mm ZEITIIVG) Idisf 24. V iieiik "i 2. Kimovca 1848. Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/a gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., 4 gold., za ene kvatre 3 gold. '/,, za polletno AH jc res, de bodo morali kmetje odpravljene grmi t ne dolžnosti grajšakam sami poverniti, grajšaki pa pri timu odknpljeujn veliko veliko zgubiti? Iz sklepov visokiga deržavniga zbora od 31. velkiga serpana in iz cesarskiga ukaza od 7. kimovca smo zvedili za gotovo, de za nekatere odpravljenih gruntnih dolžnost se imajo grajšaki ali drugi posestniki grajskih pravic odškodovati, za nekatere pa ne — de za vse iz osebniga podložništva, iz gosposkniga varstva, iz gosposkne sodne oblasti izvirajoče pravice in prijemke opravičeni nobeniga odškodovanja terjati nimajo — de pa za take poslužbe, davke v prideljkih in v denarjih, ki jih je posestnik kakšniga zemljiša kakor tak (alssolcher) desetnjaku, gruntnimu al fogtiškimu gospodu opravljati imel, se ima berž ko berž primerno odškodovanje odločiti. - Ti sklepi nas prepričajo, de prevagljiva večina gospodov poslancov deržavniga zbora obstoji iz modrih, poštenih, pravicoljubih mož, in de deržavni zbor ni, kakor se je bilo po kričanju nekterih bedaležov bati, kako vandal sko al avarsko kardelo, katero bi liotlo miljone deržavnih prebivaveov s eno besedo opleniti '•}i za vselej na beraško palico spraviti. Dosti .mamo pa še čez te reči od modriga in pra-vičniga presojenja tistiga odbora pričakati, kateri ima obširni načert postave čez doveršenje in izpeljanje imenovanih sklepov deržavniinu zboru predpoložiti, zakaj dozdajni sklepi so le splohni in ne gledajo na posebne okoljšine. Preliitenje je h koncu lova trobiti prej ko jelen pade, in preliitenje bi se morde tudi zdelo čez odkuplenje gruntnih dolžnost kaj pisati, ker visoki deržavni zbor na mnenje posamesnih deželanov gledal ne bo. Pa če se v nemških novicah in časopisih še zmiraj toliko čez te reči piše, naj bo tudi dopušeno v Slovenji čez to kaj po domače pomeniti se. Ne bo dvomiti, de med dolžnosti, katere iz osebniga podložništva in gosposkniga varstva izvirajo, se imajo šteti: 1) tlaka in davki v denarjih od sabenjekov in drugih ljudi, kateri zemlje nimajo in le samo za to, de v grajski okolici dihati smejo, dolžnosti opravljajo, žž) vsa lovska tlaka (Jagdrobot), to je dolžnost kmeta po gojzdovih psam enako divjo zver slediti in lovcu na proti goniti, 3) vsa pošil-javska tlaka (Botenrobot), po kateri kmetje grajšakam dopise in odpise na dalječ nositi morajo za nič ali za toliko de si komaj duhana kupiti zamorejo, 4) tlaka za zidanje in poprav-lanje gradov in pristav (Baurobot), 5) grajska straža (Schlosswache) in pospremlenje gospo dov in popotnikov po samotnih nevarnih krajih, ali pa plačilo za take že davnej ne več potrebne službe. Vse te in še razne druge na zgol sužnost operte dolžnosti so bile dosti po-znej, kakor fevdalska zveza al gruntna pod ložnost vpeljane in podložnikam nasiljene, pravično je tedaj de se brez odškodovanja odpravijo. Sodna pravica nikomur kot vikšimu deržavnimu vladarju ne gre, žlahniki in grajšaki so si jo v sredočasnim preteku (Miltelalter) osvojili, poznej so jim jo vladarji pripustili, če jim pa zdaj deržava to pravico odvzame, ne morajo za prijemke iz tiste izvirajoče nič terjati. - * Drugačne podloge imajo tiste gruntne dolžnosti, katere je deržavni zbor za odkupljive spoznal in sklenil, de imajo za-nje grajšaki primerno odškodovanje dobiti, ker na gruntih, ne na osebah leže. Taki so: desetina, goršina, tlaka za obdelovanje grajskih zenielj, žitnica al kazen, kuhinske al male pravice (Klein-reehte). Kjer so čez te dolžnosti piscine pogodbe, ni čez nje clo nič dvomiti in pogodbe so žive priče, kjer pa lacih pogodb ni, nam dogodivšina zanje spričuje. Dogodivšina nam pa zastran začetka, osnovanja in vterjenja podložnosti gruntnih posestnikov to le povč: 1) V starodavnih časih so vsi narodi zlato svobodnost vživali, in zemljiša, dokljer še kmetijstvo cvetelo ni, so bile vsako leto med posamesne družine po potrebi razdeljene, pa tudi po zaslužkih, namreč po-samesnim gospodarjem al drugim verlim, modrim in hrabrim možem so bili večji deli zemlje odmerjeni, ako so soseski al celimu narodu posebne službe 'storili, postavim v posvetovanju pri narodnih zborih, v sodbah, v hrambi proti divjim zverinam ali proti sovražnikam. 2) Sčasama, kadar so se ljudje kmetijstva bolj lotili, se niso zemljiša več vsako leto razdeljevale, teinuč enkrat razdeljene zemlje so posestnikam v last ostale, imenovali so jih svobodne lastnine (Allodje) in vsak lastnik je bil svoboden gospodar, nobenimu podložen. Obdelovali so zemlje gospodarji sami s svojo družino al pa tudi z -eajetimi hlapcaiui ali z vjetimi sovražnikami, katere so sužnike imenovali ; stran hlapcov in sužnikov so bili vsi možki, lastniki ali ne, svobodni ljudje. 3) To pa vidimo že iz 1. de deli zemlji-štvo niso bili vsi enake obširnosti, in de so nekateri gospodarji že od začetka več zemlje imeli od drugih; taki posestniki so že tačas nikoliko svojiga zemljištva svojim hlapcam al tudi svobodnim gospodarjam, katerih grunti so o pomnoženju družine premajhini bili, oddali proti temu, de so jim kakšne obresti, kaj pri-deljkov dajali, al pa pri obdelanju lastne zemlje pomagali. 4) Ker blagoviten posestnik vselej ložej še več pridobi, kakor revež, so tudi tisti veliki zemljolastniki svoje zemljištva zmirej bolj razširjevali al zarad pičliga obljudenja sveta, al pa v vojskah, v katerih so sovražnike iz lastnin pregnali, in pomnožene zemljištva so bile zopet sčasama tako razdeljene, kakor >ra imenovane. 5) Tako je bilo do velikiga preganjanja in preselovanja narodov (Tolkenvanderung), katero je med letami 400 do skora 700 po Kristusam terpelo, in o katerim so izhodni in zahodni Goli, Markomani, Vandali, Svcvi, Alani, strašni Huni, Lombardi, Avari vse nemške in taljanske in naše sedajne austrijanske dežele previhreli, in v katerim so se dva nemška naroda Franki in Burgundarji v sedajne francozke razni slovenski narodi pa od izhodnih krajev v zahodne namreč v današne austrijanske, saksonske in prusovske dežele premaknili. O tistim žalostnim času je bilo veliko veliko ljudi po-morjenih in dokaj zemljištva v pušave spreo-berneniga. Kadar se je preselovanje narodov pomirilo, so domorodci in ptuji naselniki zopet zapušene zemlje obdelovati začeli, in to je de so blagovitnejši gospodarji več dobili (pauper ubique jacet), in pridobljene zemlje zopet v svoj korist razdeljili. Pa osebna svobodnost je bila med ljudstam zmirej terdno deržana in nihče ni čez se druziga gospoda spoznal, kakor prednika celiga naroda, namreč kralja, vojvoda, al kakor so ga imenovali, če ravno so bla-govitni zemljolastniki, plemeniti šlahniki, grofi, knezi imenovani, tudi od prostiga ljudstva posebno čislani bili. G) V osmim stoletju pa se je pod fran-kovskim kraljam Dragutinam Velikim vazalska al fevdalska zveza to je podložnost majhnih zemljolastnikov proti blagovitnim posestnikam vplodila in kmalo na daleč po celi Evropi razširila. Dragutin je bil mogočni kralj, in je s svojim bojoželjnimi in hrabrimi Frankmi v kratkim vse taljanske in nemške in nekaj pozneje tudi vse slovenske dežele današniga austrijanskiga cesarstva frankovskimu kraljestvu pod-vergel, in frankovske naredbe in postave al na-silil al nagovoril; in tako imamo tudi fevdalske naredbe Frankam, to je Nemcam zahvaliti. 7) Vzrok fevdalskih naredb so bile vojske, Frankov nar ljubši opravila. Ta čas ni bilo stanovitnih vojsknih armad; vsaki svobodni gospodar je od starine dolžan bil, sam in s svojimi odrašenimi tudi svobodnimi sinovi na vojsko iti in se z orožjem, živežam in s vsim potrebnim skozi celo vojsko iz lastniga premoženja previditi, zato je pa tudi vsaki svobodni vojak svoj delj v vojski pridobljeniga blaga al zemlje dobil. Pa kadar so se vojske na daleč razširile, de so vojaki več tednjov al meseov od doma ostali, jc tista stara navada in postava svobodnim posestnikam srednih al majhinih gruntov pretežka poslala, niso zamogli več vojskinih stroškov oskerbeti. Pridružili so se tedaj revnejši svobodni vojaki blagovitem, kateri so jih z orožjem in z vsim vojsknimi potrebami prevalili, jim tudi pridobljeniga blaga po primeri deljili, pridobljeniga zemljištva pa ne v svobodno last, temuč le v vžitek in proti temu, de so vžitniki lacih zcinelj kaj dohodkov davali. Razmero med samolastnim vojakam in pridruž-nikam so imenovali vazalsko al fevdalsko zvezo in dolžnost vazalskiga gospoda je bila svojiga vazala v celi vojski z vsim presker-beti, ga braniti in tudi doma njegovo osebo, njegovo blago in zemljsko posestvo varovati, vazala dolžnost pa je bila svojiga vazalskiga gospoda v boj spremiti, se z njim vred bojo-vati in mu v vojski pokoršnost, doma pa hvaležnost za varstvo skazati. To se ljudem, ki so se v take zveze podali, nič težkiga zdelo ni, saj so v vojski tudi samosvojni vojaki vodje in prednike vbogati morali, varstvo domačije pa jc vselej hvaležnosti vredno. 8) Sčasama so jeli vazalski gospodje lastne najete vojake po svojih gradovih deržati, prepričani, de se s izurjenim in navajenim vojša-kam več opravi, kakor z ljudmi, kateri od pluga in od čede v vojsko gredo. Prostim vazalam je bilo to prav, ker jim ni bilo več treba samim v vojsko hoditi, razun v kakšni hudi sili. To de so pa vazali tudi morali kaj za najete vojake pripomagati, nekoliko z delani na grajskim polju, nekoliko z dokladami v prideljkih, take doklade pa so bile premenljive, zdaj večji zdaj manjši po potrebah. 9) Vazalam al kmetam niso bile take doklade nadležne in težke, zakaj z njimi so se dosti nadležnejši dolžnosti vojskovanja rešili, tudi tačas deržavnih davkov ni bilo in občne deržavne potrebe so vazalski gospodje iz lastniga premoženja in iz svojih dohodkov osker-beli. Fevdalska zveza, namest težka in huda, je bila tačas tako povabljiva, de seje dokaj (lokaj svobodnih zemljolastnikov v njo podalo,I de bi se stare nemške sužnosti znebili, de bi de so svoje samolastne svobodne zemlje va- sami svoj prosti narod postali, de bi Vi, ne pa žalskim gospodam v varstvo ponudili in tako ptujci v naši lastni deželi sami gospodarji bili iz svobodnih lastnikov podložni vazali postali, zakaj le tako se Vam bo pravica godila v 10) Veliko pomnoženje vazalov in najetih vsaki reči, le tako hote pomoči našli, ako je domačih vojakov je pa žlahnike kar silo mo- v svojim narodu išete. Zdaj pa bi Nemšku-gočne storilo, in kolikor je njih moč in oblast tarja na Dunaj poslali! Nemškutarja, žlahtniga rasla in se razširila, toliko nižej je padala in gospoda, ki Vašiga jezika ne zna, ki Vas v oslabela kraljeva in drugih vladarjev oblast, sercu zaničuje, z ustmi pa hvali, ki se za se tako de zadnič skora druziga ni bila, kot senca boji, ako bi Vaše želje izpolnjene bile. Mislite, mogočnosti. Vazalski gospodje niso vladarske de bo 011 po Vaših željah delal? Nikdar! Go oblasti kar nič več obrajtali in postave so bile I Ijufal Vas bo! Možje! kaj pa, ako bote gole za proste, podložne ljudi. Ta čas so se o- ljufani? zapopadete neznano zgubo, ki z tega snovali listi samoboji, v katerih so si žlahniki pride za Vas in deželo? Zdaj biVaš poslane sami pravico delali, med seboj bojovali se, imel za odrešenje Slovencov se truditi, zdaj eden druziga oplenili in ob primoženje pripra- je tista zora nam zasvetila, ki jo nam morde vili. Ta čas je vladala med njimi samovoljnost I pravični Bog nikdar več ne bo dal, ako jo za in samosilnost, in ta čas so vazalski gospodje mudimo; in zdaj biVaš poslane na Dunaju ta še tih malo svobodnih lastnikov al celili sosesk, čas ne za dobro, ampak za hudobno delo ra-kalere se svojo staro svobodnost skerbno ohra-1 bil, onNemškutar, bi ne govoril za odrešenje, nivši vvazalstvo podali niso, vpodložnost pri- timuč za pogubljenje Slovencov, on bi za silili, svoje vazale ne več kot prijatelske pri-1 se govoril, on bi hotel svoje že overženo vel družnike, temuč kot podložnike deržali, njih javnost zopet po konci vzdigniti. Premislite, doklade od vazalskih gruntov samovoljno po-1 dragi očetje in bratje, kaj bi to bilo, ako bi vikševali, in zastran gruntnih doklad še mno- J po Vaši nemarnosti naš lep dom za vse pri goverslne osebne dolžnosti tirjali, in zadnič I hodne čase spet nesrečen bil. Premislite ža svoje podložne za sužne imeli. lost, revšino, jok in tegoto svojih vbogih otrok 11) Vladarji so si res de prizadevali ta-1 in otrokov otrok, premislite kako bi Vas nekdaj kim strašnim napakam v okom priti in prevzetne I prekljinjali vglobočine pekla prihodni Slovenci, žlahnike oberzdati, pa kaj, ko so bili nezmožni, I ako bi vedli, de ste Vi zdaj domovino prodali iskati je jim bilo treba narprej novo moč pri-J ostudnimu ptujcu. dobiti in svojo oblast vterditi. Pervo sredstvo Vas zarotim pri živimu Bogu, pri vsimu v ta namen je bilo, de so tudi vladarji lastne I kar Vam je drago, pri materi Vaši Slovenii— vazale in vazalske zemljiša ter svoje dohodke I nikdar, nikdar se ne udajte krivim prerokam, pomnoževali, in ker blagovitnejši vselej ložej tistim, ki za nas nikdar niso marali, nikdar nič še več pridobi, so kmalo mogočnejši od vsihIstorili. Ne podajte se jim, ako bi še tako vi-drugih vazalskih gospodov postali. Drugo inlsoki in gosposki bili, ako bi še tako lepo go-nar važnejši sredstvo je bilo, de so vladarjiIvorili, še lake obljube Vam dajali. Naj poče-po znajdenju smodnika stanovitne, samo od njih njejo kar hočejo, Vi jih ne poslušajte. Glejte, odvisne, vojne armade vpeljali, katere vselej za koliko Vas cenijo! Plačati Vas hočejo z pripravne svojiga gospoda vbogati, so pomoči denarjem in z vinam, glejte clo svojo ženo je mogočnih vazalskih gospodov nepotrebno sto-j njih edin med kmete poslal. To je nesramno! rile. Po vlerjeni svoji moči in oblasti so vla-j Vi pa možki bodite. Ne kakor človek tu blizo darji samosilnike vkrotili in samoboje odpravili, Ljubljane, ki je tacimu ponujavcu že obljubil sčasama tudi stan podložnikov kolikor mogoče ga zvoliti. Slovenc se je dal vjeti! polajšali. Cesar Maksimiljan I. in Ferdinand II. Koga tedej volimo? bote rekli. Koga dru-so že razmere med grajšakam in podložnim Igiga, kot dobriga, zvestiga, terdniga Slovenca enkoliko vredili in gruntne dolžnosti s cesar- ki je vsaj nekaj učen, zraven pa pravičniga skimi ukazami ogradili. Marija Terezja je u-1 serca. Ne vem Vam drugih nasvetvati, kot kazala stanoviten Urbar narediti, v kateri se naše Novice. Zberite si eniga tistih domorod-vse, kar podložnik gruntnimu gospodu po pra- cov, ki so tam imenovani, kterimu nar bolj vici dajati ima, zapiše, v ta namen so bili ce- zaupate, postavim: g. doht.Dolenca na Dunaju sarski vikši uradniki odločeni, grajske pravice, fajmoštra Vertovca, doht. Šporja, doht. Blaj-ki se na pisane pogodbe al na stare vkorinjeneI vajsa itd. Le to, preljubi Slovenci! za božjo navade opirajo, preiskati, in zarad v Urbar voljo nikar sovražnika—le prijatla naroda slo zapisanih dolžnosti so bili tudi podložniki vpra-| venskiga volite! je rekel, de se čudi, kako poslanec iz krajnske dežele kaj taciga tirjati more, ker vsi poslanci te dežele nemško razuinijo. Ali ve g. Doliak, de bojo kmetje zmiraj take može volili, kteri nemški jezik razumejo, posebno, ker je on v svojim govoru zavoljo kmetijskih davkov povedal, de bi kmetje radi se odkupili, in de le Demagogi (lo s® prijatlji ljudstva, ki se jim tako pravi) želejo, de bi se grajšinam nič ne povernilo ? Tako se je poslanec Doljak za nas in naš jezik potegnil in g. K. mu slavo doni! (Kaj se pa to pravi?) Desiravno poslanci iz krajnske dežele nemški jezik razumejo, vender moremo maternimu jeziku ravno tisto pravico ohraniti, ktero Cehi tirjajo, ki tudi vsi v zboru nemški jezik razumijo. Zdaj bom pa jez nekaj vprašal? Kje je sedež vladanja? kter jezik je v sedanjih časih poglavitni med izobraženimi prebivavci našiga cesarstva? V nemškim jeziku se več delj zastopimo, ako ga pa trije ali štirje Dahnatinci ne razumijo, ni taka nesreča, kakor bi bila pa ta, ki bi hotel vsak poslanec le ma-terni jezik rabiti. Ali bi ne bilo to zidanju babilonskiga turna enako, po kterimu bi deržavni zbor razpasti mogel? Ali bi ne bila to nar večji nesreča za prestol našiga Cesarja? Dokler smo v taki zavezi, moramo v zboru nemški jezik čislati, on nas veže z našim Ce-sarjam, kteriga krajnski poslanci tako dobro spoštujejo, kakor taisti, ki so jih poslali. Tako misli tisti Ambrož, ki vedno od ljubezni do slovenske narodnosti govori, kter pa zraven tega ne sovraži Nemca, zato ki je Neme, še manj pa za naprej, ki so v ravno te imenovane seji tudi Nemci poterdili, de mora vsaki jezik, tako dobro laški, kakor slovenski enake iravice imeti, zalo je ta predlog g. Boroša od 244 poslancov poterjen bil, od 16 tih pa ne. Te pravice se pa poslužili ne bomo, zato de zbor razpadil ne bo. Čez vse Austrija. *) Na Dunaju 18. Kiinovca. Ambrož. Austriansko Cesarstvo. V Ljubljani 20, dan Kimovca 1848. Janez Bučar, c. kr. tiškalni vradnik Odgovor. V 22. listu Slovenije je vprašal g. K. kaj sani, ako zamorejo kakšino krivico dokazati. (Konec sledi.) Volitve za dunajski velki zbor. Spet bo v škofii Loki volitev poslanca na I Dunaj. Nič bi ne bil zavolj tega govoril. Ali, I kaj se godi! To reč eni gosposki tihototapciI se to pravi, ki sim se jez Borošovimu pred-skušajo v svoj prid in za svoj žep obračati. I logu zavoljo rabe jezikov v tukajšnimu zboru Zvedil sim, de po deželi lazijo možički, koIpridružil. dihurji, kmeta slepiti, de bi jih voljil, ali pa Že v začetku je bilo v zboru vpeljano, de tiste, ki so njihove baže, in de le li možički se nemški jezik rabi, ako ravno postava dana so ravno nar luiji vragi, nar huji sovražniki ni bila. —Med Dalmatinskimi poslanci so nek slovenske naše domovine. Zdaj nemorem dalje I teri, ki nemškiga jezika nerazumejo, ti so tir molčati. Slovenski možje! ali ste jih spoznaliIjali, de bi se jim vsi predlogi in pogovori v skrivne nemškutarje, podkopavce naše svobode, I laški jezik prestavljali. Koj so stopili tudi naše mlade sreče, ki se Vam prilizujejo ? Ali drugi na noge in so ravno to za Čehe, Poljake zna biti, de bi take za poročnike našiga rodu Rusine tirjali. Modri g.Borošna to pravi, kam zvolili? Glejte, kakoršni so, in kako govore! bomo prišli, ako se (o zgodi, kaki potroški Od mladiga taka nemškutarska stvar je bila bodo iz tega izvirali, ker bi tudi še drugi na le vajena nemščino častiti, slovenšino pa, Slo- rodi hotli lo imeti. Ker od jugoslavjanov ni vene, njih jezik in vse kar je Slovenskiga za-1 bilo nič spomnjeno, sim se jez oglasil in sim ničvati. Od mladiga ta gospod ni več sloven-1 djal: Borošovim besedam se tudi jez pridružim, skiga pregovoril, kakor kar je zajesti in za ker on našiga jezika imenoval ni, torej smo piti, le nemščina je bila njemu lepa, krasna in mi med tistimi, ktere je on pod besedo „drugi imenitna, po nemških postavah in šegah se je narodi" sastopil. Tudi iz krajnske in štajerske 011 redil z potu in truda, z solz in terpljenja dežele nas je okolj 17 poslancov in ako se Slovencov, ki so bili od Nemcov vklenjeni. I drugim narodam imenovane prošnje spolnejo, Zdaj pa Vam kvasi hinavc, de hoče za Vas I tako se morajo tudi za našo deželo zavarvali. delati in govoriti, de za Vas živi in umerje! (Kaj se to pravi?) Doljak je pa v zadnim Kaj Vi želite? Ali želite kaj druziga, kakor | govoru mene zavoljo tega neprijazno prijel, ter Dunaj. Deržavni zbor je v seji 16. Kimovca, sklenil, de mora vsakteri zbornik, ki bi ministre kaj poprašati (interpelirati) hotel, popred svoje v-prašanje napovedati in zapisati dati, tudi je odločil, vsaki teden le dve seji deržati, de bode odbor za ustavo ložeje delati zamogel. V ti seji je med drugimi Violand vprašal ministre: 1) ali je res, de ne smejo vsi ministri posebej, kakor bi teli, z cesarjem in sicer brez prič se pogovarjati, in ali je res med Cesarjem in odgovornim ministerstvam še neka tretja neodgovorna oblast; (na to je odgovoril "VVessenberg: Ni res.) 2) ali je res, de so cesarjevi sklepi zastran Hervatov, zlasti pa odpis na bana Jela- *) Kolikor se nam dozdeva, je rečeno vprašanje iz tega izviralo, ker dunajski časopisi besede poslancov le poverh, kakor pride, pobrane bravcam podajajo, in je le tje merilo, zvediti, za kedaj de hoče častiti g. Ambrož enako pravico Slovencam prihraniti. Z pričijočim dopisani je pa to izjasneno, desiravno po naših mislih sem ne sliši opomba zastran drugiga govora, ki ga je od Slovencov sploh n tudi, kakor zvemo, od svojih volivcov še pozneje enako čislani g. Doliak v zboru izrekel. Zamolčati pa vendar ne moremo, de nam v glavo neče, kako de more g. Ambrož Pražkiga poslanca tolikajn hvaliti, kteri se je v imenovani seji nas Slavjane, tako mogočno večino v Cesarstvu, malitnu ostanku nekdajnih Baskov na Francozkim primerjati derznil ki je Nemcam perjenljivost (Nachgiebigkeit) očital, ravno kakor de bi Nemci že a priori naši gospodarji bili. Tudi bi nam žal bilo, ako bi gosp. Ambrož Borošovih, v ravno tisti seji razodetih, misel bil, de mora človek svobodo nad narodnostjo ceniti; zakaj ta beseda le plitvo znanost azkrira. Poslanec ne sme takih sklepov delati: Kaj je meni za narodovo čast in slavo, kaj je meni za to, naj ta ali uni jezik gospodari? saj znam jaz slovensko, nemško, francozko itd.; de le svoboda lepo cvete! — ampak misliti je treba na arod. Tudi mi se iskreno pridružimo besedam: Vse za Austrio ali ne za takšno, kakoršna je dosihmal bila, in de drugačna postane, to je Vaša skerb in sveta dolžnost, slovenski poslanci! Vredništvo. čiča brez posvetovanja odgovornih ministrov storjeni, in 3) kakšnih misli de so ministri, ali sine kralj Hervaški Ogerskimu kralju in sicer brez sveta ministrov vojsko napovedati, pri kteri austrijanski cesar ne z enim ne z drugim ne derži; in kako de se misli v ti reči austrijansko ministerstvo obnašati. Na te vprašanja so ministri obljubili, drugi dan odgovor dati. Na Lohnerjovo opombo je zagotovil minister Bach, de bodo grašinske sodne gosposke znabiti že letaš z cesarskimi nadomestjene. Za druziga namestnika predsednikoviga je bil Lasser izvoljen. Ministerstvo je na svitlo dalo razglas na kmete, v kterim napove, de imajo grašinske gosposke še v službi ostati, dokler se cesarske oblasti ne vpeljejo, in de se morajo dotistihmal tudi sodne takse in takse gruntnih bukev razun de-setiga dnara še opravljati, ravno kakor vsi občinski skladi in prineski. — Seja deržavniga zbora 19. Kimovca je bila narbolj viharna, ker je leva stran vso mero presegla; prašalo se je namreč, ali se ima poslaništvo ogerskiga naroda sprejeti ali ne. Upa se, de ne bodo sprejeti, in de se ne bode tako zbor na nepostavno, republikansko pot podal. (A. B. Z. W. Z.) Slovenske dežele. Ter s t 18. Kimovca. Naše majhno brod-ništvo je po odhodu Albinita Benetke zopet obleglo in okoli in okoli zaperlo. Pred nekoliko dnevi je bila ladja (trabaccolo) z klavno živino v Benetke namenjena v pristanu (Inki) za-deržana in v Polo peljana, včeraj je bila druga taka ladjica zajeta, v kteri je bilo okoli 140 papežovih, za Benetke odločenih, dobrovoljcov. Tukej je v zavetji ena francozka barka (V enschiff) „Jupiter« z 84 štuki 80 liber na korveta „Psyche" kakor tudi ena an-zka korveta; vender naših bojnih brodov .»r nič ne motijo, iz tega se zamore soditi na njih namen. Kakor sem iz več strani slišal, je bilo res od tukej, kakor Slovenija pove, 30,000 gold. Hervatam poslano, vendar ne od pravih Ter-žačanov, ampak skorej le od samih Slavjanov, zlasti od naših bratov iz Serbie in Dalmacie. Kakor se je za terdno upati, se bode tukej v kratkim slavjansko berilno družtvo usta- Hervaska In slavonska dežela. Glavni stan Hodošan 14. Kimovca 1848. Sovražnik je sožgal pri Serdahelji most čez Muro in razrušil vse prevoze (Plet-ten) na ti reki. General Kempen je čez njo šel na štajerski meji. On varje levo stran (bok) armade in pride danas v Letenje. Ge neral-major Zeisberg, glava general-quartir-meisterstaba, je dobil sredstvo, ter je napravit most od ladij pri Letenji. Danas prejde čez-njo glavna vojska in prednja straža se bode pomaknila notar do Ivaniže. C. kr. oger-ske trume ali kardela, ki so proti nam stale so se včeraj pod banovo zapoved podale : prošnjo, de bi se jim dovoljilo v štajer oditi Zapovedajoči general, ban, veli jim, de berž odidejo v Ormuž (Friedau) na Štajerskim in de ondi pričakujejo dalje zapovedi c. k. vojn ministerstva. Madžarska narodna straža in dobrovoljci bežijo pred nami, kar morejo. Preplašeni stanovavci se veselijo, de se jim ta derhal odpravi in iše varstva pri nas. --Srednja naše armade je prišla dne 14. Kimovca po polne čez Muro, ter je ob 6 zvečer prišla v Letinjo, kjer je bil glavni stan v gradu Gr. Szaparja postavljen. Desiravno so se naši zavoljo pripravniga kraja zanašali na zoperstavo, je vendar niso najšli,