1175
PRIMOŽ KOZAK,
PETER KLEPEC V AMERIKI
Knjiga petinštiridesetih kratkih zapisov Primoža Kozaka* sicer nima, po avtorjevih besedah, namena podajati sklenjenih podob in kontinuirano razviti in domisliti zastavljene misli. Zdi se, da se avtor umika pred utemeljevanjem in dokazovanjem idej, ne zaradi težavnosti takega pisanja, kot pa zaradi narave zapisov, nastalih po vsej verjetnosti sprotno, ob trenutnih močnejših miselnih vzgibih, v sebi zaokroženo kot del večje celote, ki se nam je razkrila šele v podobi knjige.
Nenapisani moto, okoli katerega se razvije pisateljeva misel v številne variacije, konfrontacije, refleksije in avto-refleksije, se glasi: svet je v vojni. Ta stavek, napisan v prvem in zadnjem zapisu,  uvaja  najvažnejšo  pisateljevo
* Primož Kozak — Peter Klepec v Ameriki. (Znamenja 26—27, 1971, ureja Dušan Pirjevec, opremil Marko Pogačnik str. 168.)
misel-vzpon in propad neke civilizacije z njeno širitvijo iz posameznosti v ob-čost, iz nacionalnosti v planetarnost. Prvo pravo soočanje s sabo in svetom, ki razpre razsežnosti svetovnega dogajanja, je neposreden stik z ZDA, deželo neevropskih meril, drugačnih dimenzij. Če daje stik z Zahodno Evropo vtis propada zahodne meščanske civilizacije, pomeni Amerika samo udeleženost v tej evropski kulturi, izvorno neizvirnost. Naivna širokosrčnost Amerikan-cev pomeni »razumski, a tehnično korekten odnos« do soljudi, ki ga Slovenci, navajeni nenehne ogroženosti, ne poznamo. Pri nas pomeni človek vedno sumljivo in nevarno mesto v množici, katere uspeh pomeni že tudi ogrožanje sočloveka. Zato širokosrčnejše skupnosti pri nas propadejo ali pa se spremene v institucije. Šele nesreča odpravlja sočloveka kot sovražnika. Ame-rikanci žive v določenem sistemu vrednot in miselnih modelov, pri čemer praviloma odpadajo vsa vprašanja, ki bi ta kalup razvrednotila in preverila temelje, na katerih sistem sloni. To pa pomeni toliko kot nezmožnost kritičnega soočanja z drugim svetom, ki smo ga Slovenci zaradi svojega položaja v srednji Evropi prisiljeni doživljati. Zdi se, da je Amerikancem nemogoče misliti ne-amerikansko prav zaradi uresničenih sanj milijonov ljudi: dosežen svet ni bil dosežen brez dolgotrajnih naporov in žrtev množic, je pa dokaz doseženega cilja po določeni poti, ki ga je mogoče prenesti tudi denimo v Južno Ameriko, Afriko, Azijo. Ugotovitev, da si Amerika poleg svojega zornega kota ne more zamisliti tudi drugega, enakovrednega in enako-pomembnega, sili v konfliktnost vselej, ko se podobni zorni koti srečujejo v nekompromisnosti, kjer odpadejo možnosti generalizacije.
Konstitutivna lastnost slovenskega naroda je antagonizem kulturnega in političnega boja, ki se medsebojno iz-ljučujeta. Smo narod, ki ga je izobli-
1176
kovala »kulturna zavest in ga vzdržuje zavest kulturnosti in pri tem prisega na svoje preroke«, nima pa vodstvene in politične tradicije. Kultura pomeni pri nas kontemplacijo, politika akcijo. »Narod brez akcije je jalov narod, to prav dobro čutimo tukaj, v tej izredno uspešno manipuliranj deželi, katere tradicija je sicer akcija, kjer pa so danes kompleksi ljudi, ali celih socialnih grup, grup, ki niso bili ali niso zmožni akcije, tako veliki in boleči, da jim je že vsaka, še tako preprosta ideologija svetinja, samo če obljublja akcijo.« (str. 10) Pri nas je bilo uspešno medsebojno plodno delo, med kulturo in politiko, med NOV in po njej, dokler ni prevzela politika iniciative. »Dobršen del kulture pa se je — očitno ni razumela svojega dela akcije — odvrnil od socialne dejavnosti in udeležbe v javnem življenju, od sodelovanja v ustvarjanju modelov našega življenja.« (str. 11) Tehnična civilizacija in njena kozmična vsesploš-nost, fiktivna internacionalnost in nad-nacionalnost, v katero smo začeli Slovenci verjeti in brezspolno živeti, pomenijo ravno to, česar se boje še tako majhni narodi: anonimnost, neizrazitost in neizvirnost. Slovenci nenehno nihamo med kontemplacijo in akcijo, med avtoriteto in demokratičnostjo, ne moremo pa biti to, kar smo, ali vsaj dolgo nismo to mogli biti. Zdi se, da se šele sedaj začenjamo zavedati svoje biti, z jemanjem življenja v celoti z udarnostjo, pridobitniškostjo in pogolt-niškostjo — sami svoji gospodarji.
Neudeleženost v sodobnih socialnih procesih, življenju brez načrta, sprot-nost, pomenijo za Ameriko že konec akcije, nezmožnost razviti osnovno eshatologijo prihodnjega pravičnega sveta. To je pravzaprav novost, ki je Evropa, polna trdnega religioznega sistema, nacionalnih mitologij in socialnih ideologij, ne pozna. Amerika pomeni sprotnost, iznenadenost in pre-računanost, Evropa dolgoročnost, si-stemskost, manj empiričnost kot ideo-
Marijan Zlobec
loškost. V Sloveniji opaža Primož Kozak prehod iz ideološkega načina delovanja v empiričnega; empirični način mišljenja in delovanja je postala ideologija. Vendar pa pisec končuje misel, da empirizem ne more nadomestiti ideologije, da empirična blaginja, ki jo je obljubljala ideologija, ne bo rešila moderne družbe sprotnih življenjskih kombinacij. Temu problemu se pridružuje tudi moč, število, pomen, pa tudi značaj našega naroda, ki priporoča posamezniku previdnost na eni strani in dilemo biti človek ali Slovenec na drugi. Živeti pri nas ambiciozno, z zgodovinskimi, osebnimi in materialnimi zahtevami po evropsko, svobodno, pomeni že tudi izzivati, spuščati se v nevarnost, katere konfliktni rezultat bi bil poraz. Vendar je to človeški način bivanja. Ostane nam masovno življenje varčnosti, prebrisanosti, molka, discipline, življenje Slovenca. Problem malega naroda se po mnenju Primoža Kozaka lahko usodneje pojavi le ob krizi velikega organizma ali vse civilizacije. »Mali narodi uveljavljajo svoje pravice, kadar se večja integracijska jedra razkrajajo, obrobna ozemlja se trgajo od matičnih teritorijev, kadar ti slabijo. Kadar svet drsi.« (str. 31)
Slovenci smo se, po besedah Primoža Kozaka, izoblikovali kot Srednja Evropa, s svojo avtentično skušnjo, s katero se jasno razlikujemo od Zahodne Evrope. Do te usode smo prišli kot aktivno ljudstvo z nezavedno željo doseči zahodno civilizacijo. Doma pa se gibljemo med dvema skrajnostima: samoslovensko avtentičnostjo na eni strani in pripadnostjo širšemu civilizacijskemu kompleksu, ki prvo avtentičnost absorbira na drugi. Na poti k uni-verzalistični tehnični civilizaciji pa moramo ohraniti identiteto, čeprav ne na račun zaostajanja, odrezanosti in pro-vincializacije. »Kamor utrip sodobnega porabništvo ne sme, ali ne more kot stvarni ustroj življenja, prihaja kot religija, kot kult, kot mit, ki tisto najbolj
1177
Primož Kozak, Peter v Ameriki
zaželeno in najbolj dragoceno in skoraj lahko rečemo, da v takem primeru opravlja večje razdejanje med ljudmi in v ljudeh, kakor tam, kjer je na delu v vsej svoji konkretnosti.« (str. 57)
Moderna družba biva na način csta-blishmenta, ki je bit, v kateri se ne more humanist vesti kot humanist: establishment humanista sicer fizično omogoča kot intelektualca, kot idejnega pobudnika pa ga pušča v praznem prostoru. Iz tega izvira vrsta dilem: ali zanikati družbo kot sistem in institucijo humanističnega intelektualca ... ali pa pristati na goli establishment. Dilema, katere nadaljnja ugotovitev preseneti samega avtorja, Primoža Kozaka, ugotavlja, da se Slovenija ne dogaja kot družba. To pa pomeni da postanejo poklic (zdravnik, inženir, ekonomist, tehnik), jezik, kultura, tiste kategorije, ki sestavljajo establishment v evropskem okviru. To dokazujejo preseljevanja strokovnjakov iz države v državo, kjer se z lahkoto uveljavljajo, saj so del evropskega establishmenta. Slovenija, kolikor se dogaja kot del establishmenta, se ne dogaja kot narod. Slovenci smo Evropa kot establishment in ne kot narod. Slovenci smo sicer bili kot Slovenci, a le do tedaj, ko še nismo mogli biti kot Evropa. Šele z evropeizacijo Slovencev je postal problem slovenstva drugačen, z drugo vlogo. Primož Kozak opaža, da je slovenska humanistična inteligenca imela svojo vlogo v prehajanju slovenstva v Evropo, v njen establishment, v evropsko družbo, da pa je to vlogo prepustila misli evropske inteligence, katere del je slovenska izraziteje kot kdajkoli doslej.
Evropa kot Evropa različnih narodov, med katerimi so samo nekateri sinonim za moderno družbo, tehnološko družbo, se je mogla realizirati kot taka v okviru nacionalne skupnosti. Te nacionalne skupnosti pa, po mnenju Primoža Kozaka, niso samo to, kar se izraža v konceptu naroda iz 19. stoletja.
Imajo možnost prehajati in spreminjati se iz ene zgodovinske faze v drugo. To so civilizacijsko kulturne skupnosti, ki so »v okviru svoje — takrat še ne nacionalne — zgodovine izoblikovale take družbene in organizacijske oblike, deloma navade, modele mišljenja in delovanja, kakršni danes porajajo sodobno tehnološko revolucijo. Zato tudi najbrž ni več poglavitna karakteristika naroda predvsem jezik, pač pa tista civilizacijsko kulturna enotnost določenega prostora, ki je povzročila, da se je dialekt kot nacionalni jezik razprostrl čez celo področje.« (str. 114) Zato je svet razdeljen na kulturno civilizacijska področja, osnovnejše elemente narodov. »Tako je danes narod pravzaprav kategorija, s katero se razmejujejo po svojem poreklu in po svojem nivoju različni kulturno civilizacijski prostori.« (str. 114) Obenem pa je narod smeritelj tehnološke revolucije, establishmenta in socialnega prestrukturiranja. To pa pomeni, da je nacionalna kategorija najvažnejša v internacionalizaciji sveta. Amerikanci, se ne dojemajo kot narod, čeprav so civilizacija, kultura, družba: epoho, ko nastajajo narodi, so preskočili. Narod je po sodbi Primoža Kozaka nekaj evropskega, kjer se je edino lahko struktu-rirala družba v smislu naroda. »Narodi so torej naša, evropska karakteristika, tip družbenega ustroja, ki ga je rodilo zgodnje devetnajsto stoletje tam, kjer je bilo žarišče tehničnega industrijskega razvoja.« (str. 146)
Če je svet res v vojni, in to brez dvoma je, pomeni »vojskovanje« proces nastajanja planetarne civilizacije, kjer se dogaja razkrivanje transcen-dence sveta: zdi se, da je Amerika svojo transcendenco že razkrila, da pa tudi ostali svet hiti k temu razkritju. Pritisk, ki utegne nastati ob trčenju ameriškega odmika od transcendence in primika k sicer že razkriti transcen-denci ostalega sveta, more roditi novo, medplanetarno  transcendenco,  vendar
1178
na  osnovi  enotne  planetarne  civilizacije
Meditacije Primoža Kozaka, zaradi katerih bogastva misli, njih pronika-vosti in hotenih odprtih vprašanj, ki morejo zaposliti slehernega razmišlju-jočega bralca, odpirajo še vrsto nedotaknjenih vprašanj in problematik, ki jih še nismo omenili. Takoj pa lahko
Marijan Zlobec
rečemo, da pomenijo ti zapisi prefi-njeno avtorefleksivno esejistično pisanje, z vidnim mestom v zgodovini slovenske esejistike, zlasti ker se s svojo aktualnostjo dotikajo tudi na novo zastavljenih historičnih problemov, ki so se nam šele skozi ta tekst razkrili z doslej zastrtih zornih kotov.
Marijan Zlobec