v GOTOVINI Glasilo Planinske zveze Slovenije Letnik XX Julij VSEBINA: PO BASKI GRAPI IN PEČEH Zorko Jelinčič . . GORSKI CVET ..........289 Leopold Stanek ... KARNIJSKE ALPE IN KARNIJA....... Dr. Viktor Vovk ... „Q_ PODOBE IZ ZGORNJE DOLINE....... Milan Natek . PRIJ ATEL J-LISTOZlV.............. Ludvik Zorzut KUPL0TSUCLH0°^A 2D^VJE"lN TELESNO 303 Drago Ulaga . . . JELENK ............. Janez Jeram . . STEB°ER:' SKORAJ PREPLEZAL ČOPOV ' ' ' Vanč Potrč . . DRUŠTVENE NOVICE.............. NOVICE IZ MLADINSKIH ODSEKOV..... ALPINISTIČNE NOVICE • • • -317 IZ PLANINSKE LITERATURE........... RAZGLED PO SVETU . . 319 OBČNI ZBORI .............. D?OBTINEONFERENCA'V CHAMONIXU 1964 S Vitko Jurko . VPRAŠANJE ............... Leopold Stanek . V Tu^S Sr. ^ ZASTARIMO- " " * 338 NASLOVNA STRAN- .........330 VRTOGLAVE STRMINE Foto Miro Vavpotič. Maribor ^JlLlTS^Ji gS P,aninske zveze sio-Odgovorni uJSdK^^f?. ZT^1 odbo''- ŠT» Slovenije, Ljubljana / Uorava • Piin£llmnska zveza V štirih obrokih no di^'?« t€ plač"ati tudi Stvo din 1600-—) ItJuJ^Ta (narocn,na z« inozem-banki 600-U-608-10 sSSn"^ pH Narod"i Upravo Planinskega vestnika nH ^fV'iajle na —•foJf^Bar^ ~ do 1. decembra za prihodnje leto. OBRTNO GOSPODARSKO PODJETJE Cvetličarn e« LJUBLJANA, W O L F O V A 10 TEL. 22-513 priporoča svoje poslovalnice: »CVET«, Wolfova 10, tel. 22-513 »CVETLICA« Titova 3. tel. 22-337 »ORHIDEJA«, Nebotičnik — prehod tel. 20-897 »ROŽA«, Nazor jeva 1, tel. 23-194 Po Baški grapi in Pečeh (Očetu v spomin) Zor ko Jelinčič Težko je reči, zakaj je bil ves vdan goram. Ali ker je bil sin gozdarja, rojen v Predmeji, na Otlici, — z mladostjo tam in na Cavnu, kjer je bil stari oče, častitljiv možak z dolgo belo brado in večno pipo v ustih, pogozdil Trnovsko planoto prav do roba nad Vipavsko dolino, čez greben Modrasovca do Čavna, do kope Kuclja in Velikega roba. Ali ker je dijaška leta preživel v Tolminu in kot mlad učitelj pretolkel Tolminsko kot potovalni učitelj iz Čadrga, v Zadlaz, že visoko v tolminskem Triglavu tik pod grebeni Kukov, Škrbine. Vsekakor je nekaj let zatem z domačimi lovci v Logu pri Bovcu, s starim Cer-nuto, starim Mostarjem itd., že lovil gamse po divjih pobočjih Mangrta, Briceljka, doli do Možnice, visoko v stenah Rombona in Jerebice. A vsak lovec je že tudi kos planinca, in oče je to postal najkasneje v Logu pod Mangrtom. Pa še eno strast je imel, — za ljudsko pro-sveto, ki mu jo je morda vžgal študij na koprskem učiteljišču, a jo je nedvomno razpi-halo ozračje narodnega prebujenja, ki ga je bil dr. Karel Lavrič na Tolminskem razvnel prav do viška. Koder je hodil kot mlad učitelj, je oživljal prosvetna društva, večer za večerom vadil nove pevske zbore. Za človeka z darom za glasbo je bila to zabava. Ce ni bilo pri roki raztreskanega harmonija, je vežbal z goslimi ali tudi brez njih. V Logu, kjer je dve desetletji pred prvo svetovno vojno med rabeljskimi rudarji podiral delček nemško-avstrijske (imperialističnega mosta) »Brücke an die Adria«, s prosvetnim društvom, — v kraju kjer je »most« že segal od ponemčenega Trbiža in tudi že ponemčenega Rablja doli proti okuženemu Bovcu. To mu je nakopalo že takrat pri policiji označbo »p. v.« (politisch verdaechtig), ki ga je stala med prvo svetovno vojno skoro življenje, ko so ga prignali pred avstrijski preki sod notri v Čadrško grapo tik za fronto, zaradi par vojaških pušk, ki sva jih bila skrila z bratom, oba skoro otročaja, pod leseni pod v šoli. Takoj po obratu stoletja v Baški grapi v Podmelcu, ki že spada pod tolminsko občino, je bil že delaven kot član soške podružnice SPD, povezan z dr. Tumo in kasneje z dr. Josipom Ferfoljo, takrat juristom v Tolminu (to je bil naš tržaški »Očka«), ki mu je v vsem sledil, kot pravnik, javni delavec, pozneje kot socialist in predvsem tudi kot planinec. Kdor je partizanil po Primorskem, po Soški dolini, gotovo pozna tudi Baško grapo, ki jo je gotovo pretolkel od Mosta ali Tolmina skoznjo, na Cerkljansko ali še bližje, na Šent-viškogorsko planoto in dalje proti Trnovskemu gozdu. Seveda so šla pota na vzhodni strani, po planoti, ali pa po alpskih pobočjih neposredno pod grebenom Peči. Tako namreč imenujejo domačini, in po vsem Tolminskem, alpski gi-eben od Črne prsti preko Velikega vrha, v ožjem smislu besede do vrha Gredice, in le v širjem pomenu besede še dlje preko Vogla-Kuka in Škrbine tja v Bogatine in v Krn. Gibali so se navadno s Tolminskega, iz Čadrske grape za Jalovnikom v Kneško grapo oz. nad njo v Ravni (tolminske) in Lisec čez sedlo za Kotlom v Grant-Nemški Rut in dalje v Stržišče, — seveda če ni kdo prej krenil čez Bačo na Cerkljansko. Greben Peči se vleče nepretrgano v višini blizu 1900 m nad morsko višino, in ima le neposredno pred Podbrdom čez Podbrško sedlo (Rindloch) ter na zapadu do škrbine med Šijo in Voglom, prehode za lovce in tihotapce. Širokega ljudskega gibanja tod čez ni bilo nikdar, razen majhnih in redkih stikov med najvišjimi vasmi na bohinjski ali baški strani. Odtod je razumljiva npr. okolnost večkrat dvojnih, različnih imen vrhov na eni ali na drugi strani. Imen starih nemških naseljencev na bohinjski strani večji del niso poznali, Vrh Gredice npr. v Baški grapi (v avstrijski specialki je vrh označen kot Hra- dica; res izgovarjajo v Baški grapi ali še dlje samoglasnik -g- še bolj goitniško oz. skoro nadahnjeno blizu -h-) je na bohinjski strani Rodica, medtem ko je tam poznana npr. le Podrta gora, na Tolminskem pa le Škrbina, čisto po zunanjem videzu te raztreskane gore, četudi ne gre prav točno za isti vrh. Partizani so se namreč morali izogibati dna tesne doline, koder drži prastara cesta iz škofjeloške doline, iz Železnikov, od koder so tovorili železnino čez Petrovo brdo do Tolmina in skozi Kobarid in Nadiško dolino v Čedad. Ali pa po odcepu iz Tolmina—Mosta na Soči v Gorico. Posebno pa je bila grapa zastražena zaradi podbrško-bohinjske železnice, ki tod teče že skoro 60 let. Dolina teče vedno sporedno pod Pečmi, globoko zajedena med predgorje Peči, na vzhodu pa pod strmimi pobočji Porezna—Kojce (to je domovina Franceta Bevka, ki jo je lahko prepoznati iz neštetih njegovih povesti, črtic). Podaljšek teh vrhov pa je prelepa Sentviško-gorska planota, ki upade ob pritoku rečice Bače v Idrijco pri Mostu ob Soči. Je pa tako stisnjena, posebno od Petrovega brda do Grahovega—Koritnice, da res zasluži ime »Grape«; v sredi jo lepo označuje ime vasice — Hudajužine. Do Kneže se še enkrat stisne, nato pa razširi v prijetno in sončno podmelško dolino, z vasicami Podmelec (stari Melci—Mevci), Kneža in ob železniški postaji Klavže, na gričku, prav na sredi dolinice pa Ilovica na razglednem, vetrnem brdu z velikim poslopjem osnovne šole za vso dolino. Prav nad Ilovico, na še bolj i-azgledni točki je malo naselje Podrobi, kjer je bil rojen pisatelj dr. Ivo Šorli. V njegove naturalistične, in kakor se čudno sliši, romantično nadah-njene pripovesti le prepogosto sega ta pokrajina, — večkrat z značilnimi romantičnimi osebnostmi. Tak je bil npr. Štefan Zaplotnik, junak ene zadnjih njegovih povesti. V njem ni težko prepoznati zagonetne podobe starega sivobradega »Manjča« iz Klavž. S slamo krita domačija mu je pogorela med prvo svetovno vojno oz. mu je bila razstreljena zaradi municijskega skladišča na skednju. Z njo je pogorelo tudi staro znamenje z rezljanim kipcem iz lipovega lesa, menda samega boga-očeta, ki je pa tako nerodno sedel ali bolje čepel, kot na nekaki posodi, da je prešel v še sedaj znano rečenico, »se držiš kot Manj-čev bog«. Sončna, zapadna stran se takoj strmo dvigne v vrh Zivic, ki se onstran širokega, polož- nega sedla, kjer je prostora za polja in vasico Sela, takoj vzpne po silno strmih pobočjih naravnost na vrh — Jalovnika (1479 m) — Kobilje glave, kakor ga imenujejo s soške strani. Kdor še ni bil na vrhu, naj si prečita o njem navdušen opis Julija Kugyja v knjigi »Iz življenja planinca«. Ne toliko zai-adi razgleda po Soški dolini do morja pri izlivu Soče in do Kobarida, — tik pred teboj se tu odpre ves sivo bleščeči greben Peči, v loku od Črne prsti mimo Gredice, Sije, Vogla, Škrbine, Bogatinov, tja v Krn in Kaninove bele gmote. Vrh sam je obraščen s travo prav do vrha na južni in jugozapadni strani, na severno vzhodni pa z gozdom oz. že pritlikavim drevjem in grmovjem, greben pa je v maju-juniju pravi Zlatoi-ogov cvetnik, ena sama velika dehteča greda rdečega sleča, rododendrona. Božanstven okvir za bele planine v neposrednem ozadju. Tam nekje za vrhom je med jelševim grmovjem skalnat prag, več metrov visok. Tu se je še takrat, v moji mladosti, in daleč kasneje skrival največji zaklad naših planin — ruša očnic, ki sem jih tu prvič v življenju videl v živi rasti, menda s sedmimi leti, — in me zaklele za vse življenje. Iz doline ni dobro vidna vsa veličastnost gore, vendar je za vso dolino najbolj zanimiva gora, bolj kot daleč višja Gredica, sicer vidna na Kneži z mosta čez potok Knežo ali pa višje gori v dolini, Porezen. — Za vso Grapo je znanilec vremena. Prve meglice ali zastave, ki se vlove za vrh, ko je najlepše vreme, naznanjajo spremembo vremena. Po prvem jesenskem dežju, po septembru, si že marsikdaj pobeli teme s snegom, ki seveda kmalu skopni, razen na severni strani, vendar že opominja na zgodnjo zimo. Seveda je bil posebno v preteklosti važen za kmečko gospodarstvo spodaj ležečih vasi, Podmelca, Huma, Borovnice, Sel. Vsak pomembnejši gospodar je tu imel svojo senožet v strminah nad pre-padnimi stenami nad Humom in Borovnico, ki se je vlekla vzporedno z drugimi v ozki progi do vrha Jalovnika. Senožet je pomenila nekoč seveda dragoceno povečanje števila goved v hlevu. Najbrž zaradi vsega tega, in morda tudi iz starejših razlogov, ki so vrh obdajali z nekakim nimbom skrivnosti, je vsak mladenič ali dekle daleč naokrog želel, da napravi čimprej svoj prvi obisk vrhu Jalovnika. Morda pa je imelo tudi društveno-prosvetno življenje kak vpliv na razširjenost te navade. Kakor omenjeno je bila podmelška Čitalnica še iz Lavričevih časov in vplivov. Za njim oziroma po njegovih vplivih je nadaljeval delo vnet prosvetni delavec učitelj Krajmk, in takoj za njim moj oče. Saj smo mladi študentje neposredno po I. svetovni vojni, 1 1921 ko se je mogla Primorska pod Italijo komaj začeti rahlo prebujati v ljudsko prosvetno delo z vsem mladostnim zagonom m pomočmi, uspeli dobiti za vso Gornjo m Srednjo Soško dolino prvo dovoljenje za iavno prireditev »Starih in mladih«, v proslavo 50-letnice ustanovitve društva, ustanovljenega 1. 1872. Spominjam pa se, bil je to eden prvih naj-jačjih mladostnih spominov, velikih priprav in sej, ki jih je imel moj oče za prireditev -kresa za Ciril-Metodov predvečer na vrhu Jalovnika. Biti je to moralo nekako okrog 1 1905 ali 1906, kmalu zatem, ko je bila stekla podbrško-bohinjska železnica. Kot znano je bila otvoritev železnice povezana z velikimi slovesnostmi, ki so tekle v znamenju narodnostnih bojev. Saj se je bil sam cesar Franc Jožef pripeljal z njo, da potiplje zihco svojim podložnikom. Po slovenskem ozemlju se je namreč bila ostra borba med dvema stru-jama avstrijsko-nemškutarsko in slovensko. V Podmelcu, kjer je vplival po čitalnici v Podmelcu in v na novo osnovani narodni ci-talnici na Kneži moj oče, so bile seveda izve-šene samo slovenske zastave, in slovensko so zapeli in vzklikali v pozdrav. Iz tega ozračja - to je bila le ena epizoda -je bila razumljiva očetova pobuda za praznovanje kresa prav na Ciril-Metodov predvečer (Ciril-Metodova družba je bila oster boj proti raznarodovanju), prav na vrhu Jalovnika, da ie bil viden dol do morja in gor po Soški dolini od Tolmina (ki je še imel vplivno gnezdeče nemškutarjev) do Kobarida in dol preko Beneške Slovenije. Ze nekaj mesece prej je šla skupina mlade-ničev na Jalovnik, da je posekala široko zaplato visokega jelševega grmovja po vsej severnovzhodni strani vrha proti Kneski grapi. Nekaj dni pred Ciril-Metodovim dnem pa je šla druga skupina, da je posekano in osušeno vejevje zvlekla na vrh za grmada Pevski in tamburaški zbor sta se vezbala vsak večer za to priložnost. Na večer sam pa so nesli fantje še nekaj sodčkov piva na vrh ko se je tja odpravila glavnina udele-žencev-kresovalcev, pevcev, tamburasev in radovednežev. Oče je pogosto vodil šolsko mladino na vrh za majski izlet. Seveda smo v družini napravili vsako leto najmanj en vsakoletni izlet na vrh, pa vmes še kak koristni izlet, ki «mo ga izsiljevali otroci: za nabiranje jagod, borovnic, malin in gorjupic (za ta plemeniti kislasto-gorjupi sadež so naši naravoslovci poskrbeli z nesrečno roko z izrazom prevedenim iz nemščine, za »Preiselbeer« brusnice kar še danes straši po naravoslovnih priročnikih, medtem ko po Soški dolini kjer ta sad dobro poznajo, vsaj višje nad Kobaridom, uporabljajo dober domač izraz »gorjupice«, v škofjeloških hribih pa jih imenujejo »popance«, ker se res zde ze zrele jagode, svetlo rdeče, kot cvetni popki). Ii izleti niti v prvi svetovni vojni niso izostali, dasi so navadno po parkrat na dan završali preko Jalovnika protiletalski šrapneli proti italijanskim letalom, toliko iz Cadrške grape kot tudi gori iz ljubinskih Senic. Na strani proti Kobilji glavi in Lom planini, na bolj tolminski strani pa je bilo sploh nevarno stopiti zravnan na greben, ker so Italijani takoj poslali šrapnele sem od krnskega grebena oz. Batognic, kjer so le opazili kaj živega. -Nekoč, bilo je menda poleti 1916. 1-, nas je našla v gozdu tik pod vrhom Jalovnika cela jata ital. »capronijev«, ko je letela preko nas, razbiti in požgati Koroško Belo namesto Jesenic in seveda spet na povratku. Avstrijske protiletalske baterije so besno sipale od vseh strani šrapnele, in krogle so nagosto klestile listje in lomile veje po gozdu, šrapnelski lonci pa so piskali kot sirene, preden so se s pospešenim letom zarili v zemljo. Vse to ni skalilo blažene vedrine ob posedanju z razgledi na bleščeče vrhove, ki so bili takrat, žal že pogosto omadeževani, raz-kopani z vozaškimi kolovoznimi potmi, tako npr. na Mali Kuk (pred Voglom tik nad in med planinama Lom in Razor), kakor tudi ves obronek iz Nemškega Ruta-Granta na vrh Gredice. Vse severno pobočje Jalovmka-Kobilje glave pa so ravno takrat prekopavali za novo zasilno vozno pot iz Sel do Lom-pla-nine (to je ista cesta, ki so jo zadnja leta popravili za zasilno vožnjo z avtomobili, danes celo do Razor-Planine). Vojaščina se je pač pripravljala, da tu pripravi rezervno obrambno linijo za primer, da bi Italijani osvojili postojanke na bojni črti od Rdečega roba preko Slemena, Vodil vrha in Mrzlega vrha. V tem primeru bi seveda prešla fronta na Jalovnik in dlje v Peci proti Škrbini, na drugi strani pa dol na Kovalo nad Ljubinjem in Senico. A gori omenjena beseda, da nas šrapneli in celo granate niso prav nič motili pri uživanju planinskega veličastja, ni bilo prazno postavljanje. V skoro treh letih je to postala vsakdanjost, kjer je kvečjemu kakšna večja novost, npr. ofenzive s premikanjem bojnih črt z novimi begunci in z večjimi dotoki ranjencev prav na našo, podmelško, zadnjo železniško postajo, do koder je še vozil vlak, seveda že izključno za vojaške potrebe. Od tu so odvažali ranjence iz bolnice v Klavžah kjer je bila na postaji že takrat zgradba nekdanje Križničeve lesne tovarne (danes tovarna pohištva »Krn«), prirejene za prvo pre-vezovališče in operacijski center za vso sred-njesoško bojno črto. Ob takih priložnostih smo navadno tekali otroci na bolj izpostavljene griče proti fronti, da smo opazovali izmenjavanje topovskega ognja in premikanje bojnih črt, npr. najbolj priljubljeno opazova-hsce je bilo na Logarščih tik nad Mostom na Soci, od koder je bila vidna vsa Srednja Soška dolina tik pod nogami. Spominjam se, kako smo se otroci smejali vojaku na senožeti nad vasjo, ko je ves prestrašen skočil iz senika, ko je blizu pritulila 280 mm granata. Pa četudi smo morali na noc, z malo prtljage, v begunstvo v Nemški Rut, — ko so nam velike pomorske granate precej oškrbile domove. In sem moral naslednje tedne vsak dan dve uri daleč peš nazaj na dom, ogrožen vedno z granatami poleg šrapnelov, po majhne zaloge živil in potrebnih delov hišne opreme, tovoriti seveda na hrbtu, ker na kak prevoz ni bilo misliti. Predstava Soške doline mi je ostala iz te dobe nerazdružljivo povezana z grmenjem topov. Kjerkoli po svetu še dolga desetletja potem, ce sem slišal grmenje topov, mi je to vzbujalo misli in spomine na Soško dolino Ze davno je bil oslabel, če že ne povsem prešel oni mračno-grozljivi občutek o uničenju, smrti tam, kamor je granata priletela Ko sem ob počitnicah prihajal peš iz Idrije domov, me je na Oblakovem vrhu nad Tre-bušo s prekrasnim razgledom na Soško dolino sprejelo že jasno grmenje s soške fronte mi je to bil prijazen dih domačnosti z zelenih pobočij, od kjer se je grmenje odbijalo v deseterih odmevih. A posegli smo predaleč v čas. Jalovnik pred prvo svetovno vojno je bil sele začetek planinstva. Najkasneje v času omenjenega kresovanja je bi oče že markiral pot na Gredico skozi Knesko grapo, skozi Loje in Kneške Ravni ter pod skoro navpičnimi platmi Sije po obronkih Vrat do Suhe že na grebenu ter odtod na sam vrh Gredice. To vem s prvega izleta, nekako z desetimi leti, po tej zaznamovani poti, kjer sem bil tik pod Suho nedaleč od tam, kjer so Italijani ubili »Konja z Zagacmka«, sem tu zagledal prvo _ očnico A veselo vznemirjenje se je po nekaj urah ze poleglo, ker jih je bil ves greben poln -Kako daleč je markiral tudi po grebenu proti U-m prsti, ne vem. A verjetno je to bilo področje cerkljanske podružnice SPD. Bolj pa ie verjetno, da je bilo njegovo delo markacija po grebenu Sije do Škrbine onstran nje ter odtod na vrh Vogla. Vendar nekoliko le dvomim, ker je bil prehod preko globoke škrbine, vsaj na južni strani precej kočljiv. In stezica po zelo strmem terenu, ki sem ga spoznal le kasneje, od škrbine na vrh Vogla se mi je zdela bolj delo razmejitvene komisije po Rapallu. Med obema vojnama je bil greben Peči, v celot! je tekla po njem državna meja, stvarno prepovedan za planinstvo; le z jugoslovanske strani je bilo nekoliko bolje. Tod je bil le prehod za tihotapce in ubežnike. Tod sva hodila s Klementom Jugom k volitvam, npr 1- 1921, 1924, tod preko smo tihotapili knjige za naša prosvetna društva, po isti poti sem vodil skupine obiskovalcev raznih prosvetnih tečajev. Vsa ilegalna protifašistična literatura v poznejši dobi je romala čez te grebene in škrbine, tja pa politični begunci pred fasisticnimi preganjanjem, spočetka le naših a kasneje tudi italijanskih doli do Milana ' Zadnjič sem bil prilezel tu preko spomladi i- 1927, na neko manjšinsko zborovanje v Ljubljano. Ze davno sem bil pod policijskim nadzorstvom in ovaduhi so to točno javili kvesturi v Gorici, sam kvestor je zasliševal vse ljudi, ki so bili takrat v Ljubljani z rednim potnim listom, kot so me opozorili Kvestor mi je med drugim trdil: »Zaman je tu kaj tajiti, imam vašo sliko iz neke ljubljanske kavarne. In videli so vas kdaj in kje ste prešli mejo.« Ta je pa bosa, sem se oddahnil sam pri sebi Ce so vse informacije take, potem sem varen Se mi je bila v svežem spominu prelepa pot v večernem soncu po Cadrški grapi, čez tolminski Triglav. Blizu okrog polnoči sem lezel v prozorni zvezdnati noči čez mejo vrh Velikega Kuka (2086 m) na bohinjsko stran. Tako sem bil za las ušel najmanj konfina-ciii _ Peči pa so postale dejansko prepovedane planine. Manj kot dve leti kasneje, ko se mi je policijsko nadzorstvo spremenilo v »ammonicijo«, v nekako konfinacijo na domu ko je bila na cerkljanskem Bukovem občinska meja nekaj sto metrov pod vasjo mi je bila še Baška grapa prepovedana. Ob sončnih zapadih sem hodil na Polje, odkoder so bile vidne Peči kakor na dlani, rdečkasti kristali štrleči v modričasto prosojno nebo. Ob povratku na začasni dom je že legal mrak na cerkljanske doline, a v zavesti so še rahlo blestele Peči; v mračnem večernem razpoloženju pa se je zdelo, da vidim po grebenu žične ovire na križnatih kobilicah. Prekletstvo nad temi lepimi vrhovi in dolinami, ustvarjenimi za vedro življenje v svobodi... V prvih letih po italijanski okupaciji je oče spet oživel staro ljudsko-prosvetno večerno življenje ter prejšnjo lovsko družino. Četudi ni mogel loviti gamsov prav do grebenov Peči, je bila to edina oblika takrat priti cim bliže in višje v prepovedane planine. Kakor mi je pripovedoval »Očka«, dr. Josip Ferfolja, kakšno leto pred smrtjo, ga je moj oče že spomladi 1. 1919, t. j. v dobi, ko so na meji še streljali prebežnike (primer Konja z Zagačnika je bil približno v tem času) cez Kneške Ravni in Suho pretihotapil čez mejo. Bilo je v oni dobi prvo otipavanje za mirovno pogodbo. Potnih listov še ni bilo, kot v vojnih časih, in za zvezo z inozemstvom je bilo treba ubrati tako ilegalno pot, v času, ko so italijanska okupacijska oblastva tisoče naših zavednih ljudi poslala v ujetniška oz. bolje in-ternacijska taborišča. Najbolj je bil razgledan »narodni svet« oz. svet javnega zdravja, kakor so ga imenovali, iz zastopnikov slovenskih strank pa tudi iz italijanskih, ki so se pa takoj, ko so poslali po italijanske okupacijske čete, odcepile. Oba v Trstu sta tavala v temi pri svojem delu, saj niti najvišjemu tzv jugoslovanskemu odboru v Londonu ni bilo nič znanega o londonski pogodbi, ki nas je zmešetarila Italiji za njeno intervencijo v svetovni vojni 1. 1915. Dr. Ferfolji, ki je bil kot pravnik slušatelj T. G. Masaryka v Pragi na univerzi, bil je istočasno tudi član tržaškega Narodnega odbora, so zaupali, da poskuša izvedeti od svojega nekdanjega profesorja, tedaj najuglednejšega češkega poli- tika kaj točnejšega o londonski pogodbi na tej svoji poti v Prago. In je bil v tej misiji tudi v veliki meri uspel. - To je bilo zadnjic, ko je Očka tihotapski planinaril po Pečeh z mojim očetom. Medtem pa je postajalo življenje po naših grapah vedno bolj zadušljivo. Fašisti so razgrajali tudi tod, pa četudi največ le ob volitvah, končno pa so prišli na oblast v Rimu. In eden prvih zakonskih ukrepov je bil ze 1 1923 tzv. »Gentilejeva šolska reforma«, ki je uničila slovensko šolo. Vsako leto so zatrli en razred in pošiljali vsako leto trume slovenskih učiteljev v dejansko deportacijo, učit kam v Južno Italijo, Sardinijo ali celo na — Tre-mite, ali pa jih upokojili oz. izgnali preko meje Namesto njih so prihajali Italijani, ki jih otroci niso razumeli in so se jim upirali ter se iz njih norčevali. Iz šole pa so zaceli prihajati, kot že pol stoletja sem v Beneški Sloveniji, napol nepismeni, nevedni kot oni, ako bi doma ne poskrbeli starši ali organizacije za njih pismenost. - Najkasneje v osmih letih bi moral biti poitalijančen zadnji slovenski razred. Toda šovinistična vnema la-šastičnih hierarhov je to izvršila v šestih ali celo v petih letih. Po naših nekaj vedrih šolah so se plazile smrtne sence. Po podmelški prav tako kot drugod. Za začetek je prišel »Specialist« za italijanščino v vseh razredih. Majhen se mlad človek, ki ni kazal, da bi bil ze kdaj poučeval. Najbrž so bile le njegove fašistične zasluge, ki so ga, najbrž odsluženega kara-binerje ali financarja, privedle na to mesto. Seveda ni otrok nič naučil, tudi če bi hotel. Vendar je bil vedno »contento« (zadovoljen) s svojimi uspehi, zato se ga je kmalu prijelo ime »Contento«. Sicer pa je bila itak glavna njegova naloga - »državljanska vzgoja« otrok t. j. nadzorovati, da se je redno izvesala italijanska zastava, posebno pa, da so otroci ob zaključku šolskega pouka vsak dan s fašistično dvignjeno roko pozdravljali italijansko zastavo, ki jo je moral držati pred njimi eden od otrok. To je bila najhujša muka za naše otroke, ki je ni nikdo več pozabil za vse življenje. Kaj je to pomenilo za naše šolnike, ve le kdor je kaj sličnega poskušal. To šovinistično izzivanje, po zgledu švicarskega »Gesslerjevega klobuka«, ki je izzvalo osvobodilno gibanje Švicarjev, je očitno iz-podkopavalo očetovo zdravje. Uničilo mu je živce in mu v mračnih slutnjah o bodočnosti jemalo vsako veselje do življenja. Kaj bo z našim ljudstvom, kaj z otroci, a tudi z njegovo številno družino. Še šolsko in društveno kulturno življenje mu je bilo zagrenjeno, saj je bilo itak vse zapisano smrti. Sicer je vse to nadaljeval čisto mehanično, iz navade, a v razvedrilo mu je bil edinole še lov s hojo po gričih in gorah. Še v šolo je v vseh oblikah uvajal bolj sistematično ljubezen do naše narave, s kratkimi, a pogostimi izleti posebno pa — s petjem. To je uvedel prav vsak dan za dobro uro, hoteč, da bi se otroci čimbolj oklenili vsega našega, slovenskega. Med tem pa so predvsem kraljevale — naše planine. »Rad bi tamkaj bil, kjer visoke so planine...«, so zvenele iz šolske sobe vsak dan melodije šolske planinske pesmice. S čustvenimi zanosom obsojenca, ki je kmalu ne bo več smel prepevati, so jo vedno znova prepevali. Otroci so to čutili in razumeli, - tih obup je legal v romantično melodijo, od očeta na otroke. Čezdalje je obup rasel v bolj zanesen, tih. zadržan jok nad izgubo tega, kar jim je bilo najljubše otroško zadovoljstvo, obup nad tem, kar je neizbežno prihajalo v zoprni obliki fašističnega pozdrava. Beg obupanca iz osovražene sedanjosti, zatekanje pred njo na jasne, blesteče planine, ki v svoji vzvišenosti dajejo zavetje in tolažbo. Naj se zgodi, kar se hoče, naših pesmi, naših gora nam nikdar ne bodo mogli iztrgati iz najglobljega kotička naše zavesti, — to je bila ona zadnja, skrajna tolažba v zadnji stiski mojega očeta. »Rad bi tamkaj bil...«, je vedno znova in vedno bolj zaneseno odmevalo iz šole. Naslednje leto proti jeseni je legel. Zdravnik m dajal več nobenega upanja. Kneip in izkušena ženica sta svetovala strupeno, a zdravilno jagodo s planin. Gori vrh poseke v Široki dragi, tik pod robom Šentviškogorske planote jo morda najdem. Zasopel, s stisnjenim srcem, z naporom obupanca sem hitel gori v široko pobočje z obsežnim razgledom v Peči, pa četudi me je glodal dvom, ali jo bom našel, in še bolj, ali bo koristila. V zavesti pa je grizla bridka misel: da, planinsko cvetje ali jagode m kos svobodnih planin nad svobodnimi našimi grapami bi ga mogle čudežno ozdraviti A se za to je bilo najbrž že prekasno. — In iz podzavesti je spet in vedno znova klila melodija, tolažba obupanca, — »Rad bi tamkaj bil...« Teden dni kasneje smo ga pokopali. Na majhnem podmelškem pokopališču, pod okriljem našega Jalovnika, toda v takrat neznosnem ozračju. Dve desetletji nisem mogel na to gomilo Še sivobleščeči kamen na njej je seval obup. -Zapori, internacije so mi onemogočile obiskati ta zapuščeni ljubi grob. Dobri dve desetletji kasneje, ko sem bil poskušal menda prav vsa mogoča fašistična zdravilca, razen obljubljenih svinčenk, se je cez naše grape razlila blažena, četudi »mešana« svoboda (deljena na cono A in B) sem bil prišel na prvi kratek, še partizanski dopust v očiščeno Baško Grapo. Prvi obisk je mogel veljati le našim Pečem Na naglico, da bi se nekako s stvarnim občutkom pogledov, nog in rok dokončno prepričal, da so naše Peči v resnici svobodne potem ko sem leta in leta mračno sodil da me bodo pobrali Abruzzi... Bleščeče pomladansko sonce nad blaženim veličastjem teh višin. Utapljanje v svežem zelenju Trnovskega gozda in škofjeloških gričev in gora. Toda na vsakem vršičku Peči je ostro štrlel v nebo kamen, mejnik. In spet vstajajo kot pošasti iz mračne zavesti slike tega grebena, v večernem, kot kri rdečem nebu z žičnimi ovirami na križnatih kobilicah. »Prekletstvo«, privre na ustnice. Poskušam z golimi rokami, da bi iztrgal, odlomil to nesrečno znamenje, četrtstoletne usode Ni šlo prešibke so bile roke. Privlečem debel kamen' zdrobi se mi, ko udarim. Poiščem še debelejšega, bolj trdega in ga zabrusim od strani ob vrh mejnika. Da, v tleh se je cement omajal v peščenem, preperelem apnencu v temelju. Ponovim nekajkrat sunek z improvizirano katapulto, in mejnik je na tleh. »Hozana!« zavalim ga na rob strmine", da je zdrcal v globino, in zatem krevljasto skakal, zaradi pokončne oblike, s cementno gobo v temelju v globoko konto na bohinjski strani Groteskni skoki nerodnega kamna in grmenje sproženega kamenja so se mi zdeli kot krohot usode nad stotisočkrat ponavljanim zatrjevanjem o tisočletnem cesarstvu in o cemen-tiranju svetih mejnikov. Zaradi njih so gnili cetrtstoletja naši ljudje in zatem milijoni. Da, da. cementni mejniki, toda postavljeni — na pesku sovražne zavesti podjarmi j enih narodov, zakasneli imperator, ki te je potlačeno ljudstvo obesilo za pete. tako je grmelo ka- menje z dna krnice, kjer je končno kamen negibno obležal. Peči so končno očiščene, deviške kot davno nekdaj. — Ne bodo več strašile iz mračne zavesti krvave žične ovire po grebenih ... A koliko jih je še bilo, mejnikov tja do Gredice do Suhe, samo do križevega pota Konja z Zagačnika. Trda robota je bila, a cela vrsta jih je končno le izvršila svoje zadnje groteskno poslanstvo do dna globokih bohinjskih planinskih kont ali v visokem rušju, kjer so obležali. Zbit toda z vedro zavestjo nad vedrimi planinami v polnem soncu, da sem pregnal mračnega demona, sem pozdravil še smrtno mesto Konja z Zagačnika, bridko, a ne vec tako mračno, saj je sonce posijalo tudi v nase, njegove grape. Toda spomini trdega trpljenja in smrti vsega ljudstva Soške doline in njenih grap, Krasa, Primorja, — se ne dado izkoreniniti kot mejniki po Pečeh. Vendar sem zdaj olajšan stopil na očetov grob. Sivobeli kamen je bolj vedro bleščal v onem pomladnem jutru. V melodiji »Rad bi tamkaj bil...« je bolj zvenelo hrepenenje po onih sončnih, očiščenih grebenih ... L. Stanek Gorski cvet Beži beži žarek lepote čez gorsko dlo.n, oko kamere se dotakne skalne stene, preskoči na čelo plezalca in izgine s ptico v višini. Lovim lovim trenutek lepote v podobi zlatoroga, kot blisk mi uide in plane v prepad. Ko se vržem vanj, da ga ujamem, padam padam, padam vase. V poslednji zavesti požene mi cvet, zdravilna zel, ki ne zvene. Karnijske Alpe in Karnija Dr. Viktor Vovk IZ STUDENE NA PRIHOD Šli smo po tovornem potu kraj Tabeljskega potoka do žage. Tam pa vanj priteka s severa po strmi, med stene stisnjeni koritasti strugi sopot Prihod.1 Ob njem pelje po dolomitskih rebreh kar lepo nadelana steza, ondod smo rinili kvišku, skozi divje romantično deber pa dere voda čez številne slapove in slapice. Slikovite so tiste temačne tesni. Vročine nismo trpeli in nama je Pieri pripovedoval, da je vsa Studena globanja, vsa ondotna pokrajina, znana po tem, da je hladna, pozimi pa da imajo mraza kar dovolj. Z usti in rokami je mislil posnemati burjo, češ tako hudo gffSMr^^iaa^1^ ssss.T | Sfe^zKT pišeK»1 Italijani « SS- asi *vč a ^ 1P r i ca t ° ^ugosl f* spec. ^ j Dravograd™ Mt. Prikot 1413 m očitno po ^-vidu i tal. Istituto Geogr. Mil., ki pise. Monte ni mmmmm no/na vsak slovenski planinec. V Članku »Kaninska in Mangrtska skupina« (PV 1911 str 203) navaja dr. Turna v opisovanju ture na Mangrt: ». . ■ od Rateške Planine gori čez Pn-hod (Privat) . . .« PV 1913 objavlja Tumov članek Sangrtska skupina« in tam je pisano na str. 143. 295 piha pozimi gornjak, »vint sclaf« je rekel, po naše: slovenski veter. Razložil sem mu. da je prav po hladnoti in osojini dobila Studena, tedaj mrzla voda in dolina, svoje ime.2 Pieri pa je že od prej vedel, da se je v starih časih vse tod govorilo slovenski. Spuščali so les po drči, ki ji pravijo »la risine«, kakor mi »riža«, oba izraza pobrana iz nemške »die Riese«. Prav moški iz teh krajev so od nekdaj sloveli po vseh evropskih deželah kot izvrstni drvarji. Takrat pa so po tisti plavnici spuščali smrekove hlode in »bore«,3 kakor pravijo tamkaj bukovim kri jem, nekaj daljšim od metra, ki služijo za napravo drv. Tako smo ob živahnem kramljanju po debeli uri dobre hoje dospeli na južni kraj Prihoda prostrane, razhodne planje. Po nji se je čez in čez bohotilo pisano planinsko cvetje. Po neizmernih travnikih in senožetih se je belilo sto in sto pastirskih stanov, senikov in staj. Tu in tam so skrbni gospodarji popravljali in pripravljali za skorajšnji dogon živine. Prileten Furlan je stružil in zbijal rante4 na medernji. Tarnal je, da mu jih smučarji polomijo, da kurijo z njimi, poletni planinci pa da puščajo paze odprte, tako da živina uhaja. »Sama škoda je z njimi, je tožil, s temi čudnimi ljudmi, ki nimajo nikoli obstanka doma.«5 »Pod Malim Nosom ravno nad Tamariem ie r>ri aH'{¡¡"A*? b,° brŽk0n,e P°kvarjeno »privod« ali pa »pnhod«, t. j. nad Strmaljo, po kateri se ovce ali koze gonijo, med robom ko se stoni na piano koder se čreda razkropi.« V .lmenoslnv^n Julijskih Alp« pa Turna to ime že določa (v nod črtni opombi 13 na str. 31): »Prihod ' kamor nri ženejo črede, odkoder se same razidejo. Privi Si« spačenka.« v letniku 1913 PV je S tosmsš ÄÄS'Äff-Ä i Mali Pnvod (spačeno Privat).« Zarbs nišeio PHväi J Touristen _ Wanderkarte Blatt 14 Jul£ sehe Alpen«: Privatkogel. Jugosl snec ms't t« Prihod 1>JUlljSke Alpe" SlzvePzeC-S(loSvenT?e; Slovenski6 lSpoTT številnih prehodov po otSu ^ ^- *Na prehodu«, 951 m, na Idriiskem fnt0dve?0äkmn0m' Pl'Čh0di pod P-strelSS l^L^J zYezi se m' zdi vredno omeniti, da imaio ™ievf,dl, prav nad Studeno, na zapadni s rani St Casera" alfa Otaaäat. Von\e ¿?az- ta Glazza'it, Casera bassa Glazzäat Clapeit di Glazzäat. Glazzäat pomeni, če znam še äÄÄÄÄÄ <«ras LfremL je rakli.- PO. njihovo bi se pisalo: raeli tli }e sPommjalo na naše rakle, ragle rahle M e d e r n j a ali m e d r j e je ograd oeraien prostor v planinskem svetu, v mldefnfi so laorte ovce ali koze. Paze so resica ali lesena vrata nri medernji (Fr. Erjavec: »Iz potne torbe« Letoois rsÄSJ^sft.r rs?, Ä ¿r WÄ-Ö EIS k J, Z 6 r V 6 -3e og,a-1a P°leS planinskega stanu kjer se vsak večer zbere čreda drobnice radi moljihroi?n"Ski m,a " d r 1 a" V »ImenoslovjujuU- ri , «lp"' ltr- f2' omen-,a Tl"na Volovo M e-med0rnVaKrSm P°g°rjU S P^črtno opombo: ? n a . medrje iz medvereje = ograda za .12, ^ga pa z nosnikom: m a n dri i a Je Planina Medrje, 1150 m. ¿o-S H. Dolenje Medrije pod Slemenom ter Ma-slova Medrna pod planino Zaslap, v Krnski sku- nom vrhk1,^edrje »a Planini Razor nad To m -nom vrh Medrje nad Cepovanom itd.) ve°nskeamn ^nl? t0rbes' LetoPis Matice Slo-\ensKe 1880, str. 204) je v e r e j a , v e r i i a — nem. Kette, Türriegel, a med Slovenci na Gorenji skem: verčja = Zaunpflock, količek v oeraii str /oerev8r?1,PriČnV0rŠČaj0 Piekle- In ravno tem' Bovec nnim/i nnm ograja, seč; der lebende Zaun ßo\ec. Diugod pomeni vrzel samo Zaunlücke fNari Bovcem je zaselek Za V r z e 1 j n o m Prav takn pJ?HVwJaj,° domačini krajevno ime Turne je ptfal nndn PV 1914 str. 77, in Na Vrzeli »Irne- Tn?a Na Vi^ii ' nJnT"^ *Julijske Alpe/pzs ima iNa Vi zeli. Jugosl. spec.: Za Vrzelom Av kjer des deu. u. ost. A. V.«, io študije na je avtor obravnaval ^vojegeoiosKe j na Karn. Alpah Končno ta.^ VarSelUja, ki si je splošno omeniti pioi. oiuv . tudi z m0r- kot znanstvenik pridobil velike zauuge fološkim proučevanjem Alp. v ^ zaslužijo ^zornost med ^ug m. n g v^ stl, Alpi Carniche« (BoUettino aei . Carniche« 72-155, in »La plu f tadelles a p gte. (Bollettino del CAI, xxu, io»». razpravi Georg 1898-XXIX, Str. 280 i. Si. 301 i. karavanške senožeti podk°ren foio M. Natek Mnogokrat v zadnjem poletju, ko sem se bil SIS?rh Vi-ranca ali kemika, mi je begal pogled po južnih, iz čistega apnekca iz '-»i sr-ssassssss * z»"»<» s-Sa-Si^SS danjem čaru, ki privablja Človeka v nreiz" 5h kvaSLTpih in tefes- Sf^ as, sS sih tudi Rateške Karavanke imenoval gMSSKfta^^ tieboval vec pašnega sveta. Kje so la/arii Mosce. jmi jih vec. Ohranila pa so se niihova dela v sedanjost, ki mnogokrat tud? n?ma pravega spoštovanja do - v preekloT/ dSJdeieag1ndelaHPreCejkrat ne SS5SS aovolj dela m vseh mejnih ali velikih nriza-devanj svojih prednikov. Ali smo se že kdaj v tej .betezni« sedanjosti vprašali, kaj pa X tlst° osnovno gibalo, ki je sililo pred! namce da so se s preprostimi sek ramf pod invi?: 3li Č6Z ramena napotili na Jna m vedno s sončnimi žarki ogrevana pobočia ^ g?Zd0V' in katerih s7 domovali številni demoni? Ali ni bil človek tistih dob junak svojih dni, saj je moral premagati številne predsodke p?eden^es sekiro v svojih rokah zamahnil po drevesni orjakih, ki so bdeli nad Dolino? Toda sla no povSU'iekibii?aZah^VaIa n°vih MttvSSJS svet demonov m0CnW k0t Verova^a v Ko so po južnih pobočjih Zahodnih Karavank zaplapolali prvi ognji kresov po rut£ jeT0-vek naznanjal - kot zavestna prirodna moč sTl NPhl°rZmag0 nad gospostvom »naravah sil« Nebogljeni m še ne izkušeni so bili prvi pfrnih Karavankah- toda njihov ogenj večernih kresov je izdajal svetu trdno od oče-nost ljudi pod Karavankami v Dolini da ho-cejo živeti in tudi zagospodariti na sončnih pred mrzlimi severnimi vetrovi zavaiovanih uravnavah na pobočjih južnih Karavank danes senožeti korenških kmetij, ki nas s svojim zivopisanim travnim cvetnim Pregrinjalom privabljajo v zgodnjem poletju Ah ste ze kdaj doživeli bogastva lepot senožeti v jeseni, ko jih poživljajo odmevi plan-sarskih zvoncev govejih čred, ki brez pastir-jevega nadzorstva žde po teh pobočnih ravnicah? Pa v zimi, ko je že snega čez kolena, ponovno ožive senožeti. Odpro se zapahnjena vrata lesenih senikov in »vlacevavci« (uac-vovci) navežejo seno na sani, ki ga ze primanjkuje živini v Dolini. To je »senarjenje«, podedovano iz preteklosti, še danes izrazito kolektivno delo, ki privabi na mizo najboljše jedi in vroče pijače. Čudovita je podoba življenja karavanskih senožeti. Vsak letni čas jim vtisne svojstvena in posebna bogastva. Da, celo dan m z zvezdami ter luno obdarjena noc jim dajeta čarobne mike; leseni in stari in samotni seniki pod zavetjem in varstvom stoletnih dreves so preveč vabljivi, ne da bi se predali opojnim lepotam in sladkostim njihovih starih a ved-no resničnih pesmi, ki jih pojo vetrovi ko se s svojo besno silovitostjo zaganjajo v_ lesene stene, ali pa samo nalahno božajo s skodliami ¿okrite strehe. In če smo v toplem noletnem dnevu dobili samo poklon stoterih in tisočerih živobarvnih cvetlic, stkanih v pisani preprogo senožeti, ki so ga spremljale melodSe šellstenja košatih dreves, potem je bil ves naš trud pri vzponu na bregove Karavank bogato poplačan. Odmaknjen od vsakdanjega »mestnega« hrupa našega življenja, osamljen v tem blagodejnem svetu gorskih gozdov in krcevin se-dSi bUzu starega in trhlega senika in motrim v belo sivino odete špikaste velikane, ki se dvigajo na jugu. So samo »zvezni člen« med sedanjostjo in preteklostjo? Ka ti brez njih tudi ne b bilo naše sedanjosti, ki je samo vez do bodočnosti. Sprašujem jih koliko časa da že vladajo nad nizkim sosedstvom? Pa nad razrezanimi v grape strmimi pobočji dolin? Ne odgovorijo. Kot da se jim ne zdi vredno odgovarjati človeku, ki je že mnogokrat zagospodoval nad njimi? Samo molče v svoji divji razigranosti. Človekov duh pa poCasia zanesljivo prodira v skrivnosti njihovega bistva In pred nami se odpirajo vedno jasnejsi in ostrejši pogledi v njihove, ne s črkami, a človeku vedno bolj doumljivo nenapisano KotGda°bi bili nespremenljivi in vsemu kljubujoči Julijski špiki, se nam zazdi ob pogledu na karavanške senožeti, ki žive svoje posebno življenje. In danes? Hirajo m izumirajo ob neozdravljivi »bolezni« deagia-rizaciie zgornjesavskega prebivalstva. Ali Jih bo sodobnost, ki naj tudi vrednoti in sPOsUije ter neguje duhovne in materialne pridobitve naše preteklosti, obsodila na propad? Ah ne So potem naš človek, ki se naj osvobodi vseh nehumanih spon preteklosti, oropan bogastva pokrajine, ki so jo s trudom svojega de a obogateU naši prednamci v večstoletnem boju za svobodno življenje pod svobodnim soncem1' Ne, ne smejo izumreti! Nasa nacionalna zavest mora biti močnejša od trenutnega bogastva materialnega sveta. Izumirajo senožeti po karavanskih rutih, in s tem prepuščamo pozabi in v oskrunjen je najveličastnejši spomenik boja slovenskega kmečkega človeka. Saj so bile ruti po Kaia-vankah svet simbol neuklonljive volje m klene pesti ter razsodnega duha tistega dela Slovencev, ki je do predzadnje vojne neposredno povezoval tudi onstran Karavank ter v Kanalski dolini živeče slovensko ljudstvo, ki se je formiralo v najmlajši narod Evrope. Zato s ponosom in z vso zavzetostjo tudi vključimo vse senožeti v sodobno gospodarjenje; naj se še dolgo razlegajo v ranem jutru z njih po Dolini veseli klici »senosekov« in sproščena pesem brhkih grabljic! Pesem, ki naj bo utrip sodobnosti, bogati naslednici preteklosti. 2. LJUDJE POD MUČNO GORO Ljudje pod Korenom. Korenci. Bogat je zapis njihove preteklosti. Kamorkoli stopiš v Podkorenu, se ti živo vtisnejo v spomin bogate podobe starih domov. V njih je utelešena mogočna in svojstvena življenjskost korens- Foto M. Natek Dom »Pod bregom" Meander Save pod Zelenci Foto M. Natek HKW «*U» M SI K» ✓ kih domačij v preteklih stoletjih, pa bajtar-skih in kočarskih siromakov. Vse stoji pred nami na majhnem prgišču korenske zemlje pod Koienom in Medvejkom ki o^je razre-zal na dva dela mnogokrat hudourniško raz besneli Krotnjek, se smehlja pa turobno tozi Podkoren, k je najveličastnejši pomnik našega človeka v slovenskem alpskem sveta V njegovi podobi so utelešene vse bridkosti številnih korenskih rodov, ki so se skozi stoletja tod naokrog ali pa po svetu v tujim nehali za kos vsakdanjega kruha. Popotnik, ki se ustavljaš v tem prečudovitem Sem (dolinskem) naselju in kc, «. zamaknjeno oziraš v bogastvo starih vaških (tudi kmečkih) stavbenih oblik, ali ti ne dajejo Sdi prav te slikovitosti odgovora na vpra-anje-Zakaj so se tudi ^olinci aktivno vključili v borbo ljudske revolucije? Za kaj so se skozi toliko desetletij, da celo skozi stoletij v potu svojega obraza pehali ljudje na tem koščku naše lemlje? Da bi ohranili na svoji zSilji vso prijetno domačnost svojemu na-selju1 Kajti iz njega izžareva vsa neizmerno^ narodove duhovne in materialne kul: Ce Lesene, s skodljami pokrite strehe his n gospodarskih poslopij. Lesena nadstropja gruntarskih hiš, ki jih obrobljajo tudi leseni z bogatimi omamenti okrašeni »ganki«, preko katerih se sklanjajo pisane preproge goren jih nageljnov. In tam »Pod bregom« v seli-Iču nekdaSih korenskih revežev, so domovi zfineteni vsevprek; mnogokrat jim je primanjkovalo sonca, pa še tedaj, ko so sončni žarki prinašali dolge dneve in k^tke noc^ so bili mrki in zamišljeni pogledi ljudi iz »Pod brega«. Venomer se jim je prepletala v mislih tegobna sodobnost s sanjami stkana prihodnost. Od vsepovsod, kamorkoli so se razkropili Korenci iz »Pod brega«, je prihajal ohrabrujoč in odločen glas delavcev da bo nrišel čas, ko se bo spremenilo tudi življenje »Pod bregom«. In glej. Vizije teh »irerokov« se uresničujejo. Vedno močnejši e utrip življenja ljudi »Pod bregom«- jeseniška železarna, pa promet in turizem mu dajeta novega poleta. Predrugačilo se je življenje »Pod bregom«. Zmagal je Človek, ko je postal gospodar svo-fihTusod«; kovač svoje sreče Preudarni razumnik svoje prihodnosti... Navkljub vsemu pa se domovi »Pod bregom« trdovratneje, kot ki er koli drugje, upirajo fiziognomicnim spremembam Ali ni tako prav? Naj se preteklost izpričuje v sedanjosti. Naj se vanjo orgamcno vživlia naj ostanejo nadvse zanimive kotnike stavbe živi relikt, ki se s polno spro-ščSostjo vživlja v zdajšnost jutrišnjega dne! Sa?soneposredna in najbolj verna priča pre-teklosti v sedanjosti. Dolžnost nas vseh je, da negujemo in varu-jemo ta »samonikli« biser slovenskega človeka pod Karavankami, da ga ohranimo sebi Tn svetu v spomin na svojo preteklost. Ah m potem skrajno neodgovorno ravnanje vseh tistih, ki vsiljujejo starim vaškim stavbenim oblikam v Podkorenu nove — »moderne« oblike, ki se ne morejo vplesti v vso do- zdajšnjo naselbinsko arhitekturo ki se je harmonično vživela v pokrajinski ambient? Ali že ni dovolj pokvaril in uničil »tehnizi-rani« čas ki je presadil tudi na mnoge korake domove sivozamazane strešnike, ali celo rdečo opeko? In velika široka »moderna« okna so številnejša iz dneva v dan. Z vsem tem zavestno ropamo korenskemu na-sllju (pa ne samo njemu!) bogastva lepot, ki so se skozi dolga stoletja nakopičila vse od tedaj, ko je slovenski človek naselil tudi ta košček svoje zemlje. ? SKRB ZA VSAKDANJI KRUH JE MOČNEJŠA OD DEHTEČEGA OPOJA DOMAČE GRUDE Naselja v Dolino so pomaknjena visoko v tektonsko natrto podolje med Julijskimi Alpami !n Karavankami. Povsod je premalo Seniki na Lomičih Foto M. Natek foaKoren: »Pod bregom-Senik nad Kolovratom Folo M. Natek rodovitne kmetijske zemlje, pa še tam, kjer je je mogoče izrabljati v kmečke namene, »vsiljuje narava« s svojimi, z alpsko klimo pogojenimi lastnostmi svojevrstno usmerjenost kmečkega gospodarstva. Živinoreja stopa v ospredje, pa kaj ko tudi njej primanjkuje pašnega sveta; poljedelstvo ima šele drugotni pomen, katerega pridelki ne zadostujejo niti za dom. Mnogokrat škodujejo dolge zime ozimnim žitam, pa koruzi in fižolu, zato se je ohranil bob po njivah še v današnji čas. Zemlja ni mogla preživljati vedno večjega števila ljudi pod Korenom. (Podobne razmere srečujemo po drugih dolinskih naseljih). Tovorna pot in že skoraj pred dvema stoletjima zgrajena prevozna cesta sta mogli z zasluz-kom zadovoljiti le majhen del Korencev. Skrb za vsakdanji kruh je bila vedno močnejša od opoja, ki je dehtel iz domače zemlje, ki je se danes siromašna in vedno bolj nebogljena. Korenci so se napotili v svet — za kruhom. Postavne in krepke korenške fante najdemo med rabeljskimi rudarji, ki jih je vsakoletna »sečna sena« priklenila za teden ali dva na domače »ledine« (travnike) in senožeti. Najdemo jih med fužinarskimi železarji (Bela peč), pa med drvarji, ki so si služili kruh sebi in svojim družinam po širnih gozdovih dežela takratne avstroogrske monarhije. Mnogim je šele železnica odprla vrata v širni svet. Vedno nenasitni Moloh ameriških rudnikov, pristanišč in gradbišč, francoskih, nemških in avstrijskih obrtnih delavnic, tovarn in rovov, in kdo bi še našteval druge predele, ki so sprejemali Korence kot tujce, je izmozgaval, izčrpaval in osuševal življenjske sokove Korencem. Mnogi mu niso podlegli, saj so črpali ob spominih na svoje domačije novih moči, ki so jim pomagale prebroditi in premostiti veliko težav in nadlog. 2e sama misel na dom in domačijo pod Korenom, nad katerim so se noč in dan razgledovali vedno mladi in strogi ter hladni vrhovi Julijcev, jih je jeklenila v prekaljevanju zavesti proletarskega internacionalizma. Moloh pa je zahteval vedno višje davke človeških žrtev in v ognju njegovega žrela so našli pogubljenje številni Korenci. Nikoli več se niso vrnili pod lesene strehe svojih tesnih domov in skromnih domačij. Bogvedi kje vse so v mislih in sanjah hrepeneli po rojstnih domovih in po domačiji otroških let? Ali pod vročim egiptovskim soncem, ali po vlažnih in zatohlih predelih Brazilije, po gozdovih mrzlega kanadskega severa, ali po farmah suhih ameriških prerij? Tujina jih je zvabila in v njej so kot brezdomci hirali in umirali pri delu in v hrepenenju po sreči in življenju. Maloštevilni Korenci so se na jesen svojega življenja vrnili v svoje naselje pod Mučno goro. Žgarani so in potrebni počitka s trdo prisluženim pokojem. Ko prvi pomladanski sončni žarki naznanjajo veselje ob prihodu Vigredi, sede pred durmi svojih domov, in v Značilna hiša v Podkorenu Foto M. Natek njihovi notranjosti se pojavlja nemir. Nedopovedljivi nemir je ostanek spominov na njihovo mladost: Pomlad jim je odpirala vrata v svet sezonskega dela. Tudi spomladi, ko še ni ozelenelo grmičevje okrog domačije, so zapuščali Korenci svoje domove in razkropili so se po svetu za desetletje in več ali pa kar za dobo celega življenja. Nedoumljivi nemir pa je tudi zdajšnjost, v kateri morejo vsi: stari in mladi, otroci, žene in možje skozi vse leto živeti skupno pod lesenimi strehami. A mnogi v toploti jutranjega svita zapuščajo domove in na večer se vračajo domov k svojim družinam. Da bi mogli v vseselem družinskem delu ali v kramljanju preživeti preostali del dneva ... V dolgih zimskih večerih, ko se mnoga domača opravila prenesejo k prijetno segreti krušni peči v kotu, v pogovorih ponovno za-žive spomini na preteklost. Spomini, ki so del trdega in težkega, a nadvse veličastnega življenja Dolincev v preteklosti, brez katerega bi tudi ne bilo današnje podobe zgornjesav-ske pokrajine. Ludvik Zorzut Prijatelj - listoživ (Spominu planinca — rastlinoslovca Alojza Filipiča) Strašno je zagrmelo z Vipavskega v Ravnico. Pocl Skalnico so vztrepetali bori. Smrt — kje je tvoje želo z neusmiljeno puščico? Se luč je vgasnila na Sveti gori. Na Črni prsti iz spanja zimskega so se zbudile, oj, rožice pod snežno še odejo. In vse po vrsti so v kelihe pregrenke solze zlile. Od bridke žalosti zdaj mrejo. Nas kliče tvoj arhiv, ki napolnil bogate je herbarje, iz njih tvoj vrisk — zemlji ob Soči. Prijatelj — listoživ — še večne te zaklade varje tvoj duh oživljajoči. Lani v decembru 1963 je po prometni nezgodi na operaciji umrl msgr. Alojz Filipič, v starosti 77 let župnik v Batujah na Vipavskem, iz Ravnice, rastli-noslovec, botanik, ki je zbral skladovnico herbarjev z vsemi vrstami rastlin in cvetja na goriški zemlji Bil je v stalni povezavi s prirodoslovnim seminarjem slovenske univerze, ki ga je štela za svojega znanstvenega sodelavca. Alojz Filipič je zbiral mlajše planince v mladeniškem klubu »Juventus fervida«, ki mu je bil predsednik. Izšel je iz goriške klasične dobe, poln razglednega obzorja in naravnega humorja, da je zapisoval marsikatere prigodbice iz naše preteklosti. Planinski Vestnik 1. 1960, str. 307, je objavil himno Juventus fervida — njemu v priznanje. Vse rože, rožice, vse travce rastline vse se klanjajo spominu svojega varuha' prijatelja, zaščitnika. 0 pomenu hoje za zdravje in telesno kulturo človeka Drago Ulaga Človek se postavi na noge v prvem letu življenja, nato hodi in hodi šestdeset let, osemdeset let in več, vse do tistih zadnjih dni, ko leže na smrtno posteljo. Lahko bi rekli, da hodi vse življenje. Če bi sešteli vse korake, počasne in hitre, po ravnem, navkreber in navzdol, ki jih opravi vsak dan doma, na poti na delovno mesto, pri delu samem itd., bi to dalo tisoče in tisoče »telovadnih gibov«, vsak dan po dve, tri ali več ur telesnih vaj. Kot telesna vaja učinkuje hoja na človeški organizem dan za dnem, dan za dnem. Zato ni brez pomena, kako hodimo in kakšen odnos imamo do te najbolj elementarne prvine telesne vzgoje. Ce bi dali na tehtnico in merili, kaj več zaleže za ohranjevanje funkcionalne zmogljivosti organov — kaj več zaleže za mišice, sklepe, ožilje in dihala, vsakdanja hoja ali tistih deset minut jutranje telovadbe, ki jih opravi homo sapiens za vzdrževanje svojega gibalnega aparata, tedaj bi šele prav spoznali kolikega pomena je hoja. Nedvomno so redne gimnastične vaje, kakršne priporočajo danski higienski inšpektor J. P. Müller (»Moj sistem«), kanadski zdravnik R. Jackson ali izkušeni C. Diem in drugi, zelo velikega pomena za vzdrževanje mišic in za ohranjevanje gibljivosti v hrbtenici, ramenih, kolkih in gležnjih. Zato se pameten človek prav tako redno ukvarja z vajami, vsaj z nekaterimi, kakor se ukvarja z običajno telesno nego, z umivanjem itn. Osebno dam toliko na zmerno jutranjo telovadbo, da si očitam površnost, če se zgodi, da kdaj ne utegnem. Vendar, še tako strokovna in prizadevna telovadba ne more nadomestiti vsega tistega, kar nam lahko nudi hoja. Pri tem ne mislim na doživetje narave, na dober zrak in blagodejno sonce, na tišino gozda in na lepe ali celo ustvarjalne misli, ki se ti včasih porajajo, ko se po samotni stezi oddaljuješ od mestnega trušča. Mislim kar na navadno hojo, na tisto od doma do delavnice ali avtobusa, na povsem vsakdanjo hojo po opravkih. O zdravju in fizični kondi-ciji namreč ne odloča to, kar storimo le kdaj Kdaj, recimo ob nedeljah, temveč vse tiste redne aktivnosti, ki jih ponavljamo vsak dan, morda celo uro za uro. Iz navadne hoje se lahko razvije živahna hoja, hoja z dolgimi koraki, zelo hitra hoja ali pa npr. naporna hoja navkreber z globokim dihanjem. Iz tehnično pravilne hoje se v atletiki razvije lahkoten tek, iz teka igre z žogo, tek na smučeh, tek na drsalkah in podobno. »Začeti je treba pri začetku«, pravijo športni trenerji, začeti je treba pri pravilni hoji in pravilni drži telesa. V ZDA ocenjujejo učence pri urah šolske telesne vzgoje zlasti po hoji. Za oko izkušenega izvedenca je hoja pokazatelj ravni telesne kultiviranosti, kon-dicije, razpoloženja in smisla za lepoto gibanja. »Boginja se razodeva po hoji« (Vergil). Pravilna hoja je užitek, vodi te v bližnje in daljnje lepote narave. Pravilna hoja je ekonomična — ta je lahkotna in stopnjuje užitek izletov ne glede na daljino in strmino. Kakor za vse druge telesne vaje, tako velja tudi za hojo zakon smotrnosti gibanja. Gibanje je ritmično, tekoče. »Izkušen plezalec dobro ve, da mu ritem pri gibanju prihrani morda polovico telesnega napora« (Turna). Hoja je stvar zdravja, treniranosti, pravilne tehnike gibanja, lepote in seveda tudi stvar odnosa do telesne kulture. Premislek o vsem tem in podobnem se mi zdi vreden časa in truda. Vpliv hoje na organizem »Stoječa voda začne kmalu gniti, v kotu stoječe oralo postane rjavo«, piše Sebastian Kneipp, modrec iz Worishofena in nadaljuje, da mora biti človeški gibalni aparat vedno v delu. Delo in gibanje pa mora biti vztrajno, redno in vsestrano, da zaleže. Z biološkega aspekta so največ vredne tiste telesne aktivnosti, ki učinkujejo hkrati na veliko mišic, na sklepe in na organe za preskrbo. Ali je hoja vsestranska telesna vaja? Mar ne gre samo za ponavljanje gibov z nogami? Res je, da imajo mišice nog primarno vlogo, vendar gre za celo verigo mišic, saj je znano iz fiziologije, da sodeluje pri hoji kar 54 velikih in malih mišic. Pri živahni hoji pride do precejšnje aktivnosti ramenskega obroča in rok. S hojo po ravnem mišice ohranjamo, s hojo navkreber pa jih lahko znatno krepimo. Spremembe med naponom in sprostitvijo potekajo ritmično, kar pomeni ugodne pogoje za temeljito prekrvljenje mišičnega tkiva. Hoja pomeni tudi za sklepe — posebno za skočni, kolenski in kolčni sklep določeno aktivnost. Tudi za sklepe velja Lamarckov zakon, da »funkcija ohranja organe«. Sklepi se morajo vsak dan pregibati v polnem obsegu, deležni morajo biti določenega pritiska, da se lahko hranijo. Če sklepe zanemarjamo, če jih ne pregibamo v normalnem obsegu in v različnih smereh, pride z leti do okornosti, do okostenenja sklepnega hrustanca, do artroze. Zato je priporočljivo, da delamo pri hoji kdaj pa kdaj tudi dolge korake. Kratek korak je značilen za starost, ko je proces artroze že opravil svoje. Ker sodelujejo pri hoji najmasivnejše mišice (zadnjične mišice, četveroglava mišica stegna, mišice goleni itn.) in ker te potrebujejo velike količine krvi s kisikom, velja hoja kot učinkovita vaja za krvno ožilje in dihala. Ze počasna hoja pomeni poživitev krvnega obtoka. Ce napravi srce odraslega v mirovanju okrog 70 utripov na minuto, se vzpne frekvenca pulza po 15 minutah živahne hoje že na 80 ali 90 utripov. Po zelo hitrem vzponu na 50 m visok grič se pospeši delovanje srca že na 110 do 120 utripov na minuto. Vzporedno s pospešenim delovanjem srca pride pri hoji tudi do pospešenega in poglobljenega dihanja, kar je pomembno v mladosti za povečanje pljučne kapacitete, po 30. letu pa kot nekaka gimnastika prsnega koša. Pri naporni hoji navkreber dihamo bolj intenzivno in močneje širimo prsni koš. Ce delamo to vsak dan, bomo v pozno starost ohranili gibljivost reber in s tem prožnost prsnega koša, kar je velikega pomena za preskrbo organizma s kisikom. Končno naj opozorim še na to, da je vztrajna hoja velikega pomena za prebavo in za presnovo na sploh. Hoja pomeni potemtakem za mišice prepo-trebno vsakdanjo aktivnost, da ne začnejo hirati; za srce z ožiljem pomeni zdravo treniranje, za pljuča intenzivno sprejemanje kisika. Poživljenega krvnega obtoka je deležno tudi živčevje. Zato se po izdatni hoji, zlasti po izletu v gore tako dobro počutimo, zato smo tako dobre volje, ko se spet vračamo k domačemu ognjišču. Brezhibna prebava, trden spanec in mladostna čilost naslednjega dne so zanesljivi pokazatelji pravilne mere glede obremenitve organizma. Premalo hoje ne zaleže, preveč škoduje! O tehniki in estetiki hoje S teorijo hoje so se ukvarjali najrazličnejši izvedenci, fiziki, anatomi, fiziologi, biomeha-niki in drugi. Celo Honore de Balzac je napisal kratko, vendar nad vse duhovito razpravo o teoriji hoje (leta 1833). V uvodu se čudi, da so napisali učeni ljudje na »tisoče teorij in hipotez« o vsem potrebnem in nepotrebnem, nikomur pa ni prišlo na misel, da bi kaj pametnega ugotovil in povedal o hoji. človeku lastnem načinu premikanja. Pozneje so bile o tem vprašanju napisane temeljite študije (Braune-Fischer in drugi), objavljene so bile tudi doktorske disertacije. Lahko ugotovimo, da je dandanes tehnika hoje dobro dognana zlasti z vidika biomehanike in kolikor toliko tudi z vidika estetike. Strokovnjaki za telesno vzgojo in ritmiko učijo, da je idealna hoja lahkotna, tekoča, brez odvečnih gibov. Stopati je treba enakomerno naprej in po celem stopalu. Izrazito sukanje v bokih je odvečno. Boki, prsi in glava morajo biti v navpični liniji (Dr. L. Sweigard, New York). Atletski strokovnjak Jože Šturm prav tako poudarja lahkotnost, posebej pa še sproščenost v gibanju rok. Stopala naj bodo ves čas vzporedna, na tla postavimo najprej peto, nato se prožno odrivamo preko prstov. Težišče telesa se med hojo le neznatno zvišuje, približno do 14 milimetrov (Schmidt). Kaj pa je pri tehniki hoje napačno? Napačno je, če so stopala obrnjena na ven ali na notri, če ne premikamo nog naravnost naprej, če kakor koli opletamo, če se preveč pozibavamo, in sploh, če delamo odvečne gibe. Korak naj ne bo niti prekratek niti predolg. Za navajanje na pravilno športno hojo pa je vsekakor bolje, če hodimo kolikor toliko z zanosom in delamo za spoznanje daljši korak. Delo zamašne noge in odrivne pride tako bolje do izraza. Tudi z vidika telesne vzgoje je daljši korak učinkovitejši. Pri tem pa je treba paziti, da so stopala zares vzporedna in da je gibanje nog točno v smeri naprej. Pomemben je tudi tempo hoje. Najprej seje treba ogreti, pospešiti krvni obtok in sprožiti procese termoregulacije. Šele nato se človek zares dobro počuti in hodi z lahkoto, z užitkom. Ce gre za dolgo pot, na primer za izlet na visoko goro, tedaj velja pravilo, da je »počasen tempo najboljši« (Joža Cop). Ce pa gre za vsakdanjo hojo po opravkih, je bolje malo pospešiti tempo, da bo v fiziološkem pogledu bolj zaleglo. Navado imam, da hodim v službo hitro in z dolgimi koraki, ker je tako bolje za mišice, za sklepe, za krvni obtok in za dihanje. Konec koncev pa o hoji ni nujno potrebno veliko premišljevati, ni nujno potrebno vse ve(jeti _ glavno je veliko hoditi, in če le mogoče po prožnem svetu. Ce smo se navadili na pravilno (vzporedno) postavljanje stopal in na primerno dolg korak, nam bo s časom obilna vadba sama obrusila tehniko hoje. Vsi gorniki so se navadili ekonomične hoje s prakso. Dejansko se tudi v moderni teoriji telesne vzgoje zavzemamo za tako imenovano naravno hojo. Ce so gibi odmerjeni, noga v kolenu v hipu, ko je težišče nad stopalom iztegnjena, drza telesa vzravnana, če ni nobenega pretiravanja, imamo dejansko vtis lepega gibanja. Estetika uči, da so elementi lepote v neoporečnosti izvedbe, v igrivi lahkotnosti, poletu in ritmu. Naj zmogljivejši tekači slovijo kot ljudje, ki imajo elegantno hojo. O olimpijski zmagovalki v hitrem teku Wilmi Rudolfovi beremo, da je presenečala po lepoti stila gibanja ne glede na to, če je po stadionu hodila ali tekla. L. N. Tolstoj piše o Ani Kare-nini, da se je držala neobičajno ravno in hvali njeno gibanje »z lahkotnimi koraki, po katerih se je njena hoja razlikovala od hoje drugih svetskih dam«. Takole sodimo o tehniki hoje: to, kar je z biomehaničnega aspekta pravilno, je hkrati tudi smotrno ali ekonomično, pa tudi v estetskem oziru zadovoljivo. Seveda mislimo pri tem na naravno hojo in ne na tako imenovano korakanje. O gimnastiki med hojo O gimnastiki ali telovadbi vlada še dandanes marsikje napačno naziranje. Nekateri mislijo, da je smoter redne vadbe v izraziti hipertrofiji mišičja, v pretirani gibljivosti sklepov in sploh v takih vajah, ki sodijo k artistiki ali akrobatiki. Dejansko pa gre samo za skladno in normalno krepitev mišic, za ohranjevanje normalne gibljivosti sklepov, za pravilno držo telesa, za poživitev delovanja notranjih organov in za izpopolnjevanje na področju gibalne spretnosti. Zdelo se mi je potrebno tudi o tem spregovoriti, da ne bi podcenjevali hoje zaradi tega, ker ni atraktivna. Dobro pa je, da izkoriščamo priložnost, ko hodimo npr. po samotnih gozdnih stezah, za nekatere dodatne aktivnosti. Ko smo se dobro ogreli, je čas, da »potegnemo«, da pospešimo in podaljšamo korak. Čutili bomo polnost gibanja in nekak zanos, spremljava z rokami bo izrazitejša, dihanje poglobljeno. Ce gre pot navzdol, vidim v tem ugodno priložnost za lahkoten tek. Koraki so lahko povsem kratki, vendar sproščeni. Seveda se človek ne sme siliti, le toliko naj teče, kolikor mu pri j a. Dokler tečeš kdaj pa kdaj za šport, ker te taka aktivnost veseli, se lahko prištevaš med mlade; ko končno vel javno prenehaš teči, se začneš starati. Priporočljivo je tudi temeljito izdihavanje in maksimalno vdihavanje med hojo. Šest, sedem, osem korakov izdihujemo, nato spet širimo koš in ga napolnimo s svežim zrakom. Pri tem gre zlasti za ohranjevanje gibljivosti reber, to je za prožnost prsnega koša. Seveda je prav, da mislimo kdaj pa kdaj tudi na vzravnano držo. V ta namen prehodimo kakih 100 m tako, da se držimo pokonci, lopatice pa pritegnemo skupaj. Tako dobimo raven hrbet in izbočen prsni koš, kar je vsekakor koristna lepodržna vaja. O ljudeh, ki so se preveč zredili, je znano, da imajo težave s stopali. Mišičje je za dodatno obremenitev prešibko, stopalni lok začne popuščati, pojavlja se bolj ali manj plosko stopalo. Da bi nevšečnost preprečili, priporočam med sprehodom kdaj pa kdaj kako minuto hoje po prstih. Ko sem v starosti 57 let hodil dva meseca dolgo vsak dan na Rožnik, da bi s štoperico v rokah in z drugimi pripomočki dobil izkušnje o vplivu hoje na srce, na pljučno kapaciteto, telesno težo in podobno, sem se prepričal, da je vredno v ta namen žrtvovati uro časa na dan. Vsi pokazatelji: znižanje frekvence pulsa, povečanje pljučne kapacitete, izgubljanje odvečne teže in drugi pozitivni znaki treniranosti govorijo za to, da čas, ki ga žrtvujemo za hojo in za dodatne aktivnosti, ni izgubljen. Škodljivci zdravih nog in lahkotne hoje Cesto se zgodi, da se z leti hoja pokvai-i. Poznamo sedemdesetletnike, ki še vedno hodijo živahno in vztrajno, poznamo pa tudi štiri-desetletnike, ki imajo že počasen in kratek korak ter se ob sleherni priložnosti ozirajo po prevoznem sredstvu, pa čeprav gre le za kak kilometer hoje ob lepem vremenu. Sedenje, razvada neprestanega sedenja je prvi škodljivec zdravih nog. Krvni obtok se poleni, noge postanejo otrple, po večurnem neprestanem sedenju se človek s težavo vzravna. Če je količkaj mogoče, bi morali sleherno priložnost izkoristiti za to, da vstanemo, se pretegnemo, napravimo kak korak in nato nadaljujemo spet z delom sede. Kako napačno je, ko sedijo ljudje pri sejah ali na pr. na vlaku ure in ure, vrh vsega pa še v zakajenih prostorih. Če pa se je že zgodilo, da si moral predolgo sedeti, moraš to popraviti s približno polurno živahno hojo. Tudi odvečna teža sodi med škodljivce zdravih nog in lahkotne hoje. Čim težji si, tem raje sediš — in tem laže se spet rediš. Moj nasvet bi bil: s primerno dieto in z redno hojo regulirati telesno težo. Vztrajnost vodi naravnost do presenetljivih uspehov. Dodatna obremenitev po pol ure živahne hoje na dan vodi že po enem letu do znatne izgube odvečne tolšče. Velikega pomena je obutev. Če so čevlji normalni, udobni, ne preozki in ne s previsoko peto, bo človek neprimerno raje hodil, kakor če ga ovirajo kake modne posebnosti. Pretirano koničasti čevlji kakor tudi damski čevlji z izredno visoko peto so zgovoren dokaz nepravilnega odnosa do zdravja nog in do hoje kot pomembnega elementa vsakdanje telesne vzgoje oziroma vzdrževanja fizične kondicije. Ženske bi ravnale pametno, če bi nosile modno obutev, kakršna onemogoča polnovredno hojo, samo za posebne priložnosti, za vsak dan, to je za hojo po opravkih pa bi se naj zadovoljile z udobnimi čevlji, primernimi za hojo. Med činitelji, ki ovirajo človeka pri živahni hoji, je treba omeniti še tesno oblačilo, različne pasove, steznike, ovratnike in podobno. Kako se čuti človek olajšanega in kako laže zadiha, ko se na kopanju sezuje in sleče oziroma preobleče. Če bi mislil na obutev in oblačilo, ko gre na pot, če bi dajal prednost udobnim in ohlapnim delom oblačila, če bi zrahljal, kar se da zrahljati ali odpeti, bi se nedvomno bolje počutil in vsa fizična aktivnost bi bila še v večji meri zdravju v prid. Kri naj se neovirano pretaka, koža naj diha, sonce in sveže sape naj opravijo svoje. Kogar v zrelih letih ali v starosti noge slabo nesejo, naj se posvetuje z zdravnikom. Zelo verjetno mu bo svetoval treniranje prav po malem, vendar vztrajno. Morda mu bodo pomagale nožne kopeli, polivanje s hladno vodo (knajpanje), občasno počivanje tako, da so noge za spoznanje više od trupa (Hauserjeva »lepotna deska« in nekatere yoga vaje), masaža — skratka vse, kar vodi do boljšega prekrvljenja zanemarjenih kapilark oziroma mišičnega tkiva. Znanstveni poizkusi, ki so jih organizirali v Sovjetski zvezi s starimi ljudmi, dokazujejo, da je s hojo in drugimi aktivnostmi še vedno možno izboljšati stanje gibalnega aparata in notranjih organov. Jelenk Janez Je ram Jelenk (1106 m) je izmed tisočakov, ki obkrožajo Idi-ijo, najzanimivejši vrh v idrijski okolici. Iz ceste Idrija—Sp. Idrija se pokaže z dominantnim ostrim vrhom, na severovzhodu s pokonci štrlečimi pečinami. Iz Sp. Idrije naprej proti Mostu na Soči pričenja izgubljati prvotno obliko, vendar še nekaj časa sledijo skale do sredine pobočja od vrha proti dolini Idrijce. Izpod vrha pa se v enakomernih presledkih vrstijo hudourniki po strmem pobočju. Prebivalci se seveda selijo v središča t. j. Sp. Idrijo ali Idrijo, kjer si ustvarjajo novi dom. Naselje na severnem pobočju Je-lenka se imenuje Masore. Iz jugovzhodne strani t. j. iz Sp. Idrije je po bližnjici do vrha Jelenka po manj strmem pobočju, mimo samotnih kmetij, dve uri vztrajne hoje. Ena od teh kmetij je bila v času NOB deležna okupatorjevega besa, domačijo so Nemci požgali, nekatere člane družine, ki so bili doma pa vrgli v ogenj. Na vrhu Jelenka se odpre edinstven razgled na vse strani. Na severni strani najbližji sosed je 1050 m. visoki Bevkov vrh, na njegovem južnem pobočju pa so posejane vasice: Jazne — Otalež — Plužnje in Lazeč ter pod njimi cesta Idrija — Most na Soči, kot na dlani. Pogled sega dalje proti Poreznu, Triglavu ter na jugu do Karnijskih gora v Italiji. Na južnem pobočju Jelenka so raztresene kmetije prav do vrha. Le dobrih sto metrov izpod vrha stoji zapuščena kmetija, kjer je imelo PD Idrija pred leti svojo postojanko, ki pa je sedaj precej nižje pod vrhom. Pridelek teh kmetij je v glavnem krompir in oves. Gozdno bogastvo pa je izčrpano, kar je bilo glavni vir dohodkov. Tudi tu bodo čez leta nastale planine, kot so bile pred stoletjem, kajti pogoji za živinorejo so izvrstni. Proti jugu pa se Jelenk razprostre v pravo planoto redko naseljene Krnice, do 12 km. oddaljenega Oblakovega vrha. Na tej planoti so v bližini kmetije pri Sedeju okupatorji in njih hlapci izvršili gnusen zločin. Ujeli so dva partizana ter jima na drevesnem čoku s sekiro odsekali glave ter potem nabodene na palice razkazovali po okoliških hišah. Skromen spomenik označuje ta kraj. Okolica Jelenka je pravi raj lovcev. Srnjadi in zajcev je tu na pretek, v skalovju pod vrhom pa domu je večje število gamsov. Lovska družina iz Sp. Idrije je nekoliko pod vrhom pred leti zgradila lep dom. Izmed vseh vrhov v idrijski okolici je redko floro najbolj bogat Jelenk; encijan, avrikelj, kranjski jeglič so zastopani v takem številu, da nekatere senožeti pod vrhom dobesedno prekrijejo s svojim cvetjem. Jelenk s svojo dominantnostjo proti vzhodu je bil v času italijanske okupacije teh krajev pravi »caposaldo«, preprežen z utrdbami od podnožja ob cesti pa do samega vrha. Vojaška cesta je speljana iz Oblakovega vrha do najvišje točke na Jelenku. ki je bila oddaljena zračne linije samo kakih pet kilometrov od bivše jugoslovanske meje na drugem hribu. Seveda je bil dohod na jelenk v času teh gradenj prepovedan, bunkerji in gradbišča, zagrajena z bodečo žico ter zamaskirana in zastražena s stražarji na vsakih par korakov. Prebivalci iz doline, predvsem iz Sp. Idrije, ki so Jelenk radi obiskovali, so bili seveda prizadeti. Jelenk kljub svoji zanimivosti planinci slabo obiskujejo. Transverzala teče po sosednjem Bevkovem vrhu in Sivki, ki pa sta od Je-lenka odročna. Le tu pa tam ga obišče kak tujec, tudi iz inozemstva. Pač pa v mesecu maju, ko cveti encijan, množično obiščejo Jelenk planinci in neplaninci iz Sp. Idrije in Idrije ter okolice (na binkoštno nedeljo) in to že od davnega. Ta množični obisk poteka iz tistih časov, ko so bili na Jelenku še samo pašniki in so to nedeljo pripeljali živino na pašo iz idrijske in tolminske strani. Ta dan je bil tudi nekakšen živinski sejem oz. izmenjava med lastniki. Čeprav so se časi spremenili, ta tradicija še ni povsem izumrla. Vojaška cesta je sedaj slabo oskrbovana, vendar je vsako leto na ta dan navzoča na Jelenku tudi sodobna motorizacija. Jelenk je danes svoboden, čeprav njegovo čisto naravo kvarijo betonski bunkerji kot mnoge druge vrhove ob bivši državni meji v spomin na težke čase. Kako bi skoraj preplezal Čopov steber Vanč Potrč Pisanje o šesti težavnostni stopnji je težko, delikatno delo, ki je rezervirano le za ekstremne plezalce, ljudi mirnih živcev, ki jih že od daleč ločiš od navadnih alpinistov. Zal je teh ekstremnih ljudi ekstremno malo! Bilo je pred leti. Naš alpinistični odsek je bil pravkar ustanovljen in prepoln mladih neizkušenih alpinistov. Društvo je pričelo z izdajanjem revije. Načelnik odseka me je prosil, naj napišem nekaj za »naše« ljudi. Toda opozoril me je, naj bo članek v stilu 3. težavnostne stopnje. Kajti pisanje o 5. ali celo 6. težavnostni stopnji bi te naše mlade, nepokvarjene ljudi lahko spravilo na kriva pota ekstremizma. Članek sem sveto obljubil, toda napisal nisem ničesar. Kako pa bi tudi pisal o tistih malenkostih, ko pa je bila ravno takrat vsa moja psiha preusmerjena v previse, gladke poči, majave oprimke in podobne stvari, ki so tako značilne za 6. težavnostno stopnjo. Pisati o solidnem plezanju, ki je za ekstremistovo duševnost le še to kar kaplja vode za morje! Ne, to ne bi mogel, pa četudi bi hotel! Toda danes, ko sem skoraj preplezal Čopov steber, ko me roka naravnost sama sili, da popišem nekaj ekstremnih doživetij z eks-tremnimi ljudmi, sem prepričan, da bi bil pravi greh 6. stopnje, če »vam« ne bi posredoval vsaj delček tega ekstremizma. Mogoče bo branje o tem marsikoga utrudilo, to me pa kot ekstremista ne moti. Prepričan sem, da bo že pravi čas odložil branje. In tako bo tudi bolje zanje. Toda »vi«, ki ste bili kadarkoli poprej vsaj z mislimi pri ekstremizmu, odprite usta, kajti le za vas se trudim. Kdor pozna sovražnika — 6. stopnjo, ta ima v rokah že polovico zmage, če že ne več! Pišem, da vam čimbolj olajšam trnovo pot v vrste ekstremistov. To so posebne vrste ljudje, ki že s samo svojo navzočnostjo sprožijo med povprečnimi alpinisti pravo senzacijo. Srečen je »povprečnež«, ki lahko vidi ekstremista, mu mogoče celo stisne i'oko ali si ga upa celo povabiti na kakšno pijačo v koči (seveda na svoj račun). Srečen fotograf, ki mu je ekstremist dovolil slikati svojo veleosebnost ali ga je še celo potrepljal po rami ter mu dal s tem vedeti, da bo tudi on nekoč »velik«. Da to so veliki trenutki v življenju malih ljudi, ljudi, ki vegetirajo v senci slave ekstremistov. Poznal sem celo nekega povprečnega alpinista, ki je imel tako neznansko srečo, da je celo lahko govoril z nekim nemškim ekstremistom. to pa že presega okvir naše države in bom raje pustil srečneža v njegovi edinstveni sreči! Ne morem se spomniti trenutka, ko me je prvič prijela ekstremna strast do plezanja. Ne spomnil bi se, pa četudi bi mi kdo obljubil, da bi zato šel na Himalajo. Pravzaprav je bila množica faktorjev, ki so me skoraj sami od sebe silili k temu. Nekaj je bilo v meni, tisto okrog mene pa me je neizprosno potegnilo v tok ekstremizma. Bile so to slike ob člankih, ki so ponazarjale ekstremno borbo človeka s skalo. Nekaj tega sem našel v Planinskem Vestniku, še več pa so mi povedali tisti članki v TT. Izrezoval sem takšne edinstvene pisari je s slikami vred in jih lepil v poseben zvezek. Zaklel sem se, da bom na vsak način spoznal ekstremiste, na tihem sem pa gojil pregrešno željo, da bi kdaj tudi sam postal eden izmed njih, redkih. Tisto leto se je odločilo! Prelezel sem skoraj vse Savinjske in še nekaj Julijcev povrhu. Uspeh ni izostal. Res nisem našel dosti ekstre-mistov saj so bolj redki, toda nekaj jih je le bilo Človek jih po zunanjem videzu kaj hitro spozna, kajti komu neki ne bi ob viselo oko na kričečih barvah živordečih puloverjev, mrtvaško črnih vetrovkah, strganih pumpa-ricah ki so po možnosti tudi kake kričeče barve, bradatih lic, sploh kosmatih obrazih itd Dosti je teh za ekstremista značilnih znakov. Toda spoznati duševnosti teh ekstre-mistov je pa že težje, saj se ločijo med seboj kot barve bukovega listja v jesenskem gozdu. Vsak ima namreč nekaj specifičnega, nekaj povsem samo zanj značilnega. Ta je tih, molčeč, drugi zopet zgovoren (seveda le o 6 stopnji), tretji se rad prikrito smehlja, četrti se vedno drži, kot da bo njegova naslednja tura tudi zadnja, peti se rad zviška razgleduje nad ljudmi okrog sebe, kot bi hotel reči: »Eh uboga raja, ko bi le vedela, kaj se pravi okus 6. stopnje«, skratka vsi imajo silno razgibano duševnost, zato se ne čudite, če boste kdaj naleteli med njimi celo na takšnega, ki bo nekoliko jecljal. Nikar mu ne štejte to za govorno napako. Ne, to ni nobena napaka, ampak samo dokaz njegove privrženosti ekstremizmu! Nisem ravno dober psiholog, toda ze kot navaden človek sem imel priložnost spoznati iz izrazov na njihovih obrazih nekaj skupnega, za vse tako značilnega: »Kaj bo jutri?« Posebno izrazito se vidi negotovost ekstremisto-vega izraza na večer pred odločilno turo. Takrat so navadno vsi povprečni ekstremisti boli molčeči, če pa že govorijo, tece pogovor le o problemih naslednjega dne. Med pogovorom je opaziti poseben naglas na besedah, kot so'npr.: počena luska, majav klin, al-gasta skala, padajoče kamenje, zrak med m pod nogami, oprimki za nohte. Pogovor preseka tu in tam krakanju podoben smeh, ki pa ga misel na naslednji dan prav tako sunkovito prekine. Odsev petrolejke v oceh daje ekstremistom videz demonskega nadčloveka. Redki povprečnež, ki še ni šel na koci takoj spat in je pomotoma prisluhnil njihovem pogovoru, bo imel ponoči hude sanje in se naslednji dan se bo tresel na markirani poti. Kajti pogovor ekstremistov ne tece samo o goii plezanji, tukaj se na poseben, cisto ekstremistični način opisujejo vse vrste nesreč ki so jih že preživeli. Človek dobi vtis, kot da je le samo golo naključje, da so ti ljudje še živi. Govori se o redkih procentih možnosti in o sekundah, pa o izredni njim naklonjeni sreči, ki je odločila, da gredo naslednji dan še enkrat izzivat steno. Vendai, kaj bo jutri, to je največji vprašaj? Ce pa še nisi imel te sreče, da bi spoznal ekstremista v koči zvečer, preden si sel spat, ga boš pa spoznal zjutraj, preden bos sam vstal Kajti ekstremist praktično skoraj ne rabi spanja in niso redki primeri da so ekstremisti pri nas vstali že okrog polnoči, drugi manj vneti pa so zapustili bajte vsaj okrog enih ali ob dveh ponoči. Preden se odpravi iz koče, ne pozabi pošteno porožljati s klini in karabinci. Nekaj svetega in obenem grozotnega je v tem rožljanju klinov. Malo je ekstremistov, ki bi si pripravili plezalno opremo že zvečer, kajti kdo bi potem neki preklinjal in spraševal za njihova imena se tisto jutro, če bi odšli tiho in neopazno. Vzpon bi tako zgubil skoraj polovico, če že ne vec na svoji pomembnosti. Tako si ekstremist skoraj nehote zagotovi pozornost navadnih planincev in turistov, ki bodo drugi dan skoraj gotovo strmeli v steno, ces ali bo ali ne bo prišel čez. Nekaj posebnega je doživeti ekstremistov prihod v kočo. Z zanj značilno kretnjo bo vrgel svoje plezalne pripomočke nekam v kot, seveda tako, da bo temu primerno železje še poslednjič zažvenketalo. vsi, ki se tisti hip v koči še niso ovedeli, da je prišel demon, se bodo zdrznili. Nato bo v kratkih besedah pojasnil, da se je nekaj doslej nemogočega zopet preplezalo. Omenil bo nekaj ekstremnih situacij, ki pa pravzaprav niso bile vredne piškavega oreha, ce bi imel npr. vsaj še 50 klinov več. Tako pa, o groza! je moral tisti zadnji del splezati brez klina, čeprav je bila stena tam tako-rekoč »šajba«. Takrat gorje povprečnim fantom, ki so pnsii na kočo s svojimi dekleti nič hudega sluteč, da bodo srečali ekstremista. Ce že ne cisto pa vsaj v srcu bodo ta dekleta postala last močnejšega. Tu se ne da nič pomagati. To je zakon naravnega izbora, ki pride v preprosti in lepi naravi še vse bolj do svojega izraza. Ne rečem, da so izjeme, ki se bodo znale zoperstaviti temu čaru, ker pa jih je izredno malo, o tem raje ne bom govoril. Da takrat se ponavadi odpre ekstremistovo srce Kako pa se tudi ne bi, ko so tik za njim silna doživetja iz stene, pred njim pa, ce bo šlo vse po sreči, še doživetje tukaj v koci. Nemalokrat pa se tako doživetje v koci konca za ekstremista z zakonom. In potem nastane med ekstremisti splošna žalost. Govori se, da ekstremist ni več ekstremist. Tovariši ekstremisti mu organizirajo na njegovi najbolj priljubljeni koči še zadnjo krokarijo. Vrste se zdravice in nemalokrat je v njin izražena globoka žalost, da slavljenec verjetno ne bo tako kmalu zopet padel v eks-trem Nekateri ekstremisti si vzamejo to tako močno k srcu, da potem še vedno trmasto vztrajajo v stenah. In potem se rade razširijo o njih novice, da so strašno nesrečni v zakonu. Kadar pridejo v gore, se najde kakšna »usmiljena duša«, ki je pripravljena, da jim podari vsaj nekaj svetlih žarkov v njihovo temno sedanjost in prihodnost. Tudi sam sem bil na pravi poti v ekstre-mizem. Ob prebiranju knjige »V naših stenah« mi je oko obviselo na smeri v Triglavski steni imenovani Čopov steber. Najbolj imenitno se mi je zdelo to, da je smer 6. stopnje. Fant, to bo nekaj, sem si dejal! Smer se mi je zdela kot nalašč ustvarjena za slavo. Edini problem mi je bil primeren partner Pravi ekstremisti me ne bi upoštevali, še v brk bi se mi smejali, če bi jih poprosil za part- nerstvo, saj še do takrat nisem plezal nič težkega. Ekstremist mora tvegati. Vedel sem, da moram začeti na svojo pest in si najti sebi primerno neizkušenega, toda na ekstre-mizem usekanega partnerja. Sicer si pa s tem nisem preveč belil glave. Stvar sem, kot se za ekstremista spodobi, prepustil zgolj naključju. Šel bom v hribe in bom že nekaj našel. In tako je tudi bilo. Vsak ekstremist je v bistvu velik indivi-dualist in je kot tak odvisen predvsem od samega sebe. Še tisti dan, ko sem temeljito preštudiral opis Čopovega stebra, sem se vrgel na konkretne priprave. Razrezal sem domačo vrv za sušenje perila. Iz njenih kosov sem si priredil nebroj stopnih zank ali stremen. Ni me motilo, da je Čopov Joža to zlezel brez njih, to je bilo nekoč, sem si dejal, danes pa se spodobi, da ima ekstremist stremena. V duhu časa! Končno je vsak pravi ekstremist opremljen z vse mogočimi pripomočki, ki že na daleč ponazarjajo pomembnost njegovega vzpona. Kdor vzame v steno streme, bo visel v njem kot pajek in ne bo nabiral z njo rožic kot »klasiki«. Visel bo ves čas dobesedno med nebom in zemljo! Tako sem treniral na domačem podstrešju. Obešal sem se na strešne trame ter ponazarjal vse bolj očito dejstvo, da se je človek nekje v pradavnim odcepil od opic. Potem sem se podal na alpinistični tabor v dolino Vrat pod Triglavsko steno. Prebival sem v Šlajmarjevi vili, odkoder sem večkrat stopil na kokto v Aljažev dom. V kratkem času sem se tam prepričal, da je življenje ekstremista polno ovir, še posebno, če je ta ekstremist šele na začetku svoje kariere. Kot nežna duša sem to izredno težko prenašal, še posebno, ko mi je takratni načelnik komisije za alpinizem po moji prvi solo turi (»soliral« sem Zimmer-Jahna) jasno namignil, da sem v plezalnem taboru takorekoč nezaželena oseba. S tem me je močno prizadel, saj sem bil pri financah več ali manj na psu. Vendar se kot bodoči ekstremist nisem posebno sekirah Preselil sem se v Aljažev dom na solidne cene, obenem pa odločil, da grem še naslednji dan za vsako ceno v Čopov steber. Hotel sem pokazati, kako globoko so me podcenjevale takratne kapacitete. Takratni načelnik mi je kljub vsemu oportunizmu še nasvetoval, da povprašam veterana Jožo, kako bom steber najbolje preplezal. Bilo je po kosilu, Joža je dremal na klopci pred Šlajmarjevo vilo, zmotil sem ga sredi počitka. Pogledal me je na eno oko, si pomenljivo prižgal gorjušjio pipico ter me vprašal, če želim morda ključ od stene. Res, bilo je brezobzirno, da sem ga tako nesramno motil pri počitku. Ekstremist se mora zanesti predvsem sam nase. V Aljaževem domu sem še isti dan našel neko prav tako slave željno dušo iz južnih krajev. V hipu sva se zmenila za Čopov steber. Bilo je to nekakšno simbolično srečanje dveh ekstremnih bitij. Nekdo iz njegove druščine nama je hrupno napil na jutrišnjo zmago. In kmalu je cela bajta vedela, da sta »dva« odločena za najhujše. Postala sva središče pozornosti. Slišali sta se le še najini imeni ter beseda steber. Nekateri so naju ogledovali, nekdo mi je celo stisnil roko, kot da bi se že dolgo poznala, drugi se mi je opravičil, ker še doslej ni nikoli slišal za moje ime Našli so se vse pogosteje tudi takšni, ki so me vabili k mizi... Res, bil je prav lep večer! Ker sem v bajti spoznal tisti večer nekaj ljudi, ki so mi zaradi svoje gostoljubnosti prav močno prirastli k srcu, mi je postajalo po malem skoraj težko, da tako nenadoma odhajam na ekstremno turo. Povprašal sem jih za naslove, kar tako, sem dejal, da vam pošljem kakšno razglednico iz onega sveta, če bi se ne vrnil. Vse to sem povedal v takem tonu, da je marsikaterega spreletel srh po kosteh. Potem sem se odpravil v posteljo, nisem še bil popoln ekstremist — pa sem si lahko privoščil mrvico prepotrebnega spanja. Bila je tema kot v rogu, ko me je prijatelj narahlo stresel. Zbudi se, prekleto sva že pozna! Ura je že ena!... Odkrito mi je priznal strahotno novico, da čuti v sebi bolezen, ki se kaže v obliki povečane temperature. Bil pa je odločen, da gre. Res, to je bila prva ekstremistična poteza ... Počasi in previdno sva se spotikala ob kamnih poti proti Pragu. V slovenski smeri naju je ujela prva zora. Ta je imela na prijatelja izredno močan vpliv, jel je prepevati zadnji barski šlager. Kot da je pozabil na vročino! Na sploh je postajal vse bolj razpoložen, nenadoma me je pogledal od nog do glave, se malce zamislil ter me obvestil, da me bo odslej naprej klical kar »Medo«. Še danes ne vem, kaj ga je k temu nagnilo, ali je bila kriva moja hoja ali dejstvo, da sem jaz sam nosil skoraj vse želez je. V sredi slovenske smeri sva krenila naprej po Zlatorogovih policah do nemškega turnca. Bilo je že toliko svetlo, da sva z lahkoto našla pločevinasto skrinjico, v kateri je bila vpisna knjiga za plezalce. Prijatelj naju je vpisal z nadnaravno velikimi črkami, da bi ja vsak zanamec takoj opazil, kako veliki ljudje so bili tukaj že pred njim. Bil je to izredno pomemben trenutek. Čeprav je bila pred nama ena sama velika negotovost in naju je že grozno lovil čas, sem počasi izvlekel cigareto in jo kadil z občutkom, kot da bi bila vsaj ena zadnjih, če že ne zadnja. Tudi prijatelj je storil tako. Omembe vredno bo vsekakor tudi dejstvo, da sva do skrajno eksponirane prečnice v Črnem grabnu plezala nenavezana. Prijatelj je trdil, da mu tako bolj prija. To sem mu kar verjel, saj sem medtem čisto sam nosil vso opremo. Končno sva se navezala. Plezal sem naprej cel raztežaj, naredil varovališče ter počasi pritegoval prijatelja. Nad nama se je bočilo celih 500 metrov grozljive Črne stene in čez to steno je nanadoma pritulila ploha kamnov. Stisnila sva se k steni, nekaj hipov je bilo kot na odprti fronti, kamni so udarjali na skale ob nama in zasmrdelo je po žveplu in peklu. Ploha kamnov je nenadoma prenehala kakor je prišla, toda prijateljevi živci so bili fuč! Prosil me je, da se odvežem, ces da so se njegovi vozli nekaj zapletli. Od-vezal sem se, on pa je zdivjal po takozvani »delikatni« polici naravnost v Crm graben in iz njega na varno območje — gorenjskega turnca. Ko sem ga videl tako bežečega in zraven tisto vrv, ki se je vlekla za njim, sem dobil nehote asociacijo na luciferja. Na gorenjskem turncu sem se spomnil, da lahko dobi človek po takšnem doživetju, kot sva ga imela v Črnem grabnu, pravi duševni pretres — šok. To svojo nevarno misel sem povedal prijatelju. Le toliko me je popravil, češ dobro bi bilo, če bi tukaj za nekoliko trenutkov podremala. Dal mi je svojo lepo ročno uro rekoč, da se bo ulegel za kakšni dve urici, nakar ga naj previdno zbudim. Umaknil se je na neko za spanje primerno polico in tudi zaspal, jaz sam pa sem ostal prav na gorenjskem turncu Tako sva pridno zaspala kot dva otrocicka! Imel sem čudovite sanje. Sanjalo se mi je, da sem ravno izplezal Čopov steber, ko se prebudim. Noge so mi že visele čez gorenjski turne v globino. Na trdi skali sem se namreč v sanjah premikal ter tako nevede zlezel do roba turnca. Doživetje je bilo popolnoma vredno ekstremista. Poslušal me je z vso pozornostjo, nekoliko pomislil ter pripomnil, da mu je pravzaprav silno žal, ker se tudi njemu ni sanjalo, da je plezal Čopov steber. Da bi bilo to zelo lepo. Nato se je velikodušno odrekel nadaljevanju ture v Čopovem stebru. To je opravičil z dejstvom, da se ne počuti najbolje, kar se tiče mene, je pa menil, da sem pravzaprav v sanjah že zlezel čez. . Naredila sva ekstremističen kompromis ter plezala naprej po Zlatorogovih policah in po Prusikovi na sam vrh Triglava. Za mano je bil velik ekstremističen krst. Postal sem skoraj eden redkih! IZ DELA PZS HE TRNOVO je pojem, ki zadnje čase močno zanima turistične delavce in planince. Gre za veliko akumulacijsko jezero na Soči pod Bovcem, za elektrarno, ki naj bi bila v našem hidroenergetskem sistemu nepogrešljiva. PZS je do tega načrta zavzela odklonilno stališče in ga utemeljevala predvsem s tem, da imamo v naši državi le majhen del alpskega sveta, da je ta zato toliko bolj dragocen in da ga moramo zato čim bolj obvarovati pretiranih posegov, ki bi bistveno spremenili njegovo naravno podobo. SODELOVANJE MED PZS IN TZS je bilo predmet posebne seje v prostorih TZS dne 15. 5. t. 1. Udeležili so se je za TZS predsednik dr. Danilo Dougan, glavni tajnik Boris Ma-tajec in dr. Mitja Goreč, za PZS pa predsednik Fedor Košir, Rado Lavrič, Mirko Fetih in Tine Orel. Obe zvezi sta pokazali voljo do sodelovanja že s tem, da sta za sejo pripravili teze in predloge, ki so se v glavnem ujemali. Sodelovanje naj bi se vršilo in čimprej pokazalo v splošni in komercialni propagandi za planinske postojanke, v skupni informacijski službi, ki bi jo vodil informacijski center pri TZS, v skupnem programu vodniške literature, v skupni valorizaciji planinske pokrajine in odločanju o turistični eksploataciji gorskega sveta, zaščiti pnrodnih znamenitosti in gospodarjenju z gorskim prostorom nasploh. Govorilo se je tudi o proučevanju gorskih kmetij — samin kot o enem od arhaičnih pogojev za turizem in enem od elementov, ki v skladu s prirodo tudi predstavljajo značilnost, prvobitnost in estetsko PRISPEVKI ZA ZLATOROG Članarina za čas od 1. 1.—31. 3. 1964 .... Cvetkovič Radovan - Valjevo, Vojvode Mišiča 39 Vivod Štefan — Otočec ob Krki . Kolarič dr. Fran — Lund 7 Švedska KamenariC Tomo — Ljubljana . PD Koper — bloki Zlatorog 3 % obresti od vezane vloge . STROŠKI VZDRŽEVANJA UPRAVNE ZGRADBE v času od 1. 1.—31. 3. 1964 SKLAD DOMA ZLATOROG Stanje sklada 31. 12. 1963 . Zbrano do 31. 3. 1964 . Stroški vzdrževanja do 31. 3. 1964 15 190 din 1 000 din 100 din 1 824 din 500 din 3 200 din 178 333 din 41 777 din 7 211 143 din 200 147 din 41 777 din 7 369 513 din podobo gorske pokrajine. Končno se je razgovor dotaknil tudi finančnih vprašanj, izkoriščanja planinskih postojank in sodelovanje med PD in TD v alpskih dolinah. Bolj tn morala priti do praktičnega izraza teoretična resnica, da je planinstvo spričo svoje dosedanje vloge v narodnem in socialnem gibanju slovenstva, spričo svoje vzgojne, športne, kulturne in rekreacijske vloge enakovreden družbeni faktor za razvoj in napredek domačega, izletniškega in mladinskega turizma, postaja pa spričo tehnične odprtosti inozemskih Alp interesanten tudi za inozemski turizem. PLANINSKI MUZEJ je bil predmet seje propagandne komisije PZS dne 8. maja in seje UO PZS dne 15. maja t. 1, Prve seje sta se udeležila tudi zastopnika Jesenic in zastopnik PD Ljubljana-matica. UO PZS je sklepe seje propagandne komisije potrdil. O sklepih bomo še poročali, prav tako pa bomo tudi priobčili mnenje PD Ljubljana-matica, ki ga je uredništvu PV posredoval dr. Jože Pretnar. UO PZS je imel sejo 15. maja t. 1. Zapisnik o seji bodo dobili tudi vsi koordinacijski odbori. da bi bili z delom predsedstva PZS in s sklepi UO PZS čimprej in čim bolje seznanjeni. Seja je sprejela realizacijo predračuna do 30. 4. 1964, delovni program komisij PZS, proračun PZS za 1. 1964. Pokazalo se je, da je gradiva za seje vedno preveč. Udeležba je bila zadovoljiva, sodelovanje na seji pri vseh točkah izredno živo, posebno vroča je bila debata o gospodarski problematiki pred bližnjo sezono 1964. »VODNIK PO SLOVENSKIH GORAH« je konec aprila 1964 izšel. S tem se je založbena dejavnost PZ spet začela in to s publikacijo, ki bo verjetno tisočem planincev prišla prav! Zasavsko planinsko pot sta opisala Vitko Jurko in Franci Golob (in ne Stanko Hribar, kakor smo pomotoma najavili v PV št 5) Knjiga stane 1350 din. K tako nizki ceni je pripomogel Sklad za založništvo SR Slovenije, ki nam je dodelil dotacijo 900 000 din. Priprave za ponovno izdajo so se pričele leseni 1963, urednik Vilko Mazi in tiskarna Jože Mošknč sta svoje obveznosti izvršila natanko po pogodbi. FILMSKI FESTIVAL V TRENTU se v 1. 1964 prireja že trinajstič. Propagandna komisija PZS je poizkušala pridobiti naše filmske delavce, da bi se s kakim kratkim raziskovalnim ali poljudno znanstvenim delom ki bi ustrezal tematičnim omejitvam festivala udeležila tega festivala. Po dosedanjih razgovorih sodeč do našega nastopa na tej mednarodni prireditvi, ki vsako leto zbere smetano evropske alpinistične publike, ne bo prišlo. O moderni filmski propagandi za naše gore je bilo govora tudi na zgoraj omenjeni seji PZS in TZS. Vsekakor bi se razmeroma visokih stroškov zanjo ne smeli ustrašiti (povprečna cena za 10—15 minutne filme znaša 4—5 milijonov din). BOHOR VABI Marsikateri ljubitelj narave še ne ve, da stoji na„ Bohorju prav lepo urejena planinska koča, ki prijazno vabi ljubitelje planin v svoje okrilje. Kočo, katera je bila dograjena in odprta v avgustu 1959, upravlja planinsko društvo BOHOR iz Senovega in je stalno oskrbovana. V koči je 51 ležišč, tekoča voda, elektrika in urejene sanitarije. Vsa oprema je nova in sveža. Dnevna oskrba v koči za člane PD je le 800 din, za nečlane pa 1200 din. Železniška postaja je Brestanica, do Senovega je od tam avtobusna zveza od vsakega vlaka. Od Senovega do koče je dve uri zmerne hoje. Koča pa je dostopna tudi z vsemi motornimi vozili tako od Sevnice in Planine kakor tudi s senovške strani. Koča stoji na nadmorski visim 925 m, najvišji vrh Bohorja pa ima 1023 m nadmorske višine. Anton Verstovšek SENOVSKI PIONIRJI NA ZASAVSKI PLANINSKI POTI KUMROVEC—KUM Pri planinskem društvu BOHOR na Senovem članstvo iz leta v leto raste. Zlasti se je po zaslugi prizadevnega člana upravnega odbora, učitelja tov. Milana Mahovne, pomnožil mladinski oziroma pionirski odsek. S svojo propagando je navdušil šolarje tako. da bo v tem letu okoli 125 mladincev oziroma pionirjev prehodilo zasavsko planinsko pot. Bili so ze v Kumrovcu in Gorah pri Bistrici ob Sotli, v nedeljo 12. aprila 1964 pa se je raz-zivela planinska armada 130 ljudi (124 pionirjev in pionirk in 6 vodičev) na lepi Lisci in Lovrencu pri Velikem Kozjem. Ce bo od teh mladih bitij vsaj pretežni del ostal vztrajen pri obiskovanju naših prelepih gora. bo naš namen dosežen. Anton Verstovšek C OB GROBU VINKA ZORA Po kratki bolezni je umrl v Ljubljani dne 3. III. 1964 v 72. letu starosti Vinko Zor. Bil je kot planinec markantna osebnost. Že v zgodnjih dijaških letih je kazal posebno ljubezen do gorske prirode. V mladostnem go-rohodskem zagonu je na svoji prvi turi na Triglav doživel alpinistični krst v nevihti in snežnem viharju, nato pa po razjasnitvi ob izrednem razgledu. Ta mu je odkril — kakor sam piše — »dotlej nepoznani gorski svet. ožarjen z lepoto, ki ji ni primere«. Še 62-krat je Zor pozneje stopil na teme očaka naših gorskih vrhov. Kot študent je obhodil gorski svet okrog Trente in se je povzpel brez ustrezne opreme v nevihti čez Komar na Triglav, kjer je premočen in premražen toda presrečen doživel »zarjo glorije«, nato pa se spustil na Kredarico. Ko je med prvo svetovno vojno kaplanoval v Boh. Srednji vasi, mu je naročil osrednji odbor SPD, naj pregleda Triglavski dom na Kredarici, pa se je pretihotapil skozi vojaško zaporo na Velem polju. To noč je poslušal z vrha Triglava grmenje topov in gledal grozljive bliske raket in granat., ki so razsvetljevali gorske grebene in doline v krvavih borbah ob Soči. V svojem spisu »Mozaik« je opisal to in še marsikatera druga izredna doživetja v naših gorah, okrog Triglava, v Kamniških planinah in Karavankah, poleti in v zimi kot nepozabne spominske slike, ki »se bleste tem lepše, čim več je bilo treba truda in znoja in čim jasneje je svetilo sonce, ko smo jih doživljali« Vinko Zor je bil tudi na znamenitih vrhovih v zamejstvu, med drugim z Jankom Mlakarjem na Mont Blancu, z Jožo Čopom pa na Velikem Kleku (Grossglockner). Ko kasneje ni mogel več na visoke vrhe, mu je bila najljubša pot na Šmarno goro. Tam je opravljal duhovniško službo vsako nedeljo in praznik, v vsakem letnem času. Ni ga zadržal ne dež ne sneg, še ledena pot skozi Kuhinjo in bolezen ne, da ne bi prišel na »svojo« Goro. Malo pred smrtjo se je v tovariški družbi izdal, da je bil 1251-krat na vrhu. Naj bo omenjeno, da je bil Vinko Zor znan med planinci kot skromen, iskren in družaben tovariš. Z vnemo je opravljal, potem ko je izstopil Janko Mlakar leta 1932 iz osrednjega odbora SPD, pa vse do druge svetovne vojne funkcijo podpredsednika SPD. Odlikoval se je posebej kot sposoben organizator. Ob njegovem grobu v Preski, kjer počiva ob očetu in materi, se je od njega poslovil tudi predstavnik Planinskega društva Ljubljana-matica tov. Ivo Marsel kot njegov sodelavec v predvojni planinski organizaciji, za katero pok. Vinko Zor ni malo storil. Dr. Jože Pretnar MIMI TIČAR V SLOVO Dne 1. marca 1964 je po dolgi težki bolezni umrla dolgoletna članica PD Litija in upravnega odbora društva. Pokojnica je bila članica planinske organizacije že od leta 1937, po osvoboditvi pa je bila najaktivnejša od-bornica iniciativnega odbora za ponovno ustanovitev planinskega društva v Litiji. Leta 1957 je bila izvoljena v UO in bila član vse do svoje smrti. Ljubila je gore, cvetje in je vsak prosti čas izkoristila za izlete. Ni mogoče prešteti števila dni in ur, ki jih je nesebično darovala v korist našega društva, kljub temu da je že vedela za krutost svoje bolezni. Za vsa svoja prizadevanja delo in marljivost v društvu je bila leta 1963 odlikovana z zlatim znakom PSJ. O priljubljenosti pokoj niče je pričala ogromna množica ljudi, zbrana ob njenem preranem grobu. Planinci jo bomo ohranili v trajnem spominu. PD LITIJA IZ MK PZS PREDSEDNICA GO SZDL TOV. VIDA TOMSIC je 13. maja t. 1. sprejela nač. MK T. Banovca in nekaj članov mladinske komisije PZS ter se z njimi porazgovorila o aktualnih problemih planinske mladine. POSVET NAČELNIKOV MO 18. in 19. 4. je bil na Zasavski gori 9. redni posvet načelnikov mladinskih odsekov PD Naloga teh posvetov je kritični pregled razvoja mladega planinstva v preteklem letu določitev smernic za naslednje obdobje,' obravnava akutnih problemov, ki nastajajo vzporedno z razvojem mladega planinstva pri nas itd. V sobotnem delu je načelnik mladinske komisije podal referat, v katerem je govoril o vzgoji in poslanstvu vodniškega kadra v MO, o vlogi in pomenu mladinske planinske skupine kot najmanjše enote mladinskih planincev. Ko je govoril o mladinskih vodnikih, je opozoril na njihove pogosto slabe organi-zatorske sposobnosti za delo v MO oz. PD samem. Te postajajo poleg osnovne dejavnosti na izletih vedno bolj aktualne. Mladi planinci moramo nove oblike dela čim hitreje osvajati in jih prilagajati svojim specifičnim pogojem. MK ima v svoji evidenci 300 mladinskih vodnikov, katerih število se bo letos razširilo na 500. Vendar pa so ti vodniki nesorazmerno razdeljeni po posameznih MO. Veliko jih je tudi neaktivnih. Zato bomo morali v bodoče polagati več pozornosti pravilnemu izboru kandidatov za vodniške tečaje. V bodoče si bo treba tudi prizadevati, da razširimo znanje mladinskega vodnika. To bomo dosegli tudi z instruktorskim tečajem, ki ga bo priredila MK letos poleti v Vratih. Absolventi tega tečaja bodo inštruktorji na tečajih za vodnike. MO so v zadnjem obdobju dosegli lepe vsebinske in množične uspehe predvsem zaradi prilagodljivosti organizacijske sheme. Seveda se še vedno borijo s kadrovskimi in materialnimi težavami, ponekod tudi z nerazumevanjem starejših planincev, vendar pa so vodstva MO velikokrat nosilec vsebinskih nalog in pobud v planinski organizaciji. Nov korak v razširitvi planinske misli je ustanavljanje mladinskih skupin po šolah. Pri tem pa moramo dobro premisliti, če smo res dovolj organizacijsko trdni in pripravljeni za naloge, ki nam jih bo nova skupina zastavljala. Mladinskim planinskim skupinam po gospodarskih organizacijah je treba posvetiti večjo pozornost. Ugotovili smo, da je nova delavska mladina najstabilnejši element še posebej v MO. Posvet je tudi sklenil, naj MO v bodoče skrbijo za čim boljše sodelovanje z ostalimi mladinskimi organizacijami: ZMS, ZTS. PZS. Sodelovanje naj tudi v bodoče temelji na izmenjavah izkušenj, skupni vzgoji kadra (GS) ter v skupnih akcijah. Tudi KO MO so v svojem delu v preteklem obdobju dosegli določen napredek. Njihova glavna naloga je vzgoja vodnikov, ki so obenem posvetovalni organi. Razširiti moramo sodelovanje posameznih KO v posameznih obdobnih akcijah in tekmovanjih. Posvet je razpravljal in sprejel tudi predlog centralnih akcij za letošnje leto. V okviru proslav Dneva mladosti bo MK priredila II. orientacijsko tekmovanje za Milovanovičev memorial. Avgusta bo verjetno množični pohod po poteh XIV. divizije. Julija bo mladinski planinski tabor pri Trnovičkem jezeru. Avgusta pa priredi za najboljše mladince 5-dnevni izlet na Grossglockner in Dolomite. Delegati so predlagali, da bi MK še letos izdala samostojno glasilo organizacijsko-lepo-slovnega karakterja. Izvolili so novo MK. Mladinska komisija SMUČARSKI TEČAJ NA VALVASORJEVI KOCl Kot vsako leto so tudi letos imeli člani MO PD Radovljica smučarski tečaj v Valvasorjevem domu pod Stolom. Letošnja zima ni bila nič kaj naklonjena smučarjem, toda na Valvasorjevi koči ni delala težav, saj je bilo na Potoški planini dovolj snega za razkazovanje smučarskega znanja. Udeleženci so predelali vso smučarsko šolo pod vodstvom smučarskega učitelja. Ob koncu so priredili tudi tekme v slalomu in pokazali, kaj so se novega naučili. Zvečer so imeli zabavne večere in predavanja o flori in smučanju. Šli so na izlet proti Zelenici in vojska jim je omogočila izlet na skoraj kopno Belščico in uživali so prelep razgled daleč naokoli. Z vojaki graničarji so se dobro razumeli, z njimi so se pomerili v šahu in odbojki. Tečaj je trajal teden dni in bilo je 25 udeležencev. Janez pretnar ALPINISTIČNA ODPRAVA V CORDILLERO REAL 1964 Minulo je dobri dve leti, odkar se je v alpinističnih krogih pri nas prvič resneje začelo govoriti o južnoameriških Andih. Vprašanje ekspedicije v to področje je dolgo burilo našo domišljijo, vse dokler v pisarno Akademskega PD ni prišel dopis žalostne vsebine — da uporaba deviz na način, kot smo si ga bili zamislili, ni možna. Nič niso pomagale že zaključene priprave, ne rezervacije na ladji in obljubljena pomoč, odhod je moral biti odložen. Minul je preostanek leta 1962, nato leto 1983 in začelo se je leto 1964. Situacija v ekspe-dicijskem komiteju pri APD se je močno spremenila in nekdanjih kandidatov za odpravo je ostalo komaj polovico, toda popustili niso. Prav ko so pričeli s pospešeno pripravo za začetek akcije v stari obliki, pa je pokazala za odpravo zanimanje tudi komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS. Ker je bilo vsem jasno, da bi se dalo s sodelovanjem obeh institucij najhitreje uspeti, je prišlo do združitve, ekspedicijskemu komiteju pri APD pa je bila zaupana tehnična organizacija. V začetku nejasna situacija — nihanje med Cordillero Blanco, Cordillero Mendozo in bo-livijskimi gorami (ker so na Cerro Altar v Equadoru medtem že prišli Italijani) je bila kmalu razčiščena. Kot okvirni cilj odprave je bila izbrana edina južnoameriška državica, ki nima pristopa na morje — Bolivija. V osnovi delimo bolivijske gore na dva dela: v Cordillero Occidentale (Zahodna) in Cordillero Orientale (Vzhodna) med katerimi leži bolivijska visoka planota — Altiplano. C. Occidentale za alpiniste ne predstavlja posebno interesantnega področja, čeprav sega najvišje (Sajama — 6520 m je najvišji vrh Bolivije) — je namreč vulkanskega izvora in monotona. Drugače je s C. Orientale. Ta je pestra in slikovita, vrhovi so ostri in veči- noma pokriti s snegom ter ledom. V skupini C. Apolobamba, C. Real, C. Quimza Cruz in C. Santa Veracruz. Med vsemi temi zasluži C. Real gotovo največjo pozornost. Šele majhen del je alpinistično obdelan, dostopi so sorazmerno kratki. Nemški alpinisti, ki so Cordillero Real dose-daj največkrat obiskali, so jo ze takoj v začetku imenovali - Himalaja .novega sveta. Ne samo dejstvo, da nudi v večini ledne pic-bleme, temveč tudi videz pokrajine m celo podobnost med domačini in Tibetanci so bili vzrok temu. V zadnjem času je C. Real sicer izgubila mesto v prvem planu alpinizma, vendar ne zato ker bi bila dokončno alpinistično obdelana', temveč zato, ker se močne — preizkušene odprave raje odločajo za chilenske pa-tagonske vrhove, kjer iščejo in najdejo ek-stremno težke cilje. V C. Real je opravljeno šele pionirsko delo (če so meritve točne o deviški še nekateri šesttisocaki) in je deta dovolj za celo generacijo alpinistov! Mi smo jo izbrali tudi zaradi politično - gospodarskega momenta in dalje zato, ker je razmeroma poceni in ker prestavlja za nas, ki nimamo posebnih izkušenj, vendarle skromnejši cilj. Zgodovina vzponov na vrhove C. Real se za-čenia 1887 s poskusom vzpona na illimani (Wiener Ocampo, Grumblow), naslednjega leta je' Grangova ekspedicija raziskovala področje zapadno od naselja Chearoco, toda Šele 1898 se je Conwayu, Maquignazu in Pei-lissieru posrečilo priti na prvi pomembnejši vrh - IUimani (južni vrh), izdelali pa so tudi prvo topografsko karto. Leta 1915 so zaman poskušali (Schulze, Ben-gel, Dienst, Overlach) na Caca Oco, uspela je le ponovitev vzpona na Illimani. Leta 1919 Dienstu in Lohseju vzpon na Caca Aco vendarle uspe, prvi s Schulzejem pa uspe tudi na Ancohumi. Leta 1928 je delovala v teh krajih ena najuspešnejših ekspedicij, nemško-avstrijska pod vodstvom H. Pfanna. Stopili so na osem novih vrhov: Illampu, Pico del Noite^ Cerro Roio Casiri, Chearoco, Vmohuaro, Hinchu-coto,' Llaullini in izvršili še tretji vzpon na Illimani. Sledi italijanska odprava (leta 1929), ki ostale praktično brez uspeha, leta 1930 se povzpne na Anco-humo in leta 1937 prvi na Mu-rurato. Leta 1940 pridejo na Taquesi m Chi-coni domači alpinisti, Illimani pa iz političnih razlogov (Nemci so razobesili zastavo s kljukastim križem, naveza Angleža Motte m Bolivijca Torresa pa jo je snela) doživi kaliva vzpona v nekaj dneh. Leta 1941 je uspel solovzpon na Condoriri (W. Kuhrn), leta 1942 pa se je ustanovil Club Andino Boliviano. Po več manjših domačih in tujih odpravah je delovala kot zadnja večja v letu 1950 in 1951 odprava pod vodstvom H. Ertla. Opravili so več uspelih prvenstvenih vzponov, nekaj po- novitev in tudi precej raziskovalnega dela Leta 1957 je bila uspešna še ekspedicija DAV — sekcije Berchtesgaden, toda delovala je v glavnem le v C. Apolobambi, v C. Real pa je prečila vse tri vrhove Illimanija. Mnogo je znanega — mnogo pa je tudi še nejasnosti. Kako se bo v C. Real obnesla naša oprema in tehnika, se posebno pa ekipa? Najvažnejša literatura (na razpolago v knjižnici PZS): Alpine Journal: letnik 1959, stran 44 Rivista Mensile CAI: letnik 1962, stran 151 Jahrbuch des DAV: letnik 1958, stran 95 Franci Savenc \LPI GIULIE, Societa Alpina delle Giulie, Trst 1963, 62 strani, 17 slik, karton, cena za nečlane 500 lir. Osrednja italijanska planinska združba, Club Alpino Italiano CAI, izdaja mesečno glasilo »Rivista Mensile«. Vrh tega imajo posamezna društva (podružnice, sezioni) vsako zase svoje posebne revije m še tiskana občasna poročila (notiziari) za svoje člane. Tržaška podružnica, ki nosi ime »Societa Alpina delle Giulie«, izdaja od časa do časa svojo lično, vsebinsko bogato revijo »Alpi Giulie«, Julijske Alpe. Zadnja številka revije je jubilejna, izdali so jo za 80-letnico društvenega obstoja. Ze 1. 1883 so usitanovih italijanski planinci v Trstu, takrat večidel dijaki, svoje društvo, ki se je spočetka imenoval »Societa degli Alpini Triestini«, društvo tržaških planincev. Štelo je od kraja 73 članov iz Trsta ter 25 članov iz Gorice. Dve leti po ustanovitvi so zborovali v Pa^nu kjer so dali društvu novo ime, »Societa Alpina delle Giulie« (planinsko društvo Julij sKin Alp) po obrazložitvi latinsko ime pokrajine zato »da se je mogel čez vse ozemlje razširiti čut za skupnost med ljubitelji gora«. Ko je do prvi svetovni vojni deželo zasedla Italija, je osrednji CAI prevzel med svoje sekcije tržaško planinsko organizacijo, ki je do danes ohranila svoje staro ime Posebno sekcij o CAI tvori od takrat italijansko planinsko društvo v Gorici. . V okusno opremljenem zvezku se po uvodni besedi upravnega odbora društvu poklanja tržaški župan dr. Mario Franzil. V izbranih besedah veliča tržaško planinsko organizacijo kot eno od najstarejših, vsekakor od najbolj popularnih v mestu, ki je že v stari Avstriji mladini vžigala domoljubje in ljubezen do narave, predvsem do gora. Zgodovinski potek društvenega življenja podaja v izčrpnem sestavku društveni predsednik dr. Renato Timeus. Piše, kako se je ob samem rojstvu društva ustanovil njegov jamarski odsek, Comitato Grotte, ki je z leti s svojim delovanjem zadobil svetoven glas. 2e v prvem letu društvenega obstoja je izšla zbirka z društvenimi vestmi, opisi gorskih pohodov, poročili o jamah in jamarstvu idr. Od 1. 1896 naprej je društveni zbirki ime »Alpi Giulie«, objavila pa je do danes nešteto člankov in razprav o gorah in jamah. Ze 1. 1887 so začeli urejevati kraške jame po Tržaškem, jih usposabljati za turistovski obisk, glas o njih širiti na vse strani. L. 1895 so se izmed društvenih članov zbrali v posebni skupini tisti bolj drzni, ki so hoteli večjih dejanj, nadeli so si ime »la squadra volante«, leteči odsek, a vodil jih je Napoleone Cozzi, znameniti alpinist tiste dobe ki se je skupaj z Albertom Zanuttijem 1. 1902 prvi lotil slavnega Campanil di Val Monta-naia v Karnijskih Predalpah. V reviji, ki je o nji beseda, poje slavo ranjkima tržaškima plezalcema Claudio Prato, eden najmočnejših tržaških alpinistov, marljiv društveni delavec, organizator, imeniten gorski fotograf, ki je tudi uredil jubilejno številko. Iz predsednikovega poročila še izvemo, da je štelo društvo ob začetku prve svetovne vojne že čez 1000 članov, imeli so že takrat veliko knjižnico, so izdajali vodiče, monografije ter druge publikacije, prirejali predavanja in fo-togralične razstave. L. 1909 so si ustanovili vseučiliščniški odsek, ki je že v začetku imel 49 članov visokošolcev. Zase je organiziran tudi G AR S (Gruppo Alpinisti Rocciatori e Sciatori, skalaški in smučarski odsek). Imajo kakor številna planinska društva v Italiji svoj pevski zbor, ki nastopa tudi na koncertih in v radiu, pa znana je njihova plezalska vadnica v Glinščici blizu Trsta, ki jo je ustanovil in do smrti vodil član društva Emilio Comici. S toplo besedo piše Silvio Benco o lepotah tržaškega Krasa, navdušuje se za Škocjanske jame, ki jih imenuje »največje delo kraške dramatike«. Veliki speleolog Eugenio Boegan, znan teoretik in praktik, piše o tehniki plezanja po podzemskem svetu, postavlja pravila za jamarje in pripoveduje, kako je bil 1. 1929 ustanovljen »Italijanski zavod za jamarstvo« s sedežem v Postojni, kjer so izdelali kataster podzemskih jam v Italiji in jih 1 1930 našteli 2745. Vsako leto so izdajali razprave z biološkimi, geofizičnimi. paleontološ-kimi študiji, o podzemskem vodoznanstvu in vremenoslovju, podzemski favni in flori. L 1927 je začela uprava Postojnske jame izdajati trimesečno revijo »Le Grotte dTtalia«, ki je izhajala do 1. 1936. Potem so do vojne izdajali letnike z razpravami o jamah in jamarstvu. V knjižici sta omenjeni dve glavni Boeganovi deli, »Duemila Grotte« in »II Ti-mavo«, kjer je učenjak posnel vse dotlej znane podatke o skrivnostni kraški reki. Ing. Giorgio Brunner piše spomine na rajnega Vladimira Dougana, tudi pri nas zna- nega tržaškega alpinista, ki je napravil v Julijskih Alpah mnogo prvenstvenih vzponov Z zeno sta 1. 1927 prva preplezala razvpiti Ozec (Forca del Palone) v Poliških Špikih s severne, zajzerske strani, s sestopom na jug, na Montaške planine. Dougan je spremljal 1. 1929 dr. Andreja Pollitzerja v Kavkaz, bila je to prva izvenevropska odprava tržaškega CAI. Na Elbrusu sta našla listek italijanskih alpinistov, ki jih je 1. 1889 tja vodil Vittorio Sella. L. 1932 so šli Tržačani v Afriko, na Veliki Atlas, dr. Pollitzer, Vladimir Dougan in Mauro Botteri, tisti, ki je 1. 1956 izdal svojo »Guida Alpinistica delle Alpi Occiden-tah«, vodič po Zapadnih Julijskih Alpah Pollitzer, ki je 1. 1935 pohodil še nekaj vrhov v Islandiji, je napisal o svojih turah več knjig, tako »Le mie maggiori spedizioni in montagna« ter o kavkaški odpravi »Montag-ne blanche e uomini rossi«, bele gore in rdeči ljudje. Še dosti drugega je najti v jubilejni »Alpi Giulie«. V spominskih člankih počaščujejo pred leti umrlega dr. Carla Chersija, ki je štiri desetletja predsedoval tržaškemu društvu. V njegovi dobi je društvo uspešno delovalo na vseh področjih, zgradili so številne planinske postojanke, nadelali mnogo gorskih potov, po raznih smereh kulturno delovali. Lep članek o Chersiju je napisal od v. Eugenio Veneziani, s prisrčno besedo ga poveličuje kot pravnika in planinca alpinista. Iz Chersijeve monografije o Viški skupini objavlja revija lepi sestavek o Giuseppu Pesa-mosca, Louf imenovanem, »volku« iz Rekla-nice, avstrijskem vojaškem ubežniku, ki se je pol življenja skrival pred oblastjo, se potikal po divjinah Poliškega Špika, Viša in Kanina. Dostojno je v zbirki opisan tudi njegov nečak Osvaldo Pesamosca, reklaniški junak, veliki gorski vodnik v Zapadnih Julijskih, ki ga mi poznamo vsaj iz Tumovih spisov, Kugyjevih knjig in Lovšinovih »Gorskih vodnikov«. Od Kugyja so v jubilejnem snopiču objavljeni odlomki iz njegove visoke pesmi Poliškemu Špiku — Montažu. Tudi v italijanskem prevodu zvenijo zelo lepo izbrane besede presunljive hvalnice, ki jo slavni gornik ob slovesu poklanja oboževani gori. Vrednost jubilejne knjižice še znatno povečujejo izbrane slike, razen dveh ali treh so vse iz Julijskih gora. Kaj mikavna je tista z novo kočo »Rifugio Pellarini« v Žabniški Krnici, prelepa je tale z Montažem iz Dunj-ske doline, za katero je že Kugy zapisal: »das erstaunlichste und entzückendste Bild der Julischen Alpen«. Naslovna stran prikazuje tržaško helebardo in društvene znake, za njimi kakor z jesensko meglico prekrito tisto čudovito gorsko vrsto od Divje Koze sem do Viša, pogled — tako se zdi — s Kamenega Lovca. MADAME PAUL RAMBERT je umrla v Lausannu konec 1. 1963 v starosti 85 let. Ta znana švicarska slikarica in alpinistka je bila rojena Piccardova, sestra slavnih fizikov Jeana in Avgusta. Bila je skoro na vseh vrhovih švicarskih Alp, znana je bila kot izredna poznavalka flore in favne, kot slikarica je bila močna v akvarelu, slikala pa je predvsem gorsko pokrajino in rože. Imenovali so jo »Madame de Praz de Fort«, po kraju, kjer je imela svoj družinski weekend. Tu je bilo zbirališče znamenitih ljubiteljev, prirodoslov-cev in umetnikov. ALBERT NYFELER je konec 1. 1963 razstavljal v baselskem kazinu svoje slike, v katerih je skozi vse svoje dolgo življenje upodabljal Alpe. Ob njegovi osemdesetletnici ugotavljajo švicarski umetnostni kritiki, da se je stari slikar uspešno ubranil vplivu modernih smeri in ostal zvest svojim vedrim barvam, s katerimi je pričaral lepoto gora in življenje gorskega kmeta. IMSENG IZ BRIGA, eden najbolj znanih švicarskih vodnikov, je lani izpolnil 70 let, še vedno aktiven. Bil je na 2000 vrhovih, kot prvi pa je prelezel južno steno Nesthorna, vzhodno steno Rimpfischorna, vzhodno steno Doma in prečil 13 Fusshorner. Od 1. 1935 je bil organizator smučarskih tednov »Od Mont Blanca do Simplona in Grimsela.« STOP bi morala ukazati narava alpskim ledenikom, saj se ta okras centralnih Alp iz leta v leto suši, kopni, taja in izginja v grušč. Chelen v Goscheneralptalu je v zadnjih dveh letih umaknil svoj jezik kar za 150 m, ledenik Hufi letno za 20 do 25 m. V Dachsteinu pojemajo ledeniki za 25% letno, po površini in debelini. Na letni poti preko ledenika Gosau so razpoke tako velike, da jih ni mogoče več preskakovati in so morali položiti lestve. V Švici nadzorujejo gibanje skoro vseh ledenikov (čez 90%) in ugotavljajo zadnja leta, da nazadujejo skoro vsi nadzorovani ledeniki, le kakih 10 % ledenikov izkazuje porast. Povprečno se ledeniki na leto umikajo od 9 do 11 m. Ledenik Morteratsch se je od 1. 1881 umaknil za 1,35 km, ledenik Gorner od 1. 1893 za 1,1 km. Ledenika Roseg in Tschierva sta bila 1. 1934 še združena, danes sta 1 km narazen. KULTURA IN ŠPORT sta v sodobnem življenju gotovo nerazdružljiva pojma. Kultura, omika človeka oblikuje, mu daje zavest o vrednosti človeka in človeštva in ga nagiblje k ustvarjanju novih vrednot, ga sprošča in obenem vzgaja k odgovornosti. Kaj pa šport? V stari grški kulturi je bil šport njen sestav- ni del, olimpijske igre so bile del kulta. Moderni šport to seveda ni več. Ze beseda sama, angleška (sport), latinska (disportare) pomeni razvedrilo, zabavo. Za sodobne množice je šport zabava, show, senzacija. Skoraj ni pojava, ki bi tako pritegoval mase, kot je nogomet, in to vse sloje, vse razrede. Moderni šport je gotovo v zvezi z industrijskim načinom proizvodnje, s tehniko, ki je s svojo specializacijo, racionalizacijo, avtomacijo itd. prinesel človeku tudi dolgčas, togost, topost, otopelost. Zato išče izhod iz zagate v opoju senzacije. Športniki pa vidijo v športu nekaj več: šport človeka tudi oblikuje in vzgaja, v športu gre tudi za etos, za globlja človeška vprašanja: za radoživost, ki vre iz športnega udejstvovanja, za srečo, ki nastaja v človeku, ko se s športom krepi in razvija, regenerira in rekreira. (Seveda nastaja pri tem problem, če se s športom pretirava tako, da presega človeške moči.) Šport je dalje izraz prapo-java igre, v kateri se človeško telo sprošča v gibih, ki so sami sebi namen. Igra je neuničljiva potreba v človeku, ki se uveljavlja, dokler je v človeku količkaj mladostnosti. Je izraz potrebe po sprostitvi, da se človek znebi skrbi, dela in stiske. Šport dalje omogoča moško, recimo viteško tekmo, fair play, izraz človekove potrebe po določenem redu v udej-stvovanju, ki ni vezano na delo in kx-uh. Končno šport združuje sproščenost in red, svobodo in nujnost. Svoboda gibanja v določeni obliki, v harmoniji, nekaka »spoznana nujnost«, ki ne prihaja od zunaj, ampak iz pojava samega, saj se svobodno življenje uresničuje le v neki obliki in slogu. Športnik do te notranje zveze svobode in nujnosti sam pride, si to zavest o njeni vrednosti pridobi s tem, ko se s športom ukvarja. Prav to pa je spričo skrajnih pojavov industrializacije in njenega vpliva na duševnost največ vi'edno. Tema šport in kultura je postala tudi tema sodobne družbene politike. Moderne države so se zavzele za totalno športno dejavnost, samo ob sebi umevna je naloga države, da vsakemu državljanu omogoči pot do športa, ta pa je povezana tudi s skrbjo za ohranitev biološke moči človeka v pogojih sodobne civilizacije. V SZ so npr. 1. 1959 na partijski konferenci položili temelje za novo državno športno politiko: čim širše množice je treba vzgojiti s športno dejavnostjo, telesna kultura in šport naj postaneta življenjska oblika sovjetskega človeka. Vse svetovne rekorde naj požanjejo sovjetski ljudje! Planska številka za 1. 1961: 33 milijonov aktivnih športnikov, za 1. 1965 50 milijonov aktivnih športnikov pri 200 milijonih prebivalstva. SZ je sama priznala, da je 1. 1961 dosegla komaj — 28 milijonov. L. 1962 so imeli v SZ 140 milijonov ljudi starih nad 25 let. Od teh jih je bilo »le« 16 milijonov aktivnih športnikov. L. 1961 je 3,4 milijone sovjetskih državljanov doseglo športno priznanje. Imajo 128 000 profesionalnih delavcev in 942 000 sodelavcev v športnih organizacijah. Na 156 visokih šolah je 1. 1962 diplomiralo 42 000 športnih učite- Ijev. Namen: »Šport milijonov« bo dvignil življenjsko moč SZ. S tem so šport pritegnili v daljnosežno tekmovanje med socializmom in kapitalizmom. Zapad stoji na stališču, da ne sme odgovoriti s podržavljen jem športa, ampak da se mora razvijati šport sam iz sebe, državna pomoč naj bo sekundarna. Država naj spoštuje in podpira športno »samorastništvo«, češ da je to tista osnovna športna vrednota, ki jo moderni človek najbolj potrebuje: Vsekakor zanimivo razpravljanje pa z nejasnim zaključkom, slabo opredelitvijo človeka kot družbenega bitja in slabim poznavanjem osnovnih gibalnih sil, ki obvladajo sodobno družbo. JOHN THOMPSON je oče ameriške smučanje. Umrl je 1. 1876 in je pokopan v Diamantni dolini blizu Carson City v Kaliforniji. V nagrobnik je vklesan par smuči. Thomp-sonove smuči so bile leta in leta shranjene v hiši Ormsey v Carsonu kot spomin na slavne dni, ko je tekla reka zlatokopov proti Kaliforniji. Takrat — bilo je 1. 1851 •— je firma A. Woodard z vlado sklenila pogodbo za prevažanje pošte od Sacramenta do Salt Lake Cityja 750 km dolga pot, ki jo je pošta na tovornih živalih prekobalila v 30 dneh. 150 km je šla pot po Sierra Nevadi, kjer zlepa ni bilo lepega vremena, nevarni pa so bili tudi Indijanci. Nedaleč od Squaw Valleya je imelo letni tabor neko indijansko pleme. Zato je pošta morala od Placervillea v Cai'son City na jug in po morju, kar je trajalo štiri mesece. Družba Woodard si je zaradi tega pulila lase. Na pomoč ji je prišel 28 let stari, medvedje močni Norvežan Johan Thoresen Rye iz Telemai-kena. Kot zlatokop ni imel sreče. Prinesel je zdoma smuči in sebe ter nje ponudil poštarski družbi. 100 funtov težko poštno vrečo je zadel na rame in s smučmi ubral 90 milj dolgo pot preko Sierre Nevade. Prenočil je prvič na Squaw Valleyu in se po petih dneh vrnil v Placerville s priimkom »John Snowshoe Thompson«. 20 let je nato opi'avljal to službo, vsa Amerika ga je poznala, plačilo pa ni bilo kaj prida, pošta mu je ostala celo dolžna, kar 6000 dolarjev. Vendar si je lahko kupil lep ranch, užival pa ga ni, saj je umrl 49 let star, pi-ehudi so bili napori. Ob krsti so v častni straži stali znameniti indijanski poglavarji. MT. MC KINLEY so Indijanci imenovali »Denali«, pomeni »Veliki«. S 6240 m je najvišja gora Severne Amerike. Avstrijski alpinisti in smučarji so nanjo prišli s smučmi: Sepp Weber, Willi Schmidt, Helmut Tschaf-fert, Manfred Schober in Hans Metz. Vsekakor velika avantura. Weber spada med »ekstremiste«, Tschaff ert med »ekspedicio-niste«. S smučmi so opravili tudi 150 km pristopne daljave. Za aprovizacijo pa so imeli pri roki tudi pilota Don Sheldona. Seveda niso prišli do vrha s smučmi, večkrat so jih morali sneti, privezati dereze, smuči pa oprtati. V višini 6000 m je bila taka požled, da so smuči zasadili v sneg in se z derezami povzpeli na vrh. Lažje delo je imela Nemka A. Weber, ki se je iz Nairobi j a podala na Mt. Kenya (5200 m) in tu iskala žgoči sneg za smuči in ga našla predvsem na ledeniku Lewis, ki teče v dolino Teleki pod vrhom Lenane. Point Lenana je v območju Mt. Ke-nye za smučanje najprimernejša, in to v višinah 4000—5000 m. ŽENSKE V GORAH posegajo po najtežjih vzponih. Tudi pri nas, s to razliko, da se v inozemstvu ženski vzponi popularizirajo, pri nas pa so večji del ostali v arhivih AO. Lahko rečemo, da so tudi zadnja leta pri nas dala v navezah nekaj žensk, kateiih vzponi se lahko primerjajo z najtežjim, ker sta pred vojno dosegli Mira M. Debelakova in Pavla Jesihova, niso pa pokazale take volje in zavesti, da svoja dejanja tudi literarno dokumentirajo in jim s tem dajo večji družbeni pomen. Znana ženska imena iz predvojnih časov: Damesme, soustanoviteljica GHM 1. 1919. Obenem z Loustalotovo in s svojim možem je našla smrt na Aiguille Verte; Miriam Under-hill, Micheline Morin, Pietrasanta. Ze 1. 1930 sta Aubrey Le Blond in Lady Mac Doneli sami prišli na Piz Palii. Naštete alpinistke so opravile same brez mož dokaj zahtevne ture: Mönch, Matterhorn, Vajolett, Aig. Verte, la Meije, Blaitiere. Omenimo Micheline Ram-baud, 34 let staro fotografinjo iz Grenobla, ki je 1. 1959 spremljala Claude Koganovo na Co-oju. Ekspedicija se je tragično končala. Claude Koganova in Claudine van der Stra-aten sta ostali za zmerom na Co-Oju. Ram-baudova je za film o Co-Oju prejela 1. I960 diplomo UIAA na festivalu v Trentu. Kljub ženskim uspehom v gorah so v alpinističnih krogih močno napadali Fulvia Cam-piottija zaradi njegovih masovnih vzponov s samimi ženskami. Toni Gobbi, predsednik vodniškega združenja aostanskih vodnikov, pravi, da so vodniki na Grand Plateau odstopili od vzpona na Mt. Blanc zaradi vremena in zaradi fizičnega stanja večine žensk, ki so se za Campiottijem podale na Mt. Blanc. Campiotti pa odgovarja, da so se vodniki izkazali sebični in se niso i-avnali po poglavitnem pravilu, da se pri masovnih vzponih močnejši ravnaj po šibkejšem. Ce bi vodniki jemali zmernejši tempo, bi njihove varovanke na Grand Plateau prišle manj izčrpane. 24-letna Anneliese Strobl je 1. 1963 s svojim šefom L. Storhasom stopila na dva pettiso-čaka in dva šesttisočaka. Anticona (5360 m, Cordillere Central-Peru), Chacalaya (5480 m), Huayna Potosi (6370 m) in Illimani (6457 m), v Cordilleri Real, v Boliviji. Niso to težki vrhovi. Anticona leži 100 km od Lime in je možno priti nanjo v enem dnevu. Vendar je Stroblova zmogla vse napore sama, nosila 15 kg težak nahrbtnik. Stopila je tudi na najlažji pettisočak na svetu Chacaltayo, 30 km severno od La Paza: Sem gor drži najvišja avtostrada na svetu, tu stoji najvišja koča sveta (5280 m), to je najvišja smučarska gora z najvišje ležečo vlečnico na svetu. Dosegljiva pa je v eni uri iz La Paza. Skratka, tura samih superlativov. V planinski koči ima Club Andino Boliviano svojo konferenčno sobo, kočo, cesto pa vzdržujejo bogati meceni itd. ŠUNDER OKOLI EIGERJA pojenja, pa spet izbruhne, se že kaj zgodi v tej 1800 m visoki steni, kar ne more brez debat, stališč, brez posebne hvale in graje v arhive in v pozabo. Letos so Eiger potegnili celo v spor, ki je v švicarskih športnih in prosvetnih krogih nastal zaradi »podržavljenja« telesne vzgoje, ki da je potrebno zato, ker se mladina vedno manj zanima za šport. Štirje Monakovčani so namreč poskusili preplezati severno steno Eiger j a v strogi vpadnici. Trije od teh so bili udeleženi pri »plačanem« vzponu preko severne stene Velike Cine, ki ga je organizirala italijanska televizija in zato terjala, da izstopijo šele 17. dan, ko je bilo za kamero ugodno vreme. Direttissima v Eigerju! Vreme ni kaj prida, bliža se od juga. Naročena publika se gnete na Kleine Scheidegg, milijoni bralcev in gledalcev po vsem svetu čakajo doma. 6000 mark (DM) jim je ponudil »Bild«, nemški ilustrirani časopis, če uspejo. Časnikarji čakajo na Kleine Scheidegg, sprejemajo brezžična sporočila in telefoto. Plezalci obetajo dramatičnejši boj z goro kot v Cini. Eiger terja predvsem znanje in vajo v snegu in ledu. Ti štirje plezalci so navajeni Dolomitov. Morda zato kapitulirajo po 81 urah, ko so se priborili 580 m visoko v severni steni Eigerja, 220 m premalo, da bi dobili 6000 mark, 4000 mark jim je moralo biti zadosti, zaslužili pa so zraven precej s prodajo avtorskih pravic itd. Ob tem dogodku so Švicarji odločno izjavili, da take stvari z alpinizmom nimajo nobenega opravka več, da se ne strinajo s temi italijanskimi novotarijami, niti z mislijo, ki jo je dal Maestri naslovu svoje knjige: »Plezanje je moj poklic«. V Eigerju so bili Peter Siegert, Rainer Kauschke, Gerd Uner in Werner Bittner. Iz stene so izstopili pri postaji »Eigerjeva stena« (nad to železnico se seveda danes ne razburjajo več!), torej tam, kjer je 1. 1961 Toni Hiebeler imel svojo »relejno postajo« pri prvem zimskem vzponu čez steno. Ta postaja je služila tudi Cesaru Maestri ju pri prvem poizkusu, da bi sam preplezal Eiger, in seveda številnim reševalnim ekspedicijam. Seveda so drzni Monakovčani dobili zagovornike, tudi v Švici. Ali ni Švicar Paul Etter z dvema tovarišema plezal Eiger z vrha navzdol? Ali ni to nesmisel, pravijo zagovorniki in hité zagovarjati larpurlartizem alpinizma. Ali ni njegov najgloblji smisel ravno v tem, da nima smisla? Oksimoron, vendar seme, ki se rado prime. Zagovorniki dalje pravijo, da je tako ono 17-dnevno plezanje v Cini kakor poizkus v Eigerju naravna razvojna faza dolomitskega plezanja, skrajna popolnost akrobatstva, ki se je rodilo ravno v Dolomitih in mnogo pripo- moglo k napredku alpinizma in k uspehom v izvenalpskih gorovjih. »Direttissime« so za akrobata nujne, spadajo zraven in niso samo italijanske, čeprav so italijansko »patetične«. Vsi alpski narodi se danes preizkušajo v vseh ekstremih akrobatizma in tudi Amerikanci pa še kako (El Capitan). Direttissima v Eigerju je zdaj spodletela, a nedvomno jo bomo nekoč doživeli. Maestri in Bonatti sta hotela kot samohodca čez Eiger, pa se jima ni posrečilo. Švicar Darbellay je poizkusil za njima in uspel. Max Eiselin, znani mož z Dhaulagirija, je ob vsem tem zapisal: Že 1. 1963 sta direttissimo poizkusila Jan Mostowski (steno je poznal saj jo je 1. 1961 v treh dneh pleplezal v navezi) in Zceslaw Momatiuk. Vendar brez tiskovne konference, prišla sta pa skoraj tako visoko kot Nemci. Mostowskemu se je pri spuščanju izgubil klin, ki je bil nekaj metrov nad vstopom v steno, neslo ga je 400 m daleč in le čeladi se ima zahvaliti, da jo je skupil samo na kolenu. 2e 1. 1935 sta isto poizkusila Karl Mehringer in Max Sedlmayer, avgusta 1952 Jungmair in Reiss. Skratka, nič ni novega pod soncem, razvoju in napredku je zastonj zapovedovati stoj, nič ne pomaga še tako vroča želja, da bi se »svet ustavil«. DR. WILHELM JOST, od 1. 1924 član švicarske ledeniške komisije, častni član SAC, eden od sodelavcev dr. Mercantona pri gla-cioloških raziskovanjih, je januarja 1964 umrl 82 let star. L. 1912 je bil na Grönlandiji z ekspedicijo, ki jo je vodil znani glaciolog Alfred de Quervain. Velike zasluge ima za sizmične sondaže na ledenikih, pri čemer je sodeloval z M. Oechslinom in z nemškimi gla-ciologi. Bil je pri prvi taki sondaži na Ro-danskem ledeniku 1. 1931. V naslednjih letih je sondiral sam s svojo ekipo, tudi med vojno 1. 1943, na ledeniku Morteratsch, posebno pa se je posvetil dolnjemu ledeniku Aar. Pisal je o rumenem snegu, o ledeniških posebnostih, o debelini ledenikov itd. O POMENU HOJE se spričo vedno bolj naraščajočega »sedečega potovanja« vedno več govori in piše. Dr. L. Schneitzer, profesor na visoki šoli za telesno vzgojo v Ziirichu, je npr. dejal: »Za vsak kilometer avtoceste je treba odpreti tudi kilometer pešpoti.« M. Oechslin ga je dopolnil: »Na vsak kilometer ,nacionalne ceste' naredimo dva do tri kilometre steza v pokrajino, mimo katere cesta omogoča drveti.« ZIMSKA VARNOSTNA SLUŽBA V PARSE NN U poroča za sezono 1962/63, da ji največje skrbi delajo smučarji ki vozijo najhitreje in z največjo gotovostjo. Ti namreč ne vidijo nobene nevarnosti več, upajo si več. kot zmorejo, ne poslušajo nobenega nasveta! opozorila ali opomina. Služba je na pistah označila nevarna mesta in jih po možnosti popravila. Toda tudi pri tem ni naletela na razumevanje. Čuvaje so drveči smučarji pri delu ogrožali, tako da so se le z begom na rob ceste reševali. Da bi sprožili preteče plazove, so čuvaji opravili 264 razstrelitev in s tem spodnesli 93 plazov, uspeh torej komaj 35°/«. Vendar so tudi zatajene razstrelitve svoje opravile, saj so opozorile na nevarna mesta in v snežni odezi zmanjšale sile napetosti. Varnostna služba je imela mnogo dela z nesrečnimi padci smučarjev, mnogo pa jih je na pistah obnemoglo zaradi srčne slabosti, kar pomeni, da hiter vzpon z vzpenjačo in še hitrejši spust na smučeh vendarle ni tako lahek. Glede plazov je povedal Christian Jost, izkušeni šef te službe, naslednje: Naša današnja generacija nima izkušenj zimskega alpinizma. Gorske železnice in druge vertikalne prometne naprave dvignejo smučarje na višino 3000 m, na kar nastopijo brez treninga in adaptacije svoj spust. Če sneži, če pritisne mraz ali metež, tudi na pisti nastopijo visokogorske razmere. Tudi nevarnost plazov preži, te pa taki smučarji ne poznajo ali pa je iz malomarnosti ne opazijo. So primeri, da so se v plazu ponesrečili smučarji, ki se niso zmenili za »zaporo«( torej na pistah nekaj takega kakor v stenah Kavkaza, vendarle!). Takih so 24. marca i963 samo na progi Weissfluhjoch—Felsenveg—Strela našteli 80 v obeh smereh. Med neposlušnimi so žal tudi mnogi smučarski učitelji, ki tvegajo take stvari s svojimi učenci. 12. aprila je morala parsennska služba poklicati na pomoč uniformirane policaje, da so uveljavili njeno zaporno markacijo. Obhodna markacija je pot podalšala — po absolutno varnem svetu — za 20 minut, pa je bilo brumnim velikonočnim izletnikom to že preveč. ŠTUDIJ SNEGA je za alpske dežele važen za osnovno in uporabno znanost. Zdaj so tudi Francozi ustanovili lavinološki inštitut v narodnem parku Vanoise v dolini Maurienne. Inštitut razpolaga z močno ekipo raziskovalcev nivologov, lavinologov in glaciologov. V načrtu imajo razširitev inštituta: dobil bo laboratorije za alpsko botaniko, zoologijo in živalsko sociologijo in, kar je posebno zanimivo, cel inštitut za alpsko alpikulturo. TURISTIČNO LETENJE se uveljavlja kljub odporu. V Švici si posamezne planinske sekcije prizadevajo, da bi ohranile cone tišine, vendar jim to ne gre od rok, ker ni v tem pogledu prave enotnosti. Kaže, da so se v Švici sprijaznili z obstojem »pokvarjenih« pokrajin, pozivajo pa državne oblasti, da potegnejo mejo med hruščem in mirom. Sodijo, da bi iz zdraviliških krajev ne smeli vzletati niti turistični avioni niti helikopterji, katerih motorji delajo še posebno nadležen ropot. LIVIGNO je italijanska občina v dolini, ki je napol zagata (kakor naša Gornja Savinjska). Od treh strani jo obdajajo švicarske meje in zato je z vsemi svojimi 2000 prebivalci gospodarsko orientirana v Švico. Iz Italije je dosegljiva preko 2291 m in 2210 m visokih prelazov, kraj Livigno pa leži v vi- šini 1816 m. Zdaj so Livigno povezali z avtomobilsko cesto iz La Motte in mu s tem v enem samem letu omogočili gospodarski razcvet. Samo v sezonskih mesecih, od junija do oktobra so v Švici izvozili 510 govedi, kar pomeni 833 000 šv. fr. Narasel je seveda tudi turistični promet. Oktobra 1963 so v enem samem tednu našteli 595 vozil na Forcoli di Livigno. HOGGAR IN HIMALAJA, dva cilja švicarskih alpinistov v 1. 1964, sta pritegnila dva velika alpinista. Michel Vaucher iz Ženeve je šel z ženo Yvette in Jeanom Juge v afriški Hoggar, z njimi je še devet drugih željnih popotnikov. Michel Darbellay, trenutno najsvetlejša zvezda švicarskega alpinizma, pa je z Giroudom in Reyem odpotoval v Ganeš-Himal. AIGUILLE VERTE pozimi, od 5. do 11. februarja, je še ena zimska prvenstvena, ki jo lahko zapišemo med največje senzacije. Zmagala sta jo Georges Payot in Réné Desmaisons preko Nant Blanc v silnem mrazu, besnem viharju in snežni vejavici. Zato je tudi terjala pet tveganih bivakov. 21. januarja sta chamoniška vodnika Audibert in Marinetti po zapadni steni pristopila na vrh Aiguille de Blaitière (3522 m). Isti in naslednji dan so Wohlschlag (imenovan Pellebrosse) Jacqyues Martin in Erika Stagni iz Ženeve po stebru Frendo v severni steni Aiguille du Midi tudi izvršili pomembno prvenstvo. Martin jn močno ozebel, medtem ko je Erika Stagni bivak prebila brez komplikacij. Guido Tonella piše, da je ta Erika 1. 1938 izvršila prvo dramatično prečenje Aiguilles du Diable. Njena dva tovariša znameniti Raymond Lambert in Marcel Gallay sta morala žrtvovati nekaj členkov, medtem ko je dama izstopila iz stene brez poškodb. Neurje jih je v višini 4000 m priklenilo na mesto celih šest dni. 24. do 27. januarja so imele goste tudi Aiguilles de Chamonix. Christian Mollier in Georges Payot sta začela prečenje z Aiguille du Midi, se povzpela na Arête sud du Fou, Aiguille de Blaitière, ob strani pa pustila Grépon in Charmoz. DR. KUGYJA so se ob 20-letnici smrti (5. febr.) spomnile redakcije nekaterih planinskih revij, med drugim tudi švicarska Les Alpes. Glavni urednik dr. Oechslin imenuje njegove knjige trajne dokumente znanstvenika, raziskovalca, planinca in plemenitega človeka. Navaja iz knjige »Die Julischen Alpen im Bilde« znano> mesto iz poglavja »Večerni mrak v Bohinju«: »Sonce zahaja. Večeri se. Ze legajo sence na gozdove in planšarije. Počasi se dvigajo po bregeh. Le glava Triglava se še sveti v ognjenem odsevu sončnega zahoda. Srečen človek, ki se v svojem pominevajočem večeru spominja dolge poti, vzvišen nad vse zemeljske sence, in mu v enakem sijaju žare mavrične luči njegovih idealov kakor tedaj, ko se je podal na svoje poti«. PD PTUJ. Delovanje ptujskega planinskega društva je bilo v preteklem letu kljub nekaterim težavam kar pestro. Štelo je 249 članov, od tega 129 mladincev in 8 pionirjev. Vsekakor je v Ptuju še več planincev in ljubiteljev narave, ki sicer zahajajo v gore, niso pa se aktivno vključili v organizacijo. Razveseljivo je dejstvo, da je več kot polovica članov mladincev, kar pomeni, da naš mladi rod pravilno vrednoti življenje v naravi in udej-stvovanje v planinah. UO PD se je po občnem zboru le stežka konstituiral. Med izvoljenimi člani ni bilo najti tovariša ali tovarišice, ki bi bil voljan prevzeti dolžnost predsednika, spočetka pa je ostalo nezasedeno tudi mesto tajnika. Zaradi skromnih denarnih sredstev in precejšnje oddaljenosti od visokih gora si je društvo prizadevalo izvesti vsaj one akcije, ki zahtevajo manjša denarna sredstva. Na izlete, ki so jih prirejali, so hoteli privabiti čim več mladine, kar se jim je do neke mere tudi posrečilo. Organizirali so skupinski izlet na Pohorje, dvodnevni izlet na Celjsko kočo, udeležili so se pohoda čez drn in strn po Vzhodnem Pohorju, ki ga je organizirala mariborska skupina za varnost narave in si pri tem ogledala znamenitosti, kakor stare pohorske kmetije in kovačije, partizanske bolnice, rimski rudnik marmorja, taborniško kočo pri Treh kraljih, stoletna drevesa in podobno, skratka stvari, katerih sicer planinec, če hodi po markiranih poteh, ne more videti. Dalje so se udeležili mladinskega tabora na Boču, izvedli dvodnevni izlet v zasavske hribe, največje doživetje za mladince pa je bil skupinski izlet v Julijce. Mladinci se kaj radi spominjajo 4 dnevnega bivanja med našimi najvišjimi vrhovi, saj so v teh dneh prehodili mladinci lep del slovenske planinske transverzale od Mojstrane preko Triglava do Komne. Ko je PD Varaždin v septembru 1963 odprlo planinski dom na Ravni gori, se je te slovesnosti udeležilo 30 članov, večinoma mladincev. Bratskemu društvu je PD Ptuj poklonilo tudi praktično darilo. V oktobru so se člani dvakrat povzpeli na Donačko goro, pri tej priložnosti pa tudi markirali pot iz Stoperč na vrh, na vrhu pa vzidali skrinjico z vpisno knjigo in štampiljko. Tako imajo sedaj tudi ptujski planinci svojo planinsko postojanko, pa čeprav zaenkrat še brez strehe in zavetja. O gradnji zavetišča na Donački gori že dolgo razpravljajo in upajo, da jim bo v bližnji bodočnosti vendarle uspelo zgraditi to zavetišče. Cilj zadnjega izleta v lanskem letu je bil »v neznano.« Vodnik je mladince popeljal čez Bo-hor in po poteh, koder se je pred 20 leti v najhujših bojih prebijala slavna XIV. divizija. S seboj so ponesli tudi venec in ga položili na grob neznanega partizana pod Bohorjem. Udeleženci tega izleta so prehodili lep kos našega Kozjanskega od Sevnice do Šentjurja in odnesli s poti globoke in nepozabne vtise. Vseh teh akcij pa prav gotovo ne bi bilo, če ne bi imelo društvo v svoji sredi nekaj takih kakor tov. Hermine Mlsotičeve, ki je res duša tega društva, saj opravlja funkcijo blagaj- nika, tajnika in večkrat tudi predsednika. Vzpod-budnik za marsikatero akcijo je bil tudi tov. Ba-rič. Izleti so bili vedno skrbno pripravljeni, za kar gre nedvomno zasluga vodnikom. O svojem delu so javnost seznanjali predvsem v lokalnem časopisju in radiu ter v izložbeni omarici. V bodoče bo društvo posvečalo več pozornosti tudi predavanjem, ker želi svoje članstvo seznaniti predvsem z doseženimi uspehi naših alpinistov v domačih in tujih gorah. K doseženim uspehom je društvu čestital tov. prof. Ivan Sumljak iz Maribora, član UO PZS in predsednik koordinacijskega odbora. M. G. PD GOZD MARTULJEK. Društvo je v času občnega zbora, ki se je vršil 14. 3. 1964, štelo 89 članov, 19 mladincev in 43 pionirjev, skupaj torej 151 članov. Na novo je pridobilo v preteklem letu 12 članov, 2 mladinca in 1 pionirja. Organiziralo je 5 kvalitetnih predavanj, ki so bila zadovoljivo obiskana. Priredilo je tudi dva skupinska izleta in sicer enega preko Vršiča na Mangrt, drugega pa z namenom, da njihovi najmlajši spoznajo vrhove Karavank. Markacijski odsek je markiral pot iz Krnice na Spik. Društvo je priredilo tudi sankaške in smučarske tekme, katerih se je udeležilo številno članstvo vseh starosti. Uspeh je bil zelo dober. Največ pažnje je UO PD posvetil aktivnim mladincem. Trem, ki so zares delavni in vključeni v AO PD Jesenice, je nabavil vetrovke in plezalno vrv. Dva mladinca sta bila tudi med nosilci šta-fetne palice z vrha Triglava do Krme, ki je bila organizirana v počastitev Titovega rojstnega dne in v spomin 20. obletnice nove Jugoslavije. Društvo je prejelo za izvajanje svoje dejavnosti 50 000 din od občinske zveze za telesno kulturo, 10 000 din od Turističnega društva v Kranjski gori in 5000 din od Klimatičnega zdravilišča v Gozdu-Martuljeku. Na občnem zboru je bilo precej govora o nadelavi steze skozi Špikov graben, ki bi zelo skrajšala pot na Špik in o neopravičenem spreminjanju imen naših planin. Občni zbor je v imenu PZS pozdravil predsednik koordinacijskega odbora gorenjskih PD tov. Franjo Klojčnik iz Kranja, ki je društvu tudi čestital k doseženim uspehom in predvsem pohvalil delo mladincev. PD ZABUKOVCA. Društvo je izvedlo občni zbor dne 21. 12. 1936 ob udeležbi 65 članov. Iz skromnih podatkov, ki jih zajema zapisnik občnega zbora, posnemamo, da je društvo med letom organiziralo dva skupinska izleta z avtobusom, vendar z dokaj slabo udeležbo. Menda so precej tudi napredovala pripravljalna dela za gradnjo lastnega zavetišča na Gozdniku, čemur je bil posvečen tudi večji del diskusije na občnem zboru, vendar pa je zbor planincev končno sklenil, da koče ne bodo gradili. Ta svoj sklep so utemeljili s tem, da nimajo potrebnih finančnih sredstev za gradnjo in da tudi sicer nima smisla graditi lastne postojanke spričo tega, da je povsod naokoli že dosti planinskih in lovskih domov, ki so slabo obiskani. Uspehi društva bi bili večji, če bi za društveno delo kazali več zanimanja člani kot društveni funkcionarji. Fluktuacija pri tamkajšnjih podjetjih je povzročila tudi padec članstva pri društvu. Na občnem zboru je bilo tudi govora o predavanjih, ki jh društvo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni moglo organizirati, pri čemer pa je popolnoma prezrlo, da nudi propagandna komisija pri PZS finančno šibkejšim društvom niz kvalitetnih predavanj popolnoma brezplačno, društvo mora seveda sporočiti svojo željo PZS. Pred zaključkom občnega zbora je društveni predsednik izročil petim najaktivnejšim članom društva častne znake, s katerimi jih je odlikovala Planinska zveza Jugoslavije za njihovo uspešno in požrtvovalno delo. Značke so prejeli tov. Rado Kosec, Stanko Vasle, Ernest Vasle, Franc Cadej in Franc Kovač. M. G. PD JANEZA TRDINE MENGEŠ. Društvo je v preteklem letu pridobilo precej novih članov, kar je vsekakor pripisati večji dejavnosti upravnega odbora in posameznih odsekov. Ob zaključku leta je štelo skupno 772 članov in je po številu članstva kakor tudi v gospodarskem pogledu, čeprav najmlajše, vendarle najmočnejše društvo v Mengšu. Najaktivnejši je bil mladinski odsek, medtem ko je gospodarski odsek, ki je sicer imel veliko dela, imel manj uspehov. Mladinski odsek deluje v okviru društva že 8 let. Čeprav je bil v prvem letu svojega obstoja maloštevilen — štel je samo 137 članov — se je do danes povzpel že na 472 članov in postal gonilna sila v društvu. Od teh je 187 pionirjev in 285 mladincev. Samo v preteklem letu se je na novo vpisalo v MO 105 pionirjev in 31 mladincev. Odsek je vodil 15 članski odbor, ki je delal skupno s propagandnim odsekom. 2e na prvi seji MO so formirali skupino za varstvo narave in gorsko stražo ter markacijsko skupino. Društvo samo namreč nima markacijskega odseka in je zato to delo prevzel MO. Predavanj v šolah res ni bilo veliko, saj je bilo samo eno v Mengšu s 145 udeleženci in eno v šoli v Mostah s 132 udeleženci, vendar pa so si mladinci ogledali tudi vsa predavanja, ki jih je organiziralo društvo za odrasle člane. MO je organiziral tud več izletov za mladince in pionirje: izlet v Karavanke, avtobusni izlet na Krim, 4 dnevni izlet v Julijce z obiskom Triglava iz doline Sedmerih triglavskih jezer, katerega so kasneje še enkrat ponovili, izlet v Kamniške Alpe z obiskom Kamniškega sedla in pionirski izlet v Kamniško Bistrico z ogledom Rokovnjaških jam, Galerije, Žagane peči in izvira Bistrice. Vse te izlete je finančno podprlo društvo. S sodelovanjem Društva prijateljem mladine je MO dalje organiziral dva smučarska tečaja, t. j. začetniškega in nadaljevalnega, na katerih so se tečajniki res veliko naučili. Oba tečaja sta bila tridnevna. Uspeh teh tečajev se je pokazal takoj na smučarskem tekmovanju, organiziranem po TVD PARTIZAN, na katerem so prav ti tečajniki zasedli prva mesta. Tečaj je obiskovalo 51 tečajnikov. MO je organiziral tudi sankaško tekmovanje, na katerem so tokrat tekmovali tudi mladinski odseki sosednjih PD. Prva mesta pa so zopet zasedli mladinci in pionirji PD Mengeš. Meddruštvenega smučarskega tečaja za mladinske vodnike, ki ga je organiziral v Tamarju MO PD Kamnik, sta se udeležila dva mladinska vodnika. Tečaj je bil organiziran za poživitev visokogorskega in turnega smučanja. Zaradi pomanjkanja vodniškega kadra se je seminarja za mladinske vodnike, organiziranem za kamniško kotlino po MO PD Kamnik, udeležilo 9 mladincev in mladink. Pri tem je nekaj mladincev tudi opravilo izpit za gorske stražarje. Kakor lani tako je MO PD Kamnik tudi letos organiziral smučarski pohod na Vel. planino. MO PD Mengeš se je tega pohoda udeležil z 18 mladinci. V mladinskem tekmovanju GORE IN MLADINA si je MO PD Mengeš delilo I. mesto s MO PD Ljubljana-matica kot najboljše MO v ljubljanskem okraju, za kar je prejel eno od petih zlatih priznanje in denarno nagrado 20 000 din. Po svojih predstavnikih pa se je MO udeležil tudi vseh posvetov in sestankov, ki sta jih organizirala mladinska komisija ali koordinacijski odbor MO PD. Sodeloval je še v Titovi štafeti z vrha Grintovca v Kamniško Bistrico in pohoda ob žici okupirane Ljubljane. Markacijska skupina je markirala vse pristope do Mengeške koče na Gobavici ter pregledala in popravila tudi ostale poti, ki spadajo v društveni delovni okoliš. Delavni so tudi alpinisti, ki so včlanjeni v AO Kamnik. 2e tri leta zaporedoma je član alpinistične odprave v Centralne Alpe tudi alpinist, član MO PD Mengeš, v AO pa se je prijavilo samo v preteklem letu 5 mladincev. Vseh pet fantov zelo dobro pleza in ima za seboj že lepo število lažjih in težjih plezalnih vzponov. To je uspeh za MO, saj so to fantje, ki bodo še vseeno delali pri MO PD. Propagandni odsek je skrbel za redno zamenjavo propagandnega slikovnega gradiva v izložbeni omarici, za kar je pri Kompasu naletel na veliko razumevanje. Skupaj z MO je organiziral dvoje zelo uspelih predavanj, tretje predavanje za odrasle pa je glede udeležbe razočaralo. Podobno z udeležbo je bilo na četrtem predavanju, ki je bilo istotako organizirano za odrasle člane. Fotoodsek, ki dela v okviru propagandnega odseka in se je ustanovil šele pred dvema letoma, je v celoti izpolnil svojo obveznost do PD. Izdelal je 670 slik, v sodelovanju z osemletko v Mengšu pa je organiziral dvomesečni fotokrožek, ki ga je obiskovalo 13 učencev. Težave je imelo društvo z Mengeško kočo, ki jo je leta 1954 izročilo svojemu namenu. Vsa sredstva, ustvarjena v koči, je društvo zopet vlagalo v dopolnitev koče, pri tem pa je finančno pomagalo tudi vsem svojim odsekom, tako da društvo nikoli ni bilo družbi v breme. V vseh 12 letih društvo ni prejelo nikake dotacije. Ker pa je z leti postala koča včasih premajhna, so pričeli graditi depandanso, ki pa do danes še ni dograjena. V ta objekt je društvo vložilo vsa svoja lastna sredstva in se tudi krepko zadolžilo pri izvajalcih in podjetjih, ne more pa prejeti kredita v višini dveh milijonov dinarjev, ki jih je svoječasno obljubil ObLO Domžale, kar bi zadostovalo za dokončno dograditev objekta. Društvo je poslovno leto zaključilo z izgubo 227 698 din, ki pa se bo povečala še za na-daljnih 906 000 din, če bo društvo moralo plačati prometni davek od prodanih alkoholnih pijač. Celotni promet koče je znašal 5 209 387 din. Izguba je nastala, ker so bili stroški in osebni dohodki s prispevki previsoki oziroma prenizek promet, nedvomno pa ni preveč ugodno vplivalo na poslovanje postojanke tudi dvakratno menjanje oskrbnika. Društvo je zaradi tega občnemu zboru predlagalo, da se koča proda ali pa da v najem. Po živahni debati je zbor sklenil, da pooblasti novi UO, da v dogovoru s PZS in Občinsko skupščino, odda gostišče v koči pod določenimi pogoji v najem in dokonča izgradnjo depandanse. Za novega društvenega predsednika je bil izvoljen tov. Pavle Šimenc, do ureditve problema koče pa bo društvo začasno vodil tov. Emil Maver. M. G. TOLMIN. 22. 2. 1964, na dan občnega zbora PD, je sijalo v Tolminu bolj spomladansko kot zimsko sonce, na kopna pobočja nad Sočo in do zasneženih grebenov Skrbine in Rdečega roba. V slavnostni dvorani planinskega Doma JLA je več kot 150 planincev in planink potrdilo jedrnata poročila svojih odbornikov, ki so prvi med primorskimi poročali o dobro opravljenem delu. Predsednik društva (J. Fili), ki povezuje 500 članov in še dve skupini v Anhovem in v Mostu, je poročal o graditvi alpske ceste do vzorno oskrbovane koče na planini Razor. Cesta bo odprla primorska pobočja tolminsko-bohinjskega niza gora, pod Voglom, Rodico in Črno prstjo, kjer poteka trans-verzala po svojevrstnem robu med slovenskim severom in jugom. Izrazil je zadovoljstvo glede dveh koordinacijskih sestankov, spomladanskega na Bovškem in jesenskega na Vipavskem, zato ker sta spodbudila PD Posočja k sodelovanju. Poročila načelnika mladinskega (J. Svagelj) in alpinističnega odseka (J. Koren), GRS (P. Berginc) in gospodarja koče na planini Razor (V. Sorli), knjigovodje (I. Rutar), nadzornega odbora (J. Janež, M. Rutar) in napoved tajnika (H. Uršič) o bodočem delu so se strnila v skladno celoto, zaradi stvarnosti in delavnosti, kar smo cenili včasih kot domačo in zato nam vsem koristno lastnost — in kar razlikuje in odlikuje skupnost tolminskih planincev in planink pred mnogimi, in ne le napram koprskemu PD, kar je opazil in izgovoril zastopnik tega društva Branko Šalamun. dr. B. S. PD RADEČE. V društvu je bilo registriranih 150 starejših članov, 62 mladincev in 23 pionirjev, po spolu 141 moških in 94 žena. Oskrbovalo je dvoje postojank, Zasavsko kočo na Prehodavcih in zavetišče Lovrenc. Koča na Prehodavcih leto za letom beleži večji obisk in jo je v preteklem letu obiskalo že 2080 Jugoslovanov in 140 inozemskih planincev. V spominsko knjigo zavetišča Lovrenc je bilo vpisanih preko 600 obiskovalcev, kar pomeni, da zasavsko planinsko pot prehodi vsako leto večje Število planincev. Koča na Prehodavcih je imela 745 nočitev in iz tega naslova kasirala na pre-nočnini kar čeden znesek 161 475 din. Postojanka je obratovala od 1. 7. do 15. 9. 1963 in dosegla l 187 164 din brutto prometa, sicer pa izgubo v višini 136 647 din. Nabavili so nove blazine, polnjene s penasto gumo in več rjuh. V novembru so ponovno formirali mladinski odsek, ki so ga razdelili na štiri skupine, na osnovno šolo Radeče, na mladince Radeč z okolico, na mladince in pionirje Loke in na mladince in pionirje Zidanega mosta. Prva skupina vključuje 29 mladincev in 14 pionirjev, druga 35 mladincev, tretja 10 mladincev in 6 pionirjev in četrta skupina 19 mladincev in 4 pionirje, vse skupine skupaj 93 mla- dincev in 24 pionirjev. Ustanovili so Gorsko stražo, ki ima 3 članov. Opremili so tri stenske table, dve v Radečah, tretjo pa v Zidanem mostu in s tem opozorili občane na svoje delo. Za dobre tri zimske mesece kar dovolj. Svoje probleme so reševali na svojih sestankih in s sodelovanjem koordinacijskega odbora MO PD Zasavja. Takoj po utrditvi odseka bo MO začel z nadaljnim izvajanjem svojega obširnega programa. Propagandni odsek je poleg številnih izletov v Karavanke, Kamniške planine, Julijce in zasavske planine še posebej organiziral pohod »po poteh partizanskih kurirjev« v čast Dneva borcev. S planinskim praporom in pod vodstvom starega partizana Rafaela so obiskali vse javne spomenike in spominske plošče na področju od Starega dvora, Močilnega, Brunka, Novega Grada do Vrhovega. Po celodnevnem pohodu so sodelovali na zborovanju, ki ga je organizirala ZB Radeče. Odsek je dalje poskrbel za dve propagandni omarici, ki ju ureja mladina. Poskrbel bo tudi, da bo postavljen na svoje mesto turistični zemljevid. Markacisti so v Julijcih popravili markacije v v smeri Trenta—Prehodavci in Zadnjica—Preho-davci, v Zasavju pa so popravili markacije od Zidanega mosta do Velikega Kozja in dalje do Lovrenca in Lisce. Za železniško postajo v Zidanem mostu so v minulem letu namestili pločevinasto tablo za smer Kum. Gore, Kopitnik in Veliko Kozje. Od te glavne table pa so namestili na vse strani tudi smerne puščice. Društvo bo tudi v bodoče vodil dosedanji večletni in požrtvovalni predsednik tov. Stanko Koselj. M Q PD LUCE je zborovalo 18. aprila t. 1. v prostorih Kmetijske zadruge predvsem ob navzočnosti svojega najmlajšega članstva. Iz poročila požrtvovalnega predsednika tov. Petra Ježa posnemamo: Koča na Raduhi in okrepčevalnica pri Igli predstavljata vrednost 1 276 972 din. Sredstva, ki jih prinašata obe postojanki, komaj zadoščajo za redno in normalno poslovanje društva, saj si člani upravnega odbora ne zaračunavajo dnevnic in sami prispevajo pisarniški material. Nad 10 % Lučanov je vpisanih v društvo, ki pa ne uživa nobene posebne pozornosti. V 10 letih društvenega obstoja še niso doživeli, da bi jih na občnem zboru obiskal zastopnik občine. Zato predlaga skupno sejo PD Gornje Savinjske doline in predstavnikov občine, na njej naj bi se začrtala nadaljnja pot gornje-savinjskega planinstva. Društvo je v 1. 1963 priredilo uspelo proslavo 70-letnice SPD. organiziralo tečaj Gorske straže v Logarski dolini, pionirski smučarski tečaj, ki se ga je udeležilo 25 pionirjev (ti so v občinskem smučarskem tekmovanju zasedli prvo mesto), 10 pionirjev je šlo na društvene stroške na planiško prireditev, 35 članov je bilo na Mangrtu, 7 starejših pionirjev pa na Triglavu. Društvo je zgradilo tudi novo pot od Vodol do srede Javorja na Raduhi in obnovilo nekaj opreme pri Igli in na Loki. V pretekli poslovni dobi je prišlo do stvarnega sodelovanja s krajevnim TD. TD in PD imata skupno pisarno, saj ju veže več kot samo krajevna skupnost. O vsebinskem sodelovanju med PD in TD D je v svojem poročilu tov. Peter Jež povedal nekaj misli, ki jih zaradi dognanosti in aktualnosti prinašamo dobesedno: V naše vrste bi bilo potrebno vključiti še čimveč kmečkega prebivalstva. Tu pa tudi prvič pridemo v neposredni stik s turistično organizacijo. Planinstvo se v posameznih krajih naše domovine nujno razvija specifično. Npr. PD Celje kot naše najbližje ima nalogo, da omogoči svojim članom rekreacijo v gorah, saj jim gore na razne načine približa. Mi tu pa jih pravzaprav že imamo; zato je delo v tej smeri težje, saj naši člani tu v naravi pravzaprav preživimo ves svoj prosti in delovni čas. PD naj bi našim članom omogočala, da bi spoznali na pohodih in na izletih še lepote ostalega gorskega sveta po naši domovini. Se bolj kot to pa bi bilo potrebno tukajšnjim prebivalcem prikazati skrite rezerve, ki jih imamo in ki bi ob smotrnem izkoriščanju lahko znatno vplivale na boljše življenjske pogoje tukajšnjih prebivalcev. Planince, turiste, ki gredo tu skozi na hribe, pravilno sprejeti, jim nuditi, kar iščejo, je v bodoče življenjsko važno za vsakega tukajšnjega kmeta. Naše gorske kmetije so tiste, v katerih teče zadnje čase razgovor med turizmom na eni strani in predstavniki naše družbene skupnosti na drugi strani. Če hočemo razvijati turizem v našem gornjesavinj-skem področju kot važno gospodarsko panogo, potem je treba omogočati tukajšnjim prebivalcem življenjski obstoj, da bodo lahko turiste sprejeli. Vsaka gorska kmetija je v okras doline, je istočasno turistična ali planinska postojanka. Čedalje večji življenjski tempo v mestih, tovarnah, prometu utruja ljudi, ki tam žive in delajo, tako da jih ob boljših življenjskih pogojih vodi stran od tod ob prostem času v naravo, v gore, kjer je mir, kjer se lahko odpočijejo. Vsega tega je pri nas dosti in posamezniki že močno spoznavajo, da je tu vir dohodkov. Razveseljivo je dejstvo, da tudi naša skupnost ugotavlja, kaj predstavlja naš slovenski gorski svet in ljudje, ki na njem žive, za turizem in gospodarstvo. Tega bi se pa seveda morali v večji meri zavedati prizadeti prebivalci, tu je tudi mesto naše organizacije. Skupno s turističnim društvom nas čakajo še velike naloge v razvojnem delovanju turizma in planinstva na našem področju. Občni zbor PD Luče je v imenu PZS pozdravil tov. Tine Orel, v imenu PD Celje tov. Dušan Gradišnik. Po občnem zboru pa je tov. Gradišnik predvajal svoje filmske posnetke z Ckrešlja in Turške gore. tov. Svet pa ob diapozitivih poročal o zimski olimpiadi v Innsbrucku. T. O. PD SOLČAVA je sklicalo občni zbor v nedeljo 19. aprila t. 1. Za uvod je mlada predavateljica propagandne komisije PZS predavala o Vzhodnih Julijcih ob diapozitivih, ki jih je zvezi daroval dr. Dolhar iz Trbiža. Nato je predsednik tov. Stebe podal poročilo, ki ni izzvenelo optimistično. Društvo so stisnile gospodarske skrbi zaradi Zavetišča na Klemenčji jami in Koče pod Olševo. Prvo je odkupilo od posestnika Klemenška. Zavetišče stoji nedvomno na enem najlepših kotičkov naših Alp pod Krofičko, v senci severne stene Ojstrice in Skarij, ob poti, ki preko Skarij drži na Korošico, preko Skrbine pa na vrh Ojstrice, s širnim pogledom na ves okrešeljski skalnati krog in gornji del Logarske doline, preko Dan in Mrzle gore pa se odpira pogled na vrhove okoli Pavličevega vrha. Vendar obiska ni, ali vsaj ne toliko, da bi bila koča aktivna. Drži se le zato, ker so jo odborniki sami oskrbovali in ker je bila pri roki zares požrtvovalna oskrbnica, ki je na občnem zboru prejela javno zahvalo in priznanje. Koča pod Olševo je prirejena v Strelčevi domačiji pod cerkvijo Sv. Duha, vsekakor edinstvena razgledna točka v naših Alpah, saj omogoča pogled na vso panoramo Savinjskih oz. Kamniških Alp od Ra-duhe do Mrzle gore in Storžiča, panoramo, ki jo danes, žal, pozna poleg maloštevilnih domačinov le peščica naših ljudi. Poglavitni vzrok so seveda obmejne razmere, ki onemogočajo razmah, drugi vzrok pa je ta, da je ta obmejni del naše domovine naša planinska propaganda takorekoč odpisala iz svojega območja. In vendarle so danes že možni skupni in individualni izleti po vsem Sv. Duhu od Bukovnika nad Klobašo do Matka in Perka v Matkovem kotu, po našem najvišjem naselju, dolgem preko 10 km. A kaj pomaga lepota, kaj pota, kaj prijazni ljudje, če dolina in breg nad njo nimata takega obiska, da bi jamčil obema zavetiščema obstanek! Treba bo pač še mnogo storiti, da bo GSD res nekaj imela od turizma. Predvsem bo treba obuditi še več zanimanja za posebnosti in prirodne znamenitosti, ki jih turist in planinec najde samo tu. Občni zbor je na predlog zastopnika PZS tov. T. Orla umaknil predlog, da se PD Solčava obema zavetiščema odpove. Sklenili so, da bodo z občinskimi predstavniki svojo problematiko še enkrat pretresli in se šele nato odločili za tako dejanje. Jasno je, da je planinstvo v taki dolini iz turističnih vidikov ne samo interesantno, ampak tudi prirodna, športna in duhovna osnova turizma. Ce smo zares pred turističnim razcvetom, potem ne smemo tvegati take kapitulantske ukrepe, ampak vključiti v turistični napredek vse, kar že obstoji. T. O. PPD KRANJ je imelo občni zbor 15. 4. t. 1., kakor že nekaj let sem, v eni najbolj reprezentativnih dvoran v Sloveniji, v poslopju občinske skupščine. Poročilo dolgoletnega predsednika tov. Franja Klojčnika je izzvenelo glede na finančni položaj društva pesimistično spričo pomena rekreativnih in športnih organizacij, kakršna so tudi PD, pa optimistično. Društvo ima delaven alpinistični in mladinski odsek. Cba razpolagata z dobrim vodstvenim kadrom, s primernimi sredstvi in izvršujeta svoj delovni program. AO Kranj je nedvomno eno od tistih alpinističnih jeder, ki so dozorela po vojni in ki v njihovo stanovitno delovanje ne dvomimo več. Omeniti je treba, da je kranjska občina vedno kazala izredno razumevanje za potrebe AO in GRS ter posebej za ekspedicije v inozemske gore. Uspehi so zdaj tu in treba jih je izrabiti za še uspešnejši razvoj alpinizma v gorenjski metropoli. Manj razveseljivo je bilo gospodarsko poročilo tov. Hudovernika. Društvo tarejo prevelike skrbi s postojanko na Šmarjetni gori in na Krvavcu. Iz poročila sledi, da je kočo na Šmarjetni gori gradilo društvo z lastnimi sredstvi, vendar bi pa za dograditev potrebovalo še 70 000 000 din. v letu 1963 je društvo prosilo pri Splošni gospodarski banki 30 000 000 din kredita za dograditev te stavbe, kar pa je banka odklonila. Gradnja koče je tako zastala, dalje pa je poslovala lesena baraka, ki je bila postavljena za shrambo materiala in za delavce gradbenega podjetja, v zadnjem času se je začela baraka nagibati, streha na več mestih puščati, zadovoljive pa tudi niso sanitarne razmere. Tudi obisk postojanke je bil tako slab, da je v letu 19G3 izkazala izgubo. Zato se je društvo odločilo, da s 15. majem t. 1. preneha obratovanje te koče. Leta 1962 je koča še imela l 100 000 din dobička, v preteklem letu pa je znašala izguba 221 297 din. Novi del doma na Krvavcu je pričel poslovati januarja 1963. Ker so bili rezervoarji za vodo dograjeni šele konec oktobra 1962, je dom ostal brez vode in so jo morali skozi vso zimsko sezono pridobivati s topljenjem snega, kar pa je bilo združeno z visokimi stroški. Pri gradbenem podjetju »Projekt« dolguje društvo 44 295 000 din, kredit v višini 145 625 000 din za ta dom pa je najela občina Kranj, ki tudi plačuje anuitete. Kapaciteta doma na Krvavcu je bila leta 1963 izkoriščena povprečno samo 15 "„. Dom ima 6 uslužbencev, v sezoni pa najema še honorarce. Brutto osebni dohodki per-sonala so znašali v letu 1963 5 282 795 din. V preteklem letu je imel dom stroškov s topljenjem snega l 600 000 din, v tem letu pa so se tudi zvišali stroški za električni tok od 101 310 din na 1 741 000 din. Ta dva nepričakovana stroška sta v glavnem vplivala na izgubo v letu 1963, ki je znašala 4 622 258 din. Promet v domu je znašal leta 1962 17 700 000 din, stroški din 14 400 000 din, v letu 1963 pa je znašal promet 23 481 000 din, stroški pa 25 330 030 din. Izgubo preteklega leta je društvo pokrilo iz lastnih sredstev, ki so bila namenjena za nadaljnjo gradnjo koče na Šmarjetni gori. Ker društvo nima več razpoložljivih sredstev za pokrivanje izgub, se je odločilo, da postojanko s 15. majem zapre. To se seveda ni zgodilo, ker se enostavno ne sme zgoditi. Pereče vprašanje za društvo je odplačilo dolga gradbenemu podjetju v višini 44 298 000 din. Občina bi sicer prevzela plačilo anuitet, če bi društvo prejelo posojilo, to pa mu je komunalna banka odklonila. Društvo je poskušalo urediti težko finančno stanje s tem, da bi prodalo nedokončano postojanko na Šmarjetni gori podjetju SAP, ki bi objekt dokončalo in zgradilo žičnico. Z izkupičkom kupnine, ki bi znašala okrog 300 000 000 din, bi društvo lahko plačalo dolgove za Krvavec. Ta poizkus pa je propadel, ker po kalkulacijah SAP-a postojanka ne bi bila rentabilna. Slovensko javnost — ne samo planinsko, ampak vso »turistično« — gotovo najbolj zanima izguba na Krvavcu, saj gre za daleč vidno, ugledno in zelo popularno postojanko v gorskem svetu, ki si je pridobil neštete oboževalce v dobi največjega razmaha našega smučarstva pred vojno. Z novim hotelom in žičnico pa je Krvavec nekak simbol moderne izgradnje planinskega turizma v obeh sezonah. Treba mu je seveda še marsikaj, pot za izgradnjo pa je nakazana. Na občnem zboru je bilo izglasovano, da PD Kranj odsvoji obe gospodarski bremeni. Predsednik občine Kranj tov. Košir je sam v daljši razpravi prikazal ta gospodarski problem, ki za občino ni majhen, saj je njen proračun močno obremenjen s plačevanjem anuitet. Tako Šmarjetna gora kakor Krvavec terjata še velike investicije. Vprašanje je, če je restavracija na Šmarjetni gori s 400 sedeži in še s 300 na verandi gospodarsko uteme- ljena. Tudi lift iz mesta bi pomenil precejšen poseg v investicijske fonde. Krvavec ima prav tako še dosti investicijskih potreb, predvsem pa vodovod in podaljšek žičnice do Doma. Res je, da bi bila izguba v 1. 1963 lahko manjša: Doni bi naj plačeval gospodinjski tok, v mrtvi sezoni naj bi se zmanjšalo število uslužbencev, znižala naj bi se amortizacija. Vendar bi to bistveno ne olajšalo bremena, ki ga s to postojanko nosi društvo. Zato je bilo stališče občnega zbora razumljivo. Občina naj bi jamčila društvu za sredstva, ki so potrebna za njegove dejavnosti, gospodarska bremena pa naj bi prevzele delovne organizacije, ki jim je gospodarska dejavnost bistvena naloga. V društvu je zavladala stiska. Zato je prišlo do tega, da sta vidna odbornika gospodarskega odseka tov. Hudovernik in Padjera odstopila, na občnem zboru pa ni prišlo do izvolitve predsednika. Na prvi seji novega odbora je predsedstvo ponovno prevzel tov. Klojčnik, gospodarski odsek pa vodi tov. Roman Herlec. Društvu želimo, da bi se težav s pomočjo kranjske občine in vseh gospodarskih činiteljev čimprej rešilo. T. O'. PD RAŠICA ŠENTVID. Društvo je še mlado, vendar pa zelo prizadevno. Organiziralo je 5 mladinskih izletov, poleg tega pa še šest dnevno bivanje mladih smučarjev v Tičarjevem domu na Vršiču v šolskih počitnicah. Društvo je samo za ta poslednji izlet doplačalo iz svojih sredstev 64 000 din. Poizkušalo je organizirati tudi samostojni mladinski odsek, za kar pa mu manjka vsaj nekaj iniciativnih in delavoljnih članov. Več skupinskih izletov je organiziralo tudi za starejše člane, med katerimi so zlasti uspeli izleti na Kom-no in Krnsko jezero, na Kokrsko sedlo in Koro-šico ter tridnevni izlet po Triglavskem pogorju. Propagandno delo ni dalo sicer zaželenih uspehov, vendar je organiziralo dvoje kvalitetnih predavanj. Društvo je želelo prirediti še več predavanj, žal pa je članstvo zanje pokazalo premalo zanimanja. Agilnejši je bil alpinistični odsek, ki se takorekoč šele prebuja. Kljub temu je nekaj alpinistov več nedelj žrtvovalo za plezanje na Vršiču, t. j. v Mojstrovki ter v ostenju Kamniških Alp. Res škoda, da ima odsek le eno plezalno vrv, ki je tudi vsa njegova alpinistična oprema. Ob izdatnejši finančni podpori društva, ki bi jo uporabili za nabavo najpotrebnejše plezalne opreme, bi odsek vsekakor napravil kaj več. Gradbeni odbor je začel s svojim delom šele decembra minulega leta. Uspelo mu je dobiti nekaj sredstev tako, da je lahko začel s pripravami za gradnjo Doma na Rašici. Proračun računa v ta namen 3 000 000 din za letošnje leto, društvo ima pa le 1 400 000 din., Manjkajoča sredstva namerava društvo ustvariti še letos. Društvu so bili dodeljeni novi poslovni prostori v Šentvidu, ki so njegovo delo zelo izboljšali in omogočili redno poslovanje. Občni zbor so pozdravili v imenu PD Ljubljana-matica tov. Tonček Strojin, v imenu PD PTT Ljubljana tov. Ivan Zabel in v imenu PD Obrtnik Ljubljana tov. ing. Terlep. Zbor so zaključili s predavanjem Naša alpinistična odprava na Kavkaz, ki jim ga je posredovala predavateljica propagandne komisije PZS tov. Katja Potočnikova. Društvo bo tudi v bodoče vodil še dosedanji večletni predsednik tov. Jože Boštic. M. G. PD 5KOFJA LOKA. Z vzpostavitvijo ožjih mladinskih odborov v gimnaziji in osemletki v Skofji Loki ter Trati se je številčno stanje mladega planinskega naraščaja precej izboljšalo. V letu 1962 je bilo vpisanih 340 mladincev, lani pa 470. Tudi na osemletki Gorenja vas in Poljane je bilo konec lanskega leta skupno 120 mladega planinskega kadra. Mladinski odsek je lani organiziral naslednje izlete: v marcu na Jošta in nato peš preko Cepulj v Skofjo Loko, v aprilu izlet na Govejek in okolico, konec aprila so se udeležili smuka v Krmi, nakar so v maju obiskali narcisno poljano s Pristavo, še v istem mesecu so obiskali Stari vrh s skupinskim izletom, ki ga je organiziral občinski komitet v sodelovanju s TVD Partizanom, in Rob-lekov dom z Begunjščico. V začetku junija so obiskali Črni vrh nad Cerknom, naslednji dan pa napravili turo preko Blegoša—Starega vrha in Lubnika v Škofjo Loko. Dne 9. junija so bili na orientacijskem pohodu KO MO Gorenjske na Govejek, isti mesec pa so se podali še na Kališe in Storžič. V začetku julija so se podali v Vrata in nato na Kriške pode. Dan vstaje slovenskega ljudstva so praznovali na pohodu Vršič—Jalovec— Spička—Trenta. Poslednjo nedeljo v tem mesecu pa so naskočili sosednji Ratitovec. V avgustu — na višku sezone — so organizirali večdnevni izlet v Triglavsko pogorje, nato pa še enkrat na Vršič in čez Sleme v Tamar. Poleg teh številnih in uspelih skupinskih mladinskih izletov pa je odsek sodeloval še v dveh štafetah, 30 učencev osemletke iz Škofje Loke in Trate, turnega in sankaškega tekmovanja v okolici Slavkovega doma, na katerem so skoraj v vseh disciplinah osvojili prva mesta, dalje smučarskega tekmovanja pod Jalovcem, ki ga je organiziralo APD Ljubljana, spominskega pohoda na Sutjesko, letos v januarju na republiškem mladinskem turnem smuku preko Pohorja itd. Mladinski odsek je poleg tega dvakrat zamenjal fotografsko skrinjico na Lubniku z novimi posnetki iz minulih izletov ter samostojno reševal svojo korespondenco. Zelo delavna je bila tudi Gorska straža, ki je na Lubniku organizirala tečaj Gorske straže za področje KO MO PD Gorenjske. V območju Govejka cvete v aprilu bla-gajka in malo kasneje v maju jožefca. Preko organov LM bodo tudi kontrolirali prodajo cvetja na trgu. Da bi bila javnost seznanjena s temi zaščitenimi cvetkami, bodo namestili na Go-vejku, kjer raste, in v Skofji Loki, fotografski razglednici v primernem okviru, ki bosta lepo prikazali naravno blagajko in jožefco. Primerna svarila pa bodo objavili izletnikom tudi preko lokalnega časopisa Gorenjski glas in z lepaki, ki jih bodo gorski stražarji razdeljevali obiskovalcem Govejka. Delo mladine zelo uspešno vodi tov. Lojze Hafner, ki sodeluje tudi v mladinski komisiji PZS. Kot član te komisije je bil letos določen za predavatelja z barvnimi diapozitivi na tamkajšnjh osemletkah z nalogo, da prikaže lepoto naših gora tudi našim najmlajšim. Z lastnim materialom je tako kot lansko leto obiskal več krajev v bližnji okolici Škofje Loke, pa tudi po Gorenjskem. Mladina je te vrste propagando z veseljem sprejela. Mladinci so nekaj časa tudi markirali. Zaradi pomanjkanja časa pa so zaznamovali edinole go- renjsko partizansko transverzalo na svojem območju. Dom na Lubniku je ustvaril lansko leto sicer 2 084 801 din prometa, kar pa še od daleč ne zadošča za pokritje vseh stroškov. Dohodek od oskrbe postojanke skupno s prenočninami je znašal 833 997 din, medtem ko so vsi stroški oskrbovanja skupno s prispevkom v amortizacijski sklad društva in sklad PVP znašali l 413 411 din. Tako je nastala izguba v višini 579 414 din, ki jo je moralo pokriti z viškom dohodkov društvene dejavnosti v skupnem znesku 472 737 din, ostanek 106 677 din, ki ga je društvo prikazalo kot izgubo, pa bo moralo pokriti prihodnje leto iz amortizacijskega sklada. Gospodarska dejavnost društva je bila zelo pestra. Zaradi hitrejšega in manj utrudljivega dela so sami izdelali za Lubnik krožno žago, prebelili so vse spalne in gostinske prostore, uredili okolico in popravili varnostno ograjo, uredili čistilce za pitno vodo, prekrili gospodarsko poslopje na Luši, ki mu je bilo dodeljeno od občinske skupščine, popravili delno pota na območju Lubnika in obnovili celotno električno omrežje. Nabavili so tudi več posteljnega perila in prtov ter popravili ležalne stole. Veliko tega dela je opravil oskrbnik Doma na Lubniku tov. Ivan Sadar, ki se je izkazal kot zelo prizadeven. Predavanja zadnjih dveh let so namreč izkazala stalno izgubo, kar pa si društvo spričo neugodnega finančnega stanja ne more več privoščiti. Ob koncu leta je društvo vključevalo v svoje vrste 821 odraslih članov, 215 mladincev in 168 pionirjev, skupno torej 1204 planincev in s tem zvišalo število članstva za 30 %. V imenu UO PZS in Ko PD Gorenjske je občni zbor pozdravil tov. Franjo Klojčnik. M G PD SLOV. KONJICE. Društveno delo je bilo razgibano in plodno kljub objektivnim težavam. Glavno skrb je UO sedaj posvetil mladini. Delovanje mladinske sekcije pri PD Slov. Konjice je še zelo mlado, saj deluje sekcija na II. osnovni šoli šele tri leta, na I. osnovni šoli pa leto dni. Omenjeni sekciji sta bili ustanovljeni v okviru šolskega športnega društva. Na obeh konjiških šolah, kjer usmerjajo sekcijo poklicni vzgojitelji, je delo dobro začrtano. Treba pa bo še pomisliti, kako pridobivati mladino v delovnih organizacijah KONUSA, KOSTROJA, LIPA ter ostalo mladino v PD. Mladinska sekcija na I. osnovni šoli šteje 107, na drugi osnovni šoli pa 145 članov, ali obe skupaj 252 članov. Delo sekcije na obeh šolah vodita 7 članska odbora po začrtanem programu, ki so ga sestavili ob začetku šolskega leta. Predavanj, ki jih je društvo organiziralo za odrasle člane, so se udeleževali tudi pionirji obeh šol. Prav tako so bili na predavanjih ostali pionirji V., VI., VII. in VIII. razredov. Ogledali so si sinhronizirano predavanje na melodije Avsenikovih pesmi LEPOTE GORENJSKE, predavanje tov. Cirila Debe-ljaka O TREH CINAH, tov. Novaka O ŠVICI in tov. Tiča O CSSR — VISOKE IN NIZKE TATRE. Do zaključka šolskega leta je vodila na II. osnovni šoli tov. Andreja Pavlin geografsko-planinski krožek. Organizirali so tudi številne mladinske izlete, kakor izlet Oplotnica—Kabel j—Trije Kralji—Črno jezero—Osankarica—Bataljon (90 udel.), dalje Zreče —Resnik—Rogla (50 udel.), Gora Oljka v Savinjski dolini (82 udel.), Logarska dolina (36 udel.), Gora Oljka v Savinjski dolini (39 udel.), Celjski grad— Hudičev graben—Celjska koča—Svetina (41 udel.). Mariborsko Pohorje (30 udel.), Boč (82 udel.). Na obeh šolah so organizirali jeseni športni del v naravo po skupinah Spitalič—Lindek-Barbara— Brinjeva gora—Gorenje—Fartovec—Prihova. V zimskem času je društvo materialno podprlo organizacijo smučarskega tečaja, katerega se je poleg ostalih pionirjev udeležilo tudi okrog 80 planincev. Na I. osnovni šoli ima mladinska planinska sekcija lastno oglasno desko, na II. osnovni šoli pa ima urejen planinski album. Društvo pa je imelo tudi določene težave pri svojem delu. Med poslovnim letom so odšli iz Konjic kar trije delavni društveni funkcionarji, kar se je v delu UO občutno poznalo. Med drugimi je bil premeščen na novo službeno mesto tov. Jože Svetina, ki je v vitanjski planinski skupini zelo aktivno delal in je imel posebno vidne uspehe z organizacijo mladine ter mladinskimi izleti. V Vitanju obstaja namreč pododbor PD Slov. Konjice, ki šteje skupno 83 članov, od teh 27 odraslih, 6 mladincev in 50 pionirjev. Člani pionirji, ki delujejo kot pionirska planinska organizacija, katero vodijo prosvetni delavci-planinci, je zelo razgibana in je organizirala več enodnevnih skupinskih izletov kakor na Stenico, Javorje, po poti XIV. divizije, preko Basališča do koče na Paškem Kozjaku ter koče na Rogli. Poleg številnega članstva so se občnega zbora udeležili še predsednik SZDL Slov. Konjice tov. Ma-rovšek ter delegati PD Oplotnica, PD Zreče in pododbora Vitanje. Občni zbor je sklenil, da naj traja mandatna doba novega UO dve leti, vsako leto pa naj se vrši razširjena seja UO. M Q PD BREŽICE. Društvo obhaja 14. leto svojega obstoja in je že našlo svoje mesto v brežiški komuni. Prav tako se je organizacijsko utrdilo, finančno in materialno okrepilo in tako ustvarilo vse pogoje za svoj nadaljnji razvoj in napredek. V preteklem letu je vključevalo v svoje vrste 371 članov, od teh 139 odraslih članov ali 38 %, 84 mladincev ali 23% in 148 pionirjev ali 39 °o vsega članstva. Mladinski odsek je bil ustanovljen na občnem zboru leta 1959. V nekaj letih je odsek pod vodstvom tov. Andreja Srpčiča in ostalih delavoljnih mladincev premagal začetne težkoče. Mladinci so se udeležili pohoda Ob žici okupirane Ljubljane, kjer so dosegli lep uspeh, udeleževali so se sej KO MO Zasavja in tečajev gorske straže, obiskali Janče in Peco, posvetov načelnikov MO in GS, organizirali za pionirje dva skupinska izleta in sicer z udeležbo 55 in 15 pionirjev, sodelovali so pri vzdrževanju markacij na zasavski planinski poti in pomagali pri društveni propagandi, prav tako pa so sodelovali pri organizaciji planinskih zabavnih prireditev. Dva mladinca sta končala transverzalo in prejela od PZS transverzalno značko. Trije mladinci so se tudi udeležili šestdnevnega tečaja za mladinske vodnike. Pohvalen ali vendar nekoliko tvegan je bil podvig 4 pionirjev, ki so se bili na rekreacijskem oddihu v Bohinju in seveda s privoljenjem vodstva tabora in staršev krenili na Triglav. To njihovo pot je na zelo zanimiv in prisrčen način opisal na občnem zboru pionir Matjaž Zbontar. Zanimiva je tudi ugotovitev, da je njihov najstarejši član tov. Franjo Zorko lansko leto prehodil slovensko planinsko transverzalo in za to prejel od PZS zaslužni znak. Planinski Vestnik ima okrog 30 naročnikov. Društvo si je v zadnjih letih nabavilo dva šotora, torbico s sanitetnim materialom, 5 parov copat, 3 večje in 15 malih nahrbtnikov, kar izposojajo članom, mladincem in pionirjem proti malenkostni odškodnini. V načrtu pa imajo še nabavo več parov smuči in drugih rekvizitov, da bi mogli poslati prihodnjo zimo na smučarske tečaje čim več mladincev. To jim bo več ali manj tudi omogočeno s prejeto dotacijo 200 000 din, ki so jo prejeli iz sredstev za športne organizacije, občnega zbora se je udeležilo 120 članov in članic, zbor pa so pozdravili zastopnik SZDL občinske skupščine Brežice, zastopnik PZS, KO Zasavje, MO PZS in KMO Zasavje in zastopnik PD Zag6rje. Za zaključek so izvedli predavanje z barvnimi diapozitivi ŠVICA V CVETJU IN SNEGU. M Q PD ZIRI. Društveno delo je bilo v glavnem posvečeno dograditvi Doma na Goropekah, s čimer je bila tudi izpolnjena obveza, sprejeta na društvenem občnem zboru pred 4 leti, ko je bilo rečeno, da se naj začne z gradnjo tega doma. Čeprav je tedaj društvo razpolagalo le s 100 000 din, se je vendarle gradbeni odbor z vso zagrizenostjo spoprijel z delom in je kot prvo akcijo prevzel nabiranje lesa pri gozdnih posestnikih na območju bivše občine Ziri ter na območju občine Idrija in Gorenja vas. Ta nabiralna akcija je uspela proti pričakovanju, saj so kmetje darovali okoli 500 m1 okroglega lesa. Z delno prodajo tega lesa so ustvarili znatna denarna sredstva, ki so zadostovala za začetek gradnje. S polnim razumevanjem je priskočila na pomoč tudi ljudska oblast, ki je pomagala v vseh ozirih, posebno pa z dodelitvijo objektov SLP. S prostovoljnim delom in s prispevki so pomagali člani in nečlani, velik delež je prispevala Lovska družina Ziri, ki je prostovoljno izdelala opeko in po svoji zamisli opremila lovsko sobo, izdatno pomoč pa je nudila tudi šolska mladina, ki je z učiteljem na čelu uspešno organizirala prostovoljne delovne akcije. Iz poročila gradbenega odbora je razvidno, da je znašala vrednost podarjenega lesa 6 180 000 din. Na občnem zboru leta 1961 je bil sprejet sklep, da bo vsak društveni član opravil 25 ur prostovoljnega dela ali vplačal v društveno blagajno 2500 din. Tega sklepa se je pa držalo le okrog 30 °u članov, ostali pa so zaenkrat še v zamudi. Pri gradnji je bilo skupno opravljenih 4800 prostovoljnih delovnih ur, brez prostovoljnega dela šolske mladine. V celoti so znašali gradbeni stroški 15 076 277 din. Dom je pričel z rednim poslovanjem 1. l. 1964, dejansko pa že 21. oktobra 1963. Po oceni nadzornega odbora je bilo poslovanje gostišča v razdobju od 21. oktobra do 31. decembra 1963 zelo malomarno in rezultat dela enak ničli. Zaradi tega je nadzorni odbor tudi sklical posebno sejo, na katero je povabil tudi odgovornega uslužbenca in dal potrebna navodila temu uslužbencu kot knjigovodji. Kljub tem ukrepom pa se poslovanje v gostišču ni bistveno spremenilo. Nadzorni odbor je predlagal občnemu zboru, da ukrene potrebne korake za odstranitev teh nevzdržnih razmer v gostišču. Zaradi izredne aktivnosti pri gradnji društvo seveda ni utegnilo kaj dosti misliti tudi na dejavnost ostalih odsekov. Ker je k temu precej pripomoglo tudi pomanjkanje finančnih sredstev, kar bo po vsej verjetnosti veljalo tudi še za par nadaljni let, dokler ne bo Dom v celoti dograjen in opremljen, je sodil UO, naj bi se v tem času za mladino organiziral obisk bližnjih izletniških točk kakor Mrzli vrh, Goli vrh, vrh Treh kraljev in Blegoš. Društvo je organiziralo dvoje predavanj. Po sklepu lanskoletnega občnega zbora naj bi UO v preteklem letu bivšo gostilno v Ledinah preuredil v planinsko postojanko. Ker pa ti razgovori niso privedli do nikakega sklepa, do te postojanke ni prišlo. Društvo ni sodelovalo v KO gorenjskih PD in za to ni moglo dati občnemu zboru nikakega opravičila. Društvo vključuje 110 odraslih članov, 60 mladincev in 139 pionirjev, na Planinski Vestnik je naročenih 14 članov, tri izvode pa prejema društvo. Mladinski odsek, ki ga vodi tov. Lidija Primožič, je v preteklem letu izdal 88 novih članskih izkaznic in to 78 pionirskih in 10 mladinskih. Nekaj mladincev je odšlo v uk in v srednje šole, tako da je imel 139 pionirjev in 74 mladincev, skupno 213 članov. To število pa nameravajo letos še povečati. Odpira pa se mu vprašanje, kako bo to veliko število mladih planincev usmerjal, vodil in kaj mu bo lahko nudil. Mladina je voljna delati, kar je dokazala z velikim številom udarniških ur na Goropekah, hoče pa izlete. Navdušena je nad vsakim še tako skromnim izletom. Vendar okoliški hribi za njo niso več privlačni, vse prevečkrat jih je že obšla na šolskih izletih, ob športnih dnevih in izletih s starši. Mladinci so se tudi udeležili tečaja prve pomoči, ki ga je organiziral ži-rovski podmladek Rdečega križa, prav tako so sodelovali s taborniki v pripravah za izpite GS in pomagali TD pri postavitvi klope za olepšavo kraja in podobno. Dva mladinca sta opravila izpit za gorska stražarja, ki sta podala na občnem zboru posebno poročilo. Markacisti so poleg pregleda potov obnovili le markacijo Sopovt—'Trije kralji—Račeva in Le-dinca—Mrzli vrh. Občni zbor se je vršil dne 22. 3. 1964 v novozgrajenem Domu na Goropekah. V imenu SZDL je pozdravil zbor tov. Markelj, medtem ko je PZS poslala pozdravno brzojavko. M. G. PD MAJSPERK. Občnega zbora, ki se je vršil dne 31. 3. 1964 v sejni sobi SVOBODE Majšperk, se je udeležilo 68 društvenih članov, kar je za to društvo že kar zadovoljiv obisk. Upoštevati je treba, da šteje društvo le 119 aktivnih članov, od teh 56 mladincev in pionirjev, število članstva se od preteklega leta ni spremenilo. Društvo za ta kraj ni maloštevilno, le položaj društva je glede na oddaljenost od pomembnejših gora zelo težaven, saj ne more nuditi svojemu članstvu tega, kar bi samo želelo. V preteklem letu so društveni člani prirejali posamič ali v skupinah največ izletov v svojo bližnjo okolico, t. j. na Boč, na Donačko goro in na Pohorje. Skupina aktivnejših članov je v juliju organizirala večdnevni izlet v Kamniške planine, poedinci pa so se povzpeli tudi na Triglav. UO je med letom večkrat poskušal ustreči željam mlajših članov, da jih popelje na skupinski izlet, žal mu to niso dovoljevala finančna sredstva. Le v zimskih počitnicah mu je uspelo poslati 14 pionirjev-smu-čarjev na pohod preko Pohorja, ki ga je priredila MK PZS. Da bi v ta namen pridobilo nekaj denarnih sredstev, je občni zbor na predlog UO zvišal članarino mladincem in ponirjem na 120 din, odraslim članom pa na 360 din letno. Društvo resno razmišlja, kako bi zajelo v svoje vrste še več pionirjev, saj zahaja v njihovo osemletko preko 400 pionirjev in pionirk, ki bi bili lahko močan vir novih članov tega društva. Društvo ima 4 šo-tore-dvojčke, 4 šotorska krila, 10 plavalnih ali ležalnih blazin, 2 para derez in 4 cepine, kar vse posoja svojemu članstvu. Del teh rekvizitov pa je že dotrajal in jih bo potrebno nadomestiti z novimi. Iz diskusije, ki je sledila društvenim poročilom, je razvidno, da si mladina zelo želi izletov. Konkretno so predlagali, da bi naj jim društvo organiziralo vsaj izlet na Boč, ki ne bi zahteval prevelikih stroškov, druga večja želja pionirjev pa je bila ta, da bi naj društvo vsaj za 10 pionirjev organiziralo vzpon na Triglav. Delne stroške bi krili pionirji sami. Veliko zanimanje vlada tudi med odraslimi člani za skupinske izlete. Predvsem želijo v avgustu na Triglav. Govora je bilo tudi o ustanovitvi alpinistčnega odseka, ki naj bi spočetka vadil na Donački gori. Zanimiv je bil sklep občnega zbora, da po en izvod zapisnika seje UO PD prejme tudi mladinska skupina na šoli. da bo na ta način bolje seznanjena z delom UO PD. M. G. PD DOVJE-MOJSTRANA. Društvo že več let vzdržuje številčno stanje svojega članstva na isti višini. Vsako leto izgubi kakih 40 članov, to vrzel pa izpopolni z novimi vpisi. Pri tem pa še ni izkoristilo vseh možnosti, predvsem pri mladini, v preteklem letu je imelo društvo 379 članov. Struktura je ostala v bistvu enaka kot prejšnja leta. Od skupnega števila članstva je 69 pionirjev, 60 mladincev in 250 odraslih članov. Po delu in nalogah je za to društvo najvažnejši alpinistični odsek. Sodi med manjše podeželske alo-inistične odseke in uspešno deluje že od leta 1947. Članstvo ne narašča zadovoljivo, boljša pa se kvalitetno. Ne smemo tudi prezreti, da je ta odsek nosilec planinske in alpinistične misli in da njegovi člani posegajo v vsa področja društvenega delovanja. V odseku se ti člani usposabljajo za alpinistične naloge, za delo v gorski reševalni službi in za novo nastajajočo vodniško službo. V Mojstrani sta zaenkrat registrirana dva gorska vodnika, nadaljnih pet pa bo društvo prijavilo letos v vodniški tečaj. Nekateri člani alpinističnega odseka so tud aktivni še v markacijskem in gospodarskem odseku društva. V letu 1963 so alpinisti opravili 93 letnih in 11 zimskih plezalnih vzponov v smereh II. do VI. težavnostne stopnje. Poleg tega so opravili 82 letnih in zimskih pohodov na vrhove nad 2000 m. K vidnemu uspehu sodi tudi osvojitev ekipnega prvega mesta in prehodnega pokala na spominskem smučarskem veleslalomu pod Jalovcem. Pripadniki tega odseka so se dalje udeležili Titove štafete z vrha Triglava, štafete Triglav—.Tajce in turnega smučarskega pohoda Bohinj—Sedmera jezera—Velo polje—Krma. Konec julija se je štiričlanska odprava napotila na področje Centralnih Alp. Udeleženci so bili v mont-blanški skupini, v Eigerju, v skupini Bernine in na Ortlerju. Glavni namen odprave je bil dosežen s prečenjem montblanškega masiva, zanimivim in napornim vzponom preko grebena Blanco na Piz Bernino ter drugimi vzponi. Delo mladinskega odseka se je v preteklem letu omejilo le na dva izleta na Triglav in enega v Vrata ter na Luknjo s 56 udeleženci. Dalje so sodelovali pri Titovi štafeti in štafeti Triglav—Jajce. Sodelovali so še pri čiščenju gorskih potov v Vratih in proti Luknji in se udeležili smučarskih tekem pri Kovinarski koči. Kakor je mladinski odsek pomemben zaradi vključevanja mladine v PD in pomlajevanja članstva, mu vendar društvo spričo obilnega dela na drugih področjih, odmerja premalo pozornosti. Zal opravi z odsekom mimogrede, vsak nekaj, zato pa ni pravega napredka. Društvu je uspelo usposobiti vse mlade alpiniste za gorske reševalce, zato nastopa njihova postaja GP.S lahko popolnoma samostojno. Delo v markacijskem odseku opravijo alpinisti v spomladanskem času, ko stene zaradi snežnih plazov in padajočega kamenja še niso vabljive. Pomagajo jim mladi planinci in uslužbenci Aljaževega doma. Na tem področju društvo naredi manj, kot zahteva težaven teren, obisk in vremenske nepri-like, zato se kakovost njihovih poti ne boljša skladno s porastom obiska. V svoji oskrbi ima markacijski odsek 42 km poti, v preteklem letu pa je pri popravilu teh poti porabil 72 delovnih ur. Z društveno javno knjižnico izpopolnjuje praznino na kulturno-prosvetnem področju. Sicer se knjižnica ne more pohvaliti z velikim izborom in novitetami, saj ima le 1200 knjig, vendar z njimi zadovolji 188 rednih članov knjižnice, še več pa seveda bralcev. V letošnjem letu povečuje izbor z izposojenimi knjigami iz jeseniške knjižnice. Gospodarsko poslovanje društva je zajemalo oskrbovanje in vzdrževanje Aljaževega doma v Vratih. Na tem področju zastavlja društvo pretežni del svojih moči, da zmore v danih razmerah dostojno oskrbovati svojo postojanko. Tu zadeva često na ovire zaradi finančnih sredstev, delovne sile, vzdrževanja stavb in inventarja ter zadovoljevanja gostov. Društvo je bilo nekajkrat deležno kreditov PZS z delno dotacijo okrajnih in občinskih organov, vendar so stroški oskrbovanja in vzdrževanja 50 let stare postojanke večji, kot je zmogljivost društva. Potrebna so nova izdatna sredstva tako za Aljažev dom in za cesto v Vrata, ki pri sedanji obliki vzdrževanja kmalu ne bo več prevozna. Finančni promet Aljaževega doma je porasel za okrog 11 %. Največji promet so zabeležile hrana in brezalkoholne pijače, medtem ko prenočnine že od leta 1961 stalno finančno padajo.. Zaradi pomanjkanja denarnih sredstev v preteklem letu v dom niso ničesar investirali. Ker je dom s sorazmerno velikim številom prenočišč (ca. 150), je v prenočiščih izkoriščen samo dva meseca. To po-dražuje poslovanje in tudi ovira kulturno postrežbo. Razsvetljava je agregatna, vendar visoki stroški razsvetljave ne dopuščajo, da bi vsako noč skozi celo sezono gorela elektrika. Zato večkrat petrolejka kvari ozračje. K domu spadajo tudi gospodarsko poslopje s skupnimi ležišči, garažo, pralnico in shrambami, alpinistična koča in cam-ping na desnem bregu Bistrice. Restavracijski prostori ne odgovarjajo kapaciteti ležišč. Ob lepem vremenu še nekako gre, ker je večina obiskovalcev pred domom. Zato bi bilo potrebno podaljšati čas obratovanja. Ne ustreza tudi cesta v Vrata, ki je celo sedaj v letnem času večkrat zaprta zaradi nalivov. Za društvenega predsednika je bil ponovno izvoljen dosedanji predsednik tov. Avgust Delavec. Občni zbor so pozdravili delegati PD Jesenice, Gorje in Javornik, zastopniki družbenih organizacij Dovje-Mojstrana in predstavnik PZS. Na zboru je bilo navzočih 155 članov. m. G. Letna konferenca IKAR v Chamonixu 1864 Predsednik I. K. A. R. je izkoristil kongres zdravnikov traumatologov, o katerem je govora v posebnem delu poročila jugoslovanskih udeležencev. Konferenca I. K. A. R. je tekla z malenkostnim predahom za kosilo in večerjo od 8. ure zjutraj pa točno do polnoči. Na srečo je zunaj naletaval sneg in skomine po raznih »iglah« in smučiščih niso mogle do veljave. Udeleženci smo obravnavali naloge v okviru treh zaključenih sej: I. Delo o delu I. K. A. R. II. Delo in naloge podkomisije za plazove. III. Delo in naloge podkomisije za opremo. I. Poročilo o delu I. K. A. R. Poročilo je kot vselej podal sivolasi, sicer pa mla-deniško razpoloženi predsednik Dr. R. Campell. 1. Uvodoma je predsednik poročal o publikaciji simpozija 1963 v Davosu ter o preizkusu naprave za reševanje iz plazu z magnetoskopom firme Varian. 2. Blagajniško stanje je dokaj skromno; saldo znaša 490,3 SFr s tem, da v blagajni se ni pri-soevka Francije in Jugoslavije. To seveda ni posledica zanikrnosti komisije za GRS, temveč počasnega poslovanja bank itd. Stara, stara pesem. 3. Dr. Campell se je decembra 1963 in februarja 1964 podal na Alasko, kjer je v družbi civilnih in vojaških specialistov za ozebline obdeloval to pomembno vprašanje. Zanimivosti so te-le: Ozeblega človeka rešujemo najprej tako, da bolne okončine počasi ogrevamo v vodi, ki naj ima začetno temperaturo 4° C—7° C. Vodo počasi segrevamo (po 5» C) do temperature 40° C, nikakor pa ne več. Ogrevati pa je treba telo, da pridobi na splošni odpornosti. Mehurje pustimo v miru, razen če niso predrti. V tem primeru jih obvežemo m zaščitimo pred okužbo. V razpravi, ki je sledila, je predsednik pozval tudi našo komisijo, da pošlje svoje izkušnje. . . (Dr. Campell je za potovanje prispeval 900 SF iz svojih sredstev. Res, je da ni siromak — vendar je gesta vredna pozornosti.) 4. V nadaljevanju je predsednik zajel delo podkomisije za plazove. Na kratko le nekaj splošnih podatkov: , . , „ , ... Nesreče v pretekli zimi so pobrale kljub majhnim količinam snega mnogo žrtev (88), od tega: Švica 32, Avstrija 35, Francija 6, Italija 2, Z. Nemčija 8, J. Tirolska 5. Z zadovoljstvom pa lahko ugotovimo, da ni bilo nesreč v smučarskih šolah, tečajih in med ljudmi, ki se ravnajo po opozorilih. Videti je. da preprečevanje nesreč počasi uspeva. 5. Napotki za zdravnike reševalce so v pripravi. 6. Letalska reševalna služba v Švici je osvojila najenostavnejši kodeks za sporazumevanje med'letalom in zemljo. — Reševalec na zemlji: stoji, roki vzročen!: rabimo pomoč, da — reševalec na zemlji: stoji, eno roko vzročeno, drugo odročeno ob nogi: ne rabimo pomoči, ne. Predlagamo, da to sprejmemo tudi mi, kadar bo v akciji letalska reševalna služba. 7. Organizacijska vprašanja I. K. A. R. I. K. A. R. je bila prvotno ena izmed komisij UIAA, sčasoma pa se je precej osamila. Sedaj je to dokaj samostojna enota s posvetovalno pristojnostjo. Predstavniki v I. K. A. R. predstavljajo države clanice m so lahko delegati svoje organizacije, vendar to ni nujno, ker I. K. A. R. nima izvršilne pravice. Spričo predvidene reorganizacije U. I. A A je dr. Campell predlagal, da naj člani do prihodnjega leta razmislimo o morebitnih spremembah Splošno mnenje je bilo, da reorganizacija I. K. A. R m potrebna, pač pa je treba poslušati pri delegiranju članov I. K. A. R. voljo organizacij, iz katerih predstavniki izhajajo. Dodatno je obveljalo še mnenje, da naj bi v bodoče I. K. A. R. poleg podkomisij za plazove in opremo postavil še podkomisijo za zdravnike in za letalsko reševalno službo. Organizacijske razprave je bilo za tem konec, med volitvami smo za predsednika ponovno izvolili Campella. Spričo predsednikovih let (71) in njegove lastne zelje smo navzoči sklenili, da bo treba misliti na namestnika. Enoglasno mnenje vseh je bilo, da naj bo predsednik I. K. A. R. Švicar — seveda tak, ki so mu problemi in naloge I. K. A. R. poznani. II. Delo in naloge podkomisije za plazove 1. Tečaj I. K. A. R. za inštruktorje reševanja iz plazov bo januarja 1905. Sodelujeta SAC in I. V. R. kot pokrovitelj. — Udeležba na stroške sodelujočih številčno neomejena. — Zahteva se solidno osnovno znanje tečaj bo obravnaval nauk o snegu in okoliščinah, ki so važne za nastanek plazu, tehniko reševanja in organizacijo reševalne postaje (po vzorcu Parsenn Rettungsdiensta). — Podrobnejši program pripravi M. Schild do junija. Inštruktorji so dobrodošli od vsepovsod, kot pripomoček bo verjetno služila že knjiga o tehniki reševanja iz plazov izpod peresa evropskega in svetovnega strokovnjaka M. Schilda. Udeleženci bodo dobili o udeležbi in opravljenem tečaju izkaz. 2. Konferenco o nesrečah v plazovih (po vzorcu konference I. V. R. iz Ztiricha oktobra 1963) prirede letos pod pokroviteljstvom I. K. A. R. v Innsbrucku Avstrijci, verjetno v prvi polovici novembra. Sodelovati morajo aktivno vsi člani podkomisije. Organizacijo bo vodil A. Gayl, avstrijski strokovnjak za plazove. 3. Letos bo podkomisija za plazove zasedala v Sloveniji, verjetno konec oktobra ali novembra. 4. Na tečaju lavinskih psov je avstrijsko filmsko podjetje Benesch Film posnelo film. Na to podjetje se naj obrne tudi komisija za GRS pri PZS, če želi film uporabiti za svojo preventivno službo. 5. Natisnjeno je bilo končno poročilo »simpozija ustanove V. Eigenmann« o sredstvih in metodah reševanja iz plazov. Vse članice I. K. A. R material lahko uporabljajo in prevajajo. Ustanova V. Eigenmann prispeva del sredstev za kritje stroškov. V tem smislu bi kazalo, da komisija za GRS pripravi delen prevod in ga kombinira z materialom, ki ga je pripravil dr. A. Robič, v enotno brošuro o reševanju iz plazov. 6. Ameriška firma »Varian« je prikazala novi model sonde za iskanje v plazu. Je izboljšana izvedba tiste, ki so jo demonstrirali pred leti, a našim zahtevam ne ustreza. (Ponesrečenec mora še vedno imeti pri sebi magnet!) Podobno, vendar kvalitetnejšo sondo so izdelali že tudi v Jugoslaviji, priredbo za reševanje v plazu bomo preizkusili v prihodnji zimi. 7. O nesrečah o letošnji zimi smo že pisali. Vzrok da so bile tako številne, je pripisati dejstvu, da se sneg zavoljo hudega mraza ni mogel trdno vezati na podlago. Zato so se že majhne količine sprožile v plazove. 8. Akcijo »Sah smrti v plazu« je treba nadaljevati z vsemi sredstvi, še bolj zajeti tisk, radio televizijo, kino itd. 9. Priprave za celovečerni film o plazovih so v zaostanku, tako da v sezoni 1964 65 nanj ni moč rscunsti. 10. Vzdrževanje reda na smučiških progah in markiranje prog zahteva pospešeno delo in enostavno označevanje. Nujno je enotno mednarodno označevanje, da se bodo smučarji spoznali vsepovsod hI,"6 \e n,a ?°™ačih smučiščih. Stvar je že tako daleč, da Avstrijci ne nameravajo več čakati. (Za naša smučarska področja bomo vse izkušnie lahko uporabili, čim se bo pokazala potreba.) »VJlbdelalixsmo ,še vPrašanJe statističnega pre-fi»*h«, ;e V plazo.vlh- organizacijsko varnostne službe, pripravo poučnega materiala za šole (diapozitivi, skice, slike, itd.), kazenske odgovornosti (reprizo pred sodiščem bo doživel tudi primer Sa-luver — Bud Werner). 12. S področja metod reševanja in naprav za reševanje po novih principih ni novic, pač pa smo videli par zanimivih naprav. ?T^JD-g0sl2v^ni smo P°r°čali o žepni UKV postaji UKPo, izdelku ISKRA-e. J Demonstrirali jo bomo jeseni na sestanku podkomisije. H b) Oesterreichischer Bergrettungsdienst — OBRD Ortsstelle Villach, Klagenfurterstrasse 2 proizvaja zelo kvalitetne grelne vrečke: »Kärntner Värme-beutel« po ceni 30 šil. kos. Ena vrečka je za večkratno uporabo in se dobro obnese. Priporočamo naoavo poskusne količine 10 vrečk. c) Avstrijska firma Schukra, Lienz proizvaja zlož- " kU° je moč zviti in nositi kot vrečo. V določenih ozirih zelo zanimiva rešitev, novega* mCa seveda ne Predstavlja ničesar d) Na podoben način deluje tudi povsem zložljiva lavinska sonda iste firme. Sestavljena je iz samih obročkov, ki se tesno spoprimejo v togo palico, ko pntezamo vijak na isti način kot pri naši domači sondi. Sonda je zelo draga — 200 a. šil. Trenutno za nas ni zanimiva, razen če bi jo proizvajali sami, ker je škoda deviznih sredstev. e) Clan podkomisije, švicarski reševalec Friedli ie konstruiral do 4 m dolgo sondo, ki jo je moč'sestaviti z dveh 2 m palic iz anticorodala in členov iz plastične mase. Obe polovici sonde hrani smučar v smučarskih palicah. Cena bi bila 3 šfr, teža komaj 30 g. Uvesti obvezno rabo te praktične sonde pač ne bo mogoče, je pa zelo prikladna za smučarje, tečaje, alpiniste itd. Zanimivo bi bilo ugotoviti, kakšna bi bila cena smučarskih palic s tako sondo pri nas. f) Reševalci iz Avstrije so pokazali tudi reševalni aparat, ki ga je izdelal ing. Raich iz Innsbrucka. Kolikor bi ga sploh kazalo obravnavati, je uporaben le za kopaste plazove in za plazove, v katerih ni tujkov, kamenja, skal itd. Princip: z vzmetjo v zaporednih'sunkih (strelih) pognati skozi snežno gmoto raketasto glavo, ki nosi jekleno žico. Ko glava na drugi strani pogleda iz snega, dva reševalca gmoto prerežeta z žico in nadaljujeta z vrtanjem, če ni bilo uspeha. III. Delo in naloge podkomisije za opremo Podkomisijo vodi W. Mariner, ki pa je zadnja leta svojo dejavnost posvetil zlasti plazovom: tako ni imel povedati nič novega. Edini prispevek so dali Švicarji bolje rečeno Friedli, ki je konstruiral klešče za reševanje iz razpok. V ledeniških predelih se pogosto dogodi, da alpinist pade v tako ozko razpoko, da se v njej živ zagozdi, reševalci pa ne morejo do njega. Preden si z dleti izkrčijo pot do ponesrečenca, je žrtev že mrtva zavoljo podhladitve. Friedlijeve klešče so tako velike, da s krakoma, obloženima s penasto gumo ob jame j o žrtev peko stegen in bokov, nakar ga moštvo lahko pncne vleči iz razpoke. Možno je reševanje iz helikop- Pr? nas kaj takega ni potrebno sodimo, pat, dabo Friedlijevo delo marsikomu v ledeniških predelih Avstr^c\1<5prodaj a jo za ceno 600 a. šil. nahrbtnik W Marinerja, ki ima v hrbtnem predelu vgrajene koVinske ročice, s katerimi lahko v primeru potrebe povežemo smuči za prevoz ponesrečenca. Vredno posnemanja! Vitel, ki ga priporoča I. K. A R. za reševanje v stenah, bo za 2800 a. šil. naprodaj v nekaj tednih. Nanj čakamo že dolgo tudi mi! IV. Zaključne pripombe Razprava se je zavlekla dolgo v noč. Za zakljiiček je dr. Campell pokazal še nekaj diapozitivov (barvni iz leta 1943) o ozeblinah ter širok avditorij seznanil z že omenjeno metodo reševanja ozeb-lih ponesrečencev. . „„ Končno je M. Schild prikazal nekaj kadrov iz filma o delu Instituta za raziskavo snega m plazov na \Veissfluhjochu, v katerih smo videli med drugim nekaj nadvse uspelih posnetkov plazov m njihove moči. ^ . .. Film nekega avstrijskega amaterja v zelo dobu barvni tehniki nam je pokazal varnostno službo organizatorjev zimskih olimpijskih iger »Innsbruck 1964'< Vendar, ura je bila 24 in veseli smo bili, da je dan pri kraju. Polnih 16 ur intenzivnega dela niso mac-kine solze. Produktivnost na višku! Kliub napornemu delu smo prebili par prijetnih dni in si pridobili nove izkušnje, z zicmco smo se potegnili tudi na Aignille du Midi (3842 m) ter občudovali prekrasno panoramo od Chamoriskin igel, Grandes Jorasses do Mont Blanca in Matter- horna v beli daljavi. «„„„,„ ing. Pavle Segula KAKO BI V ŠOLAH IN V MLADINSKIH ODSEKIH PD BOLJ SMOTRNO KOT DOSLEJ GOJILI IN VZGAJALI ZDRAV ODNOS DO NARAVE? Prosimo vas za sodelovanje v pripravah za to prvo srečanje planincev — pedagogov. Prijave, vaša mnenja, vprašanja in odgovore na nasa vprašanja pošljite PZS, komisiji za varstvo narave. Srečali se bomo v Trenti 23. julija V Triglavskem narodnem parku bi delo nadaljevali s spoznavanjem geoloških, bioloških in drugih zanimivosti. Poslovili se bomo v Bohinju 26. julija. Planinska zveza Slovenije Komisija za varstvo narave Mladinska komisija OBVESTILO PROSVETNIM DELAVCEM Vabimo vas v planine k razgovoru. Vzgoja mladine in varstvo narave sta postali dve osnovni in neločljivi nalogi naših društev. Po tujih vzorih smo sprejeli gorsko stražo. Zveza tabornikov je od ustanovitve te organizacije ostala osamljena. Planinci smo šele na izredni skupščini PZS v letu 1963. sprejeli sklep o ustanovitvi komisije za varstvo narave. Načela varstva narave, načela smotrnega gospodarjenja z naravnimi dobrinami si prepočasi utirajo pot v našo zavest. Prepovedovanje trganja rož je morda zadoščalo na začetku tega stoletja, sedaj pa ne zadošča vec. POPRAVI! V novi izdaji vodnika po slov. plan. transverzali si ie tiskarski škrat privoščil par razposajenih ne-bodijihtreba. Na str. 180 je v Kugyjevem afonzmu prevrgel zelenice v železnice, na str. 208 pa Te iztrgal vso osmo vrstico in jo vštulil na naslednjo stran kot šesto, kjer nima nobene zveze. D p o b t i n e Vitko Jurko Minilo bo skoraj 50 let, kar sva s Stanetom mula po slabo nadelani poti Robanovega kota na Koio-šico Spotoma sva dohitela planinca, ki je, na-I oni en na okovano palico, duškal. »Dobro popri-jemlfeta ali le počasi se daleč pride,« je odgovoril PoznojizvePčerdsmo vsi trije potrkali na vrata koče prijatelja Kocbeka, kjer sva se veselo pozdrav. a z nekim sošolcem iz Maribora, Fortunatom Hei-letoni Najin sopotnik je zanimivo pripovedoval o ooteoaniih, kakor je imenoval svoje ture v Cine, Rosenearien in Mon Blanc, kjer bi si bil nalomil neka? reber, omenil sem mu vzpon Lienz-Franz Josef Hutte - Veliki Klek. Najin pripovednik je Dostregel z nekaterimi točnimi popisi poti. Šepnil sem Stanetu: »Bo držalo, ni luftjek!« Ker so se na^nemu tovarišu zdeli žganci premalo zabeljeni, \h j! še sam zabelil z nekaj salonskimi dovtipL S Stanetom nisva zaostajala in sva mui postregla s prav sočnimi, svinjskimi. »No ja. zganci in svi-nina.se kar ujema,« je smeje ugotovil najin so- Kočka je imela en sam prostor za kuhinjo, obed-£co in spalnico. Ko sva se s Stanetom spravljala na pograde, nama je želel prijetni družabnik lahko noč in pristavil, da se mora Še malo pokregati z Davidom. »Duhovnik,« šepne Stane. No, lepa rec! Zjutraj sem bral v vpisni knjigi: Franc Cilenšek, župnik V tedanjih časih je bil Cilensek eden najvidnejših planincev, poznavalec naših m Cen rata Alp, zelo razgledan in obrajtan klasični alpinist, Mlakarjev sopotnik. V Planinskem Vestmku se je večkrat oglašal. Pred nekaj leti je tridesetorica zasavskih planincev nhfskala kočo na Prehodavcih. Posedli smo ter čakali koSla Po naključju smo bili Dolanci pri S, k?er se je, kakor se je izkazalo, bavarski turist krepko zalagal z dunajskim zrezkom m.slovenskim krompirjem ter oboje podkadil z nemško cigaro. »Vprašajte ga kaj,« mi pravi D^go- Bavarec pove. da je prav danes končal z Julijci. SestODil bo v Trento in potem z mercedesom naprej v Monte Negro. »Oprostite, Monte Negra ne poznam v Jugoslaviji.« »To se pravi, da ne poznate svoje dežele.« Seže v žep in razgrne zemljevid Jugoslavije. Črno na belem: namesto Črne gorei - Monte Negro. Točen, pregleden zemljevid angleške izda e. »Od kod ga vendar imate?« »Pri nas ga lahko kupite v vsaki knjigarni.« nl,.nn Pri trasiranju zasavske planinske poti sem nujno rabil speciaiko. Iskal sem jo zaman. 10 seDtembra 1958 sem peljal vnuka Marijana na Triglav Po ogledu sva se sončila pri Aljaževem domu Za dolgo leseno mizo je sedela skupina mladih avstrijskih alpinistov in debat rala o Tn-Savski steni. Naenkrat zakliče turist, k. J? gledal skozi daljnogled: »Poglejte, kos strehe nemške hise (Deutsche Hütte) se vidi.« Nehote pogledam V soncu se je blestel delček pločevinaste strehe Stanove koče. Kdo bi si mislil, da po štiridesetih letih še vedno straši nekdanja »Deschmann Hutte«. Ze v mraku sva z Marijanom prispela do usahlega studenca, kjer se spajata Tominškova pot in pot »Sedaj 3pa kar stopi po stezi na levo, kmalu boš ugledal Staničevo kočo in naroči večerjo!« Vendar Staničev dom je bil že zaprt, vrata in okna zaphana s železnimi drogovi. Hajdi čez Rež1 Ko stopiva okrog 22. ure v Triglavski dom, nama udari v nos prijeten vonj po golažu. »Marijan, smej se bajaco, golaž si bova privoščila!« Pride prijazna upravnica in prosi za legitimacije. »Pri vas tako prijetno diši po golažu, ali bi ga lahko bila več' golaža3«deležna?w "Tako Pozno pri nas, žal, ni Pred menoj se ustavi širokopleči Avstrijec: »Je res da ste star 72?« »Kdo vam je to povedal?« »Frau Direktor!« Pa se prismeje upravnica. »Legitimacija je izdala vaso starost. Veste, tako starostne številke so pri nas bolj redke.« Posledica: še enkrat ie DZa?1S5lD po golažu- Drugi dan sva obiskala Dolic, Prehodavce m Dom pri Triglavskih jezerih. Noe naju je zatekla v Komarči. Srečno sva se pri-tipala do koče pri Savici. »Glejte me, popolnoma sem premočen, ali bi se lahko preoblJkel nS na toplem,« sem po pozdravu pobaral upravnico »V kuhinjo ne moreta, na skupnem ležišču si po-™ f Prostor-. nimam, oddajta legitimacije.« Oho! Ko sva iskala prostor, se je med vrati pojavila tokrat nasmejana upravnica: »Izvolite v ku- o33 k?j takega! Oprostite, da vas nisem takoj spoznala, bila sem vaša učenka.« Potem se je pa pričelo v levem kotu pri vratih kuhinje Pri drugem poliču sem bil že prepričan, t It«ilil?.,£fs-ii1?ja u?enka- Posebno še, ko nama je pripravila štiri sveže rjuhe. Avgusta 1961 sem pogledal zgodaj zjutraj skoz okno v odmkovega doma. Presenetila me je bila odeja novo zapadlega snega, v obednici si je samotni popotnik vezal nahrbtnik. »Proti Triglavu?« »Mhm « "2e kar nared?« »Mhm. kar bo, pa bo!« Predstavim se. »Cesar,« odgovori. »Pa ne Franc Jožef, za katerega smo se tepli v prvi svetovni volni?« »Jože sem pa res.« Tako sem se seznanil s Cesarjem Jozetom, funkcionarjem gospodarskega odseka Planinske zveze Slovenije. Med potjo sva se imenitno zabavala, ker Jože »v pokretnem stanju« sploh ne govori, jaz pa molčim. Triglavsko pot sva zamocila v Dolicu s čašo čaja. V koči je bila pisana družba Mariborčanov, Tržačanov in Avstrijcev. Eden slednjih vpraša mlado črnooko stre-zajko, kaj bo za večerjo. Ni ga razumela, ozirala se je za tolmačem. Stopil sem za njo na hodnik ter ji povedal, da želi tujec vedeti, kaj bo za večerjo. »Povejte mu, da .makaroniflajš .« »To mu pa kar sami povejte, tako slovenščino bo pa že razumel.« Leto pozneje, 10. avgusta 1962, sem vodil mlajšega vnuka Petra na Triglav. Zaradi nenadne nevihte sva se z Malega Triglava rešila v Planiko. Za mizo kamor sva se stisnila, je bila družba Nemcev, ki je imela tolmača iz Srednje vasi. »Vprašajte, kai bo za večerjo?« pravi inozemec. Tolmač: »Marica, kaj bo za večerjo, vpraša doktor.« »Argo juha kakao!. Turist ni čakal tolmačeve prestave, nego je kratko odcehnil: »Danke, verstanden!« Leopold Stanek Vprašanje Se kdaj pa kdaj vrnem na iste poti sled, srečam nenadno že davno pozabljeno zvezo besed in nad slutnjo izgubljeno, v misel ponovljeno obstrmim pred uganko: Od kod? Nemara zares s pradedov očmi gledamo, božamo raj naših podob in je to tista vez, ne samo kri iz krvi, ki iz veka v vek nas na žemljici naši drži? Ludvik Zorzut V gorah nikdar ne zastarimo (Sedemdesetletnikom ob sedemdesetletnici SPD) Gore, planine, res? Smo vam že stari? Kaj nismo v mladem društvu nepokojnih in nektar pijemo iz čaš opojnih? Kaj ne mladijo nas še gorski čari? Pocvitanje jesensko zdaj gre mimo: v gorah nikdar ne zastarimo. Juventus fervida še burke uganja vodeč nas po ceréh v strmine, plazeč se v krne in v škrbine. O, da je to le bajna sanja? Naprej! Uženemo še starko Zimo: v gorah nikdar ne zastarimo. Infarkt srca? O, naš remont je priča, lepozveneči instrument še poje. Goré še v naše neutrudljive hoje povečano Srcé jih poveliča. Prerajamo se z alpsko klimo: v gorâh iiikdar ne zastarimo. Viharniki — krik gorskega Parnasa — od strel ožgani na prepadni skali so neizkoreninjenci obstali. Takô kljubujemo viharjem časa. Po smrti še spomin, ime vam zapustimo: v gorâh nikdar, nikdar ne zastarimo. Tovarna dokumentnega in kartnega papirja Telefon: Radeče 81-950, 81-951 Tekoči račun pri NB Celje 603-11-1-1030 Brzojavi: Papirnica Radeče Železniška postaja: ZIDANI MOST PROIZVAJA: vse vrste brezlesnih papirjev in kartonov specialne papirje surovi heliografski in foto papir paus papir kartografski specialni risalni »Radeče« papirje za filtre itd. IZDELUJE: vse vrste kartic za luknjanje v standardni velikosti in tisku Po želji izdeluje kartice v posebnem tisku v rdeči, modri ali sivi barvi RADEČE PRI ZIDANEM MOSTU :::::: lovotna dušika iMe RUSE — SLOVENIJA proizvaja : 1. Elektrometalurške proizvode: ferokrom suraffine ferokrom carbure silikokrom 2. Elektrokemične proizvode: kalcijev karbid karborund elektrokorund elektromagnezit 3. Umetna gnojila: kalcijev cianamid mešana gnojila - nitrofoskal mlete fosfate 4. Komprimirane pline: kisik acetilen — dissousplin dušik zrak Brzojavni naslov: AZOT MARIBOR - Telefon: 80-108 - Teleprinter: 03-312 Železniška postaja: Ruše - ind. tir Prašek za avtomatsko varjenje w EP-10 vrsta toka: enosmerni (=) granulacija 12x48 EP-20 izmenični (oo) vrsta toka: - . , ' enosmerni (=) granulacija 12x48 Proizvaja Železarna Jesenice Jesenice — S R Slovenija