Nepozabnemu prijatelju, Iv. N. Stresu, v spomin
Kako bi zabil to gomilo,
Kjer blago tvoje spi serce, Ki mi brezmejno vdano bilo Ves čas do zadnjega je dne?
Zdaj bivaš verh višave jasne,
Kjer ni mraku, kjer ni noči; Tam solnce sreče ti ne vgasne. Resnice solnce ne stemni.
Ti bil mi nisi brat po kervi, A več si bil mi tisočkrat: Bil meni si prijatelj pervi. Po serci in po duhu brat.
Težko se človek od mladosti,
Težko se loči od nadej; Težko se loči od prostosti. Od tebe jaz sem se — težej.
Tam rešen reve si in teže,
Tam prost si izkušnjav in zmot; Nobena spona te ne veže. Prosto si voliš kraj in pot.
Po jasni švigaš visočini,
Sam lepa zvezda sred zvezda, In k meni tudi v nočni tmini Priplavaš mnogokrat z neba.
In vendar, dragi, jaz po tebi
Ne bom več britko vzdihoval, Saj našel si na božjem nebi, Kar tukaj si zastonj iskal.
Tedaj sladko pripoveduješ
Pravljic iz lepših mi svetov; Ter srečo rajsko opisuješ, Ki vživa v domu se duhftv.
Po svobodi je hrepenelo, Po luči, sreči ti serce ; K resnici priti je želelo, -Izpolnil Bog ti je želje.
Gledaje sliko tvoje sreče,
In zroč nebeški tvoj obraz, Iz duše vzdišem koperneče: j Naj grem, naj grem s taboj še jaz"!
Le hrepenel jaz bodem k tebi,
Ne bom po tebi žaloval; Saj našel si na božjem nebi. Kar tukaj bi zastonj iskal!
S. Gregorčič.
Hudi stric,
(Dalje.)
ekaj dni po tem sedi Andrej zopet zvečer za mizo in ga pije svojo navadno merico. Nocoj je mož nekako posebno dobre volje. To je razvidno že iz tega, da si je celo smodko prižgal. To pa je storil samo o kaki posebno slovesni priliki, kader je žito dobro prodal, kader se je se svojim liscem v mesto derdral, ali pa kader je sedel v gosposki družbi.
Gospodinja je bila ves ta čas prej malo redkih besedi z njim; grizlo jo je namreč, da ji ni toliko časa povedati hotel, kako je s tistim sorodstvom v Bukovji. Andrej Pečnik se je bil v nekem dalnjem kraji oženil, zato ni čudo, da žena njegova ni poznala vseh njegovih razmer: on sam ji je povedal samo, kar se mu je potrebno zdelo. Nocojšnji večer pa ji je hotel vse razložiti, že zato da bi bilo skoraj konec tistega kujanja. Andrej Pečnik ni bil kaj posebno ljubeznjiv se svojo ženo, ali v miru je vendar rad živel z njo, in tisto navadno žensko kljubovanje mu je bilo zoperno.
Ko je torej videl, da je končala svoje večerno opravilo, pokliče jo k mizi, pit.
»Nu, kaj se deržiš. kakor bi ti bile kokoši kruh pozobale! Pojdi sem, pa pij" !
Žena ga je poznala in vedela, da to ni slab začetek. Gre torej in pije, ali tega pa vendar ne, da bi kaj rekla. Andrej krepko potegne iz svoje smodke ter ji puhne pravi oblak dima v obraz tako, da žena nehote malo zakašlja. Andrej sam z roko gosti dim pred njo razpodi, potem se nasloni nazaj ter pravi:
»Dečko menim da bo. Za delo zna prijeti in posebno s konji ravnati, da je kaj. Kako si ti z njim zadovoljna, tega mi pač ni treba vprašati, saj ga kar zaljubljeno gledaš, kader ga imaš pred seboj".
»»Kaj bi ga rada ne imela, saj je tako priden otrok in naše rodovine je tudi""!
»Res, skoraj bi bil pozabil! Saj vem, da ne bo prej miru, predno ti ne razložim, kako je naša rodbina prišla tija v Bukovje.
—	Martinkova mati je moja sestra, prava sestra. Po očetovi smerti
—	mater sva bila že prej izgubila — prevzel sem jaz gospodarstvo. Liza je bila gospodinja, dobra gospodinja, kakor menim da sem bil jaz dober gospodar. Vse nama je šlo po sreči. Liza je bila zalo
dekle, to se mora reči, pridna, umna in kaj napačnega ji tudi ni mogel očitati najhujši jezik. Oglašati so se začeli snubači. Zlasti neki Ozimek — ti ga nisi poznala — ki je se svinjami kupčeval — jo je hotel po vsej sili imeti. Jaz bi jo bil težko pogrešal, vendar njemu bi jo bil rad dal, ker sem bil prepričan, da bo pri njem imela dobro življenje. Bil je res vdovec, nekoliko v letih, a krepak še in močan kakor hrust. Premožen je bil tudi in dober človek. Vsaka ga je smela biti vesela, samo Liza se ni zmenila zanj. Jaz sam sem ji prigovarjal — a vsaka beseda je bila bob v steno! Dolgo nisem vedel, v katerem germu zajec tiči. Vajen nisem bil hoditi za njo in gledati, kaj dela. Slednjič sem pa vendar le zapazil, kaj ima. Seznanila se je bila z nekim človekom, ki je bil za hlapca doli pri Kopači. Lep je bil res, da malo tacega, in vedel se je in govoril, kakor mestna gospoda. Posebno pa je znal citrati in peti pa plesati, kar je menda ženskemu sercu najbolj nevarno. Vsaj naši Lizi je bilo, ki je bila vendar prej vedno tako pametna in razumna. Zazijala se je bila vanj in zatelebala, da ni kar videla ne na desno ne na levo. Jaz sem vedel, da iz te moke ne bo dobrega kruha. Matija je bil pravi lahkoživček in vinski bratec. Bavno hudega se mu ni moglo nič očitati, to je res, ali denar se ga ni deržal: kar je prislužil, vse je šlo v veseli družbi. Prigovarjal sem ji torej in jo svaril prav kakor oče, dasi je bila le malo mlajša od mene — vse zastonj! Kakor slepa je rinila v svojo nesrečo. Po vsej sili ga je hotela za moža. Jaz, da ne, in tako je bilo konec hišnega miru. Tudi delo je ni več veselilo. Dokler ni imela let, deržal sem jo še: a potem nisem imel pravice, bil sem se tudi že naveličal. Vergel sem ji torej, kar ji je šlo in rekel, naj se nikoli več ne prikaže pod našo streho. Tudi ona mi ni ničesa dolžna ostala. Razšla sva se v jezi in od tega časa se nisva več videla. Vzela sta se in preselila se, kakor sem slišal, v Bukovje, kjer sta kupila nekaj malega zemlje. Kako se jima je dalje godilo, to si lahko misli, kedor ve, kakošen je bil človek, na katerega se je bila tako obesila. Vse sama zaslužila! Kakor si boš postlala, tako boš ležala, rekel sem ji večkrat, zastonj! Zdaj ima".
»»In ti nisi nikoli več vprašal po svoji sestri""?
»Kaj bom popraseval? (le se ji slabo godi, kaj ne ve, kje je doma" ?
»»Če si ji pa tako prepovedal prikazati se domov""?
»E beži, beži! Kaj bi takisto? saj je vendar pametna in ve. da beseda ni konj. Ko bi bila prišla in rekla: Glej, tako in tako
23*
se mi godi; prav si rekel, vse je prišlo, kakor si dejal; pomagaj mi — Bog ve in tudi ona je vedela, da bi ne bila: prišla zastonj. Ali terma, terma*!
»»Terma je menda v kervi, kakor se vidi*;*.
»Ali jaz sem vendar mož, in mož ni, da bi se ženski uklanjal*.
»»A pregovor pravi, da pametnejši odjenja. Bodi pameten, Andrej; saj je vendar le tvoja sestra**.
»Kaj hočeš, da naj storim? ali je naj odpuščanja prosim*?
»»Tega pač ne, ali tega pa tudi ni treba, da naj bi ona tebe odpuščanja prosila* *.
»Tega tudi nočem, ali pride naj, kakor se spodobi; jaz je ne bom iskal po svetu*.
»»Ali zahtevati pa tudi ne smeš od nje, da naj se ne vem kako poniža pred svojim bratom. Pomisli, da je nesrečna in da se tebi dobro godi. Kar je njej težko, to je tebi lahko. Glej, saj je vendar poslala svojega sina k tebi, to je tako, kakor bi bila sama prišla**.
»Ej poslala ga ni, to mu že verjamem; še pustiti ga ni hotela, kakor pravi, to ji je prav podobno. — Kaj pa hočeš še? Ali ni že to dovolj, da sem njenega sina pod streho vzel*?
»»In da ga hočeš obderžati pri hiši za hlapca, ker je tako priden in uren ? To je pa res kaj posebnega, to ti je pravo dobro delo keršanskega usmiljenja, s kakoršnimi si nebesa služimo! Ali res ne veš, kaj ti je storiti, če hočeš poravnati svojo krivico**?
»Krivico? Moja vest mi ne očita nobene krivice. Tako mi ne smeš govoriti*.
Žena je videla, da je bila s to besedo napačno struno zadela. Približa se torej svojemu možu ter mu prijazno na ramo poterka rekoč :
»Prav praviš, Andrej; ti ne potrebuješ, da bi te kedo učil j sam veš, kaj ti je storiti. Star medved kosmač-godernjač si res, ali dobro serce imaš, če tudi se ti je dozdaj reklo ,hudi stric'*.
Andrej je na to nekaj zagodernjal, da se ni prav vedelo, ali mu je to žensko dobrikanje po volji ali ne. Žena pa je bila videti zadovoljna se svojim prizadevanjem. — —
Drugi dan so videli gospodarja, ko je šel nekako zamišljen pod streho. Slišalo se je, da je po mali izbi gori korakal, potem je
bilo čuti neko ropotanje in premikanje. Ko je zopet doli prišel, ukaže dekli, naj izbico pod streho osnaži in tla dobro podergne.
Po južini gre v stransko sobo ter si pripravi in na mizo postavi česar treba za pisanje. Potem hodi po sobi ter si zdaj z roko brado stiska in ožema, zdaj se za ušesom popraskava; zdaj nekaj mermra, zdaj z glavo odmajava, da ne tako! Slednjič, ko se mu je vendar nekaj nabralo, sede za mizo. pomoči pero ter začne pisati se svojo okorno roko. Gosjemu peresu se je pač hudo godilo v tej obili, krepki roki: kričalo je in praskalo po papirji, da bi bilo vsacega mestnega človeka uho bolelo: Andrej Pečnik je bil vajen še drugačnega škripanja! Večkrat je še vstal, hodil po sobi ter zbiral svoje misli, potem zopet sedel in jih na papir pokladal. Ko je bil z božjo pomočjo končal svoje pisanje, potrosi z obilo šipo debele čerke in slednjič začne prebirati na pol glasno, kar je bil spisal. Tu pa tam se mu je potrebno zdelo, popraviti kako čerko, ali pre-narediti katero besedo svojega pisma, ki se je tako glasilo:
»Ljuba sestra! — Jaz, tvoj brat. Andrej Pečnik iz Zalesja, ti pišem to pismo; Bog daj, da te najde v dobrem zdravji. Dolgo časa se nisva že videla. Jaz sem se v tem času postaral in osivel, in ti tudi ne boš več taka, kakoršna si bila. Leta človeka izpremene. Čudila se boš, ljuba sestra, kako je to, da ti pišem. Eden mora vendar odjenjati: če nočeš ti, naj pa jaz. Bog ve, koliko časa bova še živela, in tako se vendar ne smeva ločiti iz tega sveta. Pozabiva, kar je bilo. Brez napake ni noben človek na svetu. Prenagla sva bila oba. Ali tedaj sva bila mlada, zdaj sva stara. Veseli me, da ti morem kaj veselega poročiti. Tvoj sin Martinek je pri nas. Zdrav je in vesel in zadovoljen je tudi videti. Moja žena ga ima rada kakor svojega otroka, in tudi tisti hudi stric ga ravno ne suje in pretepa. Res, Bogu bodi hvaležna, da ti je dal takega sina. Ta ima to, drugi to, popolnoma sreče ni na svetu. Vidiš, ljuba sestra, mene Bog ni pozabil; dal mi je, da se mi dobro godi, in hvaležen sem mu za to. Dal mi je bil tudi sina, ali vzel mi ga je zopet: on že ve, zakaj, ime njegovo bodi češčeno. Vidiš, zdaj pa jaz tako mislim, ljuba sestra. Pridi sem, k nam, na svoj dom. Prostora imamo dovolj. Moja žena te bo gotovo z velikim veseljem sprejela. Sile ti ne bo. delala boš, kolikor se ti bo ljubilo, če boš pa raji roke križem deržala, pa ti tudi nihče nič ne poreče; dekle ne potrebujemo več, in ko bi jo, saj si jo lahko vzememo. Kar se pa tiče tvojega sina, naj bo le zmerom tako priden in pobožen, kakor je zdaj, za drugo ne bo treba skerbeti ne njemu ne tebi.
To, kar sem ti priložil, vzemi, da boš imela za potrebo, da si kupiš gorke obleke za na pot. Misli si, da je to, kar se ti pošilja, tvojega sina zaslužek.
Zdaj te pa lepo pozdravlja tvoj brat — Andrej Pečnik ali hudi stric".
Ko je bilo tako pismo gotovo, zgane ga, zapečati ter v miznico spravi. Potem gre zadovoljen na delo.
Drugi dan je bil Martinkov god. Teta mu je bila napekla celo kopico raznih dobrih stvari, stric pa mu je prinesel samo pisma za vezilo, ter mu velel, naj ga nese v vas na pošto. Martinek se takoj spravi na pot. Ali s kakim veseljem je še le tekel, ko je bil zagledal, da je pismo njegovi materi namenjeno! Zdelo se mi je, takoj, da ne bo nič napačnega v tem obširnem papirji. B. M.
(Konec prih.)
-----se----—
Slovo.
Obraz iz narave.
inoči pa so zaveli nekaj merzli vetrovi z gora čez prostrano ravan in upogibali nežnim cveticam glave; poslala je pač jesen svoje poslance pred saboj, da pripravijo cvetice na smert, da opominjajo tiče, naj si poiščejo drugod domovja.
Istinito, to so bili poslanci blede jeseni!
Saj vidite, kako danes tožno pobešajo cvetice glave, boje se smerti; saj vidite, kako skerbno letajo lastavice in si pripovedujejo o prihodu jeseni.
Danes je nedelja. Prazna in zapuščena je vas, kakor bi bili vsi stanovalci pomerli. A ni tako; šli so le k popoludanski službi božji in vzeli tudi otroke se seboj, te poredne paglavce, ki tako radi obmetavajo lastavice s kamenjem. In prav je bilo, da so vzeli otroke se seboj, vsaj so danes lastavice brez skerbi pred otroci, saj imajo te sirote tako dosti posla in skerbi, posloviti se od starega gnezda, obiskati zadnjikrat travnik pod vasjo, mali tomiin in naposled zborovanje pri vodnjaku sredi vasi in posvetovanje o potovanji.
Danes odlete na jug!
Glej, glej, kako se vsem mudi! Ko se srečujejo, pozdravljajo se le na pol!
Vidiš jo, ona-le mora še obiskati gnezdo, a je pozabila svoji sestri natanko povedati uro odhoda, ta, skerbna mati, vodi se saboj
svojo hčerko, skrivnostno ji zabičuje, naj na potu ostaja vedno na njeni strani, naj se ogiblje te in te zavistne sopotovalke, ki bi jo morda zapeljala, naj izpolnjuje ukaze starejših in njih modre svete posluša. Tam ona, ki sedi na plotu in otožno pobeša glavico, imela je sestro in dva brata, neusmiljena roka pa jih je ubila, oče in mati sta ji umerla od žalosti, sama je ostala, sama; vsi spomini na lepe čase, ki jih je preživela se svojimi, zbujajo se ji in vendar mora danes zapustiti ljubi rojstveni kraj.... Še en pogled na mesto sreče in nesreče in odleti k vodnjaku sredi vasi.
Sedaj so vse zbrane, vse je tiho. — Na vodnjak, prav na verh stopi stara lastavica in pripoveduje nekaj zboru; zbor ji pri-kimuje, vendar jih je nekaj med njimi, katerim ni prav po godu ta govor: le glej, kako se jezno derže. Ko je umolknila stara lastavica, začne se posvetovanje v zboru; skoraj vsaka ve kaj povedati, svariti pred opaznostmi, ki jim prete.
»Tam mimo te vasi pa nikar ne letimo, tam so hudobni ljudje; ko sem potovala lani tod mimo, pobili so iz naše družbe tri5, glasno cverči neka lastavica in ponosno stresa z glavo, češ, tudi jaz sem že nekaj izkusila.
Naposled pa so se vendar zedinile o potu in izbrale si voditeljico, ki jim bode kazala pot: tej pa se morajo vse pokoriti.
Okolo zborovalk pri vodnjaku pa se je sešlo lepo število radovednih poslušalcev in gledalcev. O ti radovedni vrabci! Ne le po tleh in po vodnjaku jih je dovolj, teh zijal, celo po bližnjem drevji so se nastavili, da bi več videli in slišali.
Glej tam onega starca, kako po očetovsko je posvaril svojega sina, ki je čivkal in motil zborovanje, posvaril ga je glavo proti njemu nagnivši, naj se ne vede tako nespodobno. Ko pa ta mladi nepridiprav le ni dal miru, zapodil ga je daleč proč.
Tam doli ob znožji vodnjaka, kamor razperševa veter vodo, da se delajo luže in lužice, skakljajo sive pastaričice. Tudi te drobne prijateljice so prišle slovo jemat. od svojih družic s travnika pod vasjo.
Še eden pogled na vas .— in odletele so lastavice na jug.
Petelin na župnikovem dvorišči pa je stresel, ko jih je videl leteti čez vas, mogočno svojo glavo in nejevoljen na te ničemurne tiče popraskal z ostrogo ob pesek in se zaničljivo ozerl na staro kokoš, ki je poskušala zleteti za lastavicami, a padla na tla spo-znavši, da se ne more meriti z onimi krilatci, da kokoš je ustvarjena
le za tla.	M. Brence.
----
Spomini.
(Dalje.)
il je krasen, tih zimski večer; polna luna je plavala po nebu med redkimi belimi oblaki; ko se je počasi pomikala dolga versta tihih ljudi iz Dunajskega mesta na pokopališče poleg južnega kolodvora. Bili so največ mladi ljudje, slovenski vse-učiliščniki, kateri so spremljali svojega tovariša rojaka do zgodnjega groba. Kedor bi bil opazoval ta izprevod, kedor bi bil v obraz pogledal vsakemu deležniku, videl bi bil, da to ni kako navadno spremljanje, s kakoršnim ljudje, nekateri na pol prisiljeni, »zadnjo čast izkazujejo" svojemu znancu ali pa kakemu odličnemu možu. To so bili sami resni, žalujoči obrazi. Tu ni bilo čuti tistega šepetanja in pogovarjanja, ki se navadno opazuje ob enakih prilikah. Molče, zamišljen je stopal vsak zase in čuti je bilo samo lahno škripanje zmerzlega snega pod nogami. In ko so nam ga bili položili v tiho jamo, ko je začela perst, padati na deske njegovega zadnjega prebivališča, obstopili so pevci grob njegov in peli so kakor še nisem slišal peti ne prej ne pozneje nikdar. Kako milo, kako otožno so donele in razlegale se tija v tiho noč, kako so v naša serca sezale in v njih odmevale besede: »Put je danas dalek moj" ! In luna je mirno se svojo bledo svetlobo obsevala žalujoče obraze. Navadno se pravi o taki priliki, da so solze igrale v vsakem očesu. Jaz nisem svojim tovarišem v oči gledal, ne morem torej reči, ali so bile res rosne vsem oči, to pa lahko terdim, da smo bili globoko gineni. kar je nas bilo. Ni čudo, tovariš, katerega so nam zakopavali bil je — Joža Šavs.
Po pogrebu smo ravno tako mirno in molče v versti vračali se v mesto. Kakor bi se bili prej zmenili, zavili smo vsi, ko smo v mesto prišli, v gostilno »pri konjiči", Pavlanski cerkvi nasproti. Vanjo je pokojni Joža navadno zahajal. Govorilo se je s konca malo, še to potihoma. S časom smo se ogreli in oživeli — kaj bi mladi človek vedno glavo pobešal, in našemu prijatelju se zdaj dobro godi! Začele so se napitnice pokojnemu v spomin, začelo se je petje in pele so se zgolj primerne pesmi, zlasti one, katere je pokojni sam najrajši prepeval: »Snoči pa je slan'ca pala", »Bom šel na planince" in druge narodne. Vsa družba je bila ene misli, enega duha: reči se sme, da smo bili zbrani v njegovem duhu. Meni se je zdelo, kakor da bi pokojni gledal doli z jasne višave na
— :m —
nas ter se tiho veselil, da se ga vsi tako lepo spominjamo. Blagovoljni bralec se morda spominja pesmi:
Bratje, ko rne zakopali V tujo bodete zemljo -1-
V tej pesmi je pesnik poskusil izraziti, kar smo vsi čutili ta nepozabljivi večer.
Kako in kedaj prav ja bil Šavs na Dunaj prišel, ne vem povedati na tanko. Če se ne motim, bival je, izstopivši iz semenišča, več let na Laškem za odgojitelja. Tam si je bil pač toliko prihranil, da je mogel na Dunaj. Poleg tega se je bil v tem času izuril v italijanskem in francoskem jeziku, kar mu je bilo pozneje na veliko korist. Dobival je namreč za tisti čas dobro plačevane ure, tako da se mu je navadno dobro godilo.
Služil je mnogo, a večine zaslužka ni sam užival. Ko je prejel plačilo, razdelil ga je vselej na dve polovici, eno je poslal svoji materi, drugo je sebi prihranil. A tudi ta ni bila vsa njegova. Sploh je tedaj vladala med dunajskimi Slovenci lepa vzajemnost, da so si pomagali med seboj v vsaki potrebi. Zlasti radodarne roke je bil Šavs; on že celo ni mogel nikomur kaj odreči, če je le sam kaj imel. Dobro se še spominjam, ko sva šla neki dan proti poludne po »Wollzeile" z vseučilišča. Šavsa nagovori neki znanec, Nemec — jaz ga nisem poznal. Šavs seže v žep in potegne iz njega šest desetič, rekoč: To je moje premoženje, moje kosilo: vsak pol! Rekši mu poda tri desetice in gre mirno dalje z menoj.
Vesel je bil naš Joža vedno, v dobrih in slabih časih. Ponašal se je rad se svojo močjo, in res je bil nenavadno krepak. Bil je tudi telovadnik. kar takrat ni bilo še kaj tako navadnega kakor dandanes. V telovadbi je tudi podučeval, kar mu je precej množilo dohodke. In ponašal se je tudi. zlasti v veseli družbi pri vinu se svojim glasom. Pevci se dajo radi prositi, kujajo se radi kakor ženske in otroci, zlasti tenorji. Šavs je bil tudi tenor, a njega ni bilo nikoli treba prositi, da naj katero zapoje. Časi bi ga bil človek raji prosil, naj malo miruje. Glas njegov je bil krepak, a lep in prijeten ne tako, kakor se je njemu samemu zdel. Pel je najraji, kakor smo že rekli, narodne, »gorenjske1, in pa arije iz italijanskih oper. Njegova: La donna e mobile. ki jo je res pel s pravim italijanskim »ognjem", zveni mi še zdaj po ušesih. V petji smo bili o tistem času malo razvajeni. Takega zbora niso menda Slovenci imeli ne prej ne pozneje na Dunaji. Dovolj, če rečem, da ga je
vodil, in kako vodil! — sam Davorin .lenko. Bili so lepi časi! Naj rečem o tem petji še nekaj besed.
Bazen glasovitega »moškega pevskega društva" ni bilo tačas pevskega zbora na Dunaju Zdaj jih je kakor listja in trave. Tudi vseučiliščniki so pri svojih shodih le bolj tulili. Slovenci edini smo imeli svoje petje, izbrane in lepo ubrane glasove; pevce, ki bi bili lahko stopili na vsak oder! Večina njih počiva v grobu. Vorbei! Vorbei! Sploh se sme reči — in z nekim otročjim veseljem in ponosom poudarjam to resnico — da srno bili takrat Slovenci pervi med dijaki, dijaki »par excellence" — meminisse iuvat. Zlasti na »Landstrasse" ali Kostanjevici, kakor smo rekli, poznalo nas je vse, in sploh tudi rado imelo; samo po noči smo bili nekaterim malo preživi in preglasni. Tudi policija nas je dobro poznala, a rada nas ravno ni imela, ker smo ji dajali mnogo opravka. Vendar napačnega se ni nič godilo. Takrat si je vsak pošten človek nekako v čast štel, ako je bil pri policiji v černo knjigo zapisan. Zdaj je tudi to drugače, in ta prememba ni slaba. Moji tovariši so se skoraj vsi lahko ponašali, da so bili enkrat ali večkrat malo priperti — hudega se nobenemu ni nič storilo — uradniki so bili pametni. Mene je bilo skoraj sram, da me ni bila še nikoli ta čast doletela.
Torej — Slovenci smo bili tedaj na glasu junaki. Zlasti zaradi petja so se nam radi pridruževali tuji gosti, samo da so smeli. Ne samo dijaki, bili so tudi umetniki. Najslavnejša Bahlova učenca : Eisenmenger in Griepenkerl, zdaj profesorja na tukajšnji slikarski akademiji, bila sta naša vsakdanja gosta. Griepenkerl — nerodno ime, ki se slabo zlaga se samo osebo — pravi »plavolasi nemški mladenič", tam notri iz Oldenburga doma — govoril je z nami slovensko in pel je časi sam tenor. Spominjam se poleg drugih tudi nekega Francoza v naši družbi; iz njegovih ust sem pervič slišal »marseillaiso".
Ta naš pevski zbor je tedanjemu imetniku gostilnice »pri konji" do bogastva pripomogel, kar mi je mož sam pozneje rekel. S konca je imel samo dve sobici odperti; ko so pa naši pevci tija zašli, začelo je ljudstvo kar pritiskati, tako da je bil mož prav v zadregi. Odperl je potem sobo za sobo in kmalu je imel eno največjih in najbolj obiskovanih gostilnic.
Toda vernimo se k Šavsu. Če se ozrem v preteklost nazaj in začnem v duhu pregledavati versto svojih rojakov, kar jih je prišlo z menoj ali za menoj na Dunaj, koliko jih pogrešam, ki počivajo v preranem grobu! Nekaj jih tu v tuji zemlji leži, drugi sor
prinesli iz Dunaja v svojo domovino smertni kal. In skoraj vse jih je pograbila strahovita morilka, pljučna tuberkuloza, imenovana tudi morbus Viennensis — dunajska bolezen. Dunajsko podnebje je videti posebno pogubonosno mojim rojakom. Jaz ne vem, ali se mi samo zdi tako, ali je res, da so mladi možje, katere je nam Dunaj umoril, bili skoraj najboljši, vsaj meni najljubši. Našteval jih ne bodem. Infandum, regina, iubes renovare dobrem* ! Tuberkuloza je zadavila tudi Šavsa. In vendar je bil Šavs močan in široko-persen, kakor malo kedo. Človek bi bil mislil: s tem nič ne opravi to grozovito strašilo dunajskih prebivalcev.
Ne vem, kako je že bilo, da mi ni zadnje dni šavs več časa prišel pred oči. Ko sva se zopet sešla, zapazil sem, da mož tako nekako čudno pokašljuje. Takrat še nisem vedel, kaj je to, zdaj vem. Ne dolgo potem se mi prinese novica, da je Šavs v bolnici — umeri.
Bolelo me je, da ga še obiskati nisem mogel na smertni postelji. Prepozno! Vendar umeri ni brez prijateljske druščine. Rojaki so ga pridno obiskovali, kakor sem pozneje zvedel; posebno eden je bil skoraj vedno pri njem. Ta, vesel človek, pripovedoval mi je, kaki so bili našega Šavsa zadnji trenotki. Vedno je terdil, da ga nič ne boli, samo malo slabega se čuti in mrazi ga. Le domov, le domov, k materi, tam se skoraj ozdravi! Prijatelj naj mu pre-skerbi vsega, česar treba za na pot — in potem, hajdi proti domu! In res, ne dolgo potem smo ga spremljali proti domu. proti južiji strani — ali do doma ni prišel, matere svoje ni videl, pozdravil je ni: O zlata mati, sprimi vas Bog,
Na persi stisnite sina. — Oh tu je lepo, tu konec nadlog. Minila je vsa bolečina ! —
(Bolnik.)
2.
Kajetan Aumann! Gotovo se bode več mojih rojakov spominjalo tega čudnega moža. Ta in on poreče: O, jaz sem ga dobro poznal, in na misel mu pride ta ali ona burka, ki je v zvezi z njegovim imenom. Jaz pa mu pravim: Nič ga nisi poznal, prijatelj! Kar si ti poznal, to je bila sama lupina, do jedra mu nisi nikoli prišel. Ne ti ne drug nihče, kar jih zdaj živi, razen mene. Jaz sem ga poznal, meni se je bil razodel, pustil mi je pogledati v globočino svojega serca, in tu na dnu so se lesketali vsemu svetu nevidni dragi biseri.
Imenoval sem Aumanna čudnega človeka; to mi bo vsak pritegnil, kedor ga je poznal. Vse njegovo dejanje in vedenje, njegovo mišljenje in govorjenje bilo je čisto nenavadno, časi tudi nekoliko posiljeno nenavadno, izvirno. Aumann je skoraj vedno nekako komedijo igral; tako da bi bil lahko v svojem zadnjem trenotku rekel z glasovitim Rabelais-jem: »Tirez le rideau, la farce est jouee". Hodil se je in svoja mlada leta je preživel v Ljubljani, v slavno-znanem, izvirno krepkem Krakovem. Krakovo je bilo nekdaj Ljubljančanu to, kar Dunajčanu Lerchenfeld. Kako je sedaj, ne vem. Kronika tega debelo zarobljenega predmestja bode gotovo še vedela mnogo pripovedovati o Aumannovih burkah. In tudi kronika gimnazije ljubljanske, ustna kronika, ne tista, ki jo vsako leto ravnatelji svetu podajajo v šolskem »programu«. Povejmo eno ali dve za zgled in poskušnjo. Ko jim je bil, menda v sedmem razredu, pokojni profesor Petruzzi dal za nemško nalogo »popis zime", prinesel mu je Aumann originalno izdelano, ki jo je potem Petruzzi svojim učencem bral z veliko emfazo. (Bil je eden najduhovitejih mož.) Bila je pa naloga taka: 1. stran: der Winter! 2. stran: der Winter!! 3. stran: ja der VVinter!!! — Petruzzi menda potem ni sedmošolcem nikdar več dajal enakih nalog.
Ko je bil nekdaj pri prof. Melcerji iz zgodovine poklican ( priden učenec ni bil), korači počasi iz klopi, kakor je bil navajen. Melcer mit zastavi vprašanje, menda iz sedemletne vojske. Aumann potegne uro iz žepa, ter začne preudarjati. Ko ga profesor vpraša, kaj to pomeni, odgovori mu Aumann. da mora vedeti, koliko ima še časa (bilo je že proti konci ure) da bode vedel, s kako obšir-nostjo naj odgovori na vprašanje. Potem stopi k »tabli", vzame kredo, ter začne se strašnim patosom čertati po tabli in razlagati, kje in kako so bili v bitvi ti in ti polki razstavljani, — in vname se boj, kanoni germe, da se zemlja trese, s kratka: učitelj in učenci so dobili sijajen popis neke bitve v pravem Shakespearjevem duhu. Ko je boj najbolj razsajal, pozvoni in Aumann je bil rešen!
Še eno! Kako je učil šolskega služabnika »manere«.
Proti koncu osmega razreda se Aumannu ni več ljubilo v šolo hoditi. Ostal je torej doma. Ko ga ni bilo več časa v šolo, pošlje ravnatelj slugo (težko, da bi bil zdaj še med živimi) k Aumannu, zakaj ga ni v šolo, ako ne pride itd. Bilo je ob devetih zjutraj; Aumann je bil še v postelji, ko stopi sluga meni nič, tebi nič v njegovo sobo: »Gospod ravnatelj"... — »»Marš ven!"« zagermi Aumann se svojim strašnim basom nad njim; »»predno se
pride h komu na stanovanje, poterka se na vrata". Sluga se ponižno oberne in gre. Zdaj poterka. »Prosto!« - »»Gospod ravnatelj"... -»Marš ven! ko se stopi v sobo, pozdravi se najprej". Sluga se zopet zasuče in otide. Zdaj poterka in vstopivši pozdravi: »Dobro jutro".
—	»»Tako je prav! dobro jutro! Zdaj izmolife svojo molitvico!""
—	»Gospod ravnatelj"... itd. — ,,Žp prav, hodite z Bogom""! —
Dober človek je bil Aumann, a pod nosom si ni dal berbati: gorje mu, kedor se ga je lotil z besedo, če ni bil ravno pri volji!
Vse je bilo rado v njegovi druščini; ker on in dolg čas nista nikoli bivala skupaj; a prijateljev ni mnogo imel zaradi svojega neusmiljenega sarkazma. Z njim ni bilo dobro češnje zobati, če nisi hotel, da bi ti kosti v obraz letele.
A taka je bila le njegova vnanjost, kakoršno je svetu kazal Seree njegovo je bilo mehko in plemenito, da jih je zdaj malo tacih na svetu. Samo en dokaz !
»Post tot diserimina rerum" prišel je na Dunaj v sedanji »Josephinum". Midva sva se kmalu seznanila. S perva sva se videla samo v družbi, pozneje sva se sama shajala, na mojem domu, ali pa v kavarni. Govorila in sanjarila sva do pozne noči. Spoznala sva. da sva si sorodna po duhu, samo da je bil on stareji, zreleji, bil je več izkusil. Neki večer, ko sva bila posebno gorka in .odpeta", oberne se proti meni, stisne mi roko, nasmehne se mi tako čudno milo; ter mireče z globokim čutom : »Tudi ti?!" Tako nespameten nisem, da bi pravil, kakošni so bili najini pogovori; naša sedanja mladina, tako trezna, tako praktična, vihala bi prevzetno nos o takih otročjih sanjarijah. Ideali se izpreminjajo s časom, in tako je menda prav! To pa vendar smem reči, da je Aumann poznal in umel svojega Shakespearja, kakor ga ni sam Gervinus, ki je spisal nekaj debelih učenih knjig o njem. Kar sem jaz takrat samo čutil in slutil, to je on pripovedoval z jasno besedo. Kolikokrat sem si mislil : Zakaj ta človek ne piše! Bog ve, kaj se je zgodilo z njegovo ostalino? Len je bil res Aumann, pisali se mu ni ljubilo — tudi v tem sva bi bila podobna — vendar ne morem prav verjeti, da bi ne bil nikoli nič na papir vergel. Saj ima najpametnejši človek časi svoje slabe ure. Zlasti rad bi vedel, kaj je z njegovo tragedijo »Brutus"; govoril je o njej, kakor da bi bila gotova; samo da ne vem, ali samo v glavi, ali tudi na papirji. Kar mi je časi pripovedoval iz nje, bilo je kar naravnost genijalno. Da, genijalen človek je bil Aumann, da jaz ne vem, s kom naj bi ga primerjal. Imel sem v življenji prilike dovolj govoriti z duhovitimi možmi in ženami,
ali toliko genijalnosti, toliko globokoumja nisem našel pri nikomur. In toliko prave zgovornosti, in toliko poezije ! Ko je pravil, kako se je ločil od svoje sestre — bila je, če se ne motim, ena izmed pervih domorodkinj v Ljubljani — to ga je bilo treba slišati, ali slišal sem ga samo jaz! —
Toda. kaj sem hotel praviti? Kako je Aumann nekdaj pokazal svoje dobro serce. Dolga povest, blagovoljni bralec naj bode
poterpežljiv !	S.
(Konec prih.) --------
Kozničanje.
Pismo prijatelju. (Dalje.)
o so se bili tako razverstili, domislili so si še neke nedostat-nosti. Precej za cerkvijo se namreč pot močno zavija za hrib, ki stoji tik nje, in Koznika ne vidiš prej, kakor da si že sredi njega. Ali Kozničanje so premeteni ljudje. »Gosposki vozovi derdrajo kakor blisk in vse bi lahko zamudili", dejali so ter postavili na ovinek za stražo dva dečaka, ki pa naj bi hitro planila v versto nazaj, kader zagledata voz. Tako se je tudi zgodilo. Paglavca bliskoma skočila z ovinka in na vse gerlo zakričita : »Že gredo, že gredo". In v resnici so vsi kmalu slišali, kako močno je derdralo. Možnarji so počili in v zvoniku so začeli fantje poterkavati na tista dva klobučkasta zvona. Očetu županu, ki so stali pervi na krilu, prikazala se je na lici tanka rudečica, ko sta dečaka švignila v versto nazaj. Ali ko so počili možnarji in se je pričelo tisto praznično poterkavanje, tedaj so se pogumno obernili proti pevkam in dejali: »Nu, dekleta, sedaj pa zapojte"!
In te so zapele.
Ko pa so oče župan presodili, da mora voz že prav blizu biti, dejali so zapovedujočim glasom: »Sedaj pa pokleknimo" !
In vsi so pokleknili ter v svetem strahu pričakovali voza.
Le-ta pa se počasi priziblje izza vogla. Ali to ni gosposka kočija in vprežena nista iskra vranca.
To je Keržanovega Janeza voz, napolnj en z lonci in vleče ga resasta kljusa njegova. Janez počasi peš poleg voza korači.
To pa je Kozničanom že preveč. Vse mahoma plane na ubozega lončarja, stare ga in zmane, njega in njegovo lišajevo kljuso ter razmeče in pobije lonce. — Oče župan so tedaj nekoliko branili, ali to le zato, ker je moralo biti; kajti tako se spodobi vaškemu glavarju. Na tihem pa so si dejali: »Le dobro ga stresnite"!
Najbolj pa so se menda fantje odlikovali. Ko so videli, da so se ženske s tako silo zapodile v voz ter prevračale in pobijale lonce, tedaj so oni, ki so poterkavali, z nizkega zvonika kar na tla poskakali ter pokončali in pohodili, kar so bile ženske še pustile.
Da je ravno lončarja zadela ta nezaslužena čast, to pa je bila tako.
Pot proti ovinku malo visi in lončar je zapodil kobilico, da bi ji ne trebalo preveč voza zaderžavati in da ji ne bi silil široki komat čez glavo. Mlada stražnika je pa kar pogrelo, ko sta od daleč zagledala prašeč se voz in nista mogla počakati, da bi videla, je li pravi ali ne. Pa saj tudi nista vedela na kakošnem vozu se bodo pripeljali in kočije še nikedar videla nista. In kedo drug bi se danes tod vozil, ko je ves Koznik doma.
Potem pa se je še daleč okrog pravilo o ti hrabrosti in še se pravi.
Govori pa se, da so sedanji kozniški fantje mnogo slabši od tedanjih. Kader pridejo po noči sosedje na vas, takrat izginejo vsi naši junaki in zlezejo na tisti hrib, ki stoji za cerkvijo. Tu posedejo po parobkih. upro komolce ob kolena ter milo zro tija doli v vas, v svojo vas, po kateri pa vriskajo in pojo tuji fantje. In ko le=ti otidejo, tedaj se šepeta od parobka do parobka: »Ni jih več*. Potem pa vstanejo ter se tiho vernejo v vas.
Če pa jim ni potreba lesti v hrib, zbero se sredi vasi ter zapojo tisto svojo:
»Kozniški fantje, možje.
To smo ljudje;
Imamo težke mošnje.
Pa lahke pete.
Cop, cop. cop, cop, cop, cop, cop«.
O dekletih nič kaj ne vem. Kader gredo iz cerkve, ali v cerkev, tipa soseda sosedi krilo, predpasnik in ruto, če je kaj »močno blago". 'Ali to je povsodi tako, ne samo v Kozniku.
Posebno na glasu so v Kozniku pevke. Čvetero jih je. Perva poje »naprej", druga »•povzdiguje", tretja in četerta pa »pomagati". Pojo pa samo takrat, kader je ob nedeljah maša v Kozniku (Koznik je namreč podružnica). Videl in slišal sem jih preteklo nedeljo, ko je bil tukaj »bob". Vse štiri so spenjale vratove, kimale z glavami in tolkle z nogami ob tla ter jo počasi rezale za Kolišnikovim Lovretom, ki jim je na harmoniko delal (ti se čudiš, ali resnica je). Ženicam po cerkvi so pa kar solze igrale v očeh, tako »lepo" je bilo.
fie nekaj ti povem o tisti maši.
Ko so »gospod" prišli na prižnico in bi imeli ravno evangelije brati, so se pa spomnili, da so bili molitveno knjižico pustili v za^ kristiji. Cerkovnik kmalu zapazi njih zadrego, skoči izpred oltarja, kjer je ravno 'sveče ugašal, plane v zakristijo in zgrabi bukvice, lomasti potem proti prižnici, preverne listo staro Čamernikovo Uršo, pohodi zali Krivinčevi Lenčki perste na nogi, a naposled vendar srečno prikobaca do prižnice. Vstopi se tik nje, nagne glavo nazaj, postavi se na perste in stegne roko ter poda gospodu knjižico. Čemu bi še hodil po stopnicah, ker se je gospodu mudilo in je prižnica nizka, on pa velik.
Možje pametno gospodarijo in ga tudi pridno pijo (siromaštvo v resnici ne tare Kozničanov). In zakaj bi tudi pili vodo, ker imajo, da lahko pijo vino, ki je dobro in zdravo, »voda pa še za čevlje ni pridna". Posebno velike gostije napravijo, kader je »bob". Takrat cele štiri dni samo jedo in pijo. Pervi dan, v nedeljo, imajo le domači boljšo južino. Drugi dan povabijo vse tiste, ki jim hodijo na dni delat. Tretji dan pridejo sorodniki, in najemniki počivajo. Ceterti dan se pa vsi skupaj gostujejo.
Tako se praznuje »bob" od kar Koznik stoji. Tako so ga praznovali očetje sedanjih Kozniških mož očetov, in tako ga bodo praznovali otroci sedanje Kozniške mladine otrok in teh otrok otroci, dokler bode Koznik stal.
In prav je tako.	Ivan K.
(Konec prih.)
»Zvon« izhaja 1. in 15 dan meseca; naročnina 4 gold. za vse leto, - gold.; za pol leta. Napis: Redaction des »Zvon', Wien, VIII., Lange Gasse 44.
Izdaje in ureduje Jos. Stritar.	Tiska A. Keiss.