LJUBLJANSKI ČASNIK.
M t**-
Tšorih SO. mat. Serpuna

,Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta l gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Priinumera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.	__
Vrtnine naznanila.
Poziv
miloserčnim prebivavcam krajnske kro-novine in ylavniya Ljubljanskiga mesta.
Velika nesreča je 18. t. m. mesto Krakovo zadela. O poldne ta dan je začelo v tako imenovanim kraljevim mlinu na Piaseku goreti in ker je bila stanovitna suša popred, so se blizo ležeče lesene pohištva tega predmestja naglo vnele. Silna sapa je plame naravnost proti mestu obernila, de so se neizrečeno urno teh niška akademia, rutenska cerkev sv. Barbare, škofija, ulice Gecbia, Brocka, Vista, en del glavniga tabora in Grekovske ulice vnele. Frančiškanska , lepa Dominikanska cerkev, samostan Bernardinarjev pri sv. Jožefu, mesnice itd. itd. so pogorele, in od silniga viharja pod pihovan je ogenj celo noč divjal, prizadevanja ljudi se branil in tretji del znotranjiga mesta v grobljo in pepel premeni!. Še le 19. t. m so bili tako srečni, po silnim prizadevanju in ko so tudi iz bolj daljnih krajev pomagat prihiteli, ogenj vstaviti. Žalibog! še le, ko je toliko nesrečnih zgubo marsikteriga svojiga draziga in vsiga svojiga premoženja, vsiga svojiga upanja objokovalo, ko je krasno mesto mnogo svojih starih spominjev in najlepših poslopij zgubilo!
Kar smo doslej v tem strašnim pozoru zve-dili, je 5 ljudi v ognju poginilo, mnogo družili, ki so skušali druge oteti, je bilo od ognja in doli padajočih brunov poškodovanih; mnogi niso druziga nič rešili, kakor golo življenje in žalujejo brez strehe poleg žarečih podertij!
Ali ne brez pomoči! zakaj veliko je število žlahtnih ljudoljubov, ki bodo, zvedšinesrečo, ki je njih brate zadela, radi in veseli svoj dar prinesli, de bodo žalostnim solze oterli. —
Božji blagoslov plačuje ravno zdaj z obil nimi pridelki trud kmetovavca! Božji blagoslov plača tudi vsako delo keršanske miloserč-nosti! Blagodušni prebivavci krajnske krono vine in njeniga cvetečiga glavniga mesta, pomnite revšine in žalosti, ktero je ena sama noč nad toliko nesrečnih naklonila in mudili ne bote, jim tolažbe in pomoči poslati.
Vredništvo „Časnika" bo z veseljem milo-serčne darove v ta namen prejemalo in odraj-tovalo.
boljši soki Nemčije in Avstrije se prelivajo ul zopet ogenj pokončal. Ne bodi nikjer, nikoli, to novo čezmorsko Palestino.	nigdar več prelita kri naših bratov, ne oskru-
Ali so morebiti nar revnejši, ki na uno strani njene svetiša naših cerkva!" sveta gredo? Bog obvaruj; berač nima toliko,! Poslednjič je pa tudi za avstrijansko vlada bi prevožnjo za se in za svojo rodovinoldarstvo potrebno in važno, v ogersko deželo plačati mogel. Srednji stan, premožen kmet, marljivih ptujcov naseliti. Avstrija je deržava, delaven rokodelec nese svojo marljivost, svojo I u kateri večina prebivavcov od poljodelstva umetnost in svoje premoženje na drugo stran I živi. Akoravno smo, kar naše tovarne in morja, in zaostanejo le bogatini no berači, obertništvo zadene, že toliko napredovali, da Vsaka dežela je pa pogubljena, kjer sredni se tujine ne smemo sramovati, je vendar naša stan (der Mittelstand) neha. Pa ne samo iz sreča in prava zakladnica u naši zemlji. Le nemških preobljudnih krajev, od Blieina, iz s tim , kar nam je blagoslov nebeški pred vsimi Bavarskiga in drugih dežela se ljudje prese- evropejskimi narodi tako obilno podaril, le s lovajo, tudi iz naše domovine odganja poli-1 tim zamoremo tako daleč priti, da bode av-tiška nezadovoljnost marsikteriga verligamoža,I strijanska tergovina izvozna, da ne bode zmi-kteri bi tukaj prav prav na svojim mestu bil. I rej več denarjov iz dežele šlo, kakor jih vanjo Beveži pa ne vejo, kaj jih u Ameriki čaka. | pride. Neizmernih pripomočkov ima Avstrija
Politiške naznanila.
Preselovanje u Ameriko.
Veliko jih je, ki so se Evrope naveličali ali ktere nezadovoljnost iz domorodnih krajev žene, ki si tedaj drugej nove domovine, nove
očetnine poiskujejo. Zapustijo z svojo rodo-vino, z svojim premoženjem vred zemljo, ki jih je rodila in dozdaj preživila, terseuptuj dežele podajo. Kam pa gre večina evropejskih nedovoljnikov in preselovavcov? Večide u Ameriko. Veliko tisuč marljivih družin po tovajo čez valovje atlantiškiga morja, in nar
Ubogi naselniki pridejo, po dolgi nevarni še u svojim naročju; še jih sama ne pozna, morski poti, če jih brezden ne požre, u za-1 še jih ni mogla preiskovati. Tisuč oralov ro-željeni novi svet, kteriga jezik, navade, po-ldovitne zemlje ni nikoli še kmetovavcov plug sebnosti so jim neznane. Mnogi mislijo, kader I prerezal, stotine visokih planin niso še živine le u Ameriki bodo na suho stopili, jim bodo na svojih zelenih tratah vidile. Med tem, ko pečeni golobje u usta leteli. Med tim parno- se Anglija, Belgia in druge dežele če dalje rajo, kader so iz ladije na suho prišli, še več bolj u eno veliko tovarno spreobračajo, ino sto milj potovali, dokler na mesto ne pridejo, mnogoteri stroji z železnimi rokami noč in dan ktero jim je bilo odločeno. Tamkaj najdejo ropotajo in delajo, ter marljivim delavcam če — en neizmeren gojžd! Prevožnja in poto- dalje več kruha odvzamejo, med tem, pravim, vanje do kraja naselbine sta njihove denarje zamore avstrijansko cesarstvo za polovino Ev-požerla; kader pervo drevo posekajo, kader I rope obilniga živeža pridelati in pripraviti. In >ervič lopato u nikol še obdelano zemljo za- gotovo, ta od Boga tako obilno blagoslovjena jodejo, so veči siromaki, kot nar veči siro- Avstrija bode, kader bo ogersko rodovitno de-inak u nemški deželi, ne tega opomnili, dalželo uredila, velikanska žitnica, pravi živin-jolezni, sila, mnogotere sleparije sto in sto na- ski terg, prava pivnica postala, kakšinešena selnikov pograbijo in pokončajo, preden še na celimu svetu ni bilo.
namenjeno mesto pridejo.	I Z vsakim vaganam rumene pšenice, reži ali
Zatorej bi izselovavci bolj storili, če bi sejturšice, z vsakim sodam izverstniga vina bodo na Ogersko obernili. Z majhnimi stroškiI potem lepi tolarčki, z vsakim volam rumeni )ridejo na mesto, za majhine stroške, more-1 zlati izpod zemlje prilezli, ino dvajsetice, dojiti zastonj, dobijo od vlade kos zemlje, ka-lzdaj globoko zakopane, se bodo zbudile iz tere jim ne bo treba še le obdelovati, kakor I svojiga groba, ter na beli dan se vernile k čezmorsko, ampak ktera je neverjetno rodo-1 veselim življenju.	J. Šubic.
vitna, černa in mastna, in kjer se en kameni tako redko najde, kakor pri nas ena dvajse-l tica. Njihovi prihodnji sosedje bodo Nemci Mengeš. Ko to pišem, mi še po ušesih ali Slavjani; vladarstvo vsim narodam dobro gromenje možnarjev zvoni, ki so s svojim poželi, vsako vero spoštuje ter budi nad blago- kam današnjo slovesnost spremili in povikšali. stanjem svojih podložnikov. Tudi kinetovavci Danes je namreč tisti imenitni dan, ko so so-na Sedmograškim in u Banatu so bili pravi iz- seske veljavnost, krepost in življenje zadobile; gledi blagostanja in sreče, preden se ni žalo- ko so se možje izvolili, v ktere je ljudstvo sten boj pričel.	polno zaupanje stavilo, ki bodo zanaprej nje-
Kar ogersko deželo zadene, bi tudi ona po gove zadeve vladali in po previdnosti sklepali; naselitvah veliko pridobila, zakaj po nesrečni ko so se nove srenje djansko vslanovile. Ko vojski je veliko delavcov zgubila; Madjar po sim se na postelji še enkrat oberniti mislil me navadi ni ravno delaven; s ptujimi vselovavci že tresk možnarja predrami in na noge spravi, pride ptuja omika u deželo. Po takim se de- Vstanem in čakam do sedmih, kadar nas je žela nar bolj pomiri: zakaj omika in izobra- zvonenje z vsemi zvonovi v cerkev klicalo.
je več zamorete, kakor vsi topi. Huda Vse gre od doma, tako de pri veliko hišah brato-dražba bo vendar enkrat pozabljena, clo nihče ne varuje. Jez se podam nad ža-Bolj k spravi in pomirenju, kot en miljon na- grad in tedaj dobro po cerkvi vidim. Malo proč takov (bajonetov) nagne človeka zelena setva, od pregrada je bil krasen sedež.za kantonski-ki iz zemlje klije, ali vinska terta, ki se na ga poglavarja, ki je pri celim opravilu pričijoč kviško vije. Oger bo Nemcu ali Slavjanuroko bil. Maša je bila z leviti, kakor o velicih podal, rekoč: »Brate, naj bodejo pozabljeni praznikih in vsih serca je važnost in sloves-stari časi, proti novej dobi gledajmo upajoči, nost tega dneva prešinila.Po evangeliju gredo Škoda bi vender bilo, ako bi to zeleno setvo gospod fajmošter naprižnicoin razkažejo prav konjiki poteptali, ako bi te prijazne hišice, u po domače ljudem pomembo srenj, njih ime-kterih naše žene in naši otročički prebivajo, jnitnost in veliko potrebnost, de se dobro in
Avstrijansko cesarstvo.
krepko osnujejo, ker so tolkšno veljavnost za-dobile. Tedaj so svoj govor v dva dela razlili; pervi del je bil opominjevanje, de naj vsi volivci volit gredo. Zakaj soseska je reč, ki vse, tak reveža kakor bogatina enako zadeva. Vsi imajo v soseski svoj del; vsim mora torej skerb za njo pri sercu biti. Vsaciga je dozdaj kaj žulilo, kar bodo zdaj previdni župani lahko odpravili. Tedaj nej tudi vsak voli. Na druge volitelje se ni vselej zanesti. Pa vsak bo zamogel dobro voliti, če sam voli, ker sosede pozna in ve, al ima ta al uni potrebne lastnosti župana. Drugi del je bil nasvetova-nje, kakošni naj bodo možje, ki bi jih zvolili. Oni ne smejo biti votli rogovileži, ampak dobri, pošteni, previdni možje itd. Ko maša mine, se začne čez en čas volenje. Predsednik je bil v Mengešu gospod kantonski poglavar Pavič sam; gospod pervi komisar, ki je bil tudi pri opravilu se pa poda v Tersen k vo-litvi. Volilo se je pri nas po dveh oddelkih, ki so se po velikosti davkov sostavili. Ki manj kot 22 gold. cesarskiga davka dajo, so prišli v drugi oddelk. Ki pa več kot toliko, so bili pa pervimu životu prišteti. Pervih, ki jih nekteri „vrabce" imenujejo, je bilo okol 150; drugih pa (tudi „orli imenovanih) pri 40." Vrabci so volili od pol devetih do enajstih in so 6 odbornikov izvolili, in pa tri namestnike. Potem so pa „orli" na versto prišli, ki so ravno toliko odbornikov in namestnikov izvolili. Ker pa dveh odbornikov ni bilo pričijočih, se ni mogel župan voliti. Ko je bilo vse dokončano je gospod Pavič še na kmete prav lep nagovor imel in potem se je zvonenje in streljanje začelo, de ni bilo ne konca ne kraja. — Pa že popred ni bilo misliti, de bo volitev brez spotike spod rok šla. Klatil se je en podpi-liun okol, ki je močno zabavljal in šuntal, se nobene reči ne vdeležiti. Tudi jih je imelo veliko še majhne zapopadke od teh reči. Ohi so dvomili, de vse to res od cesarja pride in so se obotavljali k volitvi iti. Ko pa gospod kantonski poglavar med nje stopi, ko jim prav po domače govoriti začne, ko jim prijazno vse razkaže in razloži, ko jih čez vse reči poduči je vse dvomenje pobegnilo in ljudje se niso zadosti o ljubeznivosti, umnosti in bratovski prijaznosti gospoda Paviča čuditi zamogli. Res je, de sedanji čas veliko od vradnikov tirja, pa reči moram, de bi se malo pritožb zastran te reči slišalo, ako bi vsak vradnik le deseti del lastnost našiga kantonskiga poglavarja imel. Skor vsakimu kmetu je on preden je glase oddal, še posebej važnost te volitve in ime-nitnost srenj z domačimi prilikami oznanil; dal je „Časnika" brati, de so se volivci njegovih besedi še bolj prepričali; rekel je vsacimu dobro premisliti, koga de bo volil, de se nima tu po sovražtvu ali prijaznosti ravnati, de naj vsak le na potrebno umnost in poštenost gleda. V treh urah so se zdej ljudje več politike, kakor popred v treh letih naučili. Vsi so radi in po previdnosti volili. Vsi izvoljeni odborniki so od perviga do zadnjiga možje, kterim srenja brez skerbi zaupati sme. Naj bo že ta ali uni za župana izvoljen, bodo na vsako vižo Mengšani dobriga župana imeli. Gospodu krožnimu poglavarjn, ki je uzrok te srečne izvolitve, pa rečemo: Čast, slava in živio!
Drugo pot kaj od volitev v bližnjih soseskah. Z Bogam!
26. velko-serpana 1850.
Austrijanska. Ministerstvo je dovolilo, de se smejo iz vsih kronovin mili darovi pošiljati fca prebivavce dubrovniškiga okrožja, ktere je tako hudo potres zadel. Škode, ki je večidel uboge zadela, je 238,000 goldinarjev.
* Zanesljive novice pravijo, de bo svitli cesar spetčez200politiskim hu-dodelnikam kazen prizanesli. ? Ministerstvo notrajnih zadev je ukazalo,
de naj se za pogorele v Krakavi po celi der-žavi mili darovi nabirajo.
* Škofam je bilo že dovoljeno „katolške gimnazije" vstanoviti. Vendar se morajo uče-niki na takih gimnazijih ravno tistim spraševanjem podvreči, kakor na deržavnih gimnazijih; tudi so podverženi c. k. šolskimu sve-tovavstvu.
Češka. K. BI. a. B. piše: Včeraj se je do-godba v Pragu prigodila, ktero le zato opom-nemo , ker je naša dolžnost vsakimu nepostav-nimu djanju, naj pride od koder si bode, nasproti stopiti. Gospoda Wipplerja je en častnik razžalil in zavolj tega vstane prepir, v kteriga se je mnogo častnikov zapletlo. Gospod Wippler je bil zlo razžaljen, toraj je tirjal za-dostenje. Ker se je pa zadevajoči častnik temu zoperstavil, in se v voz podal, de bi se bil prcč peljal, prime gospod VVippler konje za berzde in tirja zadostenje. Častnik pa skoči iz voza in mahne z sablo, ter ga misli po glavi udariti, on se pa vogne, tako, de ga sabla le na spodnji čelusti rane. Zdaj se uname boj, v kterem zgrabi Wipplersablo častnika, akoravno ga več drugih častnikov napade, ter jo prelomi. En drug častnik nameri Wipplerja po glavi vsekati, al kupec Weis se častniku v naročje verže in s tem Wipplerja reši. Potem vzame Wippler en kos prelomljene sable saboj in se poda z gospodam Weis naravnost k poglavarju Schutte, ki seje nad to dogodbo zavzel in meslnjane opominjal, de naj se pritožijo.
Wippler je dobil 4 rane. Ker je njegovo zdravje zlo poškodovano, so ga v bolnišnico nesli.
Galicia. Nekoliko dni je že, kar je ruski general Zitkovv Lvov zapustil, ki je bil viši ogleda bolnišnic. Kmalo bodo vsi ruski vojaki Galicio zapustili in s tem bo tudi konec govorice, de bo Avstrija Galicio Rusii prepustila.
Krakova. C. k. poglavarstvina komisija je sledeči razglas dala:
Ker se je novica raznesla, de je bilo v Krakavi zažgano, se naznani prebivavcam mesta, de so bile vse sumljive osebe večidel še tisti dan spraševane; pa dozdaj se ne more od kaj taciga nič zvediti. Vendar ne bo krajna gosposka opustila te reči natanjko in skerbno preiskati, in ako je zares temu tako se bo koj ko se bo zvedilo, na znanje dalo, in zoper krivce se bo ostro po postavi ravnalo.
Ettmayer de Adelsberg.
Ogerska. Iz gotoviga vira se pripoveduje, de bo v 14 dneh na Ogerskem civilna oblast od vojaške ločena, in de se bo potem tudi deželni poglavar zvolil; govori se, de bi znal biti baron Geringer ali pa Moric Almassy. De se bo potem vojaško poveljništvo iz Pešte v Budim preneslo, ni dvombe.
Tuje dežele.
Rusovska. Zadnje dni mesca junija so se spet začeli vojaki na Poljskem zbirati. Celo poljsko kraljestvo bo kmalo velikimu vojaški-mu ležišu enako, na kterem se vojaki razne sorte semtertje premikajo.
Tudi na Litavskeni je veliko gibanje, vojaški oddelk pri Vilni obstoji kakor pravijo iz 12,000 mož. Sliši se, de se bodo armade na Poljskem razdelile, pervi oddelk bo stal v glavnem ležišu pri Varšavi pod poveljništvam generala Čeodajeviga, drugi pri Čenstohavi pod poveljništvam generala Biidigerja, tretji pod generalam Osten-Sacken pri Zamosu. — Sicer se pripoveduje, de se vojaki zalo zbirajo, de jih bo car pregledal vpriča tujih knezov (?), ki se bodo v Varšavo podali; ako se pa premisli, de se tudi terdnjave presker-bujejo z vojskinim orodjem in živežem, kakor de bi sovražnik že na meji stal, bi se moglo iz tega kaj več soditi. — Ruski vojaki so za
vojsko vsi vneti in kakor pravijo, jo bodo še predenj zima nastopi čez mejo udarili.
* Iz poljske meje se piše 18. julija v „A. Alig. Z.", de so se ruski vojaki, ki so na meji stali proti severju obernili.
Bosna. Orner paša se je pripravil k bitvi, ker vidi, de z dobro besedo nič ne opravi.
Bulgarska. V „Sudsl. Ztg." se piše od bul-garskih zadev in vstaje tako natanjko, de se jasno vidi, kako bulgarska reč stoji. Posnamemo iz imenovaniga dopisa sledeče:
Nič noviga ni na Bulgarskem vstaja, ker se skor vsako leto pripeti, zdaj tu, zdaj tam, kjer so prebivavci bolj stiskani. Tudisedajna vstaja se je samo v treh nahijah v videnski, beligradski in berkovački pripetila, bi se pa za-mogla proti jugu in zahodu razširiti v nahijah Pirol, Niš in Leskovac. Zdajna vstaja se je začela v videnski nahii v vasi Rakovica, blizo ktere je zlo obiskovan samostan. Sem na Božjo pot prišli ljudje so se, kakor se zdi začetka maja pogovorili, za orožje prijeti. Ta čas se je tudi govorilo, de so Turki Pujata, znaniga bulgarskiga rodoljuba v ječi zadavili; Turki pa so se že takrat Bulgarov bali, ker so ter-dili, de je Puja navadne smerti umeri. Okrog Vidna je bilo razun 4 ali 5 vasi vse, mlado in staro pripravljeno, za orožje prijeti; „boljše je umreti, so djali, kakor v takih nadlogah živeti; sramota pred Bogam bi bila tako stisko dalej prenašati. Znabiti Bog pomaga." Le kdor premišljeniga Bulgarca pozna, bo spoznal, v kakem obupu so bili Bulgari, ki so brez dnarja, brez orožja, brez živeža, brez vodja vstali zoper dobro oborožene Turke. Konec maja so se pogovorili vstati. Možje^ ki so bili blizo Bakovice, so se tam zbrali, pa komej pet od sto je bilo slabo oboroženih, drugi so imeli gorjače, drogove itd. Narpred so cesto v Vidin prekopali in se tako nagliga napada od Turkov obvarovali.
Iz drugih vasi videnske nahije so se tudi na raznih krajih zbrali, in so od kraja do kraja tiste Turke, kteri so jih posebno zlo stiskali, napadovali in morili. Tudi denar so zbirali, pa clo iz sosedniga Serbskiga niso mogli za dnarje orožja in živeža dobiti, in s tem so pervo upanje pokopali. — 8. junija so bile že tri nahije na nogah, vidinska, beligradska in Berkovačka. 12. junija se je mnogo vstajni-kov pred Beligradcam znidilo, ga Turkam vzeti. Od štirih plati so terdnjavo naenkrat napadli. Pa nič niso ne ta ne drugi dan opravili, ker je bilo v terdnjavi več topov, s kterimi so v goste trume streljali. Okrog 100 Bulgarov je pri teh dveh napadih padlo. Ko niso nič opravili, so se razšli. Zastonj kličejo Serbe v pomoč, oni so mejo posedli in ne puste ne orožja, ne ljudi na Bulgarsko. In vendar Bulgari ne pojenjajo, sklenejo se dalej bojevati. Tudi polomska nahija na reki Som, je vstala; že je 200 vasi na nogah. 14. in 15. junija so se snidili v treh velikih ležiših, eno ni bilo cele 3 ure od Vidna, drugo blizo Beligradca in tretje pri Lomu. 16. junija se približajo Turki pri vasi Grči zbranim Bulga-ram, store, kakor de bi se hotli z Bulgari pogoditi, jih prevarijo in 212 pomore, drugi pobegnejo. Še strašnejše so delali z Bulgari ravno ta dan lomski Turki, ki so se ravno na tako vižo v bulgarsko ležiše pri Vlasinovcu splazili, in 500 Bulgarov pomorili. V vasi Boj-nica so Bulgari vidinskiga vojvoda z 60 Turki v sredo dobili, ali lahko je bilo dobro oboroženim Turkam skoz neorožene Bulgare pre-dreti. Do zdaj so Turki povsod zmagali, in Bulgari so se mogli vgojzde in hribe pomakniti.
Turške trume hodijo od kraja do kraja, ropajo, požigajo in počnejo reči, od kterih govoriti, nas je groza. Dobro Bulgari vedo, de od ta-kiga poletja turška vlada nič ne ve. Bulgari
pravijo: „kako bi se zamogli z praznimi rokami zoper topove sultana bojevati — kako pa /amoremo tako trinoštvo dalej terpeti brez de bi se pred Bogam pregrešili, ali smemo svoje ženke in otroke zverinskimu poželjenju Turkov prepustiti? Ti ljudje ne derže nobene postave, in sultan ne ve , kako z nami ravnajo". Sred mesca junija je vladika iz Vidna pismo na Bulgare poslal, v kterem jih je opominjal; ali Bulgari mu niso verjeli, in mu ne odgovore, ker vedo, de ta vladika zanje nikdar nič ni storil, ampak de je vedno s Turki v en rog trobil. 21. junija so šli lomski Turki obleže-nim v Belgradcu v pomoč in so jih rešili. Še le 22. junija sta dobila Tefterdar* in Miralaj iz Vidna povelje se v imenu vlade v bulgarsko ležiše podati. Bulgari so povsod poslancam odgovorili, de se ne bojujejo zoper sultana, tudi zoper pašata ne, ampak zoper vradnike, zemljake in najemnike; ti ljudje le na to gledajo, de svojo mošnjo napolnejo, in se vedejo in vladajo po soseskah, kakor se jim zdi; oni ne gledajo na postavo, čast in poštenje. Namesti 10. dela prihodkov, vzamejo polovico, in kdor se temu zoperstavi, tega popolnama obropajo. Desetina se na Bulgarskem od vsake reči daje, od poljskih pridelkov, od živine, kuretnine, jajc, sočivja itd. Ker pa mnogo turških veljakov desetino iz Bulgarskiga dobiva, ti možje vedno na to gredo, de namest pridelkov in druzih reči denarje dobe. Toraj je Bulgar primoran, živino in druge reči prodati, de zamore svojiga gospoda odrajtati. Koliko de je kaka reč vredna, to odloči tisti, ki desetino pobira, in on jo ceni toliko, kolikor bi bila v Carigradu vredna. — Na več mestih so kazali pašatovim poslancam še ne-pokopane trupla Bulgarov, ktere so Turki pomorili; pri vasi Grči jih je ležalo še 212 na mestu. Vse to pa ni zaderžalo belgradskih Turkov, 12 Bulgarov, ktere so vjeli, poklati, akoravno so njih ženke in otroci zanje prosili in se od njih niso hotli ločiti. Po takih zgodbah pride Zia paša, pritožbe Bulgarov zaslišat, njegovi poslanci mu bodo gotovo od tega kaj povedali, kar so vidili in slišali. Krog 30 šotorov je vidinski paša ravno pred mestam postavil, in vabi Bulgare, de naj se pridejo pritožit. 25. junija pa pride Omer paša v Niš in od Bulgarov tirja, de naj se mu udajo. On hoče vse preteklo velikodušno odpustiti, akosemuBal-gari udajo in se na svoje opravila povernejo. Kak izid bo to imelo, se zdaj še ne more ve-diti, ako pa dozdajne vradniko Omer paša v službi pusti; bi njegove besede malo veljale.
Nemška. Telegrafiško naznanilo iz Schles-wiga naznani 25. julija opoldne:
V tem trenutku strašna bitva med Danci in Schleswig - Holsteinci razsaja posebno na levem krilu. Od 27a zjutraj silno topovi grome. Danci so v veliki zgubi; posebno v močvirju Lus-busch, kjer se je konjem vderalo. 350 Dancov je vjetih. Willisen je poveljnik središa, Tann leviga in Horst desniga krila. Ravno se pripoveduje, de je Tann desno dansko krilo pre-derl.
Telegrafiško naznanilo iz Rendsburga pove 25. julija: Do 10. zjutraj so Holsteinci zmagovali, sreča pa se je naenkrat obernila in ob 2'/2 je bilo središe holsteinske armade razti-rano. Holsteinci so se v Sehstedt pomaknili, eno milo nad reko Eider. Ob 8. na večer so Danci že mesto Schlezwigposedli; eckenferd-ski posadi je bilo orožje odvzeto.
* Telegrafiško naznanilo pove, de 11 angleških fregat leži na istoku Schlei-e. 26,000 holsteinskih vojakov se je blizo Sehstedta zbralo. Eckenforde so Danci posedli. Od Tana se nič ne sliši.
Laška. Telegrafiško naznanilo pove, de je francosko brodovje, ki je pred Neaplam stalo proti jugu odšlo.
Francoska. V Parizu so 40 oseb, ki so se zoper vlado zakleli, zaperli in jim orožje pobrali.
Španska. Na Špansko so prišle zlo važne novice iz St. Domingo. Zdi se, de je tamoš-nji francoski poslanec nekaj od pogodbe zve-dil, ki se je sklenila med republiko St. Domingo in združenimi severoamerikanskimi der-žavami. To je perva stopnja, ktero so Ame-rikanci storili, si celi otok Hayti, po kterem so že tako dolgo hrepeneli, osvojiti.
Razne naznanila.
—	Na Dunaju je od 6. do 13. julija 109 oseb na koleri zbolelo, torej je imelo, ker je še od pretekliga tedna 46 bolnih ostalo, vsih skupej 155 kolero, kterili se je 35 ozdravilo, 51 jih je umerlo in 69 je še bolnih ostalo.
Od 13. do 20. je pa le 48 oseb zbolelo, toraj je bilo, ako se ostali bolniki pretekliga tedna prištejejo, 118 bolnih, od kterih se jih je 30 ozdravilo, 29 jih je umerlo, 58 pa je še bolnih ostalo.
Vsih skupej je torej, kar se je kolera začela 270 zbolelo, ozdravilo se jih je 78, umerlo pa jih je 134.
V dunajski okolici je dozdaj, kolikor se iz naznanil ve, 20 oseb kolera napadla. Ta bolezen je več moških, kakor ženskih zagrabila, posebno, take, ki so v jedi in pijači nezmerni.
—	Baron Corič, ki je za ministra zvoljen, je 55 let. star in rojen Horvat. Stopil je v letu 1809 v granici v vojaško službo, je bil v francoski vojski in je v letu 1842 general postal. V letu 1848 je bil divizionar na Dunaju. 31. oktobra je bil za Feldmarschallcut-nanta zvoljen, stal je v pervih verstah naska-kovavcov in bil njih vodja. V ogerski vojski se je tudi bojeval z drugim oddelkam vojaške armade; njegovo ime se nikjer ni pogrešalo, ako je bila govorica od hrabrih vojšakov.
—	V „Grazer Ztg." se piše, de je navada pri cerkvenem žegnanju okrogslovenjiga Gradca z možnarji streljati, pripoveduje se velika nesreča, ki se je pri streljanja pri sv. Urhu v fari sv. Martina pripetila: Kupili so fantje ta-mošnje soseske 17 Iiber smodnika. Možnarje so komej pet stopin od cerkve nastavili. Zlo neprevidno so ravnali, ko so še vroče možnarje nabijali, in ravno ta neprevidnost jim je veliko nesrečo prinesla; vžgal se je namreč smodnik v enem vročem možnarju in je zazmodil tudi drug smodnik, kteriga je bilo 10—12 Iiber. Pri tem zasmodenju je bilo 11 oseb hudo ranjenih. En 12 let star fant je že umeri, 4 ali 5 drugih bi znala enaka nesreča zadeti; med njimi je tudi 4 leta star otrok, kteriga je oče v naročju imel. Eniga fanta je kake tri sežnje kviško verglo, ki je na glavo na tla padel; on sicer še živi pa brez upa, de bi obstal. Vsi drugi so po obrazu in rokah zlo ranjeni.
—	Pretečeni teden je u C. u neki kavarni več ponočnih igravcov sedelo in igralo. Veliko denarjev na zeleni mizi je potovalo od rok do rok.
Tudi neki častnik je bil u tej tovaršiji, tudi on se je prepovedane igre udeležil. Zgubil jc bil že svoje denarje, zgubil.je na posod vzetih denarjev; še ni nehal igrati; zmotil ga je duh brezdna, gre domu in zagrabi — ucesarsko denarnico (on je bil čez vojaško bolnišnico), se poda u kavano nazaj, ter zaigra in zgubi, kakor pravijo, blizo 560 goldinar-jov — cesarskih denarjov!!
Gotovo mu ni bilo mogoče teh denarjev po-verniti, kakor je morebiti poprej mislil, zakaj tri dni pozneje, pred polnočjo, je u svoji izbi zamišljen, sedel, pred seboj je imel nabasan samokres, pripravljen konec življenju storiti — kar na enkrat se vrata odprejo in noter
stopi desetnik s 6 možmi; hitro ga primejo, uklenejo, in še tisto noč je šlo po železnici u Gr.	„	J. š.
—	V Krakavi se je društvo vstanovilo iz 17 udov pod naslovam: „Komitet pogorzeli miasta krakova". To društvo bo darove naberalo za pogorelce v Krakavi.
—	23. julija ob 10 dopoldne je bila poroka bana Jelačiča v Napajedlu.. Mnogo generalov in častnikov je prišlo k slovesnosti.
—	V Karlovcah se bo šola za serbsko mla- _ dost vstanovila.
—	22. julija je bila na Dunaju slovanska beseda, h kteri se je mnogo ljudi zbralo, akoravno ni bilo lepo vreme. Gospod Legat, naš domorodec je več slovenskih narodnih pesem pel, ki so zlo dopadle.
Predsednik združenih severnih amerikanskih deržav, Tailor je umeri.
—	Tudi v Petrogradu je bil 16. julija ogenj, ki je 50 hiš pokončal, med njimi 15 usnjarskih fabrik.
—• Škode, ktero je ogenj v Krakavi napravil , je naj manj 20 do 30 milionov.
—	Po Ogerskem in celo Moravskem so se zlo volkovi pomnožili; pol drugo uroodNagy-KaroIy-a je po dnevu en volk nekiga fanta stergal.
—	Komej je v Krakavi ogenj pojenjal, se je 25. julija iz noviga 5 hiš vžgalo, vendar pa se je pogasil, ker ni bilo nič vetra. Štofovo poslopje se je spet unelo ob 7. zjutraj in je pogorelo. Več od tega obljubi časopis „Czas" drugo pot naznaniti.
—	Iz Krakove se piše 21. julija: Dovolite mi od ognja v Krakavi še nekaj opomniti. Ko
je bilo akademiško poslopje z bukvarnico in . borso v največi nevarnosti, sklene nadušena akademiška mladost te poslopja na vsako vižo rešiti. 150 mladenčev gre na strehe in z čez-človeškim trudam pogase ogenj, ki se je že po bukvarnici razprosteral.
Pri obvarovanju teh poslopij , ki neprecenljivi zaklad bogate knjigamice zapopadejo, sta si rektor gospod Meyer, potem profesor tehnike, gospod Krapinski naj veči zasluge pridobila. Namestnik predsednika Paprocki je bil povsod zraven, kjer je bila nevarnost naj veči, in je vse spodbadal z besedo in djanjem; ko je zvedil, de njegova hiša gori, se ni premaknil iz mesta, kjer je ravno gasil, ampak je le nekoliko ljudi tje poslal, sam pa ostal na strehi, kjer je ravno gasil. Njegova hiša in vse, kar je bilo v njej, je pogorelo.
Tudi veličansko poslopje gosp. Morztyna je pogorelo, v kterem je ogenj drago bukviše in zlo imenitno numizmatiško nabero pokončal. Obstati moramo, de je bila gasivna naprava zlo slaba, le nekoliko brizgel je bilo pri velikem ognju. Tudi vojaki so si z verlim obnašanjem mnogo zaslug pridobili. Gosposka skerbi žalostno osodo pogorelih poboljšati in društvo se vstanovljuje v ta namen. Mnogo milih darov se je že nabralo. Vredništvo „Czasa" je zapis nabere za pogorele odperlo in samo 400 gold. v ta namen podpisalo.
—	Iz Belgrada se v „Siidsl. Ztg. piše, de je ruska vlada svetinje med avstrijanske vradnike in častnike razdelila z napisani: „Zauv-mirenie Vengri iTransylvanii 1849". Nadrugi strani pa se bere: „s nami Bog, razumeiteja-zyci i pokopja te sja".
—	Madjarski beguni v Kiutahii ravnajo kakor poljski v letu 1831, oni se med sabo prepirajo. Perczel in Košut sta postala popolnama sovražnika. Perczel je za federativno republiko, med tem ko seKošutu še vedno od madjarske deržave sanja.
—	Gospod dr. Klun je dobil častno pismo od gospoda ministra kupčije, ker je v ljubljanskem nemškem časopisu govoril od obdelova« nja Krasa. ...............
Baron Gjuro Rukavina Vidovgradski.
Baron Gjuro Rukavina Vidovgradski, general topništva, vitez vojniškega reda Marije Terezije, reda Leopoldovega, podvojvoda kraljevin Dalmacije, Hervaške in Slavonije, za-povedajoči general v Banatu, je prestarega slavjanskega roda, ki je že v času neodvisnosti bosanske kraljevine pod imenom knezov Vladimirovičev slovel. Okoli srede 15. veka, ko so divje trume Ozmanov kraljestvo bosansko razdjale in podjarmile, se je ta rod v jadransko primorje pod krilo silnega Beneškega leva preselil. Okoli 1686—1689 se pridruži, pod imenom »Rukavina" avstrijanski vojski, ter služi zoper Turke v Hervaški aeželi, ime-nito v Liki in Kerbavi.
Tako slavno in junaško se je ta rod vedel zmirom; zavoljo vojniških zaslug mu je bilo leta 1800 avstrijansko plemstvo z naslovom »Vidovgradski" podeljeno.
Gjuro (Jurij Rukavina se je rodil 21. sušca 1777. leta v Ternovcu v Liki. Še prav mlad je stopil v avstrijansko vojsko za vojniškega pisarja, kjer je 20 mescov služil. Leta 1793
stopi kot kadet v Ogulinskem regimentu. Leta 1794 se oberne s svojim regimentom k vojski v Italijo. 16. rožnika 1795. leta napade osem-
najstletni mladenič Rukavina berdo pri San-Giacomo v Genoveškem; pervi je bil na sovražni terdnjavi, zato je pa tudi še na bojišču zlato svetinjo hrabrosti dobil.
1. listopada 1795 postane barjaktar. 16. prosenca 1796 je 60 vojščakov v prednjo stražo pripeljal, ki je imela udariti naKaljano v južnem Tirolu. In tega dneva so vsi starji častniki (oficirji) poginuli, moral je torej on zapovedništvo prevzeti; sreča mu je služila; zajel je en top in 200 mož.
Leta 1800 postane poročnik, in malo po tim • nadporočnik pri Grethi-jevih dobrovoljcih. 6. prosenca 1801. leta, ko se je Avstrijanska vojska iz južne Tirolske v severno umikala, je pričel z majhno vojsko veliko veči sovražni sili prehod čez reko Enzio uperati, in ubranil je beg generala Stojanoviča, ker je šest napadov sovražnih odvernul.
Leta 1809 je branil nekoliko ur prehod čez reko Izar. Potem po ukazu generala Normana vse ladje na reki Salcah razruši. Tu se je malo dalje časa mudil. Po dokončanem delu liiti z umikajočo armado združit se; al hudo se prevari. Vojska je bila že odšla in Fran-cozje so mu branili doiti jo. Premišlja kaj mu je početi; berzo se odloči. Zbere svojo četo, nekoliko razkropljenih vojakov, en transport 600 mož Eszterhazjjevega regimenta, udari po neznanih potih čez gore. Bog in sreča junaška sta ga podpirala. Na čelu svoje trope se prikaže v boju pri Aspernu. Tu je težko rano dobil, pa vendar v boji pri svoji trumi ostane , še le ko je popolnem obnemogel, bojno polje popusti. Po bitvi je postal major.
Avstrijanska vlada je Francozom po Dunajskem miru krajino pustila. S kervavim sercem je Rukavina gledal svojo očetnjavo, ktera je na Davorovem polji toliko kervi za Avstrijo prelila v tujih rokah zdihovati. Ko so se okolj-sčine malo spreobernile, se ne more željam serca ustavljati, ampak v svoj grad Otočac poleti. Ognjeno pregovori svoje zemljake, jih kliče: „Da Bog živi našega starega Cara! itd." Kar je puško nositi moglo, pod svoje bandero pokliče, vse vkup zbravši ide 2. kimovca 1813. leta proti Karlovcu in od ondod veselo smerti v obraz gledat na laško bojišče.
10. sušca 1814. leta udari s tremi četami svojih mož na štirkrat hujega Francoza, kije iz Mantue priderl, opomni svoje vojaške slave in junaške dike njih in njih sprednikov, razkropi sovrage, jim ubije kolunela Vasala, dva druga častnika in 100 mož, 50 njih vjame.
Leta 1814 postane podkolunel, 1818 pa kolunel in zapovednik Ogulinskega regimenta V tistem letu ga predstavi zapovedajoči general Radivojevič Njegovemu Veličanstvu Cesarju Francu, kteri mu reče: „Jaz vas izverst-nega človeka poznam , ter sim vas nalašč zato zapovednika Ogulinskega hrabrega toda zanemarjenega regimenta postavil, da bi ga zopet uredili, Kakor je bil!" To izrekši ga pohvalno z roko po rami poterka. Leta 1824 je bilpo-vzdignjen v stan hervaških plemenitnikov, in leta 18529 postane general-major in brigadir v Banovi krajini. Zavolj zaslug tih let je po-
— 140 —
INKI Ml
stal podvojvoda Dalmacie, Hervaške in Slavonije.
Leta 1835 v začetku maliserpana se vVe-likem-Kladušu blizo Cetine 12,000 Bošnjakov zbere. Mislili so namreč vsa mejna mesta po-robiti in popaliti. Ko to Rukavina začuje, vzdigne berž 7 Slunjskih čet v orožje in poroči Trebersburgu, da naj z Ogulinskim oddelkom za njimi udari. Ko je do Bošnjakov prišel , jih pokliče in nagovarja, se brez prelivanja kervi iz horvaške zemlje umaknuti. Ali oni mu z bojnim vpitjem: „V smert s Kavri-nom!" odgovore. Gotovo se je poldrugo uro tukaj z mnogo močnejimi hajduci boril, predenj mu Ogulinski oddelik dojde. Ta na bojišče pridši, z bodakoni (bajonetom) v levo turško krilo plane. Rukavina udari zdaj z ju-rišem (Sturm) z druge strani in natira Turke v Korano. 50O mertvih Turkov je ostalo na bojišču. Nj. velič. Cesar Ferdinand ga zato z velikim križem Leopoldovega reda obdari, in leta 1836 ga vlastnika 61. polka pešcev imenuje, malo za tem postane maršal in divizionar v Petrovaradinu in potlej ga v stan baronov po-vikša.
Konca 1843. leta postane zapovednik Te-mešvarske terdnjave. Leta 1848, ko je ogerski punt zahrumel, razoroži Rukavina narodno stražo, in stan obsede v okrogu terdnjave zraven tudi hrane za nekoliko mescev napravi. 12. listopada 1848. leta je dobil od madjar-skega ministerstva ojslro povelje v stan miru stopiti. Al on odgovori: „To bom takrat storil , kadar mi bo Cesar ukazal".
Pogumno in serčno je napade punlarskih Madjarov odbijal, in dvakrat Arad obsede oprostil in ga s hrano previdil. Po tem ga postavi Nj. velič. zapovedajočega generala, tajnega svetovavca in mu red Marije Terezije podeli.
Leta 1849, ko so punlarji od vsih strani sveta Ogersko zemljo zagernuli, oskerbi Rukavina svojo terdnjavo s hrano za 3 mesce. V terdnjavi je bilo 8659 junakov. 25. mali-travna ga Bem obsede, ter od njega izdajo terdnjave terja; pa junaški zapovednik mu s šparlansko hrabrostjo odreče.
Zvečer 8. velikiserpana v očeh odločne bitve pod ozidjem Temešvara, si izbere Haynau nekoliko nar verliših junakov, udari čez sredo sovražnikov do vrat terdnjave, pride notri in objame priserčno Rukavina, ga okinči z redom Marije Terezije in ruskim redom sv. Jurja.
Cesar Franc Jožef ga povzdvigne na čast generala topništva in mu red železne krone podeli.
9. kimovca 1849. leta, malo dni po bitvi pod Temešvarom nam ga nemila smert ugrabi. Gotovo sta mu prikratila življenje veliko terp-lenje in nevolja obsede.
Bil je lepe rasti in močnega života. Učil se je v vojniški šoli v Gospiču , in dalje se je samouk izobrazil. Bil je verlo dobre glave in ostrega uma, serca junaško neustrahljivega; to mu je tudi pridobilo poštovanje in ljubezen predstavljenih.
Dela tega moža bodo večno v listih avstrijanske zgodovine sijale, kakor žlahni kamen. Njegov spomin bo večno cvedel sosebno v Ogulinskem in Otoškem regimentu, kjer se je od kadeta do časti generala dvignul.
(Iz Jugosl. Novin.)
Zmes,
Lep račun. En voznik nekiga vojvoda, ki ki je krog potoval, naroči, ko se skoz mestice N. pelje, tamošnjimu kovaču in kolarju, de naj dobro vozove pregledata in popravila, kar je za popraviti. Ko ta dva vozove pregledata in nič poškodovaniga ne najdeta in vojvoda vendar le hoče račun imeti, ga mu takole na-redeta:
Račun
za preiskanje treh vozov.
4gr.
Ker sim pod voz zlezel Od une plati spet nazaj .	^ „
Ker sim se pri tem dvakrat na
glavo udaril . . .	2 „
Ker sim žebel pribiderdil . . 4 „ Ker sim se pri tem enkrat na perst
udaril.....2 „
Za žganje .... Za zapitnino na vsacega 8 gr.
16
2 gold.
Ta račun je vojvoda tako razveselil, de je ukazal kovaču in kolarju dvakrat toliko kakor sta mu rajtala, plačati.
* Časopis „Pacifik News" prinese naznanilo imenitne najde nad solnim morjem. V izhodnih začetkih Sierra Nevade, okrog 230 angleških mil od Puebla, so prišli potniki po neskončnih težavah skoz take kraje, v kterih še nikdar noben človek ni bil, k eni kamnitni gori, ki obstoji iz samiga zlata in srebra. Podstava je kamen kremen, in zlato in srebro se vleče po skalovju na vse kraje. Posebno imenitno je pa to, (lese zlato v južnem kraju in srebro ^roti sevru vleče. Vendar pa je tudi tam več srebra, kakor zlata. To pa je žalostno, de v celi okolici ni vode za piti, ker je vsa slana. Od te zlate in sreberne gore, ki se kakor pripovedujejo mnogo mil daleč vleče, so klatovitezi cele kosove zlata in srebra saboj prinesli, tako, de ni dvombe, de je res, kar pripovedujejo.
Sinešnica.
Nek človek gre na pošto po pismo, kteriga mu je prijatel pisal. Praša poštniga vradnika, koliko da mora plačati od pisma, ter v žep seže, kakor da bi dnarjev iskal, in zraven prosi, da bi mu vradnik pismo prebral, ker sam prav težko bere. Vradnik mu tedaj celo
Eismo prebere. On se tedaj vradniku lepo zavali, da mu je to dobroto skazal,ter obljubi po pismo priti, ko bo denar imel.
Ljubljana nemško mesto.
Nekdo v Terslu (morebiti, da sim bil jaz) si gre h krojaču ali žnidarju novo oblačilo naročit, in ga po laško nagovori. Ker se je pa hitro vidilo, da krojač malo po laško razume, ga naročitel vpraša: Jeli razumete po nemško? — Zakaj bi ne znal po nemško, saj sim Kraj-nec, iz Ljubljane doma!? — se odreže mož.	J. N.
Popravek.
V Ifigenii na Tavriškim se je nekaj pomot vrinilo, ki se s tim nekoliko popravijo, stran	versta	namest beri
116 5. sredniga razdelka
od zgorej doli 116	ravno tukaj
116 17. srednj. razdelka
od zgorej doli 130 24. od zgtir
^bratov" sestra
brata sestre
tudi	tud
brez brezotro-otročiga ciga 120 53. od zgor	spokel spokal
na strani 124 perviga razreda se je za 15. ver-stje od zgor tale verstica izpustila:
Odjenjam precej vsiga tirjanja; in versta prec za to naj se takole popravi:
Al če ti pot za vselej je zaperta. 124 24. perviga razreda
od zgor	plaholam- plaho-
nim tamnimu
124 4. drujiga razreda
od zgor	so kupne sokupne
124 24. drujiga razreda
od spod	Kalkutu Kalkantu
Med drugo in tretjo versto 2. razreda na 124. strani od spod se je tale versta pogrešila:
In jez, pusti vsi v nemar pota njene. 124 9. tretjiga razreda
sestrah sestri ti	te
Druge manjše pomote, kakor kako prenehavno znaminje, prosimo, naj vsak sam popravi.
od zgor 128 22. od zgor
Telegrafiško kurzno naznanilo deržavnih pisem 27. mal. Serp. 1850.
Deržavne dolžne pisma po 5 od 100 (v srebro) 97%
4 '/, »
85 76*
» » » » 4 Obligacioni avstrijanskih pod in nad Anizo, čeških, morav-skih, silezkih , štajarskih, koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije.
Bankne akcie po 1201'/, gold. v srebro.
Dnarna cena 27. mal. Serp. 1850.
V dnarjo
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 203/, gld. Srebra	» » » » 16 »
« gld.