formacijo sodobnih pesnikov, ki v obliki in stilu navezujejo predvsem na poezijo in poetiko novega vala (gl. njegove prikaze v: Mi^dzyepoka, Krakow, 1995).
9	A. Nasilowska, Kto si^ boi dzikich?, str. 53; gl. tudi J. Sosnowski, Trzy krotkie wiersze, trzy dlugie, trzy krotkie (O poetach z krQgu „bruLionu"), Kresy. Tu obravnava besedila iz naslednjih pesniških zbirk: M. Baran, Pomieszanie, Krakow, 1990; Sosnowiec jest jak kobieta, Krakow, 1992; K. Jaworski, Wiersze, Krakow, 1992; J. Podsiadlo, Wiersze wybrane, Krakow, 1992; M. Swietlicki, Zimne kraje, Krakow, 1992; pa tudi pesmi iz antologije Po Wojaczku - II. Brulion i niezaležni, izbor J. Klejnocki, Warszawa, 1992; Przyszli barbarzyncy, Antologia, Krakow, 1991). Prim. B. Tokarz, Poetyka Nowej Fali, Katowice, 1990.
njihova mefistofelska nagnjenja zbujajo odpor. Odpor v imenu obrambe tradicionalnih vrednot. Te pa niso nekaj slabšega in preživetega. So predvsem odločilnega pomena za kontinuiteto vsakršne biti. Tudi biti kulture.«10
Ponovitve tradicionalnih kodov funkcionirajo v različnih razmerjih in povezavah s slogom sodobnega pesniškega besedila, pri čemer kombinacija sestavov zmeraj vpliva na pomensko sfero izjave. Ponovitev vzorca namreč zmeraj učinkuje kot inovativna sprememba (permutacija), ki je vpisana že v samo koncepcijo vračanja k virom kot težnja po obnovitvi jezika in poudarjanju dinamične vezi z literarno tradicijo - »oblike je treba razdirati in sestavljati na novo« - nas prepričuje Eliot, ko opozarja na genofe-notipsko razsežnost izpovedi (tradicija in individualni talent).11
Tako današnji neoneoklasicizem navezuje na postopke, ki so jih nekoč v različnih slogovnih ubeseditvah pesniško uresničevali neoklasicisti Rymkiewicz, Przybylski, Herbert in Sito. Sedaj ponovljena teza o vrednosti kulture kot »sfere odrešitve, izvora smisla in najvišjih vrednot« spet postaja poslanica današnjih pesnikov. In čeravno se uresničuje na različne načine, jo je mogoče posplošiti v ključne besede Tomasza Wencla (Pesmi, Oda dnevuCecilije): »To, kar je nekoč bilo / resnično nikoli ne mine / postalo bo večni povratek« (Oda); »Zmeraj bo prav imel / čas, ki teče, in se potem vrača« (Konecmarca). Topos »večnega vračanja« se pri njem uteleša v jeziku simbolov mediteranske kulture, v številnih slikarskih in glasbenih ekfrazah, ki se v visokem pesniškem slogu uresničujejo v ustreznih visokih literarnih vrstah, takih kot so psalm, oda, elegija, žalostinka (Cyrano-wicz 1997: 102-103). V ta krog ponovitev spadajo besedila Edwarda Tkaczyszyna-Dyc-kega (zbirke Zalovanke in druge pesmi, Peregrin, Mladenič zglednih navad), čigar baročni slog in poetika služita individualni izpovedi. Gongoristično razvita skladnja (razvejene inverzije), baročno stilizirana frazeologija in besedje, komponiranje pesmi po vzoru baročne fuge (kontrapunktna harmonija) postanejo oblikovno-vsebinski prijem zelo osebne elegične lirike. S temi sredstvi barok Tkaczyszyna-Dyckega dobiva lastnosti bivanjske izpovedi. In čeprav njegovi epitafi, žalovanke, žalostinke in valete (elegije ob slovesu) govorijo o smrti, je vendarle najprej ubesedeno obstajanje - postane celo mera za bivanje (beseda, ki meso postane):
ker le beseda obstaja, ki je začetek stvarstva / izvir neizrekljivih reči nemih reči / ki tečejo mimo nas z lastnim izvotljenim krikom / saj pravijo, da so besede pred katerimi / se zapiramo v nepredvideno naročje pesmi / in v njih prosimo odpuščanja za svoj molk // kajti besede tečejo mimo nas z lastnim izvotljenim krikom. (XIV, Moji prijatelji pišejo pesmi, v: Žalovank^e ...).
10	M. Kisiel, Šwiadectwa, znaki: Glosy o poezji najnowszej 39-40 (avtor je poskusil klasificirati pesniške pojave ob koncu stoletja - tu je mdr. govor o poeziji M. Swietlickega, J. Podsiadla, S. Mateusza, M. Barana, K. F. Guzka, K. Maliszewskega, E. Tkaczyszyna-Dyckega, A. Niewiadomskega, Z. Chojnowske-ga, P. Wilczka, M. Poloka, W. Wencla). Gl. tudi članke: J. Klejnocki, J. Sosnowski, Chwilowe zawieszenie broni: O twörczosci tzw. pokolenia „brulionu" (1986-1996), Warszawa, 1996; R. Grupinski, 1. Kielc, Niebawem spadnie bloto, Warszawa, 1996.; K. Maliszewski, Nasi klasycysci, nasi barbarzyncy ...(tukaj mdr. Zadura, Sosnowski, Machej, Swietlicki, Stasiuk, Podsiadlo, Grzebalski, Sosnicki, Niewiadomski, Tkaczyszyn-Dycki). O literaturi prehodnega obdobja oz. o prelomu osemdesetih in devetdesetih let gl. eseje J. Kornhauserja (Mi^dzyepoka ...) in E. D^browske Teksty w ruchu: Powroty baroku wpolskiejpoezji wspölczesnej, Opole, 2001).
11	T. S. Eliot, Tradycja i talent indywidualny, v: isti, Kto to jest klasyk, Warszawa.
Tudi vrnitev h »klasični« obliki vizualne pesmi, besede, vpisane v like rombov, trikotnikov, klepsidre, keliha - postajajo semiotični znak, kot pri Koehlerju, ki v predstavitvah carmen figuratum podreja vsebino pesmi semantiki specifične tipografske strukture, sugerira in modelira pomene celote (besedila kot medbesedila). Pesem-klepsidra ali pesem, izpisana v obliki sarmatskega portreta na rakvi, sta lahko simbolični izraz človekove usode:
Zgrzebna szarosc Mnisza pokora Prawie wiatr mgla rozst^puj^cy si? dzien
Redovniška vdanost raskavost sivine kakor veter megla razmikajoči se dan
kotary nocy kleszcze l?ku dar
zavese noči klešče strahu dar
K. Koehler, ***zgrzebna szarosc (***raskava sipina)
Juz prawie nic: Resztki swiatla Gasi deszcz Szarzeje las I dom i Pola podluznego Skr?t, cofa si? Rzeki bieg
Juz nic: T?zeje czern
K. Koehler, ***Juiprawie nic (***In skoraj nič več)
In skoraj nič več: Ostanke svetlobe Pogaša dež Mrači se gozd
In dom in Podolžno polje Zavija, umika Se reke tok In nič več: Gosti se črnina
Navezave na tradicijo in sodobne »prigode z arhaizacijo« lahko postanejo (in pogosto tudi res) pomenljiv komentar k resničnosti. Vzori izvirajo iz preteklosti, a tudi njihova dikcija se v pesmi aktualizira kot obnovljena in »stilizirana ne le glede na ritmiko konkretnega govora davne dobe, ampak tudi na tisto, kar je v jeziku trajno, obstajajoče več stoletij, skoraj 'večno'.«12 V sodobni poeziji reproducirana stara besedila, davni stili
12 E. Balcerzan, Šmiech pokalen - placz pokalen, Krakow, 1997: »Arhaizacija ni več smešna. Izginila je želja po parodiranju patetične, starinske retorike. V določenem smislu je mogoče reči, da je Milosz premagal Przybosa in Herbert Galczynskega. Resnobnost je v mnogih okoljih in sporazumevalnih položajih postala nujnost: v religiji in pedagogiki, v filozofskem eseju in obnovljenih pesniških vrstah (poslanici, elegiji, traktatu) [...]. Vendar pa ne bi bilo čisto res, če bi v arhaizaciji iskali zgolj resnobnost in vzvišenost. Dovolj je, če se s tega zornega kota ozremo le na pesniško igro Zbigniewa Herberta ali Jana Twardowskega. Arhaične fraze in izrazi so tu pogosto sredstvo humorja, humor pa se spet pojavlja zaradi usvajanja jezika, ki naj bi se umaknil iz rabe. Poezija uporablja arhaizme zato, da bi jeziku vrnila svežino sodobnosti« (str. 14-15).
(jezikovna podoba sveta) s svojimi dvosmernimi odnosi vračajo davne čase sedanjosti, vendar pa hkrati tudi obnavljajo semantične razsežnosti kodov tradicije, ki se v jeziku sodobne poezije podrejajo pritisku novega konteksta. Urejene, rimane metrične strukture in strofične oblike v sestavu svobodnega verza soustvarjajo podobo sodobne resničnosti in v slogu kontradikcije različnih »jezikov« (med verzom in prozo) pripovedujejo o svetu:13
Wszystko przychodzi powoli. Powoli drzwi probuj^ otworzyc. Wiatr napiera na nie calym swoim ciliarem. Lise spada powoli na mask^ samochodu. Samochod zaton^l w odleglosciach, bezmiarach. Zimny pochod. Czasem czuj? si? chory pisz^c prawd^, widzz^c klamstwa na ziemi i na niebie, maj^c jedynie siebie do obrony
M. Swietlicki, Wszystko przychodzi...
Vse prihaja počasi. Počasi odpirajo vrata. Veter tišči vanje z vso svojo težo. List pada počasi na pokrov avtomobila. Avtomobil se je pogreznil v daljave, brezbrežja. Hladen sprevod. Včasih se čutim bolnega, ko pišem resnico, ko gledam zlaganost na zemlji in nebu, ko imam za obrambo le sebe
M. Swietlicki, Vse prihaja ...
Vrstne aluzije, navedki tujih besedil iz literarno-kulturne tradicije (davne, antične, pa tudi sodobne, npr. odlomki iz poezije Zagajewskega, Kornhauserja ali Baranczaka), frazeologizmi, slogovnokontrastivni sestavi (vzvišeno in vsakdanje) - postajajo gradivo pesniške (predvsem besedilne) izkušnje in oblika ustvarjanja »zasebnih svetov«, predstavljenih v konvencionalnem simboličnem kodu: »Kakšen Avgijev hlev je to! / namesto / To ti je pajzel!« (M. Swietlicki, Posebna različica mladinske književnosti, iz zbirke Tretja polovica; prim. tudi pesniški zbirki M. Wojdyla, A. Piwkowske Pesmi in soneti in A. Poprawe Adventni koncert).
Bistveno je, da kodi davne kulture, v najnovejši poeziji rekonstruirani po načelih »dezartikulacije«, v postmodernistično resničnost vnašajo raznolike načine njenega izraza v jezikovnem diskurzu. Tako bomo tu zasledili avtorefleksivno (avtotematsko) razsežnost izjave, razgaljeno parodično medbesedilnost,14 stilizirano epigonstvo, groteskno parodijo, protislovnost, diskontinuiteto, preseganje mej med svetovi, končno tudi igro s spremenljivimi dominantami.15 Hkrati pa vsakršni poskusi, ki želijo zavreči tradi-
13	Prim. L. Pszczolowska, Wiersz polski: Zarys historyczny, Wroclaw, 1997 (gl. pogl. Druga polowa XX wieku).
14	Gl. L. Hutcheon, Historiograficzna metapowiesc: parodia i intertekstualnosc historii, Postmoder-nizm: Antologia przekladow, ur. R. Nycz, Krakow, 1998.
15	Gl. B. Mc. Hale, Od powiesci modernistycznej do postmodernistycznej: zmiana dominanty, Postmo-dernizm ...
cijo, vsakršno »zavračanje«'6 vzorcev literarnosti razkriva paradoksalno dejstvo, da celo v ironično-parodičnem zavračanju tiči element rekonstrukcije tradicije. Negacija namreč sama po sebi poudarja - »besedilno in hermenevtično potrjeno - zvezo s preteklostjo«.17 Tako oblike, vzete iz izročila, postanejo sestavina literarne, obenem pa tudi intertekstual-ne (in intelektualne) igre, katere pravila je treba prepoznati, če se hočemo vključiti v večsubjektni diskurz besedil, kodov, konvencij in stilov mišljenja o svetu.
Ob tem lahko rečemo, da vnašanje literarno-kulturnega koda (mitskega, biblijskega, zgodovinskega sloga) v sodobno pesem deluje po načelu antične »gostoljubne školjke« (Tessera hospitalis): gost je kot nov član skupnosti dobil del bessere, drugega je obdržal gostitelj. Tessera hospitalis je v drugem času in na drugem kraju - iz dveh delov zložena v celoto - služila za prepoznavo gosta in gostitelja. Obnovitev in uporaba izbranega koda torej predpostavlja njegovo identifikacijo in možnost za navezavo stika, ki lahko postane začetek dialoga med besedili in subjekti, tovrstna lepljenka pa lahko pomeni začetek nove vsebine (dialog besedil in tretje besedilo ...). V tem primeru del besedila, vzet iz tradicije, deluje kot figura pars pro to^o prejšnjega besedila in ga vključuje v delo skupaj z njegovimi pomeni, ki v novem sobesedilu in novih okoliščinah dobivajo pomen novega okolja: »Kreon in Antigona sta zunaj gledališča / Črnina - znamenje smrti - resnoba / Rdečina - resnično življenje / Rdečina in koturni pristajajo igralcem / Ljudje v črnih čevljih so resnica.« Navedena pesem Jana Rozewicza (Merkucijevekarte) navezuje na znan topos: »življenje je oder«, »človek igralec«, toda v pesniško individualizirani podobi dobiva nov pomen in novo aksiologijo. »Oder življenja« tu dobiva pozitiven predznak, ker je resničen svet, povezan z resnično dramo bivanja, ne pa s tisto, ki je predstavljena na odru, torej so ljudje, ki so okusili usodo, bolj verodostojni kot osebe iz Sofoklejeve drame. Po drugi strani pa - kot sodi kritik -pesniška interpretacija Antigone dokazuje aktualnost jezika antične tragedije, »identificirane z območjem žive umetnosti«, ki je zrasla iz »globoke izkušnje bivanja« in je zato v tem smislu merilo »dejanske resničnosti«. Ni namreč dobro, če »Nekega dne / podobe niso več zmožne stopiti iz svojih okvirov« - pravi pesnik v neki drugi pesmi.'8 Danes aktualizirana davna besedila in zgodovinski stili, ponavljani biblični motivi, mitološke zgodbe in znane teme dokazujejo, da so zgodbe in njihovi junaki sicer res znani, toda fabule, iz katerih so vzeti, lahko potekajo čisto drugače, kajti v novem pesniškem oblikovanju so njihove usode povezane z drugačno zgodbo:
Hej, Ifigenija! Tu ni nič zate, poberi se mi pri priči, to ni kraj zate!«
T. Majeran, Elegia na dwa glosy (Elegija za dva glasovna)
Omenjeni pesnik goji klasične pesniške vrste: elegijo, sonet, stanco, eklogo, epitaf. »Pri tem te vrste obravnava resno. In čeprav včasih uvaja določene deformacije zgodovinskega vzorca, so zanj vendarle nekakšna izvirna miselna oblika, kar pomeni, da se
" Prim.: J. Kornhauser, Nowi dzicy, v: isti, Mi^dzyepoka ...
17	N. d., 382.
18	Gl. M. Ol^dzki, Wroclawskie debiuty poetyckie lat 90-tych, Wroclaw, 2000, 76.
vrstna zakoreninjenost ne kaže niti v arhaičnosti niti v stilizaciji specifične distance do oblike. Tu imamo namreč opraviti z avtorjevim zavestnim vpisovanjem samega sebe v tradicijo in tradicije v prostor sodobnosti. Tako kultumo-literarni simboli (antični, srednjeveški, renesančni), aktualizirani v »dvoglasnem« ritmu preteklosti/sedanjosti v interakciji dialogiziranih vsebin dobivajo novo semantično veljavo.«19 Dopolnjujejo se v dekontekstualizaciji in rekontekstualizaciji. Na eni strani so sestavine, vzete iz besedil, do določene mere ločene od tistega, kar jim je opredeljevalo pomen (dekontekstualiza-cija), na drugi strani pa »tuji glasovi«, prepoznani v novih kontekstih, vendarle funkcionirajo, ne da bi izgubili svoj izvorni pomen.20 Vendarle pa gre za to, da novi kontekst vpliva na semantiko ponovljene sestavine, kar pomeni, da se izbrani »repertoar sestavin izjave podreja načelom repeticije in permutacije. Sestavina, vzeta iz slovarja in vključena v dano besedilo, se premešča naprej, kot ena izmed številnih prvin je udeležena v gibanju oblik, potujočih skozi besedila.«21
V sodobni pesmi uporabljeni (citirani) kod tradicije lahko v ujemanju (alegacija) ali neujemanju (polemična vrsta citiranja) razvija diskurzivno območje medbesedilno-sti. Če je razgaljena pesniškost oblike, je to zaradi tega, da bi bila toliko bolj poudarjena kontrast in presenetljiva informacija, nasprotna od pričakovane. Tako vračanje je pojasnjeno kot »neprestano ironično signaliziranje drugačnosti v samem srcu podobnosti«.22 Učinek naj bi bil nepričakovani, presenetljivi pomen, ki nastaja iz rušenja slogovne in vrstne konvencije, simbolike ali topike: »Zahvaljen bodi bog (samostalnik), da si svet tako / ustvaril (glagol) in da nam ne zmanjkuje besed (J. Jarniewicz, Pogovor bo mogoč, druga različica); »Ikar je letel skozi zrak kot kurzor čez računalniški zaslon« (A. Sosnowski, Fragment). Pri sopostavljanju simbolov kulture in znamenj sodobnosti se lirično tkivo deformira in nezmožnost subjekta za tvorno izpovedovanje sveta je komentirana v ironičnem duhu. Ostajata samo igra in zabava s konvencijo. Kritik, ki obravnava ustvarjalnost Sosnowskega, na primer ugotavlja, da v njegovi poeziji razvejena »arhitektonika iger odsevov, metaforičnih ognjemetov, vaj iz domišljijske hermenevtike, postopkov stikanja estetskih kanonov s pouličnim žargonom, Homerjevega govora z računalniškim jezikom gradi čudovito liriko nenehnega notranjega iskrenja, napetosti, paradoksa, oksimorona. Kot bralci, vključeni v povsak-danjeno pripoved pesmi (včasih z videzom epske pesnitve), se pustimo dvigniti in zapeljati skladnji, ritmu, dokler nismo iznenada zapeljani v kozji rog in ponovno beremo ter odkrivamo presenetljive pomene in disonance, ki razbijajo prvotno blagoglasje, nerazrešljive antinomije. Arhetipe brez predsodkov motijo sodobni vulgarizmi, toposi dobivajo čisto nepredvidene 'tehnološke' konkretizacije.«23
19	M. Ol^dzki, n. d.; prim. J. Abramowska, Odys wspolczesny, v: isti, Powtorzenia i wybory: Studia z tematologii i poetyki historycznej, Poznan, 1995.
20	Gl. S. Stewart, Nonsense: Aspect of Intertextuality in Folklore and Literature, Baltimore, 1979; M. Glowinski, O intertekstualnosci ..., 103-104; K. Bartoszynski, O fragmencie, v: Mi^dzy tekstami ...
21	Gl. R. Nycz, Teufelsdrokh redivivus albo o pewnym dialogu tekstowym, Teksty 1, 1978, 105.
22	L. Hutcheon, n. d., 180.
23	Komentar M. Orskega, Autokreacje i mitologie, 20-21.
Mar s Cipra si, s Pafosa ali Panarmosa, ne vem, kam me vodiš, igraje na moj slovar
In besede so konvencija, besede kot zlati cvetovi peskovnika, zrasli na robovih sveta
formatirani dnevi bodo preimenovani delajo glaviči, brišejo in zapisujejo, včasih pesek ohrani kos zapisa in ga poda naprej kot navedek, lekcijo, algoritem, izpisek
Tako se vrti svet v neresničnost
A. Sosnowski, Wiersz dla Becky Lubinsky (Pesem za Becky Lubinsky)
Osvetljevanje odvisnosti pesnika od besedil in narejenih »jezikov« (ne govorimo mi z jezikom, ampak jezik z nami) poudarja njegovo zavest o »nasilju signature«. »Jaz« je namreč vpisan v sfero ponovitve, je razpršen v gibanju oblik, citatnosti, odlomkov tujih besedil, konvencije, pesniških vzorcev, šablon, izoblikovanih likov, klišejev, kon-vencionalnih metafor, končno tudi izdelanih pomenov. Nekdanji stili, pesniške konvencije torej postajajo tema notranjega dialoga besedil in avtotematska refleksija nad lastnim pesniškim jezikom, nad tehniko »delanja pesmi«. Besedila tradicije, pesniškost, liričnost, konvencije zaradi figur metabesedilnosti, parodije, ironije, oponašanja stilov in oblik so lahko »postavljene v oklepaj« in naposled razkrivajo iluzornost možnosti jezikovnega pojasnjevanja sveta. Jezikovne in besedilne igre - in to v resnem ali ludi-stičnem slogu - lahko tudi služijo sporočanju misli, da je svet, ki obstaja »v jeziku«, svet »besed« (besede, ki se nanašajo na besede, ne na stvari) prostor fiktivne resničnosti, kar lahko kaže na bivanjsko-spoznavna vprašanja subjekta:
Pomen se vsiljuje skozi vrata in okna je pač tak splakovalnik
aliteracije, spodletele rime, mrgolenje prahu
Si si zaslužil visokoletečo fikcijo tega življenja brez dejstev?
A. Sosnowski, Spacerprzed siebie (Sprehod ^a nosom)
Vse to je le navedek, oblaček tujega govora skrušene besede, izhlapele misli, zrcalna podoba izhlapelega sveta v bežnih oblakih. T. Pioro, Esej o chmurach (Esej o oblakih)
V besedila zapleteni in od realnega sveta oddaljeni »jaz« nima dostopa do neposredne izkušnje, ker pa je podrejen prevladi besede, ki pa vendarle ni »stvar sama po sebi«, je obsojen na spoznavno neuresničitev:
Ni res
da je mogoče telo prevesti iz jezika v jezik
Lastni samostalnik se danes glasi kot sklon skrit v senci bogatih možnosti.
T. Pioro, Z mitologij (Iz mitologije)
Potemtakem je nemara pravilna trditev, da v trenutku, »ko se izkaže, da ni recepta za adekvatnost med subjektom in njegovim govorom, lahko samo medbesedilnost najde zapleteno resnico.«24 Nemara je mogoče obnoviti »jaz« z načinom vodenja igre s ponovljenim, konvencionalnim kodom izbranih tradicij, z načinom vodenja dialoga, pa tudi s spoznanjem rezli^k^e »enkratnega jaza«. Z drugimi besedami - opozarja B. Johnson -»zgodovina rez^^k^e med lastnim 'jazom' in drugimi neobhodno postane zgodovina nepremagljive lastne notranje razlike. Razlika se ne rojeva v prostoru med identitetami; je to, kar onemogoča vsakršno ohranitev identitete nekega 'jaza' ali pomena besedila.«25
V najnovejši liriki opazovane intertekstualne strategije dokazujejo, da imamo opraviti s takim tipom ponovitev literarno-kulturne preteklosti, ki učinkuje predvsem kot »kritična razlika«, ki je posledica »umetnosti ponovnega branja«26 besedila - tradicije. To velja tudi za avtorja, ki v besedilo vpisuje določen projekt interpretacije tradicije, označuje svojo izbiro in vrsto branja (dejavne kontinuitete ali parodične medbesedilno-sti), vendar naslovniku tudi predlaga poseben pesniški scenarij za občevanje z besedilom. Možne besedilne in medbesedilne povezave kažejo različne uresničitve izbranih kodov tradicije in že z njihovo navzočnostjo predpostavljajo določeno vrsto razmerja do tujega govora. Taka zveza zahteva - zaradi medbesedilnosti potencirano - nujnost »večkratnega branja«,27 saj vključuje še en »medij«, ki posreduje pri sprejemanju. V pesmi se začenja kazati paradigma razlike, ki se razkriva v pretekstnem združevanju tujih glasov, ki »delujejo« v sestavih »skladne skladnosti« ali »neskladne skladnosti«: asimilacija, inverzija, travestacija, antifrastični ironično-parodični prijemi, kakršni se tvorijo v sferi slogovnih nasprotij in razlik. Prevladujoča lastnost takih kompozicij je -kot to imenuje Kasperski - njihova »druga izreka«, z drugimi besedami: posredovanje sloga z nekim drugim slogom, ki je nekakšna odnosnica prvega, transgresija oz. »vzpostavljeno razmerje z njim ob hkratnem obstajanju zunaj njega, v distanciranem in predmetnem »meta«-razmerju«.28 Zaradi takega vzajemnega prežemanja glasov najnovejša lirika postaja večjezični pesniški govor. Tu namreč naletimo na svojevrstno združevanje »asinhronizmov«, ki ohranjajo sledove različnih literarno-kulturnih usedlin in razno-
24	Odlomek iz razmišljanj L. Jenneja, Strategia formy 294.
25	Gl. B. Johnson, Rožnica krytyczna, Pami^tnik Literacki 2, 1986, 299.
26	Tu uporabljam pojem »kritična razlika« po B. Johnsonovi (Rožnica krytyczna ... Avtorica tako imenuje učinek »umetnosti vnovičnega branja«, kar lahko velja tudi za razlikovalno sfero sprejemanja besedila tradicije in njegove pesniške interpretacije).
27	Prim. K. Bartoszynski, O lekturze wielokrotnej, Pami^tnikLiteracki 4 (1990); tudi: Mi^dzy tekstami ...; Miejsca wspolne ...
28	E. Kasperski, Balbus czy Bachtin? Spor o koncepcj^ stylu i stylistyki w badaniach literackich, Styl a tekst, Opole, 1996, 19.
likih slojev »kultur minulih dob, kultur, ki jih med seboj ločujejo prostranstva vse bolj različnih znakovnih formacij«.29 Besedila različne (bližnje/daljne) tradicije, vključena v sfero najnovejše lirike, ki jih lahko po Derridaju imenujemo »znakovne verige«, se ne sklicujejo na resničnost kot tako, temveč na resničnost, ki je že predstavljena v različnih umetniških podobah, stilih in oblikah. Potemtakem naj bi bil »že obravnavani« svet tukaj posebne vrste pre-tekst, podvržen neprestani transformaciji pomenov in smislov (signifiant- signifie), bil naj bi »delo besedila in delo z besedilom, nahajanje v območju sledov, ki jih je zapustila 'pomenjujoča dejavnost govora/pisave'«.30 Derri-dajeva »sled« (ustreznik Bahtinovega »tujega glasu«) nas vodi k opazovanju različnih vidikov navzočnosti »besedila v besedilu«, ki v dinamičnih povezavah v kontekstu razmerij do zgodovinskih besedilnih uresničitev aktualizirajo/obnavljajo/spreminjajo smisle.31 Tukaj so v sferi harmonije ali disharmonije slogov izoblikovani »številni vstopi in izstopi« iz besedila v besedilo.
Sodobno liriko lahko zaradi v njej navzoče raznovrstnosti tradicije vidimo kot vrsto »palimpsesta«,32 v katerem plasti med seboj prenikajočih se stilov in kulturno-lite-rarnih oblik raznorodnih in polimorfnih struktur tvorijo kompozicije, za katere se zdi primerno ime »velika silvae^«.33 Tu je poudarjena slogovna raznorodnost izpovedi (in-terstilnost), govor več osebkov, ki je dojemljiv za »tuje besede« in besedila, ki smo jih že brali/slišali (»potoki besedil«), ki na različne načine izpričujejo svojo navzočnost v poeziji. To izpričevanje pa je lahko očitno ali pa neočitno - vidno in/ali nakazano, končno pa tudi interpretacijsko mogoče, pa tudi prirejeno, saj se navezuje na »že slišano«, kar pomeni, da sprejemalec skladno ali neskladno s težnjami tvorca poveže sporočilo z navedkom, opazi sorodnosti in ovrednoti del pesmi, ki jo prepozna kot aluzijo ali reminiscenco, torej razbere kot namen besedila ter ji pripiše vlogo medbesedilne figure.
Iz poljščine prevedel Niko Jež.
29	E. Kasperski: »zgodovinski pojavi kulture imajo načeloma strukturo usedlin, torej so sodobni, hkrati pa vsebujejo različne sloje kultur minulih dob, prostorsko ločenih kultur ali kultur z različnimi znakovnimi formacijami [...], ki tvorijo hibridne povezave. [...] Kulturno besedilo je formacija usedlin. Kategorija heterogenosti opredeljuje dejansko stanje [...], saj ravno 'območje primerjave' omogoča, da se otresemo imanence 'dejstev samih po sebi', 'enorodnih sinhronih struktur', 'zapahnjenih sistemov"« (Badania porow-nawcze: Dyskusja o metodzie ..., 69).
30	J. Derrida, De la grammatologie, Paris, 1967; gl. tudi Z. Mitosek, Mimesis: Zjawisko i problem, Warszawa, 1997. Avtorica opozarja, da Derrida poudarja razliko med svetom in doživetjem, ki je »dostopno samo skozi besedilo - verige sledov. Sled je razumljena kot črka, zapis je torej začetek vsakršnega smisla« (str. 130). Prim. R. Barthes: »Za realističnega ustvarjalca resničnost kot taka še zdaleč ni temelj izjave, temveč od samega začetka le zapisana resničnost, kod posnemanih vzorcev, ki se vlečejo v neskončnost (R. Barthes, S/Z, Paris, 1970, 173; prim. L. Jenny, Poetyka i przedstawianie, Pami^tnik Literacki 4, 1989).
31	Gl. komentar Z. Mitosek, Mimesis ..., 136: »[P]isanje - in splošneje izjavljanje - je sploh razumljeno kot dejavnost na 'celotah in delčkih izjave'.«
32	Gl. G. Genette, Palimpsesty, Wspolczesna teoria badan literackich za granicq: Antologia 2, ur. H. Markiewicz, Krakow, 1992.
33	Izraz E. Balcerzana iz študije Adam Mickiewicz poetaXXwieku ...; gl. tudi R. Nycz, Sylwy wspolczesne, Wroclaw, 1984.
Streszczenie
Analiza polskiej liryki najnowszej (por. Antologia nowej poezji polskiej 1990-1999, oprac. R. Honet i M. Czyzowski) ujawnia jej bardzo zroznicowane strategie nawi^zan do stylow, form i gatunkow literackiej tradycji. Tutaj najlepiej widac strukturalno-semantyczne efekty przywolania i uzycia artystycznych kodow tradycji. Z kolei konsekwencj^ okreslonych wyborow poetyckie-go j?zyka zroznicowane modele poezji wspolczesnej. Modele te charakteryzuj^ opozycyjne nurty stylistyczne rozwijane mi?dzy mow% »barbarzyncow« a mow% »klasycystow«. Ci pierwsi (poezja grupy »brulionu«) odrzucaj^ kody tradycji, jako niezdolne do wyrazania wspolczesnosci, ci drudzy zas - przeciwnie - w powrocie do tradycji odnajduj^ »j?zyk« gotowy do uzycia w dzisiejszej rozmowie na tematy egzystencjalne (tu m in. Adam Poprawa, Krzysztof Koehler, Edward Tkaczyszyn-Dycki, Marzena Broda, Grazyna Brakoniecka, Miroslaw Tarasiewicz, Ma-ciej Wojdylo, Anna Piwkowska, Milosz Biedrzycki, Slawomir Mateusz, Tomasz Majeran i debiutuj^cy na pocz^tku 1995 roku »klasycysci«: Wojciech Wencel, Jakub Winiarski, Rafal Rzany). Najnowsza liryka jawi si? z jednej strony jako odpowiedz na chaos swiata form^ chaotyczn^ i form^ w rozpadzie (kryzys: formy, j?zyka, autorytetu, religii, filozofii, prawdy, »kryzys kryzysu«). Z drugiej strony poeta wspolczesny czerpie z literacko-kulturowych wzor-cow, poddaje je modyfikacji i czyni z nich oryginalny styl osobistej liryki. Juz samo uzycie j?zyka tradycji dziala tu jak swego rodzaju antyteza postawy »postmodernistycznego zw^tpienia«, a opozycja wobec »barbarzyncow«, najpeiniej ma wyrazac zaufanie »neoklasycystow« do j?zyka tradycji (zob. K. Maliszewski, Nasi klasycysci, nasi barbarzyncy; E. D^browska, Teksty w ru-chu. Powroty baroku w polskiej poezji wspolczesnej)
Mozna powiedziec, ze wprowadzenie do wiersza wspolczesnego kodu tradycyjnego (stylu historycznego) dziala na zasadzie starozytnej »skorupki goscinnosci« (Tessara hospitalis): gosciowi jako komus przyj?temu do wspolnoty, wr?czalo si? odlaman^ cz?sc tessera, drug^ zas zostawialo u siebie. Tessera hospitalis sluzyla do rozpoznawania goscia, tudziez gospodarza w innym czasie i w innym miejscu, przez zestawienie dwu odlamkow w jedn^ calosc. W naszym przypadku ozna-cza to, ze kod tradycji aktualizowany jest nowej liryce w zmienionych okolicznosciach: tekstu i odbioru. Cz?sc wzi?ta z tradycji uaktywnia si? razem ze swymi znaczeniami (figura pars pro toto), ktore w interakcji z now^ rzeczywistosci^ poddaj^ si? semantyce nowego kontekstu (dekontek-stualizacja-rekontekstualizacja). Wybrane z »archiwum tradycji« cz^stki podlegajo zasadom re-petycji i permutacji, uczestnicz^ »w ruchu form w?druj%cych przez teksty« (R. Nycz).
Uprawiane dzisiaj klasyczne gatunki (np. elegie, nenie, epitafia, eklogi, stance, ody, sonety) traktowane jak oryginalne formy wspolczesne (dialog tekstow i podmiotow) a nie stylizacje (por. np. liryk? Tomasza Majerana czy Wojciecha Wencla). Zas wybrany z tradycji kod - albo w zwi^zku zgody (alegacja, asymilacja) albo niezgody (polemiczne wersje, antyfraza, ironia, paro-dia) - aktualizuje pre-teksty i w ich swietle rozwija wspolczesny temat wypowiedzi. Jezeli na przyklad nadmiernie podkresla si? poetyckosc formy (wiersz regularny), to po to, by tym moc-niej uwypuklic kontrast mi?dzy tresci^ a jej wyrazaniem, by wywolac stan »niespelnionego oczekiwania«. Tak rožnicuj^c^ strategi? powtorzenia objasnia si? jako »nieustanne ironiczne sygnalizowanie odmiennosci w samym sercu podobienstwa« (L. Hutcheon). Efektem niedo-branych zwi^zköw rzeczy, tematow, sytuacji, j?zyköw powinien byc zaskakuj^cy sens (oksymo-ron-antyteza-paradoks), ktory wynika z naruszen oswojonych konwencji: formalnych, stylowych, gatunkowych (zderzenia stylu wysokiego z »chamskimi odzywkami«; »mowy Homera z j?zykiem komputera«; sonetowego rytmu z potocznosciq). Czytelnik znajduje si? w sprzecznych ukladach mi?dzy »pych^ rytmicznej mowy« a dysonansowym brzmieniem tresci »rozsypanego« wiersza (por. P. Marcinkiewicz, Pami^ci Josifa Brodskiego). Rowniez archetypy i toposy nabieraj^ w przestrzeni wspolczesnego wiersza zupeinie nieprzewidywalnych konkretyzacji (M. Orski, Auto-kreacje i mitologie)
W efekcie irradiacji stylow liryka najnowsza nabiera wlasciwosci »wieloj^zycznej« mowy poetyckiej. Mamy tu bowiem swoiste zespolenia »asynchronizmow« nios^cych slady rozmai-tych osadow/nawarstwien minionych kultur »oddzielonych przestrzeni^ coraz to roznych for-macji znakowych« (E. Kasperski). Trzeba przy tym powiedziec, iž odnajdywany we wspolczesnym wierszu Eliotowski model tworzenia: »Formy naleZy lamac i skladac od nowa« - ktory wczes-niej stosowali neoklasycy lat szescdziesi^tych: Jaroslaw Marek Rymkiewicz, Ryszard Przybyl-ski, Zbigniew Herbert, Jerzy Sito - przyjmuje rožne warianty wykonawcze. Obserwowane w liryce najnowszej strategie intertekstualne dowodz^, že mamy do czynienia z takim typem powto-rzen literacko-kulturowej przeszlosci, ktore wiod^ przede wszystkim do efektu »roZnicy krytycz-nej« jako konsekwencji »sztuki ponownego czytania« tekstu-tradycji. Zwi^zki tekstow i inter-tekstow w roZny sposob aktualizuj^ wybrane kody tradycji i sugeruj^ relacje z cudz^ wypowiedzi^. Zwi^zek taki domaga si? - spot^gowanej przez intertekst - »lektury wielokrotnej«, bo angažuje dodatkowo inne »medium« posrednicz^ce w odbiorze. Dominuj^c^ cech^ takich kompozycji jest ich »wyglos drugi«: sytuacja zmediatyzowania stylu poprzez jakis inny styl, ktory jest dla pierwszego ukladem odniesienia, transgresji, czyli »bycia w jakies relacji z nim i zarazem bycia na zewn^trz, w pozycji 'meta' zdystansowanej i przedmiotowej« (E. Kasperski).
Funkcjonowanie kodow tradycji w »odmianach czasu« najlepiej oddaja kluczowe frazy po-ezji Tomasza Wencla: »To, co raz bylo/ doprawdy nie minie/ ale powrotem wieczystym si? stanie« (Oda na dzien sw. Cecylii); »Zawsze ma slusznosc/ czas ktory biegnie a pozniej powra-ca« (Koniec marca).