Friedrich-Wilhelm von Herrmann
HERMENEVTIKA IN POJMOVNOST V BITNOZGODOVINSKEM MI[LJENJU*
1. Mišljenje v hermenevticnem odnosu	251
Bitnozgodovinsko mišljenje izhaja iz imanentne premene fundamentalno-ontološkega, tj. transcendentalno-horizontalno zastavljenega vprašanja biti. Biti-tu, Da-sein, v Biti in času pomeni: bit >tu<-ja. Ta bit je eksistenca, medtem ko >tu< imenuje razprtost, Erschlossenheit, vendar ne samo razprtost eksistence, temveč obenem tudi razprtost vse biti neeksistirajočega, netubitnost-nega bivajočega. Samo razprtost eksistence imenujemo sebstveno-eksisten-cialno razprtost. V njej je eksistenca, ko razumeva, od-maknjena v horizontalno razprtost. Ker to od-maknjenje tvori smisel ekstatičnega, lahko govorimo o sebstveno-ekstatični in horizontalni razprtosti. Sebstveno-eksistencialno raz-klenjena je eksistenca - v prvi vrsti - v svojih fundamentalnih bitnih načinih zasnutosti [Geworfenheit] v ta >tu< in v zasnavljanje [Entwerfens] tega >tu<. Ob izvrševanju zasnutega zasnavljanja eksistirajoče sebstvo prestopa bivajoče v smeri horizontalne razprtosti biti bivajočega, iz katere eksistirajoče sebstvo razume bivajoče, do katerega se zadržuje kot to, kar je in kakor je. To prestopanje v horizont izpolnjuje smisel transcendiranja. Transcendentalno-horizon-talno razklenjeni >tu< (razprtost) je resnica biti nasploh oziroma v celoti. V
* Teksti v tem bloku so predavanja s seminarja na Oddelku za filozofijo Univerze v Milanu, ki ga je organiziral prof. dr. Alfredo Marini v marcu leta 2004.
fundamentalni ontologiji je s tem resnica biti zajeta transcendentalno-hori-zontalno.
Do imanentne premene in prehoda v bitnozgodovinsko mišljenje pride prek izkustva, da ima eksistencialna zasnutost v >tu< svoje poreklo v nasnavljanju [Zuwerfen] same resnice. K temu izkustvu pa spada tudi to, da nasnavljajočo se resnico biti samo zaznamuje bistveni karakter jasnine oz. razkrivanja in skrivanja - skrivanja predvsem kot tistega, iz cesar se na končne načine godi vse razkrivanje in jasnjenje. Skrivanje pa se godi tudi kot samo-skritje in samo-odtegovanje resnice kot neskritosti biti. Za to bitnozgodovinsko izkustvo ključno mesto v Prispevkih k filozofiji se glasi: »Skok je izvršitev zasnutka resnice biti1 v smislu premaknjenja v odprto, na ta nacin, da se snovalec zasnutka izkusi kot zasnuti, tj. kot do-goden prek biti.«2 Nasnavljanje resnice biti za eksistirajoči zasnutek je označeno ko do-godevanje, Er-eignen. Gre za do-godevajoči nasnutek za iz njega do-godeni zasnutek.3 Nasnutek se imenuje do-godevajoč, ker iz njega zasnavljajoča se bit človeka postane »godnost biti«.4 Korespondenca do-godevajočega nasnutka in do-godenega zasnutka je dogodje, Ereignis. v dogodju si sopripadata resnica biti in biti-tu kot bit >tu<-252 ja. Do-godevajoči nasnutek Heidegger imenuje tudi raba, Brauchen, ker resnica biti za svoje godenje [Geschehen], za svoje bistvovanje, rabi do-godeni za-snutek iz biti-tu. Do-godeno zasnavljanje se imenuje tudi pripadanje resnici biti: »Bit rabi človeka, da lahko bistvuje, in človek pripada biti, da lahko izvršuje svojo skrajno dolocitev kot biti-tu.«5 Naprotje dogodevajočcega se nasnutka in dogodenega zasnutka oz. rabe in pripadanja je dojeto kot nihaj v drugo smer, oz. kot »obrat v dogodju«.6 Ta obrat dogodevajočega se nasnutka in dogodenega zasnutka se potem izkaže za temeljno strukturo bitnozgodo-vinskega mišljenja in se [tako] razlikuje od transcendence in horizonta kot strukture fundamentalnoontološkega mišljenja.
1	Besedo Seyn, b i t, in njene izpeljanke pišem razprto. Prim. Phainomena 21-22 (1997), str. 320.
2	»Der Sprung ist der Vollzug des Entwurfs der Wahrheit des Seyns im Sinne der Einrückung in das Offene, dergestalt, daß der Werfer des Entwurfs als geworfener sich erfährt, d.h. er-eignet durch das Seyn.« V: Martin Heidegger, Beiträge zur Philosophie (Vom Ereignis). Skupna izdaja, 65. zv., izd. F.-W. v. Herrmann. V. Klostermann, Frankfurt ob Majni, 3. izdaja 2003, str. 239.
3	»Es ist der er-eignende Zuwurf für den daraus er-eigneten Entwurf.«
4	»[...] zum Eigentum des Seyns«. M. Heidegger, Beiträge zur Philosophie, str. 263.
5	»Das Seyn braucht den Menschen, damit es wese, und der Mensch gehört zum Seyn, auf daß er seine äußerste Bestimmung als Da-sein vollbringe.« M. Heidegger, Beiträge zur Philosophie, str. 251.
6	»Kehre im Ereignis«. M. Heidegger, Beiträge zur Philosophie, str. 407.
Razgrnjenje transcendentalno-horizontalno zajete tubiti, ki razume bit, se v metodolo{kem pogledu vrši kot hermenevticna fenomenologija. Kot fenomenologija je to mišljenje izrecno dopuščanje videnja bit razumevajočega biti-tu na njem samem in od njega sem, ki se kaže od sebe sem.7 Logos te fenomenologije, dopuščanje videnja od sebe sem, ima smisel razlage, hermeneüein. V njem »se razumetju biti, ki sodi k tubiti sami, oznanijo samolastni smisel biti in temeljne strukture njene lastne biti.«8 Razlaganje, Auslegen, to hermenev-tično fenomenološkega mišljenja, se vrši kot oznanjanje, Kundgeben. Razu-metje biti, ki predfenomenološko neizrecno vedno že eksistira, se fenomenološko izrecno razlaga kot eksistenca v svojih sebstveno-ekstatično razprtih eksistencialnih temeljnih strukturah, kot horizontalno razprti smisel biti netu-bitnostnega bivajočega in kot horizontalno razprti bitni načini neeksistirajočega bivajočega. Hermenevtična fenomenologija biti tega >tu< se godi kot samo--razlaga eksistirajočega razumetja biti, kot prevedba neizrecnega bitnega razu-metja v izrecno bitno razumetje. Ta samo-razlaga se vrši kot oznanjanje samega sebe, kot sämo-oznanitev.
Kaj se zgodi s hermenevtično fenomenologijo ob prehodu k bitnozgodovin-skemu oz. dogodnozgodovinskemu mišljenju? Ne odpovemo se fenomeno- 253 loškemu, pa tudi hermenevtičnemu ne, temveč oboje obdržimo, in sicer tako, da se deleži te imanentne premene. Besedilo Pogovor iz govorice9 nam osvetli hermenevtično-fenomenološki karakter bitnozgodovinskega mišljenja. Da bomo lahko interpretirali več mest, ki se v besedilu nanašajo na hermenevtično dogodnozgodovinskega mišljenja, začenjamo s pregnantno določitvijo tega, kar bitnozgodovinsko mišljenje je. Najdemo jo v sedeminšestdesetem razdelku razprave Premislek, ki je naslovljen Mi{ljenje biti: »Bit sama do-gaja miš-
7	»Als Phänomenologie ist dieses Denken ein ausdrückliches Von-ihm-selbst-her-sehen-lassen des an ihm selbst und von ihm selbst her sich zeigenden seinsverstehenden Da-seins.«
8	»Dem zum Dasein selbst gehörigen Seinsverständnis der eigentliche Sinn von Sein und die Grundstrukturen seines eigenen Seins kundgegeben.« M. Heidegger, Sein und Zeit. M. Niemeyer, Tübingen, 15. izdaja iz leta 1979, str. 37; Skupna izdaja, 2. zv. str. 50. Izd. F.-W. v. Herrmann. V. Klostermann, Frankfurt ob Majni 1977. Prim. Bit in čas, SM, Ljubljana, 1997, str. 65.
9	M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache. V: Unterwegs zur Sprache. G. Neske, Pfullingen 1959, str. 83—155. Skupna izdaja, 12. zv., str. 79—146. Izd. F.-W. v. Herrmann. V. Klostermann, Frankfurt ob Majni, 1985. Citiral bom po samostojni izdaji. Pagine najdete tudi na robu Skupne izdaje. Prim. Na poti do govorice, Slovenska matica 1995, str. 86—161.
10	»Das Seyn selbst er-eignet das Denken in die Geschichte des Seyns, in Jenes, daß das Seyn Er-eignis ist. So wird das Denken zum seynsgeschichtlichen.« M. Heidegger, Besinnung, Skupna izdaja, 66. zv., izd. F.-W. v. Herrmann. V. Klostermann, Frankfurt ob Majni, 1997, str. 209.
ljenje v zgodovino biti, v to, da je bit do-godje. Tako mišljenje postane bitno zgodovinsko.«10 Tako kot je fundamentalnoontološko mišljenje samo odlikovani in izrecni način, kako se vrši transcendirajoče zasnuti zasnutek, tako se zdaj tudi bitnozgodovinsko mišljenje vrši kot izrecno do-godeno zasnavljanje tistega, kar se nasnavlja kot jasneč-skrivajoča se bit. Tako označeno bitno-zgodovinsko mišljenje že razkriva svoj fenomenolo{ki karakter. Fenomen, to, kar se na njem samem kaže od njega samega sem, je do-godevajoča bit sama. Mišljenje zmore misliti le to, kar se mu kaže iz do-godevajoče biti. Bit, ki se tako kaže, pa je treba sprejeti v miselni zasnutek in jo razgrniti, raz-preti. Miselni zasnutek se vrši kot izrecno dopuščanje videnja tistega, kar se, dogo-devajoč kaže. Resnica biti se godi le v soigri do-godevajočega se nasnutka in iz tega do-dogodenega zasnutka.
To fenomenološko bitnozgodovinskega mišljenja pa je obenem tudi njegov hermenevticni karakter. Kako je zajeto tisto hermenevtično dogodnozgodo-vinskega mišljenja? Tako kot v metodološkem, sedmem paragrafu Biti in ~asa Heidegger tudi tu poseže po grškem glagolu hermeneuein. Vseeno pa odnos tega glagola do samostalnika hermeneus upričujoči drugače in ga poveže s 254 imenom boga Hermesa. Ta je božji sel, ki prinaša naznanilo usodja. Tako nastopi beseda naznanilo, Botschaft, ki bo postala temeljna beseda pri ka-rakterizaciji temeljne hermenevtične poteze v bitnozgodovinskem mišljenju. Prva določitev hermenevtičnega se glasi: »... hemeneuein je tisto podajanje, ki prinaša oznanilo, kolikor zmore slišati naznanilo.«11 Hermenevtično mišljenje biti je podajanje, ki prina{a oznanilo, to oznanilo pa mišljenje prejme iz poslušanja naznanila. Kot v fundamentalni ontologiji je tudi tu govor o oznanilu, vendar ne o oznanjanju, kundgeben, temveč oprina{anju oznanila, Kunde bringen. V premeni oznanjanja v prinašanje se jasni premena hermenevtičnega v bitnozgodovinskem mišljenju.12 Novo je tudi poslu{anje naznanila. Medtem ko transcendentalno-horizontalno mišljenje neizrecno bitno razumetje, ki ga je treba izvršiti, prevaja v modus izrecnosti in s tem izrecno-pojmovnemu bitnemu razumetju oznanja to, kar je kot netematsko bitno razumetje vedno že treba izvršiti, pa bitnozgodovinsko mišljenje poslu{a vsakokrat dogodevajoči se na-snutek biti. Ta nasnutek je tisto naznanilo, o katerem mišljenje v svojem za-
11	»[...] hermeneuein ist jenes Darlegen, das Kunde bringt, insofern es auf eine Botschaft zu hören vermag.« M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 121. Prim. Na poti do govorice, str. 125.
12	»Im diesem Wandel vom Geben zum Bringen deutet sich der Wandel des Hermeneutischen im seinsgeschichtlichen Denken an.«
snavljanju prinaša oznanilo. Naznanilo je hermenevtična oznaka za dogodevajoči se nasnutek. Poslušanje naznanila in prinašanje oznanila o slišanem naznanilu je hermenevtični karakter mislečega zasnavljanja.
Tisto hermenevtično v bitnozgodovinskem mišljenju je »prinašanje naznanila in oznanila.«13 S tem sta hermenevtično zajeta oba odnosa dogodja, ki nihata drug proti drugemu. Mišljenje biti je nastanjeno v »hermenevtičnem odnosu«,14 v odnosu do nanj naslovljenega naznanila in v odnosu zasnavljajočega prinašanja oznanila o slišanem naznanilu. Hermenevtični odnos mišljenja do biti pove, da je bit »rabljena v svojem bistvu«, da »pripada ... rabi«, ki »terja« mišljenje.15 Gre za taisto rabo iz dogodja, s katero smo označili dogodevajoči se nasnutek. Dogodevajoči se nasnutek kot raba terja mišljenje kot »prinašanje oznanila« in kot »ohranjanje naznanila«, ohranjanja nasnutega in misleč za-snutega naznanila, tj. resnice biti v ubesedenem [-worthaften] pojmu.
Mišljenje je »nastanjeno v odnosu«, ki se imenuje »hermenevtični odnos, ker prinaša oznanilo onega naznanila.«16 Mišljenje je nastanjeno v odnosu dogo-devajočega se naznanila do sebe, iz katerega prejema to, kar je treba misliti, kar - ko snuje, raz-pira in ohranja - kot »oznanilo tistega naznanila« spravlja v 255 pojem. Dogodevajoče se naznanilo »terja« mišljenje, s tem da mu to mora misleč »odgovarjati«, da bi v tem odgovarjanju »pripadalo« dogodevajočemu se naznanilu.17 Odnos naznanila do mišljenja je odnos nagovora, usmerjenega na mišljenje, zato da bi mišljenje odgovarjalo naznanilu, temu, kar je, dogo-devajoč se, nasnuto. Le v ustreznem odgovarjanju dogodevajočem se nasnutku se lahko godi neskritost biti. Bitnozgodovinsko mišljenje bistveno sodeluje pri godenju resnice biti, vseeno pa gre za delež, ki si ga to mišljenje ne daje samo, temvec mu je [ta delež] dan iz naznanila, iz nagovora ali prigovora, iz dogo-devajočega se nasnutka.
13	»[...] das Bringen von Botschaft und Kunde«. M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 122. Prim. Na poti do govorice, str. 126.
14	»[...] hermeneutischen Bezug«. M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 122. Na poti do govorice, str. 127.
15	»[...] in seinem Wesen gebraucht«, »gehöre [...] in einen Brauch«, »[...] beansprucht«. M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 125. Prim. Na poti do govorice, str. 130.
16	»[...] steht in einem Bezug«, »der hermeneutische, weil er die Kunde jener Botschaft bringt«. M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 136. Prim. Na poti do govorice, str. 141.
17	»[...] als die Kunde jener Botschaft«, »beansprucht«, »zu entsprechen«, »zu gehören«. M Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 136. Prim. Na poti do govorice, str. 141.
18	»[...] der Botengänger der Botschaft«. M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 136. Na poti do govorice, str. 141.
Ker mišljenje prejema naznanilo iz dogodevajočega se nasnutka, ki ga, ko misli, prinaša kot oznanilo, je bitnozgodovinsko mišljenje »glasnik naznanila«.18 Mišljenje kot glasnik prinaša oznanilo vsakokrat dogodevajocega se naznanila. Vsakokratno naznanilo, nasnuto, ki se vsakokrat dogodeva, so vsakokratni »namigi tistega naznanila.«19 Samo če je bitnozgodovinsko mišljenje pozorno na te namige in ce jih prevzema v misleci zasnutek ter jih v njem razvija, lahko zavlada namigujoča se resnica biti.
Hermenevticno prinašanje oznanila vedno in vselej slišanega naznanila - to glasništvo je treba bitnozgodovinskemu mišljenju »jamčiti«20 iz dogodeva-jocega se naznanila. To pa »rabi« hermenevticno glasništvo, s tem ko poslu-šajocemu-razumevajočemu mišljenju »prigovarja«21 razkrivajoč-skrivajočo se resnico biti za zasnavljajoče razgrnjenje. Hermenevtični odnos bitnozgodo-vinskega mišljenja je »razmerje naznanila in glasništva«.22 To razmerje je tisti proti-nihaj v dogodju, obrat med dogodevajočim se naznanilom in iz njega dogodenim glasništvom. Zato naše besedilo izrecno govori še o »dogodju naznanila.«23 Tu je beseda »dogodje« izrečena primarno v pogledu na dogo-devajoči se odnos, ki pa v igro ne stopa brez iz njega dogodenega odnosa.
256
Namigovalno dogodevajoče se naznanilo je dojeto tudi kot to »trajajoče« in to kot »jamčeče«.24 jamčilno je naznanilo v svojem dogodevajočem se nasnutku. To vsakokrat zajamčeno je neki zgodovinski način razkrivanja ali jasnjenja, ki je kot tako zajamčen snujoče raz-prt. Nasnuti jasnilni način resnice biti »rabi« mišljenje kot »glasnika«,25 potrebuje misleči zasnutek, brez katerega zajamčeno naznanilo ne more vladati. Zajamčeni, dogodevajoč se nasnuti in do-
19	»[...] Winke jener Botschaft«. M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 146. Na poti do govorice, str. 125.
20	»[...] gewährt [...]«, M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 153. Na poti do govorice, str. 159.
21	»[...] braucht [...]«, »[...] zuspricht [...]«; M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 153. Na poti do govorice, str. 159.
22	»[...] Verhältnis von Botschaft und Botengang«; M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 153. Na poti do govorice, str. 160.
23	»[...] Ereignis der Botschaft«; M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 153. Na poti do govorice, str. 160.
24	»[...] Währende [...]«, »[...] Gewährende [...]«; M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 155. Na poti do govorice, str. 161.
25	»[...] als Botengänger [...]«; M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 155. Na poti do govorice, str. 161.
godeno zasnuti način jasnjenja resnice biti je ta >tu< iz biti-tu. Medtem ko je v transcendentalno-horizontalnem načinu gledanja resnica biti odklenjena kot transcendentalno-horizontalni >tu< tega biti-tu, je v bitnozgodovinski tirnici pogleda taisti >tu< dogodevajoč se nasnuti in dogodeno zasnuti zgodovinski način jasnjenja dogodevajoče se resnice biti.
K hermenevtičnemu pa spada tudi to, kar je bilo poprej, v Biti in ~asu, po-vzdignjeno kot hermenevti~ni krog. Zato mora nase bitnozgodovinsko besedilo spregovoriti tudi o tem krogu. Načelno hermenevtični krog pove, da vsako razlagalno razumevanje že prihaja iz razlagalčevega predrazumetja. Krog je kroženje med razumetjem razlaganja in njegovim predrazumetjem. To kroženje se »dogaja povsod v hermenevtičnem« in s tem tudi v »razmerju med naznanilom in glasništvom.«26 Mišljenje se je, da bi lahko izvršilo zasnavljanje, že moralo »približati« naznanilu. Da bi zmoglo kaj takega, pa že mora »prihajati od naznanila«.27 Kroženje potemtakem zaigra med poslušajočim približevanjem in venomer že prihajanjem od nagovorjenosti po naznanilu. Za Heideggra pa ostane vprašljivo, ali »predstava pripoznanega kroženja«28 zmore zadovoljivo naznačiti hermenevtični odnos. »Govor o nekem krogu« namrec ves čas ostaja »v ospredju«,29 saj gre za besedo s področja, ki je hermenev- 257 tičnem odnosu tuje. »Kroženje« med hermenevtičnim predrazumetjem in her-menevtičnim zasnovalnim in razlagalnim razumetjem lahko zadovoljivo označimo samo iz dogodja samega: kot obračajoce se godenje, kot obra~anje med dogodevajočim se naznanilom in dogodenim glasništvom. O tem beremo v Prispevkih k filozofiji: »Obrat, ki bistvuje v dogodju, je skriti temelj vseh drugih [...] obratov, krogov in kroženj (prim. npr. [...] krog v raz-umevanju)«.30 Her-
26	»[...] überall im Hermeneutischen« [...], »[...] Verhältnis von Botschaft und Botengang [...]« M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 150. Na poti do govorice, str. 157.
27	»[. ] zugegangen sein [. ]«, »[. ] schon von der Botschaft herkommen [. ]«. M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 150. Na poti do govorice, str. 159.
28	»Vorstellung des anerkannten Kreisens«; M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 150. Na poti do govorice, str. 157.
29	»[...] die Rede von einem Zirkel [...]«, »[...] vordergründig [...]«; M. Heidegger, Aus einem Gespräch von der Sprache, str. 151. Na poti do govorice, str. 157.
30	»Die im Ereignis wesende Kehre ist der verborgene Grund aller anderen [...] Kehren, Zirkel und Kreise (vgl. z. B. [...] den Zirkel im Ver-stehen).« M. Heidegger, Beiträge zur Philosophie (Vom Ereignis), str. 407. Glede fenomenološko-hermenevtičnega karakterja bitnozgodovinskega mišljenja prim. tudi. F.-W. v. Herrmann, Weg und Methode. Zur hermeneutischen Phänomenologie des seinsgeschichtlichen Denkens I Pot in metoda. O hermenevtični fenomenologiji bitnozgodovinskega mi{ljenja. Založba Klostermann, Frankfurt ob Majni, 1990.
menevtični odnos se odigrava kot obračanje, v katerem se odnos dogodeva-jočega se naznanila do mišljenja preobrne v odnos dogodenega mišljenja do naznanila in obratno. Iz odnosa dogodevajočega se naznanila do mišljenja to [mišljenje] prejema svoje predrazumetje od tega, kar je treba misliti. Tako dogodeno mišljenje se samo izvršuje v poslušanju predrazumetega kot raz-lagajočega zasnavljanja in ohranjanja tega, kar je, dogodevajoč se, nasnuto.
S tem se naznani tudi že to, kar je Heidegger - v svoji prvi obravnavi her-menevtičnega - imenoval hermenevtična situacija. Naznačujejo jo tri strukture: predimetje, preduvid in predzajetje, Vorhabe, Vorsicht in Vorgriff. Ta herme-nevtična situacija doloca tudi hermenevtični odnos med naznanilom in glas-ništvom. Tu se naznanilo izkaže kot vsakokratno predimetje [Vorhabe] bitno-zgodovinskega mišljenja, ki se imenuje tudi preddanost [Vorgabe], kolikor je preddanost preddana dogodevajočem se nasnutku. Bitnozgodovinsko mišljenje prisluškuje predimetju naznanila in se izvršuje kot preduvid tega, po čemer se lahko nasnuje iz predimetja, in se vzdržuje v predzajetju pojmovnosti, ki je črpana iz nasnute zasnovanosti.
258
2. Bitnozgodovinski pojem kot zajem
Z nazadnje povedanim smo se že dotaknili vprašanja o pojmovnem karakterju pojmovnosti [Begriffscharaker der Begrifflichkeit] v bitnozgodovinskem mišljenju. Odgovor na to vprašanje dobimo iz sedemindvajsetega razdelka, znotraj pred-pogleda Prispevkov k filozofiji, ki je naslovljen: Začetno mišljenje (pojem). Kakšnega karakterja bitnozgodovinski pojmi ne morejo imeti, nam pove mesto iz sedeminšestdesetega razdelka Premisleka, ki je naslovljen Mišljenje biti. Tu beremo: »Le v zasnavljajoči utemeljitvi biti-tu-ja in le kot to zmore bitnozgodovinsko mišljenje obenem vsakič misliti ,tudi' bit samo, tj. se snovati-proti prestajanju dogodja kot v tem področju zasnavljanja zasnuto. Iz tega že postane jasno, da bistvo mišljenja ni več logično, tj. ni dobljeno iz ozira na izjavo o bivajočem. Njegov pojem se bržkone določa iz temeljnega izkustva, da razumevanje biti spada v resnico biti same.«31 Iz tega odlomka
31 »Nur in der entwerfenden Gründung des Da-seins und als diese vermag das seynsgeschichtliche Denken zugleich,auch' je das Seyn selbst zu, denken', d.h. sich als diesen Entwurfsbereich geworfenes dem Ausstehen des Ereignisses entgegenzuwerfen. Hieraus wird schon deutlich, daß das Wesen des Denkens nicht mehr logisch, d.h. im Hinblick auf die Aussage über Seiendes gewonnen ist. Sein Begriff bestimmt sich vielmehr aus der Grunderfahrung der Zugehörigkeit des Verstehens des Seins in die Wahrheit des Seyns selbst.« M. Heidegger, Besinnung, str. 210.
lahko povzamemo dvoje: prvič, kakšnega bistva bitnozgodovinski pojem nima, in drugič, kam moramo gledati, da lahko pozitivno določimo karakter bitno-zgodovinskega pojma. Ker bitnozgodovinsko mišljenje ni nikakršno izrekanje o bivajočem z ozirom na njegovo bit, bitnozgodovinski pojmi niso nikakršne kategorije biti. Bitnozgodovinsko mišljenje bržkone misli godenje resnice biti kot dogodje, in to tako, da to samo, kot mišljenje, spada v dogodje. Da bi lahko lastni pojmovni karakter dogodnozgodovinskega mišljenja zajeli pozitivno, moramo biti pozorni na to, da »razumevanje biti spada«, tj., za nas mišljenje biti, »v samo resnico biti«.
S tako usmeritvijo pogleda se bomo posvetili že omenjenemu navedku iz Prispevkov k filozofiji, kjer najprej beremo: »Ostrina upovedovanja v tem mišljenju in preprostost oblikujoče besede se merita ob pojmovnosti, ki vsako prazno ostroumje zavrača kot puhlo vsiljivost.«32 Bitnozgodovinska pojmovnost podpira ostrino upovedovanja in preprostost oblikujoče besede, ki jo dobi zgolj v pogledu in iz pogleda na stvar, ki jo je treba misliti. Kaj pa je to, kar je treba pojmiti? »Pojmljeno je to, kaj je tu, edinole in vselej, treba pojmiti - bit -vselej zgolj v skladu njenih fug.«33 Te fuge so enake šestim področjem bistvo-vanja resnice biti iz Prispevkov k filozofiji: bistvovanje resnice biti kot odzven 259 zaprečene resnice biti v bitni pozabi bivajočega, kot igra drugače začenjajočega se in prvozačenjajočega se bistvovanja biti k nam, kot miselno-raz-pirajoči skok v dogodje, kot utemeljevanje resnice biti kot biti-tu, kot prihodnje varuhe resnice biti in kot prikazanje poslednjega boga v bistvovanju dogodja. Vsa ta področja godenja biti kažejo strukturo sopripadnosti resnice biti in biti-tu-ja, strukturo naproti zanihujoče se pripadnosti mišljenja biti v samo resnico biti.
Glede na to pripadnost lahko zdaj določimo pojmovni karakter bitnozgodo-vinskega pojma: »Tu je pojem izvorno ,zajem'«.34 Preden pojasnimo, kaj ,zajem', ,Inbegriff' tu pozitivno pomeni, moramo najprej odvrniti utečeni pomen te besede. »Za-jem tu nikdar ni nekakšno za-jemanje v smislu rodovnega za-objemanja.«35 Rodovni zajem lahko tvorimo le v odnosu do bivajočega, ki ga
32	»Die Schärfe des Sagens in diesem Denken und die Einfachheit des prägenden Wortes messen sich an einer Begrifflichkeit, die jeden bloßen Scharfsinn als leere Zudringlichkeit abweist.« M. Heidegger, Beiträge zu Philosophie, str. 64.
33	»Begriffen wird, was hier einzig und immer zu begreifen ist, das Seyn je nur in der Fügung seiner Fugen.« M. Heidegger, Beiträge zu Philosophie, str. 64.
34	»Begriff ist hier ursprünglich,Inbegriff'.« M. Heidegger, Beiträge zu Philosophie, str. 65.
35	»In-begriff ist hier nie das Ein-begreifen im Sinne der gattungsmäßigen Umfassung.« M. Heidegger, Beiträge zu Philosophie, str. 65.
razdelimo po vrstah in rodovih. Bitnozgodovinski ,za-jem' pa ni usmerjen na bivajoče, ampak na bit, natančneje na pripadnost mišljenja biti, ki jo je treba misliti. V tem smislu je rečeno, da je bitnozgodovinski zajem »najprej in vselej navezan na strnjenje obrata v dogodju, ki ga spremlja.«36 Zajem je strnjenje dogodevajoče se resnice biti in v resnico biti spadajočega tj. dogodenega mišljenja. V bitnozgodovinskem pojmu je pojmljen obrat od dogodevajoče se biti in dogodenega mišljenja. Bit in njena resnica zase nista brez mišljenja in mišljenje ni brez biti, ki je dogodila mišljenje. Bitnozgodovinski pojem upošteva oba nasprotnostna odnosa dogodja.
»Zajemnost«, »Inbegrifflichkeit« lahko »nakažemo prek odnosa, ki ga ima vsak bitni pojem kot pojem - tj. v svoji resnici - do biti-tu in s tem do nastanjenosti zgodovinskega človeka.«37 Tu je zelo jasno in pregledno rečeno, kaj zajem pomeni. Vsak bitnozgodovinski pojem je zajem, zato ker ima vsak bitni pojem odnos do biti-tu. V vsakem bitnozgodovinskem pojmu sta bit in biti-tu strnjena, resnica biti in bit >tu<-ja, ta pa je nastanjena v resnici biti in je zato imenovana nastanjenost. Nastanjenost pa je druga beseda za eksistenco. Vsak pojem resnice biti ima odnos do eksistence, najprej do eksistirajočega mišljenja, ki kot 260 tako miselno raz-pira pojmljeno resnico biti. Vseeno pa -tako kot resnica biti vključuje tubitnostno nastanjenost, pa resnica biti obratno tudi vključuje na-stanjenost. Sedemindvajseti razdelek Prispevkov k filozofiji se sklene z razjas-njujočim stavkom: Zajem »meni to iz nastanjenosti prihajajoče, notrinskost obrata v jasnilno skritje povzdigujoče védenje.«38 Zajemni pojem je tisto vedenje, ki povzdigne notrinskost obrata med dogodevajočo se bitjo in dogo-denim mišljenjem v »jasneče se skrivanje«. »Jasneče se skrivanje« imenuje
36	»[...] zuerst und immer bezogen auf den mitgehenden Zusammengriff der Kehre im Ereignis.« M. Heidegger, Beiträge zu Philosophie, str. 64.
37	»Inbegrifflichkeit [kann] angezeigt werden durch den Bezug, den jeder Seinsbegriff als Begriff, d.h. in seiner Wahrheit, zum Da-sein hat und damit zur Inständigkeit des geschichtlichen Menschen. M. Heidegger, Beiträge zu Philosophie, str. 64.
38	»[...] meint das aus der Inständigkeit kommende und die Innigkeit der Kehre in die lichtende Verbergung hebende Wissen.« M. Heidegger, Beiträge zu Philosophie, str. 65. Glede zajemajočnosti bitnozgodovinskega pojma prim. tudi moj spis Die zarte, aber helle Differenz. Heidegger und Stefan George d Nežna, a svetla diferenca. Heidegger in Stefan George. V. Klostermann, Frankfurt ob Majni 1999, str. 312. Prim. tudi P.-L. Coriando, Die »formale Anzeige« und das Ereignis. Vorbereitende Überlegungen zum Eigencharakter seinsgeschichtlicher Begrifflichkeit mit einem Ausblick auf den Unterschied von Denken und Dichten d »Formalna naznaka« in dogodje. Pripravljajoče premišljanje glede lastnega karakterja bitnozgodovinske pojmovnosti v pogledu na razliko mišljenja inpesnjenja. V: Heideggerstudies. Duncker & Humblot, Berlin 14. zv. (1988), str. 27-43.
ubesedenost pojma. V ubesedeno oznanjenem pojmu je mišljena resnica biti re{ena v njenem odnosu do zasnavljajočega se mišljenja in mišljenje v svojem zasnavljajočem odnosu do resnice biti skrito, verborgen, v pomenu krito, geborgen, rešeno. Ubesedeno kritje pojmljenega pojmljeno ohranja in ga jasni v obnovljenem miselnem obratu k njemu.
Prevedel Ale{ Ko{ar
261